Teharski plemiči.
Spevoigra v treh dejanjih..

Spisal	f S^SiS^ X
o?
Anton Funtek. fe'^;,';: \
-'s ■■/• :
Uglasbil	- „	"
dr. Benjamin Ipavec. ^	/
Izdalo in založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
"V Lj-ubljanl. Natisnila »Narodna Tiskarna«. 1890.
O s e"b e.
(il'of Uril celjski. (Bariton.) Pengar, župan teharski. (Bas.) Marjetica, njega hči. (Sopran). Ivan, nje ženin. .Tenor.) Valentin, Ivanov prijatelj. Jerica. (Alt.) Romar. (Bas.) Glasnik grofa celjskega. Fantje, dekleta, starejšine, viteški sluge, biriči, spremstvo grofovo.
Dejanje se vrši na Teharjih sredi 15. stoletja.
Prvo dejanje.
Hiša Pengarjeva; pred njo pogrnena miza. Z jedne strani prihajajo fantje, z druge dekleta; naposled Ivan z Marjetico.
Fantov zbor.
Slovesen spev skoz vas doni, Le poj'mo, krepka četa! Brez vseh skrbij živimo mi In ljubimo dekleta. Rudečih ust poljub sladak, Ljubečih rok objem gorak — Kaj treba še, da sreča Ljubezni se poveča?
Očij brezdanjih živi kras In vitki stas života Ustvarjen je samo za nas, In naša vsa lepota!
1*
4.
A kar se v srcih vam godi Velja le nam, to vemo mi — Kaj treba še, da sreča Ljubezni se poveča?
Pozdravljene, mladenke, tod, Vam bodi pesem peta! Zaroke mi slavimo god Najlepšega dekleta 1 Bog živi te, zaročni par, Bog čuvaj ti ljubezni žar, Da srečna sta, ta sreča I nam blaginjo veča!
(Razvrste se v polukrogu; Ivan z Marjetico poklekne pred Peugarja, da j'u blagoslovi. Iz dalje se čuje večerni zvon.) PengAr.
K tebi, Bog, v višine svete, Plove prošnje moje glas : Za jedino svoje dete Oče moli sivolas!
Božja milost bodi z vama, Ki klečita pred menoj ; Srčni zvezi sreča sama, Blagoslov ocetni moj !
5.
Da rodilo zlate klase Polje vama bi plodno, Da le blage, lepe čase Zrlo vaju bi oko.
Mir in zlogo novi hiši, Dece m,le cvet in kras — Milostivo, Bog, usliši Prošnje te ponižni glas! Mešani zbor.
Mir in zlogo novi hiši, Dece mile cvet in kras — Milostivo, Bog, usliši Prošnje te ponižni glas! Zbor deklet.
Ti cvela si med nami. Naš najmilejši cvet;; Me puščamo s tožbami Najlepšo vseh deklet; 0h; tebi pa trepeče Na ustnih srečen smeh: Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh! Mešani zbor.
Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh!
_6 _
Zbor deklet.
Nevesta bodeš zvila Cvetov poročnih kras; Na veke se ločila S tem vencem boš od nas! Naj prosimo ljubeče Za te v trenutkih teh: Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh! Mešani zbor.
Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh! Zbor deklet.
Oh, skoro se ti skrije Dekliških let sijaj, A že ti duša pije Ljubezni soj in slaj; Ljubezni soj trepeče Svetal in čist v očeh: Daj Bog, daj Bog ti sreče "V prihodnjih lepih dneh! Mešani zbor.
Daj Bog, daj Bog ti sreče
V	prihodnjih lepih dneh!
(Nastopi romar.)
7
Pengar.
Kam li, čestiti, vas, gospod Tu mimo vodi pozna pot? Romar.
Prišel po daljnem svetu Tuj romar sem v ta kraj ; Pri svetem bil očetu, Domov potujem zdaj. A teška meni hoja, Telo želi pokoja; Zato, če tukaj smem V zavetji prenočiti — Pengar.
Prispeli, mož čestiti, K postrežnim ste ljudem. Ce všeč vam v družbi naši, In šum nocojšnji vas Morda od tod ne plaši, Ostanite pri nas! Romar.
Pozdrav vsi družbi vaši! Hitreje mine čas, Ko blagi se ljudje Pri dobri vinski čaši Življenja vesele. Rad čujem šalo, smeh,
8
Veselje ni še greh. Ne dajte se motiti: V trenutkih hočem teh Za vas Boga prositi.
(Vsi razven Ivana in Marjetice sedejo za mizo. Ko sede romar, odpne se mu halja, in Valentin zapazi pod njo oster nož. Romar se hitro zapne; Valentin ga odslej opazuje strogo.)
Marjetica.
Bridkost srce mi stiska, Kako mi je tesno! Ivan.
A dej, čemu ta strah. čemu ta pogled plah? Marjetica.
Poglej, kako se bliska Popotniku oko; Oh, jaz bojim se teh oči, Veruj, da romar tujec ni! Ivan.
Kako veliš? Kak govor čuden, Obraz kako preplašen tvoj! Mož svet je to, popotnik truden, Ki tir prenočil bo nocoj.
9
Marjetica.
A jaz se ga bojim — Ivan. Čemu ?
