LETO XIX. ST. 5 (872) / TRST, GORICA ČETRTEK, 13. FEBRUARJA 2014 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 j 11L 'Ti Foto Klemen Ž. KULTURNI DOM V TRSTU Osrednja Prešernova proslava ob dnevu slovenske kulture Marko Sosič: "Vrniti se moramo v mesto in verjeti vanj i" Slovenska narodna skupnost v Italiji je tudi letos našla skupni imenovalec v kulturnem prazniku, obhajanje katerega je letos bilo na osrednji Prešernovi proslavi v Kulturnem domu v Trstu v nedeljo, 9. februarja. Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza sta režijo kulturnega sporeda zaupala Zvezi slovenskih kulturnih društev. Ustanova je tako postavitev speljala po že začrtanih smernicah septembrskega Slofesta, v sklopu katerega je 'v živo' popeljala tedanje občinstvo na sprehod po sledeh slovenske prisotnosti v Trstu. Da bi zato tudi občinstvo Kulturnega doma bilo deležno podobnega sprehoda, je po- FotolG skrbela še video-fotografska kulisa, ki je zaokrožila dovršen izbor besedil in glasbenih odlomkov. ZSKD je v sodelovanju z Glasbeno matico, Slovensko prosveto in Slovenskim stalnim gledališčem tako ponudila predstavo, ki je množičnemu občinstvu, med katerim so sedeli tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel, nova generalna konzulka RS v Trstu Ingrid Sergaš, državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu Milan Jesih, predstavniki slovenskih ustanov, kulturniki in prijatelji slovenske kulture, ki je kronološko zabeležila nekatere mejnike slovenske prisotnosti v zalivskem mestu. Spored se je začel pri Sv. Justu, ki je sredi 15. stoletja sprejel škofa Eneja Silvija Pic- colominija. Literarno besedilo, ki je prisotne uvedlo v tedanje obdobje in razkrilo lik cerkvenega dostojanstvenika, sta Martin Lissiach in Ksenja Ma-jovski - ki sta poskrbela za izbor vseh odlomkov predstave - izvzela iz Rebulovega romana Zeleno izgnanstvo. Druga postaja je bila posvečena Trgu T m ! Hortis in Primožu Trubarju, ki je med tržaškim bivanjem živel v enem izmed tamkajšnjih samostanov. Besedilo so prireditelji črpali iz dela Mimi Malenšek Plamenica: roman o Primožu Trubarju. Tretja postaja je bila posvečena slovenskim plemiškim pismom s konca 17. stoletja družin Ma-renzi - Coraduzzi: besedila je uredil in za tisk pripravil Pavle Merku', letošnji prejemnik osrednje Prešernove nagrade. Naslednji skok je občinstvo že ponesel v 20., Pahorjevo stoletje: del svojega veka je pisatelj strnil v roman Parnik trobi nji. Korak stran od Pahorjevega Rusega mosta in že se je publika znašla v ul. Cassa di Risparmio, kjer je še danes obstoječi lokal bil vezan na usodo družine To- mažič: tragično usodo njenih članov je tržaški pisatelj Fulvio Tomizza opisal v romanu Mladoporočenca iz ulice Rossetti. Sklepni del umetniškega programa so prireditelji in režiser celotnega gledališkega načrta Danijel Malalan postavili na pomol Audace, nekoč San Carlo: na najpogostejši lokaciji slovenske tržaške književnosti so se idealno spajali verzi Dragotina Ketteja in Srečka Kosovela ter sodobnikov Marija Čuka, Marka Kravosa, Miroslava Košute in pisatelja Marka Sosiča. Predstavo z naslovom ArTSprehod - z besedo in glasbo po sledeh Slovencev v Trstu so po večini oblikovali snovalci izhodiščnega dogodka na Slofestu: pri ZSKD so se hoteli tedanjim akterjem oddolžiti tako, da so jim ponudili priložnost nastopa v Kulturnem domu, saj so septembra ponudili svoj doprinos brezplačno. Nedeljski dogodek se je občinstvu kazal v dokaj tradicionalni, sicer suvereno izvedeni postavitvi. K vsebinski dovršenosti posameznih postaj so prispevali tudi pevski in glasbeni elementi, ki so bili postavljeni v prostor in čas dogajanja. Začetno postajo je tako spremljala skladba Jacobusa Gallusa, ki sta jo v skupni interpretaciji ponudila pevska sestava MePZ Jacobus Gallus in MePZ Lojze Bratuž. Zborovodja goriškega zbora Bogdan Kralj je vodil ta uvodni nastop; Marko Sancin pa je vodil pevce v interpretaciji znamenite Merkujeve priredbe Jnjen čeua jti gna', kar je bila najbrž najboljša ^ A ■■.I'*' možna izbira... Posamezne točke so sestavljali tudi glasbeni in igrani trenutki, ki so jih prireditelji zaupali mladim. Naj naštejemo najprej igralce: Valentina Oblak, Ele-na Husu, Maruška Guštin, Patrizia Jurinčič, Tamara Pertot, Helena Pertot, Jernej