O načrtu novega kazenskega zakonika. (Predavanje dra. A Ferj ančiča na shodu društva „ Pravnika" dne 28. sept. 1889.) (Konec.) Nastalo je potem vprašanje, je li zavarovalni, oziroma preiskovalni zapor všteti v kazen ali ne. Ako se všteje, onda je izrečeno, da je moči tudi vso kazen dostati po preiskovalnem zaporu. Proti obligatornemu vračunjenju je pomisliti so-sebno to, da bi to bila premija za zlobnost prekanjenih zločincev, kateri bi vedoč, da obsodbi ne odidejo, lahko preiskavo zavlekli, izmišljujoč si n. pr. priče, katere bi bilo zaslišati. Recimo, da priče dalječ v inozemstvu bivajo, tu se preiskava lahko zavleče tako dolgo, da doseže dobo kazni, in zločinec na ta način prebije svojo kazen v preiskovalnem zaporu. Preiskovalni zapor pa ni tako neugoden, kakor kazenski, ker nima drugega namena, nego zabraniti, da obdolženec ne ubeži ali da se ne pogovarja s pričami, soobdolženci i. t. d., ali da dejanja ne ponovi, oziroma započetega ne zvrši. Kazenski zapor je cesto združen s posti, z delom in drugimi otežavami. Zato je uže Glaserjev načrt izrekel sicer obligatorno vštetev, toda z važno utesnitvijo, da je vračuniti le nezadolžen zapor. Odsek 1. 1878. pa tudi temu ni pritrdil, ampak je dopustil vračunjenje, ne da bi ga zapovedal. Uvaževal je namreč, da je večkrat težko določiti, kedaj je zapor zakrivljen, kedaj ne. Denimo prejšnji slučaj, da obdolženec zahteva — toda „bona fide" —, naj se zasliši njemu v prid oddaljena, v inozemstvu bivajoča priča. Te pravice mu ni moči kratiti, a to zavleče preiskavo. Priča pa ničesar ne ve ali se ničesar ne spominja. Tu je težko reči, da je preiskovalni zapor zadolžen. Oziraje se na vse to. določa tudi novi načrt, da je preiskovalni, oziroma zavarovalni zapor moči vračuniti, ne da bi bilo to zapovedano. Sodniku je torej razsojati, so li razmere take, da opravičujejo vračunjenje, ali niso. 3 — 34 - Glede brezuspešnega zapeljevanja (poskušenega za-peljanja), katero sedanji zakon (§§ 9. in 239.) kaznjuje pri vseh kaznjivih dejanjih, vnel se je obširen razgovor. Načrt pozna brezuspešno zapeljevanje le pri umoru in krivi prisegi. Odsek s tem ni bil zadovoljen in vsprejel je določbo, da brezuspešno zapeljevanje je kaznjivo, toda ne v obče, ampak le tedaj, kedar je v zakonu izrecno navedeno. Zgodilo se je to zategadelj, ker odsek sedanjega zakona brez potrebe ni hotel izpreminjati, potem pa zaradi izkušenj v nemškem zakonodavstvu. Nemškemu kazenskemu zakonu brezuspešno zapeljevanje ni bilo kaznjivo. Nemški zakon je z dne 15. maja 1871. Leta 1875. pa je nekaj dalo povod, da je nemški državni zbor v zakon vzprejel kaznji-vost poskušenega zapeljanja, tako zvani „§ Duchesne". Duchesne, klepar iz Belgije, pride k Pariškemu nadškofu ter se mu ponudi, da za neko svoto usmrti Bismarcka. Nadškof ta čin naznani nemški vladi. Ta zahteva po diplomaciji, da je kazniti Duchesna, a belgijski zakon tudi ni imel določbe, po kateri bi Duchesna kaznoval. Stvar je javnost živahno razpravljala in od tod je prišlo, da sta Nemčija in Belgija popolnih svoje zakone v tem pogledu. Če se pa načelno odobri kaznjivost brezuspešnega napeljevanja, ni nikakega razloga, da bi veljalo to zgol za umor ali pa tudi še za krivo prisego. Nemški zakon ima to kaznjivost le pri hudodelstvih, a naš načrt to dopušča tudi pri pregreških. Nemški zakon kaznjuje poziv, sprejem poziva in ponudbo zvršitve, naš načrt pa poziv, ponudbo zvršitve (Duchesne) le pri umoru, sprejema poziva pa nikedar. Nedavno pisal je kritik v „N. Fr. Presse" o novem načrtu kazenskega zakona in tu hvalil dovršenost nemškega zakona. A kakor je uže navada, sklicujejo se kritiki, pišoči le za nerazsodno občinstvo, na tuje zakone le tedaj, kedar tako ugaja njihovim nazorom, tedaj pa ne, kedar imajo sami drugo mnenje. Našemu kritiku se tako godi gledjs točke o brezuspešnem zapeljevanji. V nemar puščajoč določbe nemškega zakona o tem predmetu in prezirajoč njegova veliko širša določila, nego li smo jih zgoraj označili, pobija kaznjivost brezuspešnega zapeljevanja s katederskim razlogom, češ, da je od zvršitve kaznjivega dejanja samega še bolj oddaljeno, nego poskus ali pripravljalno dejanje. Naravnost smeši pa naše določilo, katero zagotavlja — 35 - zapeljevalcu brezkaznjivost, če sam zapreči zvršitev dejanja. Kako, pravi, naj zapeljevalec zapreči zvršitev, če se še ni pričela, saj je bilo njegovo prizadevanje brez uspeha! Da je neutemeljen ta ugovor, dokaže naj nam le naslednji slučaj, ki se gotovo lahko pripeti. Nekedo, ki se da zapeljati, da usmrti človeka, kupi si revolver. To dejanje je brezdvomno pripravljalno dejanje in nekaznjivo Če potem zapeljevalec odvzame tovarišu revolver, predno ta zakrivi poskus, zaprečil je zvršitev in je zatorej nekaznjiv. Nova je takozvana kompenzacija kaznjivih dejanj, ki nastopi pri razžalitvah. Če tist, ki je bil razžaljen, ali njemu bližnja osoba razžalitev takoj odvrne, sodnik lahko nič ne kaz-njuje nobenega obdolženca ali ne onega, ki je manj kriv, in to pri razžalitvah in telesnih poškodbah najnižje vrste. Pri težjih in tudi smrtnih poškodbah sme spoznavati do najnižje mere dotične vrste kazni, in če ni bila poškodba smrtna ali z namenom zvršena, da se prizadene težka poškodba (izguba roke, noge, vida, sluha i. t. d.), sme tudi uječo izpremeniti v denarno kazen. Recimo, da razžaljenec ali njemu bližnja osoba odvrne razžaljenje s tem, da razžalilca na mestu udari s kako stvarjo, ki jo ima prav pri rokah, provzročujoč — ne da bi nameraval — izgubo vida, sluha ali plodne zmožnosti i. t. d., onda sme sodnik spoznati kazen do jednega dne uječe ali denarno kazen do 5 gld. (najnižja mera uječe je jeden dan in najnižja denarna kazen za uječo je 5 gld.), — ali sicer se take poškodbe kaz-njujejo z uječo ne pod jednim mesecem, a z denarno kaznijo nikedar. Če je storilec nameraval prizadeti takšno težko poškodbo ali če je bila poškodba smrtna, smeti je pač spoznati do najnižje mere uječe, a denarne kazni tukaj ni, — sicer pa v obče take poškodbe zapadejo uječi ne pod 6 meseci, oziroma (smrtne) ne pod jednim letom. Na jednake nagibe opira se določba, da celo pri uboji (uboj je namerjeno usmrčenje človeka, toda v naglosti in brez premisleka) zapade, kedor ravna v sličnih okolnostih, le kazni uječe ne pod jednim letom, — a sicer je za uboj postavljena kazen pokorilnice od 3-15 let ali uječe ne pod tremi leti. Različno od sedanjega zakona je tudi to, da načrt ne pozna le zastarenja kaznjivega dejanja, ampak tudi zastarenje 3* — 36 — pravomočno spoznane kazni. Kazen po denašnjem zakonu nikedar ne zastari. Pogojev zastarenju načrt ne pozna drugih razen tega, da preteče po zakonu določeni čas. Zato pa je ta čas jako raztegnem Najbolj neznatna kaznjiva dejanja, prestopki, zastare še-le v šestih mesecih, najneznatnejša kazen, zapor ali denarna kazen do 300 gld., pa še-le v dveh letih. Kaznjivo dejanje, za katero je postavljena smrt, nikedar ne zastari, tako tudi ne smrtna kazen. Če je pa od časa dejanja ali od časa pravomočno spoznane smrtne kazni preteklo 20 let, nastopi namesto smrti pokorilnica od 10—20 let. — Kedar okol-nosti, v zakonu utemeljene, ovirajo postopanje zoper zločinca, počiva zastarenje. V bodoče bode n. pr. počivalo zastarenje pri poslancih, katere ščiti imuniteta, za tist čas, ko se v državnem zastopu razpravlja o njihovi izročitvi. Novi kazenski zakon poznal bode tudi kaznjiva dejanja, ki jih bode preganjati samo na zahtevo poškodovančevo, imenujmo jih zahtevne delikte. Sedaj veljavni zakon pozna samo dejanja, ki jih je „ex officio" zasledovati, in taka, ki se zasledujejo le na zasebno obtožbo. Lahke telesne poškodbe, kaznjiva dejanja proti prijateljskim državam, vstop v neveljaven zakon, odpeljanje ženske, ki je v to privolila, in še mnoga druga dejanja kaznovati bode