2IVL1EN7E IN SVET TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA ST. 24. V LJUBLJANI, 12. DECEMBRA 1936 KNJIGA 20 B. ШВОН KONCERT (lesorez) LOV ZA A B S O akor znano, je letošnjo Nobelovo nagrado za kemijo prejel prof. Peter Debye, po rodu Holandec, ki pa deluje že več nego dve desedetji na nem- _ ških visokih šolah in je pred nedavnim prevzel vodstvo slovitega novega Zavoda cesarja Viljema za fiziko v Berlinu-Dahlemu. Prof. Debye je, kakor bo dovolj znano, eden izmed vodilnih raziskovalcev v področju a-tomske fizike in mrzlotne tehnike. Na podlagi poskusov, ki jih je izvedel po njegovih navodilih, je mogel prof. de Haas v Leydenu proizvajati mrzlotne stopinje, ki ležijo samo nekoliko tiso-čtnk stopinje nad absolutno ničlo, nad najnižjo možno temperaturo. Prof. Debye hoče sedaj z velikimi pripravami svojega zavoda še bližje k tej mrzlot-ni točki. Kako si to zamišlja, je povedal v razgovoru z nekim časnikarjem. Če hočemo vedeti, kaj išče fizik okrog absolutne ničle, je dejal, si moramo predstaviti, kaj prav za prav toplota in mrzlota pomenita. Oba pojma sta fizikalno isto, in sicer močnejše ali slabotnejše gibanje najmanjših delcev, molekulov. Čim bolj mrzlo je kakšno telo, tem slabotnejše je to gibanje, pri absolutni ničli pa se sploh neha. Toda molekuli še davno niso temeljni delci snovi. Sestoje iz atomov in ti so sestavljeni spet iz jeder pozitivno električnih nabojev in iz še tisočkrat lažjih delcev negativno električnega naboja, tako zvanih elektronov. Kaj se dogaja s temi elektroni v bližini absolutne ničle? Ali sploh izginejo? Ali se dogajajo ž njimi stvari, o katerih doslej morda ničesar ne slutimo? Prof. Debye si je lov za temi zadnjimi problemi razdelil v več etap. V mr-zlotnem laboratoriju si je dal postaviti vrsto kompresorjev, v katerih se po znanih postopkih plini pod močnim pritiskom spreminjajo .v tekočine. Tu gre za pline, katerih izparišča leže posebno nizko. Da more tekočina* ki z lahkoto izpuhteva sebe in svojo okolico ohlajevati, ve vsakdo, ki je dal alkoholu ali etru izpuhteti na svoji koži. Pri tem je občutil razločno neki intenzivni mraz. Fizik to dejstvo za svoje namene s pridom izkorišča. Jemlje pa pline, ki LUTNO NIČLO se dado utekočiniti šele pri zelo nizkih temperaturah. »Tu lahko vidite poedine etape na poti do absolutne ničle drugo poleg druge,« je dejal prof. Debye. »Vsako predstavlja poedin kompresor, v katerem je mogoče plin utekočiniti. S kisikom se prične, ki izpuhteva pri 183 stopinjah pod ničlo, potem pride dušik, s katerim pridemo že do 196 stopinj mraza, vodik nas spravi že v razdaljo 20 stopinj do absolutne ničle, in helij, ki se da najtežje utekočiniti, pa nam daje že 4 stopinje absolutno ali minus 269 stopinj Celzija! Če sedaj pritisk v cilindru s tekočim helijem zmanjšamo na ta način, da izčrpamo nekaj zraka, tedaj izpariva ta plin šele pri nižji temperaturi, prav tako kakor zavre voda na visokih hribih že pod 100 stopinjami. Prof. Kee-som je pred nekoliko leti dosegel- z vakuumom 5 milijontink atmosfere, da se je tekoči helij ohladil na 0.7 absolutne stopinje. To je pa tudi skrajna mrzlota, ki jo moremo doseči z utekočinjenimi plini. Še inižje pridemo, in to je 5. etapa, s pomočjo magnetizma.