Dve pismi
Spisal E. Gangl
[a Štajerskem imani prijatelja, ki ima sina Vladimirčka. Ako misli Viadimir, da razen njegovih staršev. bratov in sestra nihče drugi ne ve, kaj počne, kako živi in kako se vede, je v bridki zmoti. Da mu tD dokažem, naj povem, kar scm zvedel o njem!
Vladimir jc deček, ki ljubi zimo in njeno veselje nad j vse. Kadar se prismeje v deželo cvetoča pomlad, jc \1a«l ditnir ves nesrečen, ker se mora posloviti od zime, od snega in od pozim-l skega razveseljevanja v prirodi.   Pomlad in poletje nimata zanj nič izredno veselega.  Pride bogata jesen s sadjem in gTOzdjera, a Vladimir hodi vedno gledat toploraer, ali že kaže dovolj mraza, da pride prvi sneg. In ko zagleda v daljavi  s  prvim  snegom pokrite gore. zdihuje in toži:  »Ah.  ko bi sneg vendar 2e prišel k nam!«
Med jesenskim dežjem zapleše prva snežinka. Veselo zbeži Vladimir pod streho in pregleduje sani, jih popravlja in prireja za vožnjo. Toda prva snežinka se raztopi v dežju — in snega ni, Vladimir pa je žalosten.
Nekega dne pretekle jeseni je šel njegov oče na vrt. Na vrtni lopi je viselo to-le prilepljeno pismo:
Ljubi sneg!
Prosim Te, pridi, pridi! Rad bi Te že videl. Že eno leto Te nisem videl. Pridi. visok do kolena. da se bom zopet lahko vozll s sanmi. Naj že mine ta voda, zamrzne to blato, potem pa pridi, Ijubi sneg. visok do kolena! Pridi!
Na Hutnu, dne . . .                                              Vladimir.
Oče se je smejal, a Vladimir je bil žalosten, ker ni bilo snega vkljub njegovi lepi prošnji.
»Le potrpil« ga tolaži oče, »saj sneg že pride! A svojega pisma nisi prav naslovil. Sneg namreč ne more poslati samega sebe. Sneg pride samo tedaj, kadar mu ukaže Bog!»
Vladimirček se oddahne kakor bi se nečesa domislil. Drugi dan gre oče zopet na vrt.  Na vrtni lopi je zopet viselo pismo.  Oie postoji in bere:
Ljubi Bog!
Prosim Te, ukaži snegu, naj vendar že pride! Že eno leto ga nisem videl. Pošlji sneg, visok do kolena, da se bom zopel lahko vozil s sanmi. Naj že mine ta voda, zrnrzne to blato, potem pa, Ijubi Bog. pošlji sneg, visok do kolena!  Pošlji ga!
Na Humu, dne . . .                                                 Vladimir
—   41    •—
Drugo jutro se Vladimir zgodaj zbudi, gre k oknu, in vzdigne — kakor vsak dan — zagrinjalo.
Vse belo!
Kdo opiši njegovo veselje! Vsj so morali iz postelj: starši in bratje in sestre. Vsi so morali gledat prvi sneg in vsem je obljubil Vladimir, da jih vzame na sani. A za toliko množico ljudi so postale njegove sani pre-majhne.
Kaj stori Vladimir?
Gre k mizarju, da mu naredi nove sani. In ko so bile gotove, je Vladimir lepo prosil očeta, naj jih plača iz svojega. Če pa noče plačati \z svojega, naj vzame denar iz njegove hranilnice, saj jih Vladimir rad plača sam, da jih le ima.
No, z očetoni sta se izlepa pobolala, ker mu je obljubil sin, da s pridnostjo poplača njegovo dobroto. Očetu pa je bilo dovolj plačila, ko je gledal izza gorke peči, kako neskončno radost uživajo otroci zunaj na zasne-Jenem klancu, ter se sporninjal časov, ko je bil sam tako srečen.