Boj proti fašizma; je boj vsakega poštenega rodoljuba; vsakega delavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto........................ $3.00
Za pol leta.............................1.75
EDINOST 206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont.
Entered as second class matter at the Post Office Dept. Ottawa.
V . . .
NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV
V . . .
Let. 3. št. 111.
Cena 5 c.
TORONTO, ONTARIO THURSDAY, MAY lOTH 1945.
Price 5c.
Vol. 3. No. 111.
Hitlerjeva Nemčija premagana
Nadaljevanje borbe za iztrebitev fašizma v svetu
NARODI JUGOSLAVIJE ZAHTEVAJO POVRNITEV TRSTA IN ISTRE
PISMO ŽENA SLOVENSKEGA PRIMORJA MARŠALU TITU. ITALIJANSKA MLADINA OBSODILA NOTRANJE PODŽIGANJE ITALIJANSKE REAKCIJE.
Trst, 9 aprila — Italijanski mladinski list, prinaša na prvi strani proglas italijanske mladine, kateri obsoja notranje podžiganje in intrige italijanske reakcije proti povrnitvi Istre in Trsta Jugoslaviji, članek je naslovljen italijanskemu naro-ru v splošnem, kakor tudi italijanski manjšini v Slovenskem Primorju, ki pravi: "Borba jugoslovenskih nar rodov, je eno od osnovnih dejstev za obnovo Evrope. Mi hočemo da branimo pod vsako ceno pravice, katere zagotavlja nova Jugoslavija italijanski manjšini, ter hočemo obenem prožiti največjo oporo k osnovi resnično demokratske Italije. Notranja vprašanja italijanske manjšine mi raspravljamO iz ljubezni napram italijanskemu narodu in zato, ker smatramo potrebnim popolno osvobojenje Italije od vseh njenih tlačiteljev. Bri-
gada "Trieste" je dala prav dobro lekcijo Nemcem in vsem drugim fašistom, ter je obenem pripravna utrjevati bratsko slogo med italijanskim in narodi Jugoslavije.' Vprašanje Istre in Trsta, je vprašanje narodov Jugoslavije, kot odtelešenega dela od narodne matice."
Istega dne žene in matere slovenskega Primorja so naslovile pismo maršalu Titu, v katerem naštevajo ogromne žrtve, ki jih je dalo slovensko Primorje za narodno osvobojenje, ter istočasno zaobljubljajo nuditi vso pomoč neustrašenim brigadam slovenskega Primorja za osvobojenje in pripojitev Jugoslaviji.
Kot znano maršal Tito je prednedavnim naslovil ostro noto zavezniški komisiji na Sredozemlju v kateri zahteva povrnitev Istre in Trsta Jugoslaviji.
NARODNO EDINSTVO SREČA IN BLAGOSTANJE
NARODOV
Toronto — Nacionalni voditelj Delavske Progresivne Stranke, Tim Buck, je povodom podpisanega mira v Evropi, podal sledečo izjavo:
"Zgodovinski trenutek za katerega so demokratična ljudstva v svetu delala, borila in umirala, je končno nastopil. Nazi-fašistična Nemčija, je poražena! Dočim je poražen poglavitni načelnik svetovnega fašizma Hitlerjeva Nemčija, je potrebno zbrati vse produktivne, vojne in moralne sile za poraz japonskega imperijaliz-ma.
Prepričan sem, da bo delavsko gibanje ostalo neo-majano in z enako odločnostjo podpiralo narodno edin-stvo v vojnih naporih za p o p o l"n o in brezpogojno zmago nad imperijalistično Japonsko. Narodno edinstvo je igralo odločujočo vlogo v borbi proti Hitlerjeve Nemčije, ter bo enako igralo za popolni poraz japonskega
ZAGREB OSVOBOJEN
London — V posebnem poročilu vrhovne komande jugoslovanske armade je naznanjena osvoboditev Zagreba, prestolica Hrvatske. Poročilo zaenkrat neomenja podrobnosti o borbi, katera je sledila v tem mestu pred-no so bile poražene okupatorske in vstaške sile.
Nadaljno poročilo naznanja, da so sovražne sile pretrpele velike izgube v borbi za Trst. število ujetnikov znaša 12.000, med temi 35 nemških častnikov.
Po osvoboditvi Trsta, jugoslovanska armada je osvobodila Tržič in Gorico. Dočim so prejšna poročila trdila, da je angleška vojska okupirala Trst in Gorico, poznejša poročila niomenjajo tega, razen da se nahaja v teh mestih jugoslovanska armada.
imperijalizma, ter fašističnih preostankov v svetu, za izgraditev pravičnega in trajnega mira po skončani vojni.
Kanadski narod pozdravlja zmago Zedinjenih narodov v Evropi, veseli in radu-je se ob svojem deležu, ki ga je prispeval v produkciji in z svojo armado. Toda obenem se zaveda, da je njegova dolžnost storiti vse v svoji moči, da niso bile njegove žrtve zastonj, ampak za izgraditev Kanade, kjer naj vsaka družina in vsak poedi-nec vživa srečno in varnostno življenje."
VSAKA PTICA K SVOJEMU JATU LETI
Madrid — Napram zatrdilu poročil iz Madrida, francoski kvizling Pierre La-val, Marcel Deat in Abel Donnord, so pristali z letalom na letalskem pristanišču pri Barceloni, Španiji, katera v tem oziru nudi zavetje preživelim fašističnim preostankom in evropskim kvizlingom v kolikor niso v posameznih deželah partizani obračunali z njimi.
Fašistični diktator je navidezno prepovedal dovoljenje francoskemu kvizlingu v Španijo in pravi, da ga bo izročil komisiji Zedinjenih Narodov za ugotovitev fašističnih zločinov. Seveda La-val in ostali njegovi pajdaši se niso ozirali na prepoved svojega sotrudnika fašističnega diktatorja, vedoč, da jim poplača s zavetjem in morda se izcimi tudi beg neznano kam. Laval in njemu podobni so veliko pomagali fašističnemu diktatorju v a-gresivni vojni nemškega in italijanskega fašizma proti španskega naroda. Toda lahko se zgodi, da tako Fran-ko, kot Laval, ne bosta imela večje varnosti v Španiji, razen kolikor potrebujeta pod zemljo.
Manifestacije svobodoljubnih narodov ob zmagi nad nemškim fašizmom
STALIŠČE JUGOSLAVIJE PO VPRAŠANJU POLJSKE IN ARGENTINE
Berlin, 9 maja — Danes zjutraj ob 12.16 uri evropski čas v Berlinu je podpisana brezpogojna predaja nemških nazi-fašističnih oboroženih sil. Ta formalnost je bila izvršena v poslopju nemške vojaške akademije, na vogalu Friedrichstrasse in Reheinsteinstrasse. V imenu razpršenih nazi-fašističnih preostatkov brezpogojno predajo je podpisal nacistični maršal Wilhelm Kei-tel v navzočnosti načelnika ameriške delegacije, povelj-
daja z strani nacističnih predstavnikov, zavezniških in sovjetskih poveljnikov točno ob 12.45 uri.
Takoj po naznanilu popolne in brezpogojne predaje nemških nacističnih sil, tako v Moskvi, kakor tudi drugod po vseh zavezniških državah je zavladalo veliko veselje in radost. Posebno v Moskvi, ko je bila naznanjena popolna zmaga, vzlic temu, da je to naznanilo prišlo skoraj 24 ur pozneje, kakor po drugih zavezniških
Vsekakor značilno je to, da premier Stalin ni govoril dne 8 maja, ko so se vršile najbrž prezgodnje proslave zmage nad nemškim fašizmom po zavezniških državah. Kot navadno izdano je na ta dan poročilo o hudih bitkah v čehoslovakiji, zgornji Avstriji in ob Jugoslovanski meji. Poročila z dne 9 maja podajajo podrobnejši pregled o predaji kakor je omenjeno, kakor, tudi da je zmaga v Moskvi proslavljena dne 9 maja ob 1 uri zjut-
MARŠAL KONEV
nika ameriške zračne sile in deputata generala Eisenho-wera, maršal Sir Arthur Ted-der, britskega admirala poveljnika zavezniške mornarice Sir Harold Borroughs, francoskega generala de Lattre de Tassigny, ter maršala žukova, kateri je predsedoval temu zmagoslavnemu sestanku nad nemškim fašizmom, sovjetskega zaupnika, general Ivan Suslapa-roff, generala Ivana Cher-mieff, Andreja Vishinskega,
MARŠAL ŽUKOV
državah vsled razloga, da je Rdeča Armada vodila še krvavo borbo v čehoslovakiji, zgornji Avstriji in ob jugoslovanski meji dne 7 in 8 maja.
V poslednji brezupnosti nazi-fašistični voditelji so hoteli na zvit način zaokre-niti vprašanje brezpogojne predaje le vrhovnemu zavezniškemu poveljstvu, a nadaljevati borb6 proti Sovjetski Uniji. V ta namen je bilo
MARŠAL ROKOSOVSKI
raj.
Nemška fašistična zverina, je poražena, toda ne uničena. Njo je potrebno uničiti, vred v vsemi njenimi fašističnimi institucijami, idejno in moralno, kakor se glasi sporazum treh velikih v Jalti. Potrebno je danes bolj kot kdaj prej zediniti vse svobodoljubne sile v svetu, za popolno iztrebitev fašizma, kjerkoli se pojavi in v kakoršnem koli obliku.
San Francisco — Za Časa rasprave o pozivanju Poljske in Argentine na konferenco Zedinjenih Narodov v San Francisco, predsednik jugoslovanske delegacije in minister vnanjih zadev dr. Ivan šubašič, je podal v imenu Jugoslavije sledečo izjavo:
"Jugoslovanska delegacija želi pojasniti svoje stališče glede tega važnega vprašanja, kakor je to storila na prejšnem zasedanju Izvršnega odbora šefov delegacije.
Jugoslavija smatra, da je mir mogoče zgraditi edino na principih pravice, dasi je nemogoče razumeti ohranitev tega principa, ako konferenca Zedinjenih narodov za Mednarodno organizacijo odloči in poživlja Argentino, da sodeluje na isti dokler istočasno naš verni prijatelj in zaveznica — Poljska — ne sodeluje in ne prisostvuje konferenci.
Odsotnost Poljske, katera se je v toku vojne herojsko borila za stvari Zedinjenih
Narodov proti fašističnih sovražnikov, nam zadaja bol in nam ni želja povečati to bol z pozivom na konferenco zemljo, katera je baš nasprotno za vso dobo vojne bila v nasprotnem taboru. Jugoslavija je mnogo pretrpela vsled fašističnih aktivnosti, ki so bile podžgane proti Jugoslavije iz Argentine, ter vsled tega moram biti eden med prvimi, da zaradi teh razlogov podpiram predlog, da se vprašanje poziva Argentine odloži. Vsled tega želim izjaviti, da bi bila kakoršna koli drugačna izjava o tem življen-skem vprašanju nerazumljiva, kakor tudi za večino evropskih zemelj, jugoslovanska delegacija je nasprotna pozivu Argentine.
Tukaj nesmemo kršiti pravice in radi tega podpiram predlog glede Poljske in Argentine, da se to vprašanje postavi na dnevni red začetnicam osnove za Mednarodno organizacijo, ter obenem izražam upanje, da bodejo te države našle hitro rešitev obeh vprašanj.
PO OSVOBODITVI TRSTA PRIŠLI ANGLEŽI
GENERAL KRERAR GENERAL EISENHOWER GENERAL MONTGOMERY
ter večjega števila časopisnih poročevalcev. Napram tozadevnim poročilom, sramota se je vsaj deloma izražala na obrazih nazi-fašističnih poveljnikov posebno, ko je maršal žukov v nagovoru omenil rekoč: "Tukaj pred nami so uradne listnine za popolno in brezpogojno predajo nemških oboroženih sil. Ali je nemško predstavništvo "glavne komande" pripravno podpisati ta akt" ? "Da ... je ponižno z zvito besedo odvrnil nacistični maršal Keitel." Nato je bila podpisana brezpogojna pre-
raztresenih na milijone letakov potom nacističnih letal med zavezniškim vojaštvom v katerih se je poživljalo posebno Poljake in dru-ke obmejne narode v borbo proti "boljševizmu." Ta zli-kovna namera vsekakor ni uspela, če tudi se je zavlači-lo pravilno obračunavanje z nemškimi fašističnimi morilci skoraj cel teden v pregovorih na zapadni fronti. Zavezniški poveljniki so odklonili to ponudo in z tem podkrepili popolno in brezpogojno predajcf nazi-fašističnih sil.