« Če namagnetimo neko telo, tedaj ne pomeni to nič drugega, nego da smo v male elementarne magnete, iz katerih to telo sestoji, spravili neki red. Ti mali delci, ki si jih moremo predstavljati najmanj tako majhne kakor atome, imajo kakor vsak magnet svoj severni in južni tečaj. Magnetizacija ne pomeni sploh nič drugega, nego da se večji del elementarnih delcev -^di. Pri hipni demagnetizacijl pa kažejo stremljenje, da bi se zopet vrnili v prejšnji red oziroma nered. Splošni naravni zakon pravi, da se nered pri takšnih procesih ne more povečati. Če ga že nekje povečamo, tedaj moramo v drugem delu telesa nered zmanjšati. Zmanjševati nered pa pomeni, doseči manjše nihalne amplitude in s tem nižje temperature. Tako je mogoče s pomočjo »paramagnetskih soli« (n pr. kromovega galuna) priti še pod temperaturo tekočega helija. Te soli in te metode so zadnja četa znanosti y boju za dosego absolutne ničle. In na ta način je prof. de Haas po Debyejevih navodilih dosegel razdaljo samo nekoliko tisočink stopinje od absolutne ničle, na ta način hoče sedaj ptof. Debye г izpopolnjenimi pripomočki priti že nižje. Marsikdo se je že vprašal, kako more znanost tako nizke temperature sploh še meriti, ko je že to čudno, da jih dosega. Živosrebrni toplomer nas pusti, kakor znano, že pri minus 40 stopinjah Celzija na cedilu. Za večji mraz uporabljajo alkoholni toplomer, ki kaže pa tudi »samo« do minus 130 stopinj, kjer se alkohol spremeni v lepe kristale. Za še nižje temperature uporablja znanost zato plinski toplomer. Tudi plini se v mrazu krčijo, kakor vsa telesa Plin. ki ga je posebno težko utekočiniti, zapreio v majhno posodo, ki je z ozko cevko v zvezi z živosrebrnim stebrom. Ob tem živo-srebrnem stebru čitamo potem temperaturo. S takšnim nlinskim termometrom izmerimo lahko še mraz minus 269 stopinj Celzija, a s posebnim helijevim toplomerom pridemo celo do 0.7 stopinje nad absolutno ničlo. Se nižje temperature, ki jih dosegajo 8 paramagnetnimi solmi, je treba prera- čunati po ovinku. »Ce dosežemo z ne« kim magnetnim poljem določene sile absolutno temperaturo 1 stopinje,« pravi prof. Debye, »in potem dosežemo, da nam zadostuje za dosego neke še nižje, neznane temperature desetkrat slabotnejše magnetno polje, tedaj moremo izračunati, da smo dospeli do absolutne temperature 0.1 stopinje. Ma-gnetska polja pa se dado čisto natančno izmeriti.« Ko je fizika dospela do skrajnih mej naravnega zakona, se seveda ni zadovoljila z zavestjo, da more proizvajati tako silno nrzloto, temveč hoče še vedeti, kako se obnaša tvar v tako ek-stremnih okoliščinah. 2e dcslej je odkrila, da izgube neke kovine v bližini absolutne ničle svoj električni upor popolnoma. Morda ji bo uspelo tu razrešiti še neke zadnje uganke o zgrad-nji prvin. Prof. Debye si je v svojem novem zavodu vsekako ustvaril potrebne pogoje, da bo mogel raziskovati tudi te stvari. Po dr. L. Kaehleju-k MUTA-MARB A. D B B N A. D A L J I ornja Radgona, stoječa na desni strani Mure. je do polovi-I ce naseljena s prišleki Prek- _I murci. Na mitnici straši tro- , ezični napis namenjen voznikom. Francoski je tak: Tires à droite. Orožnika sem opozoril na ta nesmisel, pa sem dobil odgovor: »Občina je preskrbela tablico!« Naj bi šli čez most v avstrijsko Radgono, tam je pravilnejše svarilo: Circulez à droite! Ako pa se že hočejo ločiti od Bundesstaatlerjev, naj bi napleskali: Tenir la droite I Ko bi bilo dosti časa, bi stopili v Gris k očetu vseučiliškega prof Franca Vebra ali pa rabutat na posestvo drja Janka Slebingerja v Jankomir. štu (tukaj) je mirno v Gospodu zaspal po prevratu dr. Fran Simonič, početnik slovenske Bibliografiie od 1550 do 1900. Nadaljuje pa jo, kakor veste, njegov zet. Ker sem že zabredel v slovstvo, naj omenim, da se je 1876 poslovil od Radgone kot kaplan Jakob Gomilšak, ki je v »Novicah« popisal »Bobovce te LukoTcc« — kakor je Tngolič. ondan iG — MARIBOR B L J A B B V A N J B predstavil »Lukarje«. V