Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 13 tema OBZORJA STROKE Tanja Roženbergar Šega Strokovni članek/1.04 VEZI MED UUBITEUI IN STROKO* Izvleček Članek poudarja pomen in razsežnost kakovostne­ ga in sistematičnega sodelovanja med ljubitelji in stroko. Na terenu se oblikuje močna laična sila, ki zbira, hrani in predstavlja premično kulturno dediščino, zato jo moramo obravnavati z vso resnostjo in polno odgovornostjo. Abstract The article emphasizes the importance and the scope of the high quality and systematic Coopera­ tion between amateurs and the profession. Namely, many amateurs are characteristic for the fields that collect, preserve and represent the movable cultur- al heritage, therefore we have to deal with them with all the caution and complete responsibility. Uvod Porast t. i. zasebnih in krajevnih muzejev, zbirk in razstav opažamo še posebno v zadnjem desetletju, kar je odsev širših družbenopolitičnih sprememb. Ob procesih globalizacije, ki na različne načine utr­ jujejo zavest o geografski povezanosti s svetom, se kot njen antipod prebuja zgodovinski lokalni % spomin, ki krepi zavest o pripadnosti mikro okolju. Velik del premične kulturne dediščine se tako hrani in predstavlja znotraj neinstitucionalnih združenj. Muzeji, zbirke in razstave kot mediji poudarjanja dediščine, tradicij in značilnosti nekega okolja, kraja ali pokrajine, so postali izredno priljubljena, uporab­ na in predvsem dosegljiva kategorija. Z muzejem in laičnim muzejstvom se tako lahko ukvarja vsak - različna društva (turistična, muzejska, etnografska, folklorna, kmečka ...), zavodi za obujanje tradicije, ohranjanje dediščine, zasebni zbiralci, lastniki domačij, župani in predstavniki lokalne uprave ... V najnovejšem Vodniku po slovenskih muzejih, kije izšel leta 2001,' je poleg tradicionalnih muzejev (državnih, pokrajinskih, mestnih, medobčinskih in posebnih), povezanih v muzejsko mrežo, predstavl­ jenih še več kot sto zasebnih muzejev, ki so jih ustanovili posamezniki, društva, podjetja ali druge ustanove.2 Ta številčnost, pogostnost in aktualnost dokazuje, da se na terenu oblikuje izredno močna laična sila, ki hrani, varuje in predstavlja (premično) dediščino lokalnih okolij. Lokalni muzej lahko razumemo tudi kot odraz prebujenega zgodovinskega spomina, ki krepi vrednote o značilnostih posameznih lokalnih področij in s tem oblikuje zavest o njeni pripadnosti. Zbiralec M. Mavrič. Etnografska zbirka na Gornjem Gradu Foto: Tanja Roženbergar Šega, julij 2001. Trdna preteklost pomeni tudi trdnejšo prihodnost, kot da dediščina postaja vera v 21. stoletje! Tako se posledično pred nami dogaja temeljni premik - »ti muzeji dediščini jemljejo sveto avreolo in niso več izključna domena institucionalne zavesti«. (Watin 1998, 393) * 1 * Del prispevka je bil objavljen v zborniku "Mala šola muzeologije 2003", vendar pa ga zaradi celovitejšega pogleda na temo in širšega kroga bralcev dopolnjenega objavljam tudi v Glasniku SED. 1 V Vodnik po slovenskih muzejih se je uvrstilo 252 muzejev, galerij in muzejski zbirk, medtem ko se je v prvem vodniku iz leta 1992 predstavilo le 60 muzejev in galerij. V Z P O S T A V L J A N J E R E G I S T R A P R E M I Č N E K U L T U R N E D E D I Š Č I N E I N D R U G I H E T N O L O Š K I H P O D A T K O V N I H B A Z , Z B I R A T E L J S T V A , P R E D S T A V I T V E E T N O G R A F S K I H Z B I R K V S L O V E N I J I I N Z B I R K S L O V E N C E V V S O S E D N J I