' S*-BfS LETO 1873 - PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM SLOTSKI ČfbfLflR ™ ' I glasilo čebelarskih organizacij slovenile g 1 a silo Čl sbelarskih organizacij slovenije ■■ Janez Poklukar: Varoa in čebele - vprašanje Janez Poklukar: Varroa and Bees - The Issue of medsebojne prilagojenosti 337 ČEBELARJEVA MESEČNA OPRAVILA Brane Kozinc: Čebelarjeva opravila v decembru 339 Anton Vrčko: Čebelarjeva opravila v nizkonakladnem panju v decembru 339 Mira Jenko-Rogelj: Veterinarski nasveti za december - Kdaj poenotena strokovna stališča? 340 ČEBELARSKI KONGRES Jasna Kralj: Referati s področja patologije čebel in kemične ekologije 342 Janko Božič: Apiterapija na Apimondii 1999 343 BOLEZNI ČEBEL Ivan Jurkovič: Ne zamudite priložnosti 344 Aleš Gregorc: Huda gniloba čebelje zalege -Organizacija in zatiranje bolezni po svetu 345 Jurij Senegačnik: Nekaj pomembnejših podatkov o oksalni kislini 347 Janez Mihelič: ČD Kranjska Gora je za člane Akademskega čebelarskega društva organiziralo delavnico o uporabi mravljinčne kisline 348 Milan Meglič: Obvestilo o seminarjih za preglednike medu 350 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Silvo Seražin: Iz čebelarske prakse - plastični pitalnik 351 IZ TUJE LITERATURE Keith Delaplane: Uporabna čebelarska znanost - raziskave v pomoč čebelarjem - vzreja čebeljih družin za uspešnejše pridobivanje medu 353 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Pavle Zaletel: ČD Moste Polje je tudi letos organiziralo tradicionalno čebelarsko razstavo v Sostrem 359 KRATKE NOVICE MNENJA IN PREDLOGI ČEBELARJEV Marjan Debelak: Kako ohraniti čast naših slavnih čebelarskih prednikov in se ob svetovnem čebelarskem kongresu v Sloveniji leta 2003 izogniti zadregi? 362 Franc Prezelj: Mnenje o članku • Naši načini čebelarjenja - Kaj spremeniti in kako? 363 ČZS: Članarina ČZS za leto 2000 364 Marjan Debelak: Prve diplome »Antona Žnideršiča« za inovacije v čebelarstvu 365 Slika na naslovni strani: Člani vodstva ČD Moste Polje, (J. Rus, J. Klančar in P. Zaletel) Reciprocal Adaptability THIS MONTH'S WORK FOR BEEKEEPERS Brane Kozinc: Beekeepers Jobs in December Anton Vrčko: Beekeepers Jobs in LR Hives in December Mira Jenko-Rogelj: Veterinary Adcvice for December - When Uniform Expert Viewpoints are to be Expected BEEKEEPERS CONGRESS Jasna Kralj: Reports delivered in the Field of Bee Pathology and Ecological Chemistry Janko Božič: Apitherapy at the Apimondia 1999 Congress BEE DISEASES Ivan Jurkovič: Do not Miss the Oportunity Aleš Gregorc: American Foulbrood - Organised Control of the Disease Worldwise Jurij Senegačnik: Some Important Data on Oxalic Acid Janez Mihelič: The Beekeepers Society Kranjska gora Organized a Workshop on the Use of Formic Acid for the Members of the Academic Beekeepers Society Milan Meglič: Information about Seminars for Examiners of Honey OUR BEEKEEPERS’ EXPERIENCES Silvo Seražin: From Beekeepers Practice - Plastic Feeder FROM FOREIGN LITERATURE Keith Delaplane: Applied Beekeepers Science -Researches are an Aid to Beekeepers - Breeding of Bee Colonies for a more Plentiful Yeald of Honey FROM THE SOCIETY LIFE Pavle Zaletel: The Beekeepers Society Moste polje once again this Year, organized the Traditional Beekeepers Exhibition in Sostro. BRIEF NEWS VIEWS AND OPINIONS Marjan Debelak: How to Preserve the Honour of our Renowned Beekeepers Ancestry and Avoid Embarassement at the World Beekeepers Congress taking place in Slovenia in 2003 Franc Prezelj: Comments on the Article : Our Beekee-peing Methods - What should be changed and how? Beekeepers Association of Slovenia: Membership Fee for the Year 2000 Marjan Debelak: First »Anton Žnideršič« Awards for Innovations in Beekeepeing ki so pripravili čebelarsko razstavo v Sostrem Čebelarji pozorno spremljajo nasvete Janeza Gregorja na njegovem čebelnjaku o uporabi mravljinčne kisline. Varoa in čebele - vprašanje medsebojne prilagojenosti dr. Janez Poklukar, Kmetijski inštitut Slovenije Varoa pesti naše čebele že več kot 20 let. Pred njenim vdorom smo jo pričakovali s strahom. Prva leta okužbe čebel niso bila posebno boleča. Od leta 1985 naprej pa je varoa že začela množično uničevati čebele. Čebelarji so v skrbi za zdravje čebel uporabljali različna sredstva in s težavo jim je uspelo ohraniti čebele do obdobja uporabe fluvalinata. Sledilo je šest do osem let mirnega in varljivega zatišja pred vnovično grozečo nevarnostjo “nove” varoe, odporne na piretroidna sredstva. Leta 1995 smo prebirali prva resna opozorila, da s “palčkami" ni vse v redu. Čebelarji so kljub zdravljenju izgubljali svoje čebelje družine. Odporne varoe so se namreč tedaj bliskovito širile iz Italije v sosednje dežele, v Slovenijo, Švico, Francijo, Avstrijo in celo v Belgijo. Čebelarji so morali uporabiti nova sredstva, številni med njimi so začeli znova uporabljati alternativne metode zdravljenja čebel z organskimi kislinami. Temu novemu dogajanju pa je kmalu sledilo spoznanje, da je v nekem čebelnjaku mogoče opaziti čebelje družine z veliko stopnjo okužbe, druge čebele pa ne kažejo skoraj nobenih znakov varoze. V tuji literaturi pa smo že lahko brali posamezna poročila o biološkem ozadju povečane odpornosti čebel na varozo. Pri teh raziskavah smo v določeni meri sodelovali tudi Slovenci. Dr. Janko Božič je objavil odmevno delo o otresalnem vedenju čebel, naši veterinarji so sodelovali z Univerzo v Vidmu pri ugotavljanju rodov varoe, odporne na piretroide, pri selekcijskem programu s kranjsko čebelo v Sloveniji smo med posameznimi družinami opazili velike razlike v okužbi z varozo, še več, iz testne skupine smo leta 1998 izbrskali tri matice z značilno večjo naravno odpornostjo proti čebelarskemu problemu številka ena po vsem svetu. Na zadnjem kongresu Apimondie je bilo zastavljeno vprašanje o številu in vrstah varoe v svetu. Ne glede na vse je pomembno, da je varoa naravni zajedavec pri indijski čebeli (Apis indica). Ta obvladuje nevarno bolezen s kombinacijo več elementov odpornosti so raziskovalci poročali na Apimondii. Naj naštejem le najučinkovitejše: • Otresalno vedenje: Pri otresalnem vedenju (grooming behaviour) opažamo predvsem agresivno vedenje čebel proti odraslim zajedavcem v foretičnem stadiju (ko samice “počivajo’’ na odraslih čebelah). Čebele delavke aktivno otresajo varoe in jih potem s svojimi čeljustmi tudi fizično uničujejo. Vse samice varoe so v reproduktivni fazi zelo ranljive. Čebele jih lahko izbezajo tudi iz skrivališč med svojim četrtim in petim zadkovim obročkom. Mlade samičke varoe in varoe, ki že nekaj časa niso zalegale, so bolj ploščate in se lepo prilegajo v prostor med obročke. Čebele tako prilagojenih varoj ne morejo odstraniti. • Čistilno vedenje: Indijske čebele imajo zelo dobro razvito čistilno vedenje. Z lahkoto zaznajo navzočnost zajedavca v zalegi, še posebej, če se ta v čebelji celici razmnoži. Zaleženo celico odprejo in preženejo varoo. Kot smo že omenili, se tako izbezana varoa s težavo skrije pred čebelami. Za skrivanje med zadkovimi obročki je predebela, le izjemoma je kje v bližini celica, v katero se lahko skrije. Ni čudno, da je varoa ubrala taktiko skrivanja pred čebelami - raje shujša, ne zalega in se pozneje skrije med zadkove obročke na čebeli ter počaka na ugodnejši čas zaleganja trotovine. • Zapiranje varoe v pokrite trotovske celice: Indijske čebele ne čistijo obolele trotovine. Tako ima varoa enkratno možnost, da se tam množi. Vendar jo čaka nova past. Indijske čebele imajo namreč zelo odebeljene voščene pokrovčke nad trotovino. Mladi trot mora za svojo rešitev iz zibelke porabiti kar precej svoje moči. Če je oslabljen, nima možnosti, da bi se pregrizel na plan. Če je gostitelj varoe in če ima ta več kot enega potomca, trot v svoji zibelki odmre. Čebele ga ne rešijo, hkrati z njim propade tudi zajedavska varoa. Ni čudno, daje zaradi tega varoa prisiljena zmanjšati svoje razmnoževanje in tako postati neškodljiva za čebeljo družino. Naj dodam, daje trotovina v družini indijske čebele povečini le krajši čas v letu, ves preostali čas pa mora varoa počivati na odraslih čebelah. • Prisilno rojenje čebel: Kljub vsem naštetim obrambnim mehanizmom pa se varoa včasih pretirano razmnoži. V takem primeru čebelja družina zapusti zalego in izroji. Medonosna čebela (Apis mellifera) pa ni tako zelo prilagojena na varoo. Če ji ne pomagamo, je kmalu obsojena na propad. Kljub temu pa so raziskovalci v zadnjem desetletju temeljito raziskali možnosti za njeno samodejno povečano obvladovanje varoe. Medonosne čebele lahko v določenih okoliščinah s svojimi čeljustmi aktivno poškodujejo varoe. Pri tem je problematično manj izraženo zaznavanje zajedavca na telesu čebel, saj se varoe zelo uspešno skrivajo med četrtim in petim zadkovim obročkom čebel delavk, praviloma na levi strani telesa (v več kot 98 odstotkih primerov). Če varoa zapusti čebelo in se giblje po satu, jo čebele zlahka opazijo in uničijo. Varoa zato praviloma zapusti čebelo le ob morebitni bližini primerne ličinke, ko jo privabijo nekatere kemične snovi novega gostitelja - ličinke pred pokritjem. Pri odločitvi, kdaj zapustiti skrivališče na odrasli čebeli in vstopiti v čebeljo celico, je v igri več dejavnikov. Predvsem gre za količino vabljivih kemičnih snovi iz ličinke in razdaljo od konca ličinke do varoe na čebeli. Ugotovili so, da je prehod varoe najpogostejši pri razdalji od 4 do 8 mm. Prav tako so ugotovili, da je ličinka afrikanizirane čebele veliko bolj vabljiva za varoo kot ličinka evropske čebele. Tako varoa v ličinko afrikanizirane čebele vstopi en dan prej. Varoa skoči s čebele, se splazi mimo ličinke v celico in se potopi v mleček na dnu. Tam skrita počaka na pokritje celice. Jasno je, da mora v tem obdobju zmanjšati dihanje na najmanjšo možno mero. Kljub temu pa predvidevamo, da ličinka zazna navzočnost neljubega gosta in da začne delno spreminjati svojo presnovo. Ko je celica pokrita, je varoa do nadaljnjega varna. Lahko se razmnoži. Vendar ji kmalu preti nova nevarnost. Čebelja buba začne namreč pošiljati kemične signale čebelam delavkam kot opozorilo za nevarnost. V čebelji družini se začne igra, ki odloča o preživetju - gre namreč za vprašanje količine alarmnih snovi pri ličinki in za možnost zaznavanja le-teh pri čebelah. V družinah z dobrim čistilnim vedenjem čebele kmalu odkrijejo, da v celici, v kateri seje naselila varoa, pod pokrovčkom nekaj ni v redu. Odstranijo pokrovček in preverijo vsebino celice. Pri tem izbezajo le del varoe, celico po pregledu navadno znova pokrijejo. Različne čebelje družine so pri čiščenju parazitiranih celic različno temeljite, v tem grmu pa verjetno tiči ključ za odpornost čebelje družine na varozo čebel. V vsakem primeru pa je kakršno koli odkrivanje zaležene celice moteče za razmnoževanje varoe. Omenili smo že, da varoa vstopi v celico afrikanizirane čebele veliko prej kot pri evropski čebeli. Afrikanizirana čebela je v Južni Ameriki odporna na varoo. Povprečna okužba se iz leta v leto zmanjšuje brez vsakršnega ukrepanja čebelarjev. Številni tamkajšnji čebelarji ne poznajo niti enega primera odmrtja čebelje družine zaradi varoze. Še več - v zadnjih letih opažajo podobno povečanje odpornosti tudi pri tamkajšnji evropski čebeli. Na drugi strani pa je bil pred leti zanimiv poskus uvajanja južnoameriške