Slovenski Narod je ta ožji rojak B Borka dopisoval iz Radgone, o kateri je kot ljubitelj zgodovine podal tudi spis »Turki pri Radgoni«. Ne bom poudarjal, da je oskrbel življenjepis mojemu ime-njaku M Debeljaku. Pač pa naj podčrtam. da je bil Gomilšak. rojen v Pesniški dolini, tudi ljubimec Modric. Mnoeokrpt se je ponatisnila njegova budnica »Slovenec sem«, ki je po Ipav-čevem napevu ponarodnela Kako je še živa in žilava, se razodeva iz tega, ker še Izziva parodije. Kadar pride nova vlacla na krmilo, začno uradniki brundati: Slovenec sem. Slovenec tja, tako je vlada dela in nae prestavljati začela... Dolgo pred svetovnim požarom je kak Nemec ali nemčur po njej prikrojil kvantuzo o surovem krompirju: S'rovinec sem, s'rovlnec кш, tako je dekla rekla, ko me Џ x som pekla, „ Afi pa jo je morda zagrešil v trenutku slabosti kak pristen »dravobanec«. Saj Eaivični 9 krat na dan greši. Tako je toe ob koncu julija v tivolskem Ti-čistanu krmil krilatce 9 leten sin nekega ministra iz Beograda. Frkovec ogovori železniškega uradnika K. — po nemško. Naš K. se spusti z njim v pomenek v Goethejevi govorici! Niti besedice ni črhnil z njim v našemi... Gomilšakova budnica je potrebna še ▼ naši najbližji okolici, seveda toliko bolj po slovenskih krajih onstran mej. —19 let), pač pa bi ji prisodila naziv Babe, n. pr. Turnbabe, telovadna profesorica i Prage r Presse, Prager Schul-deutsch, Д2. 7. 36). Medtem ko sem z enim ušesom poslušal muzejsko miško, ki je klepetala o krucih, krvnikih, o mestnem grbu iz 1. 1200, o nastanku imena Radgona — namignila je na slovanski izvor, a brez prepričanja, čeprav je izven dvoma, da je to Radigo-jevina, Radegoysburch — o razliki med Cižmarji (nižji sloj) in Schuhmacherji (meščani), sem si prepisal latinski na- POGLED NA GOJ Na zletu po Koroškem sem jo slišal v neki vasi iz ust 4 letnega dečka. Med deklamacijo je učinkovito posnemal kretnje materinih rok, rekoč: »Ko me je dete pestovala.« No, dobro se je spominjal dogodkov iz zadnjih par let! škrat klepetavosti me rad goni na stranpotice. Ko smo stopali po mostu v mesto Radgono, ki je bila po prevratu nekaj časa pod našo kraljevino, in potem po glavni ulici, sem čital izveske na trgovinah in podjetjih: Drum-litsch, Kamniker, Gomilschak, Krempl, Goritschar, Lakitsch, Lauritsch, Simo-nitsch, Siretz, Stranschek, Wutschina, itd. Na nekem vrtu sem ošinil s pogledom starca z divno. predivno brado. V muzeju otvorjenem 1. 1935 nam je zgovorno razlagala gospodična Fri-da o vseh možnih predmetih. Vesela in vrtava podlasica ne spada več v leta, pri katerih bi jo praška nemška ilobudravščina nazvala Stuckpopo (11 O RADGONO pis pod sliko, ki predočuje požar tega mesta: Ignls Inslgnlter fVrens CIVItateM hanC VIX non penltVs De Vasta Vit die 8vo 7 bris. Po naše: ogenj neznansko besneč je to občino toliko da ne popolnoma pokončal dne 8. kimavca. Letnica se skriva v kriptogra-mu. Velike črke, ki predstavljajo tudi številke, zberi po velikosti: MDCCX VWVWIIIIIIIIII To da 1. 1750. Medtem ko so izletniki še po cerkvah, tudi morda v protestantski, in pri turškem zidu poslušali podjetno »badiurko«, sem jo z enim tovarišem mahnil po dolgi ulici (Langgasse), tlakovani po srbskem načinu in porasli s travo, nazaj po mestu, kjer je baje 80 stanovanj neoddanih. (L. 1928 je štelo mesto 2739 duš). Vrnila sva se v slovensko Radgono, kjer sem opazil čevljarno Bat'a in se spomnil: Bio ku-da, Bata svuda. Na občinskem uradu se blesti grb s sodom in grozdjem, ki je simbol te pokrajine. Nekaj kapelj dežja je padlo v soparni dan, mi pa v Hiblerjevo gostilno: Kaum ziehen