le na zahtevo. Zahtevni delikti se pa v marsičem bistveno razlikujejo od zasebnih. Zasledovanje zahtevati je upravičen, kedor v svojih pravicah škodo trpi po kaznjivem dejanji. Zahteva se ustmeno ali pismeno, pri sodišči ali pri organih državnega pravdništva ali varstvenega oblastva. Vsaka izjava je dosti, iz katere je razvideti, da se hoče ali želi kazenskega postopanja. Kedar je storjena taka izjava, postopa se uradoma proti vsem udeležencem kaznjivega dejanja, čeprav se ovada nanaša morda le na jednega ali na nekatere. Zahteve ni moči več umakniti — to je pa dopuščeno pri zasebnih deliktih — do pravomočne sodbe (sedaj le do objavljene razsodbe, oziroma do onega trenotka, ko sodni dvor gre sklepat sodbo). Da so opravičeni zahtevni delikti, pripoznano je obče, le tega ne odobrujo mnogi, da je zahteva nepreklicna. Poudarja se, da upravičenec stavi zahtevo večkrat razburjen, ko ne premisli nasledkov svojemu koraku, — da se potem večkrat skesa — 37 — in bi rad preklical ovado, uvidevši, da je kazensko postopanje lahko usodepolno za rodbinske ali prijateljske razmere. A pomisliti je, da so zahtevni delikti samo taki, kateri se po sedanjem zakonu javno1 preganjajo; ni moči odobravati, da javni obto-žitelj in sodišče postopajo in morda kazensko stvar doženo do konca, to vse pa brez uspeha, če zadnji trenotek poškodovanec umakne zahtevo. Bila bi to potrata časa, večkrat združena z denarnimi stroški. Iz posebnega dela načrtovega naj omenjam le nekaterih, sedanjemu zakonu celo tujih določeb, ki so se v odseku in publicistiki najživahneje pretresale, izzivajoč največ ugovorov. Določbe so to o bankerotu in kaznjivi samopridnosti. Najhujše se čutijo upniki oškodovane po tistih dolžnikih, ki so gmotno propadli ali se bližajo tej propasti. Ni še dolgo tega, ko v takih slučajih ni imel upnik nikakega varstva. Odstop premoženja na ženo bil je v navadi in upnikom, kateri niso bili zavarovani, žena ni bila ničesar dolžna. Prišlo je bilo do najbolj kričečih razmer: gozd se je izsekal, a upnikom pustila se je goljava; razdirala in prodajala so se poslopja na eksekviranem zemljišči, celo rodna zemlja se je odvažala. Te razmere so preglasno zahtevale kazni za take dolžnike. Zakon z dne 25. maja 1883, čigar določila so se vsprejela v načrt, donesel je pomoč. Pritožbe na to stran so potihnile in iz tega je videti blagodejne nasledke tega zakona. Novi zakon pa mora svojo pozornost obračati tudi na moderne konkurze in pečati se s praktikami, ki so se udomačile pri kridatarjih in jednem delu upnikov na kvaro velike večine drugih upnikov, praktike, ki veljajo za dopustne, ker jih ne prepoveduje nikak zakon. Dandenašnji kazenski zakon v § 199. lit. f nikakor ne daje dovoljne pomoči zoper to. Uže minister Glaser je 1. 1874. sosebno z ozirom na novi kazensko-pravdni red in po njem vvedeni porotniški institut opozarjal državna pravdništva, naj po obstoječih zakonih postopajo kolikor moči strogo, da se vsaj nekoliko ustreže opravičenim pritožbam iz trgovskih krogov. Kasacijski dvor je polagoma pričel hujše soditi. Izpodbojni zakon je marsikaj pomagal in sosebno zaprečil odstopanje premoženja bodisi ženi ali drugim osobam ter tako zabranil, da upnikom ne odidejo sredstva za poplačilo. — 38 — A vzlic vsemu temu ni bilo zadostne pomoči. Treba je bilo natančnejše ogledati si mahinacije in manipulacije upnikov pri konkurzih in sosebno v upniškem odboru, a tudi paziti na oskrbnika konkurzne mase samega. Poprej omenjeni pisec člankov v „N. F. Presse" izpodtika se sosebno nad temi določili kaz. zak. načrta. Ni mu prav, da se kridatarju, ki si je svest plačilne nezmožnosti svoje, prepoveduje plačati oziroma dajati varnost posameznim upnikom na škodo drugim, češ, da je ta propoved protivna §-u 63. konk. reda, po katerem se dolžnik lahko prisili, storiti kaj takega. Če dolžnik zaradi postopanja po § 63. konk. r. v istini upnika plača ali mu da varnost, čeprav si je svest svoje plačilne nezmožnosti, onda ga zadene kazen po pravici, ker v tem slučaji ne sme plačevati, ampak prijaviti mora konkurz ter tako ohraniti celo maso skupini upnikov. Sicer je pa to uže danes prepovedano po § 486. kaz. zak. in ni bilo slišati, da bi bilo to kazensko določilo hudo protivno §-u 63. konk. r. Da je opravičena ta določba, da je nesumen njen izvor, kaže tudi to, ker je odsek, kateri je pretresal načrt iz leta 1874. in katerega je vladal liberalni duh, vsprejel to določbo po svoji inicijativi v zakon. A imela je dotična določba dodatek, ta namreč, da proti upniku ni smeti kazensko postopati. Tega dodatka se je res branil sedanji odsek in po mojem mnenji z vso pravico. Pomisliti je treba, kolika nevarnost tiči v tem, če je upnike puščati vsekakor brez kazni. Na stežaj se vrata odprd terorizovanju in pregovarjanju dolžnika, če si je upnik svest, da ga ne zadene nikaka kazen. Sosebno upniki, ki so blizu dolžnika, delali bi v svojo korist, a v škodo oddaljenih upnikov. Sploh ni razloga, zakaj bi upnik ne bil kaznjiv, on, ki je morda bil provzročitelj. S tem, da je odsek odklonil ta dodatek, hoče, da se tudi upnik kaznjuje, če je ravnal tako, da ga je smatrati za sokrivca. Tudi nemški zakon nima tega dodatka, zahteva torej tudi ta, da je proti upniku tako postopati, kakor proti udeležencem kaznjivih dejanj v vseh drugih slučajih. Seveda, če upnik ni drugega storil, razen zahteval plačila in ga na ponudbo ali brez tega tudi vzel, ni še sokrivec. To je v teoriji takozvana ,,potrebna udeležba". Če n. pr. paznik pusti, bodisi nalašč, bodisi iz nemarnosti, da ujetnik pobegne, to je pač paznik kaznjiv, ni- — 39 — kakor pa ne ujetnik, čeprav je udeležen pri kaznjivem dejanji paznikovem. In tako je razsodil tudi nemški vrhovni sodni dvor. Da to, kar se po interpretaciji izvaja, postane popolnoma nedvomno, vsprejel je torej odsek le dodatek, da zahtevati in prejemati plačila ni kaznjivo. V izpodtiko je dalje določba, katera prepoveduje upnikom in konkurznemu oskrbniku jemati plačila za svoje delo. Toda načrt ne prepoveduje tega brez dodatka, nego le tedaj, če si upnik plačati da zato, da pri glasovanji konkurznih upnikov v tem ali onem smislu glasuje ali se glasovanja zdržuje; ali če člani upniškega odbora ali konkurzni oskrbnik v škodo upnikom prejemajo plačila za svoje delo v obče ali v posameznem slučaji. To pa je kaj drugega. Pomisliti treba, da je blagor upnikov v rokah konkurznega oskrbnika in upniškega odbora, kolikor dalječ namreč sega kridna masa. Mnogo je do tega, kako glasujejo upniki, in če se dajo za to plačati, da v gotovem smislu glasujejo ali se glasovanja zdrže, onda je to golo podmičenje in torej po pravici kaznovano. Seveda, takozvane „konkurzne hijene" ne bodo več tako uspevale, kakor do sedaj, in zato marsikakim krogom to ni po volji. Iz poglavja o kaznjivi samopridnosti pobija se določba s kaznijo za tiste, ki zaradi dobičkarstva zlorabljajo lahkomiselnost ali nevednost mladoletnikov v to, da si dado obljubiti svoto denarja ali izpolnitev druge imovinske zaveie. Ta določba je naperjena sosebno proti oderuhom, ki preže na mlade kavalirje in one, ki hočejo to biti. Ta določba se razlikuje od določbe v § 1. zakona proti oderuštvu poglavitno s tem, ker ščiti mladoletnike, § 1. omenjenega zakona pa čuva samostojne gospodarje, da ne pridejo po oderuštvu v propast. Zakon proti oderuštvu brezdvomno vpliva ugodno, pritožbe so postale jako redke. Da je določba v varstvo mladoletnikov potrebna, spoznal je tudi odsek leta 1878., in imajo jo tudi inozemski zakoni. V tem poglavji so tudi določila proti izrastkom, ki se kažejo pri novejših oblikah trgovine in pri „strajkih". Proti konfekcijonarstvu je čuti in citati pogostokrat opravičene pritožbe. Obrtni zakon ni prinesel pomoči poštenemu obrtu in celo upravno sodišče je pripoznalo