Poštnina plačana v gotovim. Cena SO,— Ur Spedlz. in abb. post. I. gr. DEMOKRACIJA NE POZABI 1 Z lipovo vejico so naši predniki pošiljali slovenske poslance v rimski parlament - Z lipovo vejico jih sodobniki pošiljamo v tržaški občinski svet. Leto XII. - Štev. 19 Trst - Gorica, 1. septembra 1958 Izhaja 1. in 15. v mesecu Odločnost je preprečila voino Ne gre samo za Kvemoj temveč za ohranitev miru in obrzdanje nasilja Dne 23. avgusta, ko so v Formoški ožini spregovorili topovi, ki do danes še niso utihnili, je bilo videti, da bomo doživeli ponovitev podobnega zunanjepolitičnega razpleta, kakor smo ga imeli jeseni leta 1956. Takrat so v jeku madžarske krize, Angleži in Francozi podvzeli svojo ekspedicijo zaradi sueškega vprašanja. Sovjeti so se s svoje strani omejili najprej na grožnje, takoj nato pa so izkoristili zaposlitev zaveznikov s sueško zadevo za krvavo zatrtje vstaje madžarskega ljudstva. Tistim, ki so jim kaj očitali, so sovjetski propagandisti enostavno odgovarjali: ali smo kaj slabši od Zahoda? Oni z letali, mi s topovi, vsak dela na svojem področju svoj red. Ko je letos, sredi julija, dosegla kriza na Bližnjem vzhodu svoj višek in so se tam izkrcali ameriški in nato britanski oddelki, so Sovjeti zopet protestirali. Toda tokrat, ko so bile pri akciji udeležne Zedinjene države Severne Amerike, ko je bila pomoč poslana na zahtevo zakonitih vlad in je prebivalstvo tuje čete mirno sprejelo, je bil sovjetski protest milejši. In ni ostalo samo pri tem. Po sestanku z Maocetungom v Pekingu, kamor se je podal sam Hruščev, je postala Sovjetska zveza celo še bolj spravljiva. Medtem ko prej ni hotela niti slišati, da bi krizo Bližnjega vzhoda reševali v Združenih narodih in je trmasto zahtevala vrhunski sestanek, je naenkrat sprejela pristojnost Glavne skupščine Združenih narodov. Tako so kmalu nato s presenetljivo soglasnostjo sprejeto resolucijo spravili pekoči problem Bližnjega vzhoda vsaj začasno z dnevnega reda. Kaj sta pravzaprav sklenila Maoce-tung in Hruščev, kako je potekal njun razgovor, da je Sovjetska zveza tako nepričakovano spremenila svoje stališče? Dolgo so o tem ugibali. Nekateri so trdili, da so Kitajci postavili Hruščevu ultimat, ker niso hoteli, da bi o Bližnjem vzhodu odločale samo velesile, med katerimi sami ne bi bili zastopani. Drugi so zopet menili, da Kitajci niso hoteli''vojne'v trenutku, ko sami preživljajo težke trenutke v raz-. vo.ju...svojega gospodarstva. B.ilo_j£-še na-_ kaj drugih razlag. Toda ko so se ha ota'', ki leži nasproti Kvemoja, oglasili prvi topovi in se le na kitajske nacionaliste usula toča granat, je postalo jasno, kakšen je bil namen igre. Nacionalistične postojanke na otokih, ki so oddaljeni od celinske kitajske obale borih 16 km, so rdeči pekinški vladi že dolgo trn v peti. S posestjo teh otokov vzdržuje Cangkajšek v svoji armadi upanje na povratek v domovino, na ponovno osvojitev oblasti na celini. Za komuniste pa so ti otoki nevarno mostišče za morebitne nacionalistične akcije, ki imajo, če drugega ne, vsaj motilni in propagandistični namen. Režimu, ki je v tako hudi krizi kot jo dokazujejo neprestane čistke v komunistični Kitajski, bi poleg tega zelo koristil kakšen zunanje-politični uspeh, posebno »osvoboditev, teh otokov.« Kaj je torej enostavnejšega kot predpostavljati, da je Maocetung predložil Hruščevu: »Pustimo zahodnjakom, da več ali manj obvelja njihova v njihovi interesni sferi na Bližnjem vzhodu. Tako bomo via facti dobili zase pravico, da po svoji volji uredimo zadeve v naši interesni sferi, na Daljnem vzhodu.« Hruščev je-pritrdili. Presenetil je svet s svojo pomir-ljivostjo na Bližnjem vzhodu in nekaj dni nato je začela akcija v Formoški ožini. Ne smemo namreč pozabiti, da Združene države po obstoječi pogodbi iz leta 1955 jamčijo nacionalistom samo posest Formoze, otoške skupine Pescadores in drugih nacionalističnih postojank, ki so potrebne za obrambo Formoze in Pes a-dorskih otokov. Pri tem obalni otoki niso izrečno omenjeni. Pekinška vlada je torej poizkusila izkoristiti to dejstvo. Vendar se je, vsaj zaenkrat urezala. Proti njenemu pričakovanju so Združene države pokazale, da ne bodo dopustile, da se mednarodna vprašanja rešuje z orožjem in grožnjam'. Okoli Foimoze se je začelo zbirati ameriško vo;no !ad'evie m letalstvo, Dulles je rekel, da Združene države ne bi rmrno gledale na napad na Kvemoj. To je Kitajcem otipljivo, pokazalo veličino nevarnosti, v katero se spuščam. Napovedanega izkrcanja komunističnih oddelkov na Kvemoju, ki ga je svet pričakoval od ure do ure, ni bilo. Le obalni topovi še nadaljujejo svoje bolj motilno kot pa množično obstreljevanje Kvemoja. Namesto vojaške avanture pa je pekinška vlada celo predlagala Združenim državam, da bi obe vladi obnovili medsebojna pogajanja na ravni veleposlanikov. Ta pogajanja so bila prekinjena že od 12. decembra 1957, ko je bila zadnja seja v Ženevi. Zdaj pa so Združene države že 28. julija določile za nadaljevanje razgovorov svojega veleposlanika v Varšavi. Kitajci, ki so najprej vztrajno molčali, so 6. septembra le predlagali naj pogajanja zopet začno. Nekateri pravijo, da so medtem pogajanja pravzaprav že propadla, ker ni osnove za sporazum, drugi pa trdijo, da je dosežen znaten napredek. Ker so varšavski razgovori strogo tajni, ne ve pravzaprav še nihče nič gotovega in so vse samo ugibanja. Dejstvo je samo to, da razgovori še vedno trajajo. Tako še vedno obstoja upanje, da se seor mirno uredi in to vkljub velikim besedam, ki padajo z ene in druge strani, in vkljub atomskemu orožju, ki ga Sovjetska zveza baje že pošilja na Kita sko. Nekaj pa je gotovo: Združene države so že ponovno izjavile, da ne bodo pristale na nobene zahteve, ki ne.bi bile spremlji-ve tudi za generala Cangkaška. Prav tako ne bodo dovolile, da bi komunisti prešli od groženj v resnični napad. Pri tem gre za načelo zvestobe zavezniku, ki ie v tem primeru Cangkajšek, in za načelo mirnega reševanja mednarodnih sporov. Ti načeli sta važnejši kot pa Strateško vsaj za Zahod in Ameriko le mani pomembni obalni otoki. Združene države so s svojo odločnostjo v enem samem poletju že drugič preprečile, da bi izbruhnila vojna, katere žrtev bi postali njihovi manjši zavezniki, v kolikor se ne bi, enkrat zanetena, ne irretvo-rila v svetovni požar. Najprej je to bilo v Libanonu in Jordaniji, zdaj se dogaja isto v Formoški ožini. Nekaterim ameriška odločnost ni prav, pravijo, da je tvegana. Toda če dosedanje izkušnje kaj veljajo, potem moramo ugotoviti, da se je še vedno pokazalo, da se komunistična zavojevanja in nasilja ustavijo samo tam, kjer naletijo na odločen odpor. Ze v na-prejšnje kapitulanstvo in neodločnost pa sta vedno imela za posledico izgubo in kapitulacijo pred izvršenim dejstvom. Ne pozabimo, da miru niso in ne bodo nikdar zavarovali tisti, ki se boje, da bi za njegovo ohranitev tudi kaj tvegali in primerno zaščitili. Prav to pa je tisto, kar delajo Združene države in za kar jim gre priznanje vsega