Da tujec je, naj te ne plaši. Saj miren je glasnik miru, Proseč blaginje hiši vaši. Uteši se, da lepi dan Veselo nama bo končan. Marjetica in Ivan. Živo se v duši meni Budi spomin krasan, Da nama zaželeni Poročni pride dan! Marjetica.
Svetal prizor se javlja; Glej, razsvetljen oltar — Ivan.
Duhovnik blagoslavlja Pred njim ljubeči par. Marjetica in Ivan. Zavezi kliče sreče Pobožnih svatov zbor, A z mano ti proseče Oziraš se navzgor:
10
Ivan.
Cvetoča ti nevesta, Marjetica.
Ljubeč ti ženin moj. Ivan.
Družica bodi zvesta! Marjetica.
Ti zvest pri meni stoj! Oba.
A Bog nebeški brani Bridkostnih naju dnov, Bog nama stoj na strani In blagoslov Djegov! Marjetica.
Globoko v duši strah me peče, Bridkost me zapustiti neče — 0 glej! Kaj vidim? Valentin Razjarjen vstaje — kaj poreče? (Stopita bliže.) Valentin.
Vam bodi vsem ta opomin, Ki z mano ste pri mizi zbrani: Kdor skrivoma orožje hrani, Odloži ga!
11
(Fantje skočijo izza mize.) Prvi,.
Ha, kaj, kako? Drugi.
Da prav smo culi? Tretji,.
Nam de to? Prvi.
Orožje mi? Drugi..
Cemu nam bo? Tretji.
Besedo, Valentin, prekliči, Prekliči jo pri tej-le priči! Valentin.
Nikdar! Fantje.
Ne žali nas! Valentin,. Mirujte!
Kar sem ukazal, znova eujte: Orožje v stran! Ivan.
Prijatelj, mir!
12
Cemii nocoj ves ta prepir? Povem ti, nisem ga zaslužil! Ti, ki vsekdar tako udan Z menoj si se, prijatelj, družil, Nocoj budiš prepir glasan. Valentin.
Toda — Ivan.
Ne, pusti! Valentin. Ali vedi!
Izdajnik tu sedi pri nas ! Prvi fant..
Izdajnik? Drugi.
Ha! In v naši sredi? Vsi.
Kje, kdo? Marjetica.
Moj Bog! Romar.
On žali vas!
Kdo neki v takem mirnem časi Orožje nosil bi na vasi? Seve, naposled, kje drugod —
13
Valentin.
Pustite v miru nas, gospod! Kaj vi, če hodite po sveti, Orožje morate imeti? Romar.
Jaz? Mene brani častni stan; Uboštvo in ime je božje Najboljše romarju orožje; Lehko tedaj čez hrib in plan Potuje varno mož miran; Zato — Ivan (zgrabi romarja). Dovolj, izdajnik kleti! Kaj tod se ti iz haje sveti? Ha, nož? To tvoj zaročni dar? Zgrabite ga, to je slepar! (Vsi skočijo izza mize; nemir.) Valentin.
Da, čujte! Pazno že ves čas, Kar tujec je prišel med nas, Pozorno sem na njega gledal, Ker ni mi všeč njegov obraz. In prav ko je za mizo sedal, Tedaj se halja mu odpne, In svetel nož zablisne se.
14
Že hotel nadenj sem skočiti, A nisem hotel vas plašiti — Fantje.
Kaj, to slepar? Nekateri.
To romar ni? Drugi.
Kes, glejte, od strahu medli! Vsi.
Zgrabimo ga! (Obkolijo romarja.) Pengar.
In jaz vesel
Tako sem ga med nas vzprejel! Dej, kaj si hotel v mirni družbi? Nekateri fantje.
Kdo si? Odkod? Ivan.
V čegavi službi? Romar.
Poglejte nož; vse vam pove, Morda poznate zvezde te. Ivan.
Grb celjskih grofov!
_15
Vsi (osupli).
O, gorje! Romar.
Haha, kaj ne, to druga stvar? Mraz trese vas po vsem životi; Da nihče tod se me ne loti. Grof Urh je meni gospodar! Ivan.
Zdaj ne! Mi gospodarji prvi! Valentin.
Dej, česa iščeš v družbi tej? Ivan.
Sicer ta nož se v tvoji krvi Namakal bode — brž povej! Fantje.
Da, prav! Predrl sleparja! Romar. Stoj!
Mogočen grof gospod je moj, Od srca vam vsekdar prijazen, Toda gorje, če njega kazen — Fantje.
Dovolj! Ivan. Govori!
16
Romar.
Nu, pa bodi!
Poslan po svojem sem gospodi, Da romar prenočim pri vas In zvem, kje spi nevesta mlada. Mlarjetica.
Moj Bog! Gorje! (Zgradi se na klop in si zakrije obraz.) Dekleta.
Bog varuj nas ! Ivan.
Potem, govori, kaj potem? Romar.
Počasi, vse vam še povem : Ko polnočni bi prišel čas, Tedaj dospel bi grof iz grada — Ivan,.
Pekla zalega! Torej to! Počakaj, Urh, ne bo tako. Se nam je dana ta oblast, Da branimo dekliško čast! — Valentin.
Domov sedaj, domov, dekleta, Sedaj pač nam dohaja čas! Domov, a krepka naša četa Pozorno čula bo za vas!
17
(Dekleta odhajajo preplašena; samo Marjetica in Jerica ostanete.) Ivan.
Dej, ali bode sam nocoj? Romar.
