ODGOVOR
Spoštovani tovariš urednik!
Zelo žal mi je, da se ne morem odzvati Vašemu ljubeznivemu povabilu k pogovoru o temi »Poti sodobne likovne umetnosti«. Svoj čas sem Vam povedal razloge, zaradi katerih sem nehal objavljati svoje prispevke, zadnji čas pa sem se znova prepričali, da veljajo v naši publicistiki čudne navade. Najbrž tudi za Vas ne bo nezanimivo, če Vas skušam seznaniti s primerkom neke posebne mentalitete. zaradi katere pri nas ni mogoč pameten in ploden pogovor.*
V   9.—10. številki letošnjega letnika mariborskih Novih obzorij je nekdo napisali tudi te-le stavke: »Sodbe nočejo in ne morejo biti meritorne, tudi objektivne niso. Še nikomur se ni posrečilo, da bi dokazal eksistenco znanstvene estetike. Znanstveno in eksaktno zgodovinopisje pa je možno — le da se pri zgodovinopisju umetnosti vselej (hočeš nočeš) morajo vrivati tudi subjektivni elementi estetskih vrednotenj. Hans Sedlmaver lahko misli svoje, Lucijan Me-naše svoje; oba sta nemara upravičena, ker znata vsak po svoje preudarno misliti. Kateri izmed njiju ima objektivno prav — na to vprašanje pa ni mogoče odgovoriti, ker je vprašanje samo v sebi nesmiselno. Reči se da kvečjemu, kateri izmed njiju argumentira bolj prepričljivo, bolj uvidevno in lucidno, bolj pametno. Važno je, da znaš misliti, samo da ne blebečeš« (Nova obzorja. 1959, str. 442).
Za primerjavo naj Vam prevedeni zanimiv odstavek iz Pirennove »Zgodovine Evrope« (Kultura, Zagreb, str. 598—9): »Toda poudarimo takoj, da je renesančni liberalizem aristokratski liberalizem. Nikakor ne razglaša človekovih pravic, temveč samo pravice ljudi, ki so — kot pravi Rabelais — .Liberes, bien nayz. bien instruits. conversans en compeignies honnestes' (svobodni, blago-rodni, izobraženi, ki se znajo pogovarjati v dobri družbi). Skratka renesančni ideal je vir bonus dicendi peritus iz antike; to bo ,pošteni človek', gentleman modernih časov. Renesansi se zdijo nesmiselne prednosti po rojstvu, zato pa toliko bolj energično zahteva prednosti na osnovi kulture duha .. . Nasprotje med svobodnjakom in sužnjem je renesansa obnovila v obliki nasprotja med izobraženim in neizobraženim človekom. Za ,mehanične poklice' čuti samo pre-' zir in tisti predsodek v korist svobodnih poklicev, ki je še danes živ, poteka iz njenih časov. Nedvomno je renesansa večidel odgovorna za brezbrižnost do usode ljudskih slojev, ki je karakteristična za moderne čase. Pri tem pa so moralne ideje gotovo imele prav toliko opraviti kot ekonomski interesi zemljiških  posestnikov in kapitalistov.«
Potemtakem je pisec iz Novih obzorij pozabil samo na svobodo. Toda ne: .In nasilno oživljanje davno pokopanega akademizma, nasilno mižanje pred pojavi dneva — to je redkokdaj znamenje sposobnosti samostojnega, pokončnega mišljenja. To počenjajo najčešče le ljudje, ki bi radi — kdo ve komu — ugajali':.  (Nova obzorja,  1959. str. 442;  podčrtal  J. D.)
V   zavesti zbeganega malomeščanskega inteligenta torej še vedno straši predstava o idealni skupnosti (evropski? svetovni?) »gentlemauov duha«, svobodnih,   izobraženih   in   z   odličnimi   manirami,   ki   družno   tekmujejo   v   pre-
* Namesto odgovora na anketo o potih sodobne likovne umetnosti nam je tov. Janez Dokler poslal odgovor na sestavek Herberta Griina. Večna viba, ki je pred kratkim izšel v Novih obzorjih, štev. 9—10. str. 441—54. Ker gre za isto temo, smo ta odgovor uvrstili v našo anketo. — Op. ured.