sveta. Dosledno In zvesto govori slovenski volilni znak Petintrideset let nam je bila lipa vodilo pri uveljavljanju slovenskih narodnih, pravic. Zaveden Slovenec o-staja temu izročilu zvest. Vsi Slovenci volimo lipo, simbol naših očetov in mater 1 Svetnas bo zopet — —~*r "—■< - prešteval. Povejmo mu, da smo tu in da tu hočemo tudi ostati I VOLIMO SLOVENSKO LISTO! Preteklo soboto so bile objav* Ijanje slike glasovnic, s katerimi bomo Tržačani dne 12. oktobra volili nov občinski svet. Štirinajst je vseh volilnih znakov, toliko' kot je list. Prvo mesto na glasovnici ali levi gornji kot so zasedli komunisti, medtem ko nas z des* nega gornjega kota pozdravlja Upa s helebardo, volilni znak Slovenske liste. Zgovoren je ta naš znak, po* sebr/o še če ga primeriamo z zna* ki drugih list, ki se potegujejo za glasove slovenskih volivcev. V njem je lipa, starodavni simbol slovanstva in slovenstva. Pod ves velikimi lipami so nekoč zboros vali naši predniki in reševali sv o* je skupne zadeve. Lipa pr,ed cerkvijo je bila središče fare, obs čine in vasi, bila je nema priča vseh veselih in žalostnih dogodi kov. Koliko slavnosti ie videla, kolikim živahnim plesom razgret tih parov je prisostovala, kaj vse je slišala iz ust resnih očancev. Še preden nas je dosegla luč krt ščanstva, so sredi lipovih gajev stala takratna svetišča naših prat dedov. Ali je torej kaj čudnega, da je prav na Primorskem, kjer smo se Slovenci vedno morali trdo boriti za svoj narodni ob* stoj, z uveljavljanjem demokrat tičnih pravic, lipa postala slovent ski volilni znak. Tako je bilo pred svetovnima vojnama in to izročilo sta po drugi svetovni vojni prevzela in oživela Sloven> ska demokratska zveza in Slot venska katoliška skupnost. Lipa dokazuje, da so nam kot narodni manjšini, ki je že sama po sebi, zaradi svojega manjšinskega pot ložaja, narodno ogrožena, naše Peta republika je rojena. S 6,200.185 glasovi za in 1,488.638 glasovi proti so se Francozi, .s skoro 80 odstotno večino izrekli za De Gaulleovo ustavno reformo. Posebno za francoske razmere in navade je bila udeležba izredno visoka. Glasovalne pravice se je poslužilo 84,9 odstotka volilcev. Za nedeljski referendum, s katerim se je 28. septembra pravzaprav rodila tzv. peta francoska republika - tako ji pravijo, ker je petič menjala svojo ustavno obleko - sta značilna nepričakovano visoka De Gaulleova zmaga in poraz, ki so ga na njem utrpeli komunisti. Sam De Gaulleov propagandni minister Soustelle je predvideval da bo nova ustava prodrla s približno 65 odstotno večino. Namesto tega je dobila kar 89, odstotka glasov. Čeprav so proti načrtu nove ustave glasovali razni levičarsko usmerjeni demokrati, med njimi Mendes Franeeovi radikal1, in komunist’, vendar ni vseh »ne niti toliko, kolikor je bilo na zadnjih parlamentarnih volitvah samo komunističnih glasov. Tudi v mestih, ki imajo komunistično občinsko upravo in župane, kakor v volilnih o-krajih, ki imajo komumstične poslance, je De Gaulle dobil veliko večino. Ker ne moremo vseh glasov proti usta- vi pripisovati samo komunistom ja očitno, .da je komunistična stranka Francije utrpela na referendum še večji noraz kot ga kaže gola volilna statistika. Izvedenci računajo, da se je približno 25 odstotkov dosedanjih komunističnih volivcev izreklo za De Gaullea in njegov ustavni načrt. Tako se ie prvič po vojni zgodilo, da dobršen del komunističnih množic ni sledil polit'čnim navodilom svojega vodstva. Za Iiruščeva ki je najprej pozdravil De Gaulleov prihod na oblast, a ga je zadnje čase ostro napadal, ker pač De Gaulle ni razbil enotnosti Zahoda, predstavlja torej francoski referendum velik zunanjepolitični neuspeh. V Severni Afriki in drugih neevropskih ozemljih je glasovanje o novem ustavnem načrtu poteklo muno. Tudi v Alžerjiji sta rezultat in volilna udeležba nepričakovano ugodna. Novo ustavo je odobrilo 98,5 odstotka vseh udeležencev. Po novi ustavi, ki bo uradno proglašena prihodnjo nedeljo, bo ustanovljena nova francoska skupnost narodov. Vsem neevropskim področjem in kolonialnim ozemljem, ki so bila doslej pod Francijo in izrekla proti ustavi, pa je De Gaulle že v naprej obljubil takojšnjo neodvisnost. Za to pot se je odločila samo francoska Gvineja. Po novi ustavi, ki ima 92 členov, je oblast bolj kot doslej osredotočena v rokah predsednika republike, ki bo izvoljen v roku štirih mesecev. Nobenega dvoma ni, da bo to De Gaulle, saj se vztrajno ponavlja, da je nova ustava* pravzaprav prikrojena prav za De Gaullea. Predsednik pete francoske republike je vrhovni poveljnik oboroženih sil in po svojih pravil ah in dolžnostih nekakšen ustavni razsodnik med izvršno in zakonodajno oblastjo. Predsednik republike vodi seje vlade, imenuje prvega ministra in v soglasju z njim ostale ministre, ratificira mednarodne pogodbe ter imenuje visoke civilne in vojaške uslužbence. Za primer veleizdaje je odgovoren Visokemu sodišču. Predsednik republike v primeru potrebe lahko razpusti parlament. To stori po posvetovanju - ministrskim predsednikom in predsednikoma obeh zbornic. Parlament ostane dvodomen. Predsednik republike je tudi predsednik Unije, kakor se v usta- vi imenuje nastajoča francoska skupnost narodov. V pristojnost Unije spadajo zunanja in obrambna politika, gospodarstvo, finance in nadzorstvo nad visokim šolstvom. V ostalem uživajo posamezna o-zemlja široko avtonomijo in samostojnost. To so glavne značilnosti nove francoske ustave, ki se po širokih pravicah, ki jih daje predsedniku republike, približuje u-štavi Združenih držav. Sodobni tempo življenja zahteva večjo učinkovitost izvršne oblasti, ki naj ne bo odvisna od dnevnih muh ponekod preveč strankarsko razcepljenih parlamentov. Vkljub temu pa mora vsaka taka oblast imeti svoj izvor v svobodni volji naroda. Ali so Francozi s svojim glasovanjem svojo demokracijo utrdili ali okrnili pa je povsem odvisno od De Gaullea. Dogodki — po svetu ] PRI STAREM je ostalo v Libanonu tudi zdaj, ko je prevzel oblast novi predsednik republike general Sehab. Samo vloge so zamenjane. D-sedanji voditelj upornikov Kavami ie veslal predsednik vlade, desničarska stranka falange, ki je podpirala bivšega predsednika Chamouna, pa je začela upor. Njeni pristaši so po ulicah postavili barikade in so se že parkrat spopadli z vojaškimi oddelki. Medtem pa se Združene države, zveste svod besedi, pripravljajo, da do srede oktobra odpeljejo svoje zadnje vojake, ki so še v deželi. * * ADENAUERJEVA STRANKA je' zabeležila novo zmago pri volitvah, ki so bile preteklo nedeljo v de-eli Schlesswiq-JIol-stein. Dobila je 44 odstotkov vseh oddanih glasov ali za deset odstotkov več kot na zadnjih volitvah. Tudi druga nemška najmočnejša stranka, socialni demokrat je, so močni napredovali. Dobili so 36 odstotkov oddanih glasov. Poraz pa so utrpele manjše stranke. Liberalna stranka ter stranka beguncev sta komaj, dosegli delež, ki je potreben da sploh lahko sodelujeta pri razdelitvi poslanskih mandatov, tj. 5 odstotkov glasov. Skrajno