Biriča vzame dva s seboj — Ivan.
Tako se torej nam godi: Nobeden dom že varen ni. Celjan veli', in hlapcev četa Prihruje v hišo — tolpa kleta! — In jemlje, kar v roko dobi! Dokdaj tako, to vprašam vas, Grof bode še sramotil nas, Dokdaj odvajal nam dekleta? Fantje.
Ha, naša je nocoj osveta: Vračila je ugoden čas — Celjan, varuj se nas nocoj! Ivan.
Vi torej družni ste z menoj? Fantje.
Da, vsi, ki tu smo zbrani. Marjetica (se privije Ivanu).
Kaj hočeš? Oh, ljubljenec moj, Nikar, nikar! Pri nas ostani!
2
18
Dobrotni Bog, kak strah, kako Od groze mi drhti telo . . . In oče tam — Pengar.
Bog sam nas brani! Srčno ga molil, prosil bom, Da ščitil bi ta častni dom. Ivan.
Ne boj se, ljubo dete, Prišel je čas osvete Za sto in sto krivic. Za čast se naše vasi V nebo prisega glasi, Naš klic je boja klic! Fantov zbor.
Za dom, za čast! V nebo doni Prisega naša sveta! Kot jeden mož stojimo mi Za mila nam dekleta. Vihraj preteč vihar okrog, Zaščitnik naš je večni Bog — Naprej za prava sveta, Naprej, ponosna četa!
Drugo dejanje.
Hiša Pengarjeva; blizu nje ob drevesu slonita Ivan in Valentin, za hišo preže fantje. Noč; samo Marjetičino okno razsvetljeno.
Ivan.
Zemljo noč pokriva, Svet pokojno spi; Blažen, kdor počiva
V	sanjah brez skrbi — Bog, varuj ga ti!
Ali kdor gre z doma,
V	srci zlobno strast, Kdor samotno roma Skrunit hišno čast — Bog, kaznuj ga ti!
V	duši svoji nosim Sliko nje zvesto;
Za njo molim, prosim
•2*
_20 _
Blaženo nebo — Bog, varuj jo ti! Valentin.
Polnoč se bliža. Ako prav Govoril romar je, poslanec, Potem pač skoro naš pozdrav Začuje Urh, naš dobri znanec. In kak pozdrav! Vse žive dni Ne bode zabil te noči! Ne mehki glas mladenke mile, H kateri hoče iti v vas, Do cela drug mu bode glas, In zbal se bode njega sile. — A ti molčiš? (Ivan strmi pred se; ne gane se.) Prijatelj, glej, Tako te nisem zrl doslej! Oko, sicer tako plamteče, Ugaša ti — život trepeče — Hej, kvišku, brate, v noči tej! Pomisli, ženin si na straži Za njo, umeješ li, za njo? (Ivan se zgane.)
Junaka se nocoj izkaži, Za njo povzdigni pest močno; Pogubi, kar se ti upre —
21
Tako — oko ti živo zre — Zdaj dvigaš glavo, stiskaš pest — Tako, zdaj si branitelj zvest Mladenke zveste! Ivan.
Da, vsekdar!
A glej, prebil sem hud vihar V trenutkih teh! Na mojo vero, Premišljal sem, kaj čaka nas, Če res izvedemo namero. Valentin,,
Ti? Ivan.
Sram me je — nocoj je čas — On ali jaz! Valentin..
On ali ti! Ivan.
In vender, glej, to me boli; Po takem dnevi taka noč! A bolj še mi pogublja moč Spomin na miljeno mladenko! Oh, ti ne veš, kako je grenko, Kako je bridko čustvo to, Da ondu v sobi toži, joka,
22
A jaz — srce mi v prsih poka — Jaz tu stojim, ne vem, kako . , . Valentin.
Ne veš? Pomisli nanj samo! Ivan.
Da, nanj! . . . Prav zdaj morda se bliža, Da zvršil kleti bi namen! A predno nam odvede plen, Da Bog nasilnika poniža! O, grof, da te imam v oblasti, Pred mano v prah bi moral pasti, Vijoč se od strahu po tleh! A jaz s krvjo bi tvojo greh Izbrisal na vse večne čase — — Ha, mirno! (Jerica zapoje v sobi Marjetičini:„Ne plakaj"!...
Čuješ li te glase? (Umolkneta in stojita nepremično, dokler traje
petje.)
Jerica.
Ne plakaj, bleda reva, Iz duše globočin! Na žalost tega dneva Izgini ti spomin ! Marjetica.
Ne, ne, oh, dušo bega Neznosna mi zavest:
23
Na veke dneva tega Ostane mi bolest! Jerica.
K Devici v srčni boli Ozriva se v nebo, Devico sveto moli In prosi jo srčno! Ob.
Sveta Deva, Zri nizdol! Tebi reva Tožim (toži) bol! Ti ublaži Mi (ji) vihar, Brani, straži Me (jo) vsekdar! Bridko joče Mi (ji) srce; Slušaj vroče Te prošnje: Sveta Deva, Zri nizdol! Tebi reva Tožim (toži) bol! Mene, (njo in) njega Varuj zlega!
24
(Ko utihne petje, čuje se iz dalje pesem gro-
Grof (za prizorom). Krepko bi zavrisnil, Zatikal na glas Kot fant, ki k dekletu Gre svojemu v vas. Valentin. v
Kaj? čuješ? Brž, stopiva v stran — Sedaj prihaja — Ivan.