Bufon in Ilija Ota. Glasbeniki pa so bili učenci Glasbene matice: Janoš Jurinčič, Vanja Zuliani, Tjaš Leghis-sa, Gabriel Legiša, Claudia Sedmach, Simon Kravos, Štefanja Suc, Vida Gallo in Ivana Kresevič. Slovenski programi deželnega sedeža RAI FJK so bili medijski pokrovitelj projekta, video posnetke sta pripravila Jan Leopoli in Mairim Cheber, ki je po sklenitvi umetniškega programa vodila drugi del Prešernove proslave. Napovedovalka je povabila k mikrofonu slavnostnega govornika, pisatelja in režiserja Marka Sosiča. Izhajajoč iz naše kulturne zavesti, je po mnenju govornika treba razmišljati širše o pojmu kulture in kaj le-ta pomeni za človeka tega časa, ki ni samo pripadnik te ali one jezikovne skupnosti, "ampak je prebivalec tega sveta, ki se mu morda ravno zaradi drastičnega znižanja kulturnih in etičnih meril ne pišejo najlepši časi in se bo zanje moral še kako boriti". /str. 9 IG Kdor kitro pomaga... Zbiranje pomoči za prizadete ob ledeni ujmi Slovenska karitas zbira prispevke za pomoč gospodinjstvom, ki so utrpela škodo zaradi ledene ujme in potrebujejo podporo. Svoj dar lahko podjetja in posamezniki prispevajo na: Slovenska karitas / Kristanova ulica 1/ 1000 Ljubljana / TRR: SI56 02140-0015556761, Namen: LEDENA UJMA, Sklic: 00 6238, Koda namena: CHAR, BIC banke: L)BASI2X. Za informacije - tel. št.: +386 1 300 59 60, gsm: +386 31 228 726, e-mail: mojca. kepic@karitas. si, www. karitas. si Ob novem volilnem zakonu v Italiji / Opozorilo SSk Bo slovenska skupnost še zastopana v parlamentu? Poslanska zbornica bo v prihodnjih dneh nadaljevala obravnavo reforme volilnega zakona, ki bo najbrž v kratkem tudi sprejeta. Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, je skupnemu predstavništvu in italijanskim političnim silam pre-dočila popravke, na podlagi katerih bi v nov volilni zakon vgradili določbe o olajšani izvolitvi Slovencev v rimski parlament. Logika številk in racionalna analiza demografske slike slovenske prisotnosti v Furlaniji Julijski krajini potrjujeta dejstvo, da edinole predlogi SSk omogočajo, da lahko Slovenci samostojno odločimo, kdo nas bo zastopal v Rimu. Žal se skupno predstavništvo ni bilo sposobno zediniti okrog enega predloga. Popravki, ki jih je vložila poslanka Demokratske stranke Tamara Blažina, so povsem nerealni, zato so za našo narodno skupnost povsem nesprejemljivi, saj predvidevajo vstopne pragove (10 % na deželni ravni oz. v 32 občinah, kjer se izvaja zaščitni zakon - vključno s centri Trsta in Gorice!), ki so za Slovence v Italiji dejansko nedosegljivi. Tako visoki vstopni pragovi, kot jih predlaga PD, predstavljajo zato tudi grobo kršitev določila zaščitnega zakona, ki pa jasno govori o potrebi, da se slovenski narodni skupnosti dejansko omogoči izvolitev v obeh vejah rimskega parlamenta. Slovenska skupnost se zahvaljuje vladi Republike Slovenije in njeni diplomaciji, ki je italijansko vlado jasno opozorila na zapisano obvezo v zaščitnem zakonu, in upa, da bo napovedano torkovo srečanje ministrice Komelove s podmini-strom na notranjem ministrstvu Bubbicom imelo ustrezen učinek. Prav tako se slovenska stranka zahvaljuje parlamentarni ekipi Južnotirolske ljudske stranke SVP, ki je edina omogočila, da so bili predlogi SSk sploh vloženi v obravnavo v poslanski zbornici. Pomembna je tudi podpora, ki ga je SSO vedno izkazoval predlogom zbirne stranke Slovencev v FJK. V oči pa bode dejstvo, da kljub visoko donečim besedam na sejah skupnega predstavništva se je sedaj izkazalo, da osebe, ki se udeležujejo njegovih sestankov, sploh nimajo pooblastil strank, ki jih tam zastopajo, saj se le-te odločajo povsem mimo njihovih stališč. Casa je malo in možnosti za uspeh je zato iz dneva v dan manj! Zato Slovenska skupnost ponovno poziva vse politične sile in v prvi vrsti Demokratsko stranko, na katero jo veže pomemben politični sporazum o sodelovanju, k spoštovanju določil zaščitnega zakona. SSk je k razpravi prispevala več stvarnih predlogov in je še vedno pripravljena na iskanje potrebnega kompromisa. Brez tega bodo v Rimu ponovno imeli lahek izgovor, češ da se 'manjšina' ni zedinila. Ponovno tvegamo torej, da nas pripeljejo žejne čez vodo. Slovenska skupnost še vedno sedi za pogajalsko mizo, pri kateri pa pogreša nujno potrebne sogovornike. Ob