Dopisi.
Iz Gorice 17. dov. — Perve dni tega mesca se je šolska mladina po dolgih in čeznavadnih šolskih praznikih sopet zbirati začela. Snidilo se je letos toliko otročičev mestnih in kmetiških, da jih je veliko prisiljenih bilo, se spet na deželo verniti, ker mogoče ni bilo, jih toliko sprejeti. Je pač to veselo znamenje, da dandanašnji je tudi kmeta   veliko   več   za   izrejo   in  izobraženje   svojih  otrok
372
mar kakor nekdaj, in da za svoje otroke veliko več skerbi kakor marsikak nemaren mestjan, kterema otroci okoli po ulicah letajo, namesto da bi se tesali v šoli. Hočemo pa naše trudapolno delo serčno začeti in tudi tako dokončati, si moremo ljubega mini želeti. Bog ga nam daj!
Miha Samic.
Iz Cerknega na Goriškem 19. nov. 17. dan t. m. ste ravno na sred vasi pogorele ena hiša in pa ena stala. Kaj pa je to takega? bi marsikdo zavernil. Tudi jez omenim to majhno nesrečo le zato, da po tej očitni skušnji kmetom pokažem, kolika dobrota so s ceglom pokrite pohištva. Pred 20 leti je ravno tu pogorelo še čez 40 hiš, in letos bi se nam bilo ravno taka zgodila, ako bi ne bilo več poslopij s ceglom kritih.                                      Ant. Jurman.
Iz Ljubljane. V zadnjem listu smo naznanili, da je v Šentjurji nad Kranjem na sv. Martina dan ogenj veliko prebivavcov v neizrečeno škodo in nesrečo pripravil; prosili smo zatega voljo pomoči ubogim pogorelcom. Z veseljem povemo danes, da 11 izmed tistih ljubljanskih gospodov, ki imajo v šentjurski okolici lovstvo (jago) v štantu, je 15» tega mesca ondi lov imelo, in ker so se sami prepričali, kaka revšina da siromake tare, so iz milostljivega serca berž zložili 175 goldinarjev in jih izročili gosp. fajmoštru v Šentjurji, naj jih razdelijo med nesrečnike. V imena pogorelcov jim damo očitno zahvalo.
Iz Ljubljane 20. nov. V dunajskem časnika „Oest. Zeit.a smo brali spet te dni dopis iz Ljubljane, ki vnovič spričuje, kak oš ne korespondencije so večjemu dela dunajskih nemških časnikov ljube: natolcuj in psuj pravično in postavno narodno reč, to jim je voda na njih mlin, — reci pa, da za j u d e ne mara dežela, je pa ogenj v strehi! Omenjeni dopis se tako-le glasi: „V včerajsnem zboru (11. nov.) gimnazijskega učiteljstva je prišel slovenski jezik v prevdarek. Znano je, da je ministerski ukaz zastran učnega jezika tu in tam spet ponovil nekdanje narodne prepire. Tudi tukaj je terjala neka stranka, naj se na vrat na nos slovenski jezik berž vpelje kot učni jezik v tukajšno gimnazijo. Ker se pa to ni zgodilo, se to odlašanje podtikuje večidel nemškim učnikom, ter pravi, da oni so nasprotniki narodnih prizadev. In to utegne vzrok biti, da je tukajšno učiteljstvo sklenilo ministerstvu nauka nasvetovati: 1) naj slovenski jezik bode predpisani (obligatni) nauk, in 2) učenci neslovenskih staršev naj se, ako to žele, oprostijo tega učenja. Nekaj je res, kar za omenjeni predlog govori, in to je, da uradniki, ki imajo z ljudstvom opraviti, ne znajo deželnega jezika, in da se tu in tam kramlja pregerda mešanca nemškega in slovenskega jezika, — uno se utegne z učenjem slovenskega jezika odpraviti, — to pa bo ostalo, dokler nemščina, ktera čedalje bolj obveljuje, ne bo prešinila vsega ljudstva". — Tako