čebele v Evropo. Prej odporne čebele so v Evropi brez zdravljenja kmalu propadle. Videti je, da vplivi okolice v Južni Ameriki vzpodbujajo čebele k dejavnejši obrambi proti varoi. Podoben pojav odpornih čebel so opazili tudi v Tuniziji. Vse premalo je raziskan tudi sezonski vpliv na razvoj varoe v čebeljih panjih. Spomladi po navadi opazimo večje odmiranje varoj, sledi rojilno zatišje, v drugi polovici poletja je opazen hud izbruh bolezni. Ob spremljanju naravnega odpada varoe v čebeljih družinah se pojavlja več izzivov za prihodnje raziskave - predvsem za nerešeno uganko - zakaj so razlike v okužbi med posameznimi družinami kljub enakemu zdravljenju vseh družin tako velike? V naših raziskavah v letu 1999 smo ugotovili, da je čistilni nagon čebel pri nas zelo dobro izražen, in da imamo le 10 do 20 odstotkov čebeljih družin s slabim čistilnim vedenjem. V poskusu čiščenja odmrle čebelje zalege so čebele veliko hitreje očistile zalego, ki je bila okužena z varoo kot zalego brez varoe. Ugotovili smo tudi, da mra-vljinčna kislina zelo vpliva na čistilno vedenje čebel. Če so v panju še hlapi mravljinčne kisline, je čistilno vedenje zmanjšano. Po tem obdobju pa se začne čistilno vedenje čebel izjemno povečevati. Čebele bolje zaznavajo navzočnost varoe v čebelji zalegi. Če smo ujeli pravi čas za posredovanje (po dosedanjih izkušnjah v drugi polovici julija), smo že z enkratnim dodajanjem 10 do 15 ml mravljinčne kisline rešili čebeljo družino pred propadom v jeseni. In kako bomo vse novo znanje uporabili v naših čebelnjakih? Najprej bomo v registriranih vzrejališčih občutno pospešili odbiro čebel na povečano stopnjo odpornosti proti varozi. Aprila nameravamo oceniti število naravno odpadle varoe pri vseh maticah v proizvodnem testu. Izbrali bomo matere s povečano stopnjo odpornosti pri hčerkah in že v tem letu priporočili njihovo vzrejo. Nadaljevali bomo raziskave možna sti našega vplivanja na čistilno vedenje čebel. Pri zdravljenju bomo začeli uporabljati predvsem alternativne metode z organskimi kislinami v skladu s priporočili veterinarske službe, v obdobju rojilnega razpoloženja čebel pa si bomo preskrbeli za 20 odstotkov več čebeljih družin, kot jih potrebujemo. Najmanj dvakrat v sezoni bomo prešteli število naravno odpadlih varoj (aprila in julija) in ukrepali le v družinah, ki so preveč okužene. V jeseni bomo izvedli temeljito zdravljenje vseh čebel. Vse morebiti propadle družine bomo nadomestili iz rezerve, kije bila ustvarjena v obdobju rojilnega razpoloženja. Čebelarji v Kranjski Gori že tretje leto uspešno izvajajo program alternativnega zdravljenja čebel z mravljinčno kislino. Letos jeseni so pripravili že več odmevnih čebelarskih delavnic o tej temi. Dokazali so, daje tudi pri nas možno čebelariti brez uporabe pesticidov za zdravljenje čebel. Čebelarskim društvom v Sloveniji priporočam, da se odzovejo vabilu gornjesavskih čebelarjev in se prihodnje leto udeležijo ene izmed delavnic. Člani Slovenskega akademskega čebelarskega društva smo to storili pred kratkim - bili smo navdušeni, prepričali so nas. ČEBELARJEVA OPRAVILA V DECEMBRU BRANE KOZINC Ta mesec neposredno pri čebelah nimamo nobenega dela. Uredimo si zapiske in podatke o minuli sezoni. Če jih doslej nismo imeli, si lahko zdaj oblikujemo nekakšno kartoteko za vsak panj posebej. Pomembno pa je, da potem sproti vpisujemo vsa dogajanja. Če smo to delali že doslej, je tako vse pripravljeno za analizo našega čebelarstva. Po skrbnem pregledu zapiskov ugotovimo, kje smo delali napake. Na podlagi teh analiz si pripravimo načrt dela s čebelami za prihodnje leto. Naj nas ne bo sram pregledati teh analiz in načrtov skupaj s čebelarskimi prijatelji ali jih pokazati bolj izkušenim čebelarjem in jih prositi za mnenje. Če se bomo dobro pripravili, bo drugo leto presenečenj precej manj in temu primeren bo tudi uspeh. Prav tako pomembno je izobraževanje. Tej temi slovenski čebelarji namenjamo premalo časa in pozornosti. Številni, tudi stari čebelarji, premalo poznajo življenje čebel in nova znanstvena dognanja o čebelah. Neizčrpen vir podatkov je internet. Vem, da na žalost ti podatki niso vsem dosegljivi. Pozanimajte se pri prijateljih, ki imajo dostop do interneta, morda si bodo vzeli kako minuto časa tudi za vas. Berite vsaj strokovne članke v Čebelarju, ki jih je vse več, saj je le to pot do novih spoznanj. Če se vam zdijo preveč znanstveno napisani, se posvetujte s prijatelji in jih preglejte skupaj. Lahko tudi postavite vprašanje uredniku. Tistim, ki menite, da je strokovnih člankov premalo ali da niso dovolj strokovni, pa priporočam, da jih poiščete v drugih virih. Naš časopis pa tako ne bo nikoli dober za vse. Klicalo me je precej čebelarjev za različne nasvete. Ker je to moja zadnja priložnost, bom opisal še nekaj svojih izkušenj v zvezi s prestavljanjem panjev. Konec junija sem zabojnik s čebelami prepeljal na novo stojišče na 800 metrov nadmorske višine, oddaljeno 5 km, na smrekovo pašo. Vrnilo seje za dva panja čebel. Marca sem čebeljo družino prestavil v 200 m oddaljen čebelnjak. Tokrat se ni vrnila nobena čebela, ker spomladi, ko začnejo letati še ne gredo tako daleč iz panja, da bi našle svoj stari dom. Jeseni, ko so prenehale izletavati, sem zamenjal naseljen in nenaseljen panj. Ob prvem izletnem dnevu so se vse čebele vračale v stari dom. To so bile še vedno iste čebele kot ob zazimitvi. Čebela ne pozabi svojega doma. Če jih prestavljamo v čebelnjaku, bo naše delo uspešno le, če bo panj toliko časa na oddaljeni lokaciji, da odmrejo pašne čebele. Potem ga lahko vrnemo v čebelnjak, kajti nove čebele ne bodo prepoznale prejšnje lokacije. Poleti sem cel zabojnik čebel premaknil za 50 m in to podnevi z odprtimi čebelami. Čebele so se brez problema vračale v svoje panje. Čebela, ki se vrača s paše, najprej prepozna čebelnjak in šele nato najde svoj panj. Da premikanje panjev pozimi ne povzroča čebelam nobene škode, lahko trdim iz izkušnje, saj sem ob božiču pri -10 °C brez vsake škode prepeljal zabojnik kar 250 km daleč. Kako in kdaj boste premikali čebele, se odločite sami, moje izkušnje naj vam bodo le v pomoč. Na koncu naj vsem čebelarkam in čebelarjem zaželim SREČNO 2000! ČEBELARJEVA OPRAVILA V NIZKO NAKLADNEM PANJU V DECEMBRU ANTON VRČKO December je zimski mesec in čebelar pravzaprav nima kaj početi pri čebelah, razen če temperature dopuščajo zimsko zdravljenje čebel proti varozi. S priloženo skico zimskega gnezda prezimujočih čebel skušam ponazoriti razmere v panju v obdobju brez zalege, ki je sorazmeroma kratko, zlasti pri močnih družinah; navadno od konca novembra do začetka januarja. Obdobje, ko v panjih ni zalege, pa je tudi najpomembnejše za zatiranje varoe. Iz ponazoritve je vidna zakonitost, da se zimska gruča čebel pomika navzgor za zalogami hrane. Na podlagi temnejših lis v satju, cvetnega prahu in njegove razporeditve lahko tudi časovno predvidevamo, kdaj bodo čebele, ko bodo porabile medne zaloge, prišle do zalog cvetnega prahu v satju in z njimi v panju vzrejale svojo prvo zalego v novi sezoni. Zimski meseci so čas, da čebelarji osvežimo znanje in vzamemo v roke kakšno čebelarsko knjigo ali letnike “Slovenskega čebelarja”, ki jih čez leto nismo utegnili dobro prebrati. Na ta način si pridobimo in osvežimo znanje o čebelarjenju, ki nam ga tako ali tako vedno primanjkuje. Dobro je, da se udeležimo tečajev in predavanj, ki so po navadi prav v teh mesecih. Glede na nekatera vprašanja in razprave na srečanjih čebelarjev in čebelark ob prikazu nizko nakladnega panja v letih 1998 in 1999 pri čebelnjaku ČD Selnica ob Dravi v zvezi s satno površino nizko nakladnega LR panja z uvedenim Menlyjevim satnikom, češ da je le-ta v petih nizkih nakladah manjša v primerjavi s tremi standardnimi LR nakladami, navajam naslednji izračun. Za polovično naklado z Menlyjevim satnikom je izračun takle: Notranja dolžina satnika je 4,28 dm x višina 1,18 dm, to je 5,05 dm2 površine na obeh straneh sata. To pomnožimo z 800 celicami na dm2 in dobimo 4.040 celic na satu (na obeh straneh), to pomnožimo z 10 sati in dobimo 40.400 celic na naklado. To znova pomnožimo s 5 nakladami in dobimo 222.000 celic na panj, kolikor jih navadno uporabljamo pri povprečno močni čebelji družini med sezono. Razumljivo je, da ob boljšem medenju in močnejših družinah uporabljamo še več kot pet naklad na panj. Pri tem je treba pripomniti, da gre za čisto uporabno površino satja brez voščenih "mostičkov'' oz. prizidkov, kijih čebele zgradijo na spodnjem in zgornjem robu letvic. Ob enakih pogojih čebelarjenja je priporočljiva raba najmanj treh standardnih LR naklad, ki obsegajo približno 207.500 celic čiste satne površine. Razlika za približno 14.500 celic nastane predvsem zaradi redukcije lesa na Menlyjevem satniku in še ta je povečini "ugreznjen” v satje, tako da je prehod čebel in matice iz ene na drugo satno površino - naklado - pozimi in poleti ugodnejši. Praksa je pa tudi pokazala, da čebelje družine nizke satnike zgradijo hitreje in popolneje ter jih hitro polnijo in pokrivajo. Sicer bom pa o tem pisal v posebnem sestavku v rubriki Iz prakse za prakso. Pri tem bi še zapisal, da je skupna višina petih nizkih naklad samo za 3 cm višja v primerjavi s tremi nakladami LR panja. V zvezi z nazornimi prikazi nizko nakladnih panjev in čebelaijenja v njih lahko zapišem, da sem ugodno presenečen tako glede številčnosti udeležbe kot tudi strokovnih razprav in vprašanj na naših srečanjih. Udeleženci so bili iz vseh koncev Slovenije. Številni med njimi so že v sezoni 1998/99 uvedli nizko nakladne panje v svoje čebelarjenje, njihove povratne informacije pa so več kot zadovoljive, saj o neuspešnosti sploh ni bilo govora. To gotovo kaže na pravilno usmeritev pri čebelarjenju. V dveh letih praktičnih prikazov čebelarjenja v nizko nakladnih panjih pri čebelnjaku ČD Selnica ob Dravi se je le-teh v letu 1998 udeležilo več kot 50 čebelarjev, prav toliko pa tudi v letu 1999, da spontanih individualnih obiskov niti ne omenjam. Prejel sem tudi več deset klicev po telefonu iz vse Slovenije. Veliko je bilo tudi izmenjav strokovnih vprašanj in odgovorov. Če pa bi bralci mojih napotkov želeli dodatne strokovne pogovore po telefonu, predlagam, da me pokličejo po 19. uri na moj domači telefon, številka 062 - 671344. Zahvaljujem se uredniškemu odboru "Slovenskega čebelarja” in uredniku, da mi je bilo omogočeno nemoteno posredovati moje izkušnje širšemu krogu zainteresiranih čebelarjev, prav tako pa tudi Čebelarskemu izobraževalnemu in strokovno debatnemu klubu v Mariboru za pomoč pri organizaciji srečanj čebelarjev in za uporabo ponazoril iz učne mape kluba ter ČD Selnica ob Dravi, kije ta srečanja omogočila. Posebej se zahvaljujem g. Stanetu Sajevcu za njegove prispevke in informacije iz tuje čebelarske literature ter pomoč pri pisanju mojih prispevkov. V letu 1999 je bilo v načrtu snemanje nekaj televizijskih oddaj o čebelarstvu za TV Slovenija za oddajo "Ljudje in zemlja”, vendar so le-te zaradi muhastega vremena odpadle. Upam, da bomo zamujeno nadoknadili v letu 2000. ZIMSKA GRUČA DRUŽINE V STANDARDNEM LR PANJU Zunanja "obroba" označuje zbiti del gruče, kije “debel" od 25 do 75 mm do notranje “obrobe", znotraj le-te pa je aktivno jedro, ki ustvarja povišano toploto za ogrevanje gruče. Vir: Roy A. Grout/Friderich