Sedanjost in prihodnost mestnih kmetij — I. del
Pri nas na Viču in Rudniku, torej še v mestii. je še nekaj kmetij. Naslaja dilema, kaj s temi kmetijami, do kakšne meje in mere jih omejiti pri njihovem življenju in delu. Postavlja se vprašanje, koliko časa bodo še obslaja-le v našem okolju, saj na eni strani tehtamo potrebe in vprašanja preskrbe občanov in življenje obsloječih kme-tov, po drugi strani pa širši družbeni interes glede urbani-zacije. indusirije in podobno. Marsikdo se tudi sprašuje, ali kmetje sploh še spadajo v mestno okolje, ali se vanj vldapljajo, ali ne motijo okolice. Po eni slrani se sprašu-jejo prizadeti, katerim so obdelovalna zemljišča odvzeta, siccr proti odškodnini, ali so opeharjeni, po drugi strani pa zatrjujcjo in so v to tudi prepričani, da so za industrijo in ostalo gradnjo primerna druga lokacijska območja, kjer ceste in onesnaževanje ne moti občanov.
No, verjetno tem mestnim kmetijam ni več pomoči, verjetno bodo kmalu izrinjcne iz mesta. Tudi preveliko priseljevanje od vscpovsod tem kmetijam ni v prid. saj mesto potrebuje stanovanja. Razna črno zgrajena naselja pa se v takšnih razmerah, kakršne vladajo tam, ne more-jo in ne smejo širiti.
No, ena izmed mestnih kmetij je v Kozarjah, tam gospodarita Anton in Ani Dolinar, po domačc pa se pravi pri Kocjan.
Gospodarja se ukvarjata samo s kmetovanjem, pred-vsem s pridelovanjem žita in koruze, ter z govedorejo. Koruzo pridelujejo v glavnem za krmo svoji živini. Redi-jopa30glavgovedi, 20kokoši. 10prašičev,patudi2psa imajo. Domačija je stara preko 250 let, prehajala je iz roda v rod, domače imc je oslalo, priimek pa se je menjal. Imajo 8 a obdelovalne zemlje, še enkrat loliko pa v najemu.
Na vprašanje, kaj meni o prihodnosti. je gospodar Tone odvrnil takole: »Mestne kmetije ne bodo več dolgo, saj se mesto širi, zemlja gre za cesle, nekaj za gradnje in naša kmetija bo šla iz mesta ven, torej ne bo več dolgo, čeprav bi lahko bila, saj jo bo nasledil sin.«
Kakšni pa so njegovi načrti? »Sin je končal kmetijsko šolo in bo ostal doma, vendar, kot sem že dejal. še ne vemo, kako bo vnaprej. Kot za zdaj kaže, so majhne možnosti za obstoj kmetije«
Kako pa je pri vas s prostim časom, z dopusti? »Za dopust se za zdaj še nismo odločali, ker ni bilo časa. Če bo zdaj kmetijo počasi prevzel sin, pa se bo tudi to dalo urediti.«
Kaj pa pravi gospodinja Ani? »Jaz sem prišla oziroma se primožila z Brezovice. Imava tri otroke. tri sinove, najstarejši ima 25 let. drugi 21, najmlajši pa 17 let. Prva dva sta se izučila, eden je avtomehanik, drugi serviser za elektrohladilne naprave, najmlajSi pa se je odločil. da' ostane doma«.
Kaj menile. ali je v današnji gospodarski situaciji potreb-no imeti redno delo poleg kmetovanja? Kako bi se vi odločala za naprej? Kako bi svelnvala svojim fantom? »Kot sem že povedala, slarcjša sta se izučila. najmlajši pa se je samoslojno odločil, da ostane doma. Branila mu nisem, zato ker vidim stanje na drugih kmctijah, kako je s tistimi, ki se odločijo za redno zaposlitev. Redkokateri polem ostanejo doma, starši ostanejo na starost sami, breznaslednika. Mojaželjaje, injebila, da ostane nekdo doma. da prevzame kmetijo in kateri bi nam tudi na stara leta vezal naš družinski dom«.
Kako pa vi »plasirate« svoje pridelke? Na tržnico verjetno ne hodite. »Kar se tiče odkupa oziroma prodaje pridelkov, damo v zadrugo«.
Ali imate morda kdaj konflikte z Ijudmi v okolju, v katerem kmetujete? »Konfliktov pri nas ni, stranke hodi-jo po mleko k nam domov, smo v dobrih odnosih in ni problemov«.
Večkrat slišimo komentar, da je danes lahko biti kmet? »Biti kmet ni tako preprosto, saj te večkral dolcti-jo različne vremcnske neprilike, saj te toča lahko prikraj-ša za dobršcn del kruha, za kar se boriš celo leto. Delaš, jescni pa ne veš, kako bo, kaj in kako boš prodal.
Tudi za cene ne veš, steče sc, kakor se pač steče, nc moremo pa vedeti, ali bo naše delo pravilno vrednoteno in plačano, tako, kot ima vsak, ki je v službi, zagotovljen osebni dohodek. katercga kmet ne more vedno pričako-vati. Na njivo moraš ne glede na vreme, delaš v vročini, pobirati moraš pa tudi v dežju. Jaz si za morjc in planinc ne morem vzeli časa. Marsikatera kmečka žena bi bila željna in potrebna prostega časa zase, zlepa pa si ga redkokatera lahko vzame«.
V posodi vse izgleda drugače! »Tako je, lepo je imeti dobro kosilo na mizi, je pa to iz trdih rok. pa tudi vsak, ki plača, mora za to trdo prej zaslužiti. Le redko kdo pa ve in vidi, kaj vse mora kmet narediti prej, preden pridejo te dobrine na tržnico in potem na mizo«.
BOJAN PRESTOR