dopisnik ljubljanski. Mi nimamo na ta dosti odgovoriti; vsak bravec, ki resnico in pravico ljubi, sam lahko sodi. Pri nas — saj kar je nam znano — ni nobene stranke, ki bi bila sovražnica nemškega jezika; velika pa je tista stranka, ki se poteguje za ob veljavo ministerskega ukaza, po kterem se ima v gimnazijah naših brez krivice za nemščino le pravica zgoditi slovenščini. Ministerska stranka je tedaj velika. Ta ministerska stranka, ktero tudi 5)Novicea zastopujejo, pazljivo gleda na to, kar se godi v naših gimnazijah glede na ukaz si. ministerstva, in dobro ve, da ne nemški učitelji so tisti, ki odbijajo pravico slovenskega jezika, ampak ne k ter i naši rojaki so njega nasprotniki. Omenjena stranka ni prenapeto nikoli terjala, da že danes ali jutri bi mogel obveljati cesarski ukaz od 8. avgusta; al le to zahteva, da vodstva naših gimnazij že zdaj delajo resne priprave, da se bo uresničil saj prihodnje leto in saj kaka dva nauka razlagala učencom v domačem jeziku. Kaj pa pomeni sklep si. ljubljanskega gimnazijskega nčiteljstva od 11. nov., o kterem dopisnik ljubljanski piše, nam je dosihmal še zastavica,  za ktero ne vemo uganjke zato,
ker to, kar je po dopisnikovi novici učiteljski zbor 11. nov. sklenil, je že zapoved pred 10 leti bila, ker §. 19 „Ent-wurf der Organisation der Gvmnasien" itd. leta 1849 vver-etoje mater ni jezik obligatnim naukom in v tej versti smo ga mislili v vseh gimnazijskih programih; le to nam je znano, da so ga pozneje izbrisali iz reda za maturo predpisanih naukov. Ako se mu zdaj spet poverne, kar se mu je vzelo, je pravično, — toda s tem samim, da bi se le skozi 8 let slovnica slovenska dolgočasno godla in berila brale, se ne bo spolnil ministerski ukaz od 8. avgusta, ki je dan za Ljubljano ravno tako kakor za Zagreb itd., kjer so že letos začeli lepo spolnovati cesarsko zapoved. In kar Horvati premorejo že letos, bomo premogli tudi mi Slovenci — saj prihodnje leto. Zato bomo pazljivo culi nad tem, kaj se bo nadalje počelo za obveljavo ministerskega ukaza. Iz Ljubljane. Kakor v nekterih drugih mestih so po cesarskem sklepu od 2. t. m. tudi v Ljubljani nektere gospe in gospodične in nekteri gospodje za posebno pripomoč, ki so jo skazali bolnim in ranjenim vojakom, prejeli ali častno pohvalo Njih Veličanstva in pa zlati križec. Njih ekscelencija gospa grofinja Chorinskova je v posebnem zahvalnem pismu prejela cesarjevo priznanje, — gosp. vitez J. Rutkovski, koncipist pri dež. poglavarstvu, je prejel zlati križ s krouo, gosp. Jož. Vidic, magistratni tajnik, in gosp. Rajni. Vidic, policijni komisar, pa zlati križ za zasluge; razun teh je došla cesarjeva pohvala: gospej grofinji Terezii Auer-sjpergovi, gospej Aichholzerjevi, gospej baronovki B o c k o v i, gospej B a r t a v i, gospej baronovki C o d e 11 o v i, grofinjama Joz. in Sof. Chorinskovima, gospodični C o p-pinovi, gospej Dorningerjevi, gospej Eiselnovi, gospodični Jerajevi, gospej Kal man o vi, bar. Mak-Ne v eno vi, Mornikovi, Pesiakovi, Rautnerjevi in njenima dvema hčerkama, Rudolfovi, Recherjevi, grof. Stubenbergovi, bar. Matildi Schmidburgovi, Schoppelnovi, Schifferjevi in njeni hčerki, Schaf-ferjevi, Schreverjevi, Trnkovi, Cikovi inUll-richovi.
373