69
udarnem mišljenju, logičnem, uvidevnem in lucidnem argumentiranju, skratka. ki po telebansko ne blebečejo, ampak »znajo misliti« o vprašanjih, ki so sama u sebi nesmiselna, ker ne morejo privesti do objektivnih rezultatov. Vsekakor boste priznali, da je to čedna in po svoje zabavna druščina. Nemara boste tudi razumeli, zakaj nočem sodelovati v tem  »plemenitem« tekmovanju.
Predvsem se mi zdi, da je delo in dolžnost kulturnega delavca v naši družbi: misliti konkretno (zgodovinsko) bit svojega ljudstva. Če bi se pisec iz Novih obzorij ne bal misliti, bi nemara spoznal, da so to počenjali tudi vsi tisti »največji med največjimi vseh časov«, ki bi jih rad uzurpiral za svojo kozmopolitsko druščino »mislečih in občutljivih ljudi« — kot nasprotje »ne-šolanemu okusu preprostega, že nekaj stoletij skoro samo na predmetno po-dobarstvo vajenega malomeščana ali tudi ,človeka iz ljudstva'« (prav tam, 452). Če kaj, potem mi je bilo vedno zoprno govorjenje o »največjem slikarju vseh časov« (Rembrandt), o vsem »naj« in »vse«, o večnem in občečloveškem. Lahko si predstavite moje presenečenje in zadovoljstvo, ko sem to svoje nedomišljeno čutenje našel izraženo v nekaj stavkih. Ker mi gre za stvar, se ne bojim, ponuditi Vam površni prevod njihovega hrvaškega prevoda: »Sicer se res govori o nesmrtnih umetniških delih in o umetnosti kot večni vrednoti. Tako se govori v tistem jeziku, ki vseh bitnih stvari ne jemlje tako resno (genau), ker se boji, da resno jemati navsezadnje pomeni misliti. Kateri strah je danes večji od strahu pred mišljenjem? Ima govorjenje (Rede) o nesmrtnih delih in večni vrednosti umetnosti kakšno vsebino in stanovitnost (Bestand)? Ali pa so to samo na pol domišljene krilatice v času, ko se je velika umetnost skupaj s svojo bitjo odmaknila od človeka?« (M. Hcidcgger, Izvor umetniškega dela, Mladost. Zagreb 1959.)
Naj sklenem: Čisto nič me ne mika v kozmopolitsko aristokratsko druščino, ki v strahu pred mišljenjem ponuja ubogemu, neukemu slovenskemu ljudstvu vsakokratne pariške (ali kakršne koli) modne izdelke, ki naj bi bili po logiki katere izmed ponarodelih metafizičnih ideoloških koncepcij velika umetnost. Dovolj zgovorno je že dejstvo, da nam kot tako umetnost ponujajo ta trenutek nič več in nič manj kot tako imenovani »industrial designing«, »prav načrtovanje in oblikovanje serijskih uporabnih artiklov .. . varno spravljeno pod toplo materinsko kreljut komerca ...«   (Nova obzorja 1959, str. 453).
Nič me ne sili, da bi se moral ukvarjati s preprodajo te cenene ameriške robe. V prostem času — mislim. Naj mi bo dovoljeno, da mislim tako. kot mislim, da bi slovenski inteligent v socialistični državi moral misliti. Če tako mišljenje komu — nemara tovarišu Ziherlu. ki po naivnih predstavah »ravna slovensko kulturo« — ugaja in je zato v nasprotju s tako imenovanim »pokončnim mišljenjem«, potem si lahko mislim samo to, da ima tovariš Ziherl prav, da mu takšno mišljenje ugaja. Vsekakor mi na kraj pameti ne hodi, da bi spoje mišljenje spreminjal zato, da bi ugajal prodornim mislecem, ki v razredčeni kozmopolitski atmosferi razmišljajo o vprašanjih, ki so sama v sebi nesmiselna. To počenjajo samo ljudje, ki se boje misliti svojo in svojega ljudstva zgodovinsko bit in si zato na vse načine prizadevajo, svoje mišljenje na silo »integrirati« v »občečloveško«. »večno«, »največje vseh časov«, »moderno« ali pa vsaj »jugoslovansko«, medtem ko tam, kjer bi morali imeti korenine, da bi se rešili brezna »relativnosti«, vidijo samo zanimivo folkloro. Jasno je, da ne mislim zagovarjati ali celo propagirati tako imenovane »domačijske« umetnosti,  toda kdo bi se upal  imenovati   »domačijskega«  kakega Hegedušiča
70
ali Generaliča ali recimo Andriča. Toda — bo liitro rekel kdo — v njihovih delih najdemo vse znake kake »vodilne« evropske umetnostne smeri. Nedvomno. Sprašujem se samo, če so imenovani umetniki veliki zato, ker so mislili, ali zato, ker pripadajo neki »vodilni« smeri. Samo v tem smislu sem v tako imenovanem »dodanem poglavju« slovenskega Reinacha napisal, da ni važna oblika, ampak tista notranja vez med umetnikom in jjudmi, ki umetniku omogoča, da govori iz njih in zanje. Strokovna kritika, na katero se sklicuje tudi pisec iz »Novih obzorij«, me je brž poučila, da sem s tem prestopil meje dostojne likovne kritike, ki da govori samo o oblikah. Žal je res tako, čeprav bi to moral po moje biti šele začetek.