konfekcijonarje za obrtni stan. Konfekcijonarji imajo večkrat pogodbe z obrtniki, — 40 - kateri jim perijodno, recimo vsaki teden, donašajo izdelke za neko ceno. Obrtniki računajo z zaslužkom, ki ga jim je dobiti koncem tedna, a če denarja ne dobe, pridejo v stisko. Konfek-cijonar to ve in obrača v svojo korist; začne se izgovarjati, da mu ni potreba izdelkov, da mu delo ne ugaja in takisto dalje, dodaja pa, da vender vzame blago, če ga dobi po nižji ceni. Obrtnik noče priti s svojo rodbino vred v silno stisko, mora si dati odtegniti zaslužka ter večkrat prepustiti izdelke konfekcij o-narju prav v svojo izgubo. Prav isto je, če se dogovore delodavci ter delavcem napovedo nižje mezde, ali če se združijo delavci in ustavijo delo, da iztisnejo od delodavcev visoke mezde. Če ti ali oni ravnajo z namenom, da iztisnejo dobičke, ki po razmerah niso opravičeni, zapadejo kazni. S to določbo strajki ne bodo zatrti, primerne tirjatve bode smeti dosezati tem pStem, toda pretiranosti in neusmiljenega izsesavanja ne bode. Poslednjič še nekoliko o kupčiji na obroke. Dandanes prihajajo v kraje, koder še pred nedavnim ni bilo ne duha ne sluha o agentih, ti zgovorni ljudje, ponujajo na prodaj vsakovrstne stvari in to tako zgovorno ter prepričalno za nižje sloje bodisi v mestih, bodisi na deželi, da imajo najboljše uspehe. Ponuja in prodaja se pa mnogokrat takozvani „pofel", za kateri ni kupca v stalni solidni trgovini. Gostokrat se zalezujejo žene, ko moža ni doma, in na slepilni način se jim kažejo navidezne prednosti blaga, katero ugaja ženski gizdavosti. Privleče se na dan tiskano obrokovno pismo. Cena je visoko nad vrednostjo, izključuje se pravioa pobijati pogodbo zaradi podpolovične vrednosti kupljene stvari. Določi se „forum contractus" navadno na Dunaji. Kupcu se ne pove, kaj to pomenja, sam pa ne čita. Agent obljubuje vsekolike olajšave, zameno i. t. d., a tega ni nič v pismu in v veljavo stopi določilo občnega državljanskega zakonika, da ne veljajo dogovori, ki ne izhajajo iz pisma, kedar se napravi pismena pogodba. Ta kupčija na obroke je postala celo usodepolna za marsikatere kraje in vrste prebivalstva, in kako preslepljeni so kupci, oziroma kako malo so zmožni izpolniti prevzete dolžnosti, kaže tudi to, da pri okrajnem sodišči na Dunaji za notranje mesto izvira 80% vseh tožba iz kupčij na obroke. Načrt torej določa, da je kaznjiv, kedor izkoristi lahko- — 41 — miselnost in neizkušenost kupčevo in ga pregovori za kupčijo, ki ni prikladna njegovim razmeram, ali mu proda stvar za ceno, katera je neprimerno večja od njene vrednosti, — in če takšne posle opravlja obrtovno. Zoper to določilo se sosebno odločno obračajo prizadeti trgovski krogi, češ, da agitacija proti trgovini na obroke izvira od stalnih trgovin, da je pa drugod ostrine konkurenca obrusila, da druge države podobnih kazenskih določil nimajo i. t. d. — Pomisliti pa je treba, da tako razprostrta trgovina na obroke je sad najnovejše dobe in da marsikje zakoni še prilike niso imeli, pečati se s tem vprašanjem. Kar sosebno zadeva naše slovensko stališče, moramo želeti, da se ta kupčija omeji, in nikakor nam ne bode žal, če nam izostanejo ti gosti iz rezidence. O gospodarstvu in njegovih vrstah. (Dalje in konec.) Svetovno gospodarstvo obsega gospodarstvo vesoljnega človeštva ne oziraje se, prospevajo li pojedini narodi ali pa propadajo. Tudi to vrsto gospodarstva učijo in razpravljajo v nauku o narodnem gospodarstvu. Bavi se z gmotno koristjo narodov: razločno preiskuje, na kateri način zadoščajo potrebi hrane, obleke, stanovanja i. t. d. pojedini narodi, in kako vpliva to za-doščanje na celo narodovo življenje. Čim tesneje se narodi dotikajo, tem bolj in krepkejše priobčujejo si svoje napredke; vsak narod proizvaja blago, katero najlože prideluje, in zamenjuje ga po svetovni trgovini s takšnim, katerega rabi, a ga sam ne more proizvajati. Mnogokrat sodeluje pri istem delu več narodov sodobno, n. pr. pri svetovni izložbi, pri Sueškem prekopu; semkaj spadajo tudi trgovinske in plovstvene pogodbe, železnica čez goro Gotthardtovo i. t. d. Za svetovno (človeško) gospodarstvo je do sedaj moči samo pokazati znamenite priprave: občnostni duh in značaj znanosti; mednarodna razdelba dela; poprava cest, vozil; izseljevanje na tuje; večji mir in potrpljivost med narodi i, t. d. — V svetovno gospodarstvo smemo tudi šteti pra- — 42 — vilno ravnanje z vesoljno prirodo na suhem in v vodi, po goro-stasnih gorah in na neizmernem morji, in ker vse to visoko presega človeške moči, zato smemo to vrsto gospodarstva prav imenovati tudi „božje gospodarstvo." Rekli smo, da je narodno gospodarstvo organizem, da je organsko ali ustrojilo delovanje pojedinih delov, ker vsak svojo dano si nalogo izpolnjuje in ker potem vsi deli vkupe podeljujejo celemu gospodarstvu določeno obliko. Gospodareče osebe so tu v določenih odnošajih med seboj in z gospodarskim blagom, in to sodelovanje je prirodno ali pa uravnano po človeški pameti; od-nošaji pa so določeni z zakonom ali pa samo z običaji in svobodnimi dogovori ali pa so s silo zatrjeni. V narodnem gospodarstvu je moči misliti dve krajnosti: lahko je urejeno popolnoma svobodno, rekše, da vsakedor sme z gospodarskimi pridelki storiti, kar mu je drago — ali pa je zelo omejeno gospodarstvo, če namreč gospodareča oseba sme le v točno označenih mejah točno označeno delati in uživati. Vender krajnosti sta jednako dalječ od tistega gospodarjenja, katero je od pamtiveka do dandanes opazovati v ljudstvu. Predno se gospodarstvo prične organizovati ali urejati, vpliva nanj surova sila; sčasoma šele se je razvilo do denašnje stopinje, to dolgo dobo pa so pri tem razvoji nekateri narodi napredovali, nekateri pa zaostajali. V narodih so nastopile raznovrstne gospodarske razmere, in razvijajoče se narodno gospodarstvo oddaljuje se od prirodnega temelja bolj in bolj, postaje narejeno in samodelsko: deljenje in razpo-redba truda, kopičenje kapitala v rokah pojedincev, vsakovrstne tehnične poprave, občila, mašinstvo i. t. d. To vse dela in meri v to, da se gospodarstvo oddaljuje od svoje prvotne pri-rodne podstave, — kako dalječ, tega seveda ni moči reči. Kakor torej ne moremo določiti meje, kako visoko se lahko narodno gospodarstvo povzdigne, tako nam ni znano, kako nizko utegne pasti. Pojedini človek dospe do vrhunca svoje zlate dobe in sreče, a gre zopet nazaj; prav tako se godi celim narodom; dasi popolnoma ne izginejo, vender životarijo samo kakor deli drugih narodov. Problem padanja je razlagati od tod, ker imovina, po-sedovana in povžita, slabi in dela mlahave ljudi; le odličnjaki se morejo upreti mlitavosti. Navadno se narodi po onem potu nazaj pomikajo in padajo, po katerem so poprej napredovali in — 43 — dosegli vrh slave, — ker nijeden človeški pot ne drži v neskončnost. Sicer pa se lahko naravnost trdi, da narod, ki je nabožen in nravstven, ima zaradi tega največje dobrote obstanka in dokler si jih ohrani, ne pade nikedar v brezdno, ne neha bivati. Previdnost božja je namreč vsakemu narodu podelila, česar drugemu manka, in to zovemo narodni značaj, narodno mišljenje in obliko, — to je prav tisto, kar ga vzdrža ter razlikuje od drugih narodov. Gotovo so vsi narodno-gospodarski zakoni in naprave za narod, nikakor pa narobe. Če se preminjajo, to ni kvarno, nego dobrodelno. Narodno-gospodarski uzori ne pretijo torej drug drugemu brezpogojno, ampak vsak uzor je prikladen za svojo dobo in svoj narod, — tako nimamo za vse narode in vse dobe splošno veljavnega gospodarskega uzora, kakor tudi nimamo za obleko vseh pojedinih ljudij obče priležne mere. Brezdvomno pa doseže narodno gospodarstvo svojo najsijajnišo dobo, kedar lahko zadovoljuje največjo množino ljudstva ter njegove resnične potrebe sodobno in popolnoma; tem