desničarske stranke kakor tudi komunisti pa ne bodo imeli v novem deželnem zboru sploh nobenega poslanca. Prvi, ker so dobili premalo glasov, drugi pa ker so izven zakona, pa jih tudi sicer ne imeli zadosti. Tako tudi te volitve kažejo, da se nemški volilci vedno bolj usmerjajo dvostrankarskemu političnemu sistemu, kakršen je bil doslej že značilen za dve najtrdnejši demokraciji, Združene države in Veliko Britanijo. * * * JORDANSKI KRALJ HUSSEIN, ki je pretekle dni obiskal nekatere obmejne pokrajine svoje dežele se je na meji s Saudsko Arabijo sestal tudi s predstavniki saudske vlade. Ta se je zadnje čase zelo približala Naserjevi Združeni arabski republiki in verjetno skuša zdaj s svojim posredovanjem izgladiii napetost med jordanskim kraljem in Naserjem. Ce se bo jordanski vladar' sprijaznil z egiptovskim diktatorjem, potem se bo videlo, da tudi Arabci ne pojedo juhe tako vroče kot jo skuhajo. * * * FANFANI bo obiskal Kairo in Jeruzalem. Za to potovanje, ki potrjuje, da hoče Italija voditi piijazno politiko do Združene aradske republike in do Izraela, vlada povsod veliko zanimanje. Italija smatra, da je takšna politika celo njena dolžnost, kajti samo na ta način bo lahko prispevala svoj delež k omilitvi ene izmed mnogih napetosti v tem delu sveta. ZMAGA GENERALA DE GAULLEA narodne pravice prva in najvaž* nejša točka političnega progra* ma. In kdor se- le malo zamisli, mora priznati, da je prav, da je tako. Poleg lipe je v volilnem znaku Slovenske liste še helebarda sv. Justa, glavni simbol tržaškega grba še iz časov, ko je tržaška občina uživala položaj svobod* nega mesta. S tem znakom pri* znavamo, da se štejemo za av* iohtone tržaške občane, in izjav* Ijamo, da se bomo pri svojem delu zavzemali za skupno blagu njo vsega prebivalstva. Kot manj, šina se ne izdvajamo iz večine, temveč želimo ostati sestavni del krajevne celote. Od nje zahte* vsmo samo, da nam prizna po* polno enakopravnost in naše po* sebne kulturne pravice, kakor jih tudi mi priznavamo občanom italijanske narodnosti. Vse osta* lo pa je, oziroma naj bi bilo skup* na stvar. S helebardo smo tako povedali, da pri reševanju posa* meznih vprašanj ne bomo nikdar gledali ali je predlagatelj Slove* nec ali Italijan, temveč nam bo za presojo merodajna samo več* ja ali manjša koristnost tega, za kar se bo zavzemal. Helebarda pa obenem govori, da se bomo v okviru našega posebnega kra* jevnega položaja zavzemali za odgovarjajočo posebno gospo* darsko in pravno ureditev našega področja, za krajevno avtonomi* jo, prosto cono in čim živahnejše stike 7 zalednjem. To je potreb* no, da tržaško pristanišče in go* spodarske dejavnosti zopet za* živi in s tern ustvarijo podlago za novo blaginjo vseh Tržačanov. Vse to nam v svoji enostavno* sfi in jasnosti govori znak Slo* venske liste. Toda še nekaj dru* gege je važno pri njem. Ta znak je vedno eden in isti. To je očiten dokaz, da ljudje, ki stoje za njim, ne spreminjajo programa in pre* pričanja iz dneva v dan, da jim nazori niso kot srajce, ki bi jih menjavali po muhah mode ali trenutnih nagnjenjih. In če je ta volilni znak še pri dosedanjih volitvah prečrtavalo vedno več ljudi, je to obenem dokaz, da vz* trajanje pri načelih, ki jih ta znak izpoveduje, ni morda posledica trme ali negibčnosti, pač pa pr a* vilnosti, veljavnosti in trajnosti programa, ki upošteva dejanske ne pa namišljene potrebe skup* nosti, kateri pripadamo. Slo* venski listi, ali če hočemo upo* raditi drug splošnejši izraz, slo* venskim demokratom na Trža* škem doslej še ni bilo treba, da bi menjavali svoj volilni znak. Ni nam bilo treba, da bi menja* vali svoje ime, tako kot so to de* lali drugi, ki se še danes iščejo in lovijo. Kar primerjate vzorce sedanje glasovnice, s katere se blestijo kar trije srpi in kladiva, z glasovnicami preteklih volitev, pa boste spoznali na koga mi* slimo! In ta doslednost, ta načelnost, ta zvestoba dani besedi in pro* gramu je v dobi, ko povsod mr* goli političnih konjukturistov in zvitih hrbtenic, še posebno dra* gccena. Toliko bolj, če gre pri tem za izpostavljeno narodno manjšino, pri kateri ena sama pogrešna že ogrozi njeno življe* nje in obstoj. Mirno lahko rečemo, da na se* danjih tržaških občinskih volit* vah ni liste, ki bi glede teh pozi* tivnih lastnosti lahko še tako od daleč tekmovala s Slovensko listo. Zato za zavedne slovenske volivce na Tržaškem odločite\> ne bo težka: prekrižali bodo lipo iw helebardo! VESTI z G O R I Š K E G A TR ZA S KI M VOLIVCEM v_ premislek in vzpodbudo Bližajo se tržaške upravne volitve in zopet je našim slovenskim volivcem dana priložnost, da se izrečejo za našo narodno stvar. Italijanski volivci imajo na izbiro veliko število kandidatnih list in še večje število kandidatov. Njim gre samo za lo, ali zmaga ta ali ona stranka, kajti zmagala bo zanje vedno samo italijanska stranka, ki bo seveda skrbela za Italijane in občino upravljala po italijansko za Italijane. Slovenci pridejo pri tem le malo v poštev, recimo samo kar zadeva vprašanja zgolj upravnega značaja. Mislim, da pridejo le malo v poštev, kar se tiče kake dobrote, ki naj bi jo imeli od izvolitve italijanskih kandidatov, ko so vedar vsi. enako slabo razpoloženi do Slovencev italijanskih državljanov. Saj dobro vemo in vsak dan občutimo, da smo vsem skupaj trn v peti in sitni »nepridipravi«. Slovenski volivci pa morajo dobro premisliti, da se bodo morali slovenski kandidati, ki bodo izvoljeni, boriti ne samo za pravično upravljanje občine, ampak tudi za pravično spoštovanje nacionalnih in jezikovnih pravic slovenskih občanov. Tudi pri upravljanju občine se godijo Slovencem velike krivice; ali zato, ker jim pačijo imena in priimke, ali ker jih nočejo vpisati v imenik stalnih prebivalcev, ali ker jim osporavajo te in one listine, ali ker jim nalašč ne priznavajo državljanstva tudi če so dokazi še tako jasni in neizpodbitni, ali ker nočejo odpreti slovenskih vrtcev, in tako dalje; Primerov je žal zelo veliko število, več kot členov v dolgi verigi. Naše pravice so napisane v ustavi Vsem je dobro znano, da je naši deželi bila izglasovana posebna avtonomija zaradi prisotnosti Slovencev na njenem o-zemlju. Zraven tega je bil vstavljen v Slovenski oče, ki si izgubil sina v osvobodilni vojski, zavedaj se, da je tvoj sin padel za svobodo in ne za diktaturo. Zato 12. oktobra oddaj svoj glas edini slovenski in demokratični listi, VOLI SLOVENSKO LISTO z lipovo vejco! ustavo še poseben člen, šesti, ki ukazuje vladi, naj zaščiti vse jezikovne manjšine v državi s posebnimi normami. Pa glej, po desetih letih veljavnosti te republikanske ustave so v Italiji zaščitene že vse druge jezikovne skupine, samo slovenska ne! Tudi demokrščanska stranka se zaveda, da imamo Slovenci prav, ko zahtevamo zaščito po navedenem členu ustave, toda vsi osnutki deželnega statuta, ki jih je ta stranka do sedaj pripravila, več ali manj prezirajo nas Slovence, ali pa bi nas radi zopet za nos potegnili. Osnutek statuta, ki so ga