Poštama plačana v gotovini,
it
1
jniANO sr
JZ J2 ~g SP JZ
Mjyu.
£7\o,
i*«* *	[uh
Ljubljana, 25./V. 1922.- II./21.
Emil D. Stefanovič
lastnik in odgovorni urednik.
Bankokracija in — delavske socialne
ustanove.
Lanskega leta je bila izdana uredba, ki uravnava poslovanje delavskih zavarovalnic in bolniških blagajn v kraljevini SHS. Uredba ima gotove poboljške proti prejšnjemu stanju, pa tudi velika poslabšanja, kamor spada predvsem dejstvo, da bo delavstvo, ki je imelo v bolniški blagajni v upravnem svetu dve tretjini zastopnikov, imelo po novem le polovico. Ta odredba stopi kar se tiče bolniške blagajne v veljavnost 1. julija 1922 in bomo še o njej natančno poročali v prihodnjih številkah, za danes nas zanimajo le okolnosti, kako je ta odredba dobila končno Pašičev podpis in kako so gotovi krogi vpeljali vse, da postanejo delavske socialne inštitucije predmet špekulacije za izvestne protidelavske bankokrate.
Kakor znano, gospod Pašič tii hotel dolgo te odredbe podpisati, ker se mu je zdela kljub svoji pohlevnosti preradikalna in ker je on pač mnenja, da ni treba srbskemu delavstvu takih »avstrijanskih in prečan-skih« zakonov in bi veliko rajši videl, da bi se prečanskemu delavstvu vzele pravice, ki si jih je priborilo v bivši monarhiji ter bi se jih napravilo v tem oziru enake srbskim delavcem, ki pod njegovo dolgo očetovsko vlado niso bili deležni skoraj nobene socialne zakonodaje. Vse interpelacije raznih poslancev niso izdale nič — stari lisjak je sabotiral dalje te uredbe. Zgodilo se pa je, da se je zavzela za to oseba, ki ima veliko več vpliva kakor pa od ljudstva voljeni poslanci, in on je svoje mišljenje spremenil in uredba ter začetek ponižne socialne zakonodaje za SHS-delavce je pridobila zakonsko moč. Ta vplivna oseba je bila ravnatelj ene znane zagrebško-ljubljan-ske velebanke, v kateri sede razven najožjih političnih prijateljev sedanjega ministra za socialno skrb dr. Žerjava in načelnika oddelka za socialno skrbstvo pri pokraj. vladi Ribnikarja še znani delavski prijatelj Westen in bivši sodrug, minister n. r., ravnatelj Belja A. Kristan. Javnost se je začela zanimati, odkod naenkrat g. Praprotnik tako skrbi za delavstvo in je bila kmalu pomirjena, da se gospodu ravnatelju ni šlo za delavske koristi, ampak za denar teh delavskih zavodov, ki bi, če bi bil naložen v njegovi banki, silovito povečal kapitalno moč tega zavoda. Te delavske inštitucije bodo, kadar bodo združene po novi uredbi, razpolagale z večstomiljonskimi razpoložljivimi denarnimi sredstvi.
Stvar je bila torej pametno začeta, treba je še ta plan uresničiti in odpraviti vse faktorje, ki bi se temu protivili. Tudi to se je že deloma ukrenilo. Najprvo je bilo treba slovenske in druge prečan-♦i nA; °!niake v ministrstvu, ker ™!nlr?fOVo takega balkanskega
I! r!!ni 7Z delavskim denarjem odobravali. Zato se je združilo oddelke za socialno zavarovanje za inšpekcijo dela itd. in se je postavilo na čelo vseh teh združenih oddelkov nekega Srbijanca Kuželja, ki je, mllo rečeno po sodbi vseh, ki poznajo njegovo delo — popolnoma nesposo-
ben. Tudi zvezo Beograd-Ljubljana je vzdrževal »zanesljiv« kurir. Ko so razne korporacije postavile svoje delegate za skupno načelstvo zagrebškega osrednjega zavoda, ki bo vodil posle za vso državo, so se v sestavi teh delegatov izvršile »od zgoraj« prav karakteristične izpre-membe. Med delegati ljubljanske delavske zbornice se je črtalo sodruga Kaiserja, tajnika strokovne komisije, in na njegovo mesto se je določilo gosp. E. Lovšina, uradnika Praprot-nlkove banke, med delodajalskimi delegati se je mesto enega zastopnika južne železnice »dekretiralo« kar gosp. Praprotnika, generalnega ravnatelja »Slavenske banke«. Za vodje osrednjega urada v Zagrebu so določeni, kakor čujemo, gosp. Jaklič in gosp. minister n. r. Bukšeg, sedanji od vlade postavljeni upravitelj ze-maljske boln. blagajne v Zagrebu. Govori se tudi že o '%, s katerimi bo »Slavenska banka« obrestovala naloženi denar (baje 3 V2 %) in govori se tudi — o svotah, katere baje misli žrtvovati banka za provizijo.
Torej, delavci, preprečite, dokler je še čas, da bi kapitalisti špekulirali z denarjem. Kaj delajo bankokrati s svojimi zavodi, to je njihova stvar, če je gospod Kamenarovtc zadovoljen. mi tam nimamo denarja. Ali pre-
Capito:
povedujemo si pa odločno, da bi z delavskimi zavodi in z njihovim premoženjem razpolagal kdo drug, nego delavstvo potom svojih za to voljenih zastopnikov.
Načela nezavisnih strokovnih organizacij.
To je vse lepo, vprašanje je, kaj bo poreklo delavstvo k temu, da so postale njegove najvažnejše ustanove navaden objekt za razne jutrov-ske bankokrate. Bolniške blagajne in zavarovalnice imajo važne zdravstvene in socialne naloge in ker je pri nas javno zdravstvo šele v povojih, bodo morale investirati svoj denar v razne inštitucije (n. pr. delavske sanatorije, zdravilišča za pljučno bolne, telovadnice v ortopedske svrhe itd.). Vsega tega ne bodo mogle storiti, če bo njihov denar služil
v	brezvestne špekulativne namene jugoslavenske bankokracije. Zato, delavci, pozor, dokler je še čas, dokler se dajo naše inštitucije še rešiti. Prvo, kar zahteva delavstvo, so volitve v vse te zastope kakor tudi volitve v delavske zbornice, kar storijo današnji »imenovani« zastopniki, tega delavstvo ne bo priznalo. Drugo je: pri volitvah bo delavstvo moralo nastopiti enotno, da bodo vsi zastopniki, ki jih ima delavstvo, res zastopniki njihovih interesov in bodo tvorili trden zid proti vsem buržu-azno-šarfmaherskim naklepom »Zveze industrijalcev« in njenega političnega, režimskega ozadja.
Da odvrnejo delavstvo od teh zakulisnih mahinacij, so začeli demokrati potom »Delavskega lista«, ki izhaja po njih milosti in radodarnosti, boj proti g. Kocmurju, ravnatelju ljubljanske okrožne boln. blagajne. Nasedli so jim tudi nekateri delavski zastopniki. Nas gospod Kocmur ne briga veliko, kar ima s stranko, ki ga je kandidirala, to je stvar stranke. Kar se tiče dijet in nagrad, je p& to stvar načelstva bolniške blagajne, ki je te nagrade delila. Če so se vršile tam protekcije in nerednosti, bo naloga zastopnikov proletariata, ki bodo tam voljeni, da stvar preiščejo in pravično presodijo in če treba, strogo kaznujejo. Zaenkrat je pa ta zadeva postranska, in demokrati so jo napihnili, da^ bi zakrili velikansko, milo rečeno, špekulacijo z delovskim premoženjem.
Delavstvo stopa v neodvisne strokovne organizacije z idejo, da z združitvijo postane močan faktor, ki bo to svojo moč zastavil proti kapitalističnemu izkoriščanju, ki bo branil interese proletariata in bo deloval z vsemi silami, ki so mu na razpolago nato, da se današnja krivična nadvlada enega razreda onemogoči za vedno s tem, da se zatre razrede in zgradi novo družbo — socialistično družbo, ki bo onemogo-čevala vsako izkoriščanje.
