Za poduk in kratek čas. Peyramale, bivši lurški žapnik. (Daljo.) Slednjič se je Marija ravno tukaj prikazala, da bi dobrega in jakega paatirja lurškega mesta in lurške fare oveselila pa tudi počastila. Med vseini duhovniki si je namreč brezmadežna Marija ravno lurškega gospoda župnika izvolila, da ji na masabielski skali postavi cerkvo, v kateri bi se naj njeni otroci iz celega sveta zbirali. Ko se je namreč Marija Bernardiki drugo ali tretjokrat prikazala, jej je naročila iti k duhovnemu gospodu, in jim naznaniti njeno željo, da jej na tej pečini pozidajo kapelico. Lurški gospod župnik sicer deklice niso prijazno sprejeli, ko jim je prišla s svojimi novicami; pa prav to je znamenje dobrega pastirja, da ni verjel vsakemu duhu, da ni pobiral praz- nih novic po fari, in da ga ni mogel kdo bodi vjeti z laskavim jezikom. Ko dekle odide iz farovža, so vendar pobožnemu častilcu Marijinemu razne misli rojile po glavi. Dejal je sam pri sebi: bi-li bilo mogoče, da bi nebeška kraljica meni ubozega grešnika s takim naročilom počastila? Tako se je v svojem srcu poniževal in prav zavoljo tega ga je Marija visoko povzdignila. Kdo je bil 1. 1858, v katerem je Bernardika Marijiue prikazni gledala, župnik v Lurdu in kako se je pisal? Peyramale se je pisal! 0 tem gospodu bi vam nekaj več rad povedal, ker se je marsikaj mičnega iz njegovega življenja izvedelo. V pravično življenje pobožnega, da ne rečemo svetega g. župnika Peyramale so, kakor rože v venec, lepo vpletene Marijine prikazni, ki so se godile 1. 1858 sred njegove župnije, v dupljini pod masabielskimi skalami. Krasna cerkev, katero je postavil na pečini na čast brezmadežne Matere božje, oznanja zdaj romarjem, ki se od vseh vetrov tam zbirajo, njegovo slavo in visoki stolp s svojim prstom kaže proti nebesom ter pravi tujcu, kje je zdaj rajni Peyramale doma. ,,Moj oče, tako so gospod župnik radi razlagali", ,,so bili doktor zdravilstva in so tri reči nad vse cenili: Boga, cesarja in svoj poklic." Njegov najstareji sin je po3tal zdravnik, dva druga sinova sta cesarju služila, a najmlajši si je izbral najlepši stan ter je postal duhovnik. Rodil se je 1. 1811 v Momeresu na Francoskem, je dobil pri sv. krstu ime Marija-Dominik in je zadnjič postal lurski župnik. Mali Dominik je bil živ in ljubeznjiv otrok; njegovo lice je bilo vedno vedro, duh njegov bister, srce njegovo blago. Tudi njegovi starši so bili pobožni in bogaboječi in. ker so svoje otroke lepo odgajali, je Dominik pred njihovimi očmi lepo rastel ne samo na letih, ampak tudi na modrosti in milosti pri Bogu in pri Ijudeh. Se dandanašuji si Ijudje v Momeresu marsikaj lepega razlagajo iz njegovih otročjih let. Nekega deževnega jesenskega dne si je njegova mati, gospa Peyramalova, prinesla iz mesta par novih cokelj, iu jih je doma v kot pod klop postavila. Potem je šla po svojem delu. Ko se vrača domu, sreča staro, prav ubogo ženo, ki pa je danes nosila celo nove coklje. Na pragu pa je stal mali Dominik in je veselega lica gledal za reviio ženo. Mati je precej vedela, kaj se je zgodilo. nKajV Kdo pa ti je velel moje nove coklje toti ženi dati?" ,,Ljuba mati, ne bodite vendar hudi, je rekel otrok, glejte tota žena je bolj uboga, kakor mi." V zimi enkrat je bil v tistih planinah bud mraz, da je kar les pokal in Dominik se je nekaj pri sosedu potikal. Tam je videl fanteka, ki je dregetal od zime, ker ni imel druge obleke, kakor nekaj platnenih cunj. ,,Pridi, ga je klical Dominik, bodeva pa obleko menjala; naj zdaj mene nekaj ča.«a zebe in naj bode tebi toplo." Djininik je svojega vrstaika po sili začel slačiti in prrcej je sam zlezel v njegove cunje. Ko stopi v taki obleki pred mater, se je mati kar križala, a ko jej pove, kaj se je zgodilo, ga ni mogla grajati, arupak ga je objela, in solza je zaigrala v ujeneni očesu, ko ga je na svoja prsa pritiskala. (Dalje prih.) Smešnica 24. Stotnik: ,,Trček, ali znate pisati?" Trček : ,,Ne, jaz ne znam niti brati". Stotnik: ,,Sram vas je lehko, da vi tega no znate, saj je sedaj že v vsaki vasi šola"'. Trček •' ,,Prosim, g. stotnik, jaz sem v mestu doma."