bili predložili bivši go-riški poslanec Baresi in nekaj videmskih, je šel mimo naše zaščite s trditvijo, da je za to poskrbljeno v šestem členu ustave. Ko pa terjamo svoje pravice na podlagi tega člena, nam razne oblasti odgovarjajo, da predstavlja ta člen le pravilo, ki ni še stopilo v veljayo z izvršnim zakonom. Zdaj beremo v predgovoru osnutka deželnega statuta, ki ga je pripravil tržaški provincialni svet, da bo za spoštovanje slovenskih jezikovnih in drugih pravic, na podlagi šestega člena ustave, poskrbel bodoči deželni svet. Odločno dvignimo glas za svoje pravice To pa je zopet izgovor, ki ima namen potegniti nas Slovence za nos in nas preslepiti. Gorje nam, če bomo pustili, da nam bodo naše jezikovne pravice priznavali in spoštovali bodoči italijanski deželni poslanci. Krajevni italijanski krogi proti Slovencem Goriška Slovenska demokratska zveza je že pred nekaj leti poslala v Rim spomenico z zahtevo, naj naš zaščitni zakon izda rimska zakonodajna oblast, kajti od krajevnih italijanskih merodajnih krogov nismo bili in ne bomo prejemali kot samo prezir, razočaranje in krivice vseh vrst. Zato pa je treba voliti le kandidate Slovenske liste, ker samo kandidati Slovenske liste predstavljajo slovenski živelj in ti bodo vneto in nenehno zahtevali pravični zaščitni zakon. Izvoljeni Slovenec, v katerem koli svetu, ima pravico besede na javni tribuni. Zato dajte glas samo kandidatom Slovenske liste, ker kake druge slovenske liste sploh nimate na izbiro! Gospodarska in socialna vprašanja Tudi ko gre za gospodarska in sploh socialna vprašanja bodo za obrambo koristi našega človeka imeli besedo naši slovenski izvoljeni svetovalci. Več ali manj vse italijanske stranke zapostavljajo našega človeka tudi na gospodarskem in socialnem polju. Slovenca ne vzamejo za uradnika, Slovenca le redko podprejo na socialnem polju. Izvoljeni Slovenski svetovalec ima besedo, da iznese pritožbo in da se storjena krivica popravi. Levičarske stranke, to dobro vedo, stremijo samo za tem, da zberejo številne glasove nevednežev, naivnežev in tudi ko-ristolovskih sopotnikov. Levičarji bi s pomočjo takih glasov radi prevzeli vsako oblast, tudi državno, da bi potem vladali z diktaturo in zlasti delavce hudo izkoriščali. To je vsakomur znano, zalo jim le zaslepljenci sledijo. V pogledu zaščite in spoštovanja naših pravic pa morem reči, da so levičarji stavili v osnutek deželnega statuta, za pesek v oči taka nezadostna določila, da ne bomo uživali prav nobene, ali skoro nobene naše posebne pravice. O tem je »Demokracija« že izčrpno pisala in prikazala nesmisel takih določil. Od sopotništva do odpadništva je korak zelo kratek Tržaški Slovenci imajo častno in odlično preteklost, saj so Tržačani veljali za politične buditelje in voditelje primorskih Slovencev posebne vrste. Goriška seveda ni zaostajala, toda Trst, kjer je izhajala »Edinost«, je veljal kot posebno politično žarišče Slovencev. Značajen človek hodi svojo pot politične zrelosti in poštene narodne zavednosti. Le slabiči klonijo in se prodajo. Udajajo se diktatorjem, ker nimajo poguma, da bi jim kljubovali. S tem zavržejo prvi ponos in diko možatosti, ker služijo tistim, ki jih tlačijo, ker jim ne dovolijo samostojnega mišljenja, izraže-vanja in delovanja. Sopotniki so tisti, ki držijo pokonci dober steber zgrabe vsake diktature. Počasi ugasne v njih še zadnja iskra značajnosti in narodne zavednosti, dokler ne postanejo, ob prvi priliki tudi narodni odpadniki. Primerov imamo na Tržaškem in Goriškem precej veliko število. Po ustavi smo Slovenci enakopravni Stokrat je »Demokracija« že pojasnila, da smo Slovenci v Italiji po ustavi enakopravni državljani z Italijani, Nemci, Francozi in Ladinci. Enakopravnost vseh državljanov proglaša tretji člen ustave. Zato ne kršimo zakona in ne delamo krivice nobenemu, če javno pokažemo svoj narodni ponos. Sicer pa je glasovanje na volitvah tajno. Tajnost je zato predpisana, da vsakdo lahko mirne vesti izrazi svoje zaupanje temu ali onemu kandidatu. To je popolnoma demokratično pravilo in določilo. Nihče ne more vedeti, za ko?a je kdo glasoval, medtem ko se v diktaturah dogaja, da mogotci, re"imo fašisti, in komunisti, morejo vedeti, kdo glasuje proti njim. da ga potem preganjajo. Tako ravnajo, kar jih je strah svobode, resnice in pravice ter enakopravnosti vseh državljanov. Diktatorji držijo vse državljane zasužnjene, ker bi se s cer ne mogli držati na oblasti, saj je človek po svoji naravi bitje, ki zahteva za svoje življenje svobodo kot prvi kruh in pogoj življenja pred diktaturo, ki pomeni smrt! Avgvst Sfiligoj Deset let Akademskega kluba Pred desetimi leti je v Gorici skupina mladih slovenskih visokošolcev ustanovila Akademski klub. Ni bilo lahko ustanavljati v tistih časih akademskega društva, če pomislimo, da smo bili za tako delo v zelo težkem in neugodem položaju. Lotili smo se dela, ko ni bilo pri nas ra Goriškem še nobene slične organizacije. Nihče si ni upal takrat organizirati samostojnih društev, zato je razumljivo, da se je moralo društvo od vsega začetka boriti proti težkim zaprekam, proti skrajnežem in nestrpnežem vseh vrst, skratka proti onim, ki še vedno ne vidijo kot sami sebe in mislijo, da ne more nihče imeti prav razen njih. V klubu je vladal duh požtvovalnosti, vztrajnosti in edinosti zato je tudi klub dosegel lepe uspehe, in prav temu duhu vztrajnosti, edinosti, pa tudi duhu odpora proti vsem onim, ki so klubu želeli, da bi ga sploh nikoli ne priklicali k življenju, se moramo zahvaliti, da obhaja društvo deseto obletnico svojega obstoja. K © m ti n Isti rušijo mir v svetu 1 Komunist komedjant Hruščev se po Stalinovi smrti nenehno širokousti, da je treba ohraniti mir v svetu. Ob vsaki priliki bruha ogenj in strup, kar ga njegove umazane komunistične sline zmorejo, na zapadni svet, zlasti na Amerikance, nositelje in širitelje demokracije resničnega človečanskega vzora. Zadnje poletje sta Libanon in Jordanija prestrigla Naserjeve in Hru-ščeve nakane, da bi se ju polastila. Amerikanci so se namreč! izkrcali v Libanonu, Angleži pa poslali čete v Jordanijo na povabilo tistih svobodno izvoljenih in zakonitih vlad. Tedaj sta Hruščev in Mao Ce Tung na vse grlo divjala proti imperialističnim Amerikancem in Angležem, ki da ropajo tujo zemljo in rušijo mir v svetu ter netijo razdore in vojno! Hruščev se je podal s svojim vojnim ministrom in vrhovnim vojaškim poveljnikom na Kitajsko, kier je imel važne tajne razgovore s svojim rdečim kolegom Mao Ce Tungom. Ves svet je obstrmel in ugibal, ali nista morda Hruščev in Mao Ce Tung sklenila »braniti« Libanon in Jordanijo pred imperialističnimi zavojevalci. Spor glede Libanona in Jordanje se je miroljubno poravnal v Organizaciji Združenih Narodov in Naser pa Hruščev sta ostala dolgega nosa. Toda glej! Cim*se je ta spor miroljubno poravnal, ti Mao Ce Tung začne bruhati ogenj topov na otoke v oblasti svobodne Kitajske, kateri nače-ljuje Cangkajšek. Streljanje ni še končalo in