3°4
Fr. D.: Hudi časi.
vežejo Človeka s človekom, ude jedne družine med seboj in državljane vzajemno.
„Istina!" vpil je Sinur; „ne poznajo teh vezij."
„Janez Smolič!" obrnil se je Apert h kmetu, ki mu je stal najbliže in poslušal ga z odprtimi ustmi, „koliko davka ste plačevali pod staro vlado?"
„Osemnajst grošev, gospod."
„ Koliko plačujete sedaj r"
„Osemnajst frankov; a jaz ne zmorem tolikega davka."
„Miha Robas, koliko so vam plačali Fran-cozje, ko ste jim vozili cel teden živež iz Ljubljane do Novega mesta."
„Ne krajcarja ne", hudoval se je kmet; „še tepen.bi  bil kmalu, ko   sem  zahteval  denar."
„In vam, Jurij Matorec, so zažgali Fran-cozje hlev. Koliko ste dobili odškodnine:"
„Vesel bom, Če me puste zanaprej v miru", odvrnil je ta in zaklel.
„Taka je nova vlada", sklepal je Apert in navduševal zopet ljudi za starega cesarja in za

Zdravišče v Iki. (Po fotografiji.)
staro vlado, da so pozabili pastirskega lista in župnikovih besedij in burno pritrjevali, ker se jim je tožilo po starih navadah in so sovražili novo vlado. Naročal jim je Apert, naj se pre-skrbljujejo z orožjem, ker ga bodo nemara kmalu potrebovali.
„Sedaj bi bil čas!" menil je Sinur, „ko so se uprli MetliČani in Kočevci in ko je odšel general iz mesta." Apert je ugovarjal, da niso še ugodne okoliščine, da jim bode sam poslal poročilo, kadar bode čas. „Vsi za jednega, jeden za vse!" klical je možem za slovo. „Pokažimo svetu,
da teče moška kri po naših žilah! Vzdignite se vsi kakor jeden mož, kadar se vam da znamenje!"
„Kdor ne pojde", klical je Sinur za odhajajočimi kmeti, „temu zažgemo hišo!"
Apert je bil vesel, da so se kmetje hitro razšli, ker skrbele so ga župnikove besede. Ovratnik mu je postajal tesen, in vroče mu je prihajalo, Če si je mislil, da ga res zatoži. Kaj je bilo storiti? Kakor bi uganil njegove misli Sinur, vprašal ga je, kaj hočejo storiti z župnikom. Kaj da misli Sinur, to je Apert dobro čutil; a ni še hotel misliti, da bi bilo treba skrajnih sredstev.