die Wolken zum Him-[mel herein, fliehe ich in den Ke'ler hinein. Glaiubt ihr, ich fiirchte den Regen? O nein I Ich suche den Wein. Kaj bi se sramovali priznati, da nas je že mikalo kosilo in vinsko rosilol Saj je бе celo tak asket kot Paul Claudel izjavil v svoji hvalnici na vino: Le vin est le professeur, du goût, vino je profesor okusa (L'éloge du vin, »Voix de France«, maj 1935). Vinka Loziča so pač cenili številni literradi in lite-rati iz Radgone ali okolice: Peter Danj-ko od Sv. Petra, ki živi v naših glavah zaradi svoje hčerke »danjčice«; A. Serf, kaplan pri Veliki Nedelji in »zlo-žitel« pridig; A. Krempelj, od 1836 župnik v Mali Nedelji; Andrej Gut-man iz Zetincev, ki je prevel Lukiana na slovensko in objavil šaljivo pesmarico »Vedež«. Ker je v njej napadal svojega dekana8): Druge sodiš po krivici kakti stara nora baba. vidi? muho v ljudski žlici, v tvoji pa je cela žaba... 8) Možak je preresno jemal latinski nasvet: Ne cane, domine cane, de cane, sed cane de decano (Ne poj, sivi gospod, o psu, marveč daj o dekanu). je ta kupil 300 izvodov, neki kmetski veljak pa 100, da se ne bi knjiga preveč razširila. Obeda je bilo na preteg in na pretek. Moj omizmk Vinko je pečenko razpolovil in boljšo polovico vrnil, češ poleti se ne kaže preoblagati z beljakovino in tolščo. To bi ga bil pogledal kak Beduin! Domačini v severni Afriki namreč verujejo, da uživanje mesa ostri sluh, kakor te dateljni varujejo ekrnine, kakor ti riž daljša življenje, kakor te leča razneži in zasolzi ali p« kutina uživana v obilici zagotovi mnogo potomstva. Moj »prijatnik« Vinko se zaveda zdravstvenega nasveta • zmernosti v jedači in pijači: Coena leviš vel ooena b revis fit гаго [molesta. Magna nocet, medicina docet, res est [manifesta. Tega se je spomnil basnik Volkmer, ko je žvrgolel v Pesmi o lipi, natisnjeni 1. 1836 v »Fabulah«: Pijejo, da so pijane, neka celo noč ostane, 'z krčme k domu pot' ne zna... Tako se pripeti, da jih pograbi sovrag, čigar noga tvori latinski šestomer: coxa, trahanter, fémur, patella, tibia, tarsus. Evforija po obedu se je brala vsem z obraza, večal jo je pogled na ljubko pokrajino. In vsak je bil srečen. Ali pa biva sreča? Jean Giono je lani objavil roman »Que ma joie demeure« (Naj mi bo radost trajna) zgrajen na tejle misli: Mogoče veselja sploh ni ne svetu, pač pa je volja do veselja, in to je dovolj, da si srečen. V Radgoni baje službuje dr. Lotrič. Ob tej vesti mi je prišlo na um, kako sem se z njim na njegovem domu v 2ireh 1907 — bil je od sile ljubezniv, živ ugovor rečenici: Žirovci so sirov- ci — pomenkoval v polomljeni začet-niški češčini. Ker je izdajal tedaj »Svobodno Misel«, so ga duhovniki imenovali Martin Lutrič, moj hatehet pa mu je nekoč dejal falotrič. DALJE KAKO SO POSTALI CELJSKI GROFI DRŽAVNI KNEŽJI DR. VLAD. TRAVNER D ne 30. nov. je minulo 500 let, odkar se je izpolnila Celjanom njihova davna in največja želja: postali so Habsburžanom enakopravni državni knezi in _ s tem — v okviru nemškega cesarstva — neodvisni gospodarji svojega obširnega ozemlja. Ta dogodek je bil pomemben tudi za našo ožjo domovino. L. 1333 si je pridobil žovneški gospod Friderik I. z mnogimi napori in žrtvami grad in tedanji trg Celje, ki sta postala s tem prestolnica tega mogočnega rodu. V naslednjih letih je deloma kupil deloma dobil v fevd od ' avstrijskih vojvod, oglejskega patriarha krškega škofa in drugih velikašev obširna zemljišča v Savinjski in Savski dolini in položil tako temelje veličini svoje rodbine. 16. 4. 