IZGREDI V NALIFAX-U
Halifax, 8 maja. — Tukaj je prišlo do pouličnih izgredov ob priliki proglasa mira v Evropi. Večje število mornarjev, povrnjenih vojakov in civilistov, so razsajali po mestu, pobijali šipe na oknih, ter ropali trgovine, se glasi ta vest. Mestna uprava je izdala ukrep za policijsko uro z namenom sprečiti nadaljne izgrede in škodo.
Napram zatrdilu vesti, škoda znaša tisoče dolarjev.
Trst — Dva dni potem ko je jugoslovanska armada osvobodila Trst, so prišli Angleži, ter zasedli Trst in Gorico, kakor poroča United Press po izjavi jugoslovanskega časopisnega urada v Londonu. Zavezniška armada je vkorakala v Trst in Gorico brez našega dovoljenja in sicer potem, ko je naša armada dva dni prej osvobodila oba mesta v krvavih pouličnih bitkah. To bo mogoče imelo neza-željive in težje posledice a-ko se pravočasno ne opokli-če armado ven iz teh dveh mest ter poravna napako, se glasi izjava maršala Tita.
"Naprijed", hrvaški list, glasilo komunistične stranke o tem dogodku pravi: "Trst in Reka sta jugoslovanska in tudi bosta ostala jugoslovanska." Med narodom na splošno vlada velika nezadovoljnost vsled tega dogodka. Posamezni krogi izražajo mnenje, da bo cela zadeva
Španija in Argentina
Madrid — Španski fašisti (Falangisti) so se vrstili v uradnem poslopju svoje stranke ob vesti smrti zločinca Hitlerja, ter so zapisovali svoja imena v ta poča-stni spomin svojega načelnika, ko ni kazalo vprizoriti večjih parad po ulicah v z-nak sožalja. špansko časopisje, je to vest komentiralo rekoč, da je Hitler umrl "junaške" smrti v borbi proti komunizmu.
Profašistična vlada v Argentini, je teden dni vnaprej podvrgla strogi cenzuri vse zunanje vesti, telegra-fična in felefonska poročila katera bi naznanila padec Berlina. To je storila kot že znano pod pretvezo javnega "reda", namreč da z tem spreči ljudske demonstracije proti fašizmu na zunaj in domačih tleh.
Posebno so bile prizadete trgovine alkoholne pijače. Policija in vojaštvo, ni bilo kos .narediti mir v mestu pred raz sajajočimi skupinami.
poravnana brez kakih komplikacij, kar je vsekakor v interesu povojnega mira in dobrih odnošajev med Jugoslavijo in Italijo.
Kakor italijanska tako tudi ostala reakcija skuša zanetiti nove intrige na račun Trsta in Reke. Pri tem poslužuje se z izdajalcem Mihajlovičem, kateri je bil zavarovan v Rimu in čakal poslednjega trenutka, vred z italijanskimi profašistični-mi elementi na podžiganje gonje proti formiranja nove demok ratične federativne Jugoslavije.
Nepremišljenost nad resnim vprašanjem
San Francšsco — Po zatrdilu vesti, tukaj je prišlo do resne nepremišljenosti glede glasovanja za sedež Argentini na konferenci Zedinjenih narodov. Proti temu predlogu je glasovala delegacija Sovjetske Unije, Jugoslavije, čehoslovakije. Nove Zelandije, Norveške, Belgije in Perzije.
Posamezno časopisje pravi : "Sovjetska delegacija poražena na konferenci." Očividno pa je dejstvo, da kakor posamezno časopisje, tako tudi delegacije posameznih držav, se znaša z nepremišljenostjo nad tem vprašanjem, katero v bistvu svojega pomena ni drugačno, kakor ga je bil postavil sovjetski delegat na zborovanju bivše "Lige Narodov" v ženevi, leta 1938 za kolektivno sodelovanje proti fašistični vojni agresiji. Tekoča vojna je opravičila to napoved, le žal temu, da je ta napoved ignorirana in postala cena 40 milijonov ljudskih žrtev. Nič drugače pa ni za varnost bodočnosti pri glasovanju proti sedeža pro-fašistične vlade Argentine,, katera v tem oziru nudi za-slombo in postaja središče za nadaljevanje fašističnih protinarodnih inspiracij. Z tem pa nove mednarodne konflikte.
ss
EDINOST"
Fašistično domobranski teror nad Slovenci
j	Published weekly at
\	206 Adelaide St. WM Toronto, Ontario,
i	by Edinost Publishing proprietor
in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for the City af Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P. EDINOST
Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista:
206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario. Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača.
Od udarcev pri Stalingradu do samomora v Berlinu
Cel svobodoljubni svet je z najbolj pričakovano radostjo sprejel vest — Berlin je padel! Po 12 dnevni bitki, katera je zapečatila usodo nemško-fašistični oboroženi podivjanosti, slavna in zmagovita Rdeča Armada pod poveljstvom maršala žukova in Koneva, je zdrobila poslednje nazi-fašistične utrdbe elitnih nemško-fašističnih razbojnikov v Berlinu.
"Berlin je okupiran! Razpad nazi-fašistične Nemčije, je v popolnem razmahu!"
To naznanilo je podal premier in maršal Stalin v dnevni poslanici prvega maja. Na ta zgodovinski dan, je snet kljukasti križ, kot znamenje piratstva,, kriminalne zarote, laži in zločinstva iz poslopja tretjega Rajha, na njegovem mestu pa je zaplapolal prapor svobode — prapor zmagoslavne Rdeče Armade!
Zadnjih petnajst let„ ime tega mesta je izgovarjano z mržnjo in prezirom svobodoljubnih ljudstev. Ker bilo je središče zločinske zarote proti svobodi, proti demokraciji, proti narodne samostojnosti. Središče, kjer so izdelani načrti za vojno,, za zločine. Središče, kjer je začel progon proti progresivnih delavcev, Židov, Katolikov in Protestantov. Središče, kjer se je razvozlala divja teorija o "zvišeni in nadnaravni" rasi, katere lastnosti ostanejo pribit pečat na krematorijih — klavnicah —iza milijone ljudskih bitij — Baba Yari-Majdanek — ter drugod po Evropi. Berlin — mesto — katero je predstavljalo nazi-fašizem, nezaslišano tiranijo, kriminalno korupcijo nemškega fašističnega impirijalizma.
Prav dolga je bila pot od Stalingrada do Berlina! Slavni bojevniki Rdeče Armade, so prepotovali to pot v dolgih treh letih in desetih mesecih strašne in krvave borbe. Nič manj, kot 1560 milj! In kako velika razlika napram angleškemu kanalu. Toda ta pot, je krvava pot! Polna krvi in solza — pot bolečin in trpljenja. Pot strašnih prizorov. Poleg porušenih mest in vasi,, razoranega polja, napol in do cela podrtih gozdov, ob njej se vrste v" nepreglednih vrstah grobovi. Grobovi talcev iz Ukrajine, Belorusije, Poljske, Jugoslavije, Čehoslovaške. Iz cele Evrope! Grobovi žena, matera in otrok — ljudskih bitij, ki so na neverjeten način pokončana z strani nemško-fašističnih razbojnikov.
To je pot — mejnik — za večne čase svobodoljubnega ljudstva med civilizacijo, svobodo in demokracijo, ter podivjanostjo, suženjstvom, ropom in nazadnjaštvom. To je obenem pot, katera je ovekovečila slavo Rdeče Armade v njeni osvobodilni misiji osvoboditve vred s zavezniškimi armadami evropskih narodov od fašistične tiranije in zločinov.
Po zlomitvi odpora nazi-fašističnih sil v središču Berlin, nemško-fašistična oborožena moč, je začela razkrajati na celi zapadni bojni črti. V poslednji brezupno-sti. po samomoru Geobelsa in drugih fašističnih morilcev, med temi kakor vesti trdijo, tudi Hitler, poslednji morilci po vzorcu generala Donetz-a, so skušali s znano zvijačo zaokreniti celotno situacijo in na provokacijski način pod-žgati nezaupanje med Sovjetsko Unijo in zapadnimi ža-vezniki. Podpisati so hoteli brez pogojno predajo le vrhovnemu poveljništvu Združenih držav in Vel. Britanije, toda ne vrhovnemu poveljstvu Sovjetske Unije. To je bil končno poslednji načrt o katerem smo kaj pogosto slišali potom radia in časopisja,, da bo Nemčija na posledku zmagovalka.
Vrhovna zavezniška komarida je odklonila to zvito ponudo in zahtevala brez pogojno predajo nazi-fašističnih oboroženih sil vrhovnim poveljstvom zavezniških armad za zapadno in vzhodno bojno črto. Skoraj teden dni je vzelo, vlic temu, da je Rdeča Armada vodila krvavo borbo v čehoslovaški, ob jugoslovanski meji in zgornjih predelih Avstrije, dasi je na zapadu vladalo premirje, predno je podpisan mir.
Z tem so se poslednji upi. nemško-fašističnih generalov popolnoma izjalovili. Pod udarci slavne Rdeče Armade z vzhoda, zavezniških armad s zapada, junaške borbe Narodno-osvobodilne armade pod poveljstvom maršala Tita, nemško-fašistična oborožena moč, je razbita. Ni pa popolnoma uničena. Fašizmu naklonjene sile delujejo pod raznovrstnimi krinkami. Delujejo na čelu z Mihajlo-vičem, poljsko begunsko reakcijo, Španiji, Portugaliji in Argentini. Delujejo z novimi intrigami za ohranitev fašističnih preostankov, za nadaljevanje podžiganja za notranji nesporazum med Zedinjenimi Narodi.
Očistiti Evropo in ostali svet od vseh profašističnih in fašističnih preostankov,, je pač neposredna naloga pred Zedinjenimi Narodi, pred vsako narodnostjo posebej, pred vsakim rodoljubom. Ker edino na ta način bo zagotovljeno mednarodno edinstvo, katero je bilo najmočnejša opora za zmago nad nemškim barbarskim fašizmom, obenem najmočnejša opora za obnovitev sveta v resničnem zavezništvu življenjske sreče in blagostanja za narode in človeštvo.
IZDALA KOMISIJA ZA UGOTOVITEV ZLOČINOV OKUPATORJEV IN NJIHOVIH HLAPCEV
Kupimo bonde 8 vojnega posojila
Kampanja za osmo vojno posojilo je v polnem razmahu. Določena kvota en milijon in 350 milijonov dolarjev, je postavljena pred kanadski narod v splošnem, da vsak posameznik doprinese in pomaga v obliku posojila svoji domovini. Pred kanadskimi Slovenci in Slovenkami je enako vprašanje, kot sestavnega dela kanadskega naroda, da tudi mi vsak po svoji zmožnosti doprinesemo svoj delež z tem, da kupimo vojne bonde v obliku državnega posojila, kateri so ne samo varnostni in izplačljivi na vsaki banki, ampak obenem najbolj varna denarna hranilnica.
Kupimo vojni bond v znaku zmage nad fašizmom v Evropi, ter obenem v znaku nadadljne potrebe popolnega poraza japonskega imperijalizma. Vsak bond — je korak k hitrejši in popolni zmagi!
Gorenjci! Vi niste Slovenci ! Vi ste domovini zvesti prebivalci! Vi ste slovensko govoreči Nemci! Ostanite vredni člani nemške skupnosti!" Začelo se je načrtno uničevanje slovenstva. Zgorela je slovenska knjiga, vsepovsod naj bi zamrla slovenska beseda. Uradi, šole, društva, podjetja — vse je izginilo. Tisoči množičnih zborov naj vtisnejo množicam novo narodno zavest nemštva. Izpolni naj se do kraja Hitlerjevo naročilo, dano 27, IV. 1941 v Mariboru štajerskemu Gauleiterju dr. Ueberreitherju: "Machen Sie mir die Untersteiermark wieder deutsch." — Napravite mi Spodnjo štajersko zopet nemško! Vse to je postalo pozneje vzor slovenskega domobranstva.
Vse polno je bilo štajerskih beguncev v Ljubljani, ki so bili Ljubljančanom viden opomin nemškega div-jaštva. Vsi so zato pričakovali nemškega nasilja tudi nad Ljubljano. Saj zadnji dve in pol leti ni manjkalo pretenj, da bodo Nemci že še razdrli to osje gnezdo.
