PRIJATEL.
Znanost razšerjüvajoče slovenske novine.
Odgovoren réditel: AGUSTICH IMRE.
4. leto.
Pondelek, 15. april.
Buda-Pešt, 1878.
«PRIJATEL» izhaja vsaki mesec 1-i i 15-ti dén. Napreplača na štrtnjek leto zadene    .    .    .    .   60 krov.
Broj 7.
«Prijatel»-a slišajoča pisma i penezi napreplače se naj na imé réditela pošlejo vu Buda-Pešt «országház».
Kaj se godi v domovini i na sveti.
Buda-Pešt, 8. april.
V poslancovoj hiši so očáki domovine k novomi deli prijéli. Najprvle so pogodbe dokončávanje do junija podaljšali. Či se tečas kaj ne zgodi, te se vendar to delo sklene. Právijo, ka to de samo tak mogoče, či do vogri na dale dopüstlivi. Tak nekši list piše: či so vogri palačo že nemcom püstili, zdaj jih ešče z štalé zgonijo na vedrino. — 24 milijonov novoga dugá mo meli vendar naskori, z šteroga naša držáva ni enoga krajcara ne vidla. Gda se je 1867. leta z nemci na vse dela jedinanje narédilo, vogrska držáva en velki tao na sé vzéla onoga dugá, šteroga nemška samovládba na právila, ka je nas v lanci držála. Potom skleni, sledi, nemci záčajo pošepetávati, ka ešče je 80 milijonov vküpnoga dugá i eden táo toga vogrsko držávo doségne. Od vogrskoga strána včasi zaprva je očito povedano, ka po pravici naša držáva nikaj nema pláčati, ár 1867. leta so se dugovje pojedinili. Toti, to je tak, ali nemci li na to delajo, naj z tej 80 milijonov 24 milijonov na naš šinjek porinejo. Naša vládba že sem-tá riva, süče, kak bi se to naj lehže zgodilo, ár té novi bremen ešče od vládbenoga strána večenost nešče povoliti; či se pa to zná odvrčti, te je cela pogodba odvržena. Či pa te 24 milijone na nás vržejo, te de se trbelo skrbeti, zkoj de to pokrivano.
V poslancovoj hiši zdaj od letosnji stroškov gučijo. Kak račun káže v etom leti 12 milijonov pá več potrošimo, ali vnogi, ki tüdi znájo računati i kak te példe od preminjeni leti kážejo, právijo, eto pomenklivost zrasté na 25—30 milijonov. — Kama koli potákšem pridemo? Zbor do 12. t. m. vküpostáne i do 1. mája bodo poslanci počinek meli. Razodido po držávi, pa naj si premišlávajo, jeli po njihovom deli v držávi de melo zrok lüstvo na erdéči vüzem z veseljom popevati: Alleluja!
Tak se glási, ka se ministerium naskori ponávla. Potom de se k volitvam správlao. V domovini vse povséd je občni glás proti toj vládbi.