Ne zamerite, tovariš urednik, če Vas utrujam z dolžino tega pisanja. Toda še nekaj bi rad napisal. Že večkrat omenjeni pisec je v svojem članku takoile označil Rodinov umetniški opus: »Čista plastika brez vsiljivo anekdotične literature govori vendar s tako zgovornim literarnim jezikom, da je razumljiv celo bedakom« (prav tam, str. 452). Mimo praznoglave in nečloveške nadutosti, ki je pač piščeva zasebna stvar, se ob takšnih »definicijahr vsiljuje vprašanje, komu je umetnost in posebej sodobna umetnost namenjena. Če z izjemo Rodi-nove (ta je celo tudi za bedake) res samo kozmopolitski duhovni eliti, kakršna živi v predstavah zmedenega malomeščanskega »razumnika«, potem bi človek rekel — kar naj jo imajo, skupaj z vso »večno« in »največjo« in »vesoljno«.
Toda umetnost, ki to je, je po neki zapleteni logiki (ta trenutek je bržkone še nihče ni zares domislil) resnica o biti. Ne o neki splošni, večni, občečloveški, temveč konkretni in zgodovinski. Heidegger je zato ustvaril enačbo: lepota je resnica. Je torej na poseben način neodvisna od ugajanja. To je moderno zgodovinopisje slutilo že pred njim, zato je zavrglo normativne estetike vseh vrst. (Tudi Reinachovo in tisto, ki bi jo omenjeni pisec hotel po vsej sili oddati meni v zakup.) Nekako naspoJ in sramežljivo se je odreklo estetskemu vrednotenju in estetske sodbe so se vanj (hočeš nočeš-pravi tisti pisec) vrivale kot nekakšen nezaželen in »relativen« dodatek prav zaradi slutnje, da je lepot več, ker je vsaka zaokrožena človeška skupnost imela svojo resnico — ne absolutno in večno, temveč svojo.
Tu. tovariš urednik, leži vzrok, zaradi katerega si noben kolikor toliko resen človek, ki ga zanimajo vprašanja estetike in umetnostne zgodovine, ne bi upal napisati in objaviti odklonilne estetske sodbe o umetnosti nekega sklenjenega, časovno ali krajevno oddaljenejšega področja. Resno tudi dvomim, da bi se kje na svetu našel resen časopis, ki bi mu take sodbe hotel tiskati. Mar res nikjer?  Pač  —  na  Slovenskem  je  dandanes  to mogoče.  Naj  vam  dokažem?
»Celo lepi ljudje in lepe živali se zde grdi v upodobitvah despotske prednje Azije... Prizadevanje za monumentalno stilizacijo je vsekakor jecljavo in nedorečeno... okorno je tako, da ne more ustvariti zares trajnih (podčrtal J. D.), zares veličastnih podob — ker samo sebe zanikuje: da bi postalo monumentalno, >i jemlje dušo, človeško osebnost, čustvenost preprostosti: a ravno zato, ker ni osebno (vsaj povelieano osebno) — ravno zato ne more biti zares veliko, res spomeniško. Grdota in golota te umetnosti spačenih divjaških oblik... bi bila manj ostudna, ko bi rasla iz pošastne demonologije: te bi me bilo strah, smilili l>i se mi ljudje, ki jih neprestano preganjajo grozljivi sanjski prividi: tako pa, ker niti demonije ni skrite za prazno pozo ceremoniala, se mi vsa ta umetnost upira. Zanima me samo kot arheološki objekt«  (prav tam, str. 442-3).