Toda medtem so se tudi Nemci pod silo razmer marsičesa naučili. Spoznali so svojo nepopravljivo in globoko zablodo na Gorenjskem in na štajerskem, ki bi jih po svoji nujnosti tirala le še globlje. Zgodilo se je namreč to, česar nikoli nihče ne bi pričakoval: nenadno je porasla narodna zavest, zajela vse sloje in jih strnila v enodušen odpor proti okupatorju. Ko so začeli aktivisti OF povezovati narod z osvobodilno mislijo, zlasti pa, ko je s slavo ovenčana XIV. divizija NOV in POJ v svojem legendarnem pohodu prinesla Štajercem prve sadove svobode, je zavzela osvobodilna težnja v okviru OF tudi na štajerskem tolikšen polet med narodom, ki se more primerjati le s Primorsko. Možje, fantje in dekleta prihajajo v množicah v naše vrste in nočejo zaostati za Gorenjci, ki so bili med prvimi, ko so leta 1941. kot partizani prijeli za orožje. Tisoči štajerskih fantov je v naših brigadah in stotine rudarjev je zapustilo Trbovlje in Zagorje ter se pridružilo našim borcem. Na mobilizacijske pozive Nemcev na štajerskem pa je še komaj kak odziv.
Take napake Nemci v novih slovenskih pokrajinah na Kranjskem in Primorskem ne bi radi več storili. Tem manj, ker je jasna njihova vedno večja slabost in porazen položaj na vseh frontah. Potrebujejo poma-gačev. Bolje je, ljudi uporabljati za svoje namene, kot pa jih pobijati. Naj naj-poprej store svojo dolžnost, drugo bo že opravljeno pozneje. Prisvojili so si italijanski vzorec. Postavili so posebno vojsko, ki je bila organizirana, vključena in vodena po italijanski vojski. To vojsko so gonili s seboj v borbe s "komunističnimi banditi"! Saj so imeli že Italijani na razpolago vodstva nekdanjih političnih strank v Ljubljani, ki so sodelovala z okupatorji. Zakaj ne bi teh izkoristili — in si umili roke ?
To vojsko so ljudje na-zvali "Belo gardo", MVAC Milizia Volontaria Antico-munista, "Prostovoljno pro-tikomunistično milico, "ki je v poletnih mesecih 1943. dobila nov priliv od Mihailovi-čevih ljudi, tako zvano "Plavo gardo", pod vodstvom bivšega jugoslovanskega majora Novaka. Politične struje pa so bile tiste, ki so se upravičeno bale, da bodo spričo vsenarodnega gibanja OF ob svojo oblast, od katoliške in napredne pa vse do raznih političnih stremuhov.
Dasi je bela garda dobila dne 19. IX. 1943. občuten udarec na Turjaku in modra garda 8. in 9 IX. Na Gr-čaricah, vendar se je s pomočjo starega, z nemškim železnim križcem že v prvi vojni odlikovanega jugoslovanskega generala Leona Rupnika, ki je tako "uspešno" vodil utrjevalna dela ob jugoslovanski meji leta 1940-41, dalo tudi to še ure-
diti. Gneral se je sicer s svojim nastopnim razglasom kot župan mesta Ljubljane prodal Italijanom, a ker so fašisti še vedno nemški zavezniki, bi skok ne bil preo-čiten, če bi tega nemškega odlikovanca postavili še za nemškega prezidenta "Ljubljanske pokrajine". Kot tak bo sijajen organizator nemške "slovenske vojske", da rečemo, po besednem zakladu Heimwerh, Wehrmannschaft, Landwehr — "slovenskih domobrancev"!
In tako je tudi bilo. Hitlerjev posebni zaupnik, ge-nerallajtnant Rosener', SS — skupinski vodja, je dne 24. IX. 1943 zaukazal ustanovitev slovenskega domobranstva. Gospodar je spremenil taktiko, udarec pa prihranil za konec in hlapec je menjal gospodarja. Tisti, ki so bili za velike hlapce, so spet oživeli v svojih nadah, da bodo še ostali na nekdanjih vodilnih položajih. Male hlapce pa so nagnali na delo! Slovenski narod pa je videl to strahotno propalost ljudi, v katerih je zrl nekoč vodnike in politične oblastnike s tistimi ljudmi, ki so na Gorenjskem in štajerskem počenjali in se počno zversko uničevanje slovenskega naroda, so se združili, se jim podredili, vzeli od njih orožje, opremo in komando, predvsem pa iste strahovalne metode in šli v skupno oboroženo borbo zoper NOV in POJ, zoper veliko zaveznico Veliko Britanijo, Sovjetsko Zvezo in Z-družene Države Amerike, ki nam prinašajo svobodo in zedinjeno Slovenijo v skupnosti z bratskimi jugoslovanskimi narodi v demokratični, federativni Jugoslaviji. še več. Združili so se z okupatorji tudi pri uničevanju slovenskega prebivalstva z zverskimi metodami fašističnih iztrebljevalcev narodov ! To vse samo zato, da rešijo svojo oblast, in kakor točno pravi tajni italijanski dokument "Pehotne divizije Isonzo" od 18 VIII. st. I — 22 Comando dei Carabi-
nieri Reali:
"Tuttavia una parte del partito clericale nom dispe-ra completamente del dominio tedesco e. . . spera she anche con i Tedeschi la reli-gione cattolica sara conser-vata e con la religione rispe-tatti i clericali", upajo, da bo tudi pri Nemcih katoliška vera ohranjena, a z vero vred upoštevani tudi klerikalci sami! Ali v aktu iste komande z 16. V. 1943. stoji, da se klerikalci boje časa po vojni, ki bi mogel postati nevaren za stranko in zlasti za vodilne osebnosti.
Za vsako sramoto pa je dobro figovo pero. In ogrnili so svojo goloto s plaščem laži: mi se borimo zoper komunizem, ki nas hoče gmotno in moralno uničiti ! Borimo se za vero! Za kralja in otadžbino! Toda o tem pozneje.
Dejstvo je, da so Nemci v dosego istih ciljev kot na štajerskem in Gorenjskem uporabili v "Ljubljanski pokrajini" in na Primorskem druga sredstva. Pustili so, da to delo zanje opravijo Slovenci kot njihovi hlapci, izdajalski prezident Rup-nik, v slovenske domobrance preoblečena MVAC, ki je baskovsko čepico zamenjala za nemško, liktorsko sekiro s kljukastim križem, dalje bela in plava garda in takozvani domobranski "i-deologi". Le ob oktoberski ofenzivi na Dolenjskem in Notranjskem ter pri akcijah na Primorskem so se Nemci pri velikih skupnih akcijah z domobranci pokazali se kot mojstri in učitelji.
V zunanje znamenje trdne povezanosti bojnega tovarištva domobrancev s hi-tlerjevci je 20. IV. 1944 ob razvitju zastav na Vladni palači na Bleiweisovi cesti slovensko zastavo držal domobranec, razvil jo je Nemec, nemško zastavo pa je držal Nemec, a razvil domobranec. Obe sta skupaj za-vihrali v slovenski beli Ljubljani. Vprašanje zastav pa je bilo po nemškem poveljstvu rešeno tako, da se mora hkrati s slovensko izobesiti vedno tudi nemška zastava.
Tako sta se poljubili domobranska in nemška zastava, resnično nerazdružno povezani v bodoči skupni usodi poraza in pogina!
JESENSKA OFENZIVA 1943
Po zlomu Italije je naša vojska zasedla razen Ljubljane skoro vso "Ljubljansko pokrajino". Z odločnim in spretnim nastopom naše vojske in političnih organov smo se polastili italijanskega orožja in prehiteli belo gardo, ki je bila še bolj zbegana kot italijanska vojska. Z odločnim udarom je naša vojska likvidirala poslednje belogardistične postojanke, po Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. do 3. X. 1943 postavila nekaj glavnih morilcev pred vojno sodišče.
Ko so Nemci splašene, v začetku celo od njih samih razoroževane "prostovoljne protikomunistične miličnike" spet uredili in jih s preostalimi mihailovičevskimi Novakovimi "plavogardisti" o-blekli v nemške uniforme in z nemškim orožjem opremljene vključili v "slovensko domobranstvo", so skušali z veliko ofenzivo 21. X. 1943 in v naslednjih dveh tednih uničiti slovensko osvobodilno vojsko.
Čeprav so Nemci preplavili vse do tedaj osvobojeno ozemlje s pomočjo petih divizij, so jo dobro izkupili od naše vojske pri Jevnici, Čatežu, Mirni, Mokronogu, Kostanjevici, Podgorjancih pri Metliki, Leskovi dolini, Ma-šunu, Cerknici, Rakeku, Krški vasi, žužemberku, Muljavi in Dobrniču in se je zato ofenziva spremenila v roparski pohod. Koder koli so hodili hitlerjevci, so po-žigali, ropali in morili. Samo v okraju Mokronog so 248 kmetom, delavcem in drugim prebivalcem požgali 57 zgradb in povzročili škode za 20,570.00 lir.
Požgali so hiše in cele vasi. V požgalih vaseh so zgoreli vsi pridelki in ves gospodarski inventar. V okraju žalna-Račna so zgorele 26 kmetom stvari v vredno-
Iskrena beseda zavedni ženi
GLASILO PROTIFAŠISTIČNE ŽENSKE ZVEZE
S svojim delom na fronti in v zaledju smo žene nove Jugoslavije v teh letih borbe pomagale izbojevati nešteto bitk. Nesebično delo milijonov naših žena je bilo v resnici neprestana tiha bitka,, ki ne prinaša slave poedincem, ki pa proslavlja ves narod.
Zmagale pa smo se v drugi, skriti bitki, katero smo izbojevale v nas samih. V boju proti predsodkom in napakam, v katerih smo bile vzgojene. Vendar v tem pogledu še nismo storile vsega.
Vsaka dobra gospodinja napravi pred prazniki veliko čiščenje. Ravnajmo tudi me tako pred našim velikim praznikom, pred našim Kongresom ! Odpravimo še zadnje sledove vseh pomanjkljivosti, ki so značilne posebno za nas žene!
I.
Ko smo odločno podprle boj svojega naroda proti fašizmu, smo istočasno pomagale uničiti tudi glavnega sovražnika ženinih pravic. Drugod, kjer se narodi niso tako odločno borili proti njemu. preti ženam še vedno nevarnost, da jim fašizem z enim zamahom zbriše vse pravice, ki so si jih s pomočjo svojih ženskih organizacij priborile v dolgih desetletjih. Za nas ni več te nevarnosti. če bodo naši narodi enotni, ne bo mogel fašizem pri nas nikoli več dvigniti glave. Narodi Jugoslavije so ga v teh težkih letih predobro spoznali v vseh njegovih krinkah.
V tej osvobodilni vojni pa so naši narodi spoznali še nekaj: Sprevideli so, da je enakopravna žena v vsaki napredni borbi nepogrešljiv zaveznik. Zato stoji danes vse ljudstvo Jugoslavije tudi na braniku ženinih novih pravic.
Naša narodna oblast je mogočna zašžitnica novega položaja žene. Istočasno pa
je tudi najboljša osnova za resnično spoštovanje in zaščito materinstva in za nove, boljše nravstvene odnose med ljudmi. Za vse to se ženam nove Jugoslavije ni bilo treba puliti z "razrednim bojem" proti moškim, ni se bilo treba poniževati in smešiti s papirnato procesijo prošenj in resolucij. Nasprotno: Ta naša dragocena narodna oblast je zrasla prav iz enotnosti, iz enotne borbe vseh poštenih mož in žena.
In vendar se najde tu pa tam med nami še vedno posameznica, ki ni spoznala tega našega najmočnejšega zaveznika — narodne enotnosti. Kje je vzrok tej napaki?
žena, ki sama še ni dosegla zadostne politične zrelosti, žena ki v tej borbi ni doprinesla takega deleža kot zavedni možje njene o-kolice, se ne more čutiti notranje enakopravna z njimi. Odtod pa ni daleč do vnašanja razdora. Če taka žena slučajno naleti kje na človeka, ki se še ni znebil starih predsodkov o ženski manjvrednosti, se ji užaljeno pobesi nos in začne z besedami udrihati okoli sebe. Taka žena postane prav lahko v svoji okolici žarišče razdora.
Na to pa preže naši skriti in očiti sovražniki kot lačen pes na kost misleč: Morda jim zdaj, ko se prepirajo med seboj, le iztrgamo kakšno pridobitev! In lahko jim ob zlomu okupatorja, pa tudi po naši zmagi še u-spe kako okrniti naše nove demokratične pravice, če ne bomo ohranili našega najmočnejšega orožja proti njim — narodne edinosti.