krepkejši je narod, čim več ima imovitega, omikanega, zadovoljnega in srečnega ljudstva. Čitajoč ta in slična narodno - gospodarska glavna vodila, domisli se človek nehote, da znabiti se teh pravil previdnost hoče poslužiti in nam ž njimi razlagati svoje divne narodnogospodarske zakone in naprave v jasni besedi. V tej stroki moramo tudi mi Slovenci napredovati, da tako stvar prav umejoč dospemo do imovitosti in samostalnosti, ker lepe umetnosti in znanosti so proizvodi vzvišene težnje, umstvene sposobnosti in delavnosti zrelega, politiški samostalnega in imovitega naroda. (J. Šuman, die Slovenen 1881 str. 173). Trdno pa smo prepričani, da na tem važnem, prekrasnem in za naš narod še malo obdelanem polji bode tudi duhovita slovenska mladina zastavljala čedalje več svojih močij. A. Kupljen. — 44 - Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Katastralna mapa dokazuje obseg parcele v lastninski pravdi. Okrajno sodišče na B. je izdalo razsodbo z dne i o. avgusta 1887, št. 3279: »Tožbena zahteva: Tožitelj Franc K. je lastnik stavbene parcele št. 237 kat. obč. D., ki je celoten del njegovega zemljišča vlož. št. 108 iste kat. občine; toženima Mariji K. in Marijani P. ne pristoja glede te parcele, oziroma glede kosa, na južnem konci te parcele ležečega ter okolo 4 metre širokega in okolo 20 metrov dolgega, nobena servitutna in tudi ne lastninska ali solastninska pravica; to sta dolžni pripoznati in sodne stroške povrniti, vse v 14 dneh pod eksekucijo — se odbije.« Razlogi: Tožitelj zahteva v svoji tožbi pripoznanja lastninske pravice glede zemljiškega kosa na južni strani stavbene parcele št. 237 kat. obč. D., širokega le 4 metre in dolgega blizu 20 metrov. To zahtevo določa natanko v oglednem zapisniku z dne 18. julija t. 1. št. 3278 tako, da je tožbi predmet le 2-3 m široki in 193 m dolgi, v obrisu s črkami h-i e in a-b-c zaznamovani kos, trdeč, da pripada ta kos k stavbeni parceli št. 237 imenovane kat. občine, ki je celoten del njemu lastnega in zanj vpisanega zemljišča vlož. št. 108 iste občine. — Toženi temu ugovarjata in pravita, da si nikakor ne svojita lastninske ali katere pravice koli do tega zemljiškega kosa, nego glede kosa parcele št. 105 stare mape, ki leži ob pare. št. 237, ki od zemljišča Petra B. rektf. št. 7/8 ad W ni še odpisan in ga je bil kupil Anton K. s kupnim pismom z dn6 18. decembra 1866, a njima izročil z izročilnim pismom z dne 9. septembra 1882 v skupno last. Ta kos je v obrisu zaznamovan s črkami h-i-e in g-f d in je nekaj, h-i-e — a-b-c, ist kakor pravdni predmet. — Kedor toži z lastninsko tožbo, mora dokazati po § 369. obč. drž. zak., da ima toženec v svoji oblasti reč, za katero gre tožba, in da ta reč je njegova. Prvi teh pogojev je dan po pripoznanji obeh Strank, rešiti je torej le še vprašanje, je li zemljiški kos h-i-e — — 45 — a-b-c tožiteljeva lastnina. V to sklicuje se tožitelj na zemljeknjižni izpisek A ad I, na dokaz po sodnem ogledu, zvedencih in pričah. Zemljeknjižni izpisek nikakor ne dokazuje, da je tožitelj lastnik pre-pirnega kosa, ker ne navaja mej ali površninske mere posameznim parcelam, ker ni vsa parcela št. 237 prepirna in ker postopanje za uravnanje zemljiških knjig po zakonu z dne 25. julija 1871, št. 96 drž. zak. glede zemljiške knjige kat. obč. D. ni bilo še za-vršeno za časa vložene tožbe, naposled ker sta toženki po smislu odloka z dne 17. julija 1886, št. 3550 (št. 6 ad IV) zglasila se po § 7. navedenega zakona proti pripisu prepirnega kosa k zemljišču vlož. št. 108 kat. obč. D. (§ II. ibid.). Sodni ogled z izjavo zve-dencev dokazuje le, da sega katastralna meja pare. št. 237 do črte a-b-c; s tem pa tožiteljeve lastnine do prepirnega kosa ni še imeti dokazane, ker služijo katastralne zaznambe le pri obda-čevanji, nikakor pa ne pri reševanji vprašanja, kedo je pravni posestnik ali lastnik obdačenega zemljišča. — Tudi se ni tožitelju posrečil dokaz s pričami, da se je prepirni kos užival in posedoval vedno kot del parcele št. 237 pri posestvu vlož. št. 108 kat. občine D. in da je tožitelj ta kos pridobil si v last po priposestovanji in to kot pravni naslednik Antona K. v posesti napominanega zemljišča, izkazan po izročilni pogodbi z dne 9. maja 1878, — kajti priči Janez M. in Blaž V. izpovedujeta se le o posestnih dejanjih tožiteljevih počenši z letom 1878, priči Lovro V. in Anton M. pa brezdvomno zanesljivo ne moreta trditi, da sta tožitelj in njegov pravni prednik uživala in posedovala pare. št. 237 delj nego 30 let prav do črte a-b-c, ampak se jima le dozdeva, da se je godilo to samo glede nekega dela prepirnega sveta, o katerem pa si tudi nista složni. — Po vsem tem je lastninska tožba po smislu § 369. obč. drž. zak. neutemeljena in lastnina tožiteljeva do prepirnega kosa nedokazana, ker po § 380. obč. drž. zak. ni moči lastninske pravice doseči brez naslova in brez pravnega pridobitnega načina. Zategadelj in ker tožitelj svoje lastnine ni dokazal niti po smislu § 372. obč. drž. zak., bilo je odbiti tožbeno zahtevo. Na apelacijo tožiteljevo je deželno višje sodišče v Gradci z odločbo z dne 16. novembra 1887, št. 10202 predrugačilo razsodbo I. instance ter precizirani tožbi ugodilo. — 46 — Razlogi: V tožbi zahteva tožitelj pripoznanja lastnine glede parcele 237, spadajoče k vložku št. 108 občine D., potem pripoznanja, da toženima do te parcele, oziroma do kosa na njenem južnem delu, širokem 4 m in dolgem 20 m, ne pristoja nikaka servitutna in tudi ne lastninska pravica. Obravnava sama kaže, da je predmet tožbi kos sveta, o katerem trdita toženki, da se je ob napravi katastralne mape nepravilno priklopil parceli 237, da pa spada prav za prav k parceli 105 starega katastra, ki je njima (toženima) lastna. — Po lokalnem ogledu in po izjavah strank, pri tej priliki tudi njima prav zapisanih, določil se je prepirni predmet tako, da gre prepir za kos na južnem konci parcele 237, ki je v situvacijskem obrisu oznamenjen s črkami a-b-c — h-i-e; ta kos zahteva tožitelj, češ, da spada k parceli 237. Odločiti je torej le to, je li kos a-b-c — h-i-e, ki ga zahteva tožitelj zato, ker spada k parceli 237, v istini del te parcele in se li po tem takem lastnina tožiteljeva razteza tudi na ta prepirni kos? Daje parcela 237 sestavina tožiteljevega posestva vlož. št. 108 kat. obč. D., to dokazuje z e ml j e k n j i ž n i izpisek. (Da se uravnalno postopanje še vrši, to ne krati dokazne moči, ker je videti iz priloge št. 6 ad II, da se je prijavila zahteva le glede onega dela pare. 237, ki se baje zlaga z jednim delom stare parcele 105 in ki se o njem trdi, da spada k posestvu vlož. št. 109 kat. obč. D.; glede ostalega dela parcele se zahteva ni prijavila.) Z em 1 j ek n j i ž ni izpisek pa dokazuje le pripad-nost parcele 237 k vložku št. 108 kat. obč. D., — toda nikakor ne dokazuje obsega in meja te parcele, ki se sploh nedajo razvideti iz javne knjige. A če je dokazano, da je kaka parcela sestavina posestva, priznavati je katastralni mapi dokazno moč za to, pripada li kaka zemljiška površina k dotični parceli. Zvedenca sta tu potrdila, da se nova parcela 237 popolnoma zlaga s staro parcelo št. 3, sosebno tudi glede meja ob parceli 105, in da je po katastralni mapi v obrisu s črkami a-b-c — h-i-e oznamenjeni kos del stare parcele št. 3, sedanje parcele št. 237. Akotudi sta se priči Lovro V. in Anton M. v začetku dvomno izrazila o meji, ker se je zemljišče od 1. 1866 predrugačilo, in akotudi sta le potrdila, da je parcela 237 vsekakor segala čez črto h-i-e, — izjavila sta konečno, — 47 — da je uživalo parcelo 237 pred 1. 1866 posestvo 108 kat. obč. D. do strešnega kapa B jeve hiše in da je B. nazaj pomaknil svojo hišo, ko je bil 1. 