Vünešnja dela se jáko zmotávajo. Rus je mislo, ka se je njegova žela že resan spunila, gda je s törkom v San Štefanoji mir skleno. V Beči se je to sklenjenje ne vidlo, i nekši visiko stojéči soldák omedleo, gda je zveo, kak je rus bečke gospode vkano. Ali proti postaviti so se nevüpali. Zobston je zbor tü pa v Beči spitávo, kaj zdaj začnemo, nikaj smo ne mogli zvediti. Pa ešče itak smo tak, gda v noči vöra stána. Nevemo jeli ešče se ne de dugo zorili. To edno gvüšno, ka vogrska žela obránila, ka so ne ti bečki gospodje dali Bosnijo obsedti. Andráššy je s kongresom mislo kaj opraviti, s tem bi se li oddalšávalo, ali nebi nikaj dokončali. Na to je te angleš to pravo, ka on ide na kongres, či rus te celi sklenjeni mir pred kongres položi,
ka bi se te v tanáčivanje vzéo. To rus ne povolo. Te angleš sveti na znánje dao, ka sklenjeni mir njegovo držávo i europejsko sloboščino kvari i on ga ponáčivati ščé. V ednom angležki vünešnji dugovánj minister, ki je proti boji bio, je odstopo, pa se priprávlenje k boji začnolo. Domo pošilanje soldákov je rus stavo, pa ednoga poslanika hitro v Beč poslao. Či bi rus zagvüšen bio, ka ga od toga strána nikaj ne proti, te se od angleša ne bi bojo. Ali v Beči so na anglešovo protivnost kurážo dobili, pa so vendar ne jáko povolni bili rusovo želo dopuniti. Ali odkrito so denok ne vüpali povedati, ka sklenjeni mir zaveržejo. Kre ednoga kraja so na angleša škrilali, na drügom kráji pa na rusa. Rus je na to včasi z nišišim glásom gučo, pravo, ka on ne bráni, ka bi se sklenjen mir na kongresuši v tanáčivanje vzéo. Ruski casar more jáko pazlivi biti, či de dopüstlivi i boj rusom nikšega náshaja ne prinesé, ali či bi rusi v novom boji biti bili, te se zná zgoditi, ka rusi bi casara z njegovov rodbinov odtirali. Te bi ruski národ sloboden bio i nebi drüge národe protio vzéti njihovo sloboščino. Te bi rusa vsáki omikani národ pozdrávlao; ali dokeč de ga tiranstvo v divjáčini držála, tečas sloboščine ne de preživao.
Ár v Beči denok ráj k rusi vlečéjo, zdaj na to delajo, ka bi se to delo naj denok pred kongres položilo, stem rusi na roke delajo, vremen tá tečé i rusi se májo čas omočniti. To angleš nede dugo trpo. Naj delajo kaj sté, to je gvüšno, ka se boja ne rešimo. Či bo boj, te de svetni boj. Držáve minéjo i nove postánejo. Či pa denok nebi boja bilo, te de to za občno sloboščino jáko škodlivo. Te naši Bosnio obsédejo i te v Europizzvézka troji casarov tekoča oblást obtihi vsako slobodno gibanje.
Vlašci so z ruskim pajdáštvom jáko obhodili. Záto, ka so rusi pomágali, rus zdaj en tao njihovoga orsága vzeme. Zdaj vlaški ministeri hodijo po Europi, naj bi pomoč najšli proti ruskoj parovnosti.
To se že zdaj vidi, ka či glih bode neodvisna Bulgaria, tam nede nigdár mira. Bulgariji, vlašci, grki i srbi do se zmérom grožali, njefkali i eden drügoga sveta správlali.
Te ruske vojske glávni voj tečas-tečas prizadevao, ka je s törskim casarom vküp prišao. To se je z velkov parádiov zgodilo, ali törke ne jáko veselilo.
Törska vojska ešče z 200 jezero lüdi stoji. To vojska zdaj kre Cárigráda vküp vlečéjo. V ništerom mesti so ruski i törski soldáki vküp. Z ruski soldákov od 1000 vsáki dén 7—8 merjé.
Osman paša, ki se je pri Plevni tak batrivno borio, ete dni v Cárigrad prišao. Törski casar ga je spréjao, obino i küšno. To je to naj vékše čestenje pri törki.
Rus i anglež se močno k boji správlata. Zdaj na to delata, šteri bi mogeo törsko pomoč za sé dobiti.
26
Angleški hajovje so blüzi Cárigrádi. Rus je šteo té hajove oddalšati, ali angleš na to nikaj ne poslühša. Angleš koli 400 jezer lüdi zná v boj postaviti, zvün toga na morji tüjo tržtvo stávi i protivniki kre morja ležéče várase porüši. Angleš v Indiji má 50 milijonov mohamedanski podvržnikov. 200 jezero lüdi so že gotovi na hajovaj na bojišče iti.
Francoska i Italia ta poleg angleža. Zvün toga angleš si zagvüša Španjsko, Dánio. Té mále držáve v tákšem hipi dosta pomorejo. No pa zdaj vlašci do tüdi proti rusi.