izvolitvi novega upravnega sveta SSG SSO kritičen o dogajanju Slovensko stalno gledališče Trst je poslalo tole sporočilo za javnost: Skupščina SSG, katere ustanovni člani so Avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina, Pokrajina Trst, Občina Trst, Društvo Slovensko gledališče, Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza, je na seji v torek, 4. februarja 2014, ob izteku mandata prejšnjega Upravnega sveta, imenovala člane novega Upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča. Izvoljeni člani so: Alessandro Malcangi, podpredsednik US SSG (Avtonomna Dežela FJK) Marta Verginella (Pokrajina Trst) Paolo Marchesi (Občina Trst) Adriano Sossi (Društvo Slovensko gledališče) Maja Lapornik (SSO) Breda Pahor, predsednica US SSG (SKGZ) Predsednik Upravnega sveta SSG bo za triletni mandat Breda Pahor. SSO obžaluje dogajanje v SSG Predsednik SSO Drago Štoka obžaluje, da so se tako razvili dogodki ob novem imenovanju upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča in da ni bila še za en mandat potrjena dosedanja predsednica Maja Lapornik. Novo je tudi dejstvo, da so se trije predstavniki javnih ustanov v upravnem odboru SSG tokrat opredelili, čeprav je bila dogovorjena praksa o dogovorjeni enotni kandidaturi. Predsednik SSO Drago Štoka bo o tem poročal na izvršnem odboru, nato bo SSO preveril možnost posega pri pristojnih organih zaradi nespoštovanja določil 19. člena. Statut SSG je treba spoštovati SSO obžaluje dogajanje z dne 4. februarja 2014 na Skupščini SSG, kjer je prišlo do grobega kršenja in nespoštovanja statuta SSG. 19. člen statuta predvideva, da imenujejo dve krovni organizaciji in Društvo Slovensko gledališče ene- ga kandidata za predsednika SSG, ki ga potem Skupščina tudi sprejme. Ker med krovnima organizacijama ni prišlo do enotnega predloga, je na predlog predstavnice Pokrajine Trst prišlo do volitev za predsednika SSG, kar predstavlja kršenje 19. člena statuta. SSO se zavzema za spoštovanje pravnega reda in ima izvolitev predsednika SSG za nezakonito. Hkrati se sprašuje, kateri organi Društva Slovensko gledališče so izvolili svojega predstavnika v Skupščini in ga določili tudi za odbor SSG, ko Društvo že leta nima občnega zbora in torej deluje izven pravil pravne države. SSO bo na pristojne organe naslovil ustrezne pritožbe in ima izvolitev na Skupščini SSG za nično. To je nevaren precedens, ki bi znal v prihodnje po Slovencem nenaklonjenih opcijah pripeljati vodstvo SSG v kaj čudne narodnostne in politične vode. SSO apelira zato na vodstvo SKGZ, da se zaveda te nevarnosti, ki preti ne samo SSG, ampak celotni slovenski narodni skupnosti in se vrne na pot pravnega reda in spoštovanja norm obstoječega statuta SSG. Podpredsednik dežele FJK Igor Gabrovec v Ljubljani Solidarnost s prizadetimi Slovenci Podpredsednik deželnega sveta FJK Igor Gabrovec se je prejšnji teden v Ljubljani, na sedežu Uprave RS za zaščito in reševanje, sestal s poveljnikom Civilne zaščite RS Srečkom Šestanom in direktorjem iste službe Darkom Butom. Gabrovec je s svojim obiskom želel izraziti solidarnost Dežele FJK slovenski državi in prizadetemu prebivalstvu, ki se že skoraj teden dni spopada s posledicami nad vse hude vremenske ujme. Podpredsednik Gabrovec je sogovornikoma pojasnil, da se tudi FJK sooča z izrednimi težavami zaradi obilice snega in ledu v go- ratih predelih, s poplavami pa v nižinah, kar ji je dejansko onemogočilo vsako obliko pomoči prizadetim območjem čez mejo. Slovenija je za pomoč iz tujine zaprosila preko evropske pristojne službe in takoj so se odzvale številne države, začenši z bližnjo Avstrijo, ki je prispevala večje število velikih agregatov, strokovno osebje in skupine prostovoljcev. Poveljnik CZ RS Šestan je nadvse pohvalno ocenil pobudo zamejske stanovske organizacije kmetovalcev Kmečke zveze, ki s široko akcijo med zasebniki zbira manjše agregate, ki naj služijo za osnovno električno oskrbo zlasti Ob letošnji Prešernovi nagradi Prispevek Primorske odročnih kmetij. Teh je veliko in izredno stanje bo predvidoma trajalo še kar nekaj dni. Šestan se je Gabrovcu zahvalil za obisk in izraženo solidarnost ter sprejel Gabrovčev predlog, da se tudi na relaciji FJK - Slovenija še razvijejo neposredni kanali za hitro intervencijo v sličnih emergentnih