3 —193^
C*X-X-X-V*

" .ì
n n /:.. I ■


Vsebina petega svestita
			Stran
1. Vinko Bitenc: Pohojena roža .....			89
2. Mano G.: Bori tihi... Pesem			90
3. Lojze Zupane: Tri ciganske.....			91
4. Mano G.: Zimska. Pesem......			92
5. Računanje, ki ni dolgočasno.....			93
6. Vinko Bitenc: Ugrabljeni kraljevič. Pravljica			94
7. Ivan Campa: Tiho, tiho pada sneg... Pesem			95
8. Anton Ingolič: Kolo.......			96
9. Marija Grošljeva: Bobi zimski športnik			98
10. Stare ribe..........			100
11. Franjo Ciček: Zgodbe o Tijeku Kijeku 5. Tijek in njegova brata. 6. Tijek			
obira češnje . .......			100
12. Mano G.: Zazveneli so kraguljčki. Pesem			101
13. Arnošt Adamič: Deček iz sirotišnice. Povest			102
14. Dr. V. Korun: Jožko in železnica ....			106
15. Božična prigoda ali radovedna bratec in sestrica. Trije	najboljši odgovori		107
16. Skoči — možiček. Pravljica			108
17. Mikica: Kako so včasih »regije lomili«			109
18. Srbske narodne........			111
19. Zastavice za brihtne glavice......			112
20. Iz mladih peres. Prispevki »Zvončkarjev«	Tretja	stran	ovitka
21. Stric Matic — s košem novic.....	Četrta	stran	ovitka
POKAŽITE IN PRIPOROČAJTE „ZVONČEK" SVOJIM ZNANCEM! NABIRAJTE PRIDNO LISTU NOVIH NAROČNIKOV! ČIM VEČJI BO KROG „ZVONČKARJEV", TEM LEPŠA IN OBSEŽNEJŠA BO VSEBINA NAŠEGA LISTA!
»Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7'50 Din. Posamezni zvezki po 3 Din.
Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna. — Na ta naslov pošiljajte naročnino in reklamacije!
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo.
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Krakovski nasip 22.
Rešitev ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 8 dni po odpravi vsakega
zvezka.
Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin. — Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Francè Štrukelj).
ZVONČEK
Cist s podobami ^a mladino
Leto 35	Januar 1934	Šiev. 5
Vinko Bitenc
Pogojena roža
Ali veste, otroci, kje so Borov Ije? —
Prelep kraj tam onstran Kara« vank, v domovini naših pradedov, na zelenem Koroškem.
Široka ravnina se razprostira okrog Borovelj, na njej čepe vasi, dvigajo se holmi s cerkvicami in se vije jo srebrni potočki.
V neki vasi, Boroveljski kot ji pravijo, živi pri svojih roditeljih deklica Mojca. Majhna je še, komaj osem let ji je. Obiskuje tako zvano »utrakvistično šolo«. Z drugimi bet sedami: šolo ponemčevalnico.
Učiteljstvo šole je priredilo za praznike božičnico. Naučili so otro« k e igrico, deklamacije in nekaj pesmi, ki naj bi jih zapel otroški zbor.
Hude preglavice so imeli priredU tel ji z otroki slovenskih staršev, da so jim vtepli v glavo nemške bese* de. Otroci po večini še izgovarjati niso znali okornih besed, kaj še da bi jih razumeli. Mnogo grenkih solz je bilo potočenih po nedolžnih licih, preden so se otroci priučili izt govorjave vsaj za silo. Učiteljstvo se je jezilo, padale so psovke, včasih celo udarci. Mali Mojci je bila poverjena deklamacija. Naučiti se je morala pesemco:
»Morgen kommt der Weihnachts; mann«.*
* Po naše; Jutri pride Božiček
Besede »Weihnachtsmann« se Mojca nikakor ni mogla zapomniti. \ Nekoč je prijokala iz šole.
»Kaj pa ti je, Mojca?« je skrbeče povprašala mati.
»Gospod wučitelj pravijo,« je ject ljaje pripovedovala Mojca, »da mi Bo'Božiček ne bo nuničesar prine? sel, ker ne znam iznzgovarjati nje« govega imena«.
»Kako pa se kliče Božiček?« se je s prikrito bolestjo nasmehnila mati.
»No, saj vi tudi ne veste, mamU ca, kako pa naj potem jaz vem? V aj^vaj-vajšman, tako nekako pra= vijo gospod učitelj. Za kazen mot ram tridesetkrat napisati to ime.«
Mati je nekaj časa molčala. Po-tem pa je potolažila hčerkico:
»Le nič ne maraj, Mojca, vse bo še dobro. Kadar ti bo hudo, pa se kar spomni na kralja Matjaža in vse bo minilo.«
»Kdo je pa to — kralj Matjaž?«
Mogočen gospod, ki spi v votlini tam pod Peco* in z njim vsa nje* g ova vojska. Nekoč se prebudi in pride. Takrat, Mojca, bo dobro na svetu.«
Mojca se je nekam zamislila in utihnila.
Približal se je dan predstave.
Mati je Mojco praznično oble> kla, v lase ji je pripela belo svileno rožo, katere pecelj je bil ovit s prav drobcanim modro-belo^rdečim tra> kom. To rožo ji je prinesla botra iz Tržiča, materina sestra, ko je bila Mojca lansko leto pri birmi.
Vso pot do šole je Mojca ponavt ljala deklamacijo. Dvorana je bila polna. Največ je bilo otrok, prišli pa so tudi njihovi roditelji. V sprednjih vrstah so sedeli učitelji in učiteljice, med njimi tudi šolski nadzornik. V kotu je stalo božično drevesce, pod njim darovi za otroke. —
Po igrici je imela priti na vrsto Mojcina deklamacija. Mojca je sta; la za odrom, pripravljena za nastop. Približal se je učitelj-režiser.
»Kaj imaš v laseh?« je dejal Moj* ci in sklonil obraz nad njeno glavo. Dvignil je roko, izpulil Mojci rožo iz las, jo vrgel na tla in pohodil.
»Windische Farben!«** je siknil skozi zobe.
Mojca je zaihtela, se sklonila in pobrala pohojeno rožo.
»Moja birmanska roža! Spomin od dobre botrice!«
* gora na Koroškem
** Windische zmerjajo Nemci nas Slovence
»Tiho! Brž na oder!«
Zastor se je bil že odgrnil, učitelj je porinil Mojco na oder.
Vsa trepetajoča, bleda je stala Mojca pred polno dvorano. Solze so ji tekle po licih, v roki je držala rožo. Glas ji je odpovedal, hotela je deklamirati, pa se ni spomnila niti besede.
»Začni!« je sikal učitelj izza ku* lis. —
A Mojca je stala in molčala.
Naenkrat pa je proseče dvignila roke in zaklicala:
»Preljubi kralj Matjaž, pridi izpod Pece, meni je tako hudo! Rožo so mi pohodili, mojo birmansko rožo, in deklamirati ne znam več. Poma; gaj mi, kralj Matjaž!«
V dvorani je nastala tišina, le v zadnjih vrstah se je začul pritajen jok.
Gospodje v sprednjih vrstah so se nemo spogledovali. Zastor se je zagrnil.
Mojca za kazen ni prejela nobe* nega darila od šolskega Božička.
Tembolj pa se ji je izkazal Boži* ček doma. Mati jo je objela in po* ljubila.
In v vsaki hiši na vasi je princ sel Božiček nekaj za Mojco.
Kralj Matjaž jo je uslišal in jo nagradil s srečo in veseljem.
Bori tihi . . .
Bori tihi, bori tožni s snegom si srebrijo veje, mrzel veter čez poljane v lice borom se zasmeje.
Bori tihi, bori tožni v beli zimski dan blestijo, tihe misli v mladih dušah v svetle dalje nam hitijo.
Mano G.
Eofye Zupane
Tri ciganstee . . .
Kajiižarica je mala vasica v Beli Krajini. Pri Kanižarici že od nekdaj tabore cigani. Tam imajo tudi svojega kralja. Belokrajinski cigani si pošteno služijo vsakdanji kruh. Kamenje tolčejo, kujejo, časih pa tudi vbogajme prosijo ... Belokra-jinci so dobrega srca in jim radi pomagajo v sili in nesreči. Pa tudi marsikakšno veselo vedo povedati o njih.
ga kuma, a vsiljivca ni mogla odgnati.
Pod večer se je s semnja vrnil kipar. Ustrašil se je cigan njegovega prihoda in ker ni mogel ven, se je skril v kiparjevo delavnico ter se pomešal med bronaste kipe.
Žena je pošepetala kiparju, kako in kaj. Mož je molčal, vzel železno palico, odšel v temačno delavnico in sam pri sebi mrmral:
1. Cigan bi bil rad kum
Živel je reven kipar. Imel je polno hišo dece pa malo zaslužka. Ko se mu je rodil deseti sin, ni nihče od sosedov hotel kumovati revnemu kiparčku.
To je zvedel mlad cigan. Rad bi bil kum. Šel je h kiparju, a doma je dobil samo njegovo ženo. Pričel se je ponujati za kuma; do večera se je kiparjeva žena otresala neljubc-
»Dobil sem naročilo od samega gospoda dekana. Jutri zjutraj mu moram poslati velik kip. Biti pa mora dobro vlit...«
Tako je kipar govoril in no redu tolkel s palico po bronastih kipih, da bi izbral najlepši glas. Ko je prišel do cigana, ga je krepko oplazil. Cigan je pogoltnil bolečino: ne duha ne sluha o bronu.. • Obrnil se je kipar k ženi in zavpil v kuhinjo:
»Žena, ta vlitek se mi je pa ponesrečil. Brž zakuri v peči, da ga pretopim in prelijem v čistejši in glasnejši bron!«
Tega se je cigan seveda močno prestrašil. Prekobalil se je čez kiparja in na vrat na nos izginil skozi dveri v črno noč.
Bežal je in kričal: »Haril si me, haril,1 ne boš me v kotlu paril!«---
Tako se je kipar otresel nadležnega ciganovega kumstva. —
2. Cigan in gosposki obed
Prišel je cigan h gospodu in dejal: »Gospod, koliko cenite zlato bučo, veliko ko konjska glava?«
Gospod je mislil, d!a ima cigan tolikšno kepo zlata. Prijazno je posadil cigana za mizo ter ga nasitil in napojil z najslajšim vincem. Potlej je vprašal cigana: »Kje imaš zlato bučo?«
Cigan se je pa začudil: »Hoj, gospod, jaz je nimam! Le vedeti sem hotel, koliko je vredna.«
Gospoda je pograbila huda jeza in plosnil je cigana po licu.
Pa je poskočil cigan: »Hoj, gospod, vi ne znate šamariti! Vam bom jaz pokazal!« In-lop! no gospodu. Nato je izginil.