zahteva ogromne materialne pa tudi človeške žrtve. V skladu s svojo sklenjeno zavezniško pogodbo so Amerikanci takoj nastopili, da nudijo Cangkajšku vso svojo vojaško pomoč ,če bi Mao Ce Tug-gove rdeče čete skusale izkrcati se na otokih svobodne Kitajske. Takoj sta Mao Ce Tung in Hruščev jela napadati Amerikance z najbolj umazanami svinjarskimi izrazi, kot jih poznajo samo krvoločni komunistični banditi, in sicer da so Amerikanci tisti ki rušijo mir v svetu in netijo vojno. Tako, torej: napadalec je žrtev tistega, ki žrtev pred napadalcem brani. To je komunistična morala in miroljubnost v svetu! S seje provincialnega sveta Tudi števerjansko cesto skozi Grojno prevzame provinca Na dveh izredni sejah je provincialni svet 13. in 20. septembra razpravljal najprej o gradnji tehnične-trgovske šole v Gorici in je v ta namen odobril sklep za najem 42 milijonskega posojila, za kritje stroškov drugega dela zgradbe. Odobril pa je tudi načrt za tretji del. Prav tako je svet razpravljal in odobril predlog odbora, da se v Gorici zgradi tehnična-industrijska šola in sicer na Tržaški cesti, Ta šola se otvori že letos začenši s prvim razredom, kakor je te dni naučno ministrstvo brzojavno sporočilc). Nato je svet obravnaval zadevo cestnega omrežja province v smislu zakona štv. 126 od 12. februarja t. 1., ki daje smernice za razporeditev vseh cest v državne, provincialne, občinske in navadne bližnjice. Provincialni svet je moral tekom septembra določiti, katere ceste odstopiti v državno oskrbo (ANAS), katere obdržati in katere prevzeti od občin. Provincialni odbor je sklenil prevzeti od občin 100 km njihovih cest. Toda svetovalci so stavili še svoje posebne predloge. Tako je naš svetovalec dr. Makuc predlagal prevzem v oskrbo province tudi števerjansko cesto skozi Grojno. Predlog je svet odobril soglasno. S tem bo števerjanska občina močno razbremenjena, ker stane vzdrževanje ceste precej Svoj predlog je dr. Makuc podprl s sledečimi razlogi: 1) V primeru imenovane ceste so dani pogoji 4. člena zakona, da jo lahko prevzame provinca, ker veže Steverjan z glavnim mestom province; 2) v gospodarskem oziru gre za 90 odstotkov prometa po tej cesti do Gorice tako z motornimi vozili vseh vrst, kakor tudi z vprežnimi; 3) po tej cesti vozi štirikrat na dan gor in dol osebni avtobus »Steverjan-Gorica; 4) cesta je najbližja prometna žila iz Gorice do obmejnega prehoda v Steverjanu. In ker se je promet povečal na področju drugih prehodov (Solkan, Miren, Šempeter), je pričakovati povečanje prometa tudi tu. 5) Cesta poteka ob državni meji, zato ni prezreti, da govorijo za njeno čim boljšo oskrbovanje tudi vojaški razlogi, kakor je navada pri cestah take vrste. Na predlog svetovalca g. Černeta je svet odobril, da prevzame provinca tudi pot iz Gabrij. * * * Steverjanci bodo seveda zelo veseli uspeha, ki ga je predlog našega svetovalca dr. Makuca dosegel, ker bodo s tem zelo razbremenjeni, kar se tiče obveznih občinskih stroškov. Pri tej priliki moramo seznaniti naše čitatelje s hinavskim in zlobnim zadržanjem »Primorskega dnevnika« in»Soče«, dveh znanih komunističnih glasil, ki sta obe lažnivo poročali, da je ves provincialni svet bruhnil na seji od 13. septembra v smeh, ker naj bi dr. Makuc predlagal, da se cesta skozi Grojno zaradi njenega vojaškega značaja asfaltira. Resnica je le ta, da je dr. Makuc predlagal prevzem ceste v oskrbo province iz razloga, da je ona, kot vse ceste na meji, tudi vojaškega značaja. To je dejstvo, ki ga nihče od svetovalcev, niti komunističnih, ni mogel pobijati, ampak so vsi soglasno predlog sprejeli. Ko pa je dr. Makuc ta razlog navedel, je komunist Poletto za šalo pripomnil, da bi ne smel govoriti o vojaškem značaju ceste, ampak o miru. In tu, zaradi te šale so nekateri pn-asnili v smeh. »Primorski dnevniku in »Soča« bi zdaj morala napasti komuniste, ker so glasovali za dr. Makučev predlog in s tem potrdili vojaški značaj poti skozi Grojno... Uboga modrost dopisnikov rdečih listov, kako malo te je v njih možganih! S seje občinskega sveta V sredo 24. septembra se je vršila seja goriškega občinskega sveta, na kateri je župan dr. Bernardis s. posebnimi besedami počastil tudi spomin pokojnega g. Ivana Brumata, nekdanjega občinskega svetovalca, izvoljenega na listi Slovenske demokratske zveze. Nadalje je župan polemiziral s stališčem demokrščanskega sindikata (CISL) v pogledu podjetja ATA, ki upravlja mestni avtobusni promet. Ta sindikat se bori za to da bi se začelo s pogajanji za obnovitev in izboljšanje pogojev sedanje delavne pogodbe. ŠOLSKE VESTI Na Nižji srednji in Strokovni šoli se pouk prične v četrtek, 2. oktobra, s šolsko mašo. Dijaki obeh šol naj se zberejo ob 9.30 na šolskem dvorišču v ul. Randaccio, od koder pojdejo v spremstvu profesorjev v stolnico, kamor so vabljeni tudi njihovi starši in sorodniki. Naslednji dan (petek) bo reden pouk ob 8.30 SOLSKI USPEHI Na Nižji sredni šoli v Gorici so izdelali v jesenskem roku sledeči dijaki: CEZ I. RAZRED: Ambrosi Branko, Boškin Ladislav, Devetta Vojko, Markočič Alojz. Milič Zmagoslav, Mikulus David, Persolja Aldo, Hvala Stanislava. Miklus Ksenija, Šekli Tatjana. Zavrnjen je bil 1 dijak. CEZ II. RAZRED: Bassa Vojko, Kogoi Lucijan, Legissa Darij, Sosterčič Nadja. Dva diaka sta bila zavrnjena. NA NIZIJI TEČAJNI IZPIT: Berdon Ivan, Brambila Franko, Franco Ivan, Ger-golet Karel. Buzzinelli Anton, Gruden Joško, Klanjšček Vladimir, Pintar Danijel, Figelj Antonija, Gomiscech Cvetka, Lapa-nia Marija, Nabrgoj Iva, Pelicon Jožica. Zavernjeni so bili štirje dijaki. * * * Na Strokovni šoli v Gorici so izdelali v jesenskem roku sledeči dijaki: CEZ I. RAZRED: Ferfoglia Slavko, Ferletti Viljem, Lutman Severin, Peric Boris, Prinčič Jožef, Vizzutti Albert, Volk Rudolf. Florenin Boža, Miklus Silva. CEZ II. RAZRED: Ambrosi Aleksander, Cingerli Ivanka, Ferfoglia Darko, Koren Ivan, Jarc Ivan, Ožbot Ivan, Stanič Branko. Zavrnjen je bil 1 dijak. ZAKLJUČNI IZPIT: Braini Ivan, Bri-sco Livij, Cernic Branislav, Nanut Ivan, Peteani , Peter, Saher Marij, Cuk Diana, Kumar Lucija, Nanut Diana. Trije dijaki so bili zavrnjeni. SMRTNA KOSA Dne 12, septembra se je pripetila težka nesreča s kamjonom ki je zahtevala smrt dveh slovenskih vozačev: 27 letnega Jožefa Nanuta iz Standreža in 38 letnega Antona Pavletiča rodom iz Rupe pri Sovod-njah. Tretji mrtev je nam neznanega imena. Nesreča se je dogodila na cesti blizu Istrane v provinci Treviso, kjer sta ponoči okoli 1.30 ure trčila dva težko natovorjena kamjona. s= * * V soboto 20. septembra pa so v Gorici pokopoli znanega odvetnika dr. Viktorja Devetaka, starega 68 let. Pokojnik je bil dobro znan po vsej Goriški in je veljal tudi za dobrega pravnika. Preostalim sorodnikom vseh treh umrlih naše iskreno sožalje. Ob tej priložnosti naj ponovimo, kar je napisal kronist ob peti klubovi obletnici: »Upamo, da ostane Akademski klub v Gorici še naprej nad vsemi ozkopoiitic-nimi trenji ter da bo ob podpori slovenske javnosti in ob požrtvovalnem in nesebičnem delovanju vseh svojih članov služil narodnostnemu poslanstvu, ki si ga je začrtal kot glavni cilj, ter da bo gibalo vsega hotenja in stremljenja - klubovega ljubezen do svojega naroda ter navezanost na svoje ljudstvo.