Kako torej odpraviti še zadnje sledove gnilih predsodkov v nas samih in v naših tovariših? Naše uspešno delo je tu edino zdravilo, ki kaj zaleže. Ne pozabimo, da je v vsaki pravični družini delo glavno merilo za vsa-
kega dela zmožnega poedin-ca, merilo, ki določa njegov položaj. Res je danes marsikatera žena preobremenjena z delom v gospodarstvu in gospodinjstvu, s skrbjo za otroke. Vendar naše ljudstvo vse to upošteva in zato tem bolj ceni vsako nesebično dejanje delovne žene in matere.
Zato napovejmo takemu vnašanju razdora, ki so mu v prejšnjih letih v svetu rekli "feminizem", najostrej-ši boj. Pa ne z besedami,, ki so dvorezno orožje, temveč področju dela! Napovejmo s svojim delom tekmo še tistim redkim, ki se v odnosu do žene še vedno drže smešnih zastarelih načel To bo v nas samih dvignilo našo narodno enotnost, katero občudujejo napredne množice po vsem svetu. Ne dopustimo, da bi nekaj zaostalih žena zapravilo le delček te1 naklonjenosti, ki je naš najmočnejši zaveznik v možem» stvu!
Naše gibanje nam naravnost ponuja tako zdravo tekmo na vseh poljih, borbe in graditve. Zdaj bo treba polnovredno nadomestiti vse tovariše iz NO in OF odborov ter iz gospodarskih komisij, ki spadajo pod vojaško dolžnost. Na nas žene pada v teh odločnih časih odgovornost, da naša vojska ne bo trpela pomanjkanja in da ohranimo v zaledju vse pridobitve naše borbe neo-madeževane . Tako bomo najbolje dokazale, da nima prav tisti tovariš ali tovari-šica, ki neomajno ne zaupa novi slovenski ženi. Tako bomo lahko naše može, brate in sinove, ki se bodo kmalu kot zmagovalci vrnili na svoje domove, sprejele tudi me kot zmagovalke. II.
Ni pa to naša edina po-manjklivost. Še vedno je med nami precej žena, ki stoje več ali manj navdušeni gledalci ob strani naše (Nadaljevanje na 4 st.)
sti 6.000.000 lir. Poleg uničenja so nemški roparji plenili in odvažali s seboj vse, kar jim je prišlo pod roke. Ne samo konje, prašiče, govedo, ovce, perutnino, žito, moko, mast, krompir, vino, žganje in ostala živila, temveč tudi vozove, vprege, verige, sode, mlatilnice, slamo-reznice, sejalnice, pluge, brane, čebelne panje itd. V okrožju Grosuplje-Stična, brez okrajev v Suhi krajini, so Nemci naropali 2.286 kokoši, 194 svinj, 186 konj, 78 govedi, 77 vozov, 85.000 kg. žitaric, 70.600 kg krompirja, 435.000 kg sena, 880 kg masti; poljedelskih strojev in gospodarskega orodja pa v vrednosti za 27,874.000 lir.
Iz okrajev Bele Krajine so odpeljali 62 konj, 88 svinj, 25 goved, 432 kokoši, 21 vozov, 12.000 kg krompirja, 24.000 kg raznih živil, 17.000 1 vina, 310 1 žganja itd., v vrednosti nad 6,000.-000 lir.
Iz vseh okrajev podatki še niso pregledani, iz drugih jih začasno še ni mogoče dobiti. Tu so samo posamezni primeri. Poročila iz vseh teh okrajev pa so soglasna v tem, da so pri tem uničevanju slovenskega gospodarstva, pri ropanju, putošenju in najbolj okrutnih zločinih sodelovali tudi slovenski švabski hlapci. Njihova propaganda sedaj trdi, da je ta ofenziva vzela samo naši vojski tiste zaloge, ki jih je vzela Italijanom ob kapitulaciji! Toda kmeti iz navedenih okrajev jim bodo že povedali resnico. Nekdaj tako slavna nemška vojska je po cigansko kradla vse, kar ji je prišlo pod roke, od vilic, nožev, žlic in kozarcev do denarja, zlatnine in civilnih oblek.
Povsod so padale desetine mirnih prebivalcev pod puško nemških in domobranskih zveri. Samo v šentjer-nejskem okraju na primer so pobili 39 mirnih prebivalcev, ki niso ušli, ampak so v zaupanju v zagotovila, naj ljudje ne- beže v gozdove, mirno počakali doma.
V	vasi Gomile pri Mirni so odpeljali vse moške, ki so bili doma, Krmove, Anžičko-ve in Kranjckove. Dasi je prednica iz gradu Lanšprez prosila za te ljudi so pod nekim kozolcem vse pobili.
V	Ponikvah in Dobravi so 7 ljudi pobili in obeseli.
V	čateški fari so se ljudje med bombardiranjem zatekli v šentjurjevo klet. Nato so prišli tanki in Nemci so z brzostrelkami streljali v klet in pobili 11 moških ter 10 žensk in otrok. Od Andrej čkove rodbine so vsi pobiti, mati, dva fanta in hči. Pri Videlu žalujejo za očetom, staro materjo in tremi dekleti. Mlakarjevega očeta so pobili na cesti, Strmole-tovo mater v hlevu ko je reševala živino. Kotarjevim so ubili očeta.
Iz čatežkega župnišča so nagnali tri duhovnike, da so jim morali nositi municijo. 77 letnega župnika, ki je obnemogel, so poslali nazaj. Ostala dva so vlekli naprej. Ko so dospeli na kraj, kjer so zaboje odložili, so jima veleli, naj se vrneta, a so za njima streljali in ju ubili.
Hitlerjevski zločinec je s kopitom puške pobil slaboumnega Mirka, mu polomil roke ter razrezal ušesa in lica. Domačini so našli le še brezoblično gmoto kosti in mesa.
Na Razborah so pobili 10 gospodarjev, požgali vsa gospodarska poslopja in kozolce, da so zgoreli vsi pridelki in živina, ki je roparji niso odpeljali.
V	Gomilah pri Mirni so Nemci ubili nekega moža, ker so opazili njegovo belo srajco,, ko je delal na njivi, štiri dezerterje, ki so se na nemško vabo hoteli predati in prišli z letaki v rokah pred Nemce, so pobili pred nemško komando v Veliki Loki.
Pri Sv. Križu blizu Litije so Nemci polovili vse moške in jih zaprli v ledenico, v katero so nato metali bombe. Nenadoma so dobili povelje za odhod in to je končalo njihovo početje. Ko so prebivalci nato odprli ledenico, so našli 4 moške mrtve in 10 teško ranjenih, od katerih so 3 umrli. (Nadaljevanje prihodnjič)
Organizacija nam je bila in bode potrebna tudi po vojni
Ko se vojna približuje k uspešnemu zaključku, je tudi nam potrebno, da se pripravimo na to v našem organizacijskem pogledu. Kot je vsem znano, naša organizacija se je razvila v času najtemnejše dobe za obstanek človeških pravic, posebno delavskega in kmečkega stanu.	i
"Tisoč let bo obstojal na-zi-fašistični red", je kričal Hitler, ko je izpustil svoje dobro oborožene in z skrajno mržnjo vzgojene nemške fašistične vpadalce, nad nedolžne toda naivne narode, vse naokoli nacistične Nemčije in fašistične Italije.
Naivne sem rekel. Zakaj ? Eni narodi so se počutili varni zadaj "Maginot Črte", nevedoč da imajo v svoji sredi močno peto kolono, katera bo ob prvi priliki odprla na stežaj vrata fašizmu in se mu istočasno pridružila, ter divjala še hujše nad narodom od tujih besnečih fašistov. To se je v resnici tudi zgodilo v vseh državah zasedenih po nazi-fašizmu.
Zopet drugi manjši narodi, med temu tudi naša Jugoslavija, kateri niso imeli "Maginot črte" ali drugače utrdb,, so zopet na poseben način prepričevani z strani bivše korumpirane oblasti, češ, "kaj se nam more zgoditi, saj imamo močne zaveznike Anglijo, Francijo in če bo treba tudi Ameriko. Nas se ne bodo upali napasti. Mi smo na varnem". Kako so bili varni, so pokazali dogodki, katerim smo bili sami priča. .
Tretji zopet: "če jim bomo pokorni, nam nič hudega ne prizadenejo, če bi pa ne-zadostovala pokorščina, jih bomo prosili usmiljenja. Taki pa vendar niso,, da bi ne prizanašali." Toda tudi ta akoravno nizkoten in obenem smešen način, ni držal.
Hiše onih, kateri so prosili za usmiljenje, so gorele kot onih, kateri so se borili po hribih in planotah. Streljani so bili ravno tako, mučeni, izgnani ali kako drugače prizadeti. Fašizem-nacizem, usmiljenja ni poznal.
Vse take gori omenjene naivnosti smo slišali skozi dolga leta, še posebno oni, kateri so imeli opravka pri organiziranju naroda v anti-fašistične organizacije.
Niso seveda navedene vse, ker bi se lahko napisala prav debela knjiga samo pobožnih želj in izgovorov kot naprimer: "to je politika" ali zopet za "čast se jim gre" in zopet, "če se bom organiziral me bojo zapisali v črne bukve" in tako dalje.
Človek bi vendar mislil, da dogodki prošlih let bodo izučili narode, da bodo bolj združeni in organizirani. Pa kolikor morem jaz presoditi tukaj v Kanadi, je več kot preveč napačnih iluzij, kot naprimer, da po vojni ko bo fašizem-nacizem poražen, nam ne bo treba te ali one organizacije. Tukaj naj bo povedano, da proti-fašistič-ne organizacije bodejo potrebne tudi po vojni, kot sredstvo, da se ne ponovi to nečloveško klanje, katerega je vprizoril nemški in svetovni fašizem.
Tudi se že šepeče ali pa glasno govori. "Kaj pa misliš, da se ne bodo usekale Amerika in Anglija z Sovjetsko Unijo. Saj niso take prijateljice ne, nikar ne ver-jami." Tako šepečejo kot z nekim tajinstvenim zaupanjem, da se res kaj takega izcimi. Toda,, tega si nikdo drugi tako ne želi, kot nemški fašizem, kateri se zvija v svojih poslednjih in smrtnih krčih. Torej je jasno odkod izvira ta zlobna žčlja.
Govori se lahko marsikaj, izvesti nekaj takega, je pa povsem drugo vprašanje. Kaj takega bi seveda pod-vzela peta kolona, če bi ji šlo za roko in ako bi bila dovolj močno organizirana. Kar pa dobro organizirane anti-fašistične organizacije nikoli ne bodejo dopustile. Zato lahko brez skrbi rečemo, da se to ne bo zgodilo, če bodo narodi zedinjeni in združeni. To je ravno tako odvisno od nas samih, kakor tudi od vseh drugih ljubiteljev demokracije in svobode. To se pravi, od tebe in mene, kateri smo zainteresirani da na svetu vlada
pravičen mir in napredek, da bomo mi Slovenci držali svoje častno mesto v družini vseh narodov. Drugi narodi pa bodo tudi poskrbeli, da si ohranijo težko izvojevano svobodo ter stopnjema izči-stijo peto kolono in narodne izdajalce iz svoje sredine. Upati je, da se bodo mednarodne razmere vedno bolj izboljšavale, ter temu sledilo narodno blagostanje, katerega si človek v površni obliki tudi predstavljati ne more. Prišli bodo namreč časi, ko človek ne bo izrabljan po človeku. To pa ne bo prišlo kar tako čez noč, ali narodi korakajo v tem pravcu in nikdo tega ustaviti ne more.
Ker se je naša organizacija Zveza Kanadskih Slovencev ustanovila ravno v času najnujnejše potrebe, smo mi Slovenci z tem manifestirali svojo narodno in protifašistično bratsko solidarnost na strani pravice, na strani svobode ter na strani zatiranih, kateri bodejo v bližnji bodočnosti izvojevali zmago.