Ko je prišel cigan v taborišče, se je z obema rokama objemal za siti trebuh. To je opazil njegov brat in ga vprašal: »Kje si bil, moj črni brat?«
Povedal je siti cigan lačnemu, kje je gosposko obedoval in pil.
»Kaj si pil?«
»2ganjarico!«
»Kaj si jel?«
»Vsega, kar sem poželel!« —
Kolcnilo se je lačnemu ciganu po gosposkem obedu. Takoj drugi dan se je odpravil h gospodu, da bi še on gosposko obedoval.
* udaril.
Ali komaj je prestopil prag gospodove hiše, že je priskočil gospod ter pričel kričati: »Hej, ciganče, včeraj si dejal, da ne znam šamariti! Čakaj, boš videl, da sem se že naučil!« In vso posodo, kar je je bilo na mizi, je zmetal v prestrašenega cigana. —
Tako je cigan plačal grehe svojega brata. —
3. Cigan in gospod
Po cesti gre gospod. Sreča cigana, hoče biti vljuden pa ga ogovori: »Bog daj srečo, cigane!«
Cigan pa jezen, da ga gosposki zmazek zanalašč prezirljivo ogovarja, pogoltne jezo in brž odvrne: »Bog daj, brate!«
Zavedel se je gospod, da ga je cigan pošteno zavrnil. Še tisti dan je cigana ponovno srečal. Lepše ko prvič ga je mislil pozdraviti, ko je del: »Pozdravljen, brate!«
Cigan pa mu je prijazno odzdravil : »Pozdravljen, gospodine!« —
Zimska
Snežec pada na poljane tiho kakor bele sanje, v mrak čez njive in domove splavalo je šepetanje.
Mir je legel nad gozdove — v snegu se srebrijo bori, smreke pod odejo težko kličejo po zlati zori.
V mir so se ovile duše, in oči nam zrejo v dalje, tudi misli naše trudne so odele bele halje.
Mano G.
'Računanje, lei ni dolgočasno
Mnogi mislijo, da je matematika ali višje računstvo dolgočasna in težka veda. Toda to mišljenje so skoraj gotovo razširili tisti, ki so imeli v računstvu vedno enojko. Kajti, če vprašate kakega dobrega matematika ali računoslovca, kako je s to vedo, vam bo povedal, da je matematika zelo zanimiv predmet, v katerem so mogoče najnever-jetnejše stvari pa tudi šale.
Oglejmo si torej nekoliko takih primerov!
Vzemimo kako kroglasto telo, recimo pomarančo ali žogo in preko enega metra dolg ozek trak iz papirja. Če omotamo košček tega traka enkrat okoli omenjenega predmeta in dodamo tam, kjer prideta konca skupaj, še en meter preostalega traka, potem lahko napravimo poskus, ki nam ne bo malo belil glave. Če napravimo namreč na tleh iz tega traka pravilen krog in postavimo v sredo pomarančo ali žogo, bo znašala razdalja od nje do oboda kroga točno 16 centimetrov.
Tudi naša zemlja je velika žoga ali pomaranča. Okoli nje teče tako zvani ekvator, ki je dolg ravno 40 milijonov metrov. Predstavite si, da je ta ekvator papirnat trak in ga podaljšajte za en meter, da bo dolg 40,000.001 m. Kaj mislite, koliko bo znašala sedaj razdalja med zemljo in trakom? Ravno tako velika bo, kakor med pomarančo in papirnatim trakom, to je okoli 16 centimetrov. Neverjetno, kajne, pa vendar je tako! Če se hočete prepričati, ali je to res, lahko napravite isti poizkus z različno velikimi predmeti; vselej boste dobili 16 cm, seveda če merite zelo natančno.
Vedno je bilo dosti učencev v šolah in tudi danes jih je veliko, namreč takih, katerim računstvo ni bilo 'prav nič dolgočasno niti težko iz prav navadnega razloga, ker so nadarjeni za ta predmet.
Leta 1786. je hodil v neko osnovno šolo v Braunschweigu v Nemčiji devetletni deček Karel Gauss, sin priprostega zidarja.
Nekega dne je dal učitelj te šole, da bi mogel med uro nemoteno napraviti neko delo, učencem nalogo, da mu izračunajo vsoto vseh številk od 1 do 100. Mislil je, da bo to delo trajalo pri vseh najmanj eno dobro uro. Toda zmotil se je; že po nekolikih minutah je mali Karel izvršil delo.
Kako je rešil deček nalogo? Mali Karel je našel namreč poseben način izračunavanja, nov matematični ali računski zakon o vsotah števil in je s tem dokazal, da tiči v njem računski velikan, ki je pozneje tudi prišel do veljave.
Evo, takole je on računal:
1, 2, 3, 4 itd......do 50
100,	99, 98, 97 itd......do 51
101,	101, 101, 101 itd.......101
Izpisal je vse številke od 1 do 50 v eno vrsto, a v drugo vrste vse številke od 100 nazaj do 50, drugo pod drugo; videl je, da da vsak par takó razvrščenih števil vedno isto vsoto 101. Iz tega sledi, da je skupna vsota vseh številk do 100, 50 X 101 to je 5050.
Njegov učitelj je, opozorjen na dečka, poizvedoval podrobneje po malem računskem mojstru in izvedel, da je deček izredno nadarjen za številke. Pravili so mu, da je že kot 31etni otrok vedno prisluškoval, kadar je njegov oče izplačeval pomočnikom in vajencem mezdo, in je celo nekoč očeta, ko se je zmotil, opozoril na napako. Tudi čitanja in pisanja se je naučil sam, in sicer na ta način, da je pri znancih in prijateljih, ki so prihajali v hišo, spraševal za imena črk.
Mali Karel Gauss je postal pozneje eden največjih matematikov na svetu, bil je profesor na univerzi v Göttingenu in ravnatelj tamošnje zvezdarne. Umrl je 1. 1855.
Na koncu vam hočemo še pokazati, da so v računih tudi šale.
Pri enačbah, o katerih boste ali ste že slišali v gimnaziji, mora biti ena stran enačbe enaka drugi. Zato lahko napišemo sledečo enačbo: pol prazne čaše vode je enako pol polne čaše vode, torej: polne čaše — Vj prazne čaše.
Pravilo pri teh računih pa je, da se enačba ne spremeni, če eno ali drugo stran enačbe pomnožimo z istim številom. Če pomnožimo naš račun z 2, dobimo: 1 polna čaša vode — 1 prazni čaši vode.
Ali je prav tako, ali pa se skriva v našem računu napaka, to bo najbrž vedel očka, ali pa boste vse izvedeli pozneje, ko boste hodili v gimnazijo!
Vinko Sileno
Ugrabljeni Kraljevič (Pravi/Ica)
13.
Ko sta se Tonček in Francka po prestanem strahu zavedla, se je jadrnica že oddaljevala od obale.
Princ je še vedno božal in ljubkoval svojo prijateljico, ki je že tako dolgo ni videl in jo je zdaj na tako čudežen način spet našel.
»Ali je to opica, o kateri si nama pravil?«, je vprašal Tonček princa.
»Da, to je opica Diki.«
Tonček je pogladil z roko zvesto živalco, ki se mu — za čuda — ni zoperstavila, kakor vsakemu nepoznanemu. Gotovo je čutila v Tončku prijatelja svojega gospoda.
Francka se je stiskala k bratcu. Bilo jo je strah temnega morja, noči; bala se je, da se vsak hip prekucne gugajoči se čoln in potegne voda vse skupaj v brezdanje globo-čine.
Tončku samemu je bilo tesno pri srcu, ko je videl, da je njegova sestrica vsa obupana. Dajal si ie poguma in tolažil Francko.
Princ Fernando pa je bil po tem čudnem srečanju z opico Diki tako izven sebe, da je pozabil na vse nevarnosti, ki jih še čakajo na nemirnem morju.
In spet je vprašal Tonček:
»Kako neki te je mogla opica najti tako daleč od doma — preko morja. To se mi zdi skoraj nemogoče, Fernando?«
Princ se je zdrznil. Mahoma mu je postalo vse jasno, na kar v prvem presenečenju ni mislil.
Ladja »Abduraman« mora gotovo biti kje v bližini obale.
Opica Diki je bila najbrže na ladji; iz dolgočasja, ali pa, ker je zagledala na otoku kako svojo sorod-nico, si je privoščila nočni izprehod po otoku.
In tako je po srečnem naključju našla svojega gospodarja.
Z bolestnim glasom je vzkliknil princ:
»Ah, zakaj smo krenili na morje! Vojaki mojega očeta so se gotovo izkrcali na otokih, da se maščujejo nad morskimi roparji in me rešijo.«
»Kako pa to veš?«
Princ je pokazal na opico Diki.
»Poglej, ta mi je prišla nehote naznanit to veselo, a zdaj zame žalostno novico.«
Tonček, vedno srčen, vesel dečko, je postal ves potrt. Zavedal se je, v kakšno nevarnost je spravil s svojim nepremišljenim načrtom princa, sestrico in sebe.
Ta mala orehova lupina, sredi temne noči, na odprtem, razburkanem morju!
Veter je postajal čimdalje močile jši, nebo se je prepreglo z oblaki, blisk je sledil blisku, grmenje je prihajalo vedno bliže.
Vse je kazalo, da se bliža vihar.
Uboga Francka je od prevelike telesne in duševne zmučenosti na dnu jadrnice zaspala. Tonček se je čutil nekoliko olajšanega. — Vsaj ne bo gledala te grozote na morju, — si je mislil, podložil ji je pod glavo culo in jo pobožal po licih.
»Tonček,« je zaklical princ, »sne-miva jadro, mogoče se nam posreči, obrniti čoln nazaj proti obali.«
Toda zaman je bil ves trud.
Veter je podil jadrnico naprej. Valovi so postajali vedno višji, ladjica je plesala po njih kakor kos trhlega lesa.
Svetle ognjene kače so v presledkih spajale nebo z morjem, grom se je valil preko neba, bučalo, ječa' lo je morje, veter je žvižgal in tulil, strele so švigale po zraku — vihar je pričel divjati v vsej svoji silovitosti.
Nenadoma je zaškripal jambor, veter se je zagnal z vso silo vanj. Les se je s silnim truščem prelomil, veter je odnesel bela, premočena jadra.
Ah, ubogi mali begunci!
Vsi premočeni, zmučemi in obupani, z grozo v očeh, so se tiščali drug drugega.
Opica je zlezla pod klop na sprednjem koncu jadrnice.
Napol nezavestni otroci niso imeli druge misli, kakor samo to, kdaj jih bo pokopalo morje v svoje globine.
In v tej največji stiski se jih je spomnilo — materino srce.
To zlato srce, ki vidi skozi naj-debelejše zidovje, ki zasluti vsako zlo iz daljave.
Lahna meglica je ovila jadrnico, plešočo po divjih valovih.