1866 odprodal del parcele št. 105 Antonu K. Ker sta pa zvedenca odločno izrekla, da je točko a obrisa smatrati za mejo kapa, onda omenjeno pričevanje prič potrjuje pravilnost ka-tastralne mape. Z mnenjem zveden cev, izjavami prič je torej dokazano, da pripada kos a b-c — h-i-e k parceli 237, in ker je ta parcela sestavina posestva vlož. št. 108 kat. obč. D., ki je neprepirna lastnina tožiteljeva, in ker naopak toženki nista izpričali niti priposestovanja niti drugega načina za pridobitev lastnine ter sami le trdita, da se jima je izročila parcela št. 105 in da je prepirni kos del le-te parcele, — onda je tožbena zahteva opravičena, da je pripoznati lastnino glede tega kosa. Na revizijsko pritožbo toženk je najvišje sodišče z odločbo z dne 21. februvarija 1888 št. 407 razsodbo II. instance povse potrdilo. Razlogi: Tožitelj zahteva v le-tej tožbi, naj toženki pripoznata, da je on lastnik parcele 237, ki je sestavina posestva vlož. št. 108 kat. obč. D, in da njima (toženkama) pri tej parceli, oziroma njenem južnem delu v poprečni širini 4 m in dolžini 20 m ne gre nobena servitutna, niti lastninska pravica. Da je parcela 237 sestavina tožiteljevega posestva vlož št. 108 kat. obč. D., dokazuje zemljeknjižni izpisek A ad I. Z lokalnim ogledom z dne 18. julija 1887 in z mnenjem, ki sta ga pri tej priliki oddala zveden ca, je pa po sodnem redu dokazano, da sega parcela št. 237 kat. obč. D. do črte a-b-c obrisa, narejenega pri tem ogledu, da je torej prepirni kos a-b-c — h-i-e del parcele 237 kat. obč. D. To mnenje zvedencev slove popolnoma odločno z motivacijo, da sta to parcelo premerila, vzemši za stalno točko severno stran toži-teljeve hiše; toženki nista prerekali, da bi ta stalna točka ne bila prava. Ker sta toženki pri obravnavi izjavili, da ne zahtevata parcele št. 237, nego le tist kos parcele 105 stare, ki jo je kupil bil Anton K. od Petra B. in njima izročil s pogodbo 5 ad I.; ker dalje toženki nista dokazali, da jima pristoja pri prepirnem kosu a-b c — h-i-e kaka servitutna ali lastninska pravica: zatorej je višje sodišče opravičeno ugodilo tožiteljevi zahtevi. — 48 — h) Zvršilo za stroške hipotekarne tožbe ni omejeno na hipoteko; smeti jih je tirjati tudi od hipotekarnega dolžnika samega. S tožbo de praes. 24. aprila 1889 št. 3858 zahtevala je zapuščinska masa pokojne M. A. S. po dru. I. J. na podlogi just. min. ukaza z dne 18. julija 1859 št. 130 drž. zak. zaukazati zakonskima M. in A. K., da morata kot zemljeknjižna posestnika grajščine pod vi. štev. 1155, oziroma 1257 kranjske deželne knjige glasom pri njih vknjižene kupne pogodbe z dne 29. junija 1880 plačati kupno svoto 2000 gld. s 6°/0 obrestmi od 1. julija 1888 v 14 dneh a. d. r. pod eksekucijo teh posestev; — dalje povrniti sodne stroške pod eksekucijo sploh. Opomnja: To je jeden tistih slučajev, ki jasno kažejo, kako p r o t i v n a so si mnenja glede pomena mape. Ako primerjamo to razsodbo višjega dež. sodišča z judikati, ki so navedeni v članku, objavljenem o tem v »Slov. Pravnikuc 1. 1889, št. 11 in 12, dobimo v njej posebno varijacijo o pomenu mape: tu namreč višje sodišče katastralni mapi očividno še ne priznava, da je zem-ljeknjižen vpis, nego smatra jo za dokazilo posebne vrste, ne da bi povedalo, »ex quo tituloc. Tudi razsodba III. instance je v tem nejasna. Ne smemo pa prezreti, da so te razsodbe iz 1. 1887, oziroma 1888. — Opomnimo še, da zanimanje za kočljivo ali pomenljivo to vprašanje v obče narašča. Tako je dne 20. decembra 1889 v pravniškem društvu Graškem dr. Schauer obširno predaval »iiber die rechtliche Bedeutung der Grundbuchsmappe« in tu izvajal za zemljeknjižno mapo absolutno dokazno moč zemljeknjižnega vpisa; da se ogladi prevelika ostrina te teorije, priporočal je, naj se »bona fides« dobrovernega prevzemnika kakega zemljišča tolmači tako obsežno, da se dobra vera izključuje, ako se ni prevzemnik pridobivajoč na mestu samem prepričal, se li ujema faktični položaj z narisom v mapi. Različne dosedanje teorije o pomenu mape pač glasno zahtevajo, naj bi se to vprašanje principijalno rešilo bodisi po najvišjem sodišči ali pa po zakonu; ker dandanes pravdajoče se stranke v istini ne ved6 več, na katero teh povse protivnih teorij se jim je zanašati. —r. — 49 - Deželno sodišče v Lj. tej prošnji zaradi formalnih nedo-statkov ni moglo ustreči, pač pa je po smislu § i. gori navedenega min. ukaza ter oziraje se na § 3. ces. ukaza z dne 21. maja 1855, št. 95 drž. zak., potem § 298. obč. sod. r. in dvorni dekret z dne 7. maja 1839, št. 358 zb. pr. zak. določilo narok za ustno ob ravnavo. K tej je jedino prišla tožena A. K., pripoznala povse toženi dolg z vsemi pripadki vred in le poprosila, da bi se jej dovolilo plačevati dolg na obroke. Tej prošnji pa tožitelj ni pritrdil. Zaradi tega je sodišče z odlokom z dne 18. maja 1889, št. 4418 na podlogi § 298 obč. sod. r., oziroma dvornega dekreta z dne 7. maja 1839 zaukazalo, da morata toženca kupnino 2000 gld. s 6°/0 obrestmi in 99 gld. 75 kr. določenih stroškov v 14 dneh pod eksekucijo v tožbi naznačenih hipotekarnih posestev plačati tožeči masi. Proti temu odloku je dr. I. J. vložil pravočasen rekurz in sicer samo zaradi tega, ker se je v njem zvršilo zaradi tožnih stroškov omejilo na hipotekarno imovino tožencev. Višje deželno sodišče v G. je z odločbo z dne 9. okt. 1889, št. 6169 ta rekurz, potrjujoč odlok, zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po § 24. zakona z dne 24. maja 1874, št. 69 drž. zak. mora stranka, ki je v pravdni stvari popolnoma podlegla, povrniti nasprotniku stroške, potrebne za zasledovanje ali obrambo prava, in dvomiti ni, da je ta dolžnost propale stranke povse osebna in da je za iztirjanje teh stroškov smeti zvršilo pričeti z vsem premoženjem dolžnikovim. Tožiteljev rekurz bi bil torej tu brezdvomno opravičen, če bi bil konečni odlok izšel iz pravnega prepira. Pravnega prepira v tehničnem pomenu besede pa tu ni bilo. Prvotoženec M. K, ni niti prišel k odgovoru, sotoženka A. K. se ni protivila tožbi in je le prosila 5letnega roku; tožitelj pa tega predloga ni potrdil. Tožitelj sam priznava, da tožena nista bila dolžna plačati vknjižene glavnice; bila sta le kot hipotekama dolžnika zavezana dopustiti, da si pridobi tožitelj plačilo te glavnice iz hipoteke. Te pravice tožiteljeve pa toženca, priznavajoč jo, nista zanikala, — pravdanja o tem ni bilo med strankama. Ni moči torej govoriti o stroških, prouzročenih po pravdanji; kajti ti bi bili le nastali, če bi bila dolžnika protivila se zasledovanju prava ali če bi bila to pravo tožiteljevo ometala, a o tem tukaj ni govora. Da je tožitelj, hoteč ostvariti svojo zastavno pravico, moral vložiti hipotekarno tožbo, 4 — 50 — to ne izvira iz nepravilnega postopanja tožencev ali pa ometanja njegovega prava: nego to izhaja iz zakona samega, ki veleva, da je ostvariti zastavno pravico le na ta način (§ 461. obč. drž. zak.). Stroški, ki jih je imel tožitelj v le-tem slučaji, niso pravdni stroški, ampak le takšni, ki so nastali po ostvarjanji zastavne pravice. Tak potrošek znači se le kot pritiklina zastavne tirjatve in ima isto svojstvo kot ta: razsojajoč o tem potrošku ne gre uporabljevati propisov §§ 24—26. zakona z dne 16. maja 1874, št. 69 drž. zak., oziroma § 398. obč. sod. r. Istinito toženca nista sploh ničesar ugovarjala, torej tudi ne tožbeni zahtevi, zadevajoči pravdne stroške, oziroma zahtevi, da morata stroške povrniti pod eksekucijo; ali to ne jemlje sodniku pravice in dolžnosti razsojati, ugaja li zahteva tožiteljeva zakonu, ter zavrniti jo, ako ni utemeljena v zakonu. Prvi sodnik je torej le ravnal po zakonu, ko je glede stroškov omejil zvršilo na zastavno imovino. Bilo je torej tožiteljev rekurz zavreči in tožitelj mora po §§ 24. in 26. gori navedenega zakona trpeti sam stroške rekurza. Najvišje sodišče je z odločbo z dne 10. decembra 1889, št. 