71
Rim: »Ta izvenumetnostna literarna tendenca ni rodila vrhunskih stva-ritev ...«  (prav tam, str. 444; podčrtal  J. D.).
Starokrščanska umetnost: »Novih spiritualnih ideologij si še ni znala asimilirati, zato je okorna, ne primitivno robata, temveč malomarna, površna, zamazana«  (prav tam, str. 444).
Spanci: »Kjerkoli se je španska nacionalna umetnost v vsem velikem času — od Zurbarana do Goye — povzpenjala k resničnim vršacem pomembne ustvarjalnosti in izredne afirmacije svoje, samo svoje narodne bistvenosti (katere druge pa. nemara francoske? — prip. J. D.): povsod izpoveduje in upodablja bodisi zunanjo, bodisi notranjo abnormalo«  (prav tam. str. 448).
XIX. stoletje: »Mimo romantičnih erupcij Gerieaultovega votlega teatra in Dellaeroixove nedisciplinirane patetike, ob — docela oddvojeni — naturalistični fantastiki Francisca Goye, navzlic Davidovim reliefnim deklamacijam in Ingre-sovi breztelesni čutnosti mrzlih obrisov: vse do nastopa nove moderne šole impresionistov se zdržema razprostira sklenjen veletok malomeščanskega .. . pridigarskega sentimenta ...« (prav tam, str. 449-50).
Upam, da Vam zadostuje. Zagotavljam Vam, da ne poznani z normativno estetiko »oboroženega« umetnostnega zgodovinarja — in nekaj malega jih poznam — ki bi se drznil napisati desetino teh surovosti, da niti ne govorim o netočnih navedbah (nič relativnih) dejstev, ki jih v tistem pisanju ne manjka. Vsekakor je ljubeznivi pariški profesor Salomon Reinach s svojim grškim idealom pravi božji volek v primerjavi s tem volkom iz domačega gozda. Sprašujem se samo, zakaj je poleg celih velikih kultur pohrustal tudi normativnega esteta« Reinach«, ko bi v njem vendar moral prepoznati sorodno dušo. Toda tudi za to se bo nemara našla razlaga.
Če se je umetnostna zgodovina kot je znanost odrekla normativni estetiki in če so estetske sodbe v »estetskem« zgodovinopisju zgolj nezaželen »vrinek«, to prav nič ne spremeni na dejstvu, da je umetnost sllej ko prej stvar lepote (= resnice o zgodovinski biti). Vsekakor zaradi odločitve znanstvenikov, ki so potuhtali. da je umetnostna zgodovina — denimo — zgodovina duha. da velja v njej zakoniti razvoj umetnostnih oblik itd., umetnost ni nehala biti to. kar je, če je. Tako rekoč pred našimi očmi pa se je sesula v prah estetika, ne samo normativna, temveč vsakršna in še enkrat vsakršna estetika. Verjemite mi, tovariš urednik, da je bilo to spoznanje zame hud udarec po toliko letih iskanja »kamna mod rili«, toda tudi nove in najnovejše razlage me niso mogle do kraja zadovoljiti. Na koncu vseh koncev se mi je vedno zarezal v obraz prvi klevetnik umetnosti in oče metafizike. Če ne drugače pa kot »primarni«, biološki ritem«, kot »večno človeško« ali preprosto kod: »Tisto«, kakor so to reč začeli sramežljivo imenovati tudi pri nas. In »Tisto« predobro poznam iz otroških let, da ga ne bi prepoznal v tisočerih preoblekah.
