Grivarjevega Martina god
'elik je bil zrastel Grivarjev Martin, velik: šele prvo leto je hodil v šolo, pa ,je bil največji; celo stari šolarji, ki so sedeli vže po tri leta v istem razredu, niso dosegli tako visoko kakor on, pa so večkrat poskušali. Pa ne samo velik je bil Grivarjev Martin, arapak tudi sicer ni maral za nobene otroeari.je. Kaj ne, kako se drugi otroci vesele, kadar se bliža njih god? Tudi to leto, o katerera govorimo, vže ni bil več dalee svetega Martina dan.
—•¦< 190 >¦•—
Martina so imeli teta Neža posebno radi. nMartin," obetali so rau, »letos ti bom pa kupila za god še večjo štruco kakor lani." Menite li, da je bil Martin
zadovoljen s to obljubo? Prav nič! ,,Eh, kaj bo štruca!" vihal je nos, »štruca je za otroke!" — nAli bi rad nov klobuk?" silili so teta vanj, ker bi mu bili na moč radi ustregli. nSedaj ga ne potrebujem," odrezal se je zo-pet Martin. — ,,T, kaj bi rad prav za prav?" poskušali so teta vže malo slabe volje pozvedeti, s čim bi ga najbolj razveselili. ,,Kako žival bom izkušal s&asoma rediti, da bom imel kaj gospodavstva — kaj bi s tistimi otroearijami, tisto je za otroke!" govoril je Martin bolj sara za se kakor odgovarjajoč teti. Potem pa se je poslovil ter šel domov.
nŽival bi rad redil." Te besede niso šle teti iz glave. ,,Kaj bi mu kupila? — Konja ali krave mu ne morera, to bi bilo predrago. Morda bi rau bila ovca všeč? I, človek božji, čemu si neki glavo ubijam? Gos podarim Martinu, saj slikajo tudi njegovega patrona z gosjo. Gos, gos — gos, to mu ponesem za god." Tako je sklenila Martinova teta Neža ter še tisti dan kupila lepo gosko.
V četrtek je bil takrat sv. Martin, zato je bil Martin ves dan doma. Sredi dopoludneva se je napotila teta Neža z gosjo k Grivarju. Kar samo se ji je smejalo vso pot, veekrat je pobožala gos, ki jo je imela pod pazduho, ter gledala je vže v duhn, kako vesel in sreeen bo Martin, ker bo dobil tako lepo godovno darilo. Martin je ravno pisal domačo nalogo, zakaj dau svojega godii je sklenil dobro porabiti, kar pride teta Neža z gosjo. »Bog ti daj dolgo in srečuo življenje, tukaj svojo railost, tarakaj pa nebesa! In da boš bolje pomnil današnji dan, Martin, nd gosko." Tako je bilo voščilo in darilo tete Neže. Martin je bil obojega vesel, za-hvalil se je teti ter vzel gos, češ, to je pošteno darilo, da je vredno besede, ne pa tiste otročarije.
Ali kmalu mu je jela gos delati priglavice. Domači so pritisnili za teto v sobo ter nekaj časa ogledovali gos, potem pa začeli posmehovati se Martinu, ker je tako za gotovo pestoval gos. Pa še tiujši križi so prišli nad Martina zaradi gosi. Vedno je ni mogel pestovati, v sobi je tudi ni smel imeti zaprte, zunaj se je pa bal, da bi rau ne ušla. No, pa v četrtek je vže še bilo, ker je bil doma. Toda kaj bo z gosjo v petek in soboto? Kje ji bo dobil pastirja ali varuha? A ni bilo drugače, v šolo je moral — gos pa mej kokoši.
Dasi tudi sicer ni bil pri zadnjih, ta petek je pritekel Martin veliko pred sošolci iz šole. Prvo vprašanje je bilo: nKje je moja gos?" — »Kavnokar je bila z drugo kuretnino pred skednjein," pomirili so ga mati. Martin urno odloži knjige, potem pa gre iskat gos. Pa je ni mogel dobiti: kakor bi se bila v zemljo udrla, nikjer je ni bilo. Pri jedi opoldue mu je slo kar na jok, ia mati so ga morali zavrniti, naj vender ne bo tako otročji, češ, gos bo vže satua prišla.   Toda ni je

bilo, ne v petek ne v soboto,  ne — nikoli.   Klanščkov pes jo je raztrgal, kakor     ^^^^B so zvedeli šele teden pozneje. —                                                                                             ™
Sedaj se je Martin kesal, zakaj se ni priporočil teti za klobuk, ali bilo je prepozno: ui imel ne gosi, ne štruce, ne klobuka, zato ker mu je bilo vse — preotročje. Drugi so pa modrejši ter pravijo, da podarjenemu konju ni gledati na zobe, in uče tudi, da se prevzetnežu dostikrat vtepa. — No, kadar bo zopet Martinov god, premislil bo nekoliko te besede.                                      Kajtimar   .