14003 na izven redni rekurz tožiteljev glede na to, da je prvo sodišče ugodilo tožbeni zahtevi, pripoznalo torej, da je hipote karnatožba opravičena, — potem glede na to, da je po smislu § 24. zakona z dne 16. maja 1874, št. 69 drž. zak. tožitelju, čigar zahteva je obveljala, povrniti stroške, potrebne v zasledovanje prava, in da jamči sploh toženec za-nje osebno, torej tudi za stroške, nastale pri izvedbi hipotekarne zahteve, — glede na to, da toženca kot hipotekama dolžnika sicer res nista ugovarjala proti tožbeni zahtevi, da je pa to popolnoma brez pomena, kajti vložiti tožbo je bilo le potrebno, — in naposled glede na to, da se izrek, pravdne stroške je iskati le pri zastavljenih zemljiščih, zakonu ne prilega: spoznalo, da sta tožena M. in A. K. dolžna, sodne stroške 99 gld. 75 kr. in stroške apelacijskega ter revizijskega rekurza, skupaj 14 gld. 10 kr. plačati tožitelju v 14 dneh pod eksekucijo. c) 0 izpodbijanji zemljeknjižnega stanja in o uporabi dopolnilne prisege. V sumarni tožbi de pr. 2. prosenca 1889, št. 29 pravi tožitelj A. G., da je oče istega imena zanj kupil od Josipa H. s kupnim — 51 — pismom z dne 9. majnika 1846 posestvo urb. št. 2 župne cerkve v Sk., sedaj vlož. št. 54 kat. obč. M., da je pri tem posestvu tožitelj bil precej z odlokom z dne 10 junija 1846, št. 1297 vpisan zemlje-knjižnim lastnikom. Užitek in posest tega zemljišča je najprvo nastopil njegov oče in imel ju do leta 1868, potem pa odstopil njemu — tožitelju —, in on je sedaj lastnik ter dejanski posestnik tega zemljišča. Pove nadalje v tožbi, da se je k temu posestvu tudi kupil in v dejansko posest prevzel kos pare. 496 kat. občine M., kateri je v priloženem obrisu pravde zaznamovan s črtami ab, bc in ec. Ta parcela 406 je pa nerazdeljena pripisana zemljišču, vložku št. 44 iste občine, a pri tem je toženec M. K. zemljeknjižni lastnik, vpisan na podlogi izročilne pogodbe z dne 6. majnika 1882 in tusod. odloka z dne 17. avgusta 1888, št. 7385; še pred njim je bila nad 30 let lastnica Neža K. — Tožitelj trdi, da je prej popisani kos pare. 496 v last pridobil s priposestovanjem in da se po različni rasti in drevesni velikosti na obojnih prostorih kaže tudi prirodno razlika med tožiteljevim in toženčevim svetom. Zahteva torej, da mora toženec to njegovo last pripoznati in dovoliti, da se kos te pare. 496 odpiše od zemljišča vlož. št. 44 katastralne občine M. Okrajno sodišče je z razsodbo z dne 25. majnika 1889, št. 5082 odbilo tožbeno zahtevo iz nastopnih razlogov: Priče niso mogle potrditi nadtridesetletne posesti tožiteljeve in njegovega sprednika, glavne prisege pa tožitelj tožencu ne more nalagati, ker ima toženec 32 let in bi prisego moral le zavrniti; bila bi torej samosvoja tožiteljeva prisega, katere pa zakon ne pozna. Gledč na to in ker sta toženec ter njegova sprednica na to parcelo za ves njen obseg uže prepisana, odkar so narejene nove zemljiške knjige, to je od dne 1. julija 1882, in ker so zemljiške knjige te občine uže davno v moči, odbiti je bilo tožbo. Na apelacijo tožiteljevo je višje deželno sodišče z razsodbo z dne 14. avgusta 1889. št. 6096 tožbeni zahtevi ugodilo, ako tožitelj priseže dopolnilno prisego o tem, da sta on in njegov oče 30 let prepirni kos parcele 496 kat. obč. M. nepresledno in javno uživala in rabila tako. kakor je kazala korist gospodarstva in kakovost zemlje. Razlogi: Pri ogledu sta zvedenca zatrdila, da je prepirni predmet isti del pare. 496 kat. obč. M.,' ki je v obrisu zaznamovan s črkami c g-b-e, in na ta svet se je ozirati sodbi. Tožitelj naslanja svojo zahtevo samo na priposestovanje, in pre- 4. — 52 — misliti je, je li ta dokaz se tožitelju posrečil in koliko, kajti tožena zanika, da je priposestoval tožitelj. Dokazi so v prid tožlteljevim trditvam dognali nastopno: Brat tožiteljev, sumna priča Janez J. potrjuje, da je prodajalec Josip H. leta 1846 očetu tožiteljevemu prodal in izkazal tudi denašnji prepirni svet. Sestra Alojzija P. potrjuje, da je tožiteljev oče takoj po kupu prepirni svet pričel rabiti in grabiti v njem listje. Obe ti priči in nesumna priča Josip P. potrjujejo, da je tožiteljev oče kmalu po kupu v prepirnem svetu 3 velike hraste posekal. Priča Janez J., 57 let star, se izpoveduje, da je bil do 33. leta svoje dobe v hiši svojega, ob jednem tožite-ljevega očeta in da se je ta čas grabilo listje na prepirnem zemljišči. Alojzija P., 53 let stara, potrjuje isto za čas do svojega 33. leta. Priča Janez G., brat tožiteljev, pravi, da je nekoč pred več leti z očetom obsekal gaber na prepirnem svetu in da je leta 1870. tožitelju pomagal spraviti domov jednega tistih hrastov, katere je oče tam posekal kmalu po tem, ko je bil prepirni predmet kupil od Josipa H. Nesumna priča Andrej M. potrjuje, da je tožitelj pred 6 leti grabil na prepirnem svetu listje. Prav tako nesumna priča Andrej R. pravi, da je leta 1888. za tožitelja na prepirnem svetu listje grabil. Nesumna priča Janez H. pričuje, da je mati in sprednica toženčeva, Neža K., pred 10 leti sekala svojo hosto pare. št. 496, a jo je njen sin opozoril, naj pazi, da se ne bode sekalo v tožiteljevem delu, izločujoč pri tem denašnji prepirni predmet in izkazujoč ga kot lastnino tožiteljevo. Isto potrjuje svak tožiteljev, sumna priča Josip P. — Če se zbero izidi vseh teh dokazov in se ozre tudi na to, da po izjavi veščakov ima prepirni svet isti gospodarski značaj, kakor neprepirna sosedna tožiteljeva parcela št. 498 iste katastralne občine, da pa je lčsni stan na ostali, neprepirni toženčevi parceli št. 496 drugačen ter mlajši, da je zatorej bilo gospodarstvo pre-pirnega sveta in parcele št. 498 v jedni in isti roki, onda je priznati, da je tožitelj vsaj pol dokaza dognal za svojo trditev, da sta on in njegov oče prepirni svet najmanj zadnjih 3o\let od dne tožbe nazaj računši nepretrgano in javno posedovala in uživala ter rabila, kakor je nanesla korist gospodarstva in kakovost zemljišča. Če more tožnik ta dokaz dopolniti, opravičena je njegova zahteva po § 1498. obč. drž. zak. Bilo je torej po § 212. obč. sod. r. spoznati na dopolnilno tožiteljevo prisego, katero je v tožbi izrecno ponudil. — Sicer je tudi toženec ponudil dokaz, da sta on, njegova — 53 — mati ter sprednica Neža K. na prepirnem zemljišči nad 30 let zvrše-vala posestna dejanja, a ta dokaz se je popolnoma ponesrečil. Samo mati toženčeva, zavržna priča Neža K. in njena polusestra, sumna priča Marija M. sta lahko povedali, da je na prepirnem kosu njihova stran listje grabila, a obe priči sta morali pritrditi, da se to ni godilo po vsem prepirnem kosu. Tudi obsegata ti izjavi zgol dobo 15 let in ker sta vrhu tega nedoločni, nimata nikakega pomena. Ne gledč na to, dognala bi se ž njima le polovica dokaza, a le-tega z dopolnilno prisego toženčevo ni moči dopolniti, ker toženec sam pove, da ima šele 32 let ter za dobo 30 let ne more prisege storiti. Prav zategadelj pa tudi ni moči spoznati na glavno prisego, katero je toženec zavrnil, ko mu je bila ponudena o tej okolnosti. V revizijski pritožbi navaja toženec, da so zemljiške knjige za kat. obč. M. uže leta 1882. v moč stopile in da je on od tistega časa prepisan na prepirni svet, torej ga je po § 1467 obč. drž. zak. tudi priposestoval in odnehati mu mora vsakedor od užitka, kakor je spoznalo najvišje sodišče večkrat in na primer z razsodbo z dne 4. avgusta 1887, št. 7924; meni tudi, da je dopolnilna prisega nedopustna, ker se sklicuje na same domneve in ni v takem slučaji smeti dopustiti dopolnilne prisege (po najvišjem ukrepu z dne 1. oktobra 1844, št. 836 zb. pr. zak.). Najvišje sodišče je potrdilo razsodbo druge instance z odločbo z dne 14. novembra 1889, št. 11424 iz tehle razlogov: Zaradi tožiteljevega dokazovanja po pričah in zvedencih, katero je višje sodišče