Naivnost je bila zavržena, na njeno mesto je stopila realnost. Gledali smo položaj kot v resnici je bil. Nismo se več zanašali, da nas bodo drugi branili,, ali da se nas bodo usmilili, temveč smo se organizirali in z tem odkrito tudi povedali svetu, kje stojimo da ne bo pomote, da ne bo zanašanja. To je eden od važnih značajev vsake organizacije. Kot narod doma v Jugoslaviji, obkoljen po sovražniku, domovina preplavljena po nazi-fašizmu, ni vprašal: "Koliko nas je in v kako neprijetnem položaju da so, ampak je vsak po svoji zmožnosti in tudi z nadčloveškim naporom začel udrihati po sovražniku in njihovih podrep-nikih tam kjer so bili zasa-čeni in vkopani. Te vrline so dičile v stari domovini vse narode, Slovence, Hrvate, Srbe, Macedonce, Črnogorce itd.
Vse te narodnosti v inozemstvu tudi niso zaostajale, temveč ob vsaki priliki so jih bodrile in pomagale kolikor največ so prilike dopuščale. Dokazale so, da so jim zvesti bratje in sestre, da niso zapuščeni, da niso sami.
Toraj ker so vse te organizacije v inozemstvu vršile svojo dolžnost v najbolj črnih dnevih kar jih je preživljal naš narod, med njimi naša Zveza Kanadskih Slovencev, nam ne sme priti na pamet, da bi sedaj ne bila več potrebna. Bolj kot kdaj prej jo moramo ravno sedaj toliko bolj izboljšati, spopo-lniti, ter organizirati vse kanadske Slovence v njeno sredino. Kajti potrebno je, da se ves naš narod veseli zmage do katere ni več daleč. Nič ne dene ako eden ali drugi ni bil dosedaj organiziran. še vedno je čas da pristopi v naše vrste. Na stran naivnost in maloduš-nost. Na mesto tega realnost in pogum naj napolni naša srca in naj nam osvetljuje bodoče naloge, katere niso nič manj važne, kakor je bila zmaga nad fašizmom.
V Z.K.S. je dosti prostora za vse Kanadske Slovence. Jaz naprimer ne vidim ali ne poznam Slovencev, da so se toliko pregrešili proti narodu,, da bi se jim ne moglo oprostiti ter sprejeti v Zvezo. Res da je včasih vplivni veter fašistične propagande preslepil marsikaterega Slovenca. Priznati se pa mora, da ne v toliki meri kot je bil to slučaj oziroma namen pri drugih narodnosti, kateri so imeli dobro organizirano peto kolono.
Ko nam je že v pogovoru peta kolona, je obenem na svojem mestu, da se nekoliko ob jasni kaj je peta kolona. Ime peta kolona je prišla iz minule španske državljanske vojne. Ko so nemški, italijanski in španski fašisti prodirali proti Madridu v štirih kolonah, so časnikarski poročevalci vprašali poveljujočega generala, kdaj bo vzel Madrid. On jim je odgovoril natančno dan in uro (dne 7 novembra ob 7 uri zjutraj 1936), ko bodo fašisti okupirali prestolico in pripravili slavnostno zahvalo za zmago. Dalje so
ga poročevalci vprašali, kako more vse to tako natančno vedeti. Dejal jim je: "Vidite . . . tukaj prodiramo v štirih kolonah proti mestu — v samem Madridu pa i-mamo peto kolono dobro organiziranih fašistov, katera bode v odločnem trenutku napadla lojaliste ter zasedla najvažnejše postojanke. Istočasno bomo mi z temi štirimi kolonami navalili na mesto ter ga okupirali."
Prav lep načrt, kajne? Umazano delo pete kolone. Ampak se ni obnesel. Madrid ni padel napovedano uro in dan in še dolgo potem ne, kljub temu da je to bilo v začetku odločilnih bitk, oziroma v prvih dnevih že organiziranih Mednarodnih Brigad. Odtod toraj ime pete kolone. Kakšno vlogo igra peto kolonist,, je lahko razumeti iz zgoraj omenjene povesti. Je zahrbtna, je izdajalska, je prikrita, je pretkana je zločinska. Edino koristna zatiralcem delovnega ljudstva, nasprotnikom svobode in demokracije, škodljiva pa vsem srednjim in delavskim slojem med katerimi je njeno najbolj rodovitno polje, če ni tukaj močne organizacije in tiska kot obrambno sredstvo za borbo proti njej.
So pač stvarni razlogi dà je nemogoče pomisliti na prenehanje naprednih narodnih protifašističnih organizacij. Prvotni in poglavitni je ta, da je treba poleg zmage na bojnem polju izvoje-vati zmago tudi v vseh domačih političnih, ekonomskih in gospodarskih vprašanjih nad sebičnimi silami reakcije in kapitalistov, če je bila narodu potrebna enotna borbena komanda za zmago nad fašizmom na bojnem polju, je enako potrebna enotna borbena komanda v vseh teh domačih zadevah za napredek in progrès po vojni. Posebno pa je to vprašanje za izvolitev narodnih poslancev v prihodnjih volitvah za provincionalno in federalno vlado. Tudi v tem oziru, je odvisno dragi rojak in rojakinja zopet od Tebe in mene,, za koga bomo glasovali in delali da bo izvoljen v našem volilnem okrožju. Kadar pa ta vprašanja postavimo sami sebi pri organizaciji, katera ima ne samo večji utež med narodom, ampak tudi simpatije in priznanje, smo z tem dosegli daleč večji uspeh kot posamezno.
Po mojem skromnem prepričanju mi imamo tukaj v Kanadi, tri naše vredne in dejansko potrebne ustanove. Zvezo Kanadskih Slovencev, list Edinost ter Vzajemno Podporno Zvezo Bled. Vsakega Slovenca in Slovenke bi bila dolžnost, da je včlanjen pri eni ali drugi organizaciji, ter naročen na list Edinost. Če je mogoče tudi član vseh treh ustanov. Zato ne čakati, ampak takoj pristopiti k eni ali drugi organizaciji. Mi nesmemo gledati na to, koliko nas je in kaj zmoremo. Če nas je pet, bomo naredili delo kot pet e-nakomislečih ljudi. In to pove pomen potrebe organizacije ne glede na število nas v eni ali drugi naselbini.
Jože Smrke
PISMO 00 VOJAKA IZ LOŠKEGA POTOKA
14-2-1945
Draga sestra :
Sporočam Ti, da sem živ in drugače dobro. Nahajam se v bolnici v Italiji, že precej časa. Ranjen sem bil v nogo pri Ribnici. Sedaj je noga že precej dobra in se nadam, da bo kmalu popolnoma dobra. Bratje so vsi v naši Narodni vojski. Sestre so bile internirane, a sedaj so doma in pomagajo v borbi proti sovražnika.
Naš dom je požgan leta 1942. Požgali so ga Italijani, kakor tudi pobili več domačinov. Drugače so doma še vsi živi in zdravh Nadam se da bo kmalu končano, potem pa da na novo izgradimo našo porušeno domovino.
Kako si kaj Ti in Tvoji? Upam da ste dobro, čim dobiš to pismo, mi odpiši na spodnji naslov. Piši tudi domov, saj bo kmalu svobodna naša domovina.
Kakor vidiš doma je vse porušeno, pa Ti pošlji kar moreš. Vse bo prav prišlo. Pisal bi Ti več, pa nevem če boš dobila to pismo.
Pozdravi vse domače, Antona in Rudolfa. Mnogo Te pozdravlja tvoj brat, Ivan Bambič, General Hospital No 95 Y. N. L. A. Italia — Europa
Proglas odsekov treh bratskih Zvez v Port Ârthurju
Port Arthur — Ker naše tri bratske Zveze niso politične tembolj prosvetno-kul-turne in občenarodne organizacije in kot take tudi popolnoma svobodne in neodvisne glede podpiranja kandidata in kandidatov v prihodnjih volitvah, je obenem njihova tudi dolžnost ne samo zanimati se za naše domače razmere od katerih je odvisen naš življenjski in ekonomski napredek, ampak tudi podpirati kandidtte, kateri resnično zagovarjajo interese naroda ne glede na verske nazore, politično ali rasno pripadnost. Vsled tega so tukajšni odbori tjfeh bratskih odsekov Zveze Kanadskih Slovencev, Hrvatov in Srbov na svojih rednih sejah postavili na dnevni red vprašanje provincionalnih
POJASNILO
Zaradi svečanosti zmage nad nemškim fašizmom v Evropi, smo morali to izdajo tiskati v četrtek, dne 10 maja. Ured.
V času okrašenih In oblečenih obljub
Toronto — Sedaj se zopet nahajamo v času, ko se obljublja vsakovrstne dobrote in programe. Seveda kakor po navadi pred volitvami, oziroma dokler traja volilna tekma. Pozneje se na take stvari pozabi prav namenoma ali se pa naštevajo razni izgovori in zapreke, da ni bilo mogoče ničesar narediti za določeno dobo vladnega krmila. Hkrati povedano, obljube so btfe zmeraj le obljube na papirju, volilci in ljudstvo v splošnem, pa trpeli težke posledice v gospodarskih, političnih in so-cijalnih ozirih.
Ker nismo učeni politike in ker je ravno politika zelo zvita in navihana, posebno oni del politike, kateri je namen okrasiti obljube in preobleči navidezno v snažna perila življenska vprašanja naroda v razne programe, je nam skoraj težko u-ganiti kateremu kandidatu naj oddamo svoj glas na dan volitev. Kajti mnogo njih in vsak ima seveda veliko za povedati, dosti za obljubiti in prav lepo orisati blagostanje ako bode izvoljen, ter drugi kandidati njegove stranke. Toda kljub temu je mogoče spoznati resnico v tej celotni zbirki raznih obljub in olepšavanj programov.
Toraj začel se je boj za bodoče državno in provincionalno vodstvo. Po večini so skoraj eno in isti kandidati, stranke itd., s izjemo kandidatov Delavske Progresivne Stranke, katera je bila ustanovljena pred dobrim letom in pol. In kakor izgleda ¡je tudi najboljša, ker isto po večini sestavljajo delavci in delavke,, dokler so njeni voditelji na splošno znani kot vneti bojevniki za pravice delavca in farmerja. Poleg
Port Arthur nam kaže vzgledi
Port Arthur — Preteklo leto, je bilo vsekakor leto velikih naporov v protifašistični vojni, a je vendar o-venčano z prav lepim uspehom ki smo ga dosegli jugoslovanskega porekla izseljenci v tej deželi. Poleg vpisovanja vojnega posojila in podpiranjem drugih dobrodelnih akcij ,smo zbrali o-krog 300 tisoč dolarjev za pomoč našim trpečim bratom in sestram v stari domovini. To vsoto smo zbrali na različne načine, največ z dobrovoljnimi prispevki naših izseljencev tako v denarju kot tudi drugih potrebščinah. Toda z tem ni rečeno da smo zaključili in dokončali naše delo.
Kakor preteklo leto, nadaljujemo in je potrebno nadaljevati z istim plemenitim delom tudi v tem letu. Za-prav potrebno je še bolj po-
seči tako v žep, kakor tudi aktivnejše pristopiti k temu delu. Prav zato je naš lokalni odbor Sveta Kanadskih Južnih Slovanov, sklical javni shod dne 15 aprila, kjer smo se pogovorili in sporazumeli za nadaljevanje zbiranja pomoči za naš narod v starem kraju.
V skupnem sporazumu smo predvideli edini način, kateri je enako priporočen z strani glavnega odbora S-veta, da se zbira dobrovolj-ne prispevke od naših izseljencev in sicer da vsak sam odloči koliko bo prispeval mesečno ali pa od redne plače. Razlog za tak način dela, nam je že znan in ni treba večje pojasnitve. Saj za nas v Port Arthurju ne, kar potrjuje rezultat ki smo ga dosegli na tem občnem zborovanju.
Ko je prišlo vprašanje kdo
tega imamo seveda kandidate konservtivne stranke, najbolj nazadnjaške i» reakcionarne. Zatem takozvane Canadian Commenwelt Fe-deration, kateri so baš pravi mojstri zakrivati svoje o-portunistične cilje z frazo-logijo o socijalizaciji idežele. Po njih mnenju, socializem se ustvarja kar čez noč. Z-jutraj ko se vstaneš, nisi več v kapitalistični družbi, ampak "socijalistični". Tak socijalizem zamišljajo voditelji z kraticami znane CCF. stranke. Naposled pa pridejo na vrsto kandidati Liberalne Stranke. Če tudi ste tako liberalna kot konservativna stranka kapitalistični stranki, vendar dobimo z ozirom na današnjo vojno, mednarodno sodelovanje in za povojni program precejšno razliko med njima. Liberalna stranka v tem oziru je daleč naprednejša in zagovarja večje socijalne reforme, kakor so jih konservativci kdajkoli. Prav zato je važno za delavce in delavke, da ocenjujemo stranke ne izključno po njih programu,, ampak po preteklosti njihovega dela v narodno prid.
