Učiteljstvo in zimska pomoč Ni dolgo tega, kar smo morali čitati v enem delu slovenskega časopisja o pokvarjcnosti, brezsrčnosti jn drugih moralnih hibah učiteljstva. To neresnico smo vzeli stoično na znanje ter prepustili vsej javnosti, da o nas sodi. Dancs se obračajo vsi do vaškega učitelja, do tistega, ki so mu maloprej odrekali vsako socialno čustvo in vsako ljubezen do vasi in njenih revnih prebivalcev. Skoraj povsod so poverjene akcijc zimske pomoči učitclju. Ali ne nastane tu vprašanje — zakaj? Zakaj naj dela ravno učitelj za najrevncjši sloj? Zato, ker so v srcu vsi prepričani, da učitelj ljubi svoje revno slovensko Ijudstvo. Le velika ljubezen do svojega naroda jc tista moč, ki rodi uspehc, ki jih ima ravno na tem polju slovenski učitclj. Na vsa srca trka učitclj za pomoč rcvncmu slovenskemu šolarju. Po vseh naših obmejnih krajih prejemajo učenci toplo obleko in obutcv ter spoznavajo, da misli naša domovima prav v današnjih tcžkih časih na nje. Z veliko ljubcznijo zbira učitclj darovc za njemu poverjeno mladino in ljudstvo ter vedno poudarja, kako bomo le v medsebojni pomoči ohranili sebe in domovino. Danes so socialnc akcije tesno združene z našo narodnostno vzgojo in prav to je tudi cden važnih vzrokov, čemu se zimska pomoč naslanja ponajvcč na učitcljstvo. Vzgoja socialnega čustva jc danes prepotrebna. Človek naj se nauči žc sedaj pomagati sočlovcku. In čc bi naša domovina nekoč to čustvo v vcliki meri potrebovala, bo našla vse žc pripravljcno. Uspeh ne more izostati — saj tisoči učiteljev delajo za to, da si po vsej državi mcd seboj ljudjc pomagajo — in kar iz tega sledi, da to državo tudi I jubijo. Učiteljstvo, zimska pomoč in ljubezen do domovinc, vse to je1 torej v tesni zvczi. V še tesinejši zvezi pa sta učiteljstvo in beda. O tem se več ne govori. Učitelj pa vseeno ne zmore več najnujncjšega in je skrušen. Učitelj sam reven, pomaga pozimi rcvnim. Žalostno toda resnično!