« Vemo, da ie vodila klub pri njegovem delovanju ena sama želja: ljubezen do svojega ljudstva, zato želimo klubu še dolgo vrsto let plodonosneea dela v prepričanju, da bo še naprej ostal zvest ciljem, ki si jih je zastavil ob ustanovitvi. Enajstletnica ugrabitve Pred enajstimi leti so komunistične tolpe s podlo zvijačo strahopetno ugrabile prvega urednika »Demokracije«, Slavka Uršiča. Počastimo njegov spomin s spontano udeležbo na volitvah in glasujmo vsi kot en mož in ena žena za SLOVENSKO LISTO! Finansiranje političnih sfrsnh Stari parlamentarec in ustanovitelj nekdanje italijanske Ljudske stranke, sen. Luigi Sturzo, se je verjetno spomnil starih časov, v katerih je bilo delovanje vseh strank utemljeno ha idealizmu, požrtvovalnosti in nesebični vnemi. Sele totalitaristične fašistične, nacistične in komunistične stranke so politično delovanje ko-merciaiizirale. Sturžo je predložil senatu zakonski osnutek, ki predvideva strogo nadzorstvo nad denarnimi viri političnih strank. Po vzgledu v demokratičnih deželah bi morale stranke voditi letne bilance s podrobnimi dohotki in izdatki. Knjigovodsko je treba - po tem osnutku - strogo ločiti redno članarino od izrednih dohodkov. Pobiranje prispevkov pri javnih ustanovah in zasebnih družbah, ki so obdavčljive, je prepovedano. Stranke tudi morajo predlagati obračune volilnih izdatkov, pri čemer izdatek na posameznega kandidata ne bi smel presegati določenega limita. h IM tN Danes 1. oktobra se poročita v Gorici g. Emil Doktorič, profesor na Nižji slovenski -šoli v Gorici, in gospodična Mara Ozebek. K poroki čestitamo in voščimo vso srečo! GOSPODARSTVO PRIPRAVE ZA TRGATEV: bliža se čas trgatve, na kar se vsak kmet z nekim posebnim veseljem pripravlja. Saj ni čuda, rujna kapljica vabi in osvežuje! Da pa bo ta kapljica dobra, moramo skrbeti, da bomo vse skrbno opravili, kar je. za to potrebno. Predvsem natančno pregledamo vinsko posodo in opravimo morebitna popravila. Moramo paziti zlasti, da nimajo vinske posode kakega duha, ki bi pokvaril vino. Ce ima posoda duh po plesni, bomo to odpravili najbolje s tem, da ga zaparimo s parilnim kotlom. Ker pa tega le malo kateri kmet ima, bomo plesnivemu sodu izbili dno in v notranjosti soda zažgali slamo in polagoma valili, da se ves sod močno segreje. Enako opravimo z dnesom, ki smo ga izbili. Ko smo to opravli, sod dobro operemo s krtačo in nato vložimo prej izbito dno na svoje mesto. Sod za-vinimo na la način, da zavrejemo nekoliko tropin in tako vodo vlijemo v sod ter valimo, da se napije. Ce je sod kisel, ga razkisamo z enim od sredstev, ki so v ta namen na prodaj. Železne obroče na sodih pobarvamo s črnim ali rdečim lakom, pred tem pa sod dobro osnažimo od zunaj in z notraj. Tudi vse za trgatev potrebno posodo, kakor so kadi, brente itd., napijemo in osnažimo, da bo za trgatev pripravljeno. Grozdje bomo potrgali ko je popolnoma dozorelo, kar se dogodi tedaj, ko pecelj oleseni in porumeni. Predvsem bomo potrgali zgodnje vrste, kakor n. pr. »Tokav«. Gnilo grozdje in tudi gnile jagode bomo izločili od zdravega. Da bo mošt dobro in hitro povrel, mu bomo pomagali s tem, da dodamo na vsakih 100 kg. grozdja ali mošta po 10-12 gr. kalcijevega metabisul-fita ali 25-30 gr. žveplenokislega amonjaka, kakor je pač grozdje več ali manj gnilo. Najbolje je, če ta sredstva polijemo ali potrosimo že na grozdje v kadi. Klet, kjer bo mošt kipel, mora imeti 18-22 stopinj toplote. Med kipenjem je prav če most večkrat pomešamo, ker s tem poživimo vrelne glivice in mošt bo popolnejše povrel. Crno grozdje je prav robkati in vreti na tropinah nekaj časa t. j. kakih 36 ur, da se vino ne navzame preveč čreslovine (tanina). Danes se zahtevajo svetlejša črna vina, ker so taka lažje prebavljiva. Mošt bo brno kipel kakih osem dni, nakar nastopi tiho kipenje, ki se odraža kakor nekako tihošumenje. Ko mošt popolnoma pokipi, sode napolnimo in zamašimo. Naj še omenimo, da se pravilno kipenje mošta vrši z vporabo kipelnih veh. * « * NA NJIVI: izkoristiti je treba lepo vreme ter pokositi in dobro posušiti vso otavo. Predvidoma bo letos primanjkovalo krme, zato moramo prav vse spraviti, Leto XII. - Stev. 19 DBMOEIRACIJ A Stran I. Prvi volilni sestanek Slovenske liste Dr. Josip Agneletto za Slovensko demokratsko zvezo in ing. Milan Sosič za Slovensko katoliško skupnost Glavni odbor SLOVENSKE LISTE je sklical v nedeljo 21. sept. 1958 na sedežu SDZ v ulici Machiavelli 22 kandidate SL in zastopnike obeh povezanih slovenskih političnih organizacij na volilni sestanek. Sestanek je otvoril predsednik Glavnega volilnega odbora SL, prof. Ivan Rudolf, ki je med drugim dejal: Dovolite mi, da vas v imenu Glavnega volilnega odbora SLOVENSKE LISTE, to je v imenu SDZ in SKS prav prisrčno pozdravim in se vam zahvalim za udeležbo. Prav ta prisotnost nam nudi jamstvo, da se zavedamo državljanskih pravic in jih želimo tudi uveljaviti. Saj so te pravice, ta enakopravnost na redko posejane med nami. Preden pa spregovorita oba naša današnja govornika, bi rad izrazil nekaj svojih misli. Zdi se mi, dragi volivci in volivke, da je akt državljanske pravice v volilni celici dogodek, o katerem moramo razmišljati prav vsi Slovenci;; Mi, ki smo se že davno odločili za lipovo vejico s helebardo in tudi vsi tisti Slovenci, ki so jo v preteklosti zatajili in orezrli. Naš razmislek bi bil približno takle: Temeljito si moramo izprašati vest, ali smo v obdobju, v katerega nas je postavila zgodovina, v resnici vsi izpolnili svojo dolžnost ob izvajanju volilne pravice; dolžnost napram sami sebi in nasproti lastnemu narodu. Vprašajmo se danes, ali ne bi bila naša usoda vedrejša, bodočnost pa obetajoča, če bi mednarodna javnost, posebno pa tisti, ki so odločali o naši usodi, na volitvah iahko razbrali, da na Tržaškem ni samo nekaj tisoč slovenskih volivcev in volivk, ampak, da se to število vzpenja na deset tisoče. Slovenski glasovi pri občinskih volitvah za komunistično partijo, za indipen-dentiste, za krščansko demokracijo, socialiste in tudi za fratelančna titovska pri-godna volilna eksperimentiranja, so bili v preteklosti za dokumentacijo slovenstva na tem ozemlju izgubljeni. Se več. Slovenski glasovi po neslovenskih listah niso samo nezasluženo večali številčne moči naših someščanov, ampak so izpodkopavali in hromili dejansko moč slovenstva. To izpodjedanje so zavestno opravljali tisti slovenski izkoreninjenci, ki za osebne koristi opravljajo tujo roboto; podzavestno pa so to storili vsi tisti, ki so se prepuščali zapeljevanju po praznih obljubah in po varljivi samoprevari nekega maščevanja nad trenutnim osebnim nezadovoljstvom, ki jih tare. Pa so grešili Praznih obljub do Slovencev ni od prvih občinskih volitev dalje izpolnila niti ena sama neslovenska stranka. Vprašam vas, posebno pa tiste, ki so Slovensko listo zavračali, kaj sta dosegla Berneti-čeva in Dekleva za Slovence? Kolikim in katerim Slovencem sta preskrbela kos občinskega kruha? Kakšne socialne, kulturne, narodne in politične koristi sta iz-vojevala Slovencem? To vprašanje postavljam zato, ker tako Vidalijevi kot titovski politikanti in njihovi sopotniki kričijo in vpijejo po tržaških trgih in ulicah: »Kaj naj stori peščica Slovencev? Le v povezavi z italijanskim delovnim ljudstvom bomo kaj dosegli!