1341 mu je podelil cesar Ludvik Bavarski čast in oblast celjskega grofa. To povišanje sta priznala 1362 naslednikom prvega Celjana tudi deželna kneza Albreht III in Leopold ITI. ter jim podelila 1365 še krvno sodstvo v cellskt grofiii Cesar Karel IV Luksemburški je proglasil prvotno vse ukrepe Ludvika Bavarskega za neveljavne Slednjič pa je povzdignil 30 9 1372 Hermana I. nie govega nečaka Viljema in vse njihove zakonske potomce znova in za vselej v grofovski stan. Medtem so razširili podjetni Celjani znatno svoje ozemlje Obenem so stopili v zveze z naiodli^neišimi rod binarni tedanjega časa Herman 1 je postal zet bosanskega vladarja Štefa na Tvrdka. Viljem pa se je poročil г Ano, hčerjo zadnjega poljskega kralja iz d'"-"-ме Pia«tov Kazimiria Velikega Ostali sorodniki, prijatelji in zave zniki Celjanov *o bili gonški grofi. 0?*enburžani, Wallseeji, Pfannbergi, Ostrovrharji, Schaunbergi, Auffenstei-ni, ptujski gospodje in mnogi drugi. Zlasti pa je dvignil ugled in moč svojega rodu sin in naslednik Hermana I., spretni, odločni in častihlepni grof Herman II. 1396 je rešil v bitki pri Nikopolju, kjer so porazili Turki popolnoma krščansko vojsko, življenje takratnemu ogrskemu kralju Sigismun-du in ga spravil preko Carigrada in Dalmacije domov. Zato mu je podelil vladar mnoga posestva na Hrvaškem in ga 1399 imenoval za grofa v Zagorju (Seger). Kmalu nato (1403) je postal Herman, ki je izkazal kralju še mnogo drugih uslug, slavonski ban in s tem prvi magnat ogrskega kraljestva Vrh tega je bil še kranjski deželni glavar in gospod Slovenske marke 1408 se je poročil Sigismund, ki je postal kmalu nato (1410) nemški cesar in pozneje tudi češki kralj, z lepo in odločno, pa tudi častihlepno in spletkarsko hčerjo Hermana II.. Barbaro. Pa tudi z drugimi vladarji so sklenili Celjani rodbinske vezi Vnukinja Hermana II Elizabeta se ie poročila 1422 z avstrîiskim vojvodom Albrehtom V., vnuk Ulrik II pa je vzel za ženo kata-rino. hčer srbskega kneza Jurija Bran-Icoviča in sestro sultanice Mare Nesrečo je imel Herman II — po svojem mnenju — le s sinom Friderikom II., ki se je poročil po tragični smrti svoje prve žene Elizabete Frankopanske z neenakopravno Veroniko Deseniško. Medtem je razširil tudi svojo posest deloma z rodbinskimi pogodbami, deloma z nakupi, zlasti pa 1420, ko so izumrli ortenburški grofi, po katerih je podedoval velika posestva na Štajerskem. Koroškem in Kranjskem ter naslov ortenburškega grofa 1435 je nameraval povzdigniti cesar Sigismund svojega tasta v grofovski stan. To na- mero pa je preprečila smrt Hermana II. (u. 13. 10. 1435). L. 1436 je romal avstrijski vojvoda Friderik V. v.Jeruzalem. Dolgo odsotnost deželnega kneza (čigar vazali so bili celjski grofi) je izrabil cesar Si-gismund, da je brez vednosti in privo-lenja vojvode povzdignil svojega Svaka Friderika II. in njegovega sina Ulri-ka II. v knežji stan. To se je zgodilo 30. 11. 1436 v Pragi (Staro mesto) v navzočnosti cesarice Barbare, čeških velikašev in Ulrika II., ki je (11. 2. 1436) prisostvoval tudi kronanju svoje tete za češko kraljico. V listini opisuje-cesar obširno zasluge, ki so si pridobili Celjani že za njegovega očeta Karla IV., ki jim je podelil zato tudi grof o v-sko čast. (Listin iz 1341 in 1362 ne omenja). Nato govori o svojih rodbinskih in prijateljskih zvezah s Celjani. Slednjič jim podeljuje še čast pokne-ženih grofov in našteva pravice, ki jim pristojajo, zlasti da imajo v svojih de* želah vrhovno sodstvo in da smejo kovati lasten denar. Proti tema odlikovanju se je pritožil vojvoda Friderik V. ko se je vrnil iz TRIJE MUŠKETIRJI ALEKSANDER DUMAS ST. 9 U.VSTKXRAt. NÔRRETRANDERS ft PONATIS NI DOYOLJQI ZNAK »Ne želim, da bi kdo zvedel o mojem potu izven taborišča in če nas bodo ti trije gospodje spremljali, se lahko zanesemo, da bodo molčali.« Trije mušketirji so se postavili za kardinalom, ki se je spet zavil v plašč in jezdil nekaj korakov pred svojimi štirimi spremljevalci. Kmalu so prišli do samotne krčme, kjer je bil krčmar nedvomno poučen o prihodu svojega visokega gosta ter je zato odpravil vse nezaželjene goste. Ko so se približali krčmi, je dal kardinal svojim spremljevalcem znak, naj se ustavijo. On sam je stopil k vratom, kjer je bil privezan osedlan konj ter je v taktu trikrat udaril na vrata. svete deze'e domov Sigismund je seveda to pritožbo odločno zavrnil. Tako je prišlo do dolgih in težkih sporov med Celjani in Habsburžani, zaradi katerih so trpele zlasti naše pokrajine. Glavni zavezniki Habsburžanov so bili hrvatski knezi Frankopani (Krk-Mod-ruš), ki so iz rodbinskih in političnih vzrokov smrtno sovražili Celjane. Friderik II. in zlasti njegov sin Ulrik II. ki je vodil dejansko celjsko politiko, pa sta si nakopala kmalu še druge mogočne sovražnike. Vtikala sta se namreč v zmedene ogrske zadeve z takim uspehom, da je postal Ulrik П. celo varuh in dejanski vladar Ogrske. To pa je povzročilo silen odpor rodbine Hunyadijeve, posebno njenega vodje Ladislava, sina Ivana Hunyadija in brata Matije Korvina. 1456 je privedlo strašno sovraštvo med obema mogoč-nikoma do vrhunca in 8. 11. 1456 je posekal Ladislav s svojimi pristaši v Beogradu Ulrika, zadnjega celjskega grofa. Za ogromno dedščino Celjanov so se vneli težki spori. Predvsem si jo je hotel prilastiti avstrijski vladar Friderik, ki je bil 1440—93 obenem nemški cesar. PROSIM, STOPITE BLI2E GOSPODJE Na pragu se je pojavil moški' zavit v plašč, ki je v naglici spregovoril nekaj besed s kardinalom. Skočil je na konja ter se je oddaljil proti Sugere-su, t. j. v smeri proti Parizu. »Prosim, stopite bliže, gospodje!« je rekel kardinal. Mušketirji so privezali svoje konje tik ob vratih. Krčmar je stal ob vratih. Zanj je bil kardinal samo častnik, ki je prišel na sestanek z neko damo. »Ali imate kako sobo takoj spodaj v hiši, kjer bi mogli ti gospodje počakati name ob topli peči?« je vpralsl kardinal. Krčmar je odprl vrata v prostorno sobo, kjer so baš odstranili slabo peč in postavili tam izvrsten kamin. s Habsburžani so dobili skoraj vso celjsko dediščino, medtem ko se je morala zadnja Celjanka zadovoljiti z nekaterimi gradovi. O celjskih grofih se trdi često, da so hoteli ustvariti mogočno jugoslovansko državo, ki bi obsegala'Slovenijo, Hrvatsko, Bosno in morda celo Srbijo. Ti nazori pa niso utemeljeni. Celjani, ki so imeli obširna posestva tudi v nemških deželah, so hoteli razširiti edinole svojo posest; kake nacionalne težnje pa so bile takrat povsem neznane. Da so se skušali uveljaviti pred- Potegovalo pa se je še mnogo drugih mogočnikov. Ulrikova vdova Katarina si je hotela seveda obdržati vsaj znatne dele. Njen glavni zaščitnik je bil ogrski kralj Ladislav, njen izkušeni vojaški poveljnik pa Ceh Jan Vitovec. Tako se je začel dolgotrajen boj med Fri-derikovimi pristaši in Vitovčevimi četami. Pri tem so trpele zopet naše pokrajine. Mnogo gradov, vasi, trgov in mest je bilo uničenih; vojni stroški pa so povzročali vedno hujèe davke. Ko je 1457 umrl kralj Ladislav, se je morala Katarina pogoditi s Friderikom. KOMAJ DOBRE POL URE »Samo to imam,« je odvrnil krčmar. »Saj je kar dobra,« je pristavil kardinal, »prosim, stopite noter, gospodje ln me počakajte, prosim. Največ pol ure.« Mušketirji so stopili v dvorano, kardinal pa je brez vsakega vprašanja od-8el navzgor po stopnicah kakor človek, ki pozna razmere. »Koga neki bo obiskal?« so se spra-Sevali mušketirji, ker pa nihče ni znal odgovoriti kaj pametnega, je Porthos poklical krčmarja in zahteval kocke. Nato je sedel z Aramisom k mm ter sta pričela z igranjem, do&m je Athos globoko zamišljen stopal po sobi. Pri tem je opazil kos cevi, ki je ostala v zidu od prejšnje pečL □ vsem v jugoslovanskih deželah, je umevno, ker so bile ravno tu zanje razmere ugodne, zlasti odkar so stopili v tesne stike s srbskimi in bosanskimi vladarji In s kraljem Sigismundom. Ce bi ee njihova namera, polastiti si vseh teh dežel, posrečila, bi morda nastala sčasoma narodna država in bi morda tudi vladarska hiša ponaro-dela. Takih vzgledov nudi zgodovina dovolj. Pomisliti pa moramo, da so imeli Celjani zlasti v Habsburžanih, Hu-nyadih in Frankopanih mogočne in nevarne sovražnike, ki bi gotovo skušali uničiti z vsemi sredstvi novo državno tvorbo. In kdo ve, če bi Hrvati hoteli priznati celjsko nadoblast? Skratka: Celjani bi se ne mogli stalno obdržati, četudi ne bi izumrli. VZORNA BOLNICA ZA GOBAVCE Velikanska ieprozerija za 1000 bolnikov se snuje v Niponu na otoku Nagaâima. StroSki za njo so preračunani na 1,500.000 jenov. L. 1937 bodo mogli spraviti pod streho že pet sto gobavcev. Poelopje bo ne-zgorljivo m bo moglo klubovati potresom. V njem boš imel vee moderni komfort, knjižnice, dvorane, itd. TIHO Cev je vodila očividno v neko sobo nad njimi in Athos je slišal vselej, ko je šel mimo, neko mrmranje, ki ga je začelo zanimati. Stopil je k odprtini ter je razločno slišal neke besede, ki so se mu zdele važne. Dal je tovarišem znak, naj bodo tihi, sam pâ je poslušal nadvse zanimiv pogovor} »Veste, Mylady,« je govoril kardi-nfl »tn »e "*elo važna zadeva. Sedite vendar. Pogovoriti se morava o tem.« »Mylady!« je zašepetal Athos tovarišem. »Vsa vas poslušam!« je odgovoril ženski glas, nad katerim so se mušketirji zgrozili. »Manjša ladja z angleško poeadko, katere kapitan je v moji službi, čaka na vas v ustju Chareutese pod trdnjavo La Pointe. Jutri rano bo odjadrala.« »Torej moram še to noč odpotovati?« OB ZORI SODOBNE MEDICINE dor zasleduje zgodovino medicine, ne najde zlahka odgovora na vprašanje: ali nam riše razvoj in rast ali pa zgolj spie-membe nazorov o problemih življenja in bolezenskih procesov. Ne da bi posegli v labirint zdravilstva časovno predaleč, si predočimo stanje medicine pred petdesetimi leti., Staro umetnost zdravniških zapisov z njenimi preizkušeno »kompliciranimi recepti avtoritete so bili tedaj mnogi zdravniki povsem zavrgli. Izmed zdravil so se bili oteli le mrzlico zaustavljajoči kinin, brezbolečnost uvajajoča opij in morfij ter učinkovitost srca zvečujoči digitalds. Puščanje krvi so zavrgli. Vladajoča anatomija je dokazala, da je posledica nekaterih bolezni organov le smrt. Ker so raztelešena trupla na pljučni jetiki umrlih oseb dokazala, da uničuje jedka pljuča, so trdili, da je jeti-ka neozdravljiva. Na ta način je torej postala nega jetičnih bolnikov brez pomena. Ih ie običajno velik optimizem je mogel posredovati spoznanje da je tudi pri »neozdravljivih« boleznih mogoča ozdravitev. Vnetje in vročina sta pomenila tedaj »bolezen« in »nevarno Škodljivost«; treba ju je bilo brezpogojno odpraviti: z ledenim mehurjem in z mrzlo kopeljo. To načelo je prisililo bolnike, da so morali — šestnajstkrat dnevno — v mrzlo vodo, ki naj bi jim znižala temperaturo pod smrtonosno mejo 39.5 stop. C. Proti konBelize< je bil prodan na dražbi> ker ni zmogel globe 7000 