Laaeri (faborišča) smrfi v sovietshi Rusifi. Na poti v taborišce. Vse osebe, katere so v kaki okolici obsojene na prisilno delo, zberejo začasno skupaj v ječi kakega večjega kraja, kjer bo skupaj stlačene na cementnem podu. V ječi ni mize, ni stolov in druge oprave, edina posoda je globoko korito, kjer obsojenci opravljajo svoje telesne potrebe, Zato je tak strašen smrad, ki ga ni mo' goče prenašati. Naprej pošiljajo ujetnike samo po noči. Iz ječe odidejo strogo zastraženi skozi kake stranske ulice na kolodvor. Natlačijo jih v vagone kot živino in čekisti delajo ž njimi hujše kot z živino. Vagoni tudi v najhujšem mrazu niso zakurjeni. Za hrano dobe za pot iz Petrograda do taborišča, ki traja tri dni, le 1 kg črnega kruha in tri voble (neke vrste riba). Iz daljnih krajev, n. pr. iz Kavkaza, Krima, traja vožnja cele tedne. Prihod v taborišče. Ujetniki pridejo v taborišče potrti, obj upani, po zimi ozebljeni, tresejo se od strahu, lačni so in žejni. Razdele jih na posamezne barake in oddelke. Urijo jih vojaško in vedno morajo strogo vojaško nastopati v baraki, izven barake in na poti na delo. Ako se kateri prav ne obrne, ga čekisti ozmerjajo ali s puškinim kopitom osuvajo. Vsi predstojniki-čekisti teh ubogih ujetnikov so navadno sami bivši hudodelci: morilci, tatovi, roparji, goljufi — sami ljudje brez srca, ki ne poznajo nobenega usmiljenja. Vse ujetnike pregleda ob prihodu v taborišče zdravnik, kateri odloči, kako delo bodo opravljali. Toda to Je le navidezno, ker je že naprej odločeno, da jih v četrto kategorijo, t. j. za težko delo, mora priti 85%, v tretjo kategorijo jih pride 12% in ostali v drugo. Ti poslednji opravljajo le lahka dela. Če zdravnik ne odbere ujetnikov po volji čekistov, pride sam v nevarnost, da ga vtaknejo v taborišče. Ujetnike pregledujejo večkrat tudi nadeorniki Ceke in sicer zelo natanko. Pri tem kažejo seveda svojo surovost, ko nad Biromaki kričijo: »Sezuj se, odpri usta, pokaži ušesa!« Bog ne daj, da bi čekisti dobili pri ujetniku kake papirje, ker potem bi bil naglo osumljen protirevolucije. Vsako glavno taborišče ima svoje komandirovke, t. j. kraje, kjer ujetniki delajo. Komandirovke se dele v tri vrste: 1. v kazenske, 2. v normalne in 3. za invalide. Prvih je bilo 1. maja 1930 — 105, drugih 750 in tretjih 12. Delo v gozdu. Povsod, kjer je komandirovka v gozdu, t. j. kjer dela skupina delavcev v gozdu, postavijo nekaj barak za delavce-ujetnike, eno za čekiste in »krikušnik«, to je ječo. Barake so iz surovega lesa, med trame je natlačen mah, smrekove veje na elabih drogih delajo streho. Kot spalnica sta v barakah dve vrsti desk, ena nad drugo. Ce se sneg topi, kaplja voda v barako. V baraki, kjer stanuje 400 do 500 Ijudi, so tri ali štiri mala okna, po zimi dve železni peči in dve svetilki brez cilindra. To je vsa oprava barake, miz in stolov ni. Ujetniki vstajajo rano zjutraj, zaUl'jejo borni zajutrek in v vojaškem redu še v temi odidejo na delo. Vsak ujetnik mora natančno določeno število dreves podreti in obsekati. Ce je kdo bolan da ne more določenega števila obvladati, morajo to storiti zdravi za njega. Ujetniki pri velikem mrazu, snegu ter nezadostni hrani silno trpijo. Vsled tega mnogi sami sebe pohabijo, da si prste ali eno roko odsekajo, drugi se obesijo ali ležejo pod drevo, ko ima pasti. Kdor določenega dela ne more izgotoviti, ga kaznujejo. Tepejo ga, suvajo s puškinim kopitom, slečejo ga in se mora cele ure nos tiščati k drevesu, po katerem ulijejo vode, da mu po zimi primrzne. Po leti nagega privežejo k drevesu, da ga muhe in komarji pikajo. Ze je tema, ko nehajo z delom in v vojaškem redu odidejo domov. Kateri niso izgotovili svojega dela,- pridejo v »krikušnik«. Angleški generalleitnant Dill je bil odpo- slan v Palestbio, da s silo zatre vstajo arabskih plemen.