Spominjamo se lačnih let vlade konservativne reakcije R. B. Beneta. Sedajna konservativna reakcija ako pride na oblast, nima kaj drugega dati ljudstvu, kakor je dala Bennettova vlada. Bedo, brezdelje in zapostavljanje. Ravno tako vlada CCFovcev. In kaj drugega preostane pred delavci, kakor da oddajo svoje glasove za delavske kandidate v onih volilnih okrožjih kjer kandidirajo in pa za kandidate v onih volilnih okrožji, kjer ni delavskih kandidatov, za kandidate, kateri zagovarjajo dobre prijateljske odnošaje z Sovjetsko IJ-nijo, ter drugimi Zedinjeni-mi Narodi, za ekonomsko rekonstrukcijo povojnega s-veta, kjer naj vlada resnično pravica navadnega človeka.
Kolikor se sklepa po najnovejših poročilih, se približujemo k koncu sedanje vojne v Evropi. To pomeni, da bo borba toliko večja v volilni kampanji za bodoče državno vodstvo. Ako pomi-
bo koliko prispeval, kar cela dvorana je začela gibati. Prvi prispevek je bil $120.-00 za tekoče leto. drugi so zapisali po 60 dolarjev, deset in pet dolarjev. Skupno 81 prispevateljev je obljubilo prispevati skupno vsoto $6.120.00. Vsak je obljubil plačati svoj prispevek na obroke, to je od redne plače.
To je torej rezultat našega zborovanja, kateri pa o-benem kaže. kako so naši izseljenci u tukajšni okolici pripravni pomagati svojim bratom in sestram v stari domovini.
T. Starčič.
in federalnih volitev, ter ga na široko diskusirali in prišli do sledečih zaključkov:
Prvič, da smo se sporazumeli podpirati kandidata na listi Delavske Progresivne Stranke, na splošno znanega unijskega voditelja in ne ustrašenega borca za delavske pravice v tukajšnem okrožju za preteklih 13 let — Bmc-a H. Magnusona. Ta sporazum je nasledil v očigled pereče nevarnosti, katero predstavlja konservativna reakcija in CCF oportunistični voditelji, proti edinstva narada in proti izvolitve resnično narodnim in delavskim interesom naklonjenih kandidatov.
Drugič, da se ta naš sklep ponatisne v obliku proglasa z sliko brata Magnusona, v naših treh progresivnih časopisih kot Edinosti, Novosti in Srbskem Glasniku, ter na ta način čimbolj spozna naš narod z omenjenim kandidatom, kakor tudi za u-speh volilne kampanje.
Izseljenci iz Jugoslavije, smo se skupno sporazumeli podpirati zgoraj omenjenega kandidata zavedajoč se tako važnosti prihodnjih volitev od katerih izhoda je odvisna bodočnost Kanade, sreča in blagostanje naroda, kakor tudi izvolitve kandidata, kateri bo dejansko branil narodne in delavske interese. To je posebej važno za unijsko gibanje, naro-dno-kulturne in občenarodne organizacije, ter vsako drugo ustanovo, katera se
bori za narodni napredek in progrès po vojni. Važno pa je obenem, če pomislimo na izvolitev progresivne koalicijske federalne in provin-cionalne vlade v Kanadi, katera bi v tem slučaju mogla nuditi ogromno pomoč za gospodarsko in ekonomsko obnovitev nove svobodne federativne Jugoslavije. Ta dva vprašanja sta tesno vezana v prihodnjih volitvah. Zato je potrebno da jih naši izseljenci iz tega vidika cene in delajo za izvolitev delavskih, ter narodnim in-interesom naklonjenih kandidatov .
Tretjič, predvideno je tudi, da se odbor, ki bo deloval tesno z vsemi drugimi progresivnimi organizacijami in ustanovami za izvolitev Bruca Magnusona — dopolni v kolikor je potrebno, za dajanje navodil in pod-vzemanju gotovih akcij, Odbor bo deloval na tem, da mobilizira vsa sredstva, fizične in materijalne sile za izvolitev delavskega kandidata.
četrtič, sklenjeno je tudi? da se organizira koncertni shod, kjer bo obenem poka-zan poučni film, za dne 27 maja v dvorani 316 Bay St. Glavni govornik bo Bruce Petič, odbor je sklenil tu-Magnuson.
di„ da se obišče vsako našo družino, kakor tudi posameznike glede registracije za volitve in glede vseh drugih zadev v zvezi z volitvami.
J. Hečimovič, preds.,
S. Lulič, taj.
V Detroitu naj bi se vstanovil odbor lista
Detroit — Cenjeni urednik Matešič: Priloženo boš našel vsoto pet dolarjev za poteklo naročnino na naš list Edinost, tri dolarje in 2 dolarja podporo listu.
List se mi zelo dopade, škoda da se nahajam ven iz mesta Detroit na deželi, kjer mi ni mogoče kaj storiti za tako napredni in potrebni list za delovno ljudstvo, kot je Edinost.
Gotovo ti je že znano kakšne težave smo imeli v Ameriki s listom "Naprej". Kljub večjim naporom vsaj posameznikov, ga nismo mogli vzdržati, ker ni bilo dovolj splošne požrtvovalnosti z e-ne in druge strani pa, da smo imeli pri tem kompeti-cijo z strani naših starih časopisov. Prav močna kompe-ticija in premalo požrtvovalnih delavcev in delavk na delu za obstoj resnično delavskega časopisa, sta poglavitni vzrok, da "Naprej" ni mogel obstojati. Kako bi bil potreben, je danes pač jasno in najbrž da bo še bolj jasno s časom v bodoče.
Kakor izgleda imate Kanadski Slovenci več požrtvovalnosti in pogleda za delavsko gibanje, kakor pa imamo mi tukaj v Ameriki. Seveda s tem ni rečeno, da nič ne delamo. Veliko dela je izvršenega in se še nadaljuje za osvoboditev našega deloma še zasužnjenega in do kosti sestradanega ljudstva v Jugoslaviji. A vendar se ne moremo primerjati z Kanadskimi Slovenci v tem
slimo dosedanje vojne, so bile po večini za posest in dominacijo kolonij. Sedanja vojna vsaj nečelno nima tega namena, ampak samo ob sebi razumljivo, da je delno politična vojna med kapitalom in ljudskimi množicami za povojno dobo. Kapital se z naglico veča po eni in drugi strani, se tudi delavstvo in delovno ljudstvo zaveda svojih pravih.
Radi tega je naša delavska dolžnost, da se pripravimo za prihodnje volitve in da oddamo svoje glasove tistim kandidatom, ki so na strani delavstva. Skoro gotovo je da ne bodemo dobili delavsko vlado, pač pa lahko pomagamo z izvolitvijo delavskih kandidatov veliko k bodočnosti za delavce in narod v splošnem. Nikakor pa kandidatom, kateri para-dirajo z okrašenimi in preoblečenimi obljubami.
Delavec podpiraj delavca!
Podpiraj napredek!
Joe Sheryak.
oziru,, ker vi ste po večini organizirani v svojo narodno protifašistično organizacijo in imate tudi svoj resnično narodno delavski časopis.
Na gori omenjeni list "Naprej" smo imeli samo v Detroitu približno 150 naročnikov. Večina teh naročnikov je bila zelo naklonjena smernicam, kakoršne ima Edinost. Zato jaz mislim, da je zelo potrebno, da se v Detroitu organizira en odbor, ki bo imel nalogo razširiti list Edinost v Detroitu in okolici. Ta odbor bi se pripravil za bodočo kampanjo za list in bi dobili svojo kvoto. To se mora zgoditi! Kajti ko bo končana ta grozna vojna, bo slovensko delovno ljudstvo potrebovalo tak list, bolj kot kdaj prej. Fašizem ne bo uničen z tem, da bo naznanjena slavna zmaga na bojnem polju. On se bo pojavljal v raznih barvah in srajcah z namero, da oropa delovno ljudstvo vsake politične in gospodarske pridobitve skozi vojno. Ako ne bo organizirano delavsko in vse narodno napredne sile, strnjeno v močno edinost ljudstva, se pač lahko zgodi, da se povrnemo v predvojno dobo brezposelnosti, političnega in socijalnega zapostavljanja.
Dokazov zato je skoraj več kot preveč in med prvotnem kar poglejmo reakcionarno in kapitalistično časopisje, katero udriha po Sovjetski Uniji, narodno-osvo-bodilnim gibanjem v Jugoslaviji ,ter naprednih smernicah politike pokojnega predsednika Roosevelta. Kaj je namen take razdorne propagande, bi moralo biti danes še slepcu jasno, da ji ni namen izboljšati delavske razmere, ter zagovarjati večjo socijalno pravičnost za ljudstvo v splošnem, ampak razediniti delavske in ljudske vrste in na ta način zapeti staro pesem Hooverjeve administracije. To ji je namen, katerega pa more spre-čiti edino organizirano delavstvo in progresivne narodne sile.
Fašizem in fašizmu naklonjene sile, je treba uničiti obenem na domačih tleh, če hočemo, da bo povojna doba resnično srečnejša in da bo vpoštevana pravica in svoboda navadnega človeka. Zato nam je potreben napreden in nesebičen delavski tisk, prežet z duhom časa in resničnimi potrebami k izgraditvi delavske in narodne enotnosti.
Joseph Kot ar
Slovenija v borbi za svobodo
Piše: Mirko G. Kuhel
KDO PODIRA CERKVE?
Klerikalci so se posluževali lažnjive propagande, da so partizani brezverniki, Antikristi ter da rušijo božje hramove. Partizani pa so jim odgovorjali, da cerkve samo čistijo belogardistične golazni ter da čim postane cerkev sovražnikova trdnjava, preneha biti hiša božja. Isto stališče zavzema ameriška armada v svojih bojih v Italiji in Nemčiji. Bitka za cerkev in samostan v Cassi-nu, ki je služila Nemcem za trdnjavo, ne bo nikoli pozabljena.
Na osvobojenem ozemlju pa je se mnogo cerkva, ki se jih bitke niso dotaknile. V črmošnjicah, na primer, ki so požgane do tal, je ostala cerkev in župnišče nedotaknjena. Domači duhovnik o-pravlja cerkvene obrede nemoteno, da si so ostale v vasi le še tri družine.
Maja meseca 1944 so nemški bombniki napadli Dragatuš v Belokrajini. V bližini se je tedaj nahajal tudi stan ameriške in angleške vojaške misije za Slovenijo. Tarča prvih bomb, ki so jih metali Stuke in Do-rnierji, je bila vaška cerkev. Zavezniški oficirji so opazovali ves prizor in snemali slike.
Tudi to je bil ljudem dokaz, da je sovražnik tisti, ki podira cerkve, ne pa partizani.
STALIŠČE OSVOBODILNE FRONTE NAPRAM CERKVENIM VODITELJEM
Nobenega dvoma ni, da smatrajo voditelji Osvobodilne fronte cerkvene oblasti odgovorne za organiziranje Bele garde ter zveze z fašisti. Obenem pa se tudi zavedajo, da je pametnejše pustiti klerikalcem delati napake, kajti pri tem v-prašanju je ljudstvo zelo konservativno in občutljivo. Partizansko stališče, da držijo roke popolnoma stran od cerkve, duhovnikov in verskih obredov, je gibanju zelo veliko koristilo. Ljudem dokažejo potom faktičnih dogodkov, kako lažnjiva so klerikalna gesla, in narod se sam prepriča potom lastnih preizkušenj. Osvobodilna fronta stalno izjavlja, da nima namena zavirati vere in cerkve, temveč da je to vprašanje osebna zadeva v-sakega posameznika. Jasno pa je povedano, da ne bo dovoljeno cerkvi mešati se v narodno politiko —; da morata država in cerkev biti ločeni, kajti vsaka ima svoje posebne funkcije in dolžnosti, katere nimajo nobenih skupnosti.
O Sloveniji se malo sliši, vidi ali čita nekaj, kar bi dajalo povod misliti, da vodi Osvobodilna fronta kako propagando bodisi za cerkev ali proti cerkvi. Nevtralna je. Ni pa tako v nasprotnem taboru v Ljubljani, odkoder se siplje nizkotna propaganda o "antikristih" in pa o "judovski in-ternacionali". Sicer pa je tudi ljubljanskim listom zmanjkalo laži in smrt belogar-dizma danes jasno spričuje pravilnost partizanske taktike glede vprašanja cerkve — v bistveno katoliški deželi.