stvarno pretehtalo, bilo je pravo smatrati, da je tožitelj najmanj polovico dokazal svojo trditev, da sta od časa, ko se je s pismom z dne 9. maja 1846 pridobilo Josipa H. posestva urb. št. 2 župe Sk., oče njegov, upravičenec za užitek, in potem on sam prepirni kos pare. št. 496 kat. obč. M., popisan v lokalnem ogledu z dne 29. aprila 1889, zmirom in prikladno kulturi zemljišča dejanski rabila delj nego 30 let. Četudi izjave prič ne potrjujejo, da se je vsako leto te dobe vedno prepirni svet užival, vender to ne more uže glede na to ne, ker je v lokalnem ogledu ta svet zaznamovan, da je za rejo prihranjen kraj, zavirati, da je tožitelj posest, po svojem očetu pričeto, toliko časa nadaljeval, kolikor je za priposestovanje potrebno, sosebno še ker toženec ni dokazal, da je prenehalo zvrševanje posesti, niti dokazal, da sta on in njegova sprednica katerikrat kaj znamenitega storila na prepir- - 54 — nem predmetu. Na § 1467. obč. drž. zak. se toženec ne more sklicevati. Ako se namreč okolnosti, dejane pod prisego, dokažejo resnične in ker je splošno znana dejanska posest, ki se ne ujema s stanjem novih zemljiških knjig, onda manka, kar se tiče prepir-nega sveta kot dela pare. št. 496, tabularnemu posestniku lastnost poštenosti in pristnosti, a zatorej je po § 1498. obč. drž. zak. moči priposestovati z naturalno posestjo tudi proti zemljeknjiž nemu lastniku. Da se v uravnalnem postopanji pri napravi novih zemljiških knjig ni izpodbijalo, to more ustanoviti zgol formalno pravno moč, nikakor pa tistemu, kedor se v svoji materijalni pravici čuti prikrajšanega, zabraniti, da svoje pravice išče po redni pravni poti. Izpodbijanje knjižnega stanja v le-tem slučaji mora imeti tudi eventuvalni nasledek, ki ga naznanja revidovana razsodba, in to zaradi tega, ker izpodbijanje ne meri proti dobrovernemu tretjemu, nego proti pravnemu nasledniku svoje matere in večletne spredniee. Iz teh razlogov bilo je potrditi razsodbo višjega sodišča. Kazensko pravo. K § 487, 488, 489 in 490 kaz. zak. Na tožbo zasobnega obtožitelja A. spoznalo je sodišče v H. obtoženca B. krivim prestopka zaradi razžaljene časti po § 488 kaz. zak., učinjenega s tem, da je obtoženec dne 18. junija 1888 v gostilni M. T. v Zd. vpričo več ljudij lažnjivo obdolžil A-a, da je dobil C. svojo soprogo v družbi ž njim, da bi prešeštovala, — obdolžil ga torej nenravnega dejanja; in obsodilo je obtoženca po § 493 in 261 kaz. zak. v 15 gld. globe v korist ubožni blagajnici v Zd. event. v 3 dnevni zapor itd. to pa, ker so bile po tem izjave zaslišanih prič in zahteva zasobnega obtožitelja. Na vzklic obtožencev glede krivde in kazni in vzklic zasobnega obtožitelja glede kazni ugodil je sodni dvor v N. z razsodbo z dne 20. septembra 1889 št. 4714 vzklicu zasobnega obtožitelja glede kazni ter izpremenil kazen, uporabivši § 260 lit. b. kaz. zak. v 3 dnevni, z jednim postom poostreni zapor in sicer oziraje se na to, da je bil vzklicevalec uže cesto zaradi prestopkov obsojen v denarne globe. Obsojenec vloži potem pri sodišči v H. prošnjo za obnovo kazenskega postopanja ter dodatek k prošnji sklicujoč se na dolo- — 55 — čila § -490 kaz. zak, prosi dovoliti, da dokaže resnico, navede mnogo prič, ki bi lahko dokazale pregrešno zvezo soproge užaljenega soproga C z zasobnim obtožiteljem A, prosi zaslišati jih in podkrepi konečno svoji prošnji s priče valom župnega urada v V. L., katero overavlja, da je po vsej občini bila jednoglasna govorica, da je imel oženjeni A. nedopuščeno zvezo z omoženo soprogo C-ovo, in tudi da je bil župni urad zaradi tega primoran ovaditi A njegovemu predstojništvu in nasvetovati, naj je A premestiti drugam, da bi ne bilo «škandalov*. Tej zahtevi pa sodišče v H., zaslišavši zasobnega obtoži-telja, ni ugodilo, nego je izročilo prosilcu naslednjo naredbo: Zaprošena obnova obravnave se ne dovoljuje, ker slično predlaga zasobni obtožitelj A in zategadelj ne, ker je na očitnem kraji izrečena razžalitev obsojenca B, ne glede na to, da jo je sodnik z razsodbo z dne 30. julija 1888 št. 674 sodil s stališča § 488 kaz. zak., smatrati takšno, katera po § 489 kaz zak. naznanja sramotne, dasi resnične dogodke privatnega ali rodbinskega življenja, tako da torej po 490 kaz zak. v tem slučaji glede značaja storjene razžalitve ni dopusten dokaz resnice. Ob jednem se prosilcu pove, da se sodišča nikedar ne morejo ozirati na pričevala o nravnosti glede zasobnih osob, kakeršno je pričevalo, priloženo prošnji de praes. 30. okt. 1889 št. 962, bodi si napisano v župnem uradu v H. ali od drugih uradov ali posameznikov, za izdajo takih pričeval popolnoma nekompetentnih, sosebno, ako imajo takšno vsebino, da na njeni podlogi udeležene osobe lahko iščejo zadostila pri kazenskem sodišči zaradi žaljene časti. Obveščenec vložil je pravočasno pritožbo de praes. 20. dec. 1889 št. 1196 in sodni dvor razsodil je tako: Neutemeljena pritožba proti naredbi sodišča v H. se zavrača z ozirom na razloge tega sodišča ter glede na § 490 kaz. zak., ker je vse jedno, je li bil prositelj za obnovo postopanja spoznan krivim po § 488 ali pa po § 489 kaz zak., in ker je bil B obdolžil A-a določenega nepoštenega dejanja, namreč prešeštva, in sicer obdolžil ga v gostilni, — takega dejanja torej, zaradi katerega bi bil A obsojen le na zahtevo tretje osobe, a ta je užaljeni soprog. Za take slučaje pa določuje § 490 kaz. zak., da ni dopusten dokaz resnice ne glede na to. je li bil obdolženec sojen po § 487, 488 ali 489 kaz. zak. — 56 - Pravna vprašanja in odgovori. n. Odgovor na vprašanje 2.*) (Je li določbo odstavka 3. § 17. zakona z dne 10. junija 1887. L, št. 74. drž. zak. tolmačiti tako, da postavlja sodišče v vseh slučajih ne gledč na predlog stranke uradnim potem sekvestra, ali velja ta določba samo za one slučaje, ki so našteti v navedenem paragrafu?) — Najpreje je omeniti, da je po tj 294. obč. sod. r. pri varnostni sekvestraciji izrecno propisano, da morata stranki predlagati sekvestra, in da se je glede eksekutivne sekvestracije z resolucijo z dne 31. oktobra 1785. L, št. 489 zb. pr. zak. sankcijonoval v praksi nastali običaj, da predlaga zvršitelj osebo sekvestrovo. Takšno postopanje je po § 423. zah. gal. sod. r. izrecno propisano kot zakonito. Vprašanje torej, je li odstavek 3. § 17. zvršilne novele tega kaj izpremenil? Mi zanikamo to vprašanje. V § 17. se naštevajo najpreje oni slučaji, kedar je tudi smeti postaviti sekvestra, in odstavek 3. dodaj e potem, da je sekvestra ne gledč na predloge strank imenovati uradnim potem. Le z ozirom na naštete slučaje daje novela sodišču pravico postopati takoj uradoma. To izvira iz logične interpretacije. Ako bi hotela novela dati splošno vodilo, veljavno torej tudi za one slučaje, v katerih je po občnem sodnem redu postavljati sekvestra, moral bi biti odstavek 3. obsežek samostojnega paragrafa, ne pa zvezan s § 17. Da je ta interpretacija prava, izvira tudi iz nagibov gospodske zbornice. Protivne odločbe sodišč niso utemeljene. A. Odgovor na vprašanje 3. (Ako prosi več zvršiteljev zaporedoma zvršilne prodaje zemljišča, je li vse prošnje rešiti povoljno ?): — Zvršilno prodajo je dovoliti samo jedenkrat in poznejšnjemu prositelju je dovoliti samo pristop k uže dekretovani prodaji. Glej razsodbo najv. sod. z dne 22. junija 1881, št. 7094, G. Z. iz L 1882., št. 93 in št. 8438 Gl. U. zb. Ako se dovoli več prodaj, nastanejo lahko kolizije. Glej razsodbe najv. sod. št. 2340, 2734 in 3721 iste zbirke. A. *) Glej „Slov. Pravnik", 1889. 