In iz te meglice je plaval glas proti nebu, poln ljubezni in usmiljenja, glas materinega srca:
— Gospodar življenja in smrti, krotilec besnečih morskih valov, ne dopusti, da bi ta nedolžna srca postala žrtev morskih globin; reši jih, Gospod, reši ta mlada življenja in pripelji jih v naročje domovine ...
Vihar pa je pel svojo mogočno pesem naprej, naprej ...
(Dalje prihodnjič.)
Ivan Campa
Tiho, tiho pada sneg .
Tiho, tiho pada sneg. Po cestah hodijo ljudje in se v dve gube drže; na ustih jim zamrl je smeh.
Steklene oči, neobriti obrazi, strgani čevlji, oguljene suknje, na kolenih gole luknje — tako berači tavajo v mrazi.
Tiho, tiho pada sneg.
Po cestah hodijo ljudje
in se v dve gube drže;
na ustih davno jim zamrl je smeh.
■
Anton Ingolič
Kolo
Tonko je bil suhoten deček z bledim, upadlim licem, a z velikimi kakor ogle črnimi in bleščečimi očmi, ki so njegov bolni obraz in njegovo sloko. v zakrpano obleko odeto postavo oživljale in ji dajale izraz močnega notranjega zdravja. Obiskoval je drugi razred gimnazije, ki se je nahajala prav na nasprotnem koncu mesta, da je imel do nje dobro uro hoda. Ves utrujen je prišel vselej v šolo, še bolj utrujen se je popoldne vračal. Doma so mu prigovarjali, naj pusti gimnazijo in stopi v kako bližnjo trgovino za vajenca. A Tonko ni hotel; šola mu je bila vse. Obiskoval jo bo, dokler bo kaj ognja v njegovih očeh!
A konec pomladi je vidno slabel. — Poldrugo uro je hodil do šole. Popoldne je moral leči, tako ga je hoja utrudila.
O, da bi imel vsaj toliko denarja, da bi se včasih lahko peljal z električno železnico, kakor se vozijo dijaki iz njegove bližine ! Ali pa, da bi imel kolo!
Kolo!
Da, edino kolo bi ga moglo rešiti! Lansko leto ga je imel, toda oče je že drugo leto brez dela in zaslužka in morali so ga pozimi prodati, da so si kupili drva.
Tiste dni je Tonko mislil samo o tem, kako bi prišel do kolesa in tako brez strahu končal drugi razred, v jeseni pa nadaljeval. Saj sicer pa bo lepega dne obležal sredi poti in potem ne bo smel več v šolo!
O, saj je gotovo kdo v tem ogromnem mestu, ki ima kakšno staro kolo, a ga ne potrebuje, mogoče je kdo, ki si je kupil avto, kolo pa mu rjavi kje na podstrešju, mogoče se ga je kdo drugi naveličal in pozabil nainj, drugi si je kupil novega in starega zavrgel, spet drugi je mogoče umrl in njegovo kolo leži sedaj brez lastnika med staro šaro. Da bi našel takega človeka in mu razložil, gotovo bi mu ga posodil ali cel podaril! A kako ga najti? Naj vsakogar ustavi in vpraša? Ne, tega
ne more! Ljudem se itak mudi, niti poslušali ga ne bi. Naj da v časopis? — Nima denarja in tisti, ki imajo nepotrebno kolo» si ne kvarijo oči na zadnjih časopisnih straneh.
Torej kako?
Tonko je hodil zamišljen po ulicah. A nič pravega ni našel.
Neko soboto pa, ko je šel na pismeno povabilo obiskat bolnega sošolca, sina bogatega zdravnika dr. Bren-čiča, je pri njem poslušal radio- Vse različne vesti in novice so prihajale iz zvočnika in vsi, zdravnik, njegova žena, sošolec in on so jih slišali, pa ne samo oni, tudi v sosednji ulici, na robu mesta, v vaseh in celo onkraj gor in morja.
Tedaj se mu je razodelo.
Z mrzlično naglico je zapustil tovariša in odhitel na ulico ter poiskal pisarno radio-oddajne postaje. Vstopil je in razburjen povedal gospodični za pisalno mizo, česa želi. Poslušala ga je, pristopil je še gospod od sosednje mize in Tonko je še enkrat razložil svoje želje. Gospod se je nasmehnil, Tončkove oči, ki so bile polne veselja do dela in življenja, so ga pridobile. Obljubil je, da mu bo izpolnil željo, dasi sam nima mnogo upanja. Čez tedein ali dva naj pride vprašat.
Sedaj je Tonko vse dni presedel pri bolnem tovarišu in napeto poslušal ob zvočniku ter pričakoval, kdaj bo oni gospod razodel mestu in vsemu svetu njegovo željo. Na večer se ni mogel odtrgati od zvočnika, zdravnikovi so ga morali opozoriti, da je odšel. Večkrat jim je že mislil razodeti, čemu postaja tako vsiljiv, toda bal se je, da bi se smejali njegovemu načrtu.
Naslednjo soboto je bil spet pri zdravnikovih. Bilo je proti večeru. Tudi zdravnik in njegova žena sta prišla v sobo. Iz zvočnika je pelo. Vselej, ko je utihnilo petje, je Tonko vzdrhtel. Ves teden je že čakal tiste velike besede, ki ga bo rešila.
In res, končno je dočakal.
Iz zvočnika je spregovorilo glasno in razločno:
»Spoštovane gospe in gospodje! Daleč v predmestju živi dijak, ki nima toliko denarja, da bi se mogel voziti s tramvajem v dobro uro oddaljeno šolo. Njegov oče je že drugo leto brez službe, mati ima delo samo dvakrat 'na teden, otrok pa je petero. Ta dijak je
zdravnikom pogovarjala o neznanem dečku in njegovem bistrem domisleku. Čez čas pa se je okrenila k njemu in ga vprašala, kako da on zmaguje svojo dolgo pot. Že se je nekoliko pomiril in hotel povedati, kdo je tisti deček, ko je spregovorilo iz zvočnika:
»Pravkar nas je obvestila po telefonu gospa, soproga našega priznanega
zelo nadarjen, a tako slaboten, da komaj zmaguje dolgo pot. Njegova rešitev bi bilo kolo. Ali bi mogel kdo osrečiti tega dečka s kolesom, ki mogoče leži kje zaprašeno in pozabljeno, a bi dečku omogočilo nadaljnje šolanje? — Prijazna sporočila prosimo na naš studio.«
Tonko je drhtel. Niti opazil mi kako sta "se zdravnik in njegova žena nekaj pogovarjala in kako je gospa čez čas odšla iz sobe. Napolnjevale so ga pravkar izgovorjene besede, ki so pred nekaj trenutki preplavile ves svet. O, gotovo jih bo slišal kje nekdo, ki mu bo pomagal! Tonko ni več slišal godbe in ni slišal, kako se je gospa vrnila in se z
zdravnika dr. Brenčiča, da poklanja prej omenjenemu dečku kolo. Prijetno iznenađeni se ji v imenu naše radiopostaje in v imenu srečnega dečka najtoplejše zahvaljujemo za in.jeno velikodušno darilo.«
Tonko se je dvignil in opotekel h gospe. Iskal je njene roke.
Gospa in zdravnik sta presenečena vstala.
»Ali ste vi tisti deček?«
»Da, jaz ... Hvala, hvala!« *
Cez pol ure se je Tonko ves srečen pripeljal domov s skoraj novim kolesom.
Marija Grošljeva
Bobi — zimski športnik
Oj ta zima, oj ta zima!
Skočila je z Grintavca, se zagnala do- Krima, v burji si pesem je bojno zapela, vse ptičke nam vzela! Sneži, sneži . . . Drse sani prek belih ravni.
Razvajena Minka, hčerka — edinka, je v varnem plaščku kot živa snežinka.
Ej, to je vesela, vsa bela je, bela, smeji se in kepa. — Sirotica Breda, vsa vela in bleda, snega se otepa, nima zimske suknjice, v rokavcih so zvrtane luknjice, je očka brez dela, nikdar ni vesela. In Bobi?
Naj mraz je, vročina, neugnana mrcina, začarana spaka, je vedno enaka. —
Večer je. Trnovski zvon zvoni pokoj na Mirje. .
BOBI V NUŠKINI POSTELJI
Rožice srebrnobele so na oknu zacvetele, postelja je že zrahljana, Nuška trudna in zaspana.
Bobi v posteljo se skrije, med blazine se zarije, v gnezdu vstraja nepremično, revska, bevska v gospodično.
Nuška zavihti desnico, vname boj se za pravico, Bobi vgrizne Nuško v palec in v dvoboju je zmagalec.
OS
Nuška mora se udati, slamo v kot na tla postlati. Bobiju ni več do spanja, vragolije spet uganja . . .
„Na ležišče gospodične zidam stavbe nebotične," reče, resno je mrcini, brska vprek po posteljnini.
Žimnico si v tunel zvije, jo z blazinami pokrije, spretno pernico prizida, glejte, pa je piramida.
Bobi srečen divje laja, naokoli ringaraja, (rjuhe, pernice, blazine so samo še razvaline . . .).
Bobi po pobočju pleza, ostre kremplje kot dereza vbada v pernate skaline, da ne zvrne se z višine.
Bobija ne ozlovolji, reče: „Drugič pojde bolji, vržem naj v koruzo puško, moram še jeziti Nuško."
Reče in mu ni za šalo, že vali sneženo skalo, nanjo drugo, varno zlaga, da se mu spet ne prevaga.
Vneto dela, brez odmora, zrastla je donebna gora, gora, kdo ji ve imena, menda je triglavska stena.
Lahka ni baš prva tura, polnoč je odbila ura, zdaj le ped še, desna taca je že srečno vrh vršaca. —
Okrog oglov tuli burja, dete zimskega neurja, s Triglava se usiplje perje kakor sneg na zimsko Mirje.
Dan budi se za gorami, gospodična bdi na slami, hribolazec vrh Triglava sladko in pokojno spava .. .

S/are ribe
Najpožrešnejša izmed sladkovodnih rib, ki doseže tudi najvišjo starost, kakor si jo sploh moremo misliti pri živih bitjih, je ščuka. Ta riba se loti poleg majhnih rib, žab, miši in podgan, tudi domačih in divjih rac in gosi. Zgodilo se je celo na Ruskem, da je ščuka zgrabila nekega štiriletnega dečka pri kopanju za nogo in ga potegnila pod vodo. Pmznoverni ribiči po različnih slovanskih deželah so celo prepričani, da lahko obsede staro ščuko tudi hudobec, ki potem zalezuje ljudi ob reki. Take in enake zgodbice so nastale najbrž radi tega, ker učaka ščuka kot edina izmed naših domačih rib visoko starost.