Kadar je kak duhovnik zasačen, da se udejstvuje v delu proti Osvobodilni fronti kot vohun ali na kateri drug način, so partizanske oblasti zelo strpne in ne po-vzamejo takoj potrebnih korakov.. Najprej pride opozorilo. Če to ne pomaga, šele tedaj se poslužijo postave. Partizanski tisk tudi ne napada cerkve. Duhovniki imajo polno svobodo pri izvrševanju vseh svojih poklicnih poslov. Božič, Velika noč in vsi drugi glavni prazniki se praznujejo v glavnem stanu in drugih partizanskih taboriščih z istim občutkom kot po deželi. Posebno navadni vojaki se praznikov veselijo, kajti za nje ti pomenijo tudi petje, vino in ples.
Osvobodilna fronta še ni kršila niti ene verske tradicije. Če bi bili kaki prestopki, so bili posledica posameznikov in njihovega navdušenja za maščevanje. Partizanska disciplina je zelo stroga in ne dopušča, da bi osebni občutki nekaterih ne-strpnežev delali škodo celo-
kupnemu gibanju. Vsi taki so podvrženi kazni. Nasprotno pa Osvobodilna fronta celo vzpodbuja nekatere verske tradicije, kajti te tvorijo del folklora (šeg in navad) slovenskega naroda in kmečkega življenja na deželi.
DEMOKRACIJA
Slovenski narod je bil navajen tujih gospodarjev. Stoletja pod vlado Hapsbur-žanov so ukoreninila v njem napačen vtis, da mu je za večno usojeno biti "hlapec Jernej", in dasi je cele veke nopovedoval oni dan, ko se kralj Matjaž prebudi in s svojo vojsko pokonča sovražnika in ljudstvo osvobodi, je imel le malo upanja, da bi se te sanje kedaj izpolnile. Nekoč bo napočil tisti dan! Nekoč! Slovenski kmet pa je pohajal na volišče in glasoval, kakor so ga učili predstavniki njegove politične stranke, malokdaj zase, vedno za druge. Glasoval je vedno za isti program,, stari program, le imena so se spreminjala. Industrial-nih delavcev pa je bilo v Sloveniji premalo, da bi pri volitvah prodrli s svojimi kandidati. Med kmeti, ki so bili pod vplivom klerikalnih voditeljev, pa niso dobili podpore. Vsled tega narod ni imel posebne prilike izbirati si svojih lastnih kandidatov za politične pozicije in ker ni pričakoval drastičnih sprememb, se za politiko ni dosti brigal.
Kmalu po razsulu Jugoslavije je po manjših mestih, trgih in vaseh nastala velika zmešnjava in nered. Bilo ni nobene oblasti, ki bi vzdrža-vala red in pazila na varnost in mir. Po organiziranju Osvobodilne fronte in partizanske vojske je nova organizacija prevzela oblast v nekaterih mestih in krajih, ki so bili osvobojeni,, toda ta oblast je bila bolj vojaška kot civilna ali politična. Poveljniki so bili odgovorni za poslovanje in zvezo med vojaškimi in civilnimi oblastmi svoji višji komandi. Le večji kraji kot Metlika, Črnomelj, Semič i td. so imeli civilno upravo, ampak tudi te ni postavil narod potom svobodnih volitev, temveč stare državne oblasti.
SLOVENSKI KONGRES
Po kapitulaciji Italije je bil sklican slovenski narodni kongres in vršil se je v Kočevju meseca oktobra 1943. Prišli so zastopniki in delegati iz osvobojenega in okupiranega ozemlja po številu 572. Izmed teh je bil izvoljen narodni svet, ki je štel 120 članov: Josip Vidmar, predsednik, Edo Kardelj, Edvard Kocbek in dr. Joža Rus, podpredsedniki, Boris Kidrič, tajnik, kot odborniki pa so bili Franc Lu-bej, Franc Leskovšek, Tone Fajfar, dr. Marjan Brecelj in dr. Zoran Polič.
(Nadaljevanj© prihodnjič)
Proslava Srbskega Glasnika v Montrealu
ISKRENA BESEDA ZAVEDNI ZENI
(Iz 2 strani) borbe. Le redke izmed žena so si s svojim izdajstvom ali špekulantsvom zaprle vrata v naše vsenarodno gibanje.
Za popolni uspeh naše borbe pa je neobhodno potrebno dvigniti iz teme in pritegniti k sodelovanju vsako pošteno ženo. že pred o-svoboditvijo moramo doseči, da ne bo nobena kmečka mati, nobena gospodinja, delavka ali nameščenka z nerazumevanjem gledala na naše velike pridobitve. Doseči moramo, da se bo nezdravo nergastvo teh poslednjih zaostalih žena spremenilo v politično budnost proti skritim sovražnikom. Doseči moramo, da ne bo med nami nobene žene, ki bi hotela le za trenutek zatajiti naše tako drago plačane narodne in demokratične pridobitve, pa če bi ji kdo za to ponujal zlate gore!
Glavna značilnost teh poslednjih zaostalih žena je oportunizem, sebičen strah
za trenutne koristi, ki je, največji sovražnik novega, človeka. Ko je treba izvršiti dolžnost do naroda, ti taka žena, ki ne vidi nikamor preko lastnega plota, navadno potreže z izgovori: "Svojega dela imam dovolj. . . Zatožil me bo kdo. . . Izselili nas bodo,, požgali nam bodo. . . "
Kako odpreti oči taki ženi? Treba ji je pokazati vso svetost naše borbe, vso poštenost naše politike, vzbuditi je treba v njej zaupanje v novo narodno oblast in veselje do sodelovanja. Kako vse to doseči?
Nekateri primeri v Beli Krajini, na Gorenjskem in drugod so pokazali, da se tega ne da doseči z enostavnim razpošiljenjem pismenih navodil ali s prirejanjem suhoparnih sestankov. Pri takem sablonskem delu mora kmalu nastopiti trenutek, ko žene sporoče, da se v njihovem kraju ne da pridobiti za delo nobene no-
Mi smo Titovi borci
Članice Saveza Kanadskih Srbov v Montrealu priredijo koncert v soboto 12 maja ob 8 uri zvečer, v naših skupnih prostorih. Koncert se prirejuje v znak proslave četrte obletnice Srbskega Glasnika.
Program koncerta je vrlo bogat, na programu bodo poleg naših igralcev sodelovali tudi igralci drugih bratskih slovanskih organizacij.
V imenu članic S.K. Srbov govorila bo članica Danica Petrovič.
Po koncertu bode čajanka in prosta zabava.
Vljudno vabimo vse Slovence, Hrvate, Srbe in Ru-mune, da obiščejo ta naš veliki koncert.
Prireditveni odbor.
POZIV NA LETNO SEJO
Lokalni Svet Kanadskih Južnih Slovanov v Windsor-ju, sklicuje letno sejo v nedeljo dne 13 maja v prostorih pod Rusko cerkvijo na Drouillard Rd. Pozivajo se vsi člani in članice Sveta,, ter vsi kateri pomagajo Osvobodilno borbo našega naro-
Tik za njim je usekala mina. Mitraljezec, ki je ležal poleg njega, je omahnil. Drobec mu je presekal glavo. Tudi Murtizanoviča je zaskelelo v rami,, pa ni imel časa misliti na to. Sovražnik je začutil, da je naš mitraljezec utihnil in nekaj švabov se je pognalo v naskok proti Murtizanoviču. "Ne, bogami, nečete!" Skočil je k padlemu mitraljez-cu, zgrabil njegovo strojnico in istočasno spustil v napadalce rafal. Prvi so popadali, drugi, ki so bili bolj odzadaj, so se potuhnili k tlom.
Sovražnikovi juriši so se ponavljali . Trdoglavi frici so se zaganjali, Murtizano-vič pa jih je kosil. Toda v-ragov je bilo vedno več.
Mine so besno sekale na naše položaje. Mnogo naših je padlo, Murtizanovič in še nekateri so z eno samo strojnico zadrževali sovražnika. Toda namestnik polit-komisarja se je smehljal. Kdo mu more vzeti njegovo radost, ko se bori za Makedonijo? Kdo? Morda trdoglavi švabi iz divizije "Her-mann Goering?" Sovražnikova mina mu je skušala iztrgati smeh iz močnih počrnelih ustnic. Raztrgala mu je prsa.
Pa kakor v zasmeh, kakor, da je samo malo opraskan ni izpustil iz rok mitra-ljeza. Streljal je, izpraz-njeval okvir za okvirjem, z nasmehom, ki pa je že izražal silno bolečino. Iz raztrganih prsi mu je prihajal slaboten glas: "Za Makedo-niju!"
Municije mu je zmanjkovalo, slabel je. Toda še je zbral toliko moči, da je izstrelil naboje iz svoje pištole. Ni se mogel več dvigniti, le oči še vedno žive, so iskale okoli sebe predmet, ki bi ga lahko še pognal proti sovragu. Našle so. Pod mrtvim mitraljezcem je zagledal dve bombi. S težavo je stegnil roko in zgrabil jih je.
Komandir, ki se je prebil do njega, da bi ga rešil, je videl le poslednji njegov nasmeh, poslednji jasen pogled, poslednji drget mišic na rokah, ko je zagnal proti bližnjemu švabu bombo. Roko v zadnem zamahu je presekal rafal iz brzostrelke ; omahnila je.
Le z očmi je umirajoči Murtizanovič dopovedal komandirju, naj ga posluša. Nagnil je uho k njegovim ustam in slišal je zadnje besede: "Drugovi, napred u borbu, za Makedoniju, za Sloveniju!"
Borbe IX. brigade pri Brodu na Kupi oktobra 1943.
da v stari domovini, da se udeleže.
Na seji bo podano točno sporočilo o rezultatu dosedanjega dela obenem se bo izbralo nove uradnike. Glavni govornik bode ob tej priliki glavni tajnik Sveta Kanadskih Južnih Slovanov, br. Stjepan Miošič.
Pričetek ob 8 uri zvečer.
Vsi na letno sejo dne 13 maja.
V. Filipič, taj.
MRTEV JE PREDAL POVELJE
Ob prihodu v brigado je postal mladi Skubec kurir pri štabu bataljona. Bil je vesten in zanesljiv in tovariši so mu rekli Skubček. Kmalu je napredoval za kurirja pri štabu brigade. Mnogo je prehodil, nikdar ni bil utrujen kot pač vsi kurirji.
Bataljon je bil obkoljen in ga je bilo treba obvestiti. Tisto noč sta odšla že dva kurirja na pot s poveljem, naj se bataljon prebije na nove položaje. Oba sta se vrnila brez uspeha.
V	štabu so postajali nervozni. Komandant je nestrpno gledal na uro. Pomikala se je že proti štirim. Kdor je bil vojak in še komandant povrhu, pozna ta občutek, ko se kazalci neizprosno pomikajo naprej, ko se približuje trenutek in ti sediš v štabu brez moči. Z-veze so pretrgane. In če veš, da je v nevarnosti cela enota, da je samo od enega pisma odvisno sto in več življenj, tedaj se nekaj v tebi pretrga in zmožen si storiti velike reči.
Skubček je dremal v kotu na slami. Dosti ni spal. Luč ga je neprestano ščege-tala po obrazu. Kadar je kdo vstopil se je zbudil in zopet zadremal. Ko se je vrnil drugi kurir, se je takoj dvignil, otresel slamo s hlač in se takoj opravil.
"T o v a r i š komandant, grem jaz."
Dali so mu pismo, ki je celo noč romalo iz roke v roko, in stopil je v noč. Na nebu so pričele ugašati prve zvezde. Na Gorjancih, čisto na vrhu, so se gozdovi že vijoličasto pobarvali. V globeli so mežikale luči iz Novega mesta.
Pot je zavila v gozd. "Tu nekje morajo biti zasede", je pomislil in pričel hoditi po prstih. Večkrat je prisluhnil. Nič. "Naprej, k bataljonu." Nenadoma je razločno začutil stopinje in šepetanje. "Bataljon. Stražarji se pomenkujejo". Pripravil je brzostrelko in napravil še nekaj korakov. "Stoj. Kdo je?" se je razpršil njegov glas med bukvami. "Partizani." "Znaki?" Dobil je pra\iilen odgovor. Srce mu je zaigralo. Pomislil je na komandanta, ki najbrže prav ta trenutek zopet gleda na uro in zaupa vanj. Morda je pravkar rekel komisarju: "Skubček se bo prebil."