Da, Celjan ! A jaz
(Hoče se izviti, Valentin ga zadržuje.) Valentin.
Kaj hočeš? Kaj te moti? Miruj, ne hodi mu naproti! Ivan.
Ubijem ga na kletem poti! Valentin.
Miruj! Ti sam, a tam trije — Poskrijva se — tam stopa že. (Marjetica in Jerica se prikažete pri oknu.) Grof (bliže).
Veselo mi v prsih Utriplje srce:
i
25
Dekle bom najlepše Pritisnil nase.
Plačilo obema Cesarsko podam, A njo za plačilo Obdržal bom sam. Ivan.
Gorje ti bodi, grof, gorje! Marjetica.
O Bog —- kaj vidim — tu so že! (Valentin šiloma tira Ivana v skrivišče; Marjetica in Jerica se skrijete; v sobi ugasne luč. Skoro nastopi grof z dvema biričema; vsi opravljeni po fantovski.) Grof (tiho).
Veselo mi v prsih Utriplje srce: Dekle bom najlepše Pritisnil nase! (Biričema.)
Kaj hodita tako, bedaka, Kot prav ne vedela bi, kam ? Sram vaju bodi, v dušo sram, Da senca vaju plaši vsaka! Hitreje, pravim! Rad bi že
26
Mladenki zrl v oči lepe . . . Resnično: ondu njen je dom, Kjer ženin skoro vstopil bom, Kadar pokliče romar nas. Prelepa noč ! Priroda tiha Povsodi zgolj ljubezen diha — Stražita zunaj me tačas. A ko velim, tedaj odtod Hitit.a sem. Biriča.
Da, prav, gospod! (Obstaneta.) Grof (zase.)
Vse tiho! Kje li moj birič? Vse spi — nikjer ne čutim nič! In ona? Kaj, če pesem moja Vzbudi mladenko iz pokoja? (Poje pod oknom Marjetieinim ) Tebi le se glasi Spev ljubeči moj! Ti najlepša v vasi, Slušaj me nocoj! Daj, da te objamem, Od ljubezni vnet; Daj, da s sabo vzamem Rožo vseh deklet!
27
Rožo te gojiti Hočem zvest vrtnar, Ljubeč veren biti Hočem ti vsekdar! Marjetica (v sobi.) Sveta Deva! Zri nizdol! Tebi reva Tožim bol: Mene, njega Varuj zlega! Grof.
Kaj to? Kak glas? Kaj neki moli? Pa ne, da bi poslanec moj — Ha, dalje ! Bodi kakorkoli, S seboj odvedem jo nocoj! (Fantje planejo iz skrivišča; Ivan skoči h grofu, zgrabi ga z levo roko za vrat, z desnico mu nastavi nož na prsi. Drugi zalotijo biriča. Hrup. Marjetica, Jerica pri oknu.) Ivan.
Postaj ! Nikamor več od tod, Da ti odvajal bi dekleta ? Ubij te grom ! Grof.
Ha, tolpa kleta, Razbojnikov ponočnih rod,
28
Kaj hočete ? Zakaj mi pot Ustavljate? Res, jako častno: Trije smo mi, haha, a vas ? O, teh junakov, ki na nas Krdeloma dreve oblastno! Ivan.
Urh, celjski grof, podaj se nam! (Grof se zdrzne, seže po skritem noži, ali Ivan mu ga izvije in vrže od sebe.) Grof.
Ha, kaj, kako? Poguba vam! Da, grof sem res, in moja moč Dovolj menda vam vsem je znana — Ivan.
Kdo pač bi ne poznal Ce^ana? Iz sirih gradov, tesnih koč Pobegne radost in pokoj, Ko vanje grajskih hlapcev roj Pridre na grofovo povelje, Da mu zvrši ohole želje! Grof.
Zato se boj! Ivan.
Čemu? To noč
Ne brani vas nobena moč.
29
Zgrabite ga, če sam ne gre, Zvežite grofovske roke. Grof.
Kaj? Meni to? Nazaj, na stran! Jaz, celjski grof, vam ukazujem, Jaz, ki Zagorju poveljujem, Grof Urh, hrvaški zemlji ban — Fantje.
Id naš jetnik sedaj! Valentin. To noč
Ne brani vas nobena moč. (Pengar prihaja počasi, trudno iz hiše in stopi pred grofa. Fantje v polukrogu. Molk.) Pengar.
Ti, ki o pozni uri, Ko spi vesoljni svet, Pred moje hodiš duri, Ti strah žena, deklet, Od mene si proklet!
Dom skruniš moj pošteni, Od grešne strasti vnet — Daj, smrt odloči meni, A čuj, kaj dejem spet: Grof, bodi mi proklet!
30
(Pengar odhaja; pred hišo se zgrudi na klop, podpre glavo in sedinepremično. Molk; samo Marjetica ihti pri oknu. Skoro nato prihiti z Jerico k očetu in ga tolaži.) Grof.
Kaj je dejal, haba? Kaj hoče starec ta? Naj rajši spi doma! Ivan in fantov zbor. Ne rogaj se, za Boga! Gorje, kdor kletvi roga Očetni se tako! Trepeči od bojazni Grof, prosi, da ne kazni Pravično te nebo ! Grof.
