Poštnina plačana v gotovini Spod. in abbotn. post. • II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Gena: Posamezna štev. L 30 Naročnina : Mesečno L 130 Za inozemstvo : Mesečno L 210 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Ul M Leto VIII. - Štev. 46 Gorica - 15. novembra 1956 - Trst Izhaja vsak četrtek Krščanstvo in komunizem V dramatičnem spopadu, katerega priče smo mi sami in katerega tekmeca sta krščanstvo in komunizem, zapudni kulturni krog, oplemeniten s krščanstvom, in grobi materializem, vidimo odločilno borbo, neprestano vojno, ki se bije med dobrim in zlom, med lučjo in temo, med življenjem in smrtjo, med Bogom in Satanom, za nadvlado sveta, za po-Šest človeka. Ideologija barve vpliva na udejstvovanje človeka od vere do filozofije, od znanosti do umetnosti, od politike do gospodarstva, od medicine do matematike... V človeku ni ničesar nevtralnega razen smrti. Ni mogoče ločiti teorije od prakse, ideje od udejstvovanja, drevesa od sadeža, duše od telesa. Kdor to loči, ubija. Telo brez duše ni več človek, je truplo. Žaloigra našega časa ni nasprotje. protislovje političnih, družbenih in ekonomskih interesov, temveč je temeljno, načelno protislovje, nasprotje duhov. Duh je zavedno počelo, iniciativa, gibalo vsega človekovega udejstvovanja. Med krščanstvom in komunizmom je nasprotje nezdružljivega in nespravljivega duha. Duh je nedeljiv. Ali je dober ali pa slab. In dva duha sta, ki gibljeta svet: duh božji in duh satanov. Duh božji je duh resnice, smbode. ljubezni, to je življenja, in duh Satanov je duh laži, suženjstva, sovraštva in smrti. Ali z Bogom, ali pa s Satanom! Druge izbire ni! Tretjega duha ni, tretje poti ni. Kompromisne rešitve ni. V človeku je duli. In kadar la duh deluje z resnico, s pravico, z ljubeznijo, je z Bogom. Tedaj sodeluje z Bogom samim, ker Bog je resnica, pravica, ljubezen; tudi če človek nima o Bogu jasnega pojma, ga ne zna imenovati, ga ne zna označiti. Nasprotno pa, kadarkoli človek dela z lažjo, s silo, s sovraštvom, je s Satanom; pa četudi veruje v Bo-ga. ga pozna, kliče Njegovo ime in ga časti, a je njegovo srce daleč od Njega. Bog ni samo ime. Bog je stvarnost, načelo, polnost, resnica. Kdorkoli zanika stvarnost, nujno in temeljno resničnost božjega bivanja, je bogotajec. Kdorkoli pa to nujno in temeljno stvarnost zapostavlja, za katerosikoli bodi stvarnost, slučajnost ali vrednoto, je malikovalec. Komunizem, ki zanikuje Bogu, podreja višje vrednote morale in duha ekonomiji in snovnosti, je obenem bogotajec in malikovalec. Prakt ičrio vzeto, komunizem zanika Boga. zanika bistveno in v temelju vsako resničnost in možnost ob-stoja višjih in nadnaravnih dobrin. Krščanstvo je nespravljivo s komunizmom. Kajtj. komunizem zanika Boga. zanika duhovnost, razumnost in neumrljivost človeške duše. Komunizem ponižuje človekovo o-sebnost na stopnjo črede, »mase«, ubija in zastruplja v človeku vsako razumnost, zavest, in ga tako spravlja v sužnost, ga moralno in intelektualno postavlja na stopnjo političnega in gospodarskega suženjstva. Brez duha, brez duše, brez prave in luštne individualne osebnosti ni svobode, razen one dovoljene in nasilne, ki je svoboda sužnjev. Komunizem priznava samo eno počelo, materijo. Zato je nujno totalitaren in ne dopušča reakcije, to je umne in zavestne volje. Različnost, neenakost, nasprotje je v naravi, je v stvareh, je v življenju. Kdor hoče to zadušiti s zunanjo silo, z nasiljem, dela proti naravi, nastopa proti Bogu, ki j<> Stvarnik vsega. Ta zavira napredek, uhija življenje. Na zor, ki zanika Boga, dušo in svo- bodo, je bogomorilec in ubijalec človeka v svojih sredstvih pa tudi samomorilec v svojem koncu. Toda Bog ne umrje. A vse prepogosto se umira brez Boga. Življenje je žaloigra, je nasprotje med dobrim in zlom. Če zlo zatremo, postane ta žaloigra le samogovor smrti. Ako pa zatremo dobro, oziroma se mora dobro podrediti zlu, je tu katastrofa, nesreča. Komunizem zanika, zatira in preganja vsak obstoj vere, svobode, demokracije. Temu grobemu nazoru moramo postaviti nasproti nazor ljubezni Kristusove, resnice božje. Kristus in njegova vidna ustanova Cerkev preganjata zmoto. Toda ljubi vse one, ki so v zmoto zašli, ker hoče rešitev vseh, da vsi spoznajo resnico božjo, ki daje življenje v Kristusu, v ljubezni Kristusovi. S Kristusom se ne pogubimo, s Kristusom zmagujemo, triumfiramo. V svetu, ki se cepi v vsemogoče skrajnosti od desne do leve, kjer je led in smrt, mora biti pravi kristjan v središču, kjer je srce in življenje, trdno vcepljen v resnico Kristusovo. V občestvu skrivnostnega telesa Kristusovega smo si vsi bratje in sestre in udje velike Resnice, ki prežene vsako zmoto. Svet se mora prekaliti v Pravici, ki izravnava vsa nesoglasja, in v Ljubezni, ki vse zmaguje. MADŽARSKA UMRETI NOCE... Težke naloge Eisenhowerja Predsednik Eisenliower, ki ga je ameriško ljudstvo plebiscitarno potrdilo na mestu predsednika Združenih držav, ima pred seboj težavne naloge. Spričo sovjetskega orjaka, ki zadnje čase vznemirja svetovni mir, so Združene države edina sila, ki lahko mir rešijo in zavarujejo svobodne narode pred sovjetskim valjarjem. V svetovni politiki je nastala velika sprememba. Sovjeti so pokopali politiko sožitja in vnovič odprli hladno vojno. Evropa sama brez Amerike ne zadošča več. Zaradi hruščevske politike smehljajev so postale zahodne države precej brezskrbne. Njihova enotnost se je zrahljala. Tudi atlantska skupnost ni več tisto, kar je bila nekoč. Zdaj so se vsi ti narodi prebudili in čutijo potrebo po večji skupnosti. Eisenho-vver je tista osebnost, ki bo lahko v imenu Združenih držav prevzel vodstvo zahodnega sveta po demokratičnih načelih. Adenauer v Parizu Ko je bila na višku kriza na Srednjem Vzhodu, je zahodnonemški kancler Adenauer obiskal predsednika francoske vlade Molleta v Parizu. Adenauer mu je vrnil obisk, oba državnika pa sta nadaljevala razgovore o francosko-nemškem sodelovanju in o poživitvi načrtov za združeno Evropo. Zaradi hrupnih dogodkov na Madžarskem in v Egiptu ti razgovori niso vzbudili tolikšne pozornosti, kot jo zaslužijo. Ob tej priliki je treba omeniti, da je sovjetski napad na Madžarsko in kremeljski povratek k stalinovski politiki popolnoma potrdil pravilnost Adenauerjeve politike. Adenauer je ves čas svaril zahodni svet, naj ne verjame preveč Sovjetom in njihovemu govorjenju o ženevskem duhu. Nemce je svaril, naj pravočasno poskrbe za svojo obrambo. Najnovejši dogodki so pokazali, da je imel prav v obeh pogledih. Položaj bo tako zahodne države in Nemce prisilil, da bodo hodili po poti, katero je ves čas modro kazal izkušeni nemški kancler. Boj madžarskega ljudstva za svobodo je podoben bolniku, ki je v smrtnem boju, a noče umreti. Sovjetska premoč je zlomila madžarske upornike, ni pa strla duha madžarskega ljudstva, ki hoče svobodo. Janoš Kadar, ki so ga postavili na oblast sovjetski