- 148 — Novičar iz Ljubljane. 22. dan t. m. je prišel nas slavni rojak, gosp. Dr. Ignaci Knobleher, misijonski general-vikar notranje Afrike, v Ljubljano. Mesca svečana 1846 se je podal — po naznanilu „Novic" tistiga leta — v notranjo Afriko, katoljško vero divjim narodam oznanovat; 16. maliga travna 1847 je šel, kakor je sam pisal (poglej ;,No\ice" 1847) na parabrodu po morji v Aleksan-drijo, od tod čez Egipt, Nubijo i. t. d* v notranjo Afriko. Sedaj je prišel iz Ka,rtuma iz Nubije, in v misijonskih opravilih je, na poti na Dunaj in morebiti clo v Pariz, tudi svoje prijatle v Ljubljani obiskal, od kodar se bo kmalo na Dolensko v Št. Ko-cijan podal, svoje stariše in žlahto obiskat. Visoko učeni gospod , ki vse evropejske jezike in mnogo dru-zih jezikov govori, ne more Ljubljančanam dovelj dopovedati od svojiga popotovanja po Afriki, od življenja divjih narodov i. t. d. In zares bi ga človek lahko celi teden poslušal, kader začne pripovedovati od dežela, kamor pred njim se noben Evropejc ni prišel. Po „beli reki" je prišel v serce Afrike še čez 4. grade severne širokosti blizo ekvatorja, kjer je taka silna vročina, de 40 in clo 45 stopinj znese, voda za piti pa 20 do 25 stopinj gorkote ima; nagi divjaki ma-žejo svoj život z neko rudečo zemljo , z oljem vdelano, de vročino lože preterpe. Ni tedaj čuda , de je neu-trudljivi gospod zlo ogoril, kar se pa dobro priiiči njegovi turški obleki, ktera je vsa c i mu popotniku po teh deželah potrebna. Naš sloveči malar g. Langus ga je izobrazil (malal) v njegovi popolnama turški obleki s turbanam na glavi in dolgo častitljivo brado, kar je prav dobro zadel. Prav bi bilo, ko bi se podoba slavniga moža na kamen vtisnila in en kamnotis vsa-kimu zvezku tistih bukvic pridjal, ki bo popis njego-viga popotovanja po dozdaj še clo neznanih in nikjer popisanih deželah — v nemškim in slovenskim jeziku obsegel. Vsak radovedni človek gotovo z velikim veseljem pričakuje te knjižice, ki bo še veliko veči važnost kakor Baragatova zato imela, ker bo od popolnama neznasih ljudstev in dežela govorila. Ta knjižica bo pa gotovo tudi veliko donesla v pripo-moč njegovim blažim misijonskim namenam, kteri obilnih darov potrebujejo; pa tudi razun tega imajo prijatli misijon.skiga prizadevanja že sedaj lepo priložnost, z doneski podpirati trud slavniga rojaka v vinogradu Gospodovim ptujih dežela. Mnogo imenitnih reči je iz Afrike seboj pripeljal, ki jih bo večidel našimu muzeumu podaril. — Ljubljanski vradni časnik pove, de do 23. dneva t. m. je bilo na Krajnskim že 175 županij popolnama vstanovljenih , in tudi v tistih krajih, kjer so se v začetku župane voliti branili, grejo volitve zdej po-redama. — Prihodnji teden pride imenik opravičenih volivcov Ljubljanske županije v natis, kteriga bo vsak volivec dobil, de bo zamogel iz števila vsih tiste može izbrati, kterim zaupa, de se bojo pridno in možko za blagor svobodne Ljubljanske županije po- tegovali. — Očitne ojstre izpraševanja v podkovijski in živinozdravijski šoli kažejo, de bo dežela že letaš ne-ktere prav dobro izučene kovače in tudi izvedene pri-pomočnike v živinskih boleznih dobila. Gospodje, ki pridejo izpraševanja poslušat, so prav zadovoljni z vednostmi večiga dela učencov. Tudi naš častiti g. deželni poglavar je počastil enkrat to šolsko skušnjo s svojo prieujočnostjo in pohvalil napredovanje te šole, ktera bo vpijočim potrebam dežele z umnimi kovači in pomočniki v živinskih boleznih pomagala. — Slovensko berilo za 1. gimnazijalni klas se bo te dni že natiskovati začelo. — Slišali smo in tudi v „Gracarci" brali od nekih razpartij , ki so se unidan v neki gostivnici na deželi med nekimi pevci nemških in slovenskih pesem pripetile. Ce ravno prepirov v gostivnicah iz lahko zapopadljivih vzrokov nikdar visoko ne cenimo, smo vunder obžalovali, de se je kaj taciga zgodilo, kar protivnikam priložnost da, de „iz komarja vola" narede, in kar vsacfga praviga rodoljuba nar bolj žali — de iz tacih posamesnih gostinčarskih homa-tij slovenstvu sploh podtikujejo sovražtvo do Nem-cov!! Popraševaje po začetku omenjene homatije nismo mogli zvediti praviga vzroka, ker eden tako drugi tako pripoveduje — to pa vemo, de milo nebo je prostorno dovelj za petje vsi h jezikov, — de vsak zna peti kar koli se mu ljubi, — de različnoglasne strune se ne dajo šiloma nikdar v enoglasne spremeniti , — de je terdovratnim in zarujovenim protivnikam slovenšine nar bolje s poti iti, ker ja v petju samim ne obstoji narodovnost. Take homatije, čeravno clo nobene važnosti nimajo, grejo povikšane od ust do ust in so le v škodo domači pravični reči, ker se jih pro-tivniki željno polastijo, de zaženo staro ostudno natolcevanje od sovražtva Slovencov do Nemcov, in kar je morebiti kdo razkačen od ene ali druge strani govoril ali storil, se podtikuje po tem slovenstvu sploh! Takimu natolcevanju se moramo očitno zoper-staviti.