Či bo kongres ali ne, jáko nevčákanoga bi se moglo zgoditi, ka bi se boja ognoli, ár ruska oblást se more zatreti. Ali od toga naj nas bog obvarje, ka v Beči naj ne dokončajo to, ka bi mi v boji rusi pomágali.
Rusi na vojsko vsáki dén dvá milijona rubelov stroškov májo.	
Na Talianskom je novi ministerium na vládbo stopo; ti novi ministerje so z skrágnjega levoga strána, ništeri med njimi ešče republikánec; na té gledoč je kral zapovedo, ka pri parádijaj nej trebe te lastvičnirépnjek (te tak zváni frak) nositi, za dosta je čarna süknja (kaput).
Zgovárjanje med notarošom i rihtarom.
Rihtar: Dober dén njim bog daj, gospod notaroš!
Notaroš: Bog daj njim tüdi, Števan! Kak je kaj pri nji?
R.: Ja, bog zná, vem bi se mi ešče tak-kak po mali nevolivali; ali što zná kaj se bo znami godilo.
N.: Vendar ne mislijo, ka do nas rusi po njihovoj glasovitnoj návadi že vütro v nebésa pošilali?
R.: To rávno ne; ali vse okoli nás tak se začinja zmotávati. Záto sam k njim prišo vendar do mi oni denok znali kaj raztolmačiti, kaj se nam lidém prav ne vidi.
N.: Od koj bi po radi kaj znali? Naj se sédejo.
R.: Lüstvo si vse tak zmešano zgučáva. Nemo znali
o
prav, kakše stranke sojo, gda mo poslanca postávlali.
N.: Jeli ste v tom časi ne gučali z nekákimi tákši go-
	
spodi, ki so na «szabadelvü-párt» priségali i či ste gučali, kaj so vam pravli.
R.: Eto v nedelo sva se sréčala. Dáčo sam noso v Soboto. Kak me človek vára, kmeni se süne, pa z velikov silov se v méne spleté. No Števan — začne k meni gučati, pa na to se njemi njegov gibek jezik odvéže, ka sam mislo, ka oglühim.
N.: Pa ste se vendar kaj očednili?
R.: Znájo, tak se me čüdno vidlo, ne sam znao, kaj se z tem človekom zgodilo. Kaj je prvle za dobro oznanjávo, zdaj je to za našo pogübelnost pravo.
N.: Vidite, tak v držávi skoro vsaki človek guči. Z toga se káže kakše stranke sojo: edna stranka štera vladarüvati ščé, tá de vsakojačkov škerjov na to delala, naj na zbori pá večino má, ta drüge stranka na to dela, naj večino dobi, ka to zdašnjo vládbo z mesta zgoni i naj lidém šorš pobogša pa naj ne zadovolnost odprávi?
R.: Od koj je pri nas tá nezadovolnost na tak velko zrásla?
N.: Od koj? Jeli ne pomlijo, kakše glasno veseljé je bilo pred tremi leti, gda so se te tak zváne «Deák« i «bal» stranke z jedinile. Kak so kričali etak de tak de; zdaj mo v bláženstvi plavali! Vse de bogše! Zdaj pa vsaki vidi, ka je ešče hüjše kak je prvle bilo. Te «szabadelvu párt» (slobodo miselna stranka) se je raztrgala, ti najmočneši podpéravci nekdašnje Deákove stranke, so jo povrgli, ár neščo duže pedpérati to stranko, štera se je nazádnjak obrnola.
R.: Pa od koj je to na stanolo?
N.: Od toga, ka zdášnja vládba, gda se je posvedočila, ka svoje obečanje njej doprnesti v Beči nedopüstijo, ne odstopila s čésti, nego svojoj prvlešoj obečanji proti delala, národovo želo mimo vüh püstila, vsaki dén bole i bole se za dopüstlivo kázala, naj se v Beči z tem ešče bole miti.
R.: Pa za koj nešče od stopiti vládba?