Dovolj ! Prosite rajši sami, Da ne prišel bi nikdar dan, Ko vrne vam to noč Celjan! Gradu zapro vas tesni hrami, Podzemske ječe, kjer nikdar Nebeški ne posije žar; Varujte se! Fantje.
Grof celjski, z nami!
31
Grof.
Nikdar! Ivan.
Zgrabite ga ! (Fantje ga primejo.)
Naprej! Grof.
Varuj vas Bog, ko pride čas ! A ti, ki tod veluješ, dej, Kaj hočeš z mano v noči tej ? Ivan.
Kaj hočem ? Poučiti vas, Da nihče v vas ne sme k dekletom, Ki branimo jih mi! Pred svetom Sramota vaša se razkrij, Sicer bodite brez skrbij. Zapremo vas v globoko klet, A jutri bode zvedel svet, Kje celjski grof je' bil ujet! Valentin.
Ujet grof Urh pri nas — haha, Kako novost bo lepa ta ! Grof.
Slušajte, fantje, kar vam dem: Pogum mi dobro vaš ugaja, A zdaj pustite me, naj grem.
32
Valentin.
Brez nas nikamor s tega kraja! Ivan.
Ne, grof; kar nič ne bode s tem: Vi greste z nami — Grof.
A za vraga !
Kaj takšen vam zapor pomaga ? Bogato vse vas obdarim; Dovolj mi je zlata in blaga, Da vas tako poplačam ž njim, Kot knez noben, ni kralj ni car Slug zvestih plačal ni nikdar. — Kaj menite ? Nu, kaj velite ? Ivan.
Grof, slabo ni, kar govorite, A tak obet ne mami nas. Čemu naposled takšen kras? Solze na njem gore prelite ! Ne, polja nam dovolj rode, Zlata dovolj je v njivah naših, In sila rok, ki vas drže, Nam ljubša je od zlatov vaših. Fantje.
Res je tako.
33
Grof.
Čast, komur čast! Besedam moškim tem se čudim! Tak govor, to je prava slast: Zlata vam v izobilji nudim — Vi nečete. Spoštujem vas; Vedenje to je plemenito In vredno, da mu pride čas, Ko bode vsakomur očito. Zato velim tako gospod: Kaj, če s podpisom vas čestitim, Prijatelji, oplemenitim? Ce -s plemstvom vaš ponosni rod Na vekov vek nocoj okitim ? Prvi fant.
Kako? Drugi.
Uplemeniti nas? Tretji,.
Grof, moška vaša je beseda! Prvi.
Za ceno to pustimo vas. Valentin.
Počasi, fantje! To seveda Odkup bi časten bil dovolj,
2
_Sl
In grof bi madež svoj izbrisal, Če takšen bi nam list napisal; A kdo nam porok, da ni zgolj Obetanje, da ne prekliče, Kar je dejal? če nam biriče Pošlje namesto pisma v vas ? Fantje.
Prav govoriš! Grof.
A jaz na glas
In resno vam obet ponavljam. Besedo viteško zastavljam, Da plemenit bo rod in dom! Dve zvezdi vam poklonil bom Od svojih treh, a vi pazite, Da nikdar jih ne zatemnite. Nekateri fantje.
Čast grofu! Vsi.
Čast in slava nam! Grof.
A zdaj me, fantje, izpustite! (Izpuste ga.) Ivan.
Grof, vedite, obetam vam, Če nas slepite kakorkoli —■
35
Grof.
Kako li ? Starejšinstvo voli Vam jutri, svete Ane dan, Načelnika. Ves narod zbran Od blizu bode in okoli, In pri volitvi tudi jaz Navzočen bom z gospodo svojo. To bode baš ugoden čas, Da vse začuje voljo mojo. — Vaš rod je hraber bil vsekdar, Junaških dedov vaših čini, Vsakomur so živo v spornim, Njih čet ni strl noben vihar-To, fantje, bodi vzrok jedini, Da vas za plemiče priznam. Ivan.
Dovolj ta vzrok nam prija sam. Grof (po kratkem molku). Plačilo pač drugačno Zaslužite zato, Da ste nocoj zvijačno Zalezli me tako. A bodi! Radi nje, Marjetice lepe, Oprašeam vam samo. (Proti Marjetici.)
36
A ti, ki sama kriva Nocojšnje si noči, Mladenka ljubezniva, Pristopi bliže ti! (Marjetica se približa boječe; ž njo Jerica in Pengar. Marjetica poklekne pred grofa.) Marjetica.
Proseč klečim pred vami tod: Bodite milostni, gospod! Grof.
Vstani, vstani! Kazni Moje se ne boj; K meni brez bojazni Dvigni pogled svoj!
Glej, srce mi jasnil Teh očij je žar; Morda mi ugasnil
V	njem ne bo nikdar.
Ko na nočni stezi
V	dom se vračam svoj, Prvič, zadnjič sezi
V	r-oko mi nocoj!
(Drži jo dolgo za roko; hipno se obrne, da odide.)
37
Ivan.
Slobodno, grof, domov hodite, A jutri svoj obet zvršite. Kot hrast, tako je čvrst naš rod, To pomnite vsekdar, gospod, Noči nocojšnje ne zabite! (Grof odhaja z biričema; fantje pojo.) Fantov zbor.
Očetov junaški je meč Od krvi sovražne bil rdeč; Z njo črke naš rod je zarisal, Listino si plemstveno spisal.