Tedaj počijo streli in sence se zaženejo proti njemu. "Znake imajo, hudiči", in spustil je rafal. Potem se je zagnal med nje, jih odrinil in stekel proti bataljonu. Najprej ga je zaskelelo v nogi. Tekel je dalje. Nato še v prsih.
V	bataljonu so čuli streljanje. V minuti so bili vsi pokoncu in nared. Ko so se udarili s švabobranci in jih pognali v beg, so se prvi žar ki vsuli čez Gorjance in obsijali Skubčka, ki je ležal v praproti. Poleg njega je ležalo okrvavljeno,pismo. Komandant bataljona ga je prebral in takoj odredil pre. mik po povelju:
Blokada Novega Mesta
Gubčeva brigada
maja 1944.
va žene več. To zato, ker so uporabile stare osovražene poti in načine brezdušnih u-radnikov, mesto da bi poiskale nove pestre oblike dela, prilagojene krajevnim razmeram, ki bi morale v-zbuditi zanimanje tudi najbolj zaostalih žena. Temu načinu dela, birokratizmu, se moramo še prav posebno izogibati zavedne žene, kajti nobena stvar ne odbija naše nezgrajene tovarišice tako zelo kot suh, brezdušen odnos do nje, kateremu se v življenju tako radi pridružita še domišljavost in komodnost.
Pa tudi to še ni vse. Naše načrtno delo bi vodilo v okostenelost, če bi bil naš postopek s temi zaostalimi ženami le stvar diplomacije. Za uspeh je potrebno, da v-saka izmed teh žena, katerim mora biti posvečena naša glavna skrb, v živem stiku z nami spozna v nas nove ljudi, proste vseh starih napak. "Besede mičejo, zgledi vlečejo", pravi naše ljudstvo in s tem izraža globoko demokratično misel: Doka-ži z dejanji, ali si res zaslužil, da upoštevam tvoje nasvete! To pravilo naj velja za vsako izmed nas, ki smo ponosne na svojo zavednost!
Z živim zgledom in s primeri, s tem, da jih bomo o-pozorile na vsako požrtvovalno in nesebično dejanje zavednih tovarišic, bomo tudi med temi poslednjimi zaostalimi ženami ustvarile novo javno mnenje, ki se mu ne bodo mogle dolgo u-pirati.
III.
Še eno vprašanje je, o katerem se je doslej malo pisalo. Danes pa se tudi pri nas že ustvarjajo pogoji za življenje umirjene dobe in je zato potrebno do kraja razčistiti tudi vprašanje moralnega, nravstvenega življenja novih slovenskih ljudi.
Gnila družba, ki je propadla skupaj s staro Jugoslavijo, je dolga leta s svojimi nezdravimi nravstvenimi pogledi kvarila naše široke ljudske množice, žena je bila tako v gospodarskem kot v političnem pogledu s strani države skoro popolnoma nezaščitena, zato je glavni del posledic moralnega razkroja padel prav nanjo. Spomnimo se samo položaja nezakonske matere in otroka, spomnimo se vsestrankse odvisnosti mlade delovne žene od delodajalca, da o prostituciji sploh ne govorimo.
Takemu gledanju na nravstveno življenje so ostali v praksi zvesti vsi, ki so se kot izdajalci sami izločili iz našega naroda. Posiljevanje nedoletnih deklic, sadistično mrcvarjenje nosečih žena, pijančevanje, ropanje, preklinjanje — to sestavlja vse njihovo privatno življenje. Odločili so se, da ostanejo čuvarji stare gnilobe, in nihče jih ne more več rešiti, da bi se ne zadušili v svojih lastnih zločinih.
Tudi zavedni slovenski možje in žene so iz preteklosti prinesli s seboj nekaj te strahotne dediščine. Vendar, ne da bi vedeli kdaj in kako, so se lepšali, plemenitih odnosi med ljudmi. Ta pojav je rasel vzporedno z novim spoštovanjem, ki si ga je s svojim deležem v borbi pridobila žena. Tako je nova, politično zrela in delavna slovenska žena kot po-edinka krčila pot novim, bolj zdravim moralnim načelom.
Po drugi strani, pa je ta uspeh v tesni zvezi z rastjo naše demokratične narodne oblasti, ki dopušča in upošteva vsako upravičeno kritiko in kateri je vprašanje o-sebnega življenja merilo za resnično vrednost človeka. Splošno so torej nova nravstvena načela zmagala tam,, kjer je ljudstvo doumelo duhu naše narodne oblasti ki stremi po tem, da bi iz vseh Slovencev, tako mož kot žena, ustvarila nove, boljše ljudi.
Po vsem tem ni težko razumeti, če je v našem narodu tu in tam še vedno o-stalo kakšno zakrinkano gnezdo starih, gnilih nravstvenih pogledov. Taka gnezda pa predstvaljajo stalno skrito nevarnost za poštenost naših otrok, za srečo

Iz francoščine prevedla K. N.
"Nikar se prisiljeno ne smej, ljubica", ji je dobrohot-^ Ju- "Nočem> da bi zatrla čustva, ki ti polnijo srce. Rada bi samo, da bi kar najhitreje pozabila grozote, ki si jih doživela tam doli."
"Prosim te, mamica, nikar se preveč ne trudi. Rekla sem že, da bo prišlo to samo po sebi. Ne more se mi goditi bolje, kakor se mi godi. živim v gradiču, kjer sem se rodila m preživela svoja otroška leta, v okolici,, ki jo poznam do poslednje podrobnosti in ki me spominja na nekdanje prelepe dni. Veš, Mati, če hočeš pravilno ceniti dom, je dobro, da si nekaj časa daleč, daleč od njega . "
"Mogoče," je dejala gospa Le Cadreronova Toda njeno celo se je zmračilo ob misli, da včasih njena ljubljena hči sicer ni toliko filozofirala, zato se je pa tem bolj od srca smejala. Toda rekla ni ničesar več.
Tiho, zatopljeni vsaka v svoje misli, sta mati in hči odšli v gradič.
XVI.
Vrnivši se v svojo sobo, je začutila Orana živo potrebo po nekom, ki bi mu lahko neskrbno in odkrito razo-dela svoje srce. Odkar se je vrnila v domovino — in tega je bilo že dobro leto dni — se še ni upala povedati svojim staršem, kaj je doživela v Barceloni. Ni mogla povedati resnice, te strašne resnice! Misel na tisto vznemirljivo noč jo je tudi tu preganjala in pekla, toda vseeno ni imela toliko moči, da bi svojo skrivnost razkrila očetu in materi.
Vedela je„ da bi jo oče rajši videl mrtvo kakor ženo neznanca, ki mu ne veš ne rodu ne pravega poklica Besen bi pa bil, če bi izvedel, da se je poročila s človekom, ki je pomagal razrušiti svojo domovino z drznimi letalskimi napadi. . .
Politična prerekanja so kakor družinski prepiri-cim bolj rineš vanje, tem hujši so.
Gospod Le Cadreron je bil zagrizen nacionalist Ni mogel razumeti, da morejo nekaterei ljudje v svojih ideologijah iti do konca in seči tudi po orožju, čeprav je to v škodo veličini njihove domovine. Njegovi najvišji ideali so bili: ljubezen do domovine, ljubezen do miru in ljubezen do reda. Popolnoma razumljivo je bilo da je globoko preziral vse in vsakogar, ki je hotel te ideale doseči z orožjem. . .
Trdil je, da je najvišja dolžnost sleherne vlade, da zna potolažiti razburkane duhove s tem da o pravem času odstopi.
Nič čudnega, če se Orana v takšnih okoliščinah ni upala povedati, kaj se ji je pripetilo v tej deželi "nemirov in nereda. . . "
... S Pomočjo listin, ki jih ji je preskrbel njen mož, je bila srečno prišla domov. Njeni starši so bili presrečni da se jim je ljubljena edinka naposled le vrnila. Toda mirna družinska sreča v domačem gradiču Orani ni tako dobro dela kakor sta upala njen oče in mati. Zdelo se je, ko da bi bila s svojimi mislimi še zmerom daleč, daleč od domovine, tam v deželi, kjer je videla toliko tragedij in grozot. . .
Orana je res mnogo mislila na pretekle dni. Bilo je, kakor da je v Španiji izgubila duševno ravnotežje in ga v domovini kljub neskrbnemu življenju ne more več dobiti. Zanjo, ki jo je življenje tam doli potegnilo v svoj vrtinec, je bilo to razumljivo, že celo leto dni ni dobila o« svojega moža nobenega glasu. Ali je res padel na Mallorci, kakor je to v šali večkrat prerokoval ? Morda je ranjen, celo nevarno ranjen ? Morda je nevarnosti ubežal m še živi. Toda Bog ve, ali je svoboden ali ujetnik? Zakaj ji nič ne piše, ničesar ne sporoči ?
Kod dobri krščanski ženi Orani ni bilo vseeno, kaj se je zgodilo z njenim možem. Ni ga ljubila — vsaj zatrjevala si je to — toda spoštovala ga je, kljub vsemu Zaman si je razbijala glavo, zakaj ji Perrena — pred svojim odhodom v Francijo mu je dala svoj naslov — ničesar ne sporoči o njenem možu.
Mlada žena ni mogla razumeti tega skrivnostnega molka. Posebno sta jo mučila zla slutnja, da se je njenemu možu kaj zgodilo, in očitek, da je bila tisti čas, ko bi mu še mogla poplačati njegovo plemenitost, premalo dobra z njim.
Toda tudi sama ni nič pisala na špansko, boječ se, da bi s tim pisanjem sprožila plaz nevšečnosti, neprijetnih njen in njenemu možu.
"Bom že odpisala, če mi bo pisal", se je tolažila. "Zdaj je vrsta na njem, da mi piše."
Včasih si je prigovarjala, da je mladi častnik morda ze zdavnaj pozabil na njuno kratko zvezo. Toda spomin na dogodke in na moževe besede tiste usodne noči ji je preveč živo zatrjeval, da to ni mogoče. . .
"Morda je bila pa ta poroka res samo nenadna muha in je zdaj Moreno vesel, da ga nihče ne spominja name. . ." si je včasih dejala v uteho.
Toda ob teh besedah je začutila vselej, kako se ji je v srce splazila otožnost, ki ji ni vedela pravega vzroka. Tako se je mučila, ne da bi svojo skrivnost zaupala svojim staršem ali kakšni drugi sorodni duši.
Rahlo trkanje jo je zbudilo iz mračnih misli. Služabnik ji je sporočil, da jo kliče oče v veliki salon. Pred očetom je čutila Orana še zmerom nekakšen strah, čeprav je bil stari gospod dober in prijazen z njo. Toda njegovi nazori so bili tako drugačni od njenih in njegov nastop je bil tako odločen, da je mala Orana čutila vselej nekakšno zadrego, če se je morala z njim pogovarjati v dvoje.
Stopivši v salon, se je nekoliko pomirila, videč, da je v sobi tudi mati.
(Nadaljevanje prihodnjič)
naših družin, ki naj v naši svobodni bodočnosti postanejo osnovne celice zdrave slovenske družbe . Zato je treba tudi tem zadnjim preostankom gnilobe napovedati neizprosen boj.
Me žene pri tem lahko veliko napravimo: Predvsem smo odgovorne za delež krivde,, ki v tem moralnem pogledu še vedno leži na nezavednih ženah. Večino deklet so prej vzgajali tako, da jim je bila "dobra" poroka edini cilj. Nič čudnega, če je še zdaj tu in tam katera, ki iz bolne želje po brezdelju in udobnem življenju pozablja na svojo človeško in narodno čast. Brez vsakih ozirov je treba take žene poriniti od prepada na varno, pošteno pot!
Po drugi strani pa smo kot
enakopravni državljani poklicane tudi me, da brez strahu razkrinkamo pred našo narodno oblastjo vsakega, čigar nravstveno življenje ni v redu, ne oziraje se na njegovo funkcijo ali spol. Tako bomo pomagale očistiti ves naš narod tudi od te vrste napiak, da ne bodo več mogle od znotraj krhati naše narodne moči in veličine.
Čim bomo v tem smislu iz lastnih vrst odstranile vse navedene preostanke starih napak, bomo imele več od naših demokratičnih pravic, bomo pa tudi lažje vršile vse svoje dolžnosti do naroda. Tedaj ni dvoma, da bomo lahko tudi žene stopile v svobodno življenje tvorno kot novi ljudje.
Mira K.