bajoneti, nima opore v ljudstvu. Mož si na vse načine prizadeva, da bi se ljudem prikupil, a zaman. Zdi se, da se je najdalje upiralo delavstvo, ki danes, ko to pišemo, še stavka. Delavci nočejo v tovarne in pravijo, da bodo delali šele takrat, ko bo zajamčeno, da njihovih pridelkov ne bodo ropali tujci in jih odvažali v Sovjetsko zvezo, kakor so delali doslej. Svet se zgraža Ves omikani svet se zgraža nad ostudnim sovjetskim nasiljem nad madžarskim ljudstvom. Po zahodnih državah je bilo nešteto demonstracij proti sovjetskim in domačim komunistom in nešteto manifestacij v znak solidarnosti z madžarskimi uporniki. Italijanski socialistični prvak Nenni ,ki je deset let tesno sodeloval s komunisti, je sklenil dati madžarskim beguncem v znak protesta proti sovjetskemu nasilju 16 milijonov lir Stalinove nagrade, ki jo je dnbil v Moskvi. Komunisti o-stajajo osamljeni. Pisatelji izstopajo iz prijateljskih krožkov Sovjetske zveze. Vse, kar je poštenega, protestira. Pošteni ljudje, ki so bili zapeljani, tudi zelo izstopajo iz komunističnih partij. Uprlo se je vse ljudstvo, ne „reakcionarjil( Pri nas se komunisti na vse krip-Ije trudijo, da bi po višjih navodilih prikazali madžarski upor kot protirevolucijo »reakcionarjev« in »fašistov«. Naključje je hotelo, da so bili v Budimpešti in drugod na Madžarskem med revolucijo številni tuji časnikarji in politiki vseh prepričanj. Med njimi so bili tudi jugoslovanski časnikarji ter tajnik italijanske socialdemokratske stranke Matteotti. Ti ljudje so šele v nedeljo dobili dovoljenje, da se vrnejo v Avstrijo (z izjemo Jugoslovanov, ki so se lahko že v petek vrnili). In ti ljudje brez razlike pripovedujejo, kako so pričeli upor levičarski pisatelji in študentje, ki so zahtevali več svobode, več kruha, spremembo gospodarstva in neodvisnosti svoje domovine. Na zborovanju, kjer se je vžgala iskra upora, je govoril zastopnik delavcev in rekel: »Delavci so v sponah, jaz pa vam prinašam njihove pozdrave in vam pravim: delavski razred je z vami, tovariši študentje in pisatelji!« Beograjski časnikar poroča, da je naravnost drhtel in bi bil kmalu jokal, ko je videl te prizore. Razen osovražene tajne komunistične policije so se dvignili vsi ljudje. Laž je, da bi organizirali upor od zunaj. To bi bilo spričo metod in vseznalosti tajne policije tudi nemogoče. Stotisoči so bili na barikadah samo v Budimpešti. Bilo bi slabo spričevalo za komunistični režim, ki je vladal v deželi nad 10 let, če bi si na lastnih prsih vzgojil fašistično mladino, ko pa večina upornih mladeničev in mladenk sploh ni vedela, kaj fašizem dejansko je. V njem so videli le neko strašilo. Znano je, da so komunisti odstranili vse protikomuniste. Ko je bilo konec teh, so se spravili celo na komuniste ter ubili Rajka in mnoge druge, Nagva in predsednika sedanje vlade Kadarja pa so zaprli. Odkod torej zdaj kar naenkrat toliko »reakcionarjev in fašistov«? Iz gole komunistične propagande, da opraviči sovjetski pokol ljudi, ki niso mislili na obnovitev starega režima, temveč le na neodvisnost, kruh in osvoboditev Madžarske izpod sovjetskega imperialističnega jarma. Ti ljudje so pretrpeli toliko nasilja, lakote, ropanja, poniževanja in bede, da niso mogli več vzdržati. In samo zato so se uprli. Zato je tudi tako velika krivda Sovjetske zveze, ki je uničila u-por madžarskega naprednega ljudstva, ki je zahtevalo resnično socialno politiko. Z nastopom proti delavskemu razredu so Sovjeti zgubili pravico, da bi se še kdaj imenovali socialiste ali borce za socialno pravičnost malih narodov. Sovjeti ne ubogajo Združenih narodov Združeni narodi, ki so se večkrat sestali zaradi Madžarske, so sprejeli več sklepov za pomoč madžarskemu ljudstvu. Z veliko večino so sprejeli tudi italijanski predlog. V smislu tega predloga zahtevajo Združeni narodi od Sovjetske zveze, naj takoj umakne svoje vojaštvo iz Madžarske in ji vrne svobodo. Dalje naj se ustanovi tudi za Madžarsko mednarodni policijski zbor ter se hkrati z opazovalci Združenih narodov pošlje v to deželo, kjer naj se takoj po obnovitvi reda razpišejo svobodne volitve. Ali mislite, da so Sovjeti Združene narode ubogali? Njihov zastopnik ter njegov madžarski priprežnik sta izjavila, da nimajo Združeni narodi kaj iskati na Madžarskem. Kaj pa, če bi Izraelci, Angleži in Francozi rekli, da nimajo Združeni narodi kaj iskati v Egiptu? In tudi oni bi si lahko tam postavili kako priprežniško vlado, ki bi jih podprla v Združenih narodih, kot mora Kadar Sovjete. Kaj sledi iz tega? Da se Sovjeti poslužujejo Združenih narodov za pritisk na zahodne države, kadar imajo za hrbtom posebne namene, sami pa se sploh ne zmenijo za ukaze te mednarodne organizacije, ako prizadenejo tudi Moskvo. Združeni narodi bi morali biti torej le enostransko orodje sovjetske diplomacije. In tako svobodni svet ne more pomagati Madžarom. Če bi poslal tja svoje sile, bi to pomenilo vojno. Vsekakor pa lahko svetovno mnenje s svojim zgražanjem Sovjete prisili, da prenehajo z nečloveškim klanjem in se ne maščujejo nad svojimi žrtvami. Kot katoličani smo trdno prepričani, da Bog vodi tudi usodo narodov. Zato ga lahko z zaupanjem prosimo, naj s svojo vsemogočnostjo ukrene, da bo razvoj svetovnih dogodkov vrnil Madžarom svobodo, svetu pa mir. Mir odvisi od Sovjetov Zadnji teden je bil verjetno najnevarnejši za svetovni mir od Hitlerjevega padca. Ne moremo sicer trditi, da bi že naravnost trkala na vrata svetovna vojna, obetala pa se je nevarnost nove Koreje v velikem obsegu in z zaključkom, ki ga nihče ni mogel predvideti. Zadnje dni se je položaj nekoliko pomiril, toda nevarnost spopadov še ni povsem mimo. Ko so Izraelci zasedli Sinajski polotok in so se Angleži ter Francozi izkrcali v Port Saidu, bi z lahkoto zasedli Kairo, vrgli iNasserja in omogočili Egipčanom, da si izberejo novo vlado, ki bi se pogajala o ureditvi miru ter sueškega vprašanja. Vendar tega niso storili, in sicer iz dveh razlogov: na grožnjo Sovjetske zveze, ki je hotela napasti vse tuje sile v Egiptu in razširiti vojno, in na zahtevo Združenih narodov, ki so pozvali štiri države, naj ustavijo ogenj. Izrael, Anglija in Francija pa naj čimprej umaknejo svoje sile iz Egipta. Na zahodne države je pritisnila tudi Amerika. Vse tri »napadalke« so ubogale ukaz Združenih narodov in ustavile o-genj. Obvezale so se tudi. da umaknejo svoje sile, ko pridejo na njihovo mesto oddelki mednarodnega policijskega odbora Združenih narodov, ki jim je zaupano, da skrbijo za mir v Egiptu. Zaradi tega je napetost nekoliko popustila. Kljub temu pa se Egipt nekoliko obotavlja ter stavi sproti nove pogoje, kakor da hi hotel nekaj zavlačevali in o-mogočiti organizacijo sovjetskih sil, ki se pripravljajo, da pridejo v obliki prostovoljcev Nasserju na pomoč. Nasser namreč skupno s Sovjeti kuje maščevanje zaradi poraza. Moskvi ni všeč premirje, ker je prekucnilo njene načrte za vojaško vgnezditev na