Ruttner: “Beute und Biene", Ehrenwirth, München, 1973, avtor: prof. dr. Clayton L. Farrar, str. 269. KDAJ POENOTENA STROKOVNA STALIŠČA? mag. Mira Jenko-Rogelj, Veterinarski zavod Slovenije Brez dvoma bosta velika prilagodljivost in odpornost zajedavca Varroa jacobsoni še dolga desetletja omogočala njegovo preživetje na medonosni čebeli na Slovenskem. Ni pa zanesljivo, da bomo ob tolikih pritiskih tujine še čebelarili s kranjsko sivko. Kljub vsem strokovnim službam v slovenskem čebelarstvu bo o prihodnosti čebelarstva odločal umni slovenski čebelar s svojimi čebelami, čeprav se bo prisiljen hitro prilagajati no- vim spoznanjem. Na tej poti mu tiščimo duri predolgo zaprte in na silo mašimo špranje, skozi katere piha svež veter novih tehnoloških dosežkov, naših lastnih spoznanj in iskanj novih poti, ki nakazujejo rešitev iz krize, v kateri je slovensko čebelarstvo. Kot nas omejujeta prostornina panja in pohlep po razpolaganju z naravnimi zakladi, nas omejuje tudi znanje o razsežnosti narave z vsemi možnostmi za čebele in človeka, še posebej pa znanje o vseh boleznih, ki pestijo čebele. Neupoštevanje navodil za zatiranje posameznih bolezni pa na kocko postavlja tudi čebelarjevo zdravje in posledice pri porabnikih. Predvsem nam manjkajo znanje, izkušnje in potrpežljivost pri ugotavljanju tistega praga škodljivosti bolezni, ko se je brez škodljivega vpliva na okolje še mogoče uspešno zoperstavljati katastrofi v čebelnjaku. Zato se proti varozi bojujemo s programom integriranega zatiranja zajedavca. To pomeni, da v sodobnem čebelarstvu poleg stalnega kontroliranja varoe in uporabe naravnih sredstev za uspešno zatiranje bolezni uporabljamo tudi kemične pripravke. V skrbi za ohranjanje neoporečnosti medu z majhnim vnosom kemičnih sredstev v panje in precej večjo učinkovitostjo zdravil v obdobju, ko v družini ni zalege, smo skupaj z Veterinarsko fakulteto opravili kliničen preizkus zamegljevalca Eko-fog 2003. V imenu svojih kolegov se zahvaljujem vsem 24 sodelujočim čebelarjem po Sloveniji, ki so nam omogočili delo in spremljanje stanja od začetka septembra 1998 do sredine januarja 1999 pri njihovih 504 čebeljih družinah. Velika prednost tega aparata je uporaba vode kot nosilca zdravila tudi pri temperaturah manj kot 10 °C. Uporaba zamegljevanja je priporočljiva samo za zimsko zdravljenje. Med čebelarsko sezono, torej tedaj, ko je v družinah zalega, pa njegova učinkovitost ni zadovoljiva. Pri zdravljenju čebel si poleg znanstveno potrjenih informacij iz evropskih čebelarskih inštitutov pomagamo tudi z znanjem posameznih odličnih čebelarjev in strokovnjakov nove in stare generacije čebelarskih mojstrov. Ob stalni ogroženosti kranjske sivke zaradi varoze gre učinkovitost strokovnega dela pripisati tudi spomladi 1999 propadlim oz. izzimljenim čebeljim družinam. Na pisni vprašalnik se je odzvalo 84 čebelarskih društev iz vse Slovenije, njihove odgovore pa imamo lahko za reprezentativni vzorec našega čebelarstva. Na podlagi ankete, telefonskih pogovorov in stikov s čebelarji so se pri nizkem odstotku odmrtja (približno 5 odstotkov čebeljih družin) kot enakovreden vzrok pojavljale varoza in tehnološke napake (izguba matice, slabo zazimljene družine, tihi ropi in nosemavost). Med te so všteta tudi čebelarska društva, katerih člani so upoštevali navodila veterinarske službe. Večina primerov odmrtja več kot 10 odstotkov čebeljih družin v posameznih društvih gre na račun 50 do 90 odstotkov odmrlih družin v nekaterih velikih čebelarstvih z 80 do 120 čebeljimi družinami, saj zdravljenje ni bilo opravljeno v skladu s programom VZS. Na Gorenjskem je podatke o zimskem propadu čebeljih družin posredovalo 17 društev. Največja izguba je 23 odstotkov, najmanjša pa 0,4 odstotka. Povprečna 8,04-odstotna izguba je nižja od pričakovane. Od tega je kar 80,28 odstotka družin odmrlo zaradi varoze, 19,72 Podatki za Gorenjsko 100 TJ drugo varoza IZGUBE ČEBELJIH DRUŽIN V ZIMI 98/99 25 20 15 10 5 0 ,c#° odstotka pa zaradi lakote, ropov, izgube matice ali nosemavosti. S temi rezultati in navodili zdravljenja pa nikakor niso zadovoljne nekatere parasveto-valne sence v slovenskem čebelarstvu, zato med čebelarje sejejo negotovost in razdvojenost. Grenko posledico takega izobraževanja ,. že čutijo čebelarji v dveh čebelarskih društvih, ki so že pred zazimljenjem zaradi neustreznega zdravljenja izgubili tretjino svojih družin. Dodaten zimski davek pa naši čebelici namenja tudi stoletna pratika. Slovenija je ena izmed držav, v kateri je največ majhnih čebelarstev, saj z največ 20 čebeljimi dolžinami čebelari kar 69 odstotkov čebelaijev. Taka struktura zaradi manjše sposobnosti in dražje pridelave zmanjšuje konkurenčno sposobnost prvovrstnega slovenskega medu. Zato je za naša čebelarstva nujno poiskati možnosti za preprečevanje bolezni z nadzorovano uporabo minimalnih količin kemičnih sredstev. Zaradi takih nujnih posegov pa ne smemo tvegati higienske ustreznosti kvalitetnih čebeljih pridelkov na našem trgu. APIMONDIA 99 - REFERATI S PODROČJA PATOLOGIJE ČEBEL IN FEROMONI mag. Jasna Kralj Varoza Raziskovalni svet je v zadnjem letu najbolj pretreslo Andersonovo odkritje, da uničujoča pršica, ki jo poznamo pod imenom varoa, pravzaprav ni Varroa jacobsoni, kot sojo opisovali doslej. Zadnji izsledki so potrdili, da je Varroa jacobsoni, sicer naravni zajedavec azijske čebele, za naše čebele neškodljiva. Tako bo razvpita varoa, ki povzroča škodo čebelarstvu po vsem svetu, morala dobiti novo latinsko ime. Dr. Keith Delaplane je v svojem govoru povzel najpogostejše načine zatiranja varoze. Kjer se še ni pojavila odpornost na akaricide, še vedno uporabljajo piretroida fluvalinat in flumetrin. Nekateri uporabljajo tudi bromopropilat in organofosfat kumafos. Zaradi težav z rezistenco in ostanki kemičnih snovi v medu in satju čebelarji vedno pogosteje posegajo po alternativnih načinih zatiranja varoe. Zadnje čase se je zelo povečala uporaba mravljinčne kisline (za 65-85 odstotkov), s katero prepojijo plošče in jih položijo na podnice nakladnih panjev. Kmalu bo v ZDA na voljo gel z mravljinčno kislino, za njegovo uporabo pa bo potrebnega manj dela. Slaba stran tega gela je v tem, da je le 70-odstotno uspešen. Drug način alternativnega zatiranja varoe je uporaba eteričnih olj, med katerimi je najučinkovitejši timol. Z uporabo eteričnih olj je mogoče doseči 97-od-stoten odpad varoe. Stopnjo okuženosti z varoo zmanjšamo tudi z načinom čebelarjenja. Ker gre varoa pogosteje v trotovske celico, lahko trotovino uporabimo kot past. Trotovino, v katero so se ujele varoe, zavržemo. Na žalost ta metoda skriva tudi slabe strani, saj je najučinkovitejša le pri zelo okuženih družinah, ni pa uporabna za večja čebelarstva. Poleg tega intenzivno izrezovanje trotovine oslabi družino. Raziskovalci so začeli izdelovati preproste pasti za varoo, saj so presodili, daje 40-50 odstotkov varoj, ki jih pade na podnice, še vedno nepoškodovanih in se zato vrnejo nazaj v čebeljo družino. Okuženost družine pa precej zmanjša ovira, ki varoam onemogoči, da bi se vrnile nazaj v plodišče in se naprej razmnoževale. Število varoj v družini je eden izmed odločilnih dejavnikov za preživetje družine. Po nekaterih ocenah družina evropske čebele, v kateri je od 2500 do 3000 varoj propade. Ugotovljeno pa je bilo, da družine preživijo tudi ob veliko večji okuženosti. Zelo presenetljiva novica prihaja iz Južnoafriške republike, kjer ima okužena družina lahko do 60.000 varoj, pa ne propade. To kaže na to, da je preživetje družin odvisno tudi od drugih dejavnikov. Raziskave nakazujejo, da so virusi, ki jih prenaša varoa, veliko bolj kritični za preživetje čebelje družine kot samo parazitiranje varoe. Razlike v preživetju družin so lahko zaradi virusov, saj je znano, da so različni virusi različno patogeni. Okužba družin, ki povzroča deformacijo kril, je veliko manj letalna kot okužba z virusom akutne paralize. Škodljiv vpliv sekundarne okužbe je torej odvisen od patogenega vzroka. Nekateri celo predvidevajo, da družina propade le zaradi sekundarnih okužb, kijih povzroča varoa. “Vplive okolja na preživetje družin bi bilo treba bolje raziskati", je poudarila priznana ameriška raziskovalka dr. Maria Spivak, ki se ukvarja s selekcijo čebel s higienskim vedenjem. Družine v določenem okolju ne preživijo brez uporabe sredstev za zatiranje varoe, v drugem okolju pa je treba iste družine zdraviti. Vzreja čebel, ki bi bile odporne na varoo, bi morala sloneti izključno na selekciji dednih lastnosti, da bi čim bolj zmanjšali vplive okolja na izražanje odbrane lastnosti. Najbolj realističen cilj selekcije je izbor čebel, ki bi preživele okužbo z varoo veliko dlje kot neselekcionirane družine, brez uporabe kemičnih sredstev ali le z minimalno uporabo le-teh. Kot kažejo najnovejše ugotovitve dr. Harba, je selekcija čebel, pri katerih se varoa ne more uspešno razmnoževati, ena izmed najbolj obetavnih lastnosti za izbor in vzrejo čebel, odpornih na varoo. Po svetu se vse bolj uveljavlja tako imenovana tehnika integriranega zatiranja škodljivcev (metoda IPM), njen poglavitni cilj pa je zmanjšati nepotrebno uporabo kemičnih sredstev. Pred morebitnim zdravljenjem družine je treba presoditi, ali je to zares potrebno ali ne. Za ta namen se uporabljajo testni vložki, položeni na podnice. Določila v Georgii in Južni Karolini (ZDA) zahtevajo zdravljenje, če je število varoj na družino avgusta večje od sto. Predavanje dr. Grega Hunta iz Avstralije je imelo naslov “Infekcija varoe z Wolbachio - možnost biološkega zatiranja varoe". Wolbachia je precej razširjen endopa-razit členonožcev. Našli pa so jo tudi pri varoi azijske čebele. Kljub temu da za zdaj ni znano škodljivo delovanje Wolbachie na varoo, je bil to gotovo zanimiv prispevek, ki odpira nove možnosti biološkega zatiranja varoe. Varoo bi bilo možno zatirati tudi z uporabo naravnih pesticidov, ki se sicer uporabljajo pri pridelavi poljščin, ker so nestrupeni za sesalce in skoraj nikoli ne izzovejo naravne odpornosti. Najboljše rezultate je dalo olje juž-noazijskega drevesa, s katerim so poškropili čebele. Izkazalo seje, da ne zatira le varoe, temveč tudi ameriško hudo gnilobo in trahealno pršico. Feromoni Nekaj referatov je bilo namenjenih tudi feromonom, kijih čebele izločajo iz posebnih žlez. Feromoni so snovi, kijih živali izločajo v okolje in ki povzročajo vedenjski in fiziološki odziv drugega osebka iste vrste. Lahko bi rekli, da je njihov namen kemična komunikacija med osebki iste vrste. Pri čebelah je najbolj znan čeljustni feromon matice, ki mu pripisujejo veliko nalog, kot je pospeševanje pašnega vedenja delavk, preprečevanje rojenja itd. Kljub temu da ta feromon privlači čebele v spremstvo matice, raziskovalci še vedno iščejo sekundarni feromon, ki dodatno poveča privlačnost matice za delavke. Znano je, da čebele nerade sprejmejo v rejništvo jajčeca ali ličinke druge matice. Vzrok tiči v prepoznavi tuje zalege. Ugotovili so, da matica ob zaleganju jajčece označi s feromonom žleze dufour. Na jajčecih so našli na- sičene in nenasičene estre iz omenjene žleze, ki ga izločajo le matice in v omejeni količini tudi delavke, ki zalegajo neoplojena trotovska jajčeca. Nekaj referatov je govorilo o drugačnosti azijskih čebel. Kot kaže, je sestava feromonov odvisna od vrste