H D R Ž A V A H . It». OBZORJA STROKE tema Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 14 Osnovne značilnosti razstav in muzejskih predmetov znotraj laičnega muzejstva Zbrano gradivo v večini primerov spada med elemente materi­ alne kulture, medtem ko je zbiranje nematerialnega gradiva - duhovne in socialne kulture ter raba ustnih, arhivskih ali likovnih virov manj popularna. Zaradi laičnega in nevednega pristopa se zbiranje prične brez predhodnih raziskav, stihijsko in brez vnaprej določenih kriterijev zbiralne politike. Ob tem se dogaja ena najusodnejših in nepopravljivih napak - zbiranje poteka brez ustrezne dokumentacije. S procesom zbiranja predmet iztrgamo iz njegovega primarnega okolja oziroma stvarnosti, ga prenesemo v novo - muzejsko stvarnost in s tem presekamo vse njegove povezave s preteklostjo. Pomanjkanje kontekstualne analize kot muzeološkega aparata, ki nadomešča prvotno okolje, pomeni, da predmeti ostajajo na prvi stopnji zgolj fizičnega predmeta, brez funkcionalnih lastnosti in povezanosti z okoljem. Posledično so tudi same razstave pred­ metno usmerjene; to so razstave tipa odprtega depoja, katerih značilnost je (pre)natrpanost predmetov, brez vsake selekcije.2 3 Prepoznavna značilnost tako zbranih in predstavljenih predme­ tov je tudi v njihovi »glorifikaciji« in »mitifikaciji«, kot mate­ rialnih dokazov »zlatega minulega in idealiziranega« nekdan­ jega sveta. Razstavišča lokalnih zbirk so le redko namensko zidani objekti. Snovalci pogosto iščejo razstavne prostore v stavbah, ki imajo že same po sebi kulturno vrednost,4 lahko celo vrednost kulturne dediščine ali kulturnega spomenika. V primeru, da so ti objekti pod okriljem odgovornega spome­ niškega režima, varstva in obnove, so tako zastavljeni projekti izredno dobrodošli, potrebni in smiselni, saj ponujajo tudi neke vrste revitalizacijo izpraznjenih prostorov. Ob sodelovanju ustreznih strokovnih služb lahko pričakujemo dobre rezultate, ob pomanjkanju strokovnosti pa se dobri obeti prej ali slej končajo na folkloristični ravni. Revitalizacijo obnovljenih stavb pogosto predstavljajo tudi postavitve spominskih sob znamenitih osebnosti. Praviloma je domačija oziroma stavba, kjer je znamenita osebnost živela ali kako drugače v njej pustila svoj pečat, spomeniško zaščitena, obnovljena, varovana in negovana s stališča konservatorske stroke, medtem ko sta vsebina predstavitve in sam program muzejske hiše prepuščena bolj negotovi in trnovi usodi. Ustrezna finančna sredstva in vsebine programa so zagotovl­ jene le v primerih, ko je takšna postavitev tudi ena izmed zbirk ali razstav muzeja, ki je sicer že v finančni shemi Ministrstva za kulturo. Vse druge oblike in možnosti izvajanja programov, ki takšne postavitve pravzaprav osmišljajo, pa so rezultat lokalne (ne)iznajdljivosti in interesov. Pri tem pristopu seveda v največji meri trpi strokovnost izvajanih muzejskih pro­ gramov, ki nikakor ne sme pristajati na lokalno raven.5 Dejstvom ob bok lahko dodamo še eno razsežnost problema, o katerem teče beseda. Vsi dobro vemo, da lahko popularno spogledovanje s kulturno dediščino pomeni tudi primerno tržno nišo. Tako je slednja v določenih primerih izrabljena za povsem druge namene, bodisi zavoljo dobička, ali zgolj prestiža v neformalnem tekmovanju med različnimi kraji. Neurejeno podstrešje kot razstavni prostor. Muzejska zbirka na Gornjem Gradu. Foto: Tanja Roženbergar Šega, junij 2000. 