Dovolite mi. da obudim majhen spomin iz časa, ko mi je bilo kakih dvanajst ali trinajst let. Takrat mi je učeni katehet povedal, da mislim predaleč in s tem grešim zoper svetega Duha. Verjemite ali ne — imel sem enak občutek mnogo fet pozneje, ko me je vsega spoštovanja (brez ironije) vredni umetnostni zgodovinar poučil, da v umetnostni zgodovini in kritiki govorimo o oblikah. Vprašal sem se, zakaj. Zakaj namreč ne bi smeli vprašati, od kod te oblike, zakaj ravno takšne in ne drugačne in od kod te zakonitosti, po katerih je treba zlagati trikotnike, kvadrate ali sploh takšne in drugačne  barvaste  površine,  da  bi  se  iz  vsega  rodila   gotovost:   to  je  lepo.
72
fn ali bo to lepo nasploh — tudi na Kitajskem ali za nekoga na Marsu, če je tam? Ker sem nemara prehitro pripravljen verjeti, da sem bedak in nevedne?., sem se lotil dolgotrajnega dela. da bi se razumevanja teh umetnij naučil. Toda rezultat ni bil kdo ve kakšen. Tistih nekaj receptov — razen lega zelo spremenljivih — bi komaj zadostovalo za solidno dekoracijo — lepo ali ne, io je pač odvisno od okusa. Okus pa le ni tisto pravo; našli s« že lepši. bolj učeni in zvočnejši izraz: sensibilnost. Slovarček tujk, prosim! Ah, to je občutljivost, umetniška občutljivost, občutljivost za govorico oblik, občutljivost nasploh. Ubogi teleban — po rojstvu in izobrazbi »že nekaj stoletij skoraj samo na predmetno podobarstvo vajeni malomeščan« — poti v nebesa so ti za vedno zaprte.
Od tistikrat, tovariš urednik, iskreno sovražim učene razlagalce »likovnih principov«, »razburljive napetosti med mirujočo barvno ploskvijo in nemirno viharnostjo linije obrisa«, »temnega ozadja, ki sugerira kozmična prostranstva« in kar je še takih reči. Mimogrede: »koziničnost« je za »pokončne mislece« pri nas zadnja dovoljena postaja pred »Tistim«. Svarim Vas, tovariš urednik, ne nasedajte jim. Tudi meni ne nasedajte, ker jih preveč sovražim, da bi jim mogel biti pravičen: najbrž so marsikaj koristnega napravili, je pa res. da v vsem tistem govorjenju ni veliko resnice, resnica je globlja: oni so svobodni, blago-rodni, izobraženi, sposobni pogovora v dobri družbi, predvsem pa — sensibilni. Tja ne moreva za njimi, preostane nama samo, da pobožno ljubiva umetnost, do katere seže najina malomeščanska, že stoletja samo itd. dojemljivost. Imava nesrečo, tla živiva v »ubožnem času«, ko »odtujeni človek« išče svojo resnico (kar je po Heideggerjevi enačbi toliko kot umetnost), ponujajo pa nama čipke in indnstrial designing izpod »tople kreljuti komerea«. In še pravijo, da je umetnost. »Dobesedno umetnost, to drži« — pravi tisti pisec. Preostane pa nama tudi skromnost, namreč skromnost pred vsem tistim, kar so ljudje skozi umetnost povedali kot resnico o sebi. To ni najina resnica, toda ker nimava svoje, sva lahko toliko bolj skromna in vidiva v tisti tuji nemara drobec svoje. To počenjamo že od srede preteklega stoletja, ko smo jo začeli iskati v zgodovinskih slogih, da bi si do danes osvojili vso. Vsekakor se lahko danes ob vsaki, tudi tisti »grdi« mezopotamski. »zunanjo ali notranjo abnornialo« izražajoči španski in kar je še takšnih, učiva misliti bit še živih ali že izumrlih ljudstev. Tu med sodobno umetnostjo na eni in vsemi ostalimi na drugi strani ne vidim nobene bistvene razlike. Prepričan sem samo. da kakšen Rouault ali Matisse ali Picasso ali kdor koli že (kakor jih imam lahko rad) ne more domisliti niti biti »ljudskih slojev« svoje domovine, kaj šele bit »izgubljenega alpskega plemena«. Ali bomo sposobni to delo zase opraviti ali ne — v tem vidim eno bistvenih vprašanj našega obstoja, zakaj gospodarstveniki pravijo, da je gospodarska integracija sveta nujna. Z nobeno stvarjo si tu ne moremo pomagati, tudi s splošnočloveško, veliko ali majhno umetnostjo ne. ki ni naša.