Neki ruski profesor pripoveduje v svojem ogromnem znanstvenem delu »Ribe Rusije«, da so ujeli 1. 1896. pri
snaženju ribnika v Caricinu (sedaj Stalingrad) blizu Moskve 2 metra dolgo ščuko z zlatim obročkom v škrgah. Na obročku je stalo v starinski pisavi »Spustil car Boris«. To se je moralo zgoditi pred letom 1611. Car Boris je živel od leta 1552,—1605.
Največjo do sedaj poznano ščuko je zaznamoval cesar Friderik II. Rde-čebradec (1121—1190) v nekem jezeru blizu Heilbrona 1. 1230. Ujeli so jo z mrežo leta 1497., torej 267 let pozneje. Ta ščuka je bila skoraj bela od starosti, merila je nad 6 m in tehtala 128 kg. Na gradu v Lauternu v Nemčiji je še danes ohranjena svoječasno naročena slika te ščuke, dočim sta okostnjak in zlati obroček v mestnem muzeju v Manheimu.
Franfo Člček
Zgodbe o Tijeku
5. Tijek in njegova brata
Kadar ni Tijek pasel ali delal na tlaki, je bival doma v bajti s svojima bratoma, ki sta bila znana pod imenom »Nikdarsit« in »Vednolačen«. — Nikdarsit ni delal drugega kakor pie-kopicaval se je po trati, Vednolačen je hodil »po rokah«, a tretji, naš dobri znanec Tijek Kijek, je ždel ves božji dan za pečjo, kadar je bil doma, in se muzal kakor mucek s klobaso.
Zgodilo pa se je nekoč, da je grof povabil vse tri brate v grad in jih vprašal:
»Bi radi mošnjo cekinov?«
»Ojoj«, so zavpili vsi hkrati.
»Bi radi imeli jesti in piti?« vpraša nadalje grof.
»Ojoj, žlahtni gospod,« in so požrli vsi trije sline.
»Torej, poslušajte me,« nadaljuje grof, »tisti, ki tpride v grad — ne obut, ne bos, ne peš, ne z vozom, ne s konjem — dobi, kar sem obljubil.« In jih je odslovil.
Veseli so odšli domov. Brata sta pri-šedši takoj nagnala Tijeka za peč in prvi si je pljunil v roke, obul en čevelj na nogo, drugega pa na roko ter se za-
Kijeku
čel prekopicavati proti gradu. Kajti, to ni bilo ne bos, ne obut, ne peš, ne jež, ne voz in ne kaj drugega, ampak čisto nekaj posebnega, novega ter gotovo po grasčakovi želji. Pa je bila reč sitna. Pred gradom se je namreč dvigala pot navkreber. Nikdarsit se je že do polovice poti metal po prahu in kamenju, da mu je pot že curkoma lil, a nazadnje je omagal ter se vrnil praznih rok. Grof, ki je stal pri oknu in gledal ta prizor, je skoraj počil od smeha.
Prišel pa je na vrsto drugi brat, Vednolačen. Pljunil si je na podplate, nataknil čevlje na roke in z nogami v zrak začel romati proti gradu. A tudi tega je premagala strmina. Grof se je smejal, da je bil že ves solzan.
Tačas pa se je dvignil Tijek izza peči, odvezal kozo, vzel s police rdečo marelo, si obul en čevelj, drugega pa predrl ter si ga privezal na nogo in jo mahnil po ovinku proti gradu. Tam, kjer je zavila pot pod grajska okna. je položil levo nogo na kozin hrbet, z drugo pa predrl marelo in tako »jadral« v grad.
Ko je grof opazil tega čudovitega pešca, jezdeca in veslača po suhem in vse obenem, da ni ne bos ne obut, je
od smeha padel v nezavest. Hitro so pritekli grajski hlapci ter ga začeli ribati in polivati z vodo. To učinkovito zdravilo je grofa hitro spravilo k zavesti. Bilo pa je ravno prav. Kajti Tijek je že »priromal« skozi grajska vrata. Grof ga je seve bogato nagradil ter mu postregel z jedačo in pijačo, dočim sta »pametna« brata doma požirala sline in predla pajčevino v želodcu.
Tijeka pa je doletela še druga časi:. Grof ga je namreč vzel v službo za grajskega hlapca.
6. Tijek obira češnje
Nekoč pošlje grof Tijeka, svojega novega služabnika, obirat češnje. Pa pride ta čez dve uri nazaj s prazno košaro.
»Kje imaš češnje?« zakriči grof.
»Žlahtni gospod grof,« de mirno Tijek, »kar sem jih nabral na drevesu, sem zanesel v košaro na tleh, pa so prileteli škorci in mi vse pozobali.«
»Čakaj, tiček, ne boš ga. Grem s tabo in bom pod češnjo pa-zil na košaro,« pravi grof in gresta zotpet po češnje.
Tijek je bil zoipet eno uro v vejah, toda ko ga grof pokliče, na j D ride doli s češnjami, prileze z drevesa praznih rok.
»Kje so češnje?« zavpije razjarjeni graščak.
»Na drevesu, žlahtni gospod. Ko sem jih hotel obirati, se spomnim, da bi vam lahko katera padla na glavo, zato sem jih raje pustil v božjem miru.«
»Budalo,« pravi grof, »mar meniš, da so češnje buče? Le brž nazaj in bodi
brez skrbi, če mi katera pade na glavo.«
Tijek je molče ubogal. Šent pa si je že prej nabral polne žepe kamenja in ko je prilezel do prve veje, trešči z vso silo kamen graščaku na glavo.
»Ojoj«, zavpije grof, »kaj pa delaš, zlodej ?«
»Češnje obiram,« odvrne mirno Tijek. »Kaj vam je že katera padla na glavo?«
»O nič hudega,« pravi grof in požre bolečine.
Čez nekai časa zopet prižvižga kamen na grofovo glavo.
»Sapramiš,« zatuli grof. »Hajdi doli! Naj vrag vzame te češnje, jaz jih ne maram!«
»Saj sem pravil, da so te češnje vražje,« razlaöa Tijek ter strumno koraka poleg grofa v grad s prazno košaro, dočim se jih je sam oošteno rozobal.
(Dalje prih. dnjič.)
Zazveneli so kraguljčki
Čez poljano tiho zazveneli so kraguljčki, in snežinke bele zablestele kot draguljčki.
Žalostno so ptičke trudne glavice sklonile, ko snežinke mrzle hladno zemljo so pokrile.
Padale snežinke — svetli biseri — draguljčki, in k pogrebu ptičkam zazvonili so kraguljčki.
Mano G.

Arnošt Adamič
Deček iss sirotišnice (Povest)
Begunca
Odšla sta tudi Tonek in betežna Lucija. Na kolca sta znesla nekaj obleke in živeža, odklenila Čuvaja in zgubili so se med množico, ki se je gnetla v daljavo. Namenila sta se v neko vas blizu Vipave. Tam je imela Lucija brata Martina, bil je hlapec pri bogatem kmetu. Vsa pota so bila polna beguncev; včasih sta srečavala peščico izmučenih vojakov, ki so bili določeni, da zasedejo postojanke ob državni meji. Ob cestah so počivali izgnanci, kuhali in se ozirali s plašnimi očmi nazaj: misli so hitele k domovom, ki so bili zapisani razdejanju. Ves ta ve-letok gorja se je vil skozi vipavsko dolino, mimo Ajdovščine in preko Cola na Idrijo, Ljubljano — in še naprej. Ali se je pa valil preko Krasa in Tirol. Vlaki so bruhali na postajah v zaledju kri, zakaj vsa srca, iztrgana iz domačije, so krvavela. Proti ogroženi meji so hropeli vlaki, v njih izrabljene vojaške čete in stari topovi. Prva letala so letela nad goriško ravan gledat, če je bojno polje že zrelo za žetev. Za mejo, onstran cesarske meje, so čakale laške cevi znamenja, so zijali topovi v našo zemljo, na avtomobilih vojaštvo in z vseh strani so hitele še nove čete, brez konca je bilo njih število. Na binkoštno nedeljo je zažvižgala, zatulila prva avstrijska granata preko trepetajoče zemlje, zatulila je in se razpočila daleč za cesarsko cesto. Vojna z Italijo se je začela. Privršale so ko tropa golobov laške granate, razsule cerkve in tipale da-
leč v ozadje, kjer se je zbirala in hitela na mejo maloštevilna avstrijska bramba. Polnoči so zasvetili žarometi, so se tiho vnele svetlobne rakete in zatrepetale v zraku, je tu pa tam počil strel prednjih straž; kakor da bi se borili nevidni duhovi. Od morja do Tirolov je polagoma nastala živa črta, ki se je zagrizla v zemljo, naperila puške in vztrajala v besni borbi več ko dve leti. Uničujoč ogenj je bobnel ves ta čas po Krasu. Okoli vasi Doberdob, v Kostanjevici, na Fa j t jem hribu, Kalvariji, Sv. Gabrijelu je izkrvavel cvet slovenskih mož in mla-deničev. O j, žalostni Doberdob — slovenskih fantov grob!
Bolj kot nekdaj je občutil Tonek ljubezen do zemlje, ki jo je zapuščal.
»Tako se mi zdi, mati, kakor da bi se rodil tam doli, in srce me boli, ker bo vse uničeno.«
»Bog pomagaj!« je stokala reva in potiskala kolca po prašni cesti. Prvačina, Sv. Križ, Log, Duplje, Vrhpolje, Vipava pod Nanosom, še pičlih četrt ure in bila sta na cilju, kjer so se kadile vojaške kuhinje.
Gospodarju Anžetu ni bil preveč po godu novi prirastek, imel pa je dobro srce in sprejel je begunca. Tonek mu je pomagal na polju, Lucija v hlevu in živelo se je. Ves ta čas ni dobil Tonek nikake pošte.
»Kaj se boš žalostil, sedaj je vse narobe, Bog ve, kje leži tvoja pošta«, mu je dopovedovala Lucija.
Vedno je mislil, kam se je udri Pičino. Če bi zvedel zanj, na mestu
bi popustil vse in šel za njim toliko časa, da bi ga dobil. Kaj pa potem? Iz oči v oči bi se mu postavil in zahteval račun. Z njegovo krvjo si ni hotel mazati rok, to ne, pač pa je bil trdno prepričan, da bo priča njegovega konca. Da bi le vedel, kje tiči. Če je ušel tja preko, ga bo težko najti. Torej je premišljeval vse dni samo to in čakal, čakal. Včasih je povprašal kakega vojaka.
»Slišite, ali poznate Pičina tam od Gradiške?«
Vojaki vseh narodnosti so prihajali in odhajali, nihče ni vedel ničesar o Pičinu.
Počasi se je Tonku polegla maščevalnost, ker so bile vse prilike take, da so mu obrnile zanimanje v drugo smer.