N.: Záto, ár oblást rad v rokaj má vsaki človek. Dokeč de mogoče, vládba de zevsem na to delala, naj svojo mesto obdrži.	
R.: I kakda jo mogoče z mesta spraviti?
N.: Tak, ka lüstvo tákše poslance na zbor pošle, šteri svojov večinov vládbi na znánje dájo, ka k njej nemajo vüpazni, ali pa v drügom táli njéno volo nedopunijo.
R.: Ali či lüstvo vidi, občüje, ka ta edna ali ta drüga vládba samo dáčo podigáva, bremena povekšáva, zakoj se ne paščijo tákšo vládbo kak naj hitrej rešiti?
N.: Záto, ka lüstvo ne za dosta omikano. Vidite, moj drági, na sveti vsaka vládba pun žakeo v rokaj drži, zvün toga sojo tákši lidjé, ki bi radi čést dobili, kákši križ na süknjo, ništeri bi rad grof gráto: to vse od vládbe čáka. Zdaj si mislite, jeli de tákši proti vládbi gučo? Nigdár ne! Kaj tákši mára, ka se lüstvo sirmaši, ka ne more dáčo plačüvati, njega či je glih jezero ranjški dužen, ne terjajo, nego ga počákajo, ka pláča, gde je njemi mogočno. Či lüstvo tákšim vörje, te se naj ne toži, ár ki sebi nešče pomágati, na tom niti bog ne pomore.
R.: Kaj pa proti tomi nega vrástva?
N.: Jeste. To vrástvo vremen prinesé. Záto se more lüstvo včiti, omikati, ár to je proti tákšoj vládbi naj bogše vrástvo; či ednok to prosto lüstvo zavára, ka se po lagojoj poti vodi, te se zdigne lüdivola, šteroj nemore proti státi nikákša moč. Naj njim od moči lüdivole ništere példe povem. Čüli so kak oblástni vladár je bio francoski casar III. Napoleon. Na sveti se že skoro njegova vola dopunjávala, casarje so ga hodili čestit, tak so se od njega bojali, kak miš od máčke. Té človek se na svojem mesti samo tak znao obdržati, ka svojga národa sloboščino poklačo, več i več bremena skládao na rame lidém, ár nücao je dosta penez za té, ki so ga v njegovom deli podpérali. Na toga oblástnoga možá en dén lüdivola sod zrekla, ka je več ne casar. Pa je odtiran bio. Sledi so nekáki na Francoskom na to delali, ka bi republiko zapravili i kralá, ali casara nezáj postavili. Francoska vládba vsegom proti delala národnoj želi i gda večino poslancove hišo razposlala, rekoči, tá poslancova hiša ne zastápla lüdivolo, naj bodo nove volitvi. Pri toj priliki je vládba z oblástjov i s penezi na to delala, naj li večino dobi. Grofi i drüga velika gospoda so kmete obiskávali i ž njimi tak djáli, tak da bi si bog vej že kak dugo pajdáši bili. Kmeti so se na to drobno smeháli, ta vnoga obetanja tühoma poslühnoli i na tisti dén na republikanca glásili. Pá lüdivola svojo moč pokázala. Vládba je od stopila i zdaj francoske májo republikansko večino i ž njé vládbo i so se rešili postávlanja krála ali casara.
R.: To je jáko lepo gde je lüstvo tak trdo v svojem misli. Ali pri nas že zdaj gučijo, ka spolojne trávnike, drügo zemlo, drva i bog zná kaj vse ne do obetali. Med nami pa dosta takši bodikaj lüdi jeste, ki se ešče za kupico vina odá.
N.: To je bilo na Francoskom tüdi, samo ka v málom broji. Proti tomi se je močna kmetoska vola tak bránila, ka či so tákšega vlovili, ki je z obečávanjom lidi küpüvo so ga z vápnom lepo obelili, ali samo njegov oblek, telo i obráz ne. Tak so opodili vnogi čestniki i ništeri grofi. Tákše kmete pa, od šteri se je zvedlo, so jih vednom ošpotávali, ništeroga tak sram obleto, ka se sveta spravo. Ár tákši človek misli, ka si s tem kaj pomore ka svojo naj lepšo pravico za máli hasek odá? Ali to ne premisli, ka takšega poslanca na zmágo pomogo, šteri kakkoli težávno bremen vládbi privoli i s toga eden tao on more nositi i to več zadene, kak je za svoj glás dobo. Gda njemi kravo ali konja odávajo, te že nema v žépi tisto šumo, za štero se je odo.