Karkoli ponosni nam ded Zapisal je nekdaj besed, Nikoli jih nismo zabili, Na veke jih bomo častili.
Globoko nam v prsih žive: Junaško srce in roke, Branitelji vedno resnice, A nikdar laži in krivice! —
Tretje dejanje.
Odprt prostor na vasi; na sredi lipa, zadaj na vzvišenem prostoru bogato okrašen šotor za grofa in starejšine. Pod lipo v začetku dejanja samo fantje. Iz dalje se čuje zvo-njenje.
Ivan.
Zvonove čuj ubrane, Kako pojo čez plan; Slovesno svete Ane Oznanjajo nam dan. Sedaj čez plan in goro Prihajal bode skoro Pobožni verni rod; Iz duše bo udane Praznoval svete Ane, Svetnice naše, god. Ivan in fantov zbor. Zvonove čuj ubrane, Kako pojo čez plan,
39
Slovesno svete Ane Oznanjajo nam dan! Valentin.
Da, res! Vsekdar je lep ta dan, Ko je od blizu in okoli V veseli družbi narod zbran. Noben mi dan ne prija toli, A ta, kako mi prija ta, Pozdravljam res ga od srca —■ Ivan.
A kaj, če ne prinese tega, Kar upamo? Valentin.
To me ne bega; Nasilnik grof je celjski res, in marsikaj ima na vesti, Grehote, zlobe in bolesti, Dovolj, da kazen bi nebes Zadela ga ; a če priseže Na svojo čast — dovolj potem: Beseda viteška ga veže! Zato se veseliti smem, In tudi vi se veselite; Tovariše vas plemenite Pozdravljam torej že naprej. Bog živi plemstvo nam — juhej!
40
Ivan.
Vesel si res — Valentin.
Da, na vso moč! Ivan.
A vender bi nocojšnja noč — Valentin.
Kaj še! Spomin prav noči tej Ohranimo vesel. Da nismo Zalezli grofa srečno toli, To rečem vam, da bi nikoli Ne došlo nam prelepo pismo. Haha, in z grba zvezdi dve Podaje nam, češ: za meno, Prijatelji, odslej ste prvi, Po rodu prvi in po krvi — A jaz ne verujem, kar de. To pač je le spomin na njo, In zvezdi sta - očesi nje, Da, nje, Marjetice lepe! Ivan.
Ne šali se; za take šale Nobene ne dobodeš hvale. Valentin.
Kako si čuden! Kaj tako Besedo sodil bi ostro!
41
Saj veš, da plemstvo naše novo Odtod izvira, da v oko Marjetici oko njegovo Preveč je zrlo — kaj ? Fantje.
Gotovo! Prvi fant.
In Valentin celo lepo Veli o zvezdah! Drugi.
Ees je to! Tretji,.
In v čast Marjetici samo. Ivan.
Nu da, a všeč mi ni, Kadar se spomnim te noči. Ce kaj, le to me veseli: Ce^an navzlic vsi svoji moči Izkusil je, da ni ponoči Hoditi v našo vas skrivaj Po takih potih. Valentin. Glej, sedaj Prav govoriš. Fantje.
Vsem iz srca.
42
Ivan.
Čakajte vender, kaj nam da Denašnji dan. Valentin.
Cesti dovolj, Posebno tebi, ki najbolj Zaslužiš jo. Glej, starejšin Zbor naših je baje jedin, Tako jedin kot jeden mož, Da ti načeloval nam boš, Kadar utegne se zgoditi, Da bode nam na vojsko iti. Volitev ta se, kakor veš, Zvrši na grofovo povelje, Kakove pa so naše želje, To tudi veš. Prvi fant.
Verjeti smeš, Da lepo bode to veselje, Ko nas povedeš skozi Celje. Drugi.
Kako gospoda bo tačas Zavidno gledala na nas! Tretji.
Zavidno in morda srdito.
43
Valentin.
Četudi; to ne moti vas — Bog živi četo plemenito! Vsi.
Bog živi! Ivan.
Veseli me to, Da prijalo bi vam tako, Če starejšin čestitih zbor Izvolil mene bi za voja — A zdaj, prijatelji, pozor, Dekleta ondu že gredo —■ Valentin.
In Pengar in nevesta tvoja! (Zbor deklet prihaja pojoč, za njimi Pengar in Marjetica.)
Zbor deklet.
Mladenke tukaj zbrane, Dvignimo spev glasan! Prišel je svete Ane Slovesni lepi dan. Sedaj čez plan in goro Prihajal bode skoro Pobožni, verni rod; Iz duše bo udane
44
Praznoval svete Ane, Svetnice naše, god. (Pozdravljajo se in si podajejo roke.) Ivan (Marjetici). Bledo lice tvoje, Kalne ti oči — Reci, dekle moje, Kaj li te teži? Marjetica in Jerica. Ali ti je moči Vprašati tako? Oh, spomin te noči Zali me (jo) hudo. Ivan, Jerica, Pengar. Zabi, kar prebila Bede si nocoj, Oj, mladenka mila, Zjasni pogled svoj! Marjetica (zajedno z Ivanom, Jerico garjem).
Oh, kako zabila Bedo bi nocoj? Oh, kako zjasnila Zalni pogled svoj! Pengar.