Malenkostna vsakdanjost nam zakriva mnogokrat naše vodilne misli. Vsled vsakdanjih skrbi često pozabimo na glavno nalogo. Gremo brez misli naprej in pozabljamo, kam gre naša pot; zato moramo iti brezobzirno preko vsakdanjosti in pogledati, kakšna so naša načela in kak je naš cilj.
Bistveno načelo neodvisnih strokovnih organizacij je samopomoč, združenje delavnih sil in sredstev delovnega ljudstva, za dosego skupnega cilja, ki je, osvoboditev prole-tarijata iz okov gospodarske odvisnosti potom socialističnega družabnega redu.
Poglejmo kako se ta načela uresničujejo v nekaterih strokovnih organizacijah in od nekterih sodrugov. Koliko jih je, ki nočejo vedeti, da so dolžni sodelovati s svojimi silami in sredstvi! Oni so za skupnost, kadar jim gre za dobiček, oni so za solidarnost, kadar so prepričani, da jim ni treba nič žrtvovati. Za časa železničarske stavke v aprilu 1. 1920 so bili nekateri n. pr. že po tri dni zapisani pri načelniku postaje, da so voljni delati pod vsakim pogojem; na shodih štrajkujočih delavcev pa so kričali »da le vstrajamo do konca, nihče naj se ne vpiše, nihče naj ne gre delat!« in veselo so si meli roke, češ, »pri gospodih sem čist. oprati se moram še pred sodrugi«; kaj so ti ljudje? Milo rečeno — izdajjce!
Da si moremo vzajemno pomagati, se moramo organizirati, združiti. To pa zahteva od nas, da podredimo svoje osebne interese interesom skupnosti. Če hočemo uresničiti svoje cilje, moremo biti solidarni, ker le skupnost nam daje moč; skupnost pa zahteva od posameznika naj večjo požrtvovalnost in jekleno voljo.
Dvigniti nas more le spoznanje in zavest skupnosti; misel, kaj bo vse lahko organizacija dosegla, če
bom tudi jaz njen član in bom po svojih močeh pomagal v družbi z ostalimi graditi fundament organizacije, ki naj bo orožje in opora tisočev in tisočev trpinov, ki jih tarejo iste nadloge in ki imajo iste želje in cilje. Ta zavest mora biti vkoreninjena
v vsakem strokovno organiziranem članu, to je strokovna disciplina.
Pred vojno so bile tudi pri nas za takratne razmere močne strokovne organizacije, ki so izvedle marsikatero borbo. Prišla je vojna, z vsemi svojimi grozotami. Ko so prišli po 5. letih na svoje domove, so prišli med njih zaupniki starih strokovnih organizacij, ki so se po večini »borili« doma. Proletariat je bil truden in volja za podrobno delo v organizacijah je bila malenkostna. Stare delavske voditelje je vlada imenovala v začasno narodno predstavništvo, začeli so vleči dnevnice in hoditi na študijska potovanja po svetu, nekateri so celo postali ministri... Delavstvo je začelo v svoji naivnosti premišljevati, kako to, da so ti prejšnji revolucionarji čez noč postali mežnarji z legitimacijo, in začelo je premišljevati, kako korist ima proletariat od sedanjega delovanja teh gospodov? Gospodje so začeli najprvo razlagati delavstvu »saj
vi ne razumete našega dela. vi niste dovolj zreli za to, itd« ter so kone-
. čno začeli groziti in s policijo so nastopili proti delavstvu, o čemur bi znali marsikaj povedati hrvatski in srbski sodrugi, kako so jemali delavske domove in kako so naenkrat dobili zopet v roke strokovne organizacije, ali vsaj njih arhive in premoženje. Delavstvo je bilo proglašeno za protidržavno, ker je postalo nevarno za stolčke teh gospodov ministrov n. r. itd.
Spominjam se, kako se je včasih pobiralo po shodih ali ko so zbirali sodrugi po krajcarjih s klobukom v roki, da smo dobili denar, za to ali ono akcijo. To so bili blaženi predvojni časi, ko je pokret še bil zdrav, ko je še vladalo popolno zaupanje med člani, zaupniki in voditelji. Kakor hitro pa so začeli hoditi bivši sodrugi v Pariz, v Ameriko in na agitacije za plebiscit na Koroško itd. za vladni denar, ni bilo več edinstva in sloge. Ako se je reklo kakemu preizkušenemu sodrugu, da to početje 111 delavsko in umestno, se nam je reklo; »Vi tega ne razumete, mi smo preizkušeni, stari lisjaki.«
»*
DELAVSKE NOVICE" izhajajo vsak petek.
Uredništvo in upravništvo: Turjaški trs 2.
Letna naročnina .  .............................120	K
mesečna naročnina................................12	K
Posamezna številka 3 K.
Tako pride sebičnost, pride zavist. Dvigne se duh nediscipline: »Ne bom služil! dvigne se duh sebičnosti:	»Ne bom delal za' druge!
Glejte ga, samo za svoj mlin vode gradi: Vsak zase, Bog za vse!« Tako je postalo to pri nas kri in meso. Disciplina je bila zrahljana. Nezaupanje med delavci in zaupniki vzbujeno. Konec je bil — izdani sino bili še bolj ko prej na milost in nemilost buržuaznim lakajem.
Zato moramo vedno in vedno ter povsod povdarjati: Disciplina v strokovnih organizacijah je predpogoj vsakega uspeha. Zato je potreba, da pokažemo na žalostno preteklost, ker ne smemo molčati, da vidite vi vzroke, ki so privedli do zrahlanja discipline. Potreba je pokazati na napake, ki so jih »naši bivši, preizkušeni« zaupniki napravili, da se bodete varovali napraviti iste napake, ki so že enkrat do temeljev pretresle naše strokovne organizacije. Iz napak se delavstvo uči. kaj mora storili in česar ne sme storiti, če hoče, da bo gibanje ostalo močno, sposobno za velike cilje, ki jih ima. Zaupanje in odkritosrčnost med delavci in zaupniki je predpogoj za vsako delo. Če imaš kaj proti takemu zaupniku, povej mu to v obraz na shodu, kritiziraj ga v njegovi navzočnosti, to je pravilno postopanje, ne pa zahrbtno zabavljanje. Zaupnika morajo vsi člani v njegovem delu podpirati, morajo ga v vsem obveščati in izvrševati njegova navodila. Kadar volite zaupnike, glejte, da volite ljudi, ki so vredni vašega zaupanja proti njim in ne ovirajte njihovega dela, z neumestnim sumničenjem. Tako ravna discipliniran član strokovne organizacije, kake pravice in dolžnosti ima. Zaupanje tned delavci in zaupniki, je temelj discipline, ki izvira iz spoznanja solidarnosti proletariata. Le zaupniki, ki jih bodete v njihovem delu krepko podpirali, ki jim bodete dajali vse podatke. popolnoma resnične, zaupniki, ki jim bodete zaupali, ali s katerimi bodete tudi vedno v najožjem stiku, bodo lahko dosegli kaj za vas.
Strokovna zavest vsakega člana pa mora biti tem bolj razvita, ker stoje razredne neodvisne organizacije v najljutejšem boju s kapitalizmom. Kapitalisti dobro vedo, da je v enotnih strokovnih organizacijah, ki stoje na izrazito razrednem stališču, ogromna sila. ki drobi verige in
Delavci v strokovne organizacije! Ta klic mora danes odmevati po vseh tovarnah in delavnicah, po vseh jamah in stavbah. Delavstvo, ki ni organizirano, si mora samo zapisati posledice svojega suženjskega stanja.