Vipavska dolina je pogreznjena med Kras in Trnovski gozd. Po sredi teče Vipavščica v Sočo. Mnogo dobrih cest vodi mimo Ajdovščine, kjer se dolina razširja, proti Gorici. Dolina je med vojno služila za naravni prehod v bojno črto. V vseh vaseh je bilo skoro samo vojaštvo, ki se je pripravljalo na zadnji košček poti in počivalo, potem pa ponoči potuhnjeno lezlo v strelske jarke. V skritih dolinicah so lajali topovi, ki so bili s smrečjem, vejami ali senom pokriti, da jih ni mogel opaziti sovražnik. Včasih se je nenadoma približal sovražni opazovalec v letalu in gorje, kadar se mu je posrečilo kaj izvohati. Italijansko topništvo je usmerilo ogenj na sumljivo mesto in večkrat se je razletela granata v sredi med ljudmi in vse opustošila. Nekaj kilometrov za ukopanimi četami so bile kuhinje. Čez dan se je kuhala me-naža, o mraku so jo zlili v male
železne kotle in jih natovorili mulam. Vsak večer so šli s hrano previdno, brez besede do postojank, hitro raztovorili in se šele v jutrnji zori vračali. Če je sovražnik slišal klopotanje železnih kotlov ali ro-štanje orožja, je na slepo obsul vsa pota z ognjem, mnogokrat so bile čete radi tega brez jedi, na cestah so obležali ranjeni in ubiti vojaki, še preden so se pomerili s sovražnikom. Čez dan nisi videl žive duše, šele o mraku je vse zaživelo. Žarometi so tiho gledali in odkrivali pritajeno nočno vrvenje. Med jarki obeh nasprotnikov so bile postavljene goste in visoke ovire iz bodeče žice, da bi se menda niti miš ne mogla preriniti brez škode. Ponoči so se nad vsem tem dvigale bele, zelene in rdeče rakete, ki so jih z mehkim pokom izstreljavale iz raketnih pištol nevidne roke. Skrivnostna luč je trepetala v zraku, se počasi spuščala in ugasnila. Včasih so kje zaprasketale puške, je na kratko zaragljala strojnica. Povsod so mrliči z osteklenelimi očmi brezčutni in negibni strmeli v zrak, kakor da jih vse to ne zanima več. Ležali so na razparanih trebuhih in kosti so jim štrlele iz obleke. Kosti so ležale povsod, tam noga s čevljem, tu puška v objemu očrnele roke in raztresena rebra, ki se jih je držalo meso.
Tonek ni mogel vedeti teh stvari. Razumel je samo eno: po zeleni Goriški šviga sovražnikov bič, uničuje drago domovino, tepta po njej brez pravice. Videl je le eno: ob Soči stoji mlin, ki ga vabi in kliče. Kadar je zvečer gledal proti bojišču, je stiskal zobe in zaman čakal, kdaj se oglasi tromba zmage, kdaj bo
pregnan sovražnik. Na obzorje je gledal, tam je pa vedno huje bobnelo. V onemogli jezi je krčil pesti in žugal v daljavo. Vsak večer ga je morala poiskati Lucija. Skupaj sta sedela na skali v griču in motnih oči zrla svetlikajoče se bojišče.
»Pojdiva, Tonek, pozna ura je že,« ga je priganjala. Prijeti ga je morala za roko in spraviti na seno. Noči so bile zelo tople, v stein jaku je dobro počival. Skozi špranje je videl na dve poljski kuhinji. Tam so dobivale topniške čete hrano, preden so odhajale dalje. S kuharjem Janezom sta si bila zelo na roke. Janez je bil nekje od Krškega, dobrosrčen in zastaven mož, ki je imel doma sinka Tonkove starosti. Vedno je shranil kak priboljšek za svojega mladega prijatelja, ki mu je laskalo to /nanje. Celo Luciji je prav prišlo. Janez je imel posebno nagnjenje do vinske kapljice, ki se je seveda Lucija nikdar ni branila. Če je Tonek le utegnil, je sedel pri kuhinji in poslušal razgovore vojakov. Janez mu je moral seveda marsikaj razjasniti. Tako so mu minevali dnevi, nič posebnega se ni zgodilo. Skozi vas so korakali vojaki, je votlo ropotalo železje topniških oddelkov, ali so odhajali vozovi z ranjenci. Povelja so ostro odmevala po cestah, sirovi častniki so mučili podrejeno moštvo, vsak najmanjši prestopek je bil strogo kaznovan. Na zapadu je pa bobnelo kar naprej. Čas se je vlekel neskončno počasi. Ljudje so obubožali in celo vojske so začele stradati.
Tudi zima je minila brez posebnih dogodkov.
Lucijo je prognanstvo močno po-trlo. Odvisnost od sicer dobrohot-
nega Anžeta, slabša hrana in domo-tožje so ji zarezali globoke gube v izsušeno lice. Tavala je brez volje, poprijela včasih kako delo, prave moči pa ni bilo v njej. Edini, radi katerega se je še držala po konci, je bil Tonek. Zanj je skrbela, ga odevala, mu česala lase in molila z njim dolge rožne vence. Prestrašila se je starica nekega jutra, ko je s povešenimi očmi stopil pred njo in ji razodel svoj trdni sklep.
»Janez bo jutri odšel s svojo kuhinjo do Trnovega. Tudi jaz —« ozrl se je v njene zbegane oči in tiho nadaljeval, »tudi jaz bi šel z njim, saj me pustite — mati.«
»Zakaj? Kaj bom počela brez tebe?«
»Kmalu se vrnem, pustite me, moram ga najti.«
»Ali še vedno misliš nanj? Bog ve, če še živi,« je popustila in sovražna iskrica je zaplapolala v njeni sivi zenici.
»Notranji glas mi pravi, da se bova še srečala«.
Osorej tretjega dne sta bila z Janezom na poti proti Trnovem, kjer sta bila skrita dva 3OV2 cm možnar-ja — pravcati strah sovražnika, ki je vedno tipal s svojimi 28 cm granatami po trnovski okolici, da bi ju uničil. Tonek se je kar prislinil in nihče ga ni odganjal. Vsi so radi imeli dečka, ki jim je opravljal razna mala dela. Celo sitni narednik in poveljnik — oba Čeha, sta za-tisnila oko,, ko sta zvedela Tonkovo zgodbo. Kadar je prišel kak višji častnik, se je moral seveda potuhniti kam v breg med trte ali kostanje, sicer je pa užival najširšo prostost. Nekje je staknil vojaško čepico in jo vznotraj podložil s pa-
pir j em, da mu ni lezla na ušesa. Ko je dobil od Janeza ponošene vojaške hlače, mu jih je obrnil in zožil četni krojač tako, da je bil oblečen in na hitro popolnoma sličen vojaku.
Dnevi so minevali, nobeden brez svinčenih pozdravov iz nasprotnikovih topov.
Nekoč je baš pomagal Janezu snažiti kotel, ko je privršala granata in zatulila na cesto, za njo še dve, prav blizu možnarja.
»Tonek, sedaj bo pa najboljše, da se vrneš k Luciji, tu ni več varno,« mu je resno svetoval Janez. Tonek je pa vzbočil prsi:
»Misliš, da se bojim? Še kam bliže bom šel, če me ne maraš več tu.«
»No, no, saj te ne odganjam. Kaj pa tvoj Pičino?«
»Ničesar ne zvem. Toliko vojaštva je že šlo tod mimo, vedno sem tedaj prežal ob cesti in izpraševal, a nikdar nihče ne ve nič o njem.«
»Verjemi mi, ušel je k Lahom, zaman ga iščeš. Domov pojdi in kakega dela se loti, mlad si in ni prav, da postopaš.«
Tonka so zabolele te besede in žalostno se je obrnil proč.
»Ej, Tonek, saj ne mislim tako hudo, le skrbi me! Naj se ti kaj zgodi, potem si ne bom mogel nikoli odpustiti, da sem te vzel s seboj.«
»Če me ne bi ti vzel, bi šel pa sam, makar k Lahom.«
»Oho — glej, glej!« se je posmeh-nil Janez.
»Res, sam bi šel. Vedno me je vleklo kam drugam, nikjer ne najdem obstanka. Morda bi na Logon-drovem ostal za vedno, no, pa je že tako prišlo, da nas je razkropila vojna. Onega lumpa bom že izplačal.«
»Bomo videli,« je Janez neverjetno skomignil in miei kavo. Po cesti je tedaj pritaval prednji del nekega polka. Tonek je popustil delo in se zapodil na cesto, stopil na kilometrski kamen in začel motriti obraze izmučenih trpinov, ki so se trudni pomikali v prahu, težko otovorjeni, odpetih suknjičev in motnih oči, na Fajtji hrib v jarke. Tudi to pot je zaman iskal med množico.
(Dalje prihcdnjič.)
Dr. V. K. o t un
Jožko in železnica
Ponosno je korakal Slokanov Jožko po vasi, oziraje se na desno in levo, da bi zagledal koga, komur bi povedal, kaj vse je bil včeraj doživel. Kar tiščalo ga je v grlu; tako rad bi se bil otresel novice. Pa tudi svoj novi klobuk je hotel pokazati.
Naposled je opazil Vraničevega Jakca, ki je razkoračen stal na pragu domače hiše, držeč roke v žepu.
»Jakec!« je tedaj zaklical. »Jaz sem videl pa železnico.«
»Kje neki si jo videl?« je Jakec pod-smehljivo vprašal in se namrdnil, češ, da mu ne verjame; kajti poznal je Jožka, da se rad pobaha.
»V Celju sem jo videl; pa zares.«
»Kajpa! Saj v Celju še nikoli bil nisi,« ga je Jakec zavrnil.
»Seveda ne! — Včeraj sem bil, z atom. — Kaj misliš, da se lažem! — Vidiš! Ta-le klobuk so mi kupili,« se je Jožko rotil in kazal svoje novo pokrivalo.
Novi Jožkov klobuk je Jakca zbodel v oči; kajti njegov je bil že ves poveh-ljan in je imel tudi veliko režo na vrhu oglavja, da mu je šop las štrlel iz nje. Pogled nanj ga je poparil; prejšnja oblastnost ga je minila. »No, kakšna pa je, če si jo videl? Ali je lepa?« je zdaj prijazneje vprašal.
»Uhh!« je Jožko pritrdil in pokimal. »Pa še kako!«
»Ali je taka kakor tista, ki ti jo je Miklavž prinesel?«
»Kaj pa misliš!« ga je Jožko zavrnil. »Še več ko tristokrat je večja.«
»Še več ko tristokrat!« se je Jakec začudil. »Koliko pa ima voz? Ali šest kakor tista tvoja?«
»Počakaj, da se zmislim!« Jožko reče in začne na prste šteti. Nato pa: »Že vem: deset pa spet deset pa spet deset pa spet deset in pa še enega. Moj ata, ki znajo do sto šteti, so rekli, da jih je .. Ne vem že koliko; sem pozabil. — Taka vrsta jih je, da jih ni nikoli konec«.