Srednjem Vzhodu in zdaj išče druge oblike za izpeljavo svojih naklepov. Prav zato je položaj še napet in nevaren. Če bodo oddelki Združenih narodov naglo prišli v Egipt, bo mir verjetno rešen. Če se bodo obotavljali, groze Sovjeti z e-nostranskim vojaškim nastopom. Veliko bolj bi koristili svetovnemu miru, če bi pustili, da urede mir na Srednjem Vzhodu Združeni narodi, kot so sklenili, in da prav tako naredijo red na Madžarskem. Na obeh frontah nagajajo Sovjeti in zato je bodoči mir na svetu odvisen samo od njih. in pa od moči Zahoda. Če ho močan, ga ne bodo upali napasti. Slovenski volivci, boste še naivni... ? Medtem ko ves demokratični in kulturni svet obsoja z gnevom divjaški poseg mongolsko • azijatskih hord v notranje dogodke na Madžarskem, se občinski možje, ki so izvoljeni s slovenskimi glasovi, cinično obnašajo, ko se je tržaški župan spomnil grozot, ki jih trpi madžarski narod pod sovjetskimi tanki. Če so se slovenski komunisti morali pokoriti Vidaliju, bi tega ne bilo treba Petroniju iti Deklevi, ki pravita, da zastopata Neodvisno socialistično zvezo. Tudi ta dva gospoda sta se na seji 6. novembra pridružila komunistom in s tem odobrava-vala divjaški poseg mongolskih trup na Madžarskem. Petronio in Dekleva sta s tem svojim zadržanjem pljunila v obraz borcem delavcem, kmetom in mladini, ki se junaško bore za boljši socialni red. Krvavi pokol je župan obsodil in vsi svetovalci so se pridružili županovim izvajanjem. Na svojih sedežih pa so obsedeli le vidalijevci in oba svetovalca Neodvisne socialistične zveze. V idoli je šel v svoji predrznosti še dalje. Mislil je, da sedi v parlamentu, kjer zaseda vrhovni prezidij SSSR in je zaklical: ŽIVELA SOVJETSKA ZVEZA. Iz občinstva so mu odgovorili, kot se spodobi: MORILCI. Vidalijevo zadržan je nas ne čudi. Bolj pa nas čudi zadržanje Petronia in Dekleve. Torej smo sku-P«j-' In slovenski volh>ci, ki ste oddali glasove za Deklevo in Petronija, se tudi vi strinjate s tem početjem? NAŠ TEDEN 18. 11. nedelja, 26. pob.: Spomin posvečenja cerkve sv. Petra v Vatikanu, in sv. Pavla v Rimu * 19. 11. ponedeljek: sv. Elizabeta, vd. 20. 11. torek: sv. Feliks Val., sp. 21. 11. sreda: Darovanje Marijino 22. 11. četrtek: st'. Cecilija, d., m. 23. 11. petek: sv. Klemen, p., m. 24. 11. sobota: sv. Krizogon, m.: sv. Janez od Križa * SV. ELIZABETA (1207-1231), hči ogrskega kralja Andreja, poročena z mejnim grojom turinškim, Ludovikom. Bila je zelo radodarna in usmiljena do revežev, ljubila je molitev, zatajevanje, zavračala je posvetno veseljačenje. Prav zaradi tega jo je tašča črtila. Ko je bil mož Elizabetin. Ludvik, na križarski vojni, in je tam umrl, jo je tašča pregnala iz gradu, brez usmiljenja. Elizabeta je ves vas veliko trpela. Tudi to poskušajo je vdano prenašala in odšla iz gradu s svojimi štirimi otročiči — kot beračica. Ko je prišla v cerkev, je zapela zahvalno pesem. Umrla je 24-letna. Bila je tudi v tretjem redu sv. Frančiška. V naših dneh je sv. Elizabeta prav podoba preganjanega in mučenega ogrskega naroda po surovih, brezsrčnih komunistih, ki jih obsoja ves kulturni svet. Kakor je Elizabeta sedaj v slavi, tako bo tudi ogrski narod prej ali slej prišel iz borbe - zmagoslaven. Molimo za trpeče. IZ SV. EVANGELIJA isti čas je povedal Jezus IšJ množicam to priliko: »!\e-beško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki gu je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje kot zelišča in postane drevo, tako da prilete ptice neba iti prebivajo na njegovih vejah.a — In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.u — Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilik jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka svet a.u % Jezus pogosto rabi prispodobe, posebno, kadar oznanja kake visoke in važne resnice. Danes primerja nebeško kraljestvo gorčičnemu zrnu in kvasu. Kakor se majhno, komaj vidno gorčično zrno s časom razraste in razvije v veliko drevo, v katerem se nastanijo ptički, tako raste in se množi krščanstvo na zemlji. Kristusova Cerkev je danes mnogo večja kot pa je bila v 1. stoletju. Silno je narasla po svojem številu, vplivu in moči; in njena rast še ni končana; vsak dan vstopajo vanjo novi člani, na novo krščeni pogani ali pa se spreobrnejo in prestopijo na našo stran tudi pripadniki raznih drugih cerkva. Katoliški Cerkvi je določena neprestana rast in dokončna zmaga. Nikdar je nihče ne bo porušil, ne zemeljske in ne podzemeljske sile. Zaman so vsi taki poizkusi in napadi. Z njo je namreč Jezus, močni Bog, ki jo varuje in spremlja vse dni do konca sveta; z njo je Sv. Duli, ki jo oživlja, poučuje, posvečuje in vodi; z njo je Očetova roka, blagoslov in pomoč. Z nami je Troedini Vsemogočni Bog in se nam torej ni treba bati nikogar in ničesar. Božja moč je nezmagljiva. Bodimo veseli, da smo prejeli kršč. vero in da pripadamo pravi Cerkvi, ki edina more v vsej polnosti rešiti duše in svet! Ohranimo trdno vero in molimo za našo Cerkev! Cerkev, ki je bila v Jezusovem času kakor majhno seme, je danes veliko in mogočno drevo, kjer najdejo mesto in zavetje vsi rodovi zemlje. Je sicer na žalost marsikje kruto preganjana in zatirana, a Cerkev bo zmagala tudi tam. Ona ne more izgubiti, ker je po božji volji in določbi zmagovita. In kakor kvas prekvasi vse testo, ga dvigne, razbohoti in prenovi, tako prenavlja božja milost in Jezusov nauk posamezne ljudi in celo človeštvo: neverne spreminja v verne, pogane v katoličane, grešnike v svetnike, slabe v dobre, hudobne v plemenite, mesene v duhovne, naravne v nadnaravne. Tako sv. Cerkev raste in pridobiva na razsegu in globini, raste številčno in raste v globino s tem, da rodi obilnejše sadove svetosti in veča splošno versko izobrazbo posameznih katoličanov. Sv. milost je tisti skrivnostni ključ, ki vodi v pravo tostransko in onostransko srečo; in samo Jezusov evangelij more pravilno urediti življenje narodov in ljudi. Zavedajmo se te resnice! Iščimo marljivo sv. milost, ki jo daje Stvarnik predvsem po molitvi in sv. zakramentih, in živimo zvesto po Jezusovem nauku! Molimo zase, pa tudi za tiste, ki te zavesti nimajo! Vsaka druga pot je namreč zgrešena. Jezus, zaklad vernih, usmili se nas! Marija, Mati božje milosti, prosi za nas! življenja GOVOR SV. OČETA VESOLJNEMU SVETU Sv. oee se je pretekle tlni vrnil iz svoje poletne rezidence Gastelgandolfo v Vatikan. Takoj je poslal po radiu vesoljnemu svetu poslanico, v kateri zopet obsoja nasilje in poziva svet k miru. ŠKOFIJSKA KONFERENCA AVSTRIJSKIH ŠKOFOV Na Dunaju se je vršila pod predsedstvom nadškofa Rohracherja letna konferenca avstrijskih škofov. Na konferenci so škofje obnovili zahteve, ki so jih že prej objavili v Beli knjigi in sicer: priznanje konkordata s sveto stolico, dokončna ureditev vprašanja šole, verskega zakona in vrnitev zaplenjene imovine Cerkvi. V resoluciji so škofje izrazili zadovoljstvo, da je obnova cerkva dobro