čebel. Podrobneje so analizirali Nasonov feromon, ki ga čebele pršijo pred vhodom v panj za označitev žrela. Nasonov feromon čebelam pomaga tudi pri orientaciji pri rojenju in za označitev paše. Pokazalo se je, da imajo azijske čebele popolnoma drugačno sestavo Na-sonovega feromona kot evropska čebela. Prav tako je zanimivo odkritje, da azijske čebele veliko bolje prepoznajo kutikularni izvleček varoe kot evropska čebela. To je verjetno tudi vzrok za izjemno močno izraženo čistilno vedenje azijske čebele. Dr. Tanya Pankiw je dokazala, da feromoni zalege pospešijo nabiranje cvetnega prahu, ki je nujno potreben kot vir proteinov v razvijajoči se družini. Z dodatkom feromona zalege je Pankiwova pospešila nabiranje cvetnega prahu, kljub temu da ga družina ni potrebovala v tolikšni meri. To je gotovo dobra novica za kmetijstvo, ki uporablja čebele za opraševanje poljščin. Apiterapija na Apimondii 1999 dr. Janko Božič Kongres v Vancouvru je znova obudil med kot zdravilno sredstvo. Kljub temu da je med kot zdravilo znan in v rabi že več tisočletij, ga sodobna medicina ne uporablja prav pogosto. Doslej je bil večje pozornosti deležen v manj razvitih državah, razlog za to pa je preprost. Med je razmeroma poceni zdravilo in na voljo tudi revnejšim ljudem. V razvitem svetuje moč farmacevtske industrije s kemični pripravki prevelika, zato se preproste in bolj naravne rešitve le s težavo uveljavijo. Verjetno pa v prihodnjih letih lahko pričakujemo vrnitev k medu tudi v razvitem svetu. Sodobna znanost se je lotila podrobnega preučevanja vseh lastnosti medu. Že dolgo je znana moč medu pri zatiranju mikroorganizmov. Velik del prispevajo čebele z izločanjem encimov v med, najpomembnejši med njimi pa je encim glukoze oksidaza, ki iz glukoze naredi glukonsko kislino in peroksid, dobro znano snov za uničevanje mikroorganizmov. Seveda so poleg tega v medu še druge snovi, ki jih dodajo čebele ali pridejo vanj z nektarjem. V številnih laboratorijih so testirali različne medove proti različnim klicam, ki povzročajo bolezni. Kot kaže, je takšno testiranje zelo koristno, saj vsak med ne deluje enako na različne bolezenske klice. Obsežnejših raziskav so se lotili tudi na Novi Zelandiji. Izkazalo seje, da imajo najboljše lastnosti nekateri medovi iz rastline “manuka’' (Leptospermum scopa-rium). Ta med so preizkušali pri zdravljenju različnih zunanjih poškodb. Zanimiva je uporaba medu pri večjih odrgninah in opeklinah. Splošno znano je, daje opekline najbolje pustiti pri miru ali jih kvečjemu sprati z vodo. Izkazalo pa seje, da so obloge z medom zelo pospešile zdravljenje opeklin. Priprava oblog ni preprosta, saj je treba poskrbeti, da med ne izteka izpod povoja, pa tudi da se povoj ne izsuši. Poleg tega da med zatira bolezenske klice pod povoji, pomaga ustvariti mikrookolje, ki še dodatno pospeši zdravljenje. Med delno tudi hrani kožo in podkožje ter pospeši prekrvitev območja rane, vse to pa zelo ugodno vpliva na celjenje. Glede na to, da so se raziskav lotili tudi v eni izmed razvitejših držav, lahko pričakujemo, da bodo postopki zdravljenja z medom vendarle postali del uradnih medicinskih postopkov. Za manjše rane so zdaj že na voljo obliži z medom, ni pa mi znano, ali jih je mogoče dobiti tudi pri nas. Vsekakor bi bilo zelo koristno preučiti vpliv domačih medov na zatiranje bolezenskih klic. Morda pa se v pestri izbiri različnih vrst skriva kakšen posebno učinkovit med. Na drugih področjih apiterapije ni pomembnejših no- vosti. Lahko bi rekli, da si propolis še naprej utira pot z znanstevnimi podatki o sestavinah in njihovih zdravilnih lastnostih. Nekoliko teže se v uradni medicini uveljavlja čebelji strup. Znano in večkrat potrjeno je lajšanje težav pri različnih skleroznih obolenjih in revmatizmih. Zelo zanimiv je razvoj na področju zdravljenja multiple skleroze. V te raziskave se vključuje tudi uradna medicina. Zdravljenje s čebeljim strupom je povečini najučinkovitejše pri gibalno zelo prizadetih osebah. Seveda ozdravljenje ni popolno, a za večino bolnikov je dosežek izjemen. V Ameriki poteka prva faza raziskav za morebitno priznanje strupa za lajšanje težav pri multipli sklerozi. Zanimivo je bilo poročilo o lajšanju težav s čebeljim strupom pri bolnikih z aidsom. Poglavitni razlog naj bi bil v spodbujanju bolnikovega imunskega sistema. Zelo malo je bilo poročil o uporabi matičnega mlečka, in to kljub njegovi razmeroma široki uporabi. Praktično ničesar ni bilo slišati o cvetnem prahu. O vseh čebeljih pridelkih v apiterapiji pa so poročali na simpoziju Varnost in apiterapija. Čebelji pridelki so varni za večino ljudi. Izjemno redki so primeri alergij ali drugačnih negativnih učinkov. Še največjo previdnost zahteva čebelji strup. Alergija na čebelji strup lahko povzroči tudi smrt. Kljub temu je strup mogoče uporabljati tudi pri občutljivih ljudeh. Zdravniki lahko alergijo odpravijo in nato nadaljujejo z običajno terapijo s strupom. Apiterapija je za sodobnega človeka zelo privlačna. Čebelarji lahko pomagamo ljudem z našimi pridelki, opozorimo jih lahko na splošno znane dobre učinke in morda še na kakšno knjigo, iz katere se lahko vsak nauči še kaj več o čebeljih pridelkih. Vsekakor pa čebelar ne more dajati zdravstvenih nasvetov. Za to imamo zdravnike. Prizadevamo si lahko, da bi pridobili čim več zdravnikov, ki bi v svoji redni praksi bolnikom svetovali tudi uporabo čebeljih pridelkov. To je bil tudi najpomembnejši napotek apiterapevtske delavnice. Osebno me je najbolj navdušil dr. Molan z Nove Zelandije s prikazi diapozitivov o zdravljenju odprtih ran in opeklin z medom. Sam sem na delavnici opozoril na možnost rabe izvlečkov zdravilnih rastlin skupaj s čebeljimi pridelki za posebne apiterapevtske izdelke. Seveda so možnosti za to še velike, zlasti v čim bolj naravnem pristopu k pridobivanju končnega apiterapevtskega izdelka. Zahvaliti se moram povabilu dr. Stangacija, ki je organiziral delavnico. Njegovo osrednje sporočilo na delavnici je bilo, da lahko čebelarji z apiterapijo obogatimo tako svoja življenja kot tudi življenja kupcev naših pridelkov. Pri tem pa ni mislil toliko na denar kot na kakovost življenja. NE ZAMUDITE PRILOŽNOSTI IVAN JURKOVIČ November in december sta meseca, ko lahko iz čebelje družine izločimo še tiste varoe, ki so po vseh spomladanskih, poletnih in jesenskem zatiranju ostale v panju. Čeprav imamo slovenski čebelarji veliko literature o tem zajedavcu, je varoa v zadnjem desetletju povzročila velikansko škodo. Čebelarji obupujejo, ko najdejo v pozni jeseni prazne panje, ne glede na prizadevanja, da se to ne bi zgodilo. Čebelarji vemo, da se zajedavec varoa razmnožuje le na trotovi in čebelji zalegi, daje v poletnih mesecih več kot 80 odstotkov varoj v zalegi in da varoe, ki so v pokriti zalegi, uničuje le mravljinčna kislina. Vendar je tudi z mravljinčno kislino le teoretično možno uničiti vse varoe, kajti njena učinkovitost je odvisna od pravilno odmerjene količine, koncentracije, časa delovanja in številnih drugih dejavnikov, ki jih le približno poznamo. Trajalo je celo desetletje, da smo dobili približne podatke o pravem odmerku mravljinčne kisline. Tako kljub vsem zdravljenjem v jeseni ostane na družinah toliko varoj, da se prihodnje leto lahko razvijejo do tiste stop- Pri pršenju držimo razpršilce približno 20 cm vstran in pod kotom ( sl. 1) nje, ki je za čebele pogubna. Iz tega sledi, da lahko varoe uničimo le takrat, ko ni zalege, to pa je pri nas oktobra, novembra in decembra (lani so imele skoraj vse družine zalego že sredi januarja). V letih, odkar naše čebele napada varoa, sem preizkusil veliko zdravil in načinov zatiranja in za to porabil tudi veliko časa. Mislim, da sem se toliko naučil, da bom v prihodnje uporabljal le še mravljinčno in oksalno kislino (poleg prirejene tehnologije čebelarjenja). Postopek zdravljenja z mravljinčno kislino je še vedno razmeroma zahteven, nasprotno pa imamo za zdravljenje z oksalno kislino že izdelan preprost, zelo učinkovit postopek, ki bi ga priporočil vsem čebelarjem: • 30 g oksalne kisline, ki jo dobimo v prahu, raztopimo v 11 vode, najlaže tako, da prah (sol) oksalne kisline natresemo v steklenico. Če je voda mlačna, se sol hitro raztopi. Če smo namesto destilirane vode uporabili navadno vodo, se nabere na dnu nekaj netopnih usedlin, vendar te ne motijo. Petindvajset kilogramov tehnične oksalne kisline (soli) stane pri Chemo d.d. v Ljubljani 6.277.- SIT, en liter pripravljene tri odstotne kisline stane 7,5 SIT. Če porabimo za zatiranje povprečno močne družine, ki zaseda v novembru 10 ulic 50 ml, znašajo stroški (brez našega dela) 0,5 Sit, če uporabimo kemično čisto kislino pa 5 SIT. • Kupimo si ročni razpršilec za vodo, kakršnega uporabljamo za vlaženje perila; razpršilci, ki jih kot embalažo prodajajo skupaj z različnimi kemikalijami in pršilci s tlačilkami niso ustrezni. Razpršilec mora oddajati kot megla drobne kapljice, mora pršiti, ne pa tekočine brizgati v curkih. • Pri večjem številu panjev si roke zavarujemo z gu- Učinkovitost pršenja med ulice AŽ panja je treba še ugotoviti (sl. 2) Foto: Martin Jurkovič mijastimi rokavicami, obraz pa z očali in masko. • Znebiti se moramo prepričanja, da panjev novembra in decembra ne smemo odpirati. » Odpiranje panjev v novembru in decembru (+ 7 °C ), ko so družine brez zalege, ni negativno vplivalo na poznejši razvoj družin », (Imdorf, Charriere, Fluri, DBJ1998, št.ll) .Mislim, da čebelam manj škoduje, kot npr. odpiranje v aprilu in maju. Tudi ostankov oksalne kisline, po jesenskem in zimskem zatiranju, v medu in vosku niso našli. Nekateri zagotavljajo, da delamo lahko že pri plus 6 °C, vendar moramo upoštevati tudi druge vremenske razmere: veter, sneg, dež, megla sonce. Rad vidim, če čebele letijo nazaj v panj in ne padajo otrple na tla. • Čeprav delamo v zimskem času, se opremimo tako kot poleti, saj moramo delati hitro, kajti delo mora biti dokončano in natančno opravljeno. • Pri pršenju delamo tako, da vzamemo iz panja krajen, nezaseden sat, nato jemljemo iz panja sat za satom, ga popršimo (zameglimo) in premikamo v levo ali desno, tja,odkoder smo sat vzeli (sl. 1). • Vsako stran sata popršimo enkrat -en stisk ročke, če je čebel malo, dvakrat, če je stran polovično zasedena s čebelami, in trikrat, če je polno zasedena. Na vsako stran satnika porabimo 2-3 ml kisline. Razpršilec naj bo poln, da lepše deluje, pred začetkom pa brizgnemo v zrak, da preverimo njegovo delovanje. Kislina ne sme padati na čebele v kapljicah, ampak kot drobna, fina megla. Ne pršimo proti vetru. Če čebele padajo na dno ali na sipalnik, jih tudi popršimo. • Kot so mi povedali čebelarji iz Južne Tirolske, delajo tudi tako, da satov ne jemljemo iz panja, ampak jih le razmikajo in pršijo med ulice. Učinkovitost te metode je treba še preveriti, gotovo pa bi olajšala delo v listovnih (AŽ) panjih, saj je postopek zdravljenja v njih zamudnejši. Učinek pršenja med ulice bi lahko preizkusili tako, da bi pršili prvič med ulice in po treh tednih drugič še posamezne sate.Zdravljenje z oksalno kislino je tako učinkovito, da ga nekateri že uporabljajo za preizkus učinkovitosti drugih zdravil. • Z opisanim načinom zdravljenja zmanjšamo število varoj v panju tudi do loo odstotkov ( povprečno za 96 odstotkov), če v panju ni zalege. Zdravljenje ne