»Huuj! Toliko jih je! To jih je cela procesija; še več, kakor kadar se svati vozijo,« je Jakec strmel. »Kam jih dajejo pa pod streho, kadar je dež? Saj ne gredo pod noben kozolec.«
»Naj gre dež, če hoče! Kaj misliš da jih premoči, ko pa so iz železa! Zato so železnica.«
»Potem so še težji ko naš parizar.«
»Kaj vaš parizar!« je Jožko zanič-ljivo zamahnil z roko. »Vaš parizar naj se kar skrije pred njimi!«
»Pa se ne ugrezajo v blato, če so tako težki?«
»Kaj misliš, da tečejo kolesa po zemlji! Po debelih železnih palicah drdra-jo. In kako naglo se vrtijo! Ti ne veš. Še naglej e kakor takole,« in začel je na vso moč vrteti desnico, da bi pokazal brzino.
Jakca pa je imela vedno večja radovednost. Kar v glavo mu ni šlo, kdo bi mogel tako težke voze s toliko brzino vleči. Zamislil se je, potem je pa vprašal: »Kdo jih pa vleče? Ali voli?«
»Kako si neumen!« se je Jožko poro-gal. »Mahedravi voli naj bi jih vlekli! Kako pa! Saj še naš sivec ne dirja tako naglo, da bi jih dohajal.«
»Pa je rekel Vozličev Tonček, da je v Celju videl, ko so gnali vole k vozem, da bi jih v nje upregli.«
»Naj reče Tonček, kar hoče! On je prismoda, če to pravi. Kje pa imajo že-leznični vozov\ ojesa in vage! Hm! No, če pa nimajo ojes in vag, potem ne mo-
lOC»
rejo upreči ne volov ne konj.« Nato malo pomolči; potem p^ pravi: »Jaz pa vem, kdo jih vleče. Ce se zarečeš, da ne boš nikomur pravil, ti pa povem. — Veš, kdo?« Zdaj stopi k njemu in mu skrivnostno pošepeče: »Hudir.«
Jakec se je pa tako ustrašil te besede, da ga je kar zaneslo. »Res, res! Sam hudir in nihče drug,« je Jožko zatrjeval. »Ti ne veš, kako se jezi, ko mora tako težo vleči: brlizga, piha, buha, in kadar mora prav močno potegniti, tedaj tudi jezik pomoli iz gobca. In kakšnega! Huujé! Ves goreč je kakor plamen.«
»Moja mama so pa rekli, da je hudir v peklu,« ugovarja Jakec.
»Kaj misliš, da je samo en hudir!« ga Jožko zavrača. »Kajpa! Več ko sto jih je. Nekaj jih je v peklu, nekaj jih pa po svetu rokomavha in ljudi zape-ljava, da lažejo, kolnejo, se tepejo in mame me ubogajo. Če pa od teh koga ujamejo tisti gospodje, ki se jim pravi žolnirji, tedaj ga zapro v mašino in alò! zdaj mora vleči. Saj kdo drug bi tudi ne zmogel take teže, ko so vozovi polni pomaranč, fig, rožičev, ljudi in drugih takih reči.«
»Zakaj nimamo tudi v Glin j ah železnice, da bi tudi k nam vozili fige in rožiče! — Ali bi jih jedla! Jeli, Jožko!«
»Do nas je zaradi tega niso zgradili
—	so moj ata rekli — ker imajo Glinje samo osem hiš in ne stoji tukaj nobena tovarna. — Zato pa že vem, kaj napravim, kadar bom velik. Veš kaj?
—	Tovarno postavim; tako, ki bo imela visok dimnik, iz katerega se bo vedno kadilo. Tam na našem bregu bo stala, da se bo videla do Celja. In ugani, kaj bom v njej kuhal! Kaj misliš? — Šo-kolado. Uh,« je rekel in se obliznil.
»Jeli, Jožko, da je boš tudi meni kaj dal! Ah, ti ne veš, kako rad jaz jem šokolado !«
»Če mi boš pomagal tovarno graditi.«
»Bom pomagal, bom.« je Jakec v en j sapi zatrjeval.
»Ti boš malto nosil, jaz bom pa zidal,« je Jožko določil im tako že zana-prej razdelil delo. -—
Ko sta dorasla, sta pa menda pozabila na ta svoj domenek ali ka li. Istina je namreč, da Glinje še danes nimajo ne tovarne ne železnice.
Trije najboljši odgovori na naše vprašanje: Božična prigoda ali radovedna bratec in sestrica
Poslali so jih : Tanja, Vida in Jana iz Ljubljane, Danijel Bezlaj iz Ljubljane (dobi razpisano nagrado)
in Peterček Kozinc Iz Maribora
SHoči — mozzicete
(Pravljica)
V nekem kraljestvu je živel ubog mlinar, ki je imel zelo lepo hčerko. Ta je bila razen tega tudi pametna in premetena; zato je bil mlinar tako domišljav in ponosen nanjo, da je rekel nekega dne samemu kralju: »Moja hčerka zna presti zlato iz navadne slame!« Ko je kralj, ki je zelo ljubil bogastvo, slišal mlinarjevo bahanje, se mu je vzbudil pohlep po denarju in zlatu in zapovedal je, naj deklico takoj privedejo k njemu. Peljal jo je v sobo, kjer je bilo nakopičeno obilo slame, ji dal kolovrat in rekel: »Do jutra moraš spresti vso to slamo v zlato, če ti je kaj do življenja!« Nič ni ubogi deklici pomagalo, ko je pričela zatrjevati, da tega ne more in ne zna storiti. Sobo so zaklenili in jo pustili samo.
Sedla je v kot sobe in bridko tožila nad nesrečo, ki jo je zadela. — Medtem so se nenadoma odprla vrata in prav smešen, ma jhen moži-ček je priskakljal v sobo in rekel: »Dober dan, ljuba deklica, zakaj pa tako milo jočeš?« »Ah«, odvrne ona, »vso to slamo moram spresti v zlato, pa ne vem, kako bi to napravila.« »Kaj mi daš, če storim to jaz mesto tebe?« ji pravi možiček. »Svojo ovratnico ti podarim,« odgovori deklica. »Dobro«, ji reče možiček in se usede za kolovrat. Kolo se je pričelo vrteti, da je bilo veselje gledati, in kmalu je bila vsa slama suho, rumeno zlato.
Ko je prišel kralj in videl vse to bogastvo, se je zelo začudil in bil nad vse zadovoljen. Toda njegovo srce je postalo še bolj željno denarja in zaprl je mlinarjevo hčerko v večjo sobo ter ji dal novo nalogo. Zopet ni vedela deklica, kaj ji je storiti, in je bridko jokala. Mali možiček pa je zopet odprl vrata in vprašal: »Kaj mi daš, če opravim tvoje delo?« »Prstan s svoje roke«, je odvrnila deklica. Mali prijatelj je vzel prstan in začel delati; delal je do jutra, dokler ni zgotovil.
Kralj je bil zopet presenečen, ko i e zagledal bleščeče zaklade, vendar še vedno ni bil zadovoljen in je peljal mlinarjevo hčerko tretjič v še večjo sobo in rekel: »Vsa ta slama mora biti spredena to noč!« Če boš naredila, kar sem ti naložil, postaneš moja žena!« In odšel je iz sobe in zaklenil vrata. Takoj, ko je bila deklica sama, je pristopil k njej palček, njen prijatelj, in rekel: »Kaj mi daš, če spredem že tretjič zate zlato?« Deklica pa mu žalostno odgovori: »Sedaj nimam ničesar več!« »Potem mi obljubi«, reče škrat, »da mi podariš svojega prvega otroči-čka, ko boš kraljica.« »Tega ti ne morem obljubiti«, je tarnala in prosila mlinarjeva hčerka. Ko pa ni mogla najti drugega izhoda iz svoje stiske, mu je obljubila, za kar jo je prosil, in palček ji je zopet spredel vso slamo v zlato. Ko je prišel drugo jutro kralj in videl, da je naloženo delo opravljeno, je priredil veliko svatbo. Tako je mlinarjeva hčerka postala resnična kraljica.
Svojega prvega otroka se je kraljica zelo razveselila. V tem svojem veselju je popolnoma pozabila na palčka in na obljubo, ki mu jo je dala. Nekega dne pa stopi palček v njeno sobo in jo spomni dane besede. Kraljica je pričela jokati radi nepremišljene obljube in je ponudila možičku vse zaklade kraljestva v zameno. Toda on o tem ni hotel ničesar slišati. Končno pa so ga omehčale njene solze in dal ji je tri dni odloga. Zahteval pa je, da v teh treh dneh zve za njegovo ime. Ako bo tretji dan povedala ime, bo lahko obdržala svojega otroka.
Kraljica je ležala budna vso noč in premišljevala, kako naj bi bilo škratu ime. Razposlala je tudi sle po vsem kraljestvu, da bi poizvedovali za raznimi imeni. Ko je drugi dan prišel možiček, mu je pričela
naštevati vsa imena, ki jih je kdaj-koli slišala: Tomaž, Benjamin, Jeremija, Savel itd. Toda pri vsakem je palček zmignil z glavo in rekel: »To ni moje ime!«
»Skoči-možiček je meni ime, kraljica tega nikdar ne izve!« Ko je kraljica to slišala, je poskakovala od veselja. Prišel je rao-žiček in rekel: »No, ali si pogodila,
Drugi dan je kraljica začela naštevati vsa šaljiva imena, toda tudi od teh ni bilo nobeno pravo. Tretji dan pa se je vrnil eden od služabnikov in rekel: »Sicer nisem mogel zvedeti nobenega novega imena, toda, ko sem hodil po nekem bližnjem hribu, sem ugledal med drevesi kočico, pred njo pa ogenj. — Okoli njega je plesal smešen moži-ček in pel:
kako mi je ime?« »Gotovo si Janez?« »Ne, nisem!« Si pa Vinko?« »Tudi ne!« Potem pa ne moreš biti drugo nego Skoči-možiček!« »To ti je povedala čarovnica,« je jezno zavpil možiček in udaril z nogo po tleh tako močno, da se mu je za-drla v zemljo in jo je komaj z obema rokama izpulil. Potem jo je od-kuril, kar so ga nesle noge. In nihče več ga ni videl v kraljestvu.
Mikica
1Cako so včasii) »regije lomili«
Zima je bila tista leta zelo huda. Škripalo je pod nogami in na »Kernu«, precej velikem javnem drsališču za ljubljansko trnovsko cerkvijo, ki je sedaj zasuto in deloma zazidano, nas je vabil debel, lesketajoči se sneg. V zimskem času se je pred desetletji tam zbiralo in drsalo pol ljubljanskih učencev in nižješolcev. Bili smo večinoma siromašnih roditeljev, pa je zato le redko kdo izmed nas posedoval drsalke;
imeli so pač nekateri po dve, največ pa le po eno, »šlajbčuh« se je zvala v našem jeziku (»šlajbčuh« —• nemški »Schlittschuh«). Privezali smo si ga na nogo kar z motvozom od sladkornih stožcev ali odrezanim rcbom starega materinega »interfata« (debelo, bombažno spodnje krilo, ki so ga nosile naše stare mamice).