situacijah. "Državi Slovenija in Italija imata v tem smislu že utečene bilateralne dogovore, od katerih pa velja še posebej utrditi vezi med neposrednimi sosedi, ki lahko prvi priskočijo na pomoč," je še poudaril podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec. Veliko Slovencev spremlja kulturni program ob podelitvi Prešernovih nagrad. Letošnje leto (2014) je bilo za Primorce sila zanimivo. Na tej predstavi so se znašli kar trije "možje naše gore list". Prvi in najbolj pomemben je Tržačan prof. Pavle Merku'. Tudi njegove besede ob podelitvi nam bodo ostale v spominu. Drugi je zgodovinar in novinar prof. Jože Možina, ki se še vedno ima za Vipavca, čeprav živi v Ljubljani. Čeprav je izjavil: "Dejansko nagrada dopolnjuje smisel tistega, kar počnem"! je dokumentarni film o slovenskem misijonarju na Madagaskarju Pedru Opeki z naslovom Pedro Opeka - dober prijatelj, za katerega je dobil nagrado Prešernovega sklada, dvignil kar nekaj prahu. Na eni strani so bili tisti, ki so nagrado skušali spolitizirati, na drugi pa so se znašli drugi, ki so zagovarjali stališče, da je to reportaža, ne pa filmsko delo. Tudi dr. Bogataj, kot predsednik omenjene žirije, je v nagovoru omenil, da bi morali v prihodnje bolj doreči pomen novejših področij, ki se bodo vključila v to nagrado. S tem je dal prav enim in drugim. Vsekakor g. Možina gotovo ni poklicni režiser, saj tega ni študiral, je pa nam vsem odprl realen pogled na Opekovo delo in tamkajšnjo revščino, kar zasluži vso pohvalo. Tretji, ki je bil tokrat na tej proslavi malo bolj v ozadju, ni bil nagrajenec, je pa proslavi dal svojstveni umetniški prispevek. Prav zato se zaustavim ob nagrajenem "Slovenskem tolkalnem projektu" ali na kratko SToP. Skupina deluje od leta 1999. Njeni člani so profesionalci, ki živijo od glasbe in so v službah na glasbenih šolah, člani orkestrov, nekateri pa kar oboje. Srečali so se v Grožnjanu v Istri leta 1999 in ostajajo po 15 letih v isti zasedbi. Skupina goji ritem, to Rji je, kar poslušalci najprej začutimo. Ritem ne začutimo samo na glasbenem, pač pa tudi na življenjskem področju. V zgodovini glasbe spadajo tolkala med naj starejše instrumente. Kot v prazgodovini, enako sedaj, kar primemo v roko, je lahko tudi tolkalo. Skupina SToP uporablja klasična, vendar kakovostno izredno dobra tolkala, poslušalce in gledalce pa presenetijo tudi s predmeti, ki so jih nabrali v domači kuhinji, na podstrešjih, po kmečkih lopah in celo včasih zaigrajo kar z lastnim telesom... Znajo pa biti sila iznajdljivi. Naj omenim, da so v okviru evropske prestolnice kulture pripravili spektakelsko izvedbo Carmina Burana na velenjskem trgu in v predstavo vključili nad 130 pevcev in pevk ob laserski Povejmo na glas predstavitvi. Kot drugo skladbo v drugem delu slovesne akademije pri podelitvi Prešernovih nagrad so izvedli skladbo: Oj ta soldaški boben, ki jo je napisal naš goriški sladatelj Patrick Quaggiato, ki je bil tako tretji Primorec na tem večeru. Skladbo Oj, ta soldaški boben za 6 tolkalcev in simfonični orkester je skladatelj Quaggiato končal 15. februarja 2013. Nastala je po naročilu SToP in Orkestra Slovenske filharmonije za pripravo Simfoničnih matinej Glasbene mladine Slovenije. To je bil sklop komentiranih koncertov z naslovom "Tolkala v orkestru: kaj bi orkester brez tolkal"? Skladba traja 4 minute in ima v sredini tolkalno "kadenco" oziroma del, kjer se tolkalci tehnično-spretnostno, pa tudi osebno izkažejo. Skladba Oj, ta soldaški boben, ki smo jo slišali kot drugo skladbo pri podelitvi letošnjih (2014) Prešernovih nagrad, je napisana za 8 tolkalcev (prejšnja je bila za 6) in Simfonični orkester. Skladatelj jo je končal 7. februarja 2014. Krstno izvedbo je doživela na letošnji Prešernovi proslavi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani in je nastala prav za to priložnost. Izvedla so jo skupina glasbenikov SToP -letošnjih nagrajencev Prešernovega sklada in Simfoniki RTV Slovenija. Tako je ta skladba nadgradnja leto starejše Patrickove skladbe. Vsekakor je to lepo priznanje mlademu glasbeniku, zato mu tudi čestitamo! Ambrož Kodelja Naravne nesreče nas lahko zbližajo Naravne nesreče, kot so v zadnjem času doletele Italijo, našo Slovenijo in še koga, so nekaj strašnega in nedopovedljivega. Poplave, zemeljski