« S tako odpovedjo poskusajo slovenski priveski komunističnih organizacij potolažiti svojo odpadniško vest in svoje dezerterstvo iz narodnih vrst. S podobnimi jalovimi izgovori se je pred 50 leti slinila peščica »cikorjevcev«, pa so jih naši zavedni predniki izpljuvali in prav ista usoda je zadela maloštevilne fašistovske priprež- nike slovenskega rodu v nedavni preteklost). Ob uri spoznanja bo ista usoda zade'a tudi današnje strankarskopolitične ubežnike. Narodna obsodba melje počasi, zato pa zanesljivo! Stvarna resnica našega sodobnega političnega položaja je jasna in slehernemu Slovencu očitna. Moč in pomembnost slovenskega zastopnika v občinskem svetu je paralizirana prav zaradi nezadostnega števi’a pogumnih in zavednih slovenskih glasov, ki bi združeni na skupni listi vseh Slovencev to zastopstvo lahko večkratno pomnožili. Kaj ni bilo v tržaški preteklosti Sako? Kljub temu, da smo bili tudi pred petdesetimi leti manjšina, srno takrat rasli in se krepili, ne pa hirali in umirali kot nam to iz srca želijo naši narodni nasprotniki. Kljub temu je osamljeni slovenski zastopnik s svojim nastopom, ugledom in odločnostjo preprečil marsikatero zapostavljanje, krivico in omalovaževanje. Včasih pa je tudi kaj malega dosegel. Za Slovence vsekakor več kot vsi ostali občinski svetniki slovenskega rodu v občinskem svetu. Dosegel pa bi še mnogo več, če ne bi bil tako obupno osamljen, če bi se okrepljen v družbi drugih zavednih Slovencev boril za slovenske pravice v občinskem svetu. Prav spraševanja vida-lijevcev in titovcev, kaj smo dosegli, so očitna, zasramovalna zasmehovanja tistih številnih slovenskih volilcev, ki so v volilni celici pozabili na duhovno dediščino svojih dedov in očetov, ki so bili in so ostali tudi v volilni celici Slovenci. Kaj pomenijo za slovensko stvar trije ali tudi štirje komunistični svetovalci po rodu Slovenci? Nič! Ali skoraj nič! Za slovenske potrebe se ti zavzemajo s praznim hrupom le takrat, če to ne škoduje italijanstvu partije, proti slovenskim pravicam pa nastopajo vselej, kadar je to za italijanstvo partije koristno. Ne pozabljamo. da je komunistični svetovalec v Gorici - in to svetovalec slovenskega porekla - označil slovenski govor našega svetovalca v pokrajinskem svetu kot šovinizem. Ne pozabljamo in glasno povejmo vsem in vsakemu slovenskemu volivcu, da niti ena sama pobuda niti ena sama misel komunističnega svetovalca slovenskega rodu ne vzbrsti brez ukaza in dovoljenja partije, ki ima svoje poglavarje v Rimu ali Beogradu! Pri zadnjih volitvah so komunisti šči-pali svoje nasprotnike s slovenskim govorom na Velikem trgu samo zato, da bi lovili tiste slovenske volivce, ki še neka; dajo na svojo narodno čast in ne zato, da bi slovenskemu jeziku uveljavili domačinsko pravico. Zakaj pri teh volitvah - vsaj do danes - niso komunisti na svoje bogataško zajetne plakate napisali v mestu niti ene same slovenske besede, ko take slovenske besede nihče ne prepoveduje? Zato, ker je komunistom napisana in priznana dvojezičnost obležala na želodcu prav tako kot vsem ostalim nestrpnim italijanskim strankam. Komunisti Slovencem ne priznavajo niti ustavnih določil niti londonskega sporazuma, čeprav je to stranko volilo morda nad 20.000 volivcev slovenskega rodu. Beme-tičke, Gombači, Košutniki in drugi o tem molčijo in pokorno kimajo. In takim ljudem naj Slovenci zaupajo obrambo svojih narodnih pravic! Naj noben Slovenec nikoli ne pozabi, da so italijanski komunisti najprej Italijani, potem dolgo časa še marsikaj drugega, za privesek pa so tudi še interna-cionalci. Pri slovenskih komunistih pa vlada nasprotno načelo: Naiprej so internacional« in kot zadnji privesek tudi še sramežljivi Slovenci. Da vse to ni golo besedičenje, nam potrjuje usoda Staneta Bidovca. Ko se je ta vsekakor zgrajeni komunist v okviru partijskih načel zavzemal za slovenske pravice, ga je Vidali brcnil iz partije. In tako bi se zgodilo vsakemu profesionalnemu komunistu slovenskega rodu. če se ne bi stalno trudil,' da zataji svoje slovensko poreklo. Zato, dragi zborovalci in zborovalke, izprašajmo si v teh dneh vest. ali smo se potrudili z vsemi razpoložljivimi silami, da prepričamo prijatelje in znance o usodni pomembnosti števila slovenskih glasov na edini listi, na Slovenski listi tako na Tržaškem kot na Goriškem za mednarodno javnost in tudi za ves slovenski rod po vsem svetu. Ce smo v preteklosti Ob obletnici koroškega plebiscita Vsako leto se spominjamo koroškega plebiscita. Vršil se je 10. oktobra 1920. Za Avstrijo je bilo oddanih 22.025 glasov za Jugoslavijo pa 15.279. V odstotkih: 59 za Avstrijo, 41 za Jugoslavijo. Večina za za Avstrijo je znašala 6:746 glasov. Glasovalo je 51 občin. V 18 občinah je dobila Jugoslavija večino, v triintridesetih pa Avstrija. Mest in trgov v prvem glasovalnem ozemlju je bilo šest. To so: Borovlje, Pliberk, Železna Kapla, Labud, Velikovec in Grebinj. Samo v teh mestih in trgih je bilo oddanih za Avstrijo 5.191 glasov. S pomočjo nemških šol in nemških otroških vrtcev so ponemčili mesta in trge. Se leta 1870 so bile Barovlje, Grebinj, Zel. Kapla, Pliberk, Velikovec popolnoma slovenski. Samo tenka zgornja plast prebivalstva je bila nemška. Večino za Jugoslavijo so dale naslednje občine: 1.) Sele (97 odstotkov); 2.) Blato pri Pliberku (85); 3.) Slovenji Plaj-berk nad Barovljami (79.5); 4.) Bličovs nad Rožom (79.4); 5.) Bela pri Železni Kapli (78.5); 6.) Zvabek pri Pliberku (75); 7.) Zgornja Vesca nad Bilčovsom (66); 9.) Bistrica-Smihel v Podjuni (65); 10.) Loče pri Baškem jezeru (64); 11.) Ledenice pri Labudu (57); 13.) Logaves pri Vrbskem jezeru (57); 14.) Bistrica-Sveče v Rožu (55); 15.) Libuče pri Pliberku (55); 16.) St. Jakob v Rožu (54); 17.) Globasnica v Podjuni (54); 18.) Radiše nad Grabitanjem (51 odstotkov). Po nepotrebnem je bila priključena glasovalnemu ozemlju ponemčena Pustri-ca, ki je dala za Avstrijo 634 glasov, za Jugoslavijo pa 21. - Okrog 2000 glasovalcev je prišlo glasovat v svoje rojstne občine iz mest, kamor so se izselili in kjer so se temeljito navzeli nemškega duha. Vsi ti so skoro vsi glasovali za nemško državo. Južno od Drave je bilo 392 glasov več oddanih za Jugoslavijo nego za Avstrijo. Glavni činitelj, ki je odločil glasovanje, je bila šola. Ta je že od 1. 