-----    230    -----
178.
Razvitek gospodarstva.
Sedanje stanje gospodarstva prosvetljenih narodov se je razvijalo skozi stoletja, preden se je vzdignilo na sedanjo višino. Trebalo je mnogo časa, truda in napora, da so narodi dosegli to višjo stopnjo; eden je šel hitreje, eden počasi naprej, kakor so komu bile ugodne ali neugodne okolnosti. Neki učitelji gospodarskega nauka pišejo več stopenj v tem   napredovanju  z nižje na višjo.
Najnižjo stopnjo gospodarstva imajo ondi, kjer ljudje žive od lova in ribolova. Tu je človek do celega privezan na prirodo. Dokler je divjačine v gojzdu, rib v vodi, dokler je samoraslega sadja, dotle se žive; kedar zmanjka teh stvarij, začne se stradanje. Lovec ne gospodari po kakej osnovi, ne štedi in ne misli, kaj bode
jutri. Taki ljudje so surove čudi, kakor jim je surovo tudi gospodarstvo. Ne marajo za obiteljsko življenje, in ker se vedno klatijo za divjačino, tudi nimajo stalnega doma. Vsi se bavijo z istim poslom, in vsak misli samo na sebe; skupnih zadev in mejsebojne ljubezni ne pojmijo.
Druga stopnja gospodarskega življenja je pastirstvo (nomadstvo). Vsekako je pastir naprednejši od lovca. Živina je glavni predmet gospodarstva, ali človek je ne pokončava, temveč redi jo in kroti, čemur pa je treba truda, potrpežljivosti in neke osnove. Ukročena žival je njegovo blago in bogastvo. Tudi pastir ne stanuje na jednem mestu, ker je treba iskati paše čredam, ki ga hranijo, odevajo, in s čegar kožami trži. Ako je skrben in previden, pomnoži si blago, imovino, ki prehaja od očeta na sina. Pastir toraj poznajo last in nasledstvo. Da ne govorimo o drugih narodih, knjige stare zaveze pripovedajo o bogastvu Abrahama, Izaka in JaKoba, ker so imeli velike črede.
Pastirji so blažje čudi od lovca, cenijo hrabrost in odvažnost, laglje pojmijo višje ideje, in se zanje preje ogrejejo. Arabci 80 z vso silo svoje naravi osvojili Mohamedov zakon ter mu z mečem in ognjem dobivali pristašev. No tudi tu niso vsi jednaki: podnebje, osebine naroda, udomačena žival uplivajo na življenje in napredek pastirskih ljudstev. Pastirji v mrzlih krajih, odločeni z nepreglednimi prostori od drugih narodov, zelo so zaostali, dočim so semitska pastirska plemena v vsem naprednejša. Pastirska plemena imajo svojih poglavarjev, nekih uredb, ali vendar se njihova združevanja ne morejo nazivati državom v pravem smislu. Pravo živi v svesti naroda in po njem se sodi; ljubijo slobodo in neodvisnost; imovino svojo lahko prenašajo, zato se združujejo in v velikih krdelih navaljivajo v tuje zemlje. Zgodovina pripoveda dosta o takih navalih, na pr. Mon-goicev v Evropo, ob izseljevanju pastirskih plemen.
(Dalje prihodnjič.)