usadi in plazovi, žled, visoko plimovanje morja, vse to nas upravičeno navdaja s tesnobo in s sočutno mislijo na ljudi, ki so bili in so prizadeti neposredno. In tu se zgodi nekaj, kar vzbudi v nas navdušenje in vzhičenje, namreč ugotovitev, kako se ob takšnih katastrofah sproži solidarnost, in to do čudovitih razsežnosti. Vzemimo za primer Slovenijo, kjer je bilo do sedaj med drugimi na delu 22 tisoč (!) prostovoljnih gasilcev, ki pomagajo prizadetim, odrezanim od sveta, in so brez električne energije. Enkratno dejavna je tudi solidarnost med eno in drugo domačijo, med enim in drugim sosedom, skratka prišlo je do iskrenega zbližanja med vsemi, kar se sicer in žal dogaja zelo poredkoma. Resnično zbližanje med ljudmi je slej ko prej vrednota, ki ji težko najdemo enako pomembno. Na tem mestu pa je nujno pojasniti bistveno stvar: če nesreče lahko zbližajo ljudi in torej omogočijo veliko vrednoto, to nikakor ne pomeni, da so koristne in dobre. Vsakršna nesreča, pa najsi bo kolektivna ali v običajnih pogojih osebna, je slaba in rušilna, saj sploh ni rečeno, da nas vodi v solidarnost, pogosto-ma ruši naprej in rojeva zagrenjenost, občutek nesmisla in s tem celo mržnjo do vseh in do vseh stvari. Vsaj v slovenskem primeru pa je zmagala solidarnost, na kar smo lahko upravičeno ponosni, istočasno pa si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili, kako ostri in nepomirljivi so uradni notranji odnosi, v prvi vrsti na političnem prizorišču. Na eni strani solidarnost ljudi, na drugi nenehen boj in spopadanje, ki mu ni videti konca in je solidarnosti popolnoma nasproten. Prepričani smo, da je navedeno spopadanje za Slovenijo že rušilno, saj spodkopava njeno moč prav v trenutku, ko se iz krize zmagovito izvijajo veliki kapitali. Ti bodo zanesljivo in neusmiljeno spodjedali vse tiste državne prostore, v katerih je spopadanje močnejše od misli in dejanj za skupno dobro. Spodjedali do kakšne mere? Do vse večje šibkosti, se pravi do obubožanja. Kaj potemtakem med Slovenci zares vse bolj prevladuje boj ene življenjske in politične izkušnje proti drugi in ni več daleč trenutek, ko bomo že lahko govorili o vsesplošni uveljavitvi boja človeka z drugim človekom, kar je najslabša možnost naše prihodnosti? Kaj res dopuščamo, da nam vlada nepomirjena preteklost, ki duši sedanjost, da za prihodnja snovanja ni ne časa in ne volje? Ali pa se je vsa naša nepomirjenost pomaknila v politični prostor, ki to nepomirjenost nenehno vzdržuje in celo stopnjuje? Težko je najti odgovor na vsa ta vprašanja ali celo nemogoče. Prav nič težko pa ni ugotoviti, da je enkratna solidarnost ob sedanji naravni nesreči dokaz in tudi smerokaz, da premoremo v sebi res izjemno povezovalno in graditeljsko moč in da torej rušilno spopadanje ni edina možnost, ki nam je na razpolago. Janez Povše POGOVOR Pavle Merku’, letošnji Prešernov nagrajenec Odnos z zemljo je čudovito zdravilo za umetnike Pavle Merku' bi si nedvomno prislužil naziv intelektualnega pustolovca, čigar življenjski razpon se je razpredal po glasbenih in jezikoslovnih tratah: pogosto je v tem popotovanju odkril marsikateri biser, včasih pa je naletel tudi na številne pasti, ki mu jih je še prej kot spolzko jezikoslovno močvirje ali pa čaroben glasbeni svet podtaknila človeška roka, ali bolje "zavist". Na katerem področju pa? "Nedvomno na glasbenem, saj glasba zanima ljudi veliko bolj kot jezikoslovje". Dejstvo je, da se je prof. Merku' vedno dobro razumel z italijanskimi glasbenimi kolegi. “V Rimu so mi bili vedno naklonjeni. Veliko so mi pomagali zlasti na področju zborovstva. Vedeti morate, da ima zborov-stvo v Italiji kratko, petdesetletno zgodovino. Zborovska kultura se je razvijala v popolnejši meri pri drugih narodih. Dve majhni državi, v katerih zbo-rovstvo sega tudi do petglasne-ga izvajanja ljudske literature, Vsekakor se počutim kmeta, zemljana, rad imam zemljo in hribe: najlepše se počutim na legi, ki presega dva tisoč metrov sta Estonija in Slovenija. Ti dve državi prednjačita v svetovnem merilu. V Rim so me večkrat povabili, da bi jim pomagal na zborovskem področju. Ko so izdali mojo zbirko slovenskih otroških ljudskih pesmi brez prevoda, sem jih vprašal, zakaj to sploh delajo. Predsednik zborovskih sestavov iz Lazia mi je