1. št. 12. ;—w— — 57 — III. redna glavna skupščina društva „Pravnika". Dne 25. januvarija t. 1. zvečer je bila v mestni dvorani Ljubljanski glavna skupščina našega društva po dnevnem redu, naznanjenem v zadnji številki »Slov. Pravnika«. Precejšnjemu številu nav-zočnih društvenikov otvoril jo je načelnik g. dr. Fr. Papež. V svojem ogovoru je tudi naznanjal, da je društvu prošlo leto odmrl član med. dr. M. Samec v Kamniku, ki se je odlikoval kot zna-čajen mož in pisatelj. Skupščina se je dvignila, da je s tem dala čast spominu pokojnega društvenika. Potem so se zvrstila poročila odborova. Poročilo tajnika g. dra. D. Maj ar o na: Slavna glavna skupščina! Poročilo, katero mi je podati, poročilo je o mladem društvu, katero je komaj pred letom dnij stopilo v življenje. Mnogo je bilo truda samo za pripravljanje, a vender videti hočemo, da se je marsikaj tudi dovršilo. V glavni skupščini dne 26. januvarija bil je izvoljen sedanji odbor. Ta odbor imenoval je v seji dne 3. februvarija načelnikovega namestnika in sicer gosp. svetnika Vencajza, tajnika in knjižničarja dra Majarona, blagajnika gosp notarja Gogola. Za nadzornike društvenega lista je odbral gosp. svetnika Vencajza, gosp. pristava Gutmanna in gosp. pristava Levca, a odgovornima urednikoma je imenoval gg. dra. Papeža in dra. Majarona. Prvo, kar je bilo odboru storiti, bilo je to, da je prevzel v društveno lastništvo „Slovenskega Pravnika" od prejšnjega izdajatelja gosp. dra. Moscheta. Hvala gosp. dru. Moschetu, — to prevzemanje bilo je čisto gladko in ^Slovenski Pravnik" je uže dne 15. februvarija izšel kot društveni list. Kako je nadalje odbor, oziroma društvo delovalo po „Slov. Pravniku", o tem bodemo kasneje culi posebno poročilo. Ko je odbor začel izpolnjevati svojo naLgo, imelo je društvo uže toliko članov, da je bil zatrjen njegov obstanek. Omenjati moram, da so si nekateri pravniki sosebno mnogo prizadejali, nabrati v svojih krogih kolikor moči veliko društvenikov. Omenjati je tudi, da so domači časopisi koj iz začetka in tudi kasneje zvesto širili dober glas o našem društvu in tako veliko pripomogli k njegovemu uspehu. Tudi odbor si lahko reče, da je po svoje delal za pomno-ženje društvenikov. Sosebno usojam si naglašati, da je „Pravnikovo" stvar po deputacijah priporočil načelniku politične deželne vlade in načelniku deželnega sodišča v Ljubljani, potem pa tudi predsednikoma odvetniške in notarske zbornice v Ljubljani, in vsi ti so zatrjevali, da hote podpirati društvene smotre. Danes je umestno, da odbor izreka javno zahvalo vzera tistim, ki so prošlo leto tako ali tako izkazovali svojo blagonaklonjenost drustvu „Pravniku". Do konca leta narastlo je število društvenikov do 168, med temi jih je bilo 7, ki — 58 — niso pravniki v najširšem pomenu te besede. Jeden društvenik, med. dr. Samec je umrl. Imenovano števil-« društvenikov je lepo, a dokaj veliko ni. Odbor meni, da je to komaj tretjina tistega števila, katerega bi bilo sicer po pravici pričakovati po danih razmerah in z ozirom na smotre našega društva Mnogo je pravnikov, ki so rajši samo naro niki društvenega glasila, mnogo pa jih je še, ki niso niti društveniki niti naročniki. Število društvenikov je torej lahko in tudi mori biti večje Pravniki slovenski morajo dobiti zavest, da so smotri našega društva lepi in prevažni in da dosezati jih zahteva čast in korist njihovega stanu ! Skrb bodi društvu, da s svojim delovanjem budi to zavest, a društveniki naj z besedo širijo zanimanje za „Pravnikovo" idejo. Potem bodo razmere društva v tem in dosledno tudi v drugem pogle lu boljše in popolniše. P javljalo se je društveno življenje, kakor sem uže omenjal, po „Slov. Pritvniku'', potem pa tudi po odbor-.vih sej ih, društvenih shodih in jedni glavni skupščini. Odb rovih sej je bilo 15. V njih je odbor reševal1 tekoče posle, a storil je tudi nektj važnih ukiepov, kateri so se potem p »kazali kot društveno delo. Tu je pred vsem omenj ti ukrepa, da društvo izdaja „zbirk avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku1'. Uže je izšel I. zvezek s kazenskimi zakoni in znano je vsem, s kolikim veseljem je bil pozdravljen, pozdravljeno podjetje. Res je tu jeden najlepših književnih korakov, ki jih je nirod naš storil v novejšem času, in društvo niše pok.z lo se je eminentno pr ktičnim, ker s to zbirko podaje neizogibni prip moček k zvrševanju narodne naše jednak'>prav-nosti Najbolj pa se je veseliti temu, da se zal žništvu ni treba bati izgube. To je uže sed*j jasno in premagana je t>ko najhujši bojazen, ki je dosedaj in to predolg-, dobo bila n i poti temu podjetju. Stvar bode, to je sedaj prav gotovo, napred -vala vztnjno. V kr.itkem dotiskan bode II. zvezek zbirke s kazensko-pravdnim redom Tako pa b .deta num došli oba prva zvezka po trudu jednega in istega pis telja, g. dra. J. Kavčiča, kateri se je s tem storil društvu in n.rodu velez-služneg i in kateremu b di tudi danes izrečena javna z ihvala. Odst pajoči - db r pa b de bodočemu odboru prepustil še dva rokopisa, prevod namreč meničnega in trgovskega zakona s pripadki, in tako se e nadejati, da b demo čez leto dnij lahko z >pet govorili o novih plodovih na tem polji društvenega področja. Se dva druga ukrep i, važn i z i slovensko pravniško slovstvo je storil odbor. Prvič to, da se sestavki v „Slov. Pravniku": „iz sodni,-zdriivniške prakse" pretiskavajo v posebno knjigo. To se zvršuje in tako položen je v si- venščini temelj za čist« novo stroko, za sodno medicino, katera Jako tehtno nastopa v praksi, žal, skoro izključljivo v nemški besedi. Nadalje je odbor razglasil poz v, v katerem vabi, naj bi pravniki izpisavali it, zak. nov slovenske izraze, da bi se tak ; dobilo gradivo za pravniški nemško-slovenski slov r. Na ta p ža v Ljutomer; okr. sod. pristava dr. G. Wokan iz Konjic in Al. Doxat iz Sinarije v Maribor lev. br. Dr.; okr. sod. pristav dr J. Kuder iz Sevnice v Maribor des. br. Dr.; -- notar V. Sch6nwetter iz Tržiča v Radeče — Nov odvetnik dr M. T r i n aj s t i č se je nastanil v Buzetu. — Umrli so: Vpokojeni okrajni sodnik Fr. Kmetic dne 29. decembra v Ormoži; odvetnik dr. Ig. Bercč 80 let star v Gradci; vpok okr. sodnik Sim. Praprotnik 82 let star v Ro-gatci; dušni pastir kaznilnice v Gradiški Jakob Bizjak v 52. letu svoje dobe — (Urednikom za slov. izdajo državnega zakonika) namesto pokojnega M. Cgaleta je imenovan dr. Karel Strekelj, docent za slovansko jezikoslovje na vseučilišči Dunajskem. — (Krst sam ne odločuje) Dunajski časopisi poročajo, da je zakonska žena umetnikova zahtevala, nuj se razdruži njen zakon. Mož v to ni dovolil, in pričela se je pravda, ki je šla po vseh instancah. Poročena sta bila kot protestanta po evangeličanskem obredu. Zakonski mož je predložil overovljen prepis njenega krstnega lista, kateri izkazuje, da je soproga krščena po katoliškem obredu, in češ, ker je ona katoličanka, onda je nerazdružen njen zakon. Soproga morala je na to pripoznati, da je nezakonska hči evangeličanke, da je v najdenišnici zagledala beli dan in bila tu po zmoti krščena za katoličanko; toda bila je \zgojena po evangeličanski veri, bila birmana kot protestantka in taka tudi poročena Najvišje sodišče na Dunaji je naposled razsodilo, da je soprogo pripoznati kot protestantko in da se torej lahko razdruži njen zakon. Razlogi pravijo: Krst je čin, ki je vkupen vsem krščanskim veroizpovedanjem in se ne ponavlja, ako kedo od takega veroizpovedanja prestopi v drugo; po krstu je torej otrok vsprejet v občestvo kristijanov in stoprav vzgoja ga dovede v določeno veroizpovedauje. Res tukaj ni izkazan prestop v jasnih oblikah, toda birma po evangeličanskem obredu znači uže tih prestop. Kar je soproga, kakor dokazano, hodila samo v evangeličansko šolo in i erkev, izrekel je tudi škofovski konzistorij, da soproge po kanonskem pravu ni več smatrati za člana katoliške cerkve. „Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva „Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gl., za pol leta 2 gl. Uredništvo je v Ljubljani, št. 8 na Bregu; upravništvo pa na Križevniškem trgu št. 7.