Da, res, zabimo, kar je bilo: Iz noči lep se dan rodi,
45
In solnce znova sije milo, Kadar pobegne mrak noči. — Prepričan sem, da lepše dni Imeli bomo, če seveda Ostane grof nam mož-beseda; Nu, tudi to me ne skrbi. Ce namreč kdaj na čast priseže. Obet ga takšen vselej veže — Valentin.
Prav, kakor sem dejal popred! Fantje;.
Veseli takih smo besed! Pengar.
Zatorej upam, da veselo Poroke poslavimo dan; Dmeje se, da vse krdelo Povabljam nanj — Valentin.
Pozdrav srčan! Fantje.
Beseda nam ugaja taka! Pengar.
In tudi druga čast vas čaka, Posebno tebe, vrli zet, Ki vedno lep sodrugom vzgled
46
Podaješ pravega junaka. A tam že starejšine naše Prihajajo — tedaj tačas Pozdravljeno krdelo vaše! Ivan.
Pozdravljeni! Fantje.
Bog živi vas! (Prihaja šest starejšin; Pengar se jim pridruži, vsi odhajajo proti šotoru. Fantje in dekleta se primejo za roke in pojoč plešejo nastopno) Kolo.
Kolo pleše četa naša, Fantov zbor in zbor deklet, Srčna čustva pa razglaša Spev iz duše dna zapet.
Kaj veselje ne kipelo Glasno bi na dan tako? Saj prelepo in veselo Zitje naše je mlado.
Kolo pleše četa naša, Fantov zbor in zbor deklet, Srčna čustva pa razglaša Spev iz duše dna zapet.
47
(Začuje se znamenje na rog; grof se približa s spremstvom.) Grof.
Ne dajte se motiti Na svete Ane god; Ta dan se veseliti Srčno ves mora rod! Fantje.
Pozdravljeni, gospod, Grof celjski plemeniti! Grof.
Rad gledam vas tako; Kdor dan na dan se trudi, Naj veseli se tudi, Da si zvedri glavo. Le dalje v lebki ples, Le pojte čvrsto vmes! (Cimdalje več uaroda prihaja ; fantje in dekleta plešejo kolo; grof jih gleda nekaj časa, potem stopi s spremstvom v šotor.) Kolo.
Žar ljubezni v srci jasne, Žar mladosti še v očeh — Pojmo, dokler ne ugasne Plamen ta v poznejših dneh!
48
Pleši, pevaj, četa naša; Zbor iz duše dna zapet Srečo našo naj razglaša, Radost hvali mladih let! (Grofov glasnik zatrobi pred šotorom na rog. Vse ljudstvo se obrne proti šotoru.) Glasnik.
Vam vsem, ki zbrani ste okoli, Tako naznanja moj gospod: Danes, na svete Ane god, Zbor vaših starejšin izvoli Načelnika, ki fantov roj Voditi bode mogel v boj In tudi mir doma braniti. Načelniku se pokoriti Vsakomur je in v vseh stvareh, Tičočih hišnega se reda, In prav tako njega beseda Vezati mora v bojnih dneh. — Tako naznanja vam ta dan Urh, celjski grof in ortenbur.ški, Zagorski knez, hrvaški ban, Slavonski ban in dalmatinski! (Glasnik znova zatrobi na rog; starejšine stopijo v šotor. Dočim se vrši volitev, stoje nekateri skupaj; Ivan se potihoma razgovarja z Marjetico,
49
Nekateri fantje privale pod lipo sodec vina in pijo, drugi plešejo z dekleti) Kolo.
Pleši, pevaj, četa naša; Zbor iz duše dna zapčt Srečo našo naj razglaša, Radost hvali mladih let! (Grof in starejšine stopijo iz šotora; glasnik zatrobi.)
Glasnik.
Tako se daje vam na znanje, Da Ivan Mlinarjev izbran je Za voja fantovskega roja. F'antje.
Bog živi ga! Vse ljudstvo.
Bog živi voja! (Fantje vihte klobuke in se gneto okolo Ivana.) Glasnik.
Sedaj pred svojega gospoda Yoj stopi teharskega roda! (Fantje z Ivanom na čelu stopajo proti šotoru.) Fantov zbor. Zastava vihra, Orožje žvenkeče;
2
50
Na borbo, hura! Sovrag naj spozna Krdelo grmeče! (Ivan se pokloni grofu.) Grof (začuden).
Ha, ti! (Po kratkem molku.) Prisezi mi v roko Udanost trajno in zvesto. Ivan (mu seže v roko).
Prisegam vam, da branil bom V viharji, v miru rod in dom! Grof (potegne meč in pokleknivšeg njim trikrat ploskoma udari po plečih). Ne sluga, nego vitez moj Odslej boš v bojih stal z menoj Načelnik ti si četi slavni, Pred njo plašan beži sovrag; Kot dedje tvoji starodavni Ti vodi jo do novih zmag! Po konci prapor vselej nosi, Stoječ nezmajno kakor hrast, A meč s krvjo sovražno rosi, če terja tvoja, moja čast. Sloboden ti, prost dom s teboj -Le vstani, vitez novi moj!
51
(Viteški sluge prines6 Ivanu viteško opravo, deno mu oklep na prsi, opašejo križasti meč, posade šlem na glavo, obesijo široki ščit na levo rame in dade zastavo v roko. Dočim se to vrši, poje) Fantov zbor. Zastava vihra, Orožje žvenkeče; Na borbo, hura! Sovrag naj spozna Krdelo grmeče! (Fantje dvignejo Ivana na rame; veselo pozdravljanje zbranega naroda.)