vpliva na življenjsko dobo čebel in na uspešnost prezimovanja. Pri tem postopku in normalnem doziranju so ostale čebele med in po zdravljenju normalno mirne, nisem opazil nobenih mrtvic, ne oslabelosti družin. Zaradi kontrole uspešnosti zdravljenja z oksalno kislino z metodo pršenja, je treba vedeti, da deluje oksal-na kislina na varoe do tri tedne po pršenju; v tem času je odpad varoj intenzivnejši. Šele po treh tednih lahko presojamo uspešnost zatiranja na osnovi naravnega odpada ali s kakšnim drugim sredstvom. • Pri zdravljenju dobimo vpogled, v kakšnem stanju so družine. Slabe družine sproti združujemo, dodajamo polne sate, ugotavljamo navzočnost matice... Takšno zdravljenje je hkrati najboljši pregled družin pred prezimovanjem, tega pa doslej nismo poznali. Opisano metodo sem letos uporabil že tretjič. Je preprosta, najcenejša in nenadomestljiva. Lani sem na ta način zdravil le polovico družin , le-te so bile vse leto zelo živalne, prinesle so več medu od preostalih in so šle močne v zimo. Uporabimo jo lahko tudi med letom pri družinah, ki so brez zalege, pri umetnih in naravnih rojih, ko se usedejo na sate, in pri ometencih, preden jih ometemo . Za pozno jesensko -zimsko zatiranje varoze se bomo odločili brez pomisleka, če ugotovimo, da znaša naravno odmiranje varoj ( odpad) več kot 1 varoa na dan. Po številu odpadlih varoj na papirju , ki ga damo na dno panja hitro ugotovimo ,kako uspešna so bila naša sredstva in postopki zatiranja v tem letu... Metoda ne izključuje uporabe drugih zdravil in načinov zatiranja varoze. Iz dosedanjih izkušenj jo lahko zagovarjam kot sestavni del nekega koncepta zdravljenja ali kot sklepno fazo tega koncepta, predvsem pa kot nujno dopolnilo oz. kot nadaljevanje zdravljenja z mra-vljinčno kislino, o kateri pa nas dovolj izčrpno seznanja Slovenski čebelar. Nadaljevanje na strani 357 HUDA GNILOBA ČEBELJE ZALEGE Organizacija in zatiranje bolezni po svetu dr. Aleš Gregorc, Veterinarska fakulteta v Ljubljani Uvod Na čebelarskem kongresu v Vancouvru v Kanadi je bila poleg varoze čebel posebnega zanimanja deležna tudi huda gniloba čebelje zalege. Na simpoziju o tej temi so predavatelji predstavili različne vidike te gospodarsko pomembne problematike v čebelarstvu. Huda gniloba je ugotovljena povsod po svetu, kjer gojijo čebele. Za njeno zatrtje je bilo treba obolelo čebeljo družino uničiti, to pa je znano že od začetka tega stoletja, ko je na podlagi svojih raziskav in možnosti zatiranja hude gnilobe to ugotovil dr. White. V 40. letih je bilo čudežno zdravilo kemoterapevtik sulfatiazol, ki so ga uporabljali preventivno in kurativno. V 50. letih se je uveljavila uporaba antibiotika oksitetraciklin, ki je učinkovit proti povzročitelju hude gnilobe kot tudi proti povzročitelju pohlevne ali evropske gnilobe. Razvili so tudi različne metode razkuževanja čebelarske opreme in pribora, uporaba antibiotika pa je bila alternativa dotedanjemu doslednemu uničevanju bolnih čebeljih družin. Povzročitelja hude gnilobe Paeniba-cillus larvae je mogoče gojiti v laboratoriju, zato je mogoče spore povzročitelja hude gnilobe izolirati iz medu in drugih snovi. V 90. letih so po skoraj 40 letih uporabe oksitetraciklina v Argentini, ZDA in Kanadi ugotovili odpornost P. larvae na ta antibiotik. V zadnjem obdobju raziskovalci preučujejo, kako nekatere maščobne kisline zavirajo razvoj P. larvae. S tem bi se bilo mogoče v prihodnosti izogniti rabi antibiotikov. Odpornost P. larvae na oksitetraciklin Od začetka 90. let v Argentini ugotavljajo odpornost povzročitelja hude gnilobe čebelje zalege P. larvae na oksitetraciklin. Za to latinskoameriško državo je znana intenzivna raba čebeljih družin za opraševanje rastlin. Družine zelo pogosto preseljujejo, to pa je tudi razlog, da se bolezen hitro prenaša, zato se ni mogoče izogniti široki rabi antibiotikov v čebelarstvu. Dr. Alippi domneva, daje prav nepravilna raba oksitetraciklina vzrok za razvoj odpornih sevov bakterije P. larvae. Posledica take rabe oksitetraciklina so tudi ostanki antibiotika v čebeljih pridelkih. Kot realno alternativo rabi antibiotikov za zatiranje hude gnilobe zdaj preučujejo tudi eterična olja rastlinskega izvora ter maščobne kisline. Zatiranje hude gnilobe brez rabe antibiotika V nekaterih državah se izogibajo zatiranju hude gnilobe čebelje zalege z antibiotiki ali pa je to celo prepovedano. Nekateri antibiotiki, ki jih je mogoče uporabljati v čebelarstvu, uporabljajo namreč tudi v humani medicini. V nekaterih državah je raba antibiotikov dovoljena le za zatiranje pohlevne gnilobe. Na kongresu so predstavili prizadevanja raziskovalnih inštitutov in tudi združenj čebelarjev za zatiranje hude gnilobe čebelje zalege brez uporabe antibiotikov. Na Danskem se s problematiko hude gnilobe ukvarjata znana raziskovalca Camilla Brodsgaard in Henrik Hansen. Leta 1998 so preizkušali različne metode zatiranja gnilobe brez uporabe antibiotikov. Najpomembnejši ukrep je bilo pretresanje suhih čebel na satnice. Pri tem so ugotovili, da ta metoda v družinah tudi zadovoljivo zmanjšuje število spor P. larvae. Zaradi možnosti pojavljanja odpornosti bakterije P. larvae na antibiotike in ostankov le-teh v medu bo metoda pretresanja, znana še iz časov čebelarjenja Antona Janše, dobila posnemovalce tudi v drugih deželah. Glede na vse strožje standarde kakovosti čebeljih pridelkov bo zdravljenju čebeljih bolezni v prihodnje treba nameniti posebno pozornost. Tega se pri zatiranju varoe, hude gnilobe in drugih bolezni čebel vedno bolj zavedajo tako raziskovalci, ki iščejo alternativne rešitve za uporabo kemičnih substanc, kot tudi čebelarji, katerih cilj je pridelava higiensko neoporečnih pridelkov. Organizacija zatiranja hude gnilobe V ZDA imajo zelo različno organizacijo zdravstvenega varstva čebel, predvsem glede pregledov čebeljih družin in ukrepov pri zatiranju hude gnilobe. S to problematiko se v nekaterih državah ukvarjajo strokovnjaki na ministrstvih za kmetijstvo, še pogosteje pa na univerzah, saj univerzitetne raziskovalne skupine izvajajo tudi tako imenovano strokovno delo za potrebe čebelarstva. Pomembno vlogo v organizacijski strukturi, predvsem pri dejavnostih v zvezi s hudo gnilobo, imajo čebelarski pregledniki. Stroko- vnjaki zagotavljajo čebelarjem kakovostne informacije in jim ponujajo tudi potrebne storitve. Posebnih svetovalnih služb nimajo, za reševanje strokovnih problemov v čebelarstvu, zdravstveno varstvo, opraševanje itd. ("extension services”) pa so v večini primerov pristojni posamezni raziskovalci in tudi univerzitetni profesorji. Pri svojem svetovalnem, izobraževalnem in informativnem delu namenjajo veliko pozornosti komunikaciji s čebelarji in njihovimi združenji prek sodobnih komunikacijskih sredstev. V elektronskih časopisih in drugih multimedijskih sporočilih jim je uspelo z razmeroma majhnim številom zaposlenih posredovati svoje znanje zelo širokemu krogu zainteresirane javnosti in jo informirati o vseh potrebnih podatkih. Skratka, organiziranost in vse dejavnosti na čebelarskem področju so v ZDA vodene racionalno in so zato tudi učinkovite. V ZDA na različne načine ugotavljajo in zatirajo hudo gnilobo, in sicer z uničevanjem družin, pribora in opreme ter z uporabo antibiotikov. Veliko pozornost namenjajo organiziranemu razkuževanju čebelarske opreme in pribora ob morebitni ugotovitvi hude gnilobe. O organiziranosti dela pri zatiranju hude gnilobe je poročal dr. Smith, vodja preglednikov v državi Maryland, o izobraževanju čebelarjev in prenosu informacij iz strokovnih krogov v čebelarsko prakso pa dr. Samford. Ker je bil kongres v Severni Ameriki, se gaje udeležilo veliko število ameriških znanstvenikov in strokovnjakov, ki delujejo v čebelarstvu. Zato sta bila pogovor in izmenjava mnenj in izkušenj z nekaterimi izmed njih prav koristna. Problematika na področju patologije čebel, zlasti v zvezi z diagnostiko, zatiranjem bolezni, uporabo zdravil in možnostmi uspešnega strokovnega dela med čebelarji in njihovimi združenji, je v ZDA zelo podobna razmeram pri nas. Način reševanja omenjene problematike pa se v posameznih delih sveta občutno razlikuje - odvisno od razvitosti čebelarstva, zakonske ureditve in razvitosti države, tradicije itd. Kako zmanjšati izbruhe hude gnilobe? V Avstraliji in na Novi Zelandiji za zatiranje hude gnilobe ni dovoljena uporaba antibiotikov. Še zlasti zanimiva je strategija zmanjševanja pojavov hude gnilobe na Novi Zelandiji, kot jo je predstavil dr. Van Eaton. Leta 1990 je bila huda gniloba ugotovljena v 1,2 odstotka čebeljih družin od skupaj približno 340.000 družin v državi. Pri nastajanju in izvajanju programa zmanjšanja obolevnosti čebeljih družin ima zelo pomembno vlogo Nacionalno združenje čebelarjev. Na podlagi pogodbe so si skupaj s strokovnjaki z ministrstva in univerze zadali za cilj, da brez uporabe antibiotikov do leta 2008 znižajo stopnjo obolevnosti na manj kot 0,1 odstotka. Projekt vključuje dejavno sodelovanje preglednikov, ki so člani združenja čebelarjev, strokovnjakov, ki svetujejo čebelarjem, katerih družine so zbolele za hudo gnilobo, pa tudi sodelovanje raziskovalne sfere. Raziskovalni program o problematiki hude gnilobe vodijo na univerzi, tam pa izvajajo tudi izobraževalni program za čebelarsko javnost. V zadnjem desetletju ugotavljajo pogostejše pojavljanje hude gnilobe tudi v Nemčiji. Tam je približno 90.000 čebelarjev, ki čebelarijo s približno 870.000 čebeljimi družinami. Lani je bila huda gniloba ugotovljena v 0,4 odstotka čebelarstev. Dr. Otten, kije poročal o dejavnostih na tem področju, ugotavlja, da več kot polovica čebelarjev prepozno ugotovi zanesljive znake bolezni ali pa jih sploh ne odkrije. Zato so preiskave medu na spore P. larvae zelo koristne in jim tudi pomagajo pri ugotavljanju in zdravljenju hude gnilobe. Zatirajo jo brez uporabe antibiotikov, najpogosteje pa družine pretresajo na satnice, satje pa dosledno uničujejo. Pri tej metodi je zmanjševanje števila spor v družini zadovoljivo, tako da se bolezen v isti družini praviloma ne poja- vi več. Sklep Na podlagi referatov, predstavljenih na simpoziju o hudi gnilobi čebelje zalege, je med drugim mogoče sklepati, da bo treba v prihodnje za preprečevanje in zatiranje te nevarne čebelje bolezni razviti nove metode in nova učinkovitejša zdravilna sredstva. Poleg tega pa se bodo morale prihodnje raziskave v svetu usmeriti v ugotavljanje povzročitelja hude gnilobe čebelje zalege P. larvae v čebeljih pridelkih in v panju ter v preučevanje prenosa povzročitelja s čebelami in čebeljimi pridelki. Huda gniloba bo tudi v prihodnje zelo pomembno področje delovanja čebelarjev in njihovih združenj ter seveda tudi raziskovalcev. Kot kažejo izkušnje v nekaterih delih sveta, problemi postajajo kompleksni. Nanašajo se na preventivo in zatiranje bolezni, zelo pomembno pa je tudi področje organiziranosti reševanja te problematike. Nujno je dosledno sodelovanje čebelarske organizacije ter strokovnih in raziskovalnih jeder, katerih skupen cilj je zmanjševanje pojavljanja te nevarne bolezni in s tem tudi zmanjševanje gospodarske škode. Za gmotno podporo za udeležbo na čebelarskem kongresu APIMONDIA v Kanadi se zahvaljujem upravnemu odboru Veterinarske fakultete, predvsem pa dekanu fakultete prof. dr. Milanu Pogačniku. NEKAJ POMEMBNEJŠIH