_    2    —
Gospodarstvo.
Rez v vinogradih.
Rez je brez dvoma eno najvažnejših del v vinogradih. Saj pravi ljudska prislovica: „Neuki rezač nese zvečer na Skarjah polov-njak vina domov." S tem je povedano, da za rez v vinogradih ni sposoben vsak, sicer drugače dober delavec, ampak da zahteva rez posebno pažnjo, torej v tem delu izvežbane-ga delavca.
Če tudi so za to delo veljavna nekatera, splošna pravila, ga itak ni mogoče izvrševati nekako šablonsko, temveč je troba pri vsakem trsu posebej prevdariti, kako ga je obrezati, da se ne naredijo pogreški, ki bi ogrožali bodisi donos vinograda, bodisi razvoj trte ali celo obstoj nasada.
Pri rezi je vpoštevati starost in moč posamezne trte, trsno vrsto, izhajališče posameznih za rez v poštev prihajajočih rozg, kakor tudi hranilno moč zemlje in gtrmočo vinograda. Pa tudi na prošle vremenske uime n. pr. na mraz in točo se je ozirati pri rezi.
V prvi dobi po sajenju je obrezovati trse
na kratko, torej na les, ne na rod, da se okrepe v koreninju in dobe močen krepek les. Pozneje, pri dobrem razvoju že v tretjem letu je mogoče pričeti trse oblikovati. Polagoma se vzgoji vsakemu trsu primerno visoko deblo, ki je lahko v strminah okoli 20 do 25 cm, v položnih legah pa okoli 25 do 30 cm visoko. S primernim pomlajenjem je mogoče vzdržati debla vedno na tej visočini.
S konca debla se narežejo trsu ali po pravilih dolge rezi šparoni, rezniki in čepi, ali pa po pravilih kratke rezi samo rezniki in čepi, kakor že to zahteva moč trsa ali pa lastnost trsne vrste ; kajti nekatere vrste ne prenašajo dolge rezi, druge zopet poganjajo prebohotno in slabo rode pri kratki rezi.
Tako n. pr. ugaja laškemu rilčeku bolj rezničenje, kakor dolga rez, ki ga spravi ob les. Vsled dolge rezi oslabeli nasad laškega rilčeka se tudi z gnojenjem težko spravi zopet na noge. Nasprotno bi n. pr. vse vrste bur-gundca rodile prav slabo in uhajale v les, ako bi se njim ne nalagalo sparonov.
Rezaču je torej možnost dana, da s krajšo ali daljšo rezjo regulira rodovitnost in moč trsa.
Glavni regulator moči in rodovitnosti trsa pa naj bodo vendarle vedno gnojne vile in nikakor ne škarje. Vinograd, v katerem se skuša zvišati rodovitnost bolj z rezjo, kakor z gnojenjem, ne bo nikdar star, posebno ne, ako se mu je preveč nalagalo že v prvih letih razvoja.
Trsu pošteno nalaga naj le tisti, ki ga tudi pošteno zalaga; slika marsikaterega vinograda pa kaže, da se to načelo ne vpošteva povsod.
Nadalje je treba rezaču vedeti, da je v prvi vrsti rodno ono rožje, ki izhaja iz lanskega, to je dvoletnega lesa; kajti rozge iz starega lesa so redkokdaj rodovitne. Za rez-nike in šparone je torej v prvi uporabiti rozge, ki stoje na lanskem lesu in le, ako teh ni, ali pa, če zahteva to oblika trsa, pridejo v poštev tudi iz starine pognale rozge. Teh se poslužujemo tudi pri pnmlajenju trsa ali pa tam, kjer so v navadi vlačenice. V prvem kakor drugem slučaju se nareže ta na starem lesu stoječa rozga na čep z enim, k večjemu z dvema očesoma. Ta čep ima namen dati samo močen rodoviten les za drugo leto, ki pride prav kot reznik za pomlajenje trsa ali pa kot vlačenica za izpolnitev kacega praznega prostora v neposredni bližini.
Rezač mora tudi paziti na to, da po nepotrebnem ne zvišuje trs. Zatorej bo narezal šparone in tiste reznike, ki naj v prvi vrsti rode, nad onimi rezniki, ki imajo pred vsem namen dati rodovitno rožje za prihodnje leto. Ako je tega rožja dovolj, tedaj se lahko pri prihodnji rezi stari šparoni in zgolj radi roda narezani rezniki z nastavljenimi mladikami vred odrežejo in trs obdrži svojo prejšnjo višino. Če pa postane po letih trs le previsok, se ga s pomočjo na starini narezanih čepov lahko zopet sčasoma zniža.
Po toči okleštrane trse je obrezati bolj na kratko, da se zopet okrepe. Le v manje prizadetih, a pognojenih vinogradih se lahko izvrši rez v normalnem obsegu. Pri trtah, poškodovanih po zimskem mrazu, je pred rezjo dognati, v katerem delu mladik je poškodba in kolika je ta poškodba. Z daljšimi rezniki ;in šparoni ali pa z večjim številom sparonov in reznikov je skušati potem nadomestiti to, kar je mraz uničil.
Rez ni torej tako enostavno delo, kakor bi si kdo mislil, in le oni je dober rezač, kateremu so razlogi njegovega postopanja pri režnji jasni, ne pa oni, ki utemeljuje svoj način režnje 's puhlim izrekom : „Tako smo zmeraj rezali" ali pa „Tako tu vsi režejo." Vinarski inštruktor Zupane.
* *                    *
Padanje cen usnja. Cene sirovih kož padajo stalno. V Zagrebu se plačuje mesarjem za kilogram kože še 40 kron, dočim na deželi še manj. Posebno slabo je sedaj s težkimi kožami, ker je teh sedaj pri nas v izobilju. Poleg tega je prišlo dosti težkih kož iz Italije. Cene so v  splošnem   padle  za 30
odstotkov. Tudi na Fracoskem padajo cene. Za kože se plača tam samo 5 frankov. Zaradi visoke razlike v valuti se vseeno ne izplača izvoz kož iz Francoske. Na Madžarskem so padle cene govejim kožam od 120 na 110 kron, pričakovati pa je nadaljnje padanje. Telečje kože se prodajajo po 250 madžarskih kron, ovčje pa od 190 do 210 kron. Na Nemškem so prav tako padle cene kožam za približno pet do deset odstotkov.
Izdelane kože. Na koncu so morali popustiti tudi tovarnarji. V notranjem prometu so dobe sedaj Vache-podplati po 150 do 160 kron. Blah-kože po 165 do 170 kron. Kravje kože veljajo Se od 280 do 300 kron, telečje od 320— 350 kron za kilogram. Rumena koža velja od 45 do 50 kron za stopo, boks pa od 60 do 65 kron. V Avstriji veljajo podplati od 510 do 540 avstrijskih kron, boks od 150 do 180, ševro od 135 do 160 za stopo. V Avstriji je torej usnje nekoliko   cenejSe.
IvOZ živine iz Koroške v Slovenijo je zopet dovoljen.
—    5    —