Zbor deklet in Marjetica. Duša tvoja (moja) pije Sreče tiho slast, Saj i tebi (meni) sije Ljubljenčeva čast!
Vznesena postava — Kje li vitez tak ? Slava tebi (meni), slava: Tvoj (moj) je ta junak !
Glasnik (zatrobi, potem)
Slušajte vi, ki tu ste zbrani, Kaj celjski grof vam še oznani!
4*
52
Grof.
Kadar vihar se bojni vname, Od vas zvestejših nimam slug. Na moj ukaz vi dom in plug Zapuščate in posel drug, Hiteč na boj junaški zame. Zvestobo tako sem ukrenil Poplačati denašnji dan ; Začuj me torej narod zbran : Po milosti sem svoji sklenil, Urh, celjski grof in ortenburški, Zagorski knez, hrvaški ban, Slavonski ban in dalmatinski, Da vas povzdignem v plemsk
st an !
Od zvezd, ki se na modrem polji Ponosno v grbu mi bleste, Za grb vam dajem zvezdi dve, A pismo to, po moji volji Napisano, tako vam de: Za plemiče jednakorodne Priznavam vas od tega dne, Priznavam za vse dni prihodnje ! (Znamenje na rog; grof izroči listino Pen garju.)
Vsi.
Cellanu slavja!
53
Nekateri.
Prost naš rod! Drugi.
In plemenit! Nekateri.
Vsakdo gospod! Valentin.
S eestjo nas danes je okitil, Zato pa tudi bode ščitil Naš rod vsekdar ga in povsod ! Nekateri.
Da, vselej ! Drugi.
Kakor i doslej! Vsi.
Čast grofu! Nekateri.
Slava nam — juhej! (Fantje točijo v kozarce, starejšine dvigajo čaše, ko poje) Pengar.
Porok sreče naše Bodi pismo vaše; Grof, zato i jaz V starejšin imeni
54
Zanje hvalim vas. Viteška beseda, Ki junak jo ceni, Veže vas odslej; Mirno torej gleda Nam oko naprej; Na blaginjo vašo, Grof, dvigujem čašo! (Trkajo in pijo, nato) Ivan.
Natočimo v čaše svoje Kapelj zlatih še enkrat; Z bratom brat naj srčno poje, Brata mi pozdravljaj brat!
Zemlja rodna, zemlja sveta, Tebi mi nazdravljamo! Tebi v blagost brez trepeta Srčno kri zastavljamo.
Zorne naše so mladenke, In možje so rodu čast — Živi, živi Bog Slovenke, Živi rod in njega last!
Solnčne so planine naše, Cvetni logi, senčen gaj —
55
Kvišku, bratje! V roko čaše: Živi Bog slovenski raj! (Trkajo, Ivan stopi k Marjetici in ji napija.) Grof (Pengarju).
A kar nocojšnji je večer — Pengar.
Gospod, veselja zdaj je čas, Obraza tožnega nikjer — Pozabljeno zbok tega dne Na veke bodi vse gorje! Grof.
Nu, prav tako! Ne motim vas, Srčno se dalje veselite In plemstva slavni dan slavite ! Da, res, kako krepak je rod, Ki danes vidim ga povsod, Kako li čvrsti so možje, Kako mladenke te lepe ! A kje načelnik moj, in kje Nevesta mila mu ? Resnično: Tam vidim jo, mladenko dično, In vitez krepki poleg nje, To ženin njen . . . (Gleda ju molče; zase) 0, lep nasmeh Takdvih usten je rudečih,
56
In lep ljubezni žar v očeh, V veselji sladkem .se topečih ! Nebo se ženinu odpira, Ko milo se tako ozira Nevesta, nežno dekle, nanj. Kaj takšen pogled zlatih sanj Budi, a ne — moj sen umira! (Glasno.)
Dovolj tedaj ! Da ne pozabim: Kadar poroke bode god, Tedaj pač upam — Pengar.
Da, gospod!
Na te poroke god vas vabim, Če namreč s prostimi bi kmeti Hoteli v druščini sedeti. Grof.
Ne pozabite, da ta dan Povzdignil sem vas v plemski stan, Da torej bodem v društvu vašem Kot v plemenitem zboru našem. Fantje.
Na zdravje plemstvu! Valentin.. Slava nam !
57
Fantje.
In slava teharskemu rodu ! Valentin.
A tudi našemu gospodu Napijmo še — Fantje
Grof, slava vam! Ivan.
Tako tedaj končano Vse danes je lepo; Gospod, besedo dano Zvršili ste zvesto. Grof.
Kar celjski grof obeta, Nikdar še zabil ni — Ivan.
Zahvaljam vas, gospod! A kaj beseda sveta, To vemo tudi mi! Grof.
Dvignite znova čaše, Slaveč denašnji god ! — Nezmajno vselej stoj Krdelo zvesto vaše Za dom in narod svoj.
58
Krepko spev doni vnet: Bog živi rodni svet, Da širi se in rase Sedaj in poznih let, Na večne, večne čase!
Mešani zbor.
Krepko spev doni vnet: Bog živi rodni svet, Da širi se in rase Sedaj in poznih let, Na večne, večne čase! —