napredovala. PREVOZ MISIJONARJEV Mednarodna katoliška potovalna agencija Raptim, ki skrbi za prevoz misijonarjev v razne misijonske dežele, je prepeljala v enem letu 1212 misijonarjev v razne kraje. Misijonarji so bili iz Holandske, Belgije, Francije, Nemčije, Italije, ZDA, Skot-ke, Irske in Švice. STRASSBURSKA ST(M,NIC A V st rasd) urški stolnici so slovesno odkrili steklena okna, ki so jih darovali narodi, ki so člani Evropskega sveta. Stalni sedež Evropskega sveta je namreč v Stiass-hurgu. da razvijejo svojo lastno sposobnost in nadarjenost; drugi so navedli. da delajo zato, da služijo delavskemu razredu in družbi. Samo en procent dela zato. da pomaga graditi bolj pravičen bratski in krščanski svet. LERCARO ZA MADŽARSKO Bolonjski kardinal Lerearo je ob madžarski tragediji ukazal splošno žalovanje. Do nadaljnjega ne smejo zvonovi pritrka-vati. Vsak večer morajo po vseh eerkvah zvoniti kot pri pogrebu. KATOLIŠKA UNIVERZA V PORTORIKO Katoliška univerza v Portoriko je začela osmo študijsko leto z nad 4000 slušatelji. Pred osmimi leti, ko je začela z delom, jih je bilo samo 192. Trenutno gradijo novo poslopje za pravno fakulteto in pa novo cerkev, posvečeno Mariji Kraljici sveta. PEROSIJEVA ZAPUŠČINA Med zapuščino znanega skladatelja msgr. Lorenza Perosi. ki je pred nekaj tedni umrl v Rimu, so našli veliko lepih in nepoznanih njegovih kompozicij. Ves rokopis njegove zapuščine bodo izročili v arhiv cerkvenega zbora »Cappella Sistina«, katere dirigent je bil. ki hrani že druge Perosi-jeve rokopise. SMRT KARDINALA SALIEGE-A V ponedeljek 5. noiv. zjutraj je v svojem stanovanju umrl kardinal Julij Saliege, nadškof iz Tulusa v Franciji. Dosegel je starost 86 let. Mašnik je postal leta 1895, škof leta 1925, tri leta kasneje pa nadškof v Toulouse, kardinal pa leta 1946. Zadnja leta je precej trpel, a to njegovega dela in gorečnosti ni omejevalo. Časopisje je ob njegovi smrti spomnilo na njegove besede, ki jih je leta 1954 govoril o »Cerkvi v molku«: Časopisje ne piše o njej. je dejal kardinal, okrog nje je ustvarilo zono molka. Popisuje pa v najmanjši podrobnosti še tako ostudne zločine, a molči o preganjanju vere. Nehote časopisje tako ustvarja mnenje mnogih ljudi. Prelita kri, krivične aretacije, fizična in psihična mučenja, ki so brez dvoma avtentični zločini, pustijo časopisje brezbrižno. In vendar so katoličani, ki umirajo za svojo vero enako junaki in enako svetniki. Oni so vse bolj kot mi razširjevalci Kristusovega kraljestva in njegovi pričevalci.« Skrb za nadnaravno življenje je težka stvar 410 m VISOK STOLP V San Paolu v Braziliji nameravajo zgraditi 410 m visok stolp na čast sv. Pavlu, ki je zaščitnik mesta. Stolp bi bil 100 m višji od Eiffelovega stolpa v Parizu. Samo apostolov kip bi bij visok 60 m. KATOLIŠKI SINDIKATI V ARGENTINI V Argentini so končno ustanovili krščan-sko sindikalno gibanje. Prvi kongres je bil v Lordovi. Nad 100 sindikalnih voditeljev je navdušeno sprejelo predlagane pravilnike. To je prvi neodvisni izraz sindikalnega življenja po socialni diktaturi, ki jo je vzpostavil Peron. NEMŠKA KARITAS V Kolnu so imeli kongres voditeljev nemške Katoliške Karitas. Navzoči so bili voditelji te organizacije iz vse zvezne republike. Nemška Karitas je največja nemška dobrodelna zveza v vsej zvezni republiki. Ima 8700 zavodov s 354.000 posteljami. Nad 100.000 mladine in 372.000 otrok je sprejetih v različne zavode te organizacije. Iz šol, ki jih vodi Karitas, odhaja letno 3.000 mladih ljudi, ki so končali svojo vzgojo. ZAKAJ DELAJO? Ob priliki narodnega tedna kanadskih mladih katoliških delavcev so izvedli anketo, da bi spoznali razloge, zakaj mladi delavci delajo. Rezultati >o pokazali, da 97 odstotkov mladine dela samo zato, da zasluži. Ostali so navedli, da delajo zato Na sestanku duhovnikov v Marijanišču na Opčinah je imel uvodni referat msgr. Jakob Ukmar. Ker so njegova izvajanja važna tudi za vse naše vernike, jih tu deloma objavljamo. Mislim, da se vi vsi strinjate z menoj, če rečem hoj v začetku, da je dandanes vzgoja vernikov k življenju po milosti zelo težka zadeva. Razpoloženje sedanjega človeka je namreč do mozga svetno, neduhov-no. In ta negativna stran modernega napredka je prodrla tudi že v vsako pode- želsko župnijo. Vse javno življenje in velik del zasebnega življenja meri skoro izključno na materialne, na minljive dobrine. Moderna kultura dela v glavnem na to, da se dvigne življenjska raven: po domače rečeno: da bi bolje jedli in pili. da bi se finejše oblačili, da bi se bolj u-dobno vozili. Torej vse kaj drugega, kakor tisti evangeljski klic: Iščite najprej božjega kraljestva (Mt 6, 33). Zdi se. da napredni človek niti ne potrebuje Boga ah njegove milosti, ker si po silnem razvoju prirodoslovnih ved in tehnike domišlja, da ima že sam nekaj božanskega, kar obvlada naravo in vse njene sile. K temu pri-denimo še, da je človek, posebno v mestih, prava žrtev sedanjega neprestanega vrveža in le s težavo pride do mirnega oddiha in zbranosti duha. Ambient torej, v katerem živi pretežna večina naših zupljanov, je vse prej kot ugoden za življenje v božji milosti. DUHOVNO ŽIVLJENJE JE TEŽJE KOT FIZIČNO Pa tudi neglede na le in enake neugodne zunanje okoliščine je življenje v milosti za povprečnega in slabotnega človeka že samo na sebi nekaj težavnega. Življenje trajnega nadnaravnega združenja z Bogom zahteva včasih veliko duhovnega dela. veliko duhovne energije: in to ni za revnega Adamovega otroka lahka rec. lega dejstva mi dušni pastirji ne smemo prezirati. Duhovno delo je na splošno dosti bolj težavno ko fizično, materialno delo. Vzemimo mladega človeka, ki je šel po svetu kruha služit. Naporno delo je dobil: s krampom udriha ves božji dan. Vendar to zmore; da bi pa sedel, vzel pero v roko in pisal svojim zaskrbljenim staršem, kako se mu godi, tega pa ne zmore. Zakaj ne? Zalo, ker je to bolj duhovno delo m po svoji naravi težje ko materialno delo. Ali pa mislite si mladega moža, družinskega očeta, ki v svoji službi že deset let. dan za dnem, nosi težke vreče iz skladišča na vozove. Gotovo porečete: močan mož je to in krepke narave. Toda glej! Po desetih letih se je nekam zagledal, prišel je v veliko skušnjavo ,postal je nezvest ter onesrečil sebe in družino. Zakaj je padel? Zato. ali recimo tudi zato. ker premagati tako skušnjavo je težavno duhovno delo. težje ko zaklje nositi. Pa tudi duhovna opravila niso vsa enako težka. Cim bolj je delo zgolj duhovno delo, posebno če posega še v nadnaravno sfero, tem težje je. Tako je laže ukvarjati se ves dan z raznimi študijami kakor pa biti po sv. obhajilu en četrt ure v zbrani, premišljeval ni, zahvalni molitvi. ČUTNA NARAVA V ČLOVEKU Tem težavam se pridružuje še dejstvo, da je človek že po svoji čutno-duhovni naravi neposredno usmerjen na čutni* vtise in materialne dobrine bolj ko na duhovni svet. Saj mu skoro vse znanje in vse naravno duhovno življenje prihaja po čutni poti. To človeško slabost, ki je deloma tudi posledica izvirnega greha, je upošteval Bog pri vzgoji izvoljenega ljudstva, kateremu je za zvestobo obetal materialne dobrine. »Spolnjujte moje zapovedi in vam bom dal deželo, ki se cedi od mleka in medu. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.« Ves testamentarni kontrakt med Bogom in človekom se v predkristusovi dobi giblje več ali manj v tem okviru. Če upoštevamo to človeško počutno naravo, se ne bomo preveč čudili, če so Izraelci od svojega nevidnega Jahveta večkrat uhajali k češčenju bolj vidnih bogov sosednih narodov, k Baalu in k Astarti, posebno če je bilo tamošnje bogočastje združeno s pojedinami. s plesom in drugimi orgijami. To so bogovi, to je nekaj, ne pa naš Jahve, ki ga nihče ne vidi! VPLIV ČUTNE NARAVE NA DUHOVNO ŽIVLJENJE Tak je bil človek po svoji naravi v starih časih in tak je po svoji naravi tudi danes, kajti naravni red se z Gospodovo smrtjo na križu ni spremenil. Kakor so nekdaj Izraelci uhajali k sosednim bogovom, tako uhajajo zdaj mnogi kristjani nazaj v staro zavezo in bi bili pripravljeni držati božje in morda še cerkvene zapovedi pod pogojem, da jim Bog da zato zdravje in srečo v vseh minljivih zadevah. Že večkrat mi je katera pobožna duša zatrjevala: jaz ne prosim Boga in Mater božjo nič drugega ko to ljubo zdravje. Kje je tu še kaj prostora za zmago nad grehom, za napreilek v čednosti, za vdanost in milost stanovitnosti (To konca? In v tem tostranskem žanru se za mnoge suče skoro vse bogočastje, posebno pa češcenje svetnikov. Od vseh Madon je Madonna della Salute Tržačanom najljubša. Ti božji svetniki naj pomagajo v tej ali oni časni zadevi, da bom izpite izdelal, da hči dobi dobrega fanta, da bo živina lepo uspevala itd. Če pa ta pobožni kristjan ni uslišan, kakor si je on zamislil, ti pošlje vse svetnike, nuj se gredo solit. Pa dovolj o tem. Hotel sem vam na konkretnih primerih pojasniti, da je vzgoja vernikov k življenju milosti težka zadeva. Ves ambient sedanjega modernega življenja je v tej vzgoji nasproten ali pa je za taka stremljenja brezbrižen. Skrb za življenje milosti je eminentno duhovno delo, zato pa težje kot materialna dela. In končno je pa še človek po svoji naravi nagnjen k počulnim užitkom in tostranskim dobrinam bolj ko k nevidnemu bogastvu duhovnih blagrov. liki bo tržaški škof položil v Grl jami temeljni kamen za novo cerkvico, ki bo posvečena Evfemiji in Tekli. Cerkev bo obenem župna cerkev nove župnije, ki bo nosila ime obeh mučenk. Za časa verskega preganjanja pod cesarjem Valerijanom je v Trstu živela bogata vdova E pijani ja, ki se ni hotela znova poročiti, ker se je popolnoma posvetila vzgoji svojih hčerk Evfetnije in Tekle. Ko je Evf etnija bila stara 14 let. jo je neki Aleksander hotel imeti za ženo, a je po-nudbo odklonila, češ da je obljubila zvestobo ženinu, ki je naj plemenitejši. Aleksander je skušal na vse načine zvedeti, kdo da je ta ženin. Končno se mu je posrečilo in spoznal je, da je Evfemija obljubila zvestobo nebeškemu Ženinu. Aleksander se je zaradi tega razhudil in Evfemijo pri rimskem sodniku ovadil kot kristjanko. Ta jo je poklical in vprašal, če je še kdo v družini, ki je kristjan. Evfemija mu je povedala, da je to njena sestra Tekla, dve leti mlajša od nje. Sodnik ju je dal trpinčiti, da bi premagal njuno odločnost v veri, a vse njegovo prizadevanje je bilo zastonj. Ko je videl, da proti pogumnima deklicama ne more nič opraviti, ju je dal obglaviti. Obe sta umrli mučeniške smrti ob pričujočnosti svoje matere, ki jima je dajala poguma z besedo in molitvijo. Staro izročilo pravi, da je bila last Te družine hiša, ki so jo pozneje spremenili v cerkvico in jo posvetili svetemu Silvestru. Ta cerkvica še vedno stoji v starem mestu in je bila prva tržaška stolnica: ni pa več v katoliških rokah. Pod cesarjem Jožefom II. je na žalost prišla v protestantske roke. Junaški dekleti Tržaško mesto je dalo Cerkvi h’ nialo priznanih svetnikov. In še ti so iz />nil> stoletij krščanstva: vsi so tudi mm eni i u časov rimskih preganjanj. Jako je tržaška cerkvena občina rasti a in se utrdila na žrtvah mučencev. imena teh svetih mučencev so poznana: Just (zavetnik mesta in škofije), Socerb (živel je v jami nad Dolino), Sergij (njegova je helebarda na tržaškem grbu), bazar, Apolinarij (njemu je posvečena kapucinska cerkev na Montuzzi), /eno in Justina. Primož. Marko in Celi jan. Letos pa obhajamo 1700 letnico mučeniške smrti svete Evf etnije in Jek le, ki so ju umorili 17. novembra 256. Ob tej pri- IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI FESTIVAL JUG. MLADINSKEGA FILMA V BARIJU Na festivalu mladinskega filma v Bariju v preteklem mesecu je doživel največji uspeli slov. mladinski film »Kekec«. Filmski kritiki so še poudarili, da je ta film po vsej pravici zaslužil prvo nagrado na lanskem beneškem festivalu. Film je posebno navdušeno sprejela mladina, ki ni štedila s ploskanjem. Festivala v Bariju so se udeležili tudi jugoslovanski Ulmski igralci, med njimi Metka Gabrijelčičeva, Tamara Markovičeva, Gctranka V rusova, Stane Sever in Marjan Lovrič. SE VEDNO BEŽIJO Po kratkem odmoru v prvih dneh novembra, ko se je zaradi razvijajočih se svetovnih dogodkov pažnja na meji zelo poostrila, so zadnje dni zopet pribežale v Italijo številne skupine jugoslovanskih beguncev. Skoro vsi so si izbrali morje za pot v svobodo. Tako je dne BI. novembra italijanska ribiška ladja rešila šest mladih Jugoslovanov, ki so zbežali iz Lagoste z ladjo na vesla. Italijanska ribiška ladja jih je zapeljala do Molfette. kjer so se ubežniki priglasili oblastem in prosili za politično zatočišče. Druge tri jug. begunce, dva moška in eno žensko, je pobrala na krov italijanska ladja »Vincenzio Dormio«. Izjavili so, da so z motornim čolnom zbežali iz Lagoste. Prav tako se je skupina jug. beguncev zatekla v ankonsko pristanišče in zaprosila za politično zatočišče. Dne U. t. m. je po enotedenski dramatični vožnji preko razburkanega morja prispela v Fano 8 jug. beguncev, med njimi tudi član zagrebške opere. Ne mraz ne vihar in ne Beganje lastnega življenja ne more zatreti , trpečem ljudstvu krika po svobodi. f FRANC PARFANT Dne. 22. oktobra sc je smrtno ponesrečil z avtom velezaslužni predsednik in zvezni predsednik vseh slov. društev v Heerler-hcidr v Holandiji, Frane Parfant. Pokojnik je bil glavni kulturni delavce med tukajšnjimi našimi rojaki. Mnogo let in ,Vse do zadnjega je bil zvezni predsednik društev sv. Barbare, ki toliko dobrega naredi med našimi rudarji na Holandskem. Zanimal se je za vsakega posameznega in za skupnost. Vedno je bil zaveden kristjan in navdušen ter izobražen narodnjak. Veliko se je trudil pred tremi leti, da se je med našimi ljudmi v Holandiji vršil sv. misijon, ter je v vsaki koloniji posebej vse organiziral. S svojim plemenitim nastopom in prijaznim o-hrnzom si je kmalu osvojil srce vsakega. Zelo