Če gre Šiškar na velesejem...
SE SPOMNITE, kaj je včasih pomenilo, če so v podjetju ali v šoli organizirali izlet v Zagreb na ogled velesejma? Seveda, saj še ni tako daleč, ko so v hrvatsko prestolnico vozili posebni av-tobusi in dolge kolone avtomobilov. Kaj je prav-zaprav Ijudi tako vleklo na ta sejem, na kate-rega vsakdo privleče vse, za kar misli, da bo zanimivo za radovedne Jugoslovane? Morda to, da so si tu lahko pobliže ogledali, česa mi ni-mamo, kar drugi že dolgo imajo in kako nam bo nekoč še lepo (ko bomo vse te dragocenosti imeli) ... Ali pa je pritegnil že sam blišč raz-stave, zagrizeno tekmovanje med državami (zla-sti med ZDA in SSSR), katera bo zabeležila več »ohov« in »ahov« med obiskovalci. . . Kakor-koli že, spomin na te romantične čase počasi bledi in velesejem se počasi spreminja v prire-ditev, ki služi predvsem gospodarstvenikom za sklepanje dobrih pogodb ...
ŠKODITI NE MORE...
Ko sem se zadnjič slučajno mudil v Zagrebu, sem se odločil, da malo pokukam še na razsta-viščni prostor. Pa mi je škodilo, verjemite. Le-tos so se Zagrebčani pač naveličali poslušati stalne očitke, da imajo premalo parkirnih pro-storov za obiskovalce in so privlekli buldožerje in kamione z debelim peskom ter stvar uredili. Ne vem sicer, ali je v prospektih in oglasih, s katerirni vabijo razstaviščniki goste iz vse dr-žave, kaj govora o tem, da vabilo velja le za lastnike džipov, landroverjev in drugih teren-skih vozil. .. Kakorkoli že, izkazalo se je, da bi bil ta napotek lahko zelo uspešen, zlasti za tiste, ki so prišli, o groza, celo z osebnimi avtomobili in so potem obtičali v blatu, lužah in pesku. De-ževje je namreč parkirni prostor dobesedno spremenilo v poligon, na katerem bi lahko pre-izkušali vojaška vozila od tankov navzdol. Ko sem iskal primeren prostor za izkrcanje, kar se-veda sredi tega blata in vode ni bilo tako pre-prosto, sem se počutil kot voznik amfibije, ki se boji, da mu bo odpovedal motor in bo ver-jetno v precejšnji kaši. . . Vozniku pred menoj se je nekaj podobnega zgodilo in izstopiti je moral naravnost sredi jezera blata. Leteče po-sadke rediteljev z lopatami so bile sicer zelo prizadevne, vendar je moral marsikateri voznik počakati na učinkovitejšo pomoč vlačilca . . .
Ko sem tako z blatnimi čevlji in hlačami pri-drsal do vhoda, me je skorajda že minila vsa radovednost. Pa sem pred ameriškim paviljo-nom zagledal takšno gnečo, da me je fiibec zo-
pet zagrabil in planil sem v množico, ki se je počasi pomikala skozi dvorano. Sprva nisem nič videl, pretemno je bilo. Potem smo prišli do filmskih platen, ki so z vseh sten prikazovali le-poto in standard Amerike, samo Vietnam je še manjkal, kdo ve zakaj . .. Potem smo se gnetli mimo šotorov, motornih koles, smuči, zopet na prosto. Kaj, že konec? »Revščina!« je komen-tiral razočarani Vojvodinec pred menoj. »Vse skupaj so pripeljali na enem tovornjaku in se-daj mislijo, da bo narod popenil od navdušenja nad njihovo domiselnostjo ...«
2e ko sem stopil skozi vhod, sem bil navdu-šen nad množico raznih ptic, od kanarčkov do papig. . . Nisem sicer videl nobene, toda od vsepovsod se je slišalo žvrgolenje. Potem sem končno le ugotovil, da vse te glasove spuščajo le prodajalci nekakšnih piščali, s katerimi vešč »glasbenik« izvablja ptičje zvoke. Se najbolj imenitno morda, na vsem velesejmu ...
OH, Tl TRAKTORJI...
Oglasil sem se pri znancu, ki je zastopnik avstrijskega podjetja, ki izdeluje priključke za traktorje za gozdarstvo. Da bi ljudje nazorno videli, da vsi njihovi izdelki res gredo na trak-tor, so enega pripeljali s seboj in ga postavili poleg svoje ropotije. Pa so se kmalu posekali, saj so se ljudje naravnost gnetli v njihovi pi-sarni. Toda, ne zaradi priključkov ...
»Izvinite, koliko košta ovaj traktor?« je po-kukala v prikolico mlada ženska s pisano ruto na glavi. Čim bolj ji je zastopnik razlagal, da oni traktorjev ne prodajajo, da je tu samo za demonstracijo, tem bolj je ženska rinila vanj. Možak je moral stopiti do pravega zastopnika, ki v resnici prodaja tudi traktorje in ga povpra-šal za podatke. Potem je ves dan drdral tisto o 12.000 šilingih, 35 konjskih in drugih zanimi-vostih, ki obiskovalcem niso dale miru.
Brez pretiravanja, še najbolj sem bil navdu-šen nad domačimi razstavljalci. Lepo urejeni prostori, izdelki, ki so nam (bolj ali manj) do-stopni in prijazni razstavljalci, ki so postregli z vsemi informacijami. Res, celo Američani bi se lahko kaj naučili od nas . ..
Človek ima več napak in ena največjih je ta, da postane lačen celo takrat, ko je med ta-kimi krasotami, kot so na zagrebškem velesej-mu. Seveda se je tudi meni to zgodilo in s pri-jateljico sva sedla v restavracijo, za katero se mi je zdelo, da ne more biti tako peklensko draga, saj je bila skoraj nabita. Potipal sem v žepu zadnjega pettisočaka in pogumno pokli-cal natakarja. Ko je prinesel jedilni list in se z blokom postavil ob najino mizo, je bilo že pre-pozno. Oblil me je mrzel pot, na vsej prvi stra-ni nisem zasledil jedi pod tremi tisočaki. Da bi pa vstal, ne, to bi bila prevelika sramota. Moj kompjuter je brnel in sešteval astronomske ce-ne ter jih odšteval od mojega premoženja, toda bilanca je bila vedno negativna. Končno, hvala bogu, se je nekje zasvetila številka z enico na začetku — špageti. No, ko sva na hitrico zme-tala vse vase in ko je bil račun že napisan, sva se šele oddahnila, saj nama je natakar vrnil cel dinar. Samo namrdnil se je, ko sem mu ga vrnil v obliki napitnine in odplesal v kuhinjo ...
Z. S.