R.: Svéto istino gučijo gospod notaroš. Mislim i tak se tüdi vidi; ka de lüstvo v prihodnjem časi bole pazlivo.
N.: Potrebno je za našo domovino, ka bi pri volitvaj lüdivola zmágala. Záto Števan jaz njim li to právim, naj vsáki kmet pázi na svojga soseda, ár prido farizeuške, ki do obečávali, blodili; pa ka naj se sledi ni eden z jočom od nji ne spominja, naj njim vsaki takši odgovor dá, kakši se šika dati neodvisnomi moži.
R.: Melimo skrb, ka se to tak zgodi. No zdaj pa idem; ešče morem kováči iti. Té dni pá pridem, Naj z bogom ostánejo!
N.: Srečno Števan! Naj li prido gdakoli.	P. P.
Razločni glási.
Buda-Pešt, 8. april.
— Požár. Od vse krajov je čüti od velki požárov. To je skoro na vsako sprotolje tak. Té dni je na Békéši 400 hiš zgorelo. Záto naj vsaki vért se za to poskrbi, ka si svoje sirmaštvo zavarovle proti ognji.
— Z Sobote se nam piše, ka lüstvo v toj okrajini, gde nišče ne pomli, ka bi soldáki bili, zdaj s soldáki dosta nevole má. Istina ka bi se kmeti mogli od toga rešiti; ár kmet dáčo
28
ne vredna, ka bi me vrág odneso!‘ — «No, samo tüho bodi! Denok, vredna si, ka te naj vrág odnesé.»
— Na boleznoj posteli. Vráčnik: «Kak vam je, moj drági?» —Boleznik: «To njim povem, gospod vráčnik! Bolezen sam, na jesti se me za dosta lüšta, strahšna žija me mantrá, na spánje sam jáko nagnjen i — od vsakoga dela se me strašno mrezi.»
  —Sloboščina. Vučitel: «Jeli je vogrsko králestvo slobodna držáva?» — Vučenec: ,Ne.‘ —V.: «Zakoj ne, ti bedásti pojeb?» — Vučenec: ,No, vem to denok vidijo: oni me silijo v šolo hoditi!‘
— Kaj tišči? «Stári, kakti je — pita nekši drvár svojga tivariša, s kem se na poti srečo. «Meni? Hüdo mi je!» — ,Tebi hüdo? Kaj te pa tišči — »Kaj me tišči? Dosta kaj! Oprvim se morem za živeš skrbeti i obdrügim pa nove črvle mam na nogáj!»
— Kak v nebésaj. Nekšega siromáka, ki od ednoga dnéva do drügoga se nevolivao, so ga pitali, kak je kaj domá pri njem. «Pri meni? — tam je vse tak kak v nebésaj!» — ,Tak? Kakda je pa to mogoče?‘ — «Mi ne jemo i ne pijémo!» — je bio odgovor.
— K njim. Nekši posojolnik je šteo svojga dužnika tožiti i svoje dugovánje pred fiškališom z rečjov napredao. «Jeli ste vaš račun dužniki vročili?» — ,Ja, včino sam!‘ — «I kaj je on pravo?» — ,Naj idem ž njim k vrági!‘ — «I kaj ste vi na to včinoli?» — ,No — se k njim sam prišo!‘
— Dvá gládniva. Nekši siromák je krüh vkradno i záto pred sodbenijov stoji. Te vlastoga tela sodnik ga pita: «Zakoj ste kradnoli?» — ,A, tak sam gláden bio!‘ — právi te obtožen, Na to se sodnik čemerno na njega zderé: «Gláden, gláden! to je ne zrok, jaz sam vsaki dén gláden, pa denok ne krádnem?»