so ga upoštevale tudi holandske oblasti. Bridko bodo občutili vsi naši rojaki na Holandskem njegovo izgubo. Za njegovo nesebično delo naj mu bo Bog bogat plačnik. Njegovi družini naše globoko sožalje. MADŽARSKA UCI... Žaloigra je še enkrat potrdila, da je težnja za neodvisnostjo in narodno svobodo, težnja za vrhovnostjo in samostojno odločanje o lastnih zadevali tista sila, ki usposablja narode za največja dejanja, za junaške žrtve. Desetletnemu odločanju Rusov o madžarskih notranjih in zunanjih zadevah, o gospodarstvu in trgovini, o prosveti in položaju Cerkve, je madžarski narod zabrusil v brk svoj odločni: DOVOLJ. To ni bil upor frakcij, različnih političnih struj in ideologij, temveč upor in boj za svobodo, za narodno neodvisnost po večnih zakonih, ki uče, da kjer ni narodne neodvisnosti tudi ni svobode. Da je vladal na Madžarskem velik nered in teror, nam pričajo številni procesi in usmrtitve zdaj demokratičnih zdaj komunističnih elementov. V deželi, ki je izrazito poljedelska in je vedno izvažala živino in poljske pridelke, je vladal glacl. Madžarska ima največji rudnik urana v Evropi. Črpanje teh dobrin bi moralo dvigniti življenjsko raven Madžarov na zavidljivo višino. In vendar vsega tega ni bilo. Zakaj ne? Odgovor je jasen. Komunizem je jemal kmetu zemljo, ki mu jo je podelila agrarna reforma, ne da bi mu povedali, zakaj tako. Kmet je lahko romal iz urada v urad. od stranke do občine in sindikatov, a povsod je zadel le na gluha ušesa. Tajna policija AVO je lahko po volji izbirala in plenila najlepša stanovanja. Kdor je ugovarjal in se zoperstavljal, je postavljal na kocko ne le svojo osebno svobodo in imetje, temveč tudi življenje. Rudnik urana je postal ruska last in delal z madžarskimi možmi za Rusijo. Ko je izbruhnila revolucija, so odkrili nova zločinstva zloglasne tajne policije AVO. Odkrili so tajen krematorij, kjer so sežigali svoje žrtve, da so tako zabrisali vsako sled za njimi. Tesne jetniške celice, oškropljene s krvjo pretepenih, brez zraka in mrzle ter odkritja strahotnih mučilnih priprav, so razbesnela upornike, da so se besno maščevali nad pripadniki tajne policije AVO. Linčanja, obešanja na javnih ulicah, nasilja in množična maščevanja moramo na vsak način obsojati. Vse to spada pred zakonita sodišča in ne pred poulično pravico. Toda ali ni vse to le reakcija na grozodejstva, ki so jih prej počenjali razni: Rakošiji, Farkaši in Geroe celo nad svojimi somišljeniki, kot je bil na primer Rajk? Revolucionarji so samo z drobižem plačali o-bresti, dolg pa je ostal nerešen. Strah pred popolnim uničenjem in razkritjem vseh grozot je prisilil preostalo peščico komunistov tipa Kadar in tovarišev na poslednjo rešilno bitko, h klicu na pomoč. Zvesti svoji ideologiji, svojim gospodarjem in krušnim očetom ter hlapčevanju niso mogli dosti izbirati. Izbira je bila le ena: pomoč ruske vojske. In ti so jim poslali Mongole, ki sedaj delajo red in rušijo, kar je še ostalo. Sovjeti so s tem zaprošenim ali pa vsiljenim posegom v madžarske dogodke prevarali in izdali Madžarsko in ves svet, ki jim še verjame. Človek bi mislil, da ima vendar zloba neko mero. Politika laži in izdaje ima svojo korist in svojo škodo. Včasih škoda prekaša korist, a preko tega vlade ne bi nikdar smele. Stalin je izdajal in moril, dokler je živel. In če bi še živel in bil na tronu, bi še vedno ubijal in izdajal. Dokler je živel, je stal na tronu in mislil, da je večen. Njegovi dediči so ga prekosili: izdali in morili so Madžare. Zapadni svet mora sedaj razumeti, da je politika moskovskega popuščanja prevara, da je politika aktivne koeksistence prevara, da je ženevski duh le požrešni zmaj in prevara. Vse to so le prevare, ki naj zazibljejo narode, da ne bi bili budno na straži, da bi se pustli enostavno zasužnjiti, poklali in uničiti, da bi klonili pred srpom in kladivom. Sovjetski pesnik poje: Prijatelj, stopi v našo družino, prepusti se v naše bratsko naročje, in mi ti pokažemo svoj azijatski obraz. In to so Sovjeti storili. To je politika popuščanja in nato azijatski obraz. To je stalinizem, to so ruski tanki proti svobodoljubnim Madžarom. — drš. NASTRADINOVE STOPNICE Nasr-ed-din ali Nastradin, kot so «ra klicali, je bil dvomi norec perzijskega Šaha (kralja). Danca ne obstoji več taka služba ali dostojanstvo. Ni sicer izključeno, da se ne dobijo več dvomi in drugi norci; nimajo pa več starega, uradnega naziva, nosijo pač druge moderne, bolj kraju in času primerne naslove. Na prvi pogled bi se komu zdelo, da je bila taka služba ‘lahka in prijetna, nasprotno. bila je težka, polna odgovornosti ter včasih tudi — nevarna. V tistih dobah so se kralji in cesarji po dvorih, drugi veliki gospodje po gra- dovih, precej dolgočasili. Stephenson še ni bil iznašel lokomotive, ki hi l veliko naglico vlekla udobno in razkošno opremljene vlake v najbolj oddaljene kraje; o avtomobilih ni bilo še nobenega sledu, še manj o zrakoplovih, ker sc po prvem Ikarovem (Ikar prvi letalec v grškem bajeslovju) ponesrečenem poskusu nobenemu še. sanjalo ni. da hi mogel človek leteti. Luksuznih jaht tudi niso po-mali, zato so morali po morju samo z ladjicami na vesla ali z majhnimi jadrnicami. katere je lahko že mala morska nevihta poplahi na dno. Seveda so ljudje vseeno potovali. Največ v tretjem razredu, to je peš. Drugi razred je bil karm i in hrbet in prvi v vozu. luili kdor se ni videl Žive kamele, si lahko predstavlja kakšna zabava je bila, zibati sc tedne in tedne na kameli, v vročini in .slabem vremenu, lakoti in žeji. Pa tudi prvi razred, v vozu brez vzmeti, po »labih cestah, večkrat med razbojniki, ni bil bpljsi. Po vsakem potovanju je bilo treba precej počitka za polomljene kosti in pretresen želodec. Zalo je naravno, da niso šli kar tako na pot, za zabavo. Potoval je samo, kdor je bil zato prisiljen vsekakor velik grešnik, da si je izbral tako težko pokoro. Na ta način so gospodje ostajali bolj doma. Dvorna opera pa še ni obstajala, niti radio ali televizija. Kaj še časopisje, katerih niso poznali niti Kitajci, čeravno je tam pred leti eden ob tisočletnici obstanka prenehal izhajati, z izgovorom, da se po tolikih letih dela že spodobi stopiti v pokoj. O hrzojavu jn telefonu niti govora. Novice niso bile več tako »nove«, kadar so se izvedele, ker je medtem preteklo najmanj toliko časa, kolikor rabi novorojenček, da začne sam teči. Redki popotniki in potujoči trgovci so nadomeščali današnje časopise. Ostala je gospodom samo še trojna zabava: viteške igre, lov in dolge pojedine. Iz tega je razvidno, da je bila služba dvornega norca zelo važna. Moral je biti dober poznavalec ljudi in razmer, duhovit ter v precejšnji meri filozof. Bil je za tiste čase nekak živ humorističen časopis, v katerem so kretnje nadomeščale slike. Ko so se bile nekoč kraljeve dvorne stopnice ob velikem sprejemu precej zamazale. je šah naročil Nastradinu naj poskrbi, da se zopet očistijo kot se spodobi. Imel je namreč zraven še službof upravitelja palače in nadzornika uslužbencev. Nastradin zbere takoj nekatere post rožnike, pokaže stopnice, rekoč: »Začnite s pranjem, toda začnite pri spodnji stopnici in perite od spodaj navzgor.