XLVIII. LETNIK 192 8 VIII. /IX. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO IZ ZBIRKE VSAKDANJI SONETI FRAN ELLER STVARI Vse rad imam, kar mojih je stvari, naj stol bo ali miza in omara, ne, niso mrtva le, drvena šara, žive, ko ž njimi duh moj govori. Pa zveste so, da jim ne najdeš para med štirinožci, kaj še med ljudmi, nikdar nobena me ne zapusti, ne buni se in nikdar me ne vara. Glej pridno uro: noč prebdi na noč, da vsako jutro zemlje in nebes me spomnita razpeti nje kazali! In tam s police brušeni očali, kak zro mi resno črk nemarni ples, kak zro, na delo me priganjajoč! BOGATIJA Pošteno sem prislužil, kar imam: jaz nisem Žid, ki se na kožo vknjiži, ne ljubim bližnjega ko ovco v striži, sem bogatin brez robe in reklam. Kar mi je drago, prodati ne znam, mazačiti ne z zlatimi obliži, in zlatega boga vsi paradiži, da so zaprti mi, me nič ni sram. Moja le šiim lepota je bogata, in v zlatem njih stebrovju sem doma ko ptič, ki pod smaragdnim krovom poje. 29 449 Moja sta ščip in solnce, dva dukata, in vse, kar zlatih zvezd se lesketa v baržunaste noči, to vse je moje. MEGLA Pusto v zidovih je Ljubljane naše, ko se november vleže na polje, od barja sence v okna nam tišče, in dim se plazi in slemena jase. Otepamo ko muhe v loncu kaše, in redko le, da skozi gošče te se drzni Rožnik ali Grad preje, nas male pa vedre le vinske čase. O, da sem lastavica lahkokrila, odplul bi daleč v pestri, solnčni svet, prepustil megli gnezdo in penate! A ni ko lastovki mi sreča mila: priklenjen sem, vso zimo sem zaklet v ta mokri mrak, v litre in literate. ŠKOREC Kraljiček poje, skrit v košati seči, za hrbtom škorec mu teman se smuka, on glumiti zna kavke glas in Čuka pa rad bi še kraljica spev zveneči. Koj spravi se nad zvoke in jih žveči, zavija melodijo in jo suka, in ko miline zadnje jo opuka, vrešči, da polhen ga je gaj molčeči. Pa de kraljiču kos rumenokljuni: «Ne vidiš, kak se škorec tam repenči in pači pesem tvojo in jo skruni?» Nasmehne se kraljic: «On v nji se senči — pa kot je pesem moja v soncu lepa, nje senca vsa je kruljava in slepa.» TOVARNA V poslopju mračnem tre ko mravelj roj se trop molčeč, da kruha si pritrudi, 450 črne od saj so žilave jim grudi, in čela v brazdah, ki jih vril je znoj. Ob stroju brez oddiha buha stroj, brni, ko da poguba je v zamudi, pa vmes roke, ta jemlje, ona nudi, in vse veriga je in člen in spoj. Zamolklo pesem enolično peva sirena jim v neštete, dolge dnove, in motno luč iz bledih oken seva. So kakor lip stoletnih korenine, ki grebejo v globinah mrke rove, pod solncem pa smehlja se cvet v jasnine. PREROK Junak ni Jona med preroki bil, in težko tri ga je ukaz Jehove: tja v Ninive, med grešne njih sinove ni šel, Bogu se je in sebi skril. A naj v puščave molk bi se zaril, v viharja grom, ki nad valovi rjove, na krive poti vse, na zibke krove Gospod mu neizprosno je sledil. In sred pravičnih mu nastavil past, z usodnim žrebom ga trdo zadel je in vrgel ga morja požrešnim dnom. A ni šel morju prerok čudni v slast, in kakor gnus ga je izbruhnil som, da nese Ninivam sveto povelje. KDOR JE MAJHEN Joj, kdor je majhen: v drobno lice nasilnica ga bije pest, mučenec je, če si je zvest, in rob, če plaši se resnice! Za mizo, kjer sedi objest, ni sklede zanj in ni stolice, tožbe samo so mu družice in gluhe črede daljnih zvezd. V veljakov zboru ne velja, in svet se smeje, kadar snubi, berač, za betvico srca. Pa če nebo mu brata da velikega — ta brat preljubi otme še to mu, kar ima. EPIGON Držim naj sivim pevcem se za brade? Lovim naj mladi, potoglavi svet? Kot moram, pojem, skromen le poet, ni graje meni mar in ne nagrade. Za sloga paralizo, za naslade sadistov jaz besednih nisem vnet in ljubši mi dobrušen je sonet, kot verzov neokleščenih so klade. Ni vsaka že škrbina vrh Triglava, naj še tako se v megle zamotava, in vsaka nova raglja ni že zvon. — O, le krožite, smeli novotar ji, ne motijo me vaši kolobarji, ostanem rajši svoj in «epigon»! POGREB Lep, brez teatra in tako v osami bo moj pogreb. Koračnic, kaj oholi koturni, kaj zvonov in žalnic moli, še sveč ne bo, le zarje nad gorami! Ne pojdejo za krsto mi Sokoli, gospodje ne s cilindri, nič ne vzdrami tišine jutra, ko dado me jami v objem sosedom tihim naokoli. Kdor mi je dober bil, saj ni mu treba, da šel z menoj bi mračno pot pogreba: v planine gre, na solnčne naj višave, naj nese ljube moje jim pozdrave, a če bi dež kropil, pa sedi k vinu in dvigni čašo mojemu spominu!