Ali kam naj grem? V katero strokovno organizacijo naj vstopim, bo danes vprašal delavec, ki prvič sliši besedo organizacije. Polno je organizacij, ki se imenujejo delavske organizacije in trde o sebi, da zastopajo delavske koristi. Samo poslušajmo! Tu imamo »Jugoslovansko strokovno zvezo«, ki trdi o sebi, da zbira krščansko misleče delavce. »Narodno socijalna zveza« trdi o sebi. da zbira narodno - misleče delavce. »Delavska Unija«, ki je nastala po razglasitvi zakona o zaščiti države, je nezakonski otrok demokratske stranke.
Ali so to prave delavske organizacije, ki imajo pred očmi samo delavske koristi? Niti ena izmed njih. Vse te Imenovane organizacijo so ali privesek klerikalne ali narodno socšjalne ali demokratske stranke. Predvsem stoje vse te organizacije na stališču, da si delodajalec in delavec nista nasprotnika, da lahko oba mirno in zadovoljno živita drug poleg drugega, z drugimi besedami, da delodajalec ni volk, ki hoče požreti delavca in se odebeliti na njegov račun. Te organizacije stoje na
ki bo vstvarila novo pravičnejšo človeško družbo. Kapitalisti dobro vedo, da so ravno razrednobojne strokovne organizacije poklicane, da zadajo kapitalistični družbi zadnji sunek. Kapitalizem je zato stopil v ostro borbo proti razrednim (ne mislim tu na žoite organizacije) organizacijam.	'
V	tem boju z moiohom moramo delavci gledati, da smo vsi v bojni liniji proti skupnemu sovražniku — kapitalistu. Zlasti pa je potrebno, da so na zaupniških mestih zavedni, prepričani in neoinadeževani sodru-gi. Največ nam škodujejo izdajice, prebežniki. ki jim je organizacija dobra, da se okoristijo na razne načine in potem več tiečejo nič vedeti o organizaciji. Čim bolj važno mesto je zavzemal tak človek, tem bolj se zgraža delavstvo nad njim in ne pozabi tega kmalu. Skoda, ki jo taki uskoki napravijo organizacijam, je večja, kakor si navadno mislimo, ker utrjuje mnenje »priložnost naredi tatu«. Delavstvo zgubi zavoljo takiii elementov zaupanje tudi do poštenih sodrugov, če hočejo delavstvu še tako dobro, ker vidi v vseh le ljudi, ki se hočejo po delavskih hrbtih povzpeti navzgor in potem prodati delavske interese.
Ati delavstvo ne sme omagati, ves svetovni proletariat se bori za uresničenje davnih teženj in preizkušenih zahtev skupne proletarske armade. Stran s slabostjo in malodušnostjo! Če hočemo, da zmaga načelo: Kdor dela naj tudi je! Rabimo silnih, razrednozavednih strokovnih organizacij. Vsak delavec mora biti strokovno organiziran! Vsak član strokovne organizacije se mora pokoriti in posvetiti vse sile razvoju svoje organizacije! Organizacija je mrtva oblika, članstvo ji šele ulije duha, solidarnosti, bojevitosti in medsebojnega zaupanja in podpiranja, ki je brezpogojno potreben, da se obranimo napada buržuazije in dosežemo končni cilj — socialistično družbo.
In na tej podlagi, sodrugi, združite sev močne, razredno - bojne strokovne organizacije. Vsak dela-sec, ki ni član razredne strokovne organizacije je begunec, ki je zapustil rdeči prapor naše svetovne, mednarodne proletarske armade.
Kakršni so vojaki, taka je armada. Kakršna armada — tak je njen uspeh.
stališču, da je bilo vedno tako, da so bili eni gospodje in drugi hlapci, da eni komandirajo, drugi pa morajo ubogati. Ker je bilo doslej tako, mora biti tako tudi v bodoče, tako pravijo te organizacije, kadar govoriš ž njihovimi voditelji. In ker ne morejo vsi komandirati, je gospodov malo, hlapcev pa veliko. Te organizacije se zadovoljijo s tem, da dobe njih člani malo večji kos kruha.
V	glavnem pa služijo te organizacije zgoraj omenjenim političnim strankam v svrho agitacije pri raznih volitvah. Te stranke jih denarno podpirajo in od njih so odvisne. Ker pa odločajo v teh strankah ravno oni, ki komandirajo delavcem po tovarnah in delavnicah, ki jih izkoriščajo s tem, da jim dajejo nizke plače, jih silijo delati več kakor 8 ur, pokličejo na pomoč žandarje, če se upro izkoriščanju, potem je pač jasno, da take delavske organizacije, ki so odvisne od takih političnih organizacij, ne morejo zastopati delavskih koristi.
Nasprotno, te organizacije so že opetovauo izdale delavce, ki so se borili za boljši kos kruha. Omeniti hočemo samo dva slučaja.
Ko so sc železničarji leta 1920 borili v celi državi za boljši kos kruha. takrat je glasilo Jugoslovanske strokovne zveze najhuje napadalo železničarje, jih denunciralo vse vprek kot protidržavne elemente in takrat-
ni železniški minister dr. Korošec, ki hodi kaj rad med delavce, je poslal nad železničarje vojake, da so z nasiljem nastopali proti mirnim železničarjem.
In voditelj zveze jugoslovanskih železničarjev, ki je. včlanjena pri Narodno socialni zvezi je ob priliki omenjenega štrajka pozval svoje člane, naj gredo delat, s čimur je izdal stavko iti javno pozival k stavkolomstvu.
Po dejanjih jih spoznaš, kakšne so te organizacije. O »Delavski Uniji« pa niti ni treba govoriti, ker o njej že vrabci čivkajo po ljubljanskih ulicah, da živi ta organizacija in njen list samo od denarja, ki ga dobiva od raznih demokratskih bank.
Novicah« govorili o neznosnem gospodarskem položaju slovenskih rudarjev in smo tudi objavili nove zahteve teh trpinov. Na zahteve rudarskega delavstva je dala Trboveljska premogokopna družba odgovor, da absolutno ne more dovoliti zvišanje delavskih plač, dokler ji državne železnice ne priznajo nove cene premoga, katero povišanje cen je bilo potrebno radi povišanja delavskih tnezd, ki se je dovolilo koncem januarja tega leta.
O	povišanju cen premoga je rudarsko delavstvo mnenja, da bi vsako zvišanje cen premoga imelo za posledico, da bi po poteku par mesecev ne bilo vsled nanovo narasle draginje oškodovano le delavstvo samo, temveč tudi drugi stanovi cele države, ker bi draginja zopet narasla, ter bi bilo delavstvo, kakor tudi ostali državljani dosti na slabšem, ter ne more dovoliti zvišanje cen premoga, dokler se natančno ne ugotovijo produkcijski stroški Trboveljske premogokopne družbe, katera bi tudi tedaj, če ponovno zviša svojim delavcem mezde imela najbrž še veliki dobiček.
To je sicer tudi mnenje širše javnosti, in da nam se ne reče, da smo pri razmotrivanju stvari površni, navesti nam je sledeče:
Predsedstvo pokrajinske uprave za Slovenijo v svojem poročilu od 11. decembra 1921, št. 13913 naslovljenem na ministrstvo za šume in rude (glavna rudarska direkcija) v Beogradu zahteva:
Ponovno komisijoneino ugotovitev produkcijskih stroškov Trboveljske premogokopne družbe predlagam. ker so se culi glasovi, da je enketna komisija, ki je začetkom leta pregledala poslovanje družbe, ugotovila, da je mogla družba tedanje doklade dovoliti brez vsakega povišanja premogovnih cen, ministrstvo za šume in rude pa je z odlokom, z dne 6. julija 1921, n. br. 4878, vendar dovolilo znatno zvišanje cen. Javnost resno dvomi, da bi bil ta povišek upravičen. Istotako bo gotovo tudi sedanje povišanje naletelo na kritiko in odpor v javnosti. Treba Je vsled tega imeti jasne račune in javnost o stvari informirati.
Za slučaj, da bi ministrstvo vprašanje zvišanja premogovnih cen ne smatralo še zrelim za rešitev, naj odredi najprej in sicer takoj povišanje draginjskih doklad in »naloži trboveljski družbi takojšnje izplačevanje«.