« Ti ga nekam čudno pogledajo, a vendar začnejo z delom, kakor je bilo ukazano. Zvečer je bila prva stopnica čista, da se je kar lesketala. Naslednje jutro so se lotili druge, a ni treba so posebej povedati, da so pri tem prvo še bolj zamazali. Tako je šlo delo naprej, enkrat prvo, potem drugo, vedno na istem mestu, ker je nemogoče čistiti stopnice od spodaj navzgor. Ko se je šahu po dveh tednih zdelo, tla eiseenje stopnic traja nekam dolgo, je šel sam pogledat na lice mesta, kako je s stvarjo. Ko vidi, da pero jo od spodaj navzgor, in sliši, da je to ukazal upravitelj, pokliče naglo Nastradina 'in ga ozmerja, kako je mogel ukazati tako neumno delo, ko vendar ve, da je nemogoče na ta način kuj opraviti. »Mogočni šah« odvrne Nastradin »Allab (Bog) naj množi tvojo modrost ko travo po dežju. Jaz sam posnemam tebe. Mar ne delaš ti ravnotako? Pri vsaki tvoji odredbi začneš spodaj, pri najnižjih in najbolj revnih, tako ne prideš nikoli do visokih. Ko pobirajo davke, koga najbolj stisneš, če ne najbolj uboge, ker ti ne morejo uiti? Višji se ti izmuznejo. Pri kaznovanju prestopkov kako ravnaš? Vedno zadeneš samo nižje; vsako delo tvojega vladanja se začne od spodaj namesto od zgoraj. Ali niso tvoji zakoni kakor pajčevine, v katero se ulovijo samo mušice in muhe, medtem ko ose. sršeni in vsa večja golazen kar mrežo prederejo in včasih še odnesejo. Če že veš, da mora, kdor hoče imeti čiste stopnice, začeti od zgoraj, pri najvišjih, zakaj se ne ravnaš po tem? Začni najprvo ti, tvoji ministri in drugi veliki z natančnim izpolnjevanjem vseh postav in dolžnosti, pa bodo tudi drugi bolj vestno izvrševali lastne obveznosti.« Če se je šah ravnal po Nastradinovem nasvetu, nam žalibog ni znano. R. L. Dolinskim pevcem »Primorski dnevnik« je v nedeljo prinesel nekaj naplave in malo omlatil naš tednik in dolinskega g. župnika. Krepko pa se je zavzel za dolinski zbor. za župana g. Lovriho in g. Edvina Švaba. Če pa malo pogledamo v to sračje gnezdo, nujno pridemo do vtisa, da hočejo biti v Dolini »dolinski pevci« neke vrste vrhovni pre-zidij. ki hoče o vsem odločati in vsem pamet soliti. »Katoliški glas« k vsemu pripominja sledeče: 1. Če se dolinski pevci in večina vaščanov strinjajo z županovimi besedami, župan vseeno nima pravice, da samozvano nastopa v cerkvi. Laik v cerkvi nima besede, pa naj bo demokrat ali pa komunist. Če že imate v Dolini tako radi svojega župana in želite, da \ am še govori, čeprav je volilna propaganda že daleč za Vami, potem povabite svojega župana na kak piknik v občinski gmajni in ga tam poslušajte. V cerkvi J>a on govoriti ne sme in ne more, razen če se sam vsili, kot je to storil ob zadnjem t^ogrebu. 2. Nič nimamo proti, če je g. Edvin Švab društveni tajnik. Kot tajnik ima najbrže tudi dolžnost, da nadaljuje z društveno kroniko. Naj le gleda, da bo ta objektivna in da bo pravopisno pravilno pisana, da ne bo napak. Pišemo namreč: /i gospodu in ne k gospodu, kot je to prinesel »Primorski dnevnik« od svojega dolinskega dopisnika, ali tajnika društva ali kronista. Ne vemo od koga. 3. Drago nam je, da zbor rad prepeva, da je že pel v župni dvorani, v Maekov-ljah in na Bazovici. Iz vsega tega sledi, da je zbor zelo naroden. Toda naj zbor še tako lepo poje. naj je pel magari na Dunaju pri cesarskem kronanju, cerkveni predpisi so jasni. Zbor ima svoja pravila, pa ima tudi Cerkev svoje predpise, ki se jih morajo verniki držati, če hočejo biti katoličani. Ce želi zbor peti v eerkvi. se mora teh predpisov držati, sicer mu je pa odprta pot na vaško gmajno. 4. Dolinski župnik g. Štuhec pa jc lahko moderen ali pa srednjeveški, a vseeno ne more in ne sme dovoliti, sla bi župan, če- tudi je to prvi občan in obenem še komunist. komandiral tudi v cerkvi. Vsak ob svojem času in na svojem mestu. Kaj bi rekel g. župan, če bi prišel g. župnik k občinski seji in tam začel soliti pamet županu in odbornikom? Župan, bi se po-služil svojih pravic, tako kot se poslužuje g. župnik svojih. Če imajo dolinski pevci k tem vrsticam KG kaj pripomniti, naj kar pripomnijo. Radi bomo prebrali in tudi odgovorili. Radio Trst A in Madžarska »Katoliški glas« jc že večkrat pisal o slovenski tržaški radijski postaji. Grajal je, česar ni odobraval, pa tudi pohvalil, kar mu je bilo všeč. Danes culi prijetno dolžnost, da izreče vslo polivalo slovenskim radijskim poročilom in tiskovnemu pregledu. V času mednarodne krize, zlasti pa ’’ casu madžarske tragedije so slovenska radijska poročila objektivno tir izčrpno obveščala poslušalce o trpljenju, bojih in usodi madžarskega ljudstva. Pregled tiska nam je posredoval zelo zanuuive komentarje teh dogodkov, ki so prikazali v pravilni luči tako položaj na Madžarskem, kakor v Egiptu. S posebnim, rečemo lahko izrednim zanimanjem so poslušali ta poročila in komentarje na drugi strani razmejitvene črte, kjer je ljubljanski radio obilno in včasih neobjektivno obveščal poslušalce o Egiptu, o Madžarski pa jc navadno molčal, ali pa je povedal le tisio. kar so objavili madžarski in sovjet-ki komunistični viri. Za to pozornost smo slovenski poslušalci poročilom Radia Trst A res hvaležni. Odgovor na »ponižno vprašanje44 V zadnji š/tevilki dne 8. novembra je »Novi list« objavil »ponižno vprašanje« več goriških bralcev, v katerem ti vprašujejo, kako da se »Katoliški glas« neprestano zaletava v »Novi list«, ko vendar ta piše »stvarno in se ne spušča v obrekovanja in prepire.« Na to »ponižno vprašanje« smo dobili iz Trsta v odgovor skoro tri strani dolg članek, ki v njem naš tržaški sotrudnik našteva nekaj obrekovanj, ki jih jo »Novi list« natisnil na račun tržaških mož in politikov v zadnjem letu. Tem bi lahko pridali nadaljnje tri strani obrekovanj na račun goriških. A še bi izpustili vsa ona iz prvega leta življenja »Novega lista«. Goriški bralci NL naj torej vedo, da bi jim lahko marsikaj priklicali v spomin iz pisanja njihovega miljenea. Toda nočemo trapiti s temi stvarmi naših bralcev, onim »Novega lista« bi pa tako nič ne pomagalo, ker se vidi. da so iz dobre šole, namreč dialektične kakor Moskvičani. Ti so s tanki vkorakali v Madžarsko, vendar to ni bil napad, napad so zakrivili Angleži in Francozi v Egiptu. Tako sodijo tudi ti bralci NL: Kar piše njihov miljenee. je vse res, kar pove KG, je vse obrekovanje. S takimi ljudmi in s takimi uredništvi je vsako dokazovanje resniee mlatva prazne slame. Za tako delo je pa škoda truda in papirja. Vendar bomo »Novemu listu« še naprej znali povedati, kar mu gre, pa če mu bomo še tako nadležni komarji. Naj ne pozabi: »Resnica v oči bode.« Ured. □ HAULAGIRI Tudi v Gorico je že prišla Bertoneelj-Arkova knjiga o Bertoncljevi poti na Himalajo. Prvi vtisi so kar najboljši. Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, ki je knjigo izdala, je napravila veliko veselje ljubiteljem gora. Ko človek prebira knjigo, se mu zdi kot bi sam hodil z Bertoncljem po nevarnih poteh in skrivnostnih deželah. Nov svet se odpira pred njim z vso veličino in lepoto. Popisovanje raznih dogodkov se vpleta v ta čarobni svet, da uživaš in trepetaš, se navdušuješ in bojiš kot ekspedicija, ki se je podala na to dolgo pot. Oprema knjige je res lična. Tisk jasen in poglavja lepo razvrščena. Kar pa da poseben poudarek knjigi, so številne krasne fotografije. Dozdaj sem videl podobne posnetke le v knjigah dr. Kugyja. v katerih seznanja svet z vzhodnimi Alpami. Ob teh lepili slikah Himalajskega pogorja si lahko ustvarimo medlo sliko o velikih naporih raziskovalcev Himalaje. Slovenski kulturni akciji smo iz srca hvaležni za ta knjižni dar, ki bo še bodočim rodovom pričal, da naši ljudje po svetu ne držijo križem rok, ampak sc u-dejstvujejo na vseh poljih ter tako seznanjajo svet z nami in z našo kulturo. o—i Naročniki so knjigo že dobili, drugi j n lahko kupijo v naših knjigarnah. RAZNO VOLITVE NA JUŽNEM TIROLSKEM V nedeljo so se vršile volitve za triderilinslvo-južnotirolski deželni zbor. V bocenski pokrajini je odnesla zmago nemška Južnoitirolska ljudska stranka, v tridentinski pa Kršč. demokracija. Komunisti so na splošno nazadovali. PETDESETLETNICA KLICA NA POMOČ SOS Klic potapljajočih se ladij SOS »Save our souls« (rešite naše duše) že petdeset let odmeva preko oceanov. Nastal je leta 1006 na neki telegrafski konferenci v Berlinu. Pozneje so telegrafskemu znaku dodali še besedni pomen. OČETOV PONOS Zgodilo se je v teli dneh v italijanskem mestu Modena. Študentje so uprizorili manifestacijo po mestnih ulicah v znak solidarnosti do junaškega ogrskega naroda. Neki dijak, ki je bil izmed vseli najglasnejši, je nenadoma ,s klofutami napadel svojega sošolca, ker ta po njegovem mnenju ni pokazal dovolj navdušenja. Niti intervencija policije ga ni mogla ustaviti. Ko so ga odpeljali na kvesturo, so pri zaslišanju v največje začudenje spoznali, da je bojeviti dijak sin znanega komunističnega prvaka. Poklicali so tudi tega na kvesturo. Žalosten je oče zmajal z glavo, ko so mu predstavili sina, potem je rekel kvestorju: »Vidite, gospod kvestor, da je moj sin dečko na mestu. Navsezadnje ni slabo, če je tudi v moji družini en dober in pameten človek.« ČUDOVITA HIŠA V Los Angelesu si je neki elektroinženir opremil hišo z avtomati. Nad dve sto gumbov spravi v gibanje vso hišo: radio začne igrata,' odpre vrata garaže, segreje motor avtomobila itd. Toda mož še ni zadovoljen. Sedaj je sklenil avtomat na telefon. Sedaj s številkami na telefonu upravlja hišo: številka 17 mu odpre vrata garaže, 93 odpre radio, 83 posreduje glasbo v kuhinjo s pomočjo zvočnika, številka 2 izmenja valovno dolžino, številka 4 mu segreje hišo iin 40 mu posreduje toploto zraka po izbiri... Katera številka mu bo priklicala smrt ? PRVA PILOTKA REDOVNICA Redovnica Marija Aquina je prva katoliška redovnica, ki je v teh dneh z najboljšim uspehom napravila izpit za pilotko. Pred leti se je neki njen gojenec igral s papirnatim zrakoplovom in tedaj je izjavila redovnica Aquina: »Odločila sem se, da postanem redovnica pilotka.« Brez dvoma bo njena izredna usposobljenost koristila širjenju Kristusovega nauka. POMOČ ŽRTVAM MARCINELSKE NESREČE Družinam rudarjev, ki so postali žrtev strašne nesreče v marcinelskem rudniku v preteklem avgustu, so že razdelili denarno pomoč nabrano po vsej Italiji. Prvemu nakazilu v znesku 200 tisoč lir za vsakega poglavarja družine in 100 tisoč lir za vsakega ostalega člana, bodo sedaj dodali še znesek enega milijona lir za vsako siroto in pol milijon lir za vsako vdovo umrlega rudarja ali člana drpiine. Nakazilo enega milijona lir za sirote ponesrečenih rudarjev, bodo naložili na banko do njihove polnoletnosti, vdove in ostali člani družine pa bodo lahko z denarjem takoj razpolagali. OLIMPIJSKI OGENJ JE ŽE V AVSTRALIJI V noči 7. novembra je prispel v Avstralijo olimpijski ogenj. Na tisoče ljudi je navdušeno sprejelo oba pilota, ki sta z letalom prinesla olimpijski ogenj do mesta Danvin na avstralski celini. V Ilanvinu je ogenj ostal do petka 9. novembra, nakar ga je poseben avstralski bombnik prenesel v Camberro, odkoder ga bo 2730 avstralskih športnikov v štafeti preneslo na kraj olimpijad v Melbourne. Zadnji veliki dogodki na Ogrskem in v Egiptu neugodno vplivajo na športne ekipe raznih držav, ki so v znak protesta zoper rusko brutalnost odpovedale sravjo udeležbo na olimpijadi. Zaradi vojnega stanja sta odpovedali svojo udeležim Egipt in Izrael. V Rimu se je sestal pripravljalni odbor italijanske olimpijade in sklenil, da bo na olimpijskem stadionu v Rimu ves čas trajanja avstralskih olimpijad gorel olimpijski ogenj. Popravek V zvezi z našim poročilom o manifestaciji študentov slovenskih š0l v Trstu, ki smo ga priobčili dne 8. novembra 1956, objavljamo resnici na ljubo naslednjo izjavo ravnatelja Trgovske akademije v Trstu. (Ured.) Vest o manifestaciji slovenskih dijakov v Trstu v zvezi z dogodki na Madžarskem, objavljena v Vašem eenj. listu dne 8. novembra 1956, ne odgovarja resnici. Zaradi točnosti izjavljam naslednje: L Ni res, da je bilo ravnateljstvo Trgovske akademije v Trstu obveščeno, da bodo dijaki po tretji šolski uri prekinili pouk in odšli iz šole. Nobenega obvestila ni prejelo ravnateljstvo Trgovske akademije ne od svojih dijakov, ne od dijakov Višje realne in klasične gimnazije ter U-čiteljišča. 2. Nesramna in obrekovalna laž je. da sem podpisani s policijo preprečil manifestacije v znak solidarnosti z madžarskimi študenti. Resnici na ljubo izjavljam, da je bila policija iz lastne iniciative v šolskem poslopju dne 5. in 6. novembra 1936 že od prvih jutranjih ur dalje in ni kakorkoli nastopila. Dr. Vladimir Turina ravnatelj Trgovske akademije v Trstu Z zgornjo izjavo soglašajo podpisani ravnatelji. profesorji in uslužbenci slovenskih šol pri Sv. Ivanu v Trstu: dr. Anton Kacin, ravnatelj učiteljišča, dr. Viktor Višnovec, ravnatelj trg. strok, šole, Ferdinand Fer-luga, didaktični ravnatelj; profesorji: Tone Penko, Tavčar Josip, Pegan Branko, Andrej Budal, ing. Stegu Velimir, Stanislav Soban, Jevnikar Martin, dr. Vladimir Desco, Budal Breda, dr. Drago Gantar, ing. Miran Pavlin, Šturm Roža. Bitežnik Mitja, Saksida Rudolf, dr. Marži Rudolf, Kraševec Desatika; S a vi ra Čehulec, tajnica trgovske. akademije. Žarko Pivk. tajnica trg. strok. šole. Stran 4 KATOLIŠKI GLAS Leto VIII - 1956 - Štev. 46 Težave občinskega sveta Odbor tržaške občine ni uspel na svojih sejali s predlogom, da hi se v smislu državnih postav zvišale občinske doklade, da se krije primanjkljaj pri občinskem gospodarstvu. Vladni generalni komisar je sedaj opozoril, da bi moral poslati na občino svojega komisarja, ki