Sicer pa me je zaneslo nekoliko v stran. Hotel sem Vam razložiti, kako je prišel »najin« pisec do tega. da zmerja slabo prirejeni naftalin Reinacha. mene in. zdi se mi. še nekoga, ki ga pri vsej svoji »pokončnosti« raje ne imenuje; hkrati pa malone v isti sapi zagreši vrsto nerodnosti, zaradi katerih bi se ga njegova namišljena plemenita druščina po vseh pravilih morala na mestu odreči. Naj bo majhno maščevanje ugotovitev, da je tudi on grobo prekršil pravila dobrega vedenja: ni se zanesel na senzibilnost. ki bi jo vsekakor moral imeti. Skušal je — čeprav zelo privatno in nemeritorno — vrednotiti nasploh
.73
ne samo moderno, temveč vesoljno umetnost »od Altamire do danes«. \ ta namen si je iz drobcev ponarodelih metafizičnih teleoloških koncepcij, iz nežnih čustev in moralnega patosa in nekakšnih panhumanističnih idej pa (razumljivo in oprostljivo) površnega znanja skrpal svojo »večno vibo«: »V neprestanem valovanju in spiralnem sukanju teče razvoj umetnosti skozi zgodovino čllovcštva. Brž ko nova zrelost dorasle, se tudi že razkraja — a v vsakem razkroju se že spet skriva nov obet morebitno kasnejše rasti v zopetni zagon« (prav tam, str. 454). Kako rad bi mu človek verjel, njegovemu svetlemu optimizmu in njegovi »večni vibi«! Toda v šoli so nam povedali, da so podobno, čeprav dosti popolnejšo vibo napravili ruski umetnostni teoretiki za Stalina, pa so se jim po svetu samo smejali. Žal — toda nihče nikogar več ne more prepričati, da je moderna umetnost kakorkoli boljša, pomembnejša, naprednejša od staroegipčanske, od grške, od gotike, od renesanse. Drugačna — da. toda ne boljša. Isto velja tudi za mezopotamsko, kolikor jo lahko spoznamo. Nikakor — niti najbolj zasebno — ni mogoče posiljevati neko v sebi zaključeno umetnost z namišljenim napredkom, s človekoljubnimi idejami, z rahločutnostjo in podobnimi rečmi.
Ostal nam je samo občutek — kakorkoli je že to lahko neprijetno — morda šolan občutek strokovnjaka, izvedenca, ljubitelja, a samo to. Pisec nam je s svojo »vibo« dokazal samo dejstvo, da ni dovolj, če se prišteješ k nekakšni duhovni eliti, da bi smel hvaliti ali grajati, najmanj pa žaliti in podtikati. Posebno kadar gre za sodobno umetnost: v njej bi morali prepoznavati resnico o sebi. So jo domislili apologeti in menagerji, ki nam vsakih pet let ponujajo novo in edino zveličavno smer? Dvomim. Mislim pa, da ne bi smeli tekmovati v mišljenju o nesmislih, v lucidnem in preudarnem argumentiranju, temveč da bi preprosto morali začeti misliti drugače, če nas je dosedanje mišljenje privedlo do nesmisla. To pa nas je nedvomno.
Ne zamerite mi, tovariš urednik, da se je stvar zavlekla. Olovek piše in se nenadoma zave, da počenja prav to, česar ni hotel. Zares sem namreč sklenil, da — če že ne zaradi pomanjkanja senzibilnosti in ostalih razlogov, ki sem jih spotoma naštel — pa gotovo zaradi malone fizičnega odpora do »aristokratske« vzvišenosti v dellu »naše kulture« — ne bom sodeloval v javnih pogovorih. Če se Vam zdi vredno in da Vas ne mučim brez haska s tem pisanjem, lahko tokrat napraviva tudi izjemo. Vsekakor si bom v načelu premislil šele takrat. ko bodo uredništva naših revij in časopisov sposobna — ne, oceniti tehtnost prispevka iz nekega specializiranega področja — temveč preprosto zaščititi človeka pred neupravičenimi osebnimi žalitvami.
S tovariškimi pozdravi Vaš
Janez   Dokler
74