PODATKOV 0 OKSALNI KISLINI dr. Jurij Senegačnik Formula oksalne kisline: H00C-C00H.2H20, M.t. 126,1 (pK, 1,27, pK2 4,29) Topnost: 9,15 g pri 15 °C v 100 g vode 120 g pri 100 °C v 100 g vode Oksalna kislina tvori kompleksne spojine s kovinskimi ioni. V majhnih količinah jo najdemo tudi v živalskih organizmih, vendar je ta seveda eksogenega izvora, pa tudi v rastlinskih organizmih. To je bela kristalinlčna snov, brez vonja, zelo kislega okusa in ima izrazitejše kislinske lastnosti. Oksidativna razgradnja: C2H402± 1/2 02= 2 C02+H20. Pri stalnih patoloških stanjih se z urinom izloča netopni kalcijev oksalat Ca(C00)2. Oksalna kislina, vnesena v večjih količinah v organizem, deluje toksično - povzroča motnje pri presnovi rudninskih snovi, zlasti pri različnih ionih, ker jih veže v težko topne kompleksne spojine in s tem prizadetim organizmom odteguje ione, potrebne za normalno presnovo. Kovinski ioni so pogosto poglavitni sestavni del nekaterih encimov oz. koencimov. Zaradi tega so toksične tudi razredčene raztopine oksalne kisline in njenih soli, kajti odstranjevanje različnih kovinskih ionov iz tkiv je vselej nevarno. Močnejše raztopine oksalne kisline so korozivne in delujejo podobno kot raztopine solne kisline. Povzročajo mišični tremor in krče, smrt lahko nastopi že po nekaj minutah. Lahko povzročajo tudi odpoved ledvic zaradi blokade ledvičnih tubulov, v katerih nastajajo kristali kalcijevega oksalata. V Veliki Britaniji so poskusi pokazali, da je pri dolgotrajnejšem izpostavljanju atmosferi z oksalno kislino dovoljena količina le-te 1 mg na kubični meter zraka. Pri zaužitju oksalne kisline "per os” je treba piti kakršno koli raztopino topnih kalcijevih soli, ki nato v organizmu vežejo oksalno kislino v obliki kalcijevega oksalata Ca(COO)2. Pri pitju oksalne kisline se lahko poškoduje želodčna sluznica. Da bi preprečili tetanijo zaradi oksalne kisline, uporabimo 10-odstotni kalcijev glukonat. Oksalna kislina je precej strupena. Najmanjša znana količina, ki je delovala smrtno, je 2 g, znanih pa je tudi nekaj primerov ozdravitve celo po zaužitih 45 g, in sicer zato, ker toksičnost ni odvisna od količine zaužite kisline, temveč od količine, ki se resorbira. Bljuvanje, bodisi spontano ali povzročeno umetno, lahko iz organizma odstrani večino zaužitega strupa. Po statistikah zastrupitev z oksalno kislino je smrtnost 58-odstotna. Toksično delovanje je dvojno: lahko deluje kot močnejša kislina, če gre za povečano količino vodikovih ionov, lahko pa gre za specifično re-sorptivno delovanje kislinskega aniona C2H42. Znaki zastrupitve se pojavljajo zelo hitro, že po nekaj minutah, z vsemi znaki kolapsa: upočasnitev dihanja, slabljenje pulza, znižanje telesne temperature, potem pa koma in po 10-15 minutah smrt. Te simptome spremljajo tudi gastrointestinalne motnje, bruhanje, driska, pogosto krvava, zlasti če bolnik hitro podleže. Znani so tudi primeri, pri katerih je smrt nastopila šele nekaj dni po zaužitju strupa. Treba je tudi poudariti, da oksalna kislina deluje kot kompetitivni inhibitor na dehidrogenazo mlečne kisline in na sukcinatdehidrogenazo, pri čemer so moteni osnovni procesi oksidacije v or-ganizmih. Osebi, ki se je zastrupila z oksalno kislino ali s topnimi oksalati, je treba dati piti kalcijev karbonat (kredo) ali apneno vodo (aqua calcis). Namesto kalcijevega karbonata lahko uporabimo tudi v vodi raztopljen mlet magnezijev oksid. Le-ta z oksalno kislino reagira podobno kot kalcijeve spojine, tako da se oksalni ioni vežejo v magnezijev oksalat, ki je zelo težko topen in za organizem ni nevaren. Pri tem se topni oksalati ali sama oksalna kislina pretvorijo v netopne ali težko topne oksalate. Delo z oksalno kislino in njenimi topnimi solmi torej od eksperimentatorja oz. izvajalca nekega posega vsekakor zahteva primerno pazljivost, da ne bi nastale nezaželene komplikacije. Ob takem delu morajo biti na voljo tudi potrebna protisredstva. ČD KRANJSKA GORA JE ZA ČLANE AKADEMSKEGA ČEBELARSKEGA DRUŠTVA ORGANIZIRALO DELAVNICO 0 UPORABI MRAVUINČNE KISLINE prof. Janez Mihelič Na pobudo Čebelarskega društva Kranjska Gora smo se konec oktobra letos na domačiji Janeza Gregorija v Podkorenu zbrali člani Akademskega čebelarskega društva, nekateri gorenjski čebelarji in celo čebelarji iz drugih krajev Slovenije. Med nami je bil tudi starosta slovenskih čebelarskih strokovnjakov dr. Jože Rihar, ki je kljub visoki starosti zelo tehtno in pronicljivo sodeloval v razpravi. Zbrali smo se zato, da bi se seznanili z zelo uspešnimi večletnimi izkušnjami čebelarjev ČD Kranjska Gora o uporabi mravljinčne kisline pri zatiranju varoe. Za tako uspešno delovanje društva na tem področju pa ima največ zaslug g. Milan Meglič, kije glavni pobudnik vseh akcij društva za uporabo alternativnih metod zatiranja čebeljih bolezni v Zgornji Savski dolini. Društvo si zelo vztrajno prizadeva ohraniti čistost njihovega izjemnega medu, ki so ga poimenovali BIO med, in to z uporabo do okolja, čebel in človeka prijaznih sredstev za zatiranje čebeljih bolezni, predvsem varoze. S tem želijo preprečiti, da bi se zaradi nepravilne uporabe kemičnih sredstev v medu pojavili ostanki le-teh. Čebelar in biolog Janez Gregori, pri katerem so pripravili tokratno delavnico, kot so srečanje poimenovali, je tudi eden najdejavnejših članov čebelarskega društva Kranjska Gora in čebelari tako z nakladnimi kakor tudi z AŽ panji. Čebelarstvo je prevzel za očetom in ga znatno povečal. Našim čebelarjem je znan predvsem po sestavkih o medovitih rastlinah in njihovih odličnih fotografijah. Da ni samo dober čebelar, ampak tudi dober gostitelj, je dokazal že ob prihodu, saj je udeležencem Številni udeleženci učne delavnice o uporabi mravljinčne kisline pred stojiščem nakladnih panjev in čebelnjakom z AŽ panji znanega čebelarja in biologa Janeza Gregorja iz Podkorena. Foto: J. Mihelič Dr. Jože Rihar sprejema darilo ČD Kranjska Gora. Milan Meglič je predstavil postopke zatiranja varoe Različni preizkušeni hlapilniki. ponudil odlično domačo zaseko, domač kruh in izvrstno domačo medico, kakršne ne zna pripraviti vsak čebelar. Če bi imeli v Sloveniji tekmovanje za najboljšo medico - in to sploh ne bi bilo slabo - bi po mojem »gvišno« odnesel kakšno medaljo. Ogledali smo si njegovo čebelarstvo in ugotovili, da so družine močne in lepo zazim-Ijene. Nekatere še vedno intenzivno odstranjujejo mrtve varoe, tako da bo po zdravljenju z mravljinčno kislino spremljanje naravnega odpada varoj tudi pozimi pomembno za pravilno oceno njihove številčnosti v posameznih družinah ter za morebitno odločitev za novembrsko ali decembrsko zdravljenje z oksalno kislino. Uporaba te kisline je namreč v omenjenih mesecih najučinkovitejša, ker mravljinčna kislina pozimi ni primerna za zatiranje. Vse navzoče je nato v sosednjem hotelu Špik v imenu odsotnega predsednika društva pozdravil g. Milan Meglič, in je ob pomoči domačih čebelarjev tudi predstavil izkušnje in rezultate triletnega zatiranja varoze z mravljinčno kislino v Kranjski Gori. Po dodajanju kisline v panje zelo natančno spremljajo odpad varoj in ga zapisujejo v posebne tabele, ki omogočajo sprotno in celoletno spremljanje dogajanja v panju, hkrati z naravnim odpadom varoj, ki ga preverjajo 12 dni po zadnjem zdravljenju z mravljinčno kislino. Vse odločitve o potrebi po zatiranju varoe sprejmejo prav na podlagi naravnega Steklenička z mravljinčno kislino. odpada varoe v panjih. Če ni potrebe, varoe ne zatirajo. Čebele zdravijo, ko naravno odpade več kot ena varoa na dan. S tem varujejo okolje in tudi čebelje pridelke ter znižujejo stroške čebelarjenja. Janez Gregori je potem predstavil še biologijo varoe. Za sprejem in uvodne misli se je zahvalil dr. Janez Poklukar, vodja oddelka za čebelarstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Udeležence je seznanil tudi z najnovejšimi spoznanji o varoi, ki so bile predstavljene Janez Gregori pregleduje rezervne družine. F.: J. Mihelič Enostaven pitalnik za nakladni panj na kongresu Apimondie v Kanadi, predvsem s prizadevanji za vzrejo odporne čebele, kot seje pred tisočletji to zgodilo v Indiji z indijsko čebelo, ki je sposobna sama zaznavati in uničevati varoo. To je po njegovem mnenju pravilna pot tudi za naše čebelarje, čeprav je zelo težavna. Omenil je, da je na podlagi izjave dr. Veselija najnovejši hlapilnik proizvajalca Frančiška Medje dal dobre rezultate na čebelarskem inštitutu na Češkem, saj je bilo zatiranje uspešno med 74 in 89 odstotki. Mag. Mira Jenko Rogelj, svetovalka za čebelje bolezni, je opozorila, da uporaba mravljične kisline pri hudo napadenih družinah lahko povzroči tudi negativne posledice, predvsem pri mladih čebelah, saj te lahko celo odmrejo. Čebelarje je pozvala, naj enot-neje podprejo prizadevanja veterinarske službe po enotnem in organiziranem zatiranju varoze, saj brez sodelovanja čebelarjev veterinarska služba sama ne more uspešno delati. Za zgled dobrega dela in velike aktivnosti je navedla ČD Kranjska Gora. Če so društva aktivna, uspehi ne morejo izostati, je končala. Dr. Jože Riharje predstavil uporabo krpe vileda kot preprostega hlapilnika. Opozoril je na uporabo timola, ki ga po njegovem mnenju pri nas ne uporabljamo dovolj. Dr. Poklukarju je predlagal, naj zaradi prihodnje selekcije čebel, odpornih na varoo, na KIS čim prej uvedejo umetno osemenjevanje matic, ker brez uporabe te metode uspešna odbira čebel preprosto ni mogoča. V razpravi je sodelovalo tudi nekaj čebelarjev. Nekateri so opozorili (Kozinc, Pušnik, Sinic), da veterinarska služba čebelarjev ne usposablja dovolj za pravilno uporabo kemičnih sredstev, saj so nekatera dovoljena kemična sredstva ob nepravilni rabi nevarna tudi za zdravje čebelarjev. Očital ji je tudi, da preveč na splošno priporoča preveliko število metod. Za konec smo si ogledali še čebelnjak g. Milana Me- gliča v Gozd Martuljku. Videli smo, kako uspešno je njegovo zatiranje varoe z mravljinčno kislino in da v veliki meri upošteva tuja dognanja. Njegove izkušnje pa kažejo, da je uporaba mravljinčne kisline pri zatiranju varoe lahko uspešna, vendar le, če je čebelar zelo dobro seznanjen z njeno uporabo in če ima dovolj izkušenj, saj se vsaka napaka v postopku hitro maščuje. Uporaba je dokaj zahtevna in ob napakah lahko čebelam precej škodi. Nevarnosti sta predvsem dve. Prevelika koncentracija kisline v panju povzroči poškodbe čebeljih tipalk in drugih čutnic, to pa skrajša njihovo življenjsko dobo, poleg tega pa tudi odmiranje odkrite zalege. Čebele zapuščajo panj, posledica tega pa je lahko ropanje. Premajhna koncentracija hlapov kisline v panju pa povzroči, da zatiranje ni zadovoljivo, kljub temu pa lahko čebelar napačno sklepa, da je stopnja okuženosti majhna. To je tudi razlog, da zaradi prevelike okužbe z varoo jeseni odmrejo najmočnejše družine. Zato je zelo pomembno spremljanje naravnega odpada varoj. Ob koncu naj ČD Kranjska Gora, predvsem člane g. M. Megliča, predsednika g. Krašovca, g. J. Gregorija in druge, pohvalimo za izjemno dobro organizirano srečanje in seveda za rezultate, ki sojih dosegli pri zatiranju varoe. Brez dvoma so na pravi poti in želim jim čim več posnemovalcev, to pa jim ob novih znanstvenih dognanjih pri uporabi alternativnih sredstev, ki bodo poenostavila njihovo uporabo in jim omogočila še večjo