— Sreča. Nekši kmet se je ne mogeo zadržati, ka v ednom ogradi nebi tá šo, gde je kraleska gospoda obedivala. Gda je nezáj prišo, sréča ga njegov boter, tomi právi: «Dnes sam srečen bio, kral je zmenom gučao.» — ,Ej, ej! Kaj ti je pa pravo?‘ — Pravo je: «Spoti, ti ziják!»
— Dobra župa. «Hej, krčmár, v etoj župi cota plava !» — právi gost. — ,Toti, vi mislite — právi židoski krčmár — ka za 8 kr. naj bi lakét žamat v njej plavo!»
Pijánec ino smrt.
Snoči bio je stráh, bratje!
Vido smrt pred menov státi;
Ár sam sladko vince pio,
No prav dobre vole bio.
Vzdigne mi prek pune vrče Svojo koso ino reče:
«Pojdeš zdaj p’jánc z menov,
Vino pa ne’de z tebov.»
,Al’ bi me že rada mela,
Ino me iz sveta vzéla?
Glej, kaj vina šče stoji!
Smrt na zdrávje mi napij!‘
Hitro vzeme smrt mi ročko I napije meni srečo,
Te postávi pá nezáj Mojo ročko na svoj kráj.
Mislo sam, me bo püstila,
Pa se mi je pa protila:
«Meniš, ár si mi dao pit’
Morem te záto püstit’ ?»
Drügi glážek jaz nalijém,
Ino smrti pá napijém;
Kakda je popila ga,
Vkraj od stopi pijana.
Smrt šče trétjikrát prikima,
Ino p’janc več vina nema;
P’janc njoj piti več ne dá,
Brš je pokosila ga.
P’janci, li po mali pijte,
I na smrt ne pozábite; Či vas dvakrat ne vlovi,
Trétjikrát vas li dobi.
Máli vért.
— Kmetski pregevori. 1. Pijanci, manjáki i kártaške zobston májo dober pov. — 2. Či máš pun škedjen senom i slámov, te ti s kleti ne sfali krüh i speh. — 3. Z menjávanjom ešče nišče ne obogato. — 4. Gladüj i se nevolivaj, ali pšenico na njivi ne odaj. — 5. Ki svoje konje večkrát premeni, končno more sam svoja kola vlečti. — 6. Či je več jam, več je sená. — 7. Zlagojov škerjov li logoje delo opráviš. — 8. Vnogo krme ti posodo na siple spšenicov. — 9. Vért je samo te zadovolen, či vrédi má zemlo, ograd i štale. — 10. Pri šterom vérti na dvori tri letni gnój vidiš, od toga tržec ne küpi pšenico. — 11. Krmi dobro tvojo kravo i ona de tvojo rodbino krmila, — 12. Sirmaštvo i nevola ti bo zaslüšek, či tvoj zašlüžek v loterijo z nosiš. — 13. Spanjé po zidnjenom sunci je vérti naj dragše razveseljávanje. — 14. Samo ti je tak mogočno napredovati: rano v postelo i rano s postele. — 15. Gde samo zapovedávajo, tam nega ki bi bogao. Dosta sakáčov osoli župo. — 16. Či mesto ednoga konja dvá držiš, gvüšno peški ostaneš. — 17. Komi smrdi štala, takšega žep prázen ostáne. — 18. Samo si te vlovo, či si prijao. — 19. Mož priprávi, žena zaprávi. Zapravlojoča žena förtoji znosi, ka njéni mož skoli privozi.
— Kmetska vremenska proroküvanja za velki tráven. Či velkoga trávna toplo dežčüje, rodovitno leto oznanüje. — Či máloga trávna sneg kvari, velkoga trávna sneg gnoji. — Svétoga Jürja dežč i svétoga Petra süša, se radüje kmetova düša — Svéti Jüri zaküri i nam odpré dveri. — Či se na Jürjovom kovran lehko v žiti skrije, mlatec v jesén vnogo cepov razbije. — Či velkoga trávna grmi sláne se kmet ne boji. — Či na veliki petek dežčüje, dobro se nam leto napovedüje. — Več kak leto má dni, aprila se vremen zpremeni.