2 Za ilustracijo le nekaj primerov iz Savinjske (statistične) regije, bogate z izredno pestro muzejsko ponudbo, vzniklo na ljubiteljski ravni. V Zgornji Savinjski dolini se je leta 2001 na pobudo lokalne skupnosti ustanovil Muzej Vrbovec - Muzej lesarstva in gozdarstva v Nazarjih. V sosednji občini Mozirje je že pred leti Turistično društvo znotraj mozirskega botaničnega vrta uredilo etnografsko zbirko, povsem ločeno snujejo nov muzej tudi v občinski mozirski upravi. Čedalje glasnejši so predlogi za muzejsko hišo v obnovljenem kmečkem dvorcu v Rečici, ki je od Nazarij oddaljena le kilometer ali dva. V sosednjem kraju Ljubno, zibelki zgornjesavinjskih splavarjev, je Flosarsko društvo s podporo občine Ljubno leta 2001 ustanovilo Flosarsko zbirko, v teku pa je še zahtevnejši projekt obnove in revital­ izacije stanovanjske trške hiše, ki ima status kulturnega spomenika in je zato za kraj pomembna z različnih vidikov. Pravo bogastvo pre­ mične kulturne dediščine predstavljajo zbirke v Gornjem Gradu, katerih ustanoviteljica je Krajevna skupnost Gornji Grad, precej gradi­ va pa je last zasebnega zbiratelja Janeza Mavriča. V trgu Vransko je na ogled zasebni Muzej motociklov. Gasilski muzej in etnografska zbirka, po dodatne informacije pa se lahko obrnemo na Zavod za muzejsko, kulturno, turistično in športno dejavnost Vransko. Turistično društvo sv. Vid v občini Vitanje je odprlo etnografsko zbirko v obnovljeni kašči (glej prispevek Tanje Hohnec), Turistično društvo Mlače v občini Slovenske Konjice pa svojo etnografsko zbirko oziroma muzej že ima. V letošnjem letu so odprli novozgrajeno »Hišo dediščine«. V trgu Kozje na Kozjanskem, ki stoji na sami meji med Savinjsko in Spodnjeposavsko regijo, so nekateri posamezniki s pod­ poro občine Kozje v obnovljenem »Kroflovem« mlinu uredili muze­ jsko postavitev. Novoustanovljeno Muzejsko društvo razmišlja še o dodatnih muzejskih predstavitvah v kraju. 3 Ta tip razstave je bil v strokovni muzejski praksi splošno razširjen do 70. let 20. stoletja. 4 Priljubljena »nahajališča« zbirk so tako v opuščenih domačijah, gospodarskih poslopjih (kozolec, hlev, skedenj, kašča, mlin, žaga), trških hišah ali bližnjih dvorcih in graščinah. 5 Med rojstnimi hišami znamenitih Slovencev, ki so preurejene v muzeje in spominske zbirke, omenjam le nekatere: rojstna hiša pisatel­ ja Franceta Bevka v Zakojci (strokovno vodenje Mestni muzej Idrija), pesnika Simona Gregorčiča v Vršnem, pisatelja Frana Saleškarja Finžgarja, pesnika Srečka Kosovela v Tomaju in Otona Zupančiča v Vinici. Kot primer »črnega scenarija« navajam usodo muzejske postavitve v rojstni hiši Franceta Prešerna. Prešernovo hišo, ki ima sta­ tus državnega spomenika, upravlja javni zavod lokalnega pomena, ki je v celoti financiran na ravni pristojnih občin. Ko je občina Žirovni­ ca, kjer se spomenik nahaja, odstopila od ustanoviteljstva, je celotni program Prešernove hiše obvisel v zraku. Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 15 tema OBZORJA STROKE 11». A kljub temu v naši družbi obstajajo, se promovirajo in deluje­ jo tovrstne zbirke in muzeji. Ali se res lahko s snovanjem muzeja ukvarja vsak, ki ima interes, čas in denar, ob čemer je kategorija znanja, kot najpomembnejša, popolnoma spre­ gledana, in ob čemer pada ugled, družbeni status in zaupanje v formalno urejene muzeje? Je pri pravilnem usmerjanju te poz­ itivne sile na terenu zatajila predvsem stroka sama? Vezi med ljubitelji in stroko - med čermi in priložnostmi V dani situaciji je vloga stroke ključnega pomena, saj je strokovnost tista, ki v prvi fazi odgovorno prepozna pravi potencial in pozitivno moč pobud na terenu, nato pa jih tudi pravilno usmerja, organizira, vodi, izobražuje in nadzoruje. V večini evropskih držav so se pomena dobrega medsebojnega sodelovanja med stroko in ljubitelji že zdavnaj zavedli in k problemu pristopili sistematično in načrtno. Temeljna elemen­ ta, na katerih se gradi model organiziranosti in večje profe­ sionalnosti muzejskega delovanja, vključno s t. i. laičnimi muzeji, je uvedba registra muzejev in vzpostavljanje muzejske svetovalne službe na terenu. Register muzejev je program min­ imalnih registracijskih standardov, kijih za vključitev v njegov sistem muzej mora dosegati. Cilj registracije je vzpodbujanje vseh muzejev k doseganju določene kakovostne ravni, dejstvo, da muzej ali zbirka dosega raven, s katero se vključuje v sistem registra pa prinaša več pozitivnih spodbud in ugodnosti. Dviga se prag zaupanja v muzeje in spodbuja zaupanje možnih darovalcev predmetov ali zbirk muzeju, ki je registriran, zago­ tavlja javno priznanje in določen status ter odpira možnosti pri­ dobivanja različnih finančnih sredstev, dotacij in subvencij. Prvi in temeljni korak izpeljave opisanega sistema je v določitvi standardov in meril, ki zajemajo opredelitev poslanst­ va muzejev, tehničnih, strokovnih in prostorskih pogojev delo­ vanja, finančne podlage in obsega delovanja. Glede višine doseganja določenega standarda pa se lahko oblikujejo različne ravni umestitve v register. Nivojska razdelitev registra je pomembna še toliko bolj v kontekstu muzejev kot živih orga­ nizmov, ki skozi svoje delo spreminjajo, širijo ali ožijo obseg dela in preoblikujejo poslanstva, saj delujejo v spreminjajočem se svetu. Registracija je lahko začasna ali polna, kar pomeni, da muzej izpolnjuje vsa merila. Vlogo za umestitev v register lahko odda vsak, ocenjuje in preverja pa jo posebna skupina ali odbor, sestavljena iz vrst uglednih strokovnjakov in ustreznih strokovnih združenj. V Veliki Britaniji je bil program registracije muzejev in galer­ ij uveden že leta 1988, njegova druga faza pa je stekla leta 1995. Ključni kriteriji presoje za registracijo izhajajo iz stan­ dardov pri vodenju muzejev, urejanju zbirk in njihovem vzdrževanju, kakovostni muzejski ponudbi ter rednem sodelo­ vanju z muzejskim svetovalcem, muzej pa lahko pridobi polno m začasno registracijo. Prispele vloge ocenjujejo posebni odbori za registracijo, sestavljeni iz muzejskih strokovnjakov. Akreditacija za vstop v irski muzejski register je določena z ravnijo izpolnjevanja kriterijev, kot so ustanovitveni akti, muzejski management, ustrezno dokumentiranje in hranjenje zbirk, razstavljanje, izobraževanje in skrb za obiskovalce. Na podlagi nacionalnega programa za dediščino so ustanovili nacionalno muzejsko agencijo, ki skrbi za celotno delovanje muzejskega registra. Člani registra so tako amatersko vodeni muzeji kot tudi nacionalke. Flandrija je svoj muzejski register uvedla leta 1998. Sistem vzpostavlja različne registracijske kriterije, razdeljene v dve večji skupini — »objectively measurable criteria«, ki opredelju­ jejo odpiralni čas muzeja, raven tehničnih in strokovnih pogo­ jev ter število obiskovalcev, in »intersubjectively measurable criteria«, kamor sodijo ocene poslanstva muzeja, zbiralne poli­ tike in strateškega načrta. Kriterijem lahko zadošča posamezni muzej ali pa več muzejev skupaj, ki so medsebojno povezani glede na vsebino ali teritorialnost. Za pravilno delovanje registra, predvsem pa redno in ažurno medsebojno komunikacijo in profesionalnost, skrbijo muzejske svetovalne službe. Svetovalna muzejska služba je lahko orga­ nizirana v lokalnih samoupravnih strukturah ali posebej orga­ niziranih lokalnih muzejskih centrih, ki kot nekakšni servisi nudijo strokovno pomoč muzejem na področju varstva in pro­ mocije dediščine, pridobivanju finančnih sredstev in vključe­ vanju v lokalne plane in načrte. Flandrijska muzejska svetovalna služba6 je organizirana po posameznih provincah, saj ima vsaka provinca svojega muze­ jskega svetovalca oziroma konzultanta, zaposlenega z namenom, da usmerja delo na terenu, daje napotke in informa­ cije muzejem, izvaja izobraževanja, koordinira delo z ostalimi partnerji in sooblikuje projekte. Namen tako zastavljenega in oblikovanega instrumenta je, da pomaga obstoječim in novonastajajočim muzejem pri njihovem razvoju. V Angliji deluje več lokalnih muzejskih centrov oziroma sve­ tov (Area museum council),7 ki s svojim članstvom združujejo raznovrstne lokalne muzeje; večino denarja svet pridobi od države. Francija ima regionalne muzejske pisarne, Nizozemska muzejske servise. Slovenija tako zasnovanega sistema ne pozna. Model muze­ jskega registra bi lahko primerjali z zakonsko določeno sloven­ sko muzejsko mrežo, ki vključuje izbrane muzeje z ustreznimi strokovnimi in tehničnimi pogoji v redni sistem financiranja in nadzora. Vendar pa je muzejska mreža tog sistem, v katerem so po Uredbi o muzejski mreži imensko navedeni vanjo vključeni muzeji. Vsakršne spremembe so zato zelo kompleksne, saj bi nenazadnje pomenile tudi prenehanje rednega financiranja. Muzejska svetovalna služba je prepuščena zgolj naključju, po pravilu »če si ob pravem času na pravem mestu«, razpoložljive­ mu času kustosa in njegovemu subjektivnemu smislu za sode­ lovanje, odgovornemu direktorju javnega zavoda, muzeja, kon­ servatorju, ki vidi »več«, ali profesorju, ki ob tovrstnem delu na terenu študentom lahko ponudi prve izkušnje terenske 6 Prvega muzejskega svetovalca so zaposlili že leta 1992. 7 East Midlands Museum Service servisira 140 muzejev. OBZORJA STROKE tema Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 16 prakse. Prepuščena tistim zbiralcem s »kulturnim občutkom«, ki se jim zdi vredno prisluhniti nasvetom strokovnjaka, kljub nepoznavanju osnov dela z muzejskimi predmeti. Neorganizirano in nesistematizirano, neurejeno, nenačrtno in stihijsko so predznaki, ki ilustrirajo sodobne vezi med ljubitelji in stroko.8 Z vidika stroke je očitno, da nam primanjkuje (!) »proste« strokovne sile, ki bi na terenu lahko hitro in učinkovito ukrepala. Kot primer si poglejmo področje etnologije. V slovenskih muzejih je zaposlenih 56 kustosov etnologov, ki se zaradi povečanega obsega dela ne morejo ukvarjati z vso prob­ lematiko na svojem območju. Mnogi se sicer zavedamo, da moramo želje in pobude »s terena« obravnavati z vso resnostjo in polno strokovno pomočjo, a pogosto se zalomi že na začetku. Potrebe in povpraševanja so čedalje obsežnejši in kus­ tosi mnogokrat povečanemu obsegu dela na terenu niso kos. Tudi zato, žal, zaide mnogo smelih pobud v napačno smer in kulturni potenciali določenih območij s tem niso dovolj izko­ riščeni. Tudi odgovori ankete,9 izvedene med slovenskimi kus­ tosi etnologi, kot eno izmed najbolj perečih področij dela nava­ jajo prