IZ KRONIKE III. POLHOGRAJSKI DOLOMITI IN NJIHOVI ČEBELARJI
Dr. JOŽE RIHAR
Če pridete v Polhov Gradec, vam bodo poučeni povedali, da so tod izkopali zelo bogato grobno opremo iz 1. stoletja, da so na Lovrencu odkrili pozno antično naselbino, da je tja leta 1838 prišel saški kralj Friderik Avgust II. občudovat blagajev volčin, nihče pa vam ne bo vedel povedati, da se je leta 1873 v članstvo Čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko med prvimi prijavil Jože Štirmoš izpod Tošca.
Kako veliko zanimanje za čebelarstvo je bilo pred 120 leti na območju Polhograjskih Dolomitov lahko sklepamo po tem, da poleg njega najdemo med udi takratnega strokovnega glasila »Slovenska čebela« še tele može:
Janeza Češnovarja, posestnika na Dohovi; Janeza Medena, posestnika na Topolu; Mateja Otrina, trgovca v Rovtah;
Janeza Pekolja, mizarja v Babni Gori; Matijo Pečovnika, posestnika v Zaklancu; Franca Riharja, župnika v Planini, doma iz Polhovega Gradca, in Janeza Turka, posestnika na Topolu.
Z razmeroma majhnega območja torej kar osem čebelarjev, če upoštevamo, da je bilo iz vojvodine Kranjske tedaj skupaj le 174 članov.
To je bilo še v prejšnjem stoletju. Naslednji korak so napravili pograjski čebelarji
pred 70 leti. Aprila 1920 so ustanovili Čebelarsko podružnico s 27 člani. Iz poročila ustanovnega občnega zbora razberemo, da je bil za načelnika podružnice izvoljen Franc Golmajer, kaplan v Polhovem Gradcu. Njegov namestnik je bil Jernej Trnovec, podobar v Polhovem Gradcu. V odboru so bili še Anton Baloh, orožniški stražmojster, Franc Zdešar z Babne Gore in Franc Vrhovec s Črnega Vrha.
Novo čebelarsko obdobje se je v Polhovem Gradcu začelo pred 25 leti.
Tedanji odbor Čebelarske družine Ljubljana Vič, pri kateri sem bil tajnik, je nameraval prirediti veselico. Ker s predsednikom družine Jožetom Mažgonom nisva našla primerne lokacije, ideja pa mi je bila všeč, sem razmišljal takole. Če je bilo okolje Turističnega doma v Polhovem Gradcu primerno za sestanek etiopskega cesarja Haj-lija Selasija in »komunističnega kralja« Josipa Broza - tako je maršala Tita imenoval novinar Hejkal ob njegovem obisku v Egiptu
-	zakaj ne bi bilo primerno tudi za čebelarsko prireditev. Ko sem k sodelovanju povabil predsednika polhograjske čebelarske družine Vinka Zibelnika, je bil takoj za to.
Zgodilo se je, da je bil 20. junija 1968 ob Turističnem domu čebelarski tabor. Prireditev sta pripravljali obe čebelarski organizaciji.
Jernej Nartnik, Vinko Zibelnik in dr. Jože Rihar ob otvoritvi čebelarskega doma v Polhovem Gradcu.
Ne vem, če je kdo kdaj opisal osrčje Polhograjski Dolomitov z večjim zanosom in pesniškim občutjem, kot je to uspelo gostu Francetu Guni v članku »Lepi spomini na sončni Polhov Gradec«.
Ko opisuje vožnjo z avtobusom, pove, da se na Dvoru cesta skupaj z Gradaščico stisne med zelena hribovska pobočja.
»Ko pa se soteska kmalu spet odpre, zagledam pred seboj veličastno, edinstveno podobo: iz prostrane doline, obdane z gozdnatimi hribi, se dviga pred mojimi očmi visok stožčast hrib, na katerega južnem pobočju se je razkošatila prijazna vas, ožarjena od jutranjega sonca. Je to tista »Kalvarija«, ki jo turistični priročnik tako spoštljivo omenja kar na prvem mestu med zanimivostmi te pokrajine? Da, in če smem primerjati veliko z malim, naj pripomnim: kakor veličasten dolomitni oltar, ki se sredi velikanske naravne katedrale dviga proti nebesnemu svodu! Res nekaj lepega. To je torej opevani Polhov Gradec, središče Polhograjskega hribovja! Izstopim, avtobus pa odvihra ob robu vasi po cesti proti Črnemu Vrhu.« Pripoveduje, da je bilo udeležencev kot listja in trave, da je igral znani ansambel, da so predstavili enodejanko o Antonu Janši in da je bilo ob splošnem veselju in rajanju dosti priložnosti za utrjevanje prijateljskih vezi.