1870, torej skozi 50 let pred glasovanjem ponem-čevala slovensko deco na Koroškem. Ta ponemčevalna šola je ubila v Slovencih narodno zavest. Ljudje, ki so bili še slovensko narodno zavedni, so vsi glasovali za slovensko državo. A bila jih je samo še manjšina narodno zavednih. Zato ni bilo pretežko večino glasovalcev pridobiti za to, da so glasovali za nemško državo. To je storila spretno organizirana propaganda. V enem tednu so z nemške strani razdelili v glasovalnem ozemlju 10.000 izvodov zelene propagandne brošure v korist nemški zmagi pri- plebiscitu. Natisnili so je še 10.000. Od nemške strani so preplavili glasovalno, ozemlje z listoma »Landsmannschaft« in »Koroško Korošcem«. Nadalje z 22 različnimi brošurami; s 105 različnimi letaki; s 50 različnimi lističi za nalepljenje; s 13 različnimi lepaki. To je izdalo. Korotanec Titovo paradno darilo V sedanji vrhunski seziji hladne vojne, ki se. vrti okrog Formoze in zakotnega otočja Kvemoj in Macu in ki jo z vso vnemo podžiga Nikita Hruščev s svojimi obilnimi žaljivkami in zasramovanji, pret-njami in grožnjami, je vsaj Francija tista, ki ne izgublja živcev in zdrave razsodnosti. Kdo bi mogel zameriti Franciji, če bi odgovorila z najtežjimi topovi, spričo dejstva, da je Naser postavil na egiptovskih tleh peščico nacionalističnih razgrajačev in jih krstil za »arabsko vlado«. Uradni pariški krogi so se mirno in dostojanstveno zadržali spričo mahinacij prestolnice »Panarabije«. Zgodovina ne pozna precedenčnega primera, in alžirska provizorična vlada v Kairu, kateri manjka najvažnejši element, ozemeljska oblast, je vse prej kot pa »imejiteljica kakršnekoli alžirske vrhovnosti«. Francozi so izjavili, da bodo vsakršno priznanje kajffr-skega omizja smatrali za neprijateljski akt Najprej so to neprijateljstvo potrdile arabske države, nato še ortodoksni komunisti in končno tudi sam Tito. Jugoslovanskemu diktatorju ie gotovo dobro znana nezakonitost in tudi nevarnost takega ravnanja. Kdo lahko jamči Titu, da ne bodo nekoč z isto pravico ustanovili nekje kako jugoslovansko begunsko vlado? Kar samo po sebi se postavlja vprašanje, ali spada tudi Titova Jugoslavija v panarabsko družbo? Ali pa se je Tito sam postavil pod kremeljsko kuratelo iz podobnih pobud kot Tunizija nasproti Kairu? Za to poslednje opravičilo pa primerjave ne držijo. Naser Tunizije in Maroka gotovo ne bo zmerjal za »izdajalca«. Hruščev pa ni tako tenkovesten nasproti Titu, zato bo tudi po Titovem priznanju z isto ostrostjo rohnel proti razkolniku vse dokler Tito ne bo klecnil pred Kremljem in Pekingom. Tako je bilo tudi to titovsko prilizovanje čisto odveč. Morda pa je Titovo »priznanje« darilo Naserju za čim veličanstnejši sprejem za poznojesenski obisk egiptovskih piramid. Mislimo pa, da so časi za osebne parade minuli spričo gospodarskega razsula, ki ga lahko zakrpa samo stvarna in ne paradna politika. . taka prizadevanja zamujali, je ob sedanjih ] volitvah naša dolžnost, da to popravimo, j Vemo, da bomo pogostokrat naleteli na j gluha ušesa in zaprte veke, ponekod pa ! se nam bo morda le posrečilo, da odpremo glušcem ušesa in slepcem oči. Da bi imeli v prihodnjih dneh pri tem delu čim več uspeha, vam iz srca želim v imenu Slovenske liste, ki naj jo Bog poživi! Nosilec liste dr. J. Agneletto Nato je predsednik Glavnega odbora SL podal besedo nosilcu Slovenske liste, dr. Josipu Agnelettu, ki je uvodorm prikazal pomen volitev v demokratičnih državah, kjer je ta ustanova uspešno orožje v rokah državljana za obrambo osnovnih človečanskih pravic. V Trstu imamo trenutno opravka z upravnimi volitvami. Te bi morale dejansko imeti zgolj upravno-gospodarski značaj, pod silo posebnih tržaških razmer in okolja, v katerem živimo, pa so se tudi te vo'itve sprevrgle v politično borbo. V Italiji ne volijo osebnosti, ki uživajo zaupanje posameznih volivcev, ampak volijo posamezne stranke, ki vedrijo in oblačijo na političnem obzorju, zato odločujejo tu samo stranke in ne posamezni poslanci. Govornik se nato sprašuje, zakaj postavljamo Slovenci v Trstu svojo lastno listo? Odgovor je preprost in od slovenskega preporoda v prejšnjem stoletju dalje že tradicionalen. To ni samo pravica vseh tu živečih Slovencev, katerim že sama ustava priznava vsakršno politično izživljanje, ampak je to tudi naša sveta narodna dolžnost. Zastopniki Slovenske liste se dobro zavedajo, da se borijo ne samo za pravice tu živečih Slovencev, ampak tudi za dostojanstvo in izročila političnega boja, ki so ga pričeli naši predniki in se nadaljuje že skozi sto let. Lipova vejica je bila simbol naših starih Slovencev, teh žilavih, vztrajnih, pogumnih in značajnih prednikov, ki so s svojimi napori, s svojim nesebičnim po-žrtvovanjem in s svojo jekleno voljo dvigali napredek in kulturo, politično zrelost in gospodarsko zmogljivost našega naroda na tem ozemlju. Slovenska lista je dediščina in nadaljevanje teh gigantskih naporov, ki so potekali skozi zmagoslavja in tudi katastrofalne poraze brez lastne krivde. Zavedajmo se ob vsaki dnevni in nočni uri, da bi bilo pedeset tisoč Slovencev pokopanih brez Slovenske liste, kajti ta lista je edina priča našega obstoja ne samo za tu živeče rojake, ampak za ves svet: Postavljanje Slovenske liste sta ponos in čast slehernega demokratičnega Slovenca, saj ie ta lista javna manifestacija, da Slovenci domujejo na tej zemlji že od pamtiveka, da so še vedno tu, da hočejo tu tudi ostati in živeti in da nočejo umreti. Medtem ko so programi množičnih strank utemeljeni na težnjah vsedržavnega značaja, predstavlja program Slovenske liste smernice za kandidate ter jim postavlja številne, sicer drobne, zato pa za nas življenjsko važne naloge. Prva naloga naših zastopnikov je in ostaja: borba za slovenske pravice, borba za enakopravnost na vseh toriščih javnega, upravnega, političnega, gospodarskega, so-ci lnega, kulturnega in drugega življenja. Seveda bi morali zahtevati samostojnost občine, ko se tej odreka pravica, da Konec na 4. strani i!!!lll!!l]||||||lillllll!!IIHil!IIIMlMUIUIUI!l!lilllUll!IH llllll!llliiilili!]lil!lllllll!lllll!lil!illll!lilllilllll!!l!lllll!lil!lll POP CBTO Poletni izlet v Sanjetijo Letošnjega avgusta je zapustilo domača ognjišča okrog 30 milijonov italijanskih državljanov in odšlo na poletni oddih Te množice so se prelivale po vsej Italiji, in številni stotisoči so odhajali tudi preko državne meje. Statistike, ki o tem poročajo, ne navajajo, koliko je bilo med temi izletniki milijarderjev, koliko bankirjev, veletrgovcev, industrijalcev in veleposestnikov. Gotovo pa je, da je bilo med temi tridesetimi milijoni 95 odsto delovnih ljudi; demokrščanov, komunistov, socialistov, liberalcev, fašistov in monarhistov i. dr. pa toliko, kakršno so medsebojno številčno razmerje ugotovile zadnje parlamentarne volitve. Vsi ti milijoni so se v okviru svojih prihrankov premikali po mili volji: z vlaki, motornimi vozili, z ladjami in čolni, s kolesi in tudi peš. Nihče jih ni nadlegoval in spraševal, kam so namenjeni in nihče tudi ni imel pravice terjati od njih kaka posebna dovoljenja, razen za tiste, ki so zapuščali državno ozemlje. Tudi Trst se je na eni strani za nekaj