odvrnil, da zato, ker se zavedajo, da so v Italiji najboljši skladatelji in poznavalci zborov Furlani in Slovenci. Zaradi te naklonjenosti se z italijanskimi kolegi nisem nikoli kregal, medtem ko sem bil s prijatelji 'na naši strani' v Trstu in Ljubljani večkrat sprt in nabral sem si kar nekaj sovražnikov''... Najbrž sega ta včasih težavni odnos s kulturnim miljejem naše matične domovine tudi v povojni čas, ko je moral univerzitetni študent Pavle Merku' imeti vizo vsakokrat, ko je iz Trsta odhajal v Ljubljano. "Ker se nisem hotel včlaniti v komunistično mladino, so mi oblasti ovirale študijsko pot. Na srečo sem poznal nekoga, ki mi je pomagal. V Sloveniji imam veliko prijateljev, toda posledice takratne odločitve, da se ne vključim v komunistično mladino, se še danes poznajo v odnosu, ki ga nekateri vrstniki v Ljubljani imajo do mene". S profesorjem Merkujem smo se srečali na njegovem tržaškem domu in v pogovoru z njim izvedeli marsikaj, med drugim tudi to, da je bil svoj čas strasten gorski plezalec. To dejavnost je ženi skrival zato, "da ne bi bila v skrbeh zame: na Monte Rosa sem celo dvakrat tvegal življenje". Zaupana nam je bila še ena zanimivost, ki prav tako sega v njegova univerzitetna leta, ko je moral diplomirati tudi v Italiji zaradi težav pri nostrifikaciji jugoslovanske diplome. "Spominjam se osrednjega izpita iz italijanske književnosti na univerzi La Sapienza. Predstojnik katedre je bil takrat slavni Natalino Sa-pegno. Izpit sem sicer opravil z dvema njegovima asistentoma, saj je Sapegno letno opravljal šest tisoč izpitov. Za temo svojega kolokvija sem izbral pisatelja Ver-go, kar sta asistenta, sicer moja vrstnika, začudeno sprejela, saj sem bil prvi po toliko letih, ki sem se odločil za tega predstavnika verizma. Že nekaj let sem poučeval na klasični gimnaziji v Trstu, karmi je dalo priložnost, da sem ugotovil, kako je slovenski pisatelj iz druge polovice 19. stoletja popolnoma plagiral Ver go. Zato sem prebral celoten opus sicilskega pisatelja in imel potrditev, da je Ivan Tavčar preprosto prepisoval njegove zgodbe". Izvedeli smo še, da ima letošnji Prešernov nagrajenec med vsemi italijanskimi pisatelji najraje sicilske pisatelje: poleg že omenjenega Vergo še Pi-randella in Sascio. "Zelo rad imam tudi Siloneja, ki je po rodu iz Abruzzov". O slovenski literaturi Merku' meni, da ima ključno vlogo pesništvo: "Prešeren in Kosovel sta pesnika, kot jih malokateri narod premore". Izredno je zaljubljen tudi v rusko poezijo, ki prednjači pred vso evropsko: od Puškina do Lermontova vse V Italiji so najboljši skladatelji in poznavalci zborov Furlani in Slovenci svetil še zadnjim kadrom, v katerih ga je ovekovečil objektiv kamere. Merku' ni hotel, da bi ga kamera ujela za klavirjem, pardon - klavinovo, saj ni to instrument, pri katerem bi imel svojo raziskovalno dejavnost, gre omeniti Štrekljevo nagrado leta 2001 za izjemne dosežke na področju zbiranja slovenskega ljudskega izročila, leta 2007 pa mu je Slavistično društvo Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo na področju raziskovanja slovenskega jezika na zahodni meji. Leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada za svoj Koncert za violino in orkester. Katero izmed raznolikih področij, ki ste se jim v življenju posvetili, Vam je podarilo Foto IG do modernih in sodobnih avtorjev. "Skladatelji itak raje uglasbimo poezijo kot prozo. Poezija namreč računa na mu-zikalnost svojega vpliva na ljudi". Prejšnji teden so se v njegovi dnevni sobi intervjuji z raznimi slovenskimi in italijanskimi mediji vrstili kot po tekočem traku. To je namreč usoda, ki doleti dobitnika osrednje Prešernove proslave. "Po pravici povem, da česa podobnega nisem še nikoli doživel. Nagrade so nepričakovane. Nihče ti jih ne dolguje, zato je presenečenje še večje, veselje pa je tudi veliko". Tudi sami smo morali počakati, da je ekipa RTV Slovenija 'spakirala' svoje potrebščine in se poslovila od nagrajenca. Nekaj trenutkov je profesor po- kakšno posebno zaslugo. Izbral je raje violino, ki se je v njegovih odraslih rokah sicer izkazala za premajhno, saj je velikost instrumenta sorazmerna otroškemu oprijemu. "To violino mi je podaril oče, ko sem bil star tri leta in pol. V glasbo me je oče uvajal s trdo roko, kateri je sledila