Na taboru so bile na voljo čebelarske specialitete, različni prigrizki in dobra kapljica, skratka, tabor je tudi po finančni strani lepo uspel.
Čebelarska družina Polhov Gradec je v prihodnjih letih sama prirejala podobne tabore v Srednji vasi.
Meni se je v zvezi s taborom 1968 vtisnila v spomin zlasti zagnanost in organizacijska sposobnost g. Vilka Zibelnika. Leta 1970 je Čebelarsko društvo Polhov Gradec v program zapisalo graditev svojega doma. Pri tem je vztrajalo tudi prihodnje leto, iz zapisnika občnega zbora za leto
1972 pa razberemo, da čebelarski tabor ni uspel, da ima društvo premalo finančnih sredstev za graditev doma in da je naletelo na številne druge ovire. V zapisniku za leto
1973 vnovič beremo, da zaradi objektivnih okoliščin načrt o graditvi doma ni uresničljiv. Podpisani, ki ga je društvo v Polhovem Gradcu domala redno vabilo na svoje letne skupščine, sem leta 1974 v imenu Zavoda za čebelarstvo povedal, da je Zavod pripravljen finančno pomagati pri graditvi doma, če bi polhograjski čebelarji privolili v souporabo stavbe. Natančno razčlenjen predlog sem še isto leto poslal petim vodilnim članom. Prihodnji razvoj dogodkov je pokazal, da se je za sodelovanje in graditev najbolj zavzemal tedanji predsednik društva Jernej Nartnik, tedaj direktor krajevnega lesarskega podjetja. Iz zapisnika občnega zbora za leto 1975 razberemo, da je upravni odbor društva na petih sejah razpravljal o vlogi Zavoda in da je bil Nartnik imenovan za predsednika pripravljalnega odbora za graditev doma. Tedanje Nartnikovo mnenje, ki ga je povedal na zboru - da bi namreč z dograditvijo doma društvo izpolnjevalo vse pogoje za ustanovitev občinskega čebelarskega izobraževalnega centra, je izziv še danes. Leta 1976 je dobil gradbeni odbor naročilo, da velikost in funkcionalnost Čebelarskega doma uskladi z Zavodom za čebelarstvo, tako da bi prostore lahko uporabljala oba zainteresirana.
Z zgraditvijo doma leta 1980 so si polhograjski čebelarji postavili svojevrsten spomenik. Dom so gradili s prostovoljnim de-
lom in denarnimi prispevki čebelarjev, uslugami številnih kmetov in finančno udeležbo Zavoda za čebelarstvo. Šele pred zaključnimi deli pa je finančno pomagala tudi občina Ljubljana Vič-Rudnik.
S pogodbo o sofinanciranju Doma čebelarjev si je Zavod, ki se je medtem reorganiziral v Čebelarsko zadrugo Ljubljana, za 11 let pridobil pravico brezplačne uporabe potrebnih prostorov. Maja 1980 se je zadruga iz utesnjenih prostorov zasebne hiše v Rožni dolini preselila v Dom čebelarjev. Zadruga se je nekoliko pozneje priključila
Hmezadu, mlekarna Arja vas, »Zelena dolina« s Čebelarstvom v Medlogu. Danes je v Domu čebelarjev zasebno čebelarsko podjetje, ki ga uspešno vodi nekdanja uslužbenka zadruge, inženirka živilske tehnologije Malči Božnar, domačinka iz Hrastenic.
Viri :
Slovenska čebela 1974; Slov. čebelar 1920, 4-5:69; 1972,11:317-319; 1992,7-8:207-208 Zapisniki občnih zborov Ceb. društva Polhov Gradec 1971, 1973, 1975, 1976, 1977.
Pismo dr. J. Riharja, 28. 10. 1974.