učinkovitost, ne bo težko. Njihova prizadevanja bi morala še bolj spremljati tudi naša veterinarska stroka in pridobiti potrebna finančna sredstva za izpopolnjevanje alternativnih metod zatiranja varoe v korist vsega slovenskega čebelarstva, saj imamo sposobnih kadrov na tem področju dovolj. OBVESTILO - SEMINARJI ZA PREGLEDNIKE MEDU Komisija za kolektivno blagovno znamko za slovenski med vrhunske kakovosti ugotavlja, da je med čebelarji veliko zanimanja za udeležbo na seminarjih za preglednike medu. Po sklepu UO ČZS, da lahko tečaj za preglednike medu opravljajo tudi vsi tisti_kandidati, ki obiskujejo izobraževalni program za čebelarske mojstre, vseh je 24, in glede na to, da so CD že predlagala več kot sto kandidatov, jih je komisija razvrstila po naslednjih merilih: • enakomerna porazdelitev p» Sloveniji - glede na število čebelarjev članov ČZS, • velikost društva, ki prijavlja kandidata, • načelno je iz enega društva le eden kandidat, • kandidat mora biti član ČZS, • za tečaj, ki ga plača ČZS, kandidata lahko prijavi le čebelarsko društvo. Kandidat, ki bo uspešno opravil izpit, si mora za opravljanje del preglednika za med v sistemu kolektivne blagovne znamke pridobiti še licenco, ki mu jo podeli CZS na pisni predlog matičnega čebelarskega društva (po dogovoru lahko tudi na predlog sosednjih čebelarskih društev, če se le-ta tako dogovorijo). Tečaj lahko sočasno obiskuje le deset kandidatov (omejitev je zaradi laboratorijske opreme). Novi termini seminarjev za preglednike medu na Katedri za vrednotenje živil na Biotehniški fakulteti bodo določeni v kratkem, o tem pa bodo kandidati pravočasno obveščeni. Glede na dosedanje zanimanje za seminarje bomo skupaj z BTF organizirali podobne seminarje tudi za zainteresirane zunaj sistema blagovne znamke, na primer za veterinarje, študente, porabnike itd. V tem primeru pa stroškov seminarja v višini 38.000 SIT na udeleženca ne bo plačala ČZS, temveč slušatelji sami. Komisija za kolektivno blagovno znamko pri CZS, predsednik Milan Meglič IZ ČEBELARSKE PRAKSE - PLASTIČNI PITALNIK SILVO SERAZIN Vsa leta, odkar čebelarim, to je več kot 20 let, nisem bil zadovoljen s tehnološko rešitvijo krmljenja čebel. Vsi znani pitalniki v AŽ panju imajo za moj način čebelarjenja različne pomanjkljivosti: puščajo, pri nalivanju se sladkorna tekočina poliva, čebele se utapljajo, nalivanje je težavno in zamudno, v večino je možno krmiti samo zvečer, obstaja nevarnost ropanja čebel, nezanesljiva higiena pitalnikov itd. V AŽ panju je težavno kaj izboljšati na način, da bi bilo to zanimivo za več čebelarjev. Po odzivu čebelarjev, ki sem jim pokazal mojo izboljšavo, pa sklepam, da bi novi pitalnik lahko bil zanimiv, zato sem se odločil, da ga predstavim širšemu krogu čebelarjev. Po več kot desetih letih iskanja dobre rešitve in tudi več bolj ali manj uspešnih poskusih sem za pitalnik uporabil plastično tri- ali petlitrsko ročko in plastično cev. Izdelava je preprosta: Rebrasto cev za podomet-no elektro instalacijo (23 mm) narežemo na približno 35 cm dolge konse. En konec zapremo z mrežico (to izvedemo s toplotno lepilno plastiko in ustrezno pištolo, ki jo lahko za majhen denar kupimo skoraj v vsaki tehnični trgovini) in cev namestimo skozi vrat v ročko. Če cev ne bi bila zavarovana, bi padla v ročko, zato nad njenim vratom s toplotno lepilno plastiko prilepimo na cev dve bradavici. Čebele hodijo skozi cev v ročko po sladkorno raztopino, dokler je ne zmanjka. Na dnu ostane še približno 0,5 dl tekočine, če pa ročko na oddaljenem koncu nekoliko podložimo, pa je ne ostane nič. Ročko lahko namestimo namesto okenca v plodišču ali medišču. V tem primeru v panju ostanejo vsi sati. Namestimo jo lahko tudi v plodišče ali medišče, namesto treh ali bolje štirih satov. Plastična cev je nekoliko daljša od višine satov, zato jo ukrivimo ali naslonimo na sate pod matično rešetko ali stropom panja. Okence plodišča dvignemo nad ročko, tako da vsi deli panja ostanejo v panju. Normalna družina sprazni petlitrsko ročko v približno sedmih dneh. Za pozno poletno stimulativno krmljenje pa je to prehitro, zato sem v zgoraj opisano cev dodal še šestnajst milimetrov dolgo cev. Skozi to cev pa družina izprazni ročko v desetih do štirinajstih dneh. Prednosti novega pitalnika so: Ročka stoji pokonci, napolnimo jo lahko že doma ali jo dopolnimo v čebelnjaku, krmimo lahko kadar koli, čebele se ne utapljajo, družina se sploh ne vede, kakor da bi bila krmljena, ni polivanja sladkorne razto- Plastični pitalnik za plodiščem AŽ panja. V rezervnih dmžinah, je cev speljana skozi zadnjo steno Odstranjeno plodiščno okence lahko postavimo nad pitalnik. Foto: Silvo Seražin pine ali puščanja pitalnikov, delaje petkrat manj kot pri litrskem pitalniku, higiena je popolna, cena pital-nika je manj kot 100 SIT, vsak čebelar pa ga lahko naredi sam. V načrtu sem imel, da bom panj namesto z okencem, ki ga dvignem, zaprl z mrežo, skozi katero bi vtaknil cev iz ročke. Ob preizkusu in opazovanju čebel okoli cevi in ročke sem to misel opustil. Opisani pitalnik sem uporabil tudi za stimulativno krmljenje narejencev, ki so "pospravili’’ neverjetne količine sladkorne raztopine, v zameno pa sem dobil odlične rezervne družine. Narejence imam v omari, zato sem prejšnji pitalnik zamenjal z iverno ploščo (10 mm), v katero sem pod vrhom zvrtal dve luknji in skoznju napeljal povezovalno cev iz ročke. Glede na sedenje družine uporabimo eno ali drugo luknjo. Novi pitalnik sem uporabil tudi za prašilčke na treh ali več AŽ satih, postavil sem ga kar na desko, na kateri je stal panj. Nekatere prašilčke, ki sploh niso bili predvideni za krmljenje, sem povezal čez 50 centimetrov dolgo cev. Ker nisem imel časa, da bi ugo- Tudi 3 satne pleminilčke lahko nemoteno krmimo s plastičnim pitalnikom. tovil, ali bodo čebele same našle sladkorno raztopino (kakor pri krajši cevi), sem dal v cev v sladkorno raztopino namočeno najlonsko vrvico (navadno čebele zgrizejo), po kateri so čebele takoj šle do sladkorne raztopine. Boljša rešitev bi bila ročka, narejena prav za ta namen. Če ima kdo možnost za primerno ceno izdelati tako ročko, ga prosim, naj se mi oglasi (moj naslov: Silvo Seražin, Ručigajeva 21, 4000 Kranj) Iz zanimanja čebelarjev sklepam, da bi takih ročk potrebovali kar precej. Pripis urednika: Nekateri čebelarji so že preizkusili novi pitalnik in vsi so mi potrdili ugotovitve avtorja članka in povedali, da so z njim zelo zadovoljni. Še posebno je primeren za krmljenje čebel na oddaljenih pasiščih. Najpomembnejši del plastičnega pitalnika je rebrasta cev, oziroma premer te cevi, s katerim uravnavamo hitrost odvzema raztopine. Nekateri čebelarji so prepričani, da pri majhnem odvzemu sladkorne raztopine čebele to v celoti porabijo za prehrano zalege in zato krmijo čebele na ta način tudi med pašo. Vendar čebele ravnajo drugače. Nepredelano sladkorno raztopino odložijo najprej v prazne celice, ki jih je vedno največ v medišču in nato to raztopino počasi predelajo oziroma sladkor saharozo inverti-rajo. Za krmljenje zalege pa uporabljajo predvsem zaloge hrane ob zalegi, ki je že nekaj časa v panju in v celoti predelana. Čebele pa se tudi zadovoljijo s hrano v pitalnikih in le slabo izrabijo pašo v naravi. Zato ne priporočam krmljenja čebel z novimi pital-niki med pašo, ker ne boste pridelali neoporečnega medu. RADIJSKA PREDAVANJA Decembra boste lahko na prvem programu Radia Slovenija v oddaji KMETIJSKI NASVETI v torek, 7.12., ob 12.30 poslušali predavanje FRANCA PREZLJA “IZOBRAŽEVANJE V ČEBELARSKI STROKI”, v torek, 21.12., pa predavanje FRANCA OMAHNA ‘‘ČEBELARJEV ZAKLJUČEK LETA”. UPORABNA ČEBELARSKA ZNANOST - RAZISKAVE V POMOČ ČEBELARJEM VZREJA ČEBELJIH DRUŽIN ZA USPEŠNEJŠE PRIDOBIVANJE MEDU Keith Delaplane, Bee World, 78/97 Ker so čebele dobre opraševalke rastlin, zelo veliko prispevajo k svetovni pridelavi hrane. Ker živijo v panjih, so v razvedrilo ljubiteljskim čebelarjem. Ker so družabna bitja in jih ni težavno vzrejati, so čebele priljubljene laboratorijske žuželke tako za znanstvenike kot za čebelarje. Za večino ljudi pa so čebele le žuželke, ki pridelujejo med. V zadnjih desetletjih so se raziskave osredotočile predvsem v to, kako pridobiti čim več medu. Čebelarji in znanstveniki so velikokrat dokazali, daje mogoče načela čebeljega sveta prenesti v donosno prakso. Pridobivanje medu je odvisno od vremena, rastlinstva, gostote in genetike čebel, zdravja družin in tehnologije čebelarjenja. Razprava govori le o tehnologiji čebelarjenja. BOLJE JE IMETI MOČNEJŠE ČEBELJE DRUŽINE Številni čebelarji so dolgo verjeli, da večje in številčnejše družine čebel pridelajo tudi večje količine medu. Leta 1937 je to tezo s poskusi potrdil C.L. Farrar in s tem postavil temelje sodobnemu načinu pridobivanja medu. V družini s 15.000 do 60.000 čebelami je Farrar dokazal, da so družine z večjim številom čebel tudi učinkovitejše (slika 1). Poudaril je, da manjše število močnih oz. živalnih čebeljih družin pridela enako Pridelava medu (kg) 300 250 200 150 100 50 0 60000 45000 30000 15000 Populacija družin Slika 1: Živalnejše družine so v primerjavi z manj ži-valnimi učinkovitejše pri pridelavi medu. Za podlago grafa je vzeta družina s 15.000 čebelami, ki so pridelale 22,7 kg medu. Pridelava medu v družini s 30.000 čebelami je več kot dvakrat večja. količino medu kot večje število šibkih oz. neživalnih čebeljih družin. Pozneje je nekaj podobnega ugotovil tudi Harbo z družinami, v katerih je bilo od 23.000 do 35.000 čebel. Poleg tega so čebele iz večjih družin med obilno pašo pridelale več medu na čebelo, v brezpašnem obdobju pa porabile manj medu. Prav nasprotno pa velja za vzrejo zalege, saj manjše družine vzredijo več zalege na čebelo kot večje. Na splošno torej velja, da se manjše družine osredotočijo na vzrejo zalege, večje pa na nabiranje hrane. Glede na to torej lahko govorimo o aksiomu za pridobivanje medu: do obdobja obilne paše je treba vzgojiti kar najbolj močne čebelje družine. Če v obdobju obilne paše matice še vedno intenzivno zalegajo in so družine majhne, ni mogoče pridobiti maksimalne količine medu. Če se število čebel v družini preveč hitro poveča, pa le-te rade izrojijo. Čebelar mora časovno uravnavati številčnost čebel in hkrati preprečiti rojenje. Na območjih z zmernim podnebjem temelji tehnologija čebelarjenja predvsem na vzpostavitvi tega ravnovesja. Divje družine čebel, ki živijo v Connecticutu (ZDA), lahko dosežejo populacijo do 40.000 čebel in na leto pridelajo do 24 kg medu. Ta količina pa je manjša od povprečja, ki ga dosežejo čebelarji v panjih. Čebelarji in znanstveniki namreč čebelarijo tako, da se v družinah razvije zelo veliko število čebel, te pa seveda naberejo tudi večjo količino medu. VEČJE SATJE JE BOUŠE Zgodaj spomladi, ko matice intenzivno zalegajo, se število čebel najhitreje povečuje. Zato mora čebelar kmalu začeti uravnavati rast populacije, da se ne poja- vi rojenje. Vendar ta čas družine še vedno hrani, zdravi, jih izenačuje in menja matice, tako da se število čebel povečuje. Njihovo število pa povečujemo tudi z večjim satjem. Čebelarji se dalj časa niso strinjali glede tega, ali večje satje res povečuje število čebel. Sprva je veljalo, da večje mere satja spodbujajo matico k zaleganju večjega števila jajčec. To tudi drži, saj so raziskave pokazale, da