O, ho! Pa so bili dečki kljub tem nedostatkom pravi, pravcati umetniki. — Če se
je n. pr. Štrbonceljevemu čenčku v silni umetniški razgibanosti odvezal in snel »šlajbčuh« na nogi, je vztrajno kar po zadnji plati hlač naprej delal neverjetne loke in lokce. Videti bi ga morali današnji favoriti, da bi znali prav oceniti njegove ne-venljive zasluge na področju umetnega drsanja na eni drsalki. —- Preden se je pognal, je odskakoval kakor kobilica in krilil z rokami, ko da je vse njegovo. To vam je bil res tič, da malo ali nič takih! Pa tudi drugi. Guzeljev Tonček se je znal drsati stojé, čepč, največkrat pa celo klečč, ko mu je neljubo izpodletelo in si je pri tem pošteno opraskal vsa kolena in raztrgal hlače. Hudečkov Nacek je stoječ na eni drsalki v zaletu dvignil drugo koleno do nosa, pa se mu ni nič pripetilo.
Ne bom sicer trdil, da si tu pa tam kdo od nadebudnih drsalcev, ki se je le preveč spustil v drzne vragolije, ne bi bil opraskal nosu — pa kaj je bilo njemu za »en« nos. Saj je bil vendar junaki
Vso to dovršeno umetnost je spremljalo bučno in burno odobravanje ostalih, ki niso bili tako pogumni, živžava, vriskanja in petja je bilo na pretek, celo drsališče je bilo živo veselje, en sam smeh. Dasi je pritiskal oster mraz, je bil sleherni drsalec dobro razpoložen, kapljice pod nosom si je sproti brisal ob rokav in prav nič se mu ni mudilo domov za peč.
Najlepše od vseh pa sta drsala sosedov Jelko in Jozeljnova Ančka. Le kako mirno, dostojanstveno sta ob nedolžnem kramljanju izvajala težke loke in osmerke. V pravi ponos nam je bilo, da smo imeli med nami tako izrednega drsalca, vendar smo Jelkca za take uspehe skoro malce zavidali. Ako Ančka česa ni znala, ji je Jelko vedno uslužno raztolmačil in sam pokazal, pa je postajala v njegovih veščih rokah od dne do dne bolj domača na ledenem zrcalu.
Nekega popoldne nas je ob najboljšem razpoloženju, sredi vrtoglavega drsanja presenetil razburljiv klic: »Pomagajte, pomagajte! Ančka si je zlomila nogo«.
Hipoma smo odbrzeli na kraj nesreče in se gnetli okrog ponesrečene Ančke, ki ji je Jelko že sezuval čeveljček z zlomljene noge. Moralo jo je zelo boleti, ker je bridko vzdihovala. Vsakdo izmed nas je čutil dolžnost, pomagati ji, pa seveda ni mogel.
Žalostni smo bili, potrti ter smo globoko sočuvstvovali z revico in Jelko ji je brisal debele solze. Vendar na srečo ni bilo tako hudo, kakor smo prvotno mislili. Star gospod je Anici pretipal nožico in ugotovil: Noga je le malo izvita! Posadili smo jo na voz in kavalir Jelko jo je prepeljal domov, kjer so jo kaj hitro izlečili. Bila je kmalu zopet zdrava na ledu med nami. Mlada kril
Proti večeru so se na »Kern« pritepli še oni, ki so morali na zahtevo staršev po šoli pomagati pri domačem delu, v hlevu pri živini in kidati sneg ali tlačiti zelje in repo. O, to so bili že celi mali hlapci, »bombe« smo jim rekli. Naskakavčkov Francelj pa Matičkova dva in še cela vrsta drugih. Celi hrustje, fantje od fare! Bili so nerodni mo-tovileži ter niso imeli drsalk. Ti so lomili regije. No, kaj me pa gledate! Regije?! Ne veste, kaj so regije? »Lomiti regije« je domači strokovni izraz za svojevrsten, opasen sport na ledu, ki se lahko izpremeni v neprijetno zimsko kopel. Je torej pod okoliščinami lahko tudi Kneippova kura. Da povem! Spoprijeli so se za roke v dolgi vrsti ter vsi istočasno pričeli poskakovati. Vsi torej enkrat na desno, enkrat na levo nogo. Tako strnjeni so tekali v skupinah po dvajset ali več skupaj od enega konca drsališča do drugega. Pod njihovo težo pa se je led opasno gugal, škripal in pokal. Če se je ob južnem vremenu, kadar je bil led šibkejši, kateri od »bomb« pogreznil pod gladino, se je vse treslo od smeha. Hitro so ga kakor miš mokrega potegnili na površje in urnih krač jo je popihal premražen domov v brlog, za njim pa se je zopet razlegal urnebesni krohot in padale so hudomušne zbadljivke. Doma so ga oče še primerno nagradili in mu kot plačilo za junaški čin temeljito izprašili malopridne hlače. Ali nič ni to škodilo takemu junaku: »Še bo »luštn«, pa hajd naprej!
Povedati je treba, da velike nevarnosti v teh slučajih ravno ni bilo, ker je bilo drsališče zelo plitvo, ti predmestni dečki so pa vsi bili dobro utrjeni, saj so v najhujši zimi hodili brez suknjičev. Škodovala jim torej taka prostovoljna kopelj ni. Vsekakor bi take drzkosti pri manj utrjenih otrocih rodilo dalekosežne posledice, pa jih otroci sedanjega časa pametno izbegavajo sebi v korist. Vse to pa, kar sem vam povedal, se
je godilo pred desetletji v stari Ljubljani, v dobri, priprosti stari Ljubljani.
Mrzla zima poklanja mladini v izobilju svoje čare, ki ji nudijo mnogo zdravju potrebnega razvedrila v prirodi. Posluževati se mora teh naravnih darov v strogih mejah in ne pretiravati, da ji ostane res v trajno korist in ne v škodo, kakor mali Jozljevi
Ančki. S prostim gibanjem in globokim vdihavanjem se pri drsanju, smučanju, sankanju in na izprehodih mladini krepijo mišice in bistri duh.
Zato le pridno in pametno vživajte zimsko veselje, ki je velik dar prirode baš — mladim ljudem!
Srbske narodne
1. Hodža in njegovi učenci
Hodža Nasradin si je na moč prizadeval, da bi svoje učence naučil vljudnosti. Med drugim jih je učil, da morajo zaploskati in zaklicati: »Hajir Alah (Dal Bog, da bi ti bilo v prid)!« vsakokrat, kadar slišijo starejšega človeka kihniti. Neki dan je hodža nekaj popravljal pri odprti jami na svojem vrtu, pa se mu je spodrsnilo in padel je v jamo. V njej je bila globoka voda, v kateri toliko da ni utonil, pa je klical učence na pomoč, da bi prinesli vrv in ga izvlekli iz stiske. Poslušni učenci so kmalu dobili vrv, jo vrgli učitelju in ga z združenimi močmi jeli vleči iz jame. Le malo je še manjkalo in bil bi na vrhu in rešen, ko je kihnil, ker je bil ves premočen. Kakor bi trenil, so učenci izpustili vrv, zaploskali in zaklicali: i»Hajir Alah, hodža!« Ubogi hodža je strmoglavil nazaj v jamo. »Ej,« je rekel sam pri sebi, »prav mi je. Najprvo bi moral učence učiti pameti, potem šele vljudnosti!«
2. Cigan in nevesta
Ciganek kovač je prišel v vas in hodil od hiše do hiše, da bi dobil kako delo. Prišel je tudi v hišo, kjer se je gospodar pred kratkim oženil z mlado deklico. Mlada ženka je nameravala splesti možu nogavice, pa je vprašala cigana, če ji zna narediti dvoje igel za pletenje. »Ej, gotovo-, je odgovoril cigan; samo če mi daš dovolj velik kos železa, pa ti hitro naredim dvoje igel za pletenje.« Mlada ženka je prebrskala vso hišo, da bi našla primeren kos železa, in naposled je v skednju
našla plug. »Bi ta kos železa zadostoval za dvoje igel?« je vprašala cigana. -— »Ne popolnoma,« je odvrnil cigani. »Ker pa kot mlada ženka šele začenjaš z gospodinjstvom, bom iz svojega dodal potrebnega železa in ti naredil igli, kakršni potrebuješ.« Takoi rekoč je vzel plug in jo urno potegnil iz vasi. Iz druge vasi pa je poslal mladi ženi dvoje igel, kakor ju je potrebovala za svoje delo.
3.	Nasradin in zdravnik
Hodža Nasradin je nekoč imel nesrečo, da je padel po stopnicah in si zlomil rebro. Njegova žena je nemudoma poslala po 'hakima (zdravnika). Hakim ga začne tolažiti: »Nič hudega ni, hodža. Le brez strahu bodi. V kratkem te ozdravim.« — »Počakaj malo, hakim Baši,« je dejal hodža. »Preden me začneš zdraviti, moram vedeti, če si že kdaj padel po stopnicah in si zlomil rebro.« — »Tega pa ne, astafr Alah (Bog obvaruj)! Še nikoli!« je odgovoril hakim. — »Potem ne potrebujem tvoje pomoči« je odvrnil hodža. »Potrebujem zdravnika, ki je sam izkusil, kaj se pravi pasti in si zlomiti rebro. Z Bogom!«
4.	Štirideset let star kis
K hodži Nasradinu je neki dan prišel prijatelj in. mu rekel: »Slišal sem, da imaš kis, ki je štirideset let star. Ta je gotovo hud kot vrisk. Daj mi ga malo.« — »Dragi moj prijatelj,« mu odgovori hodža, »če bi bil jaz dal nekoliko tega kisa vsakomur, ki me je prosil zanj, bi ta kis že davno ne bil več štirideset let star kis.«
Zastavice sa brinine glavice
i.
KRIŽALJKA
8. ognjenik v Italiji; 10. enota upora pri elektriki; 11. predlog; 13. ud; 15. zelenjava; 18. veznik; 19. hrvatski kazalni zaimek; 20. egiptovsko božanstvo; 21. vas pri Ljubljani; 22. plemič; 23. veznik; 24. rimski pozdrav; 27. žensko ime; 29. igralna karta.
ZLOGOVNI KVADRAT
V kvadrate vstavi zloge, ki jih sestaviš iz naslednjih črk; a, a, a, a, č, č, d, d, d, e, e, e, e, e, 1, 1, r. ž.