dolarjev- Tov-wni avto, ki je vozil po Floridi oranže, je že večkrat prepeljal toliko in toliko priseljencev. Nazadnje cariniki zapazijo da Je naložen samo ob strani in zadaj g sadjem. Pod dišečo odejo je čepelo 17 Kitajcev. Šofer Je dobival po sto dolarjev od vsakega pripeljanega veeljenca. Kitajci so bili prišli e Ku. te na Florido. Zadevo so potlačili, vendar šoferja so vtaknili pod ključ. Kitajce pa vrnili na njih izhodišče, pobravši Jim 1700 dolarjev, najdenih pri njih. fiMBSNA ZA LJUBITELJE CVETLIC Cvetlice v decembru Spodaj v kleti se je zbrala pisana družba* V svojih lončkih in ze.bojih stoje tam vse rastline, ki zanje v našem stanovanju ni bik> več prostora in ki so preko zime zadovoljne 8 kletnim prostorom. Postavili smo jih kolikor mogoče blizu okna kajti navzlic svoji skromnosti b. baô v mračnem zimskem času ne hotele živeti povsem v temi. Tako so na stari miz) pr! oknu vse manjše rastline, ki bi jih večje tovarišice drugače preveč omejevale: nekaj azalej in kamelij, ki so cvetele ze drugo pomlad, nekaj kaktej, ki hočejo sedaj živeti bolj na likih loncih in vedrih: vitek oleander, ki presega vse svoje tovarišice, majhen, zastaven lovorjev grm, ki se postavlja na široko, ker se smatra zavoljo lovorjevih vencev za posebno plemenitega, bodičasta agava, ki jI ne sme nihče preblizu, okrasna lilija, ki epi zimsko spanje, avkuba г mar-moriranimi listi, drevesce juke m kar je še podobnega. Vse te rastline si sedaj mislijo: »Mir naj mi dajo«, in zato dobe zdaj pa zdaj samo toliko vode, da se jim zemlja popolnoma ne izsuši. Na neki strani »o tudi h * krnski zaboji s pelargonijami ln fuksi-jami Iz prejšnjega poletja. Tudi njih zemlji d^Mio sedaj le zmerne vlage. Da, pravijo celo, da so prijatelji cvetlic, ki jemljejo svoje peiargonlje jeseni iz zemlje ln jih obešajo v kleti s koreninami navzgor na vrvico, pomladi pa jih vsade spet v zemljo. Pelargonije se tako baje dobre drže — nam bi kri uâla v glavo! Na deski ob kletni steni stoje lončki s čebulnicami. Tu ie pred vsem amarilis, ki jo moramo držati toliko časa suho, da nas nekega dne preseneti e krepkim cvetnim poganjkom. Na drugem mestu tiči je v Šotnem drobirju tesno drug ob drugem spet gomolji naših dalij in drugih gomoljik. Nobena teb rastlin ne bo spodaj v kleti prespala poml&> di. Vsaka se bo o pravem času javila s novimi poganjki. A tudi za naš telesni blagor je najti tam različne stvari. V nekem kotu je skrbna gospodinja jeseni nasula zemlje kakor ca gredo. V tej zemlji tičijo v vrstah lepe, svetlo rdeče mrkve, temnordeče pese ln debeli, črni gomolji zelene. Samo a svojimi koreninami tičijo zraven v zemlji netaa zimske endivije, ohrovti, zelje. Ne pozabi pa, obiskati to družbo v kleti ln pogledati, kako se jI kaj godi. Osvobodi jih pri tej priliki vseh gnijočih ln suhih delov. In če zunaj ni mraza, odprl okno, da pride nekaj svežega zraka v klet. A zapomni al še to: Sadje ne sme ležati v takšni kleti s cvetlicami ln zelenjavo. Tu bt se navzelo slabege okusa ln slabega duha! m PRAKTIČNE NOVOTE Otroški voziček na itopajlcah Mlada mati mora otroka voziti na pie* sto, toda v posebno veselje ji to ni, če mora za vozičkom po stopnicah gor in doL Druge osebe, ki bi pomagala voziček pre- nesti po stopnjicah. ni vedno pri roka. Tu ye edina in najboljša pcmoč novi kotaleč za stopnice. Ta priprava ostane v nasprotiju z dosedanjimi podobnimi pripravami stalno na vozičku, ka se montira nanj. Poteg za ustij en trak in priprava avtomatično spusti svoji dve tirnici nižje. Po teh tirnicah teče trden, gumast t*«k z gumbi. Tirnice se naravnajo mi naklon sito