Cena silja.
1 Hl. = 1 63/100 vág. — 100 Kilo = 1 cent i 78½ fünt.
Mesta
Pšenica
Žito
Ječmen
Oves
Kukorca
Proso
Hajdina
Budapešt
Beč
Marburg. Ptüj . . . Ormožd . Grádec. . Celovec . Ljubljana Varaždin Zagreb. .
100 k/g
 rk kr  rk kr  rk kr  rk kr  rk kr   rk kr  rk kr
12 27    8 65   9 75    7 22   8 50   — —  — —  11 28   7 63    8 80   6 75    7 38   5 —   — — 9 80    6 60	6  30	3 60	6 70	6  40	 7 80
8 60    6 —	5  50	3 40	6 10	6 —	6 00
8 90    6 50	5  40	3 25	6 60	7  80	4 17
  9 27    6 21	6  18	3 53	6 —	6  30	 6 50
9 35    6 22	6  50	3 12	5 72	4  46	6 28
 10 26   6 68	5  92	3 77	6 88	7   3	6 83
  8 80    7 —	6  —	3 60	6 40	6  80	7 —
8 90    7 —	5  20	3 20	6 40	7  60	7 40
V Budapešti. Grah 12 rk. 20 kr; velkozrnasti 11 rk. 20 kr; léča čista 9 — 11 rk.; pšeno 12 rk. 80 kr. Másčava 62—68 rk.; lój 53 rk. — Živinsko senje: pár volov 179—360 rk.; dojne krave, 96—270 rk., za mesáre pár kráv 149—289 rk. Govensko meso 100 klgr. 46—49 rk.
Glási réditela.
Brežcah. G. dr. R. Knige sam dobil. Lepa hvala. Ako se ozdravim, bom Vam pisal.
Tišina. Gospoda: O. J. i R. F. Meni se tak zdi, ka to so ne práva iména; nego pisatel pisma z tem svoje imé zakrio. Záto pismo ne za nüc. Vidlimo, či de pisatel v tom právom vremeni tüdi tak ognjeno proti «gjopašom» kak zdaj od nji piše.
Pri Ledavi. G. L. Jeli, oni me ščéjo zverdevati. Ne potrebno! Naj etoga lista broje prečtéjo. Tej njim za dosta povejo. Sloboščina, pravica, omika i poštenjé! Dokeč de moja roka moč mela pero držati, bom se borio za té glávni cil človestva. Ki ete kinč nešče zadobiti, naj tá stopi, gde do njemi jesti, piti i peneze dávali, ali či de za to te mogo járem nositi, naj se ne toži, ka ga tišči: z odajom svoje vole je med živino stopo. Pošteni lidjé do zmérom poleg méne. Drügo podpéranje ne prosim i ne nücam.
Pri Möri. G. S. H. Na tom se naj nečüdivajo. Ništeromi de v glávi voberlenc letalo.
Sobota. Njim tüdi to právim i naj to drügi tüdi zarazmijo, ka ne podpisana pisma ne morem nücati. Jaz pisatela imé morem znati i či ga on nešče na svetlo dati, od méne njegovo imé nišče nezve; ali ka štoj piše, naj za to končimár z imenom odgovárja, ka je istino pisao. Poleg tistoga gostüvanja bi škoda bila zmotanco delati. Naj od koj drügoga pišejo, tam se za to zadosta godi. «Za trüd» poslani 1 rk. se ne sprejmle; na koj ali kama ga naj dam?
XX. kmet. Ešče so ne zdravi?
Grádec. O. O. «Prijatel» je jedini v slovenskom jeziki v Budapešti zhájajoči list. Jaz morem po tákšem jeziki pisati, šteroga razmijo oni, kém pišem. Zakoj Vi nemate slovenski list v Grádci?
Štampano v-Buda-Pešti vu Franklin-Tivarištve nástavi.