12 3	Pomen besed:
Pomen besed: Navpično: 1. samostanski predstojnik; 2. kratica; 4. kontinent; 5. zločinec; 6. reka v Italiji; 8. bivališče redovnikov; 12. kraj pri Ljubljani; 14. žuželka; 17. medmet; 18. darilo; 20. boleče mesto; 21. veznik; 22. pogojnik; 25. osebni zaimek; 26. prva žena; 28. igralna karta.
Vodoravno: 2. veznik; 3. zemljepisni pojem; 4. naziv očeta; 7. planet;
1.	mesto v Dravski ban.,
2.	pokrajina,
3.	pokrivalo. 3.
POSETNICA
D. SERŠON	
	CELJE
Kaj je ta mladenič?
REŠITEV UGANK IZ ČETRTE ŠTEVILKE
I.	Križaljka: vodoravno: 1. božič, 2. prota, 3. menih, 4. Una, 5. tek, 6. oka, 7. aloa, 8. alga, 9. as, 10. ol, 11. gram, 12. vsak, 13. kum, 14. ion, 15. som, 16. album, 17. vedro, 18. kipar; navpično: 2. pika, 6. oglas, 11. Gubec, 12. vnuk, 16. ara, 19. Bosna, 20. alarm, 21. Rim, 22. osa, 23. četa, 24. milo, 25. ne, 26. ob, 27. vrh, 28. los, 29. miš, 30. etika, 31. kolač.
II.	Voščilo: Vesele božične praznike.
III.	Besedna uganka: sipa, lipa, šipa, pipa.
IV.	Besednica: Ncvo leto.
VSE ŠTIRI UGANKE SO PRAVILNO REŠILI:
Nuška Hrovatova, Anica Furlanova. Tanja Pollakova, Miloš Babič in Nikolaj Ko-ritnik, vsi iz Ljubljane; Majda Kurnikova in Zoran Jerin, oba iz Celja; Franc Šlaj-pah iz Čateža pri Veliki Loki; Ivan Svolj-šak iz Dcba; Božica Roševa iz Dola pri Hrastniku; Dragica Vendraminova iz Laporja pri Slov. Bistrici; Dušica Škerljeva, Ljuba Založnikova in Radovan Vrabl, vsi iz Maribora; Ladislav Petrovčič iz Most pri Ljubljani; Nani Hribovšek iz Motnika;
Dodo Majzelj iz Novega mesta; Vera Ivan-šekcva, Danica Vodopivčeva in Vida Ko-vačičeva, vse iz Ptuja; Dragica Lavričeva iz Rogaške Slatine; Ivan Rojnik iz Slovenj-gradca; Božo Kokotec iz Stare cerkve pri Kočevju; Bojana Ravbarjeva iz Stare vasi pri Brežicah; Zlatica Jugova iz Studencev pri Mariboru: Lojzka Svetetova iz To-mišlja; Boris Droč iz Vidoncev pri Gornji Lendavi; Stojan Drašček iz Zaloga pri Ljubljani.
NAGRADE.
Takole je muhasti žreb razdelil tople žemperčke, ki jih je uredništvu »Zvončka« za naše pridne bežične ugankarje naklonil neimenovani dobrotnik:
1.	Bojani Ravbarjevi iz Stare vasi pri Brežicah;
2.	Francu Šlajpahu iz Čateža pri Veliki Loki;
3.	Božici Roševi iz Dola pri Hrastniku;
4.	Milošu Babiču iz Ljubljane;
5.	Lojzki Svetetovi iz Tomišlja, Ig - Studenec pri Ljubljani.
Gospod Doropoljski se blagemu darovalcu v imenu srečnih nagrajencev iskreno zahvaljuje za naklonjenost!
Ix mlađi!> peres
Prispevki »Zvončkarjeu«
KRALJU ALEKSANDRU ZA ROJSTNI DAN
Kaj bi kralju podarila za presvetli rojstni dan? Pesemco mu bom zložila in veselo jo zapela, da ponosno bo donela prav v kraljevski Beograd!
Angela U l č ar j e v a
«
Gabrijel Kol bič:
PRVIČ V MESTU
Jurčku jc žc deset let, vendar še ni videl mesta. Kolikokrat so se doma menili, kako je tam, ali Jurček si ne more predstavljati hiš, ki se baje vrste križem kražem, po levi in pravi, in med njimi gre hrup in šum. Vse to hoče Jurček vsaj enkrat v življenju videti.
Zategadelj venomer tarna in proßi sestro, da naj ga vzame seboj. Mati pa pravijo: »Tam te zgrabijo, prodajo ter odpeljejo v Afriko, kjer te pojedo!«
Njegova zvesta sestra pa končno le izprosi pri materi dovoljenja. Joj, kaka radost!
Dolga je pot. Noge začnejo boleti Jurčka, ki še nikoli ni hodil tako daleč. »Ali bova že skoraj tam?« nestrpno vprašuje sestro. Goro, od katere so se doma razločevali le obrisi, je videti tu čisto jasno. Telefona, ljudstva in hiš je čedalje več in več. In avtomobili! Jurček je videl na vasi komaj vsake kvatre katerega, tu pa švigajo kar drug za drugim. Neznosen je ta hrup, ropo-tanje in piskanje. —•
Tega večnega ogibanja pač Jurček ni vajen. Ko prideta s sestro do prvih izložb, ga kar ne more spraviti naprej, kajti tako čudovitih jabolk in tako velikanskih klobas še v sanjah ni videl. Da bi se ne zgubil med ljudmi, mu svetuje sestra, naj se je drži za krilo; ali to se mu zdi nespametno in žalilo
bi tudi njegovo možkost, zato ko-rajžno stopa med ljudmi. Ni še napravil pet korakov, že se je desetkrat zaletel. Tu se zaleti v neko gospodično, ki nese metlo in nekaj drugih stvari s trga. skoraj bi ji bil vse izbil iz rok, za plačilo mu gospodična zapreti z metlo. Jurčka je sram, ker gre toliko ljudi za njim, ki morda gledajo nanj. A nesreča ne počiva. Mimo jo primaha gospod ter inu zbije široki kmetski klobuk z razmršene glave, da se skotali po pločniku. Ko to vidi neki mestni paglavec, brcne z veseljem klofeto na sredo ceste, kjer švigajo avtomobili in drčijo vozovi. Jurčku se uderejo debele solze. Ne zna si pomagati. Glasno pokliče sestro, ki je medtem že odkrev-sala naprej, ne vedoč za nezgodo, ki je zadela ubogega Jurčka. Ne izgovori še docela sestrinega imena, že ga nekdo pograbi prav trdo za ščetinaste lasa Pogleda kvišku ter uzre moža, ki ima tako svetle gumbe na obleki, da se celo naš ubogi Jurček vidi v njih. »Križ božji, kdo me pa zdaj tipa po telavi? To je gotovo Radeckv, saj oče tako radi pripovedujejo o njem, kako svetle gumbe je imel!«
Medtem jo primaha preljuba sestra nazaj, iščoč svojega bratca. Zagleda ga, kako stoji sredi ceste pred neznanim generalom. Hitro si popravi ruto na glavi ter jo mahne proti policaju. Po kratki svarilni pridigi vrne policaj Jurčka sestri, ki je medtem pobrala njegovo pokrivalo. Mahnila sta jo proti domu.
*
Naslednjega dne je Jurček pripovedoval doma tovarišem, kako je Stal »pozor« pred Radcckvm, kako mu je nonosno gledal v svetle gumbe, dolge brke in črne oči.
PRIMORSKIM BRATOM
Primorci naši še ječi j o, sovražne jih pesti tiščijo. Kdaj jih osvobodimo? Složni vsi bodimo! V slogi je moč, z neslogo pa proč, nesloga le podira! Postati moramo drevo, ki ga tujčeva sekira nikdar več oklestila ne bo!
Venčeslav Podričnik-Gnadčenko
Stric Maiic
s košem novic
Dne 15. jan. t. 1. je obhajal 501etnieo rojstva ugledni sotrudnik našega lista, pisatelj g. Josip Vandot, ki je podaril slov. mladini Kekca. Jubilant je v letošnjem »Zvončku« objavil pretresljivo pripovedko: Drejkint Verne duše.
Nj. Vel. kralj Aleksander in kraljica Marija sta o božiču obiskala mesto Zagreb, kjer sta bila ob vsakem koraku deležna najprisrčnejših dokazov ljubezni in iskrene vdanosti.
Nalivi in južno vreme so pov/ročili v začetku meseca januarja ogromne poplavne katastrofe v vsej Evropi. V naši državi je bila v tem pogledu posebno prizadeta Bosna, kjer je bil ponekod uničen ves poljski pridelek, opustošeni mostovi in človeška naselja. Posebno hudo je pa bilo v Kaliforniji (Južna Amerika), kjer ljudje že od 1. 1877. ne pomnijo tako strahovite povodnji. Več tisoč ljudi je ostalo bre/ strehe, bilo pa je tudi mnogo smrtnih žrtev. N'arastle vode so odnesle približno 20 velikih železnih in betonskih mostov. Škoda, ki so jo povzročile poplave, znaša
mnogo milijonov dolarjev.
«
V okraju Unter Wallis v Svici so v jeseni pričeli graditi most iz betona, ki se bo vzpenjal 187 m nad reko.
z
Iz Koroške poročajo, da je zamrznilo Vrbsko jezero pri Celovcu. Led na tem jezeru je velika redkost, ker je Vrbsko jezero eno izmed najtoplejših v Evropi.
Časopisi prinašajo zanimive številke o lanskoletnem tekmovanju za nogometno prvenstvo Jugoslavije. Igralo se je 110 tekem, vsak klub je s svojim nasprotnikom odigral po dve tekmi. Na vseh tekmah so prodali 260.280 vstopnic, dohodki vseh tekem pa znašajo 3,254.625 dinarjev.
Francosko trimotorno letalo »Smaragd« je zaradi neurja strmoglavilo in pokopalo pod seboj 12 oseb.
Po statističnih podatkih živi v tujih državah 334.000 slovenskih izseljencev in sicer: v Ameriki 250.000, v Argentini 20.000, v Kanadi <>000, v ostalih državah južne Amerike 5800, v Avstraliji 200, v Nemčiji 30.000, v Franciji 15.000, v Belgiji 3000, v Ho-landiji 3000 in v Avstriji 1000.
V neki pariški tvornici za letala so iz-gatovili vodno letalo z 1600 konjskimi silami. ki bo letelo s hitrostjo nad 500 km na uro in bo najhitrejše letalo te vrste na svetu.
V Hirminghamu na Angleškem so pred kratkim izdali prve dopisnice iz aluminija. Dopisnice so uporabne za pisanje s črnilom, pa tudi s pisalnim strojem. Skoraj nič težje niso od papirnatih. Imajo pa to prednost, da se ne strgajo in da ne porumene od starosti.
Srbski prosvetitelj sveti Sava
(k njegovemu prazniku dne 27. januarja)