velikost satja vpliva na vzrejo zalege. Harbo je primerjal povečevanje števila čebel v štirih različnih panjih, pripravljenih posebej za preučevanje. Vsi so imeli enako skupno površino satov, vendar so bile njihove mere različne: 13 x 19 cm, 13 x 43 cm (ilinoiški satnik), 23 x 45 cm (standardni LR satnik) in 26 x 45 cm (jumbo ali prirejeni Dadantov satnik). Po 59 dneh so imele družine na večjim satju več čebel kot družine na manjšem satju. Za vzrejo zalege je torej bolje, če uporabimo večje satje, kot so npr. LR mere ali večje. Pa še zanimivost: V Združenih državah Amerike so opazili pomanjkanje širokodebelnih dreves, ki jih uporabljajo za izdelavo LR panjev. ROJENJE ZMANJŠUJE PRIDELEK MEDU Čebelarji zdaj gledajo na rojenje drugače kot nekdaj. Predenje Farrar dokazal pomembnost močnih čebeljih družin, je bilo rojenje dobrodošlo. Pridelek medu je bil, po mnenju takratnih čebelarjev, odvisen od števila panjev in ne od številčnosti družine. Hkrati je bil to tudi preprost in poceni način za povečevanje števila čebeljih družin. Ko pa je postalo znano, da številčna čebelja družina pridela tudi več medu, je postalo rojenje za čebelarje resna ovira pri pridobivanju medu. To so potrdile tudi raziskave. Dve leti trajajoče raziskave v Mani-tobi v Kanadi so pokazale, da se je pridelek medu zaradi rojenja zmanjšal za 54 odstotkov, v Rusiji pa za 64 odstotkov. Vedno več čebelarjev je začelo izvajati ukrepe za preprečevanje rojenja in ohranjanje velikega števila čebel delavk. Prehod od spodbujanja k preprečevanju rojenja je najpomembnejši korak, s katerim je znanost vplivala na čebelarjenje. V družini se pojavi rojilno razpoloženje, če se število čebel prehitro preveč poveča, zlasti če zaradi tega panj postane pretesen (čebelam primanjkuje delovnega prostora). Pomanjkanje prostora je povezano tudi z oteženim širjenjem matičnega feromona v družini. V petdesetih letih je C.G. Butler odkril "matično substanco" (zdaj znano kot matični feromon) in dokazal, da odsotnost ali pomanjkanje te sestavine spodbudi čebele delavke k vzreji mlade matice. Butler je v svojem delu iz leta 1960 predvideval, da vzreja matice v družinah, ki jih zajame rojilno razpoloženje, ni nujno odvisna od nizke koncentracije feromona, ampak se pojavi predvsem zaradi pretesnega panja, ker preveliko število čebel v njem onemogoča širjenje feromona do vseh čebel v družini. Ta hipoteza je bila pozneje tudi dokazana. Raziskava je postala podlaga za marsikateri praktični ukrep, ki ga zdaj uporabljamo za preprečevanje rojenja. Ti ukrepi so: zamenjava naklad - če uporabljamo dve nakladi, moramo zgodaj spomladi spodnjo bolj prazno naklado, postaviti na zgornjo, v kateri je več čebel, in s tem preprečiti, da bi panj postal pretesen; delitev družin - zalego in del čebele ločimo od družine, ki se je prehitro povečala, in jih uporabimo za narejanje rezervnih družin; tudi ta ukrep preprečuje pomanjkanje prostora v družinah; izenačevanje družin - zalego in čebele ločimo od družine, ki seje prehitro povečala, in jih dodamo slabše razvitim družinam; s tem v močnih družinah preprečimo, da bi jim začelo primanjkovati prostora; mlade in močne matice - to v družini ohranja visoko koncentracijo feromona in s tem odvrača čebele, da bi potegnile matičnike. DOBRE MATICE SPODBUJAJO PRIDELAVO MEDU Družine brez matice ali družine s slabo matico ne pridelajo velike količine medu. V Manitobi (Kanada) je pridelava medu v družinah brez matice dosegla le 61,9 odstotka pridelave v družinah z dobro matico, v družinah s slabo matico pa 64,5 odstotka. Rezultati so drugačni, če poskrbimo, da bo družina že zgodaj imela dobro matico. Matice zalegajo in iz zalege se razvijejo čebele delavke. Vendar matice ne vplivajo na pridelavo medu samo z zaleganjem. Že navzočnost matice, tudi če je satje brez zalege, vpliva na pašno aktivnost čebel med obilno pašo in zmanjšuje izgubo v brezpašnem obdobju. Vzrok za to je feromon, ki spodbudno vpliva na čebele delavke. Matica s staranjem izloča vedno manj feromona. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je treba zaradi tega v družini zamenjati matico, tako da bodo čebele vedno oskrbljene z dovolj veliko koncentracijo feromona. Raziskovalci so skušali ugotoviti, kako najuspešneje zamenjati matico, vendar se rezultati razlikujejo glede na lokacijo. V Alberti (Kanada) se pridelava medu v družinah z enoletno ali dveletno matico ni razlikovala. V Grčiji je bila pridelava medu v družinah, ki so imele novo matico vsako leto, vsako drugo ali vsako tretje leto, precej podobna. Družine, ki so matico nadomestile s preleganjem, pa so pridelale manj medu. Na podlagi raziskav menimo, daje zamenjava matice vsako drugo ali tretje leto več kot dovolj pogosta. Povsem drugačna slika pa je v subtropskem Izraelu. Družine z maticami, starimi od 7-10 mesecev, pridelajo več medu kot družine z maticami, starejšimi od 20 mesecev. Glede na to izraelski čebelarji zamenjujejo matice vsako leto. Načela za najuspešnejšo menjavo matic še ni, kljub temu pa so znanstveniki ugotovili, kako pomembno je zamenjati neproduktivne in stare matice. Zamenjava matic pri problematičnih družinah je postala v sodobnem čebelarjenju rutinski postopek. Številni čebelarji iz ameriške zvezne države Georgia raje menjajo matico po svojem lastnem občutku, kot da bi sledili načrtu. PRAZNO SATJE IN ZMERNA POKRITOST SATJA V MEDIŠČU SPODBUJATA PRIDELAVO MEDU Raziskovalci v ameriški zvezni državi Louisiana so odkrili, da prazno satje v mediščih spodbuja delavke k večji nabiralni aktivnosti. Spodbujala naj bi jih izparina, ki nastaja v toplem, praznem satju. V Alberti (Kanada) čebelarji povečujejo pridelavo medu z dodajanjem 10 praznih satov (LR naklada) hkrati. Med točijo sredi paše in še enkrat po njej. Vsak dodan prazen sat pa ne povečuje pridelka. Če ga dodajajo preveč pogosto, med točijo manjkrat, kot bi ga sicer. Če čebelar med pašo toči med več kot dvakrat, se bo pridelek zmanjšal zato, ker so čebele zaradi čiščenja in popravljanja celic v stresu. Ta raziskava povečini podpira dodajanje satov, to pa je normalno zlasti za območja s kratkotrajno intenzivno pašo. Največji pridelek medu je zagotovljen, če je panj poln, ne pa pretesen. Zato tudi pretirano dodajanje satja ne poveča pridelka. Drugače povedano, dodajanje praznega satja povečuje pridelek medu, vendar pretiravanje zmanjša številčnost čebel, zato se pridelek ne poveča. V praksi čebelarji dodajajo satje le med pašnim obdobjem, in če je število čebel dovolj veliko, da zasedajo vse satje. Po končani paši čebelarji satja ne dodajajo več, nekateri pa celo odstranijo satje, na katerem ni čebel. SKLEP Raziskovalci in čebelarji so ugotovili načela povečevanja številčnosti družin, biologijo matičnega feromona in pašno aktivnost delavk ter na podlagi teh ugotovitev razvili učinkovite metode za pridelavo medu. Najpomembnejši cilj je kolikor mogoče povečati število čebel v druZini neposredno pred intenzivno pašo. Zato mora čebelar uravnovesiti rast populacije in hkrati preprečiti rojenje. Prav prehod od spodbujanja rojenja k preprečevanju le-tega je najbolj zaznamoval čebelarjenje v 20. stoletju. Zato so raziskave o tem, kako pridobiti kar največ medu še vedno potrebne, saj dajejo čebelarjem pomembne informacije in praktične nasvete. Pripis urednika Nekateri naši čebelarji že poznajo ugotovitve raziskav, ki jih omenja ta članek, večina pa se še ne zavedajo njihove pomembnosti. Sam sem prepričan, da mora te ugotovitve pri svojem delu s čebelami upoštevati vsak čebelar, še zlasti pa vzrejevalci matic. Moj sklep gornjih ugotovitev ob upoštevanju razmer v našem čebelarstvu pa je: V prizadevanjih za povečanje pridelave medu nam prav nič ne bodo pomagala velika plodišča, če ne bomo imeli matic, ki jih bodo ob zadostni zalogi hrane lahko napolnile. Da pa bi bile naše matice bolj plodovite in manj rojive, morajo naši vzrejevalci in čebelarji pri od-biri čebel uporabljati panje, ki imajo na vrhuncu razvoja čebelje družine (april, maj junij) v plodišču približno dvajset satov (AŽ ali LR mere). Le v takšnih plodiščih, v katerih bodo matice pri zaleganju neomejene, tako da bodo pokazale svoje maksimalne sposobnosti, bomo lahko odbrali najrodovitnejše med njimi, ki bodo tudi odlični medarji. Tako bomo izboljšali pridobitne lastnosti naše čebele. Seveda pa pri tem ne bomo uspešni, če bomo takšne odbrane plodovite matice dodajali v panje s premajhnimi plodišči na vrhuncu zaleganja in medišči na vrhuncu medenja, saj velika površina praznega satja čebele spodbudi k intenzivnejši beri medičine. Velikost panja mora biti prilagojena paši in plodnosti matice. Prestavljanje zalege. j751-282 Odprto: ob delavnikih od 9.-12. in od 16.-18. ure, ob sobotah od 9. -12. ure PREDELAVA VOSKA V SATNICE PO UGODNIH CENAH KUHA VOŠČIN IN TAKOJŠNJA MENJAVA VOŠČIN ZA SATNICE PREVZEM VOŠČIN SAMO V PLASTIČNIH VREČAH DO 31. MARCA 2000 -NOVO!- • IZDELUJEMO POLNOVREDNE BELJAKOVINSKE POGAČE ZA KRMLJENJE ČEBEL, PO ŽELJI Z DODATKOM ZDRAVILNIH SREDSTEV • APNENOGEL • NOSEMAGEL • STIMULANS • VAROGEL • NA DEBELO IN NA DROBNO PRODAJAMO TUDI VSO ČEBELARSKO OPREMO • NAROČENO BLAGO POŠILJAMO TUDI PO HITRI PAKETNI POŠTI Vse čebelarje in čebelarska društva obveščamo, da izdelujemo hladno valjane, nelomljive satni-ce vseh velikosti. • V zvezi s tem imamo urejeno vso dokumentacijo in vse možnosti za izdelavo. • Satnice izdelujemo z novimi sodobnimi stroji, velikost celic popolnoma ustreza naši kranjski čebeli. • Vosek steriliziramo v oljnih sterilizatorjih pri 125 °C. • Priporočamo Vam, da se za nakup satnic dogovorite v okviru čebelarskih društev (ugodnejša cena), po dogovoru pridemo po vosek tudi sami (če ga imate več kot 300 kg). • Iz enega kilograma voska po dogovoru izdelamo od enajst do dvanajst AŽ satnic. • Cene za predelavo voska v satnice so zelo ugodne, in sicer od 220 do 250 SIT za kilogram. • Vosek odkupujemo po 600 do 700 SIT za kilogram. • V zalogi imamo satnike, šestkrat vrtane, zbite in lepljene. PRIZNANO VZREJEVALIŠČE MATIC ČEBELARSTVO DEBEVEC, APIS M & D d.o.o. VRHNIKA Sprejemamo prednaročila za kakovostne, izbrane in označene matice kranjske pasme. Konec maja in junija lahko pri nas dobite čebelje družine na petih in sedmih satih. - NOVO! - PRVA POTUJOČA ČEBELARSKA TRGOVINA V SLOVENIJI Mir POZIMI IN SPOMLADI KO ČEBELARSKA DRUŠTVA SKLICUJEJO OBČNE ZBORE, ORGANIZIRAMO STROKOVNA PREDAVANJA IN NAKUP ČEBELARSKE OPREME V POTUJOČI ČEBELARSKI TRGOVINI. JOŽE RIHAR s.p. ČEBELARSTVO IN IZDELAVA ČEBELARSKE OPREME Prepričajte se o kakovosti in ugodnih cenah naših izdelkov. Čebelarska društva obveščamo, da po dogovoru lahko pridemo tudi k njim in jim ponudimo naše izdelke in storitve. - Izdelujemo žične matične rešetke za vse vrste panjev, čebelarske lopatke, plastične odtočne pipe, lovilce rojev (lesice), osemsatna kasetna točila. - Meljemo sladkor in izdelujemo sladkorne pogače, v zalogi pa imamo že narejene pogače po konkurenčnih cenah - prepričajte se! - Pri nas dobite žico za žičenje, satnike (rogljiče-ne), testne mreže za lovljenje varoj, plastične razmike ... - Izdelujemo satnice in kuhamo voščine. JOŽE RIHAR, Gabrje 42, 1356 Dobrova; tel/faks: 061/641-106 (2s.lje.taii.il a zadruga U^ozarci za med (jetiko iti: 720 mf 37,50 lit/ho i 370 ml 27 lit/ho i U(o(jiniki jiobrovi ^ZJujiit m I KHf A K ^Prodaja: