Kritikujoči glasovi. V zadnjem času stopa v ospredje važno vprašanje o slovenskem meščanskem šolstvu, ki je neizmernega pomena za izobrazbo srednjega stanu. Ni ga naroda, ki bi bil glede meščanskih šol tako na slabem, kakor smo Slovenci. Jako umesten članek o tem poglavju je priobčila dne 14. t. m. »Edinost«, ki ga objavljamo svojim čitateljem, da ne izgine brezsledno mimo slovenskega učiteljstva. »Edinost« piše: ,,Slovensko" meščansko šolstvo in oblasti. Kakor je napis tega članka ironija, tako je tudi ironija postopanje vseh oblasti v stvari slovenskih meščanskih šol. Ironija in preziranje šolskih zakonov po vsem Slovenskem! V Avstriji je namreč kakih 800 meščanskih šol, slovenske deške meščanske šole pa nimamo Slovencinitiene! Le Uršulinke v Ljubljani imajo privatno slovensko dekliško šolo te vrste. Da nimamo niene take šole, po kakršni hrepenimo že več nego trideset let, tega nismo mi krivi, tega na Goriškem in Kranjskem niti zakonodajalca (deželna zbora) nista zakrivila. V prvi in drugi deželi sta deželna zbora pred 30 in več leti sklenila po vladni inicijativi v tej stvari dobre šolske zakone, ki so seveda tudi bili sankcijonirani in so torej veljavni. Za Goriško zahteva zakon, da se »po možnosti« osnuje za vsak šolski okraj meščanska šola. Zakaj torej ne osnujejo niti ene za slovenski del te pokrajine?! Ali ni možno? Pred 30 ali pred 20 leti morda res ni bilo še umestno, da bi se bile postavile na Goriškem tri meščanske šole, na primer v Gorici za okraj goriške okolice, v Tolminu'in Sežani. Tedaj so morali veliko trositi za splošne ljudske šole. Tedaj niso bile še dovolj organizovane in preskrbljene z vsem. Tedaj tudi javnost in razni faktorji v državi niso še zahtevali toliko znanja, ki se pridobiva zlasti v meščanski šoli. Ali dandanes ne more človek samo z izobraženostjo, pridobljeno v ljudski šoli, priti do boljšega kruha. Srednje šole pripravljajo za višji stan, ljudske za nižji, meščanske pa za srednji. stan. Nam Slovencem pa manjka posebno srednjega stanu! In manjka ga posebno zaradi tega, ker nimamo učilnic, v katerih bi se praktično izobrazili v tem oziru. — Naše oblasti na Goriškem, okrajni šolski sveti, so tako nemarni in nedelavni, da v 30 letih niso osnovale niti ene meščanske šole za Slovence. Ako si često ena sama občina more postaviti šolsko poslopje za 50—100.000 K, zakaj ne bi mogel ves okraj postaviti takega poslopja? Še večjo nedelavnost moramo očitati kranjskim šolskim oblastim. Ondi je zakon o tej točki star 32 let. Ta zahteva, da mora vsak šolski okraj ustanoviti najmanj eno meščansko šolo. Faktično pa ima od 12 šolskih okrajev le krški okraj — nemško deško šolo te vrste. Kakor so Slovenci edini narod v Avstriji, ki nima slovenske meščanske šole, tako je Ljubljana edino glavno mesto v Avstriji, ki je brez javne meščanske šole. — Govore, da bo jeseni v Postojni otvorjena meščanska šola in da ljubljansko mesto tudi zahteva tako šolo. Toda dozdaj nismo še čitali, da bi za Postojno iskali meščanskih učiteljev, ali da bi bil deželni šolski svet pritrdil ljubljanskemu mestnemu svetu. Le to čitamo, da za nemško meščansko šolo v Krškem iščejo učiteljev, od katerih se pa niti ne zahteva znanja slovenščine! In to vzlic dejstvu, da so ondi vsi otroci Slovenci.*) Nfe moremo pač umeti, zakaj se šolske oblasti na Kranjskem ne ganejo, da bi kranjski Slovenci dobili, kar jim gre po zakonu? Zakon, ki bi se pač moral izvršiti, vendar odločno zahteva to. Dotične naredbe in ukazi, ki sta jih izdala ministrstvo in deželni šolski svet sam, so ugodni in natančni. Ljudstvo samo želi takih šol. Dejanske potrebe hočejo imeti zdaj višjo naobrazbo. Glede pokritja stroškov ni treba biti več v skrbeh, zakaj gospodarske razmere n. pr. na Gorenjskem in Dolenjskem so se izboljšale. Ako so razmere glede meščanskih šol na Goriškem in Kranjskem z ozirom na zakonite določbe grda ironija, so na Štajerskem ti odnošaji pravo zasmehovanje Slovencev. Spodnještajerski Slovenci, za katere so osnovali že največ takih ljudskih šol, v katerih je v višjih razredih veliko preveč nemščine, imajo namreč le nemške meščanske šole v Celju, Ptuju, Mariboru, Radgoni. V Ljutomeru bi bila pa na pravem mestu slovenska meščanska šola. Ondi imajo že 50 let en sam razred privatne nemškoslovenske realke. Toda višji faktorji se nočejo usmiliti tega pritlikavca. Seveda: če bi ga povzdignili, bi koristili le Slovencem. Slovenske občine: Žalec, Trbovlje, Sevnica so prosile v deželnem zboru, ki po zakonu ustanovlja meščanske šole, od slučaja do slučaja, da bi jim dali takih učilnic. Toda nemška gospoda v Gradcu le zafrkava Slovence. Očita jim: »Nimate sposobnih učiteljev!« Prva laž. Pravi jim: »Nimate slovenskih knjig!« Druga laž. Predbaciva: »Slovenski otrok se že v štajerski ljudski šoli toliko uri v nemščini, da lahko prestopa v nemško meščansko šolo.« Grdo pačenje resnice. Zasmehujejo kranjske Slovence, češ: »Še kranjski Slovenci so zadovoljni z nemško meščansko (krško) šolo, pa bi mi štajerski Nemci svojim slovenskim rojakom, ki tako potrebujejo nemščine, dajali slovenskih meščanskih šol? — Kaj še!« — Tako torej! Zakaj pa niso dostavili še tega: Kdor trpi škodo, temu se ljudje še rogajo!