sladka protiutež, čokolada”... V zgodovino slovenske kulture se je zapisal kot etnomuzikolog, skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etimolog. Rodil se je leta 1927 v Trstu. Študij slavistike je leta 1950 končal na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa na Univerzi v Rimu leta 1960. Kompozicije se je učil v Trstu. Kot skladatelj je ustvarjal predvsem za komorne in zborovske zasedbe: v njegovem glasbenem opusu gre beležiti tudi opero Kačji pastir. Kot jezikoslovec in proučevalec slovenske ljudske dediščine se je sredi šestdesetih letih 20. stoletja usmeril tudi v zbiranje pesmi pri Slovencih v Italiji, kar je preraslo v zbiranje povedk, navad, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je kasneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Jezikoslovna bibliografija Pavleta Merkuja, že člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je izjemno zajetna. Med številnimi nagradami, ki jih je prejel za največ zadoščenja? smo vprašali sogovornika. "Zadoščenja sem si nabral povsod. Vse, kar sem delal, sem ljubil. Stvari, o katerih je na tem svetu vredno razmišljati, je toliko, da mi ni žal, da sem svoje življenje posvetil različnim področjem ". Na kateri uspeh pa ste posebno navezani? "To je vprašanje za športnike. Drugače rečeno, nisem tako ozkosrčen, poskušam s čim širšim razponom razumeti vse, kar me obdaja: nimam rad vrednostnih stopenj, še manj tovrstnega čustvenega vrstnega reda. Imel sem čudovito življenje zaradi dela in družine: z ženo sva se dobro razumela in si pomagala". Nekoč ste izjavili, da vsaka umetniška stvaritev sloni na Navdih ima sicer svojo težo, ne smemo pa z njim pretiravati, saj ga morata nadgrajevati predvsem vestno in trdo delo trdem delu in da je potemtakem 'inspiracija', se pravi navdih, le obratno dejanje od izdihanja. Kakšen je bil vaš odnos do discipline pri delu? "Nikoli nisem o tem raz- mišljal. Neke discipline sem se moral pač držati, če sem hotel delo izpeljati na najboljši način. Navdih ima sicer svojo težo, ne smemo pa z njim pretiravati, saj ga mora nadgrajevati predvsem vestno in trdo delo". Muzikolog Fabio Nieder je na okrogli mizi o večkulturnem Trstu, ki ga je Slovenska prosveta v sodelovanju s Skladom Zora in Iibero Po-lojaz priredila januarja 2013, izjavil naslednje: 'Tržaškim umetnikom na glasbenem področju je primanjkovala in še primanjkuje vpetost v sodobne dosežke umetniškega življenja: edina dva gla-sbenika-skladatelja, ki sta prekoračila izkustvene meje našega mesta in ki lahko računata na neki širši evropski kulturni razpon, sta Marij Kogoj in Pavle Merku". "Poznam to njegovo izjavo". Ali se z njo strinjate? “Tej dvojici bi dodal še samega Niedra. Fabio je izredno pametna oseba. Je mlajši od mene in zaradi te generacijske razlike spremljam njegova razmišljanja sicer le do določene mere. Ko sem dejansko končal svoje raziskovanje na glasbenem področju, je on pričel s svojim. Po večini se z njegovo presojo, da se Trst kreta v svojem začaranem krogu, strinjam: sicer bi to utemeljil na več načinov. Trst je bil predvsem trgovsko obmorsko mesto, kjer se kulturni čut ni razvijal v enaki meri kot gospodarski. Ni naključje zato, da v zalivskem mestu na vseh kulturnih področjih prednjačijo prav Slovenci. Tržaški Slovenci niso bili prepoznavni v trgovskem sektorju in morda so prav zaradi tega živeli v stiku z zemljo. Odnos z zemljo je čudovito zdravilo za umetnike. Zelo dobro poznam Kras in Istro, manj Vipavsko, čeprav Merkuji izhajajo iz Vipave. Moj stari oče je bil doma iz Velikih Žabelj pri Ajdovščini. Vzljubil pa sem Benečijo do mere, da sva se svojčas z ženo domenila, da bi se ob upokojitvi preselila tja gor. Odločil sem se že za vasico in izbral hišo v njej. Žal pa je moja žena hudo zbolela in je potrebovala lahko dosegljivo zdravstveno oskrbo. Poleg tega je tudi potres uničil hišo, ki sem jo nameraval kupiti. Vsekakor se počutim kmeta, zemljana, rad imam zemljo in hribe: najlepše se počutim na legi, ki presega dva tisoč metrov". Kot jezikoslovec ste veliko proučevali Beneške Slovence. Kako so vas takrat sprejemali v Benečiji? "Ker sem se domačinom predstavljal v njihovem narečju, so me sprejemali kot brata; če pa bi jih nagovarjal v knjižni slovenščini, bi me najbrž odgnali iz hiše". Ali ste imeli kaj težav s policijo? Takrat so bili namreč hudi protislovenski časi v Benečiji. "Težav nisem imel, ker sem jih obvladal"... (sogovornik se je po teh besedah grenko nasmehnil, ni pa hotel nadaljevati te tematike) Odraščali ste v Trstu, ki je bil v primežu fašizma... "Vse sem začenjal dojemati pri desetih oziroma enajstih letih, ko mi je oče naredil edino politično pridigo v svojem življenju. Dan preden je Mussolini obiskal Trst in imel na Trgu Unita'znameniti govor, s katerim je proglasil rasno zakonodajo, mi je oče razlagal, da se bom moral v uniformi balille kretati kot fašist tako kot ostali sošolci: 'Ko pa boste morali kričati duce, duce, premikaj le ustnice, nobenega zvoka pa ne izusti'! Tako sem tudi storil. Bili so hudi časi, ki bi zahtevali posebno obravnavo. Zadovoljen sem bil, da sem poslušal očeta. Bil je dober oče, vestno je skrbel za družino in v poštenosti vzgojil dva otroka. Bil pa je nacionalist in česa takega nisem mogel sprejemati. Pri šestnajstih letih sem tako zapustil njegov dom in se odselil k stari mami, ki je pri svojih opravilih potrebovala moške roke. Z njo sem govoril nemško". Kako pa doživljate danes Trst? "Vedno ponavljam eno in isto: današnji Trst je truplo nekdanjega mesta! Trst hira in bo izginil. Naše mesto je v 19. stoletju doživelo močan razpon, proti kateremu so Benetke naperile svoje moči, kot je bilo to v tradiciji odnosa med lagun-skim mestom in Trstom. Najbrž danes hirajo tudi Benetke, saj navsezadnje hirata evropska kultura in zahodna družba. Priznam: pesimist sem. Poglejmo, kako se razvijajo Sardci, katerih prisotnost v Evropi je za dva tisoč let starejša od naše indoevropske: za nami se bo izgubila vsaka sled, Sardci pa bodo ostali". S prof. Merkujem smo se pogovarjali še o marsičem, na primer o že končani njegovi novi, dvajseti knjigi, ki jo hrani prijatelj: "O njeni vsebini ne bom Posledice takratne odločitve, da se ne vključim v komunistično mladino, se še danes poznajo v odnosu, ki ga nekateri sovrstniki v Ljubljani imajo do mene govoril. Objavljena bo po moji smrti". Govor je bil tudi o različnih narodnih in kulturnih izhodiščih njegove rodbine: "Mama moje none je bila Slovenka: umrla je ob porodu. Poročila se je z Moravcem, čigar družina se je nastanila na Gorenjskem in opustila svoj izvorni jezik za nemščino in nemško kulturo. Moja mama je s svojo mamo govorila nemško, z mojim očetom v italijanščini, s sošolkami pa v slovenščini. Moja mama je bila dobra učiteljica in dolgujem ji marsikatero življenjsko odločitev". Tako bogastvo je nedvomno botrovalo intelektualni širini letošnjega dobitnika Prešernove nagrade in mu svojčas omogočilo vzlet v svet. Igor Giegoii 13. februarja 2014 Kristjani in družba Problematično gledanje na družbo (4) Onstran samo ekonomske logike Papež Frančišek o simboliki maše Liturgija je čas in prostor Boga Zadnjikrat smo se ustavili pri eni od najbolj problematičnih zadev, ki se ji s tujko reče "antropocentrizem", ko se v središče ali na prvo mesto postavlja človek, ki je mera samemu sebi, ne pa Boga oz. še bolj Božjega Sina Jezusa Kristusa. Da je prišlo do antropološke krize, to je nedvomno in tega ne bomo zanikali, toda človek postaja manj človek ravno tedaj, ko se zapira presežnemu. Upravičeno lahko tako rečemo, da je tisto prvo malikovanje malikovanje človeka, potem pa seveda pride tudi do drugih malikovanj, kot je recimo malikovanje denarja. Sedaj se moramo tako vprašati, kako iziti iz tega malikovanja denarja. Tu naletimo na zanimiva protislovja, saj je po eni strani veliko govora, kako je treba nehati s tem poveličevanjem denarja in s porabništvom, po drugi strani pa se govori, kako je treba denar prerazporediti ali celo, kako je treba povečati kupno moč vseh ljudi, ne le nekaterih. Toda, kam pridemo, če povečamo kupno moč? Pa saj se na ta način le še poveča porabništvo, konzumizem, kakor nam narekuje že normalna logika. Ne moremo po eni strani govoriti proti porabništvu in denarju, po drugi pa spodbujati k temu, da bi bilo za vse več denarja in da bi ljudje bolj kupovali. Ne vem, ali je potem tu pametno čakati na to, da bo naše državne aparate srečala pamet, da nam bodo naredili končno neke pametne zakone. Države so vendarle popolne dekle finančnikov in bančnega sistema, sužnje dinamil