To zahteva pokrajinska vlada, katera posebno podčrtava besede »Javnost resno dvomi, naletelo bo na kritiko. Treba imeti jasne račune itfl.« To kaže, da je pokrajinska uprava dobro in natančno o celi stvari informirana in če najvažnejše besede posebno podčrtava, ni to napravila brez gotdvih in jasnih dokazov.
Dne 10. maja t. 1. je bila deputa-cija rudarskega delavstva pri gospodu kraljevem namestniku I. Hribarju v Ljubljani in se pritožila proti postopku trboveljske premogokopne
Organizacije, ki so odvisne od meščanskih strank in zastopajo le na videz delavske koristi, v resnici pa ob vsaki priliki izdajajo delavsko stvar, take organizacije imenujemo rumene organizacije, ker so v služba delodajalca-kapitalista.
Teh rumenih politično odvisnih strokovnih organizacij se mora delavstvo varovati. Spoznati jih je lahko. Te organizacije imajo tudi svoje liste in sicer: »Novi čas« je glasilo klerikalne Jugoslov. strok, zveze. »Nova Pravda« je glasilo na-rodno-socialne zveze in »Delavski List« je glasilo demokratske »Delavske Unije«.
Kakšne morajo tedaj biti prave delavske organizacije?
(Dalje prihodnjič.)
družbe, katera na gori omenjeni način zavlačuje mezdna pogajanja rudarskih delavcev in je dobila odgovor, da državne železnice, oziroma ministrstvo železnic nikdar ne bo plačalo za premog cene, katere zahteva trboveljska premogokopna družba, »ker družba ima vedno dovoli dobička že pri teh cenah in razen tega, svobodne cene za privatne stranke.«
Tak odgovor daje povod, »da javnost vedno še bolj dvomi« in radi tega je tudi potrebno imeti »jasne račune« in je dolžnost merodajnih faktorjev, posebno pa rudarskega glavarstva, da si preskrbi te »jasne račune«, ker je itak zadnjič omenilo, da je treba enkrat začeti postopati po zakonu. Po zakonu je pa, da je treba rudarskim delavcem enkrat dati dostojno življenje. — Gospod rudarski glavar je na 17. maja 1922 deputaciji rudarjev izrecno rekel, da bo ščitil delavstvo in, da mu delavstvo ne sme predbacivati, da se postavlja na stran družbe.
Gospod rudarski glavar storite svojo dolžnost; tisoči rudarskih delavcev in družin bo vam hvaležno. V nasprotnem slučaju pa bo vas tisoče teh izmozganih trpinov proklinjalo. Torej pokažite svoje človeštvo.
Rudarski delavci so temelj industrije in gospodarskega življenja. Rudarji so dali za povzdigo gospodarskega življenja nešteto žrtev svojih življenj. Statistika ponesrečenih rudarjev se letno povišuje. Po teh ponesrečenih žrtvah so ostali tisoči nepreskrbljenih otrok. Njihovi očetje so dali svoje življenje za pridobitev črne hrane za stroje, parobrode in tovarne.
Ti otroci so brez vseh sredstev, vrženi so na pokvarjeno ulico, prepuščeni samemu sebi brez vzgoje, brez nadzorstva. Od njih postajajo navadno prostitutke in zločinci. Kdo je temu kriv? Kapitalist, kateri stremi za dobičkom in jemlje v svoje blagajne nadvrednost dela.
Ministrstvo za socialno politiko, vlada in širša jugoslovanska javnost molči o tem. Gospodje, ali vi nimate nič.človeškega čuta? Kaj bi ministri, odgovorni člani vlade in ostala jugoslovanska gospoda rekla, da se te strašne stvari pripetijo na njihovi družini, na njihovi deci? Gospodje, kje je ostal vaš demokratizem, kje je ostalo vaše človeštvo?
Ce bi v tem nadaljevali bila bi potrebna cela knjiga z več sto listi. Dolžnost je naša, da v tem oziru govorimo o najvažnejših stvareh in bomo v kratkih potezah razložili višino minimalne delavske dnine in začnimo z
hrano.
Hrana je človeku potrebna iz dveh razlogov: prvič, da poda možnost človeškqnm organizmu, da vsak njegov del možganov, živcev in v splošnem vsak del. kateri se v življenju in težkem delu izčrpa, popravi in ga pripelje ponovno v pravo stanje, drugič, da organizmu poda — ono, kar je potrebno, da stvori energijo — živo silo — potrebno za opravljenje gotovega dela.
M. L.:
Strokovna politika neodvisnih strokovnih organizacij.
n.
Na naslov Trboveljske premogokopne družbe in v vednost širše
jugoslovanske javnosti.
Dostikrat smo že v »Delavskih
Ker človeški organizem z hrano pridobljeno energijo črpa v obliki toplote, je običajno, da se vrednost hrane, katera zadržuje v sebi životno energijo, v potencialnem stanju meri s kalorijami (t. j. edinicami za izmero množine te toplote) ne pa kilo-gramoinetrom, kakor je to slučaj pri računanju moči v mehaniki. — Radi tega bomo tudi mi pri preračunan ju vrednosti hrane in moči. katero to daje organizmu, računali z kalorijami. Naš namen ni, da se natančno spustimo v detajle obrazložitve teh izrazov - kalorija in kilo-gramometra ker bi nas to peljalo dalj, kakor je naš cilj.
Koliko je hrane potrebno človeku za
l	dan?
Da na to vprašanje odgovorimo, je potrebno, da vemo. koliko je človeku treba, da vzame v sebe kalorij, katere se nahajajo v hrani.
Odrasli človek s srednjo težo 70 kg, mora, da dobi v sebe hrano, katera mu nudi sledeče količine kalorij :
Stanje v katerem se nahaja človek	Skupen potro.šek kalorija, katere treba nadomesti z hrauo	Na eden kg teže prihaja kalorij
Y odmoru	2502	32 V!
pri lahkem delu	2445	24 9
pri težjem delu	O š	4!'9
pri težkem deiu		18' —
dušikove sestojitie v splošnem) mast. (bolje rečeno mastne edinice, ker se tu razumeva vse mastne edinice. katere se dobivajo od živali ali rastlinstva. n. pr. svinjska mast. loj, goveja mast, olje, itd.) in ogljikovih hidratov. Te snovi — beljakovina, mast in ogljikovi hidrati — morajo biti v hrani predstavljeni v gotovi razmeri, od katere se ne sme mnogo odstopiti, da ne bi bilo na škodo organizmu in to je:	beljakovina in
mast morejo dati 16% od celokupne svote kalorij, ogljikovi hidrati pa-68 %.
To je v splošnih potezah odgovor na vprašanje:	koliko treba človeku,
da prinese hrane v svoj organizem. Preje, nego bi posebno omenili, kakšno hrano in v kateri obliki mora imeti delavec, se bomo ustavili pri hrani delavske grupe, katera se hrani najcenejše in preračunali bomo njeno vrednost.
Beseda je o stavbinskemu navadnemu delavcu, l ak delavec običajno vživa za zajtrk kruh, čebulo ali papriko, za kosilo paradižnike, čebulo s kruhom, za večerjo pa kuhani fižol ali kakšno podobno prikuho, praženo vedno pa brez mesa. Ob nedeljah vživajo taki delavci tudi malo mesa. Vrednost hrane takega vživa-nja in njena cena so razvidni v sledeči tabeli:
Tabela 1. Hrana navadnega stavb, delavca.
To so najmanjše količine za katere neki francoski pisci pravijo, da so dovolj oziroma zadostne, medtem pa mnogi bigijeniki poudarjajo, da delavec pri težkem delu črpa še večjo količino kalorij, katera gre do 5000, in tako delavci, zlasti fizični kateri delajo na dnevnem kopu, potrebujejo večjo količino hrane. Tak slučaj je pri delavcih, kateri delajo pri sekanju gozda. Taki delavci potrebujejo 75 kalorij po kilogramu svoje telesne teže in bi enemu takemu delavcu od 70 kg telesne teže bilo potrebno, da vzame v sebe hrano, katera mu daje čez 5000 kalorij. — Delo jamskih delavcev v rudnikih odgovarja naporu dela delavcev pri sekanju gozda.
Pojav »lahko« »težje« in »težko delo«* so relativni in nerazumljivi. N. pr. delavec, kateri vrši težje delo. črpa enako svojo moč, kakor oni. kateri težko dela, če mora od svojega stanovanja peš iti do delavnice po pol ure in več in začeti truden svoje delo. So tudi slučaji, da delavec opravlja enostavno delo in utrudi svoj organizem, in se tako delo spcializira kot navadno delo, vpeljano na nekoliko prostih pokretov in se smatra kot lahko delo, v resnici pa zahteva to delo veliki potrošek kalorij. Pripomniti nam je, da delo »nekvalificiranih delavcev ni vselej lahko delo, ampak je v večini delo takih delavcev težko delo. To moramo imeti pred očmi, če je beseda o kvalificiranim in nekvalificiranim delavcem.
Pri vsemu temu, bomo mi vzeli za podlago našega proračuna najmanjše količine kalorij. Na ta način se nam ne more predbacivati, da smo enostranski pri odreditvi minimalne delavske mezde. Raditega in vzemši v obzir prilike in okolnosti, v katerih dela naš delavec, bomo vzeli srednjo pot. da je enemu fizičnemu delavcu potrebno, da s hrano prinese v svoj organizem 3360 kalorij potencialne moči. 'I'a količina kalorij se mora pridobivati iz živilskih potrebščin, katere v obliki hrane nudijo človeškemu organizmu glavne sestojine: beljakovine, (bolje rečeno
Ih. A. Batoiller in E. Tresfont.
Oblika hrane
za zajtrk, obed in večerjo po 500 g črnega kruha, torej skupaj 1500 g paradižnika 500 g čebula 100 g paprika zelena
100 g
Prikuha:
fižol suh v zrnu, 60 g mast za začirt
D ££
sol in moka za zacin
105
45 1 6
1-3
12-5
Skupaj
124 g
1-8
0-3
0-9
4 5
15-3
čč 2
tb-p
795-
20-1
10'3
K h
60
50
S32-1
61
10
55
S
o
a.
O
■c "33 3 =
.5 «
- -h S
BS a
Vrednost te hrane v		kalorijah	
Skupaj kalorij 3820'4	4596	132 3	3228'5
v odstotkih ....	120	3-5	S4-5
potrebno je pa v odstotkih 		16 -	16 —	63'—
prebitek v odstotkih .	—	—	105
pomanjkljaj v odstotkih	4 —	12-5	’—
Strokovni pregled.
Konec stavke v delavnicah južne železnice v Mariboru. Dne 20. t. m.
zjutraj so se pri obratnem ravnateljstvu južne železnice v Ljubljani začela Pogajanja z zastopniki delavstva mariborskih delavnic, da se poravna kriza. Prišlo je do temeljnega sporazuma, na Podlagi katerega so sc mogla pogajanja
pravico, začasno 200 do 250 dinarjev, dočim se ostanek izplača kasneje. Glede povračila mezd za čas, dokler je trajala pasivna rezistenca, oziroma za čas izprtja, se je dosegel sporazum v tem zrnislu, da se rešitev tega vprašanja prepusti civilno sodni poti. Na podlagi doseženega sporazuma se je delavstvo 20. t. m. zjutraj polnoštevilno zopet vrnilo na delo.
Lesni delavci. Ker draginja raste od dne do dne, so bili tudi lesni delavci prisiljeni, zahtevati povišanje mezd. 16. maja so se vršila pogajanja med zaupniki lesnih delavcev in delodajalci. Po dolgih pogajanjih so delavci dosegli 30 % zvišanje temeljnih plač. Lani so dosegli že 40 %, zvišanja temeljnih plač. Temeljne plače so:	10 do 10 kron 50,
11 do 1! kron 50 in 12 kron na uro. Vsem delavcem, ki so že prej imeli po
12 kron na uro, se zviša mezda na 13 kron 50 na uro, na gorenje temeljne plače dobe še 70 % povišek.
Dolžnost lesnih delavcev je, da vsi pristopijo v organizacijo in čim najbolj delajo, da se ta okrepi, ker le močna organizacija jim zagotovi boljše gospodarsko stanje. Temeljne plače in 70 % draginjski povišek ne odgovarjajo še današnji draginji. Šele, če dobite še 50 % poviška, bo plača nudila delavcu kolikor toliko, skromno sicer, a vendar človeško življenje. Sodrugi, to pa le.dosežete, če bodete vsi organizirani in če bodete izpolnjevali svoje dolžnosti proti svoji organizaciji. Zato vsi v strokovno organizacijo!
Resolucija
sprejeta na javnem shodu rudarskega delavstva v Kočevju, dne 21. maja -922.
Vsled nepopisnega terorja, ki ga izvaja Trboveljska premogokopna družba nad rudarji v vseh revirjih, posebno pa nad zaupniki delavstva in njegovih organizacij potom svojih uradnikov, ki v več slučajih sovražijo. kakor zagrizeni Vsenetnci, slovensko delavštvo, in ker so začeli v zadnjem času brez vzroka odpuščati iz službe naše najboljše sodruge, shod najodločneje protestira proti takemu brezvzročnemu odpustu, psovanju in šikaniranju, ki so jih zagrešili družbini uradniki in pazniki nad delavstvom.
Shod zahteva, da se v vseh takih slučajih odredi preiskava v vseh revirjih in pooblašča svojo strokovno organizacijo, Zvezo rudarskih delavcev, da v tem oziru ukrene vse potrebno pri nadležnih oblasteh, da tako izzivanje in šikaniranje delavstva od strani družbe prestane, krivci naj se kaznujejo in vsi radi takih slučajev odpuščeni ali kaznovani delavci prejmejo nazaj v delo in se jim da odškodnina oziroma zado-voljščina, ker rudarsko delavstvo ne more prevzeti na sebe odgovornost za posledice, katere bi iz tega mogle nastati.
Za resolucijo je glasovalo 300 (tristo) delavcev.
Kočevje, dne 21. maja 1922.
Dopisi.
Kakor je to iz gorenje tablice razvidno, taka hrana daje zadosti veliko količino kalorij, dočim soraz-rnera poedinih hranljivih sestavin (beljakovina, mast in ogljikovi hidrati) odstopajo zelo od normalne razmere. Ta hrana na ta način daje organizmu manj beljakovine, posebno pa masti, nego je to potrebno, dočim na drugi strani daje preveč ogljikovih hidratov. — Da bi že nevaren položaj od take hrane mogel razumeti, rekli bomo dve, tri besede v poedinih snovih hrane, potrebne za vzdrževanje ljudske tnašine.
Beljakovina (azotna snov) je potrebna organizmu za popravek in zgradbo krvnih stanic, katere se z življenjem organizma rušijo in tako rekoč uničujejo. Beljakovina služi zgolj za popravek in novo zgradbo organizma. Mast (mastne edinice v splošnem) so namenjene poglavitno za proizvajanje toplote. One dajo organizmu naj večji del toplote, zato, da se toplota ne bi pokvarila in za-menila v moč, katera vstvarja kretnjo.	(Konec	prih.)
nadaljevati v Mariboru. Ob petih popoldne jc bilo veliki množici delavstva, ki jc v Tvorniški ulici čakala na izid pogajanj, mogoče sporočiti izid pogajanj. Ker so bili državni železnici dovoljeni novi krediti za delavstvo in hkrati tudi južni železnici, bodo prejeli delavci na račun doklad, do katerih imajo
Jesenice; Dne 11. t. m. smo imeli z tukajšnjim podjetnikom mezdna pogajanja, pri katerih smo pridobili 20 %> poviška na plačo, kar je dalo povod jeseniškim pijavkam, trgovcem in mesarjem, da so šli z cenami vsakdanjih živi jenskih potrebščin prav izdatno zopet navzgor. Tem krvosesom ne zadostuje, da so od lanske jeseni prišli na svoj račun, brez prave utemeljitve in potrebe so zvišali cene živilom, kar jih je ostajalo še tukaj na Jesenicah, namreč odpadkom, vse drugo blago boljše kakovosti pa je šlo za blažene lire. Če pa poslušamo te naše verižnike. so pa od prvega do zadnjega tako grozno narodni, da vjamejo s svojo vnetostjo za narod še vedno kakega norčka, da jim verjame. Pri vseh teh malenkostnih, poviških delavskih plač pa ne preostaja delavcu in njegovi družini drugega, kot neskončno pomanjkanje.
Omeniti moramo tudi, da je pri mezdnih pogajanjih hotelo tukajšnje podjetje razveljaviti pogodbo glede zasilnega dela in tozadevne 95 9o plače, ter pri tem usiliti kvalificiranim delavcem, kateri so prisiljeni radi pomanjkanja dela opravljati zasilna dela izven svojega obrata, plače najnižje kategorije, katere so navadne na prostem, kar se dogaja največ v zimskem času ter so pri tem izpostavljeni vremenski hudomušnosti.
Morda se podjetniku zahoče pri tem prihraniti izdatke na račun delavcev, kateri so prisiljeni, da uradnikom in in-ženjerjem žagajo drva kakor tudi obdelujejo vrtove, kar seveda podjetju ne prinaša nikakega dobička, čemur pa delavstvo ni krivo.
Svetujemo gospodu generalnemu ravnatelju Nottu, da v bodoče, kadar naleti na slučaj kakor se je dogodil v Drenovcu, ko sta dva delavca kopala za vodovod g. Galaschu, in kateri stane tisočake, da delavce vpraša, zakaj ne delata in kdo jima daje povelja. Dalje svetujemo vodstvu podjetja, da naj odvzame omenjenim inženjerjem zemljo, katera se obdelava na račun podjetja, in katera služi omenjenim za »luksus«, ter naj razdeli dotična zemljišča med delavce, kateri so jo pripravljeni sami obdelavah.
Protestiramo pa, da bi se nam na račun takin zasilnih del, kateri koristijo le privilegirancem podjetja, odtrgavalo plače, katere so že itak tako malenkostne v primeri z draginjo, ki od dne do dne narašča.
Vsem jeseniškim trpinom pa kličemo:	Vsi	v	enotno	fronto	proletariata,
proti enotno združenemu kapitalu!
Več delavcev.
Trbovlje. V nedeljo, dne 7. maja sc je vršil veličasten pogreb sodruga Vre-tenarja Antona (zaupnika Zveze rudarskih delavcev) in sodruga Kuharja Jožefa, ki sta se ponesrečila v noči od 4. do 5. maja na Dobrni. Oba' sodruga zapuščata žene in nepreskrbljene otročiče. — Pogreb teh žrtev brezobzirne kapitalistične eksploatacije se je udeležilo 3000—4000 oseb, delavstvo korporativno z rudečo zastavo, delavska godba in pevski zbor Zveze rud. delavcev. Pred odprtim grobom sc je poslovil sodrug Rafanelli, ki je v globokem in pomembnem govoru orisal proletarske zasluge in vrline padlih sodrugov ter ostro opisal sistematično ubijanje proletariata v trboveljski klavnici.
Gospodu župniku ta govor ni bil po volji, ker govornik ni govoril o Bogu in hudiču ter o peklu in o raju, ampak jc risal le pekel na zemlji, ki so ga prisodili bogatini delavskim trpinom. Gospoda župnika je to tako razburilo, da je čutil potrebo dajat navzočim rudarjem navodila, kako naj bi se po njegovem mnenju rešili iz svoje bede in jim je za njihovo težko, naporno delo ob-ljuboval — raj po smrti. Črni gospod je hotel sveti trenutek pogreba uporabiti za svojo agitacijo, kar je navzoče delavce izzvalo, da so nekateri začeli delati medklice proti temu nedoslednemu propovedniku, ne Kristovih naukov, ampak klerikalizma. Le	hladnokrv-
nosti sodr. Rafanellia gre zahvala, da je preprečil kak večji incident. Priporočamo pa gospodu v črni suknji, da opusti drugič agitacijo v takih momentih, ker ga bo sicer delavstvo samo odvadilo teh čudnih navad.	Naj ve gospod, da delavstvo nima	prav nobe-
nega zaupanja v cerkev, ki je vedno podpirala, ne kakor nekdaj Krist — zatirane. ampak le izkoriščevalca.
Delavci.
Trbovlje. Pri nas se nesreče vedno množijo. Posebno pa na dnevnem kopu. Pa vsaj ni čuda, ker nimamo izšolanih paznikov. Imamo paznike, ki so izučeni za prav različne poklice:	n. pr. me-
sarje, oštirje, natakarje, enega bivšega prekupčevalca perutnine, konjske hlapce, pastirje, ki so pa morali vse drugače skrbeti za svojo živino nekdaj, kakor danes skrbijo za delavce. Le 2 do 3 pazniki so obiskovali rudarsko šolo. Dolgo smo molčali o teh razmerah, ali ker se vsled nevednosti teh ljudi vedno množc nesreče, smo prisiljeni obrniti se na javnost. Navedli bi lahko celo vrsto nesreč, ki so- se zgodile zadnje čase, naj zadostujejo za danes le najtežje. Še ni leto, kar se jc ponesrečila delavka Š., ki je v bolnici umrla še isti dan. Delavcu R. je bila zdrobljena
noga, tako, da je še vedno popolnoma dela nezmožen. Pred kratkim časom sta bila ubita zopet dva delavca, družinska očeta. In vedno so te nesreče pri gonji, kadar ima Trb. premogo-kopna družba na razpolago par vagonov za premog. Tedaj tekmujejo pazniki med seboj, kdo bo delavce bolj podil, da bi več vozičkov odposlal na separacijo. Ne pazi pa nihče na to, da pri tej naglici vedno grozi pesek in gramoz, da zasuje delavce. Za to nevarnost so gospodje pazniki slepi, čeprav se jih je že večkrat na to opozorilo. Če se pa dogodi nesreča, seveda niso krivi pazniki oz. družba, ampak vedno ponesrečenec. Zadnji čas je, da se rudniško glavarstvo in obrtno nadzorni-štvo pobrigajo za te vedno se množeče nesreče v trboveljskih rudnikih.
Delavci.
Škofja Loka. Delavci tovarne »Še-šir« opozarjamo gospoda 1. F., naj pomisli, da je sam delavec ter naj pušča nas druge delavce pri miru. Naj neha hoditi po ravnateljskih pisarnah in to-žariti sodelavce. Naj služi rajši svoj kruh pošteno s svojimi rokami, kakor pa z jezikom. Vsak naj najprvo pometa pred svojim pragom. — Našo strokovno organizacijo pa naj pusti pri miru, ker sicer bomo ž njim govorili bolj jasno in na drug način, če ne bo miroval.
Zavedni delavci tovarne »Šešir«.
Škofja Loka. Dotični gospod iz Škofje Loke, ki se vedno tako hudo drži proti delavcem se prav težko vozi med delovnim ljudstvom. Svetujemo mu, naj si vzame listek za 1. razred, pa bo prost nas umazanih trpinov.
Radeče pri Zidanemmostu. Tukajšnji mesarji so že popolnoma
zgubili z vida namen, kateremu bi po svojem poklicu morali služiti, namreč: oskrbovati ljudstvo z mesom. V njihovih glavah roji edino le še kšeftarenje. Delovno ljudstvo bi se ne ustavljalo pri teh častilcih ma-mona in bi jih ne motilo v njihovem paganstvu, ker je pa po sedanjem družabnem redu tem individuom izročena na milost in nemilost oskrba ljudstva z mesom, se to njihovo nesmiselno počenjanje ne more ravnodušno gledati. Dokler so mesarji stali še pod nadzorstvom draginj-skega odbora občine, je bilo ljudstvo kolikor toliko zavarovano pred orgijami teh mamonistov, potem pa, ko je bil ta odbor proti volji ljudstva odpravljen, so pa popolnoma razbrzdali in v kratkem času navili ceno mesu od 24 kron na 52 kron pri 1 kg. Kmetje so pa na zadnjem sejmu v Loki, 22. t. m. ponujali živino po 22 kron kg. Mesarjem se pa • zdi dobiček še vse premajhen, ter poskušajo s pasivo cene mesu še bolj naviti. Ker je pa oskrba ljudstva z mesom zadeva splošnega interesa, spada ta stvar pod zakon in javno kontrolo. Samo s plačevanjem koncesije in davkov še niso vse obveznosti izvršene. Ljudstvo mora imeti tudi garancijo, da bode z mesom redno oskrbovano, ako je živina na razpolago, ter mora imeti zakonsko zaščito pred samopašnim izkoriščanjem poedinih pohlepne-žev. Zato zahtevamo, da se v tem oziru napravi red na en ali drugi način, ker k državnim dajatvam moramo vsi prispevati. — Prizadeti kmetje in delavci.
Dnevne vesti.
Bolgari so siti VVranglovcev.
Dne 18. t. m. je bolgarska komunistična stranka priredila po celi državi protestne shode proti Wranglovcem, ki so pričeli v zadnjem času precej oblastno nastopati, sc organizirali in hoteli igrati ulogo države v državi. Bolgarski vladi ta objestnost VVranglovcev, ki jih je sprejela izrecno kot begunce, nikakor ni bila po volji in je te protestne shode dovolila. Glavni protestni shod se je vršil v Sofiji, kjer je večtisočglava množica odšla pred stanovanje voditelja Wranglovcev in zahtevala od njega, da naj vsi vojaki Wrang-love armade odidejo iz države, prej pa da se dado razorožiti. Ko je množica prejela na svojo zahtevo negativen odgovor, je vdrla v hišo. Med tem pa so navalili na njo oboroženi \Vranglov-ci in pričeli streljati. Vsled tega se ie
vnela prava bitka, v katero so posegli bolgarski orožniki, ki so Wranglovce koncčno razorožili. Meje Bolgarije so odprte. Dasiravno vesti o revoluciji ne odgovarjajo resnici, vendar je treba po-vdariti, da vlada v Bolgariji velik nered in vznemirjenje, ki raste dan na dan. Z nestrpnostjo pričakujejo vrnitve Stambulinskega.
Iz Bolgarije sta bili izgnani še dve skupini NVranglovcev. Policija je dobila nalog, naj aretira še 30 oseb, ki so zapletene v afero Samohvalov. General Vodnjatinov je prosil za dovoljenje, da sme potovati v Jugoslavijo, česar mu pa vlada ni dovolila, ampak ga izgnala v Carigrad. Ministrstvo za notranje stvari je sklenilo internirati vse ruske begunce, ki s svojim postopanjem ogrožajo javni red. Rusi, ki stanujejo v vojašnicah, se imajo odstraniti
in nastaniti v oddaljenejših vaseh in mestih. Tam naj se preživljajo z lastnim delom, dokler se ne povrnejo v Rusijo.
Ruska vlada za amnestijo komunistov v Jugoslaviji.
Cičerin je bil povodom pogajanj v Genovi zahteval, da jugoslovanska vlada ne le preneha s preganjanjem komunistov, ampak da se morajo tudi radi napada na kralja obsojeni komunisti pomilostiti. V tem slučaju je ruska vlada pripravljena, da dovoli našim državljanom v Rusiji povratek v domovino. Podrobnosti o teh pogajanjih bo podal zunanji minister dr. Ninčič, ko se vrne v Belgrad. Zato vlada z ukazom o amnestiji povodom kraljeve poroke še čaka.
Volitve v generalni svet na Francoskem.
Končni uspeh zadnjih volitev v generalni svet na Francoskem je naslednji: konservativci 155, zmerni republikanci 634, radikalci in socialistični radikalci 581, zedinjeni socialisti 90 in komunisti 31 sedežev. Konservativci in zmerni republikanci so izgubili 35 sedežev.
Ljubljanski občinski svet je razpustila pokrajinska vlada. Ravno tako je razpuščen upravni svet • ljubljanske mestne hranilnice. »Slov. Narod» trdi, da je občinsko zastopstvo glavno razpuščeno zavoljo mestne hranilnice. Glavni vzrok bo pa seveda ta, da de-mokratje več niso gospodovali v Ljubljani in da se je začela izvajati, sicer v zelo lahni meri politika, ki ni bila všeč »Zvezi industrijcev« in »Društvu hišnih posestnikov«. Naloga proletariata bo, da v jeseni, pri novih volitvah postavi skupno listo proletarcev, delavcev, uradnikov, nameščencev pa naj si že bodo krščanski socialisti, soc. demokrati, komunisti, narodni socialisti ali anarhisti, ki bodo šli na magistrat z jasnim komunalnim programom. Novi občinski svet bo moral vladati proti buržuaziji, proti verižni-kom in bankirjem in skrbeti za interese proletariata. Proti hišnim posestnikom za pravice najemnikov. Tedaj pa bo gospodi iz jutrove dežele odklenkalo na vekomaj. Amen.
VVrangiovci in Or junci (to je ht-
goiašisti) so na zadnjem občnem zboru Jugoslov. akad. podpor, društva pokazali, kaj znajo. Ko je nek akademik napadel upravo, da troši denar za Wranglove oficirje, ki itak molzejo že dovolj žepe naših državljanov, so začeli napadati mirne akademike. V/ranglovci z nagajkami (s katerimi so svoj čas tepli za časov batjuške carja ruske delavce) vrli Jugosloveni pa so kar streljali. Lepa družba. Tako
se širi jugoslovansko iti vseslovansko bratstvo!
Wrangel inspierra. Zadnje dneve imamo priliko opazovati po ljubljanskih ulicah razne ruske »polkovnike« v polni bojni opremi s sabljami in samokresi. Zvedeli smo, da so to člani štaba »gosta« jugoslovanske vlade generala Wrangela. Wrangel inspicira ■svoje čete, ki zaenkrat, ko nimajo prilike klati ruskih kmetov in delavce.v, stražijo naše meje pred tihotapci. Ta-' ko je 20. t. m. inspiciral v Mariboru, potem v	Jesenicah,	Logatcu, itd. V
Ljubljani so člani njegovega štaba bili priglašeni kot trgovci. Kaj pomenijo te inšpekcije? Kaj je to dovoljeno tudi drugim »gostom« v	naši državi, da.
potujejo v polni bojni opremi in da imajo desettisoče vojakov ( v naši uniformi sicer) pod orožjem? Kako to, da imajo Wranglovci na ljubljanskem vseučilišču, ki sicer v pijanosti nadlegujejo ženske po gradu in olepšujejo park po	velikonočni	slavi, pavšalno
dovoljenje za nošenje orožja? Ljudstvo je teh ostankov »carske slave« sito, in dolžnost vlade je, da jim kmalu pokaže vrata! Zakaj so tiste ruske kadetnice v naši državi? Kam bodo šli ti oficirji carja, ki nima ped zemlje? Čudno se to vjema z izjavami gospoda Kumanudija v Genovi.
Preganjanja v Valjevu. 3. maja so zaprli sodruga Gjoriča, brivskega pomočnika	in tajnika	medstrokovnega
odbora v Valjevu. Čez tri dni so ga iz Valjevskega zapora odpravili v Beograd. In zakaj? To ne ve niti policija. Čez par dni je bil pregnan v rodno mesto Mol v Bački. Iz svoje občine je imel vse potrebne dokumente in to zelo dobre, ali Valjevski policiji niso zadostovali, ker so ga, ko se je vrnil zopet v Valjevo, pregnali ponovno v Mol. To je pravi škandal policije v Valjevu, ko misli zato dobiti dober popis od vlade. Le v neurejeni Jugoslaviji so še mogoče take stvari, zato je tudi sodrug Gjorič, ko je videl, da niti policija sama ne ve, zakaj ga goni, napisal odprto pismo na ministra notranjih zadev, kjer ga prosi, naj mu pojasni to škandalozno postopanje ali pa naj pokliče valievske oblastnike na odgovor!
Za gladujoče Ruse so darovali: Josip Žagar, nabral v Koroški Beli za I. maj 669 Din. — Prevc Edvard 5 Din. — Inglič Kancel 2 Din 50. — Skupaj 676 Din 50. — Prejšnje 3544 Din 75. — Skupaj 4221 Din 25.
Za tiskovni sklad: Skok Ivan 1 Din. Kiršner 2 Din. Novak 5 Din. Čepelnik
2	Din. 50. Pokovec 1 Din. Erbežnik 1 Din. Inglič Kaucel 2 Din 50. Skupaj 15 Din.
letniki.
Spomini na polpreteklo dobo.
(Konec.)
V mali sobici, v pritličju orožniške postaje smo se videli — kot ujetniki. Obstal sem pri vratih, z očmi sem objel vso sobo, pogled je šinil iz enega obraza tovarišev na drugega.
Zbiti, trudni in bledi so bili njih obrazi, kri jim je zginila, v vseh očeh je bilo nekaj groznega, nekaj nerazumljivega, bil je posmeh življenja. Gledali so kakor na smrt obsojeni. Pogledi so kakor šivanke zbadali mojo dušo.
V bolesti in grozi se je razklalo moje srce, zašklepetal sem z zobmi, z mukami in največjim trudom jecljajoč zakličem na glas: »Da ste mi zdravi, svobode borci!«
<>Tiho, tu ne smete govoriti, ste sami komplici skupaj,« mi zakliče straža z osornim glasom, držeč v rokah nabasano puško z nasajenim bajonetom.
Bilo je že prepozno! Kakor pomladno solnce, ki budi naravo iz dolgega zimskega sna, tako jih je vzdramil pozdrav. V ugaslih očeh se je vzdignila tiha pesem, močni akordi »Te Deum« so zaplavali nebu nasproti. Žalost je izginila iz obrazov in preko ustnic je šinil posmeh — misel na kritično situacijo ni nobenega več nadlegovala. Sedeli smo mirni, tihi in nemi. Po sobi sc je valila tihota, iz vseh kotov je z zaprtimi očmi gledala na nas pošast — dolgočasje. Ure so počasi tekle, bilo je tiho kot v grobu. Minula je ena, druga in že tretja ura, sedeli smo še naprej.
Videl sem z zaprtimi očmi vse okrog sebe, slišal ropot vozov na cesti, brliz-ganje lokomotive, krik drvečih in igrajočih otrok na cesti, a ganil se nisem. Zaspanec me je na rahlo ogrnil z mehko odejo preko mojega života. Naše duše so se tiho pogovarjale, pomenkovale so se med seboj o svojih dragih tovariših, ljubečih ženah, otročičih, starših, bratih in sestrah. Tih in svečan je bil ta pogovor, globoko in neskaljeno je ležal kot jezero, počivajoče pod goro, ki ga boža solnce s svojimi žarki.
Poldan je zazvonilo v cerkvah, zatulila je rudniška sirena, naznanjajoč sužnjem čas opoldanskega odmora, da povžijejo uborna kosila.
»Vstanite«, se izza vrat začuje rezek glas eskorte. Vzdignili smo se trudni Lz trdih klopi in ležišč, udje so nam odrevenili od dolgega mirnega sedenja. Okorno stopajoč in opotekajoč se, stopili smo pred hišo. napravili vrsto — dva po dva - pred nami dva in zadaj trije orožniki, oboroženi do zob, kajti peljali so — komuniste, v zapore celjskega sodišča.
Vsa igra nam je bila neznana; igrali smo vlogo na svetovnem odru, ne vedoč za njo; čas iti režim je zahteval, da jo igramo.
Stopali smo resno z povzdignjenimi glavami po prašni cesti, objelo nas je opoldansko solnce, a v srcu je tolklo z razbeljenim kladivom, besede: »sedaj gremo —• a kedaj nazaj pridemo!« Na ulici nas je čakalo brez števila ljudi, glava ob glavi, lice ob licu, spoznal sem vse. Bile so ženske, otroci in moški in
vsa ta množica in drugi ljudje, ki so nas srečavali na potu so se ustavili, ter nas gledali z boječim, zvedavim pogledom, in šinil je trepet, od ust do ust jc šlo: »sedaj jih peljejo.«
Stopali smo resno in v redu po cesti naprej, kot vojaki na maršu, kmalu smo bili na postaji, kjer nas je pričakovala zopet skupina ljudi. Videl sem znane obraze (hvala Vam, sodrugi in sodružice, ki ste prihiteli, da se vsaj v duhu poslovimo.) Slika se mi je vtisnila za vedno v dušo. Kakor orkan, ropotajoč, prldrdral je vlak; stopili smo v vagone, slišal se je pisk lokomotive, zacvilila so kolesa, vlak se je začel pomikati, polagoma, a vedno hitreje. Pogled mi je švignil skozi okno na po-staio, kjer se je že ta čas nabralo mnogo ljudstva; gnetli in prerivali so se navskriž a molčala je množica - -črna delavska armada. Zamahnil sem z roko v zadnji pozdrav in oni so me razumeli. Kakor, da bi se kamen odvalil z njihovih src, tako jim je odleglo; zafrfotali so bdi robci žensk, klobuki moških so švignili v zraku, začul se je glasen klic: »Zdravstvujte, borci! Do svidenja!« Plamen navdušenja je prešinil vso to mrtvo množico (nas se je tudi prijelo), ki nas je gledala z okame-nelimi lici, na stežaj odprtimi očmi, ka-zoč golo belino. Zaslišali smo glasne, navdušene klice, ki so kakor cona spreletavali naša telesa; čuli smo glasno ihtenje, ihtenje trpečih duš; solze so vrele kot studenec iz globin zemlje.
Kot pošast je sopihal demon vlak in nas peljal v nepoznan tuj kraj!
Obšla me je strašna utrujenost, oči so mi padle vkup; sanjal sem. Zazdelo se mi je, da imam peruti, da plavam v zraku, pod nebeškim obokom nad zelenimi travniki, pisanimi polji, črnimi gozdi; bilo mi je toplo okrog prsi.
Brzo je vlak prevozil progo; vzbudil me je močan ^nnek, bili smo na cilju.
Solnce je že zatonilo za goro, naša telesa je objel večerni mrak, hlad in noč se je naselila v naše duše.
Še ni minula ena ura, smo bili že vsi preoblečeni iti preiskani in vpisani v razne uebele knjige; dali so nam umazane jetniške čepice, podobne šaj-kači, s studom in z nevoljo smo z njim pokrili naše glave. S tem oblačilom in z lesenimi žlicami (dobil sem tako, ki .ie bila že vsa ogrizena) oborožene so nas jetniški pazniki peljali po temnih hodnikih in strmih, napol podrtih stopnicah visoko, skoraj pod streho, v cc-lice — moderne grobove. Zaprli so me v celico, bil sem sam — živ človek v zidani rakvi. Stresel me je mrak, pogledal sem skozi okno, videl sem nebo; zagledal sem zvezde in te zvezde so bile tako bele, tako majčkene, kakor kresnice, stale so tam, tesno druga ob drugi, smehljale so se mi. Visoko na obzorju se je dvigala zvezda večernica v svoji krasoti, hitela je nad zvezdami naprej, da mi ne zamudi izročiti blagoslov in voščiti »Lahko noč!«
Iz duše se je izvil globok vzdih, klic:	»Pridi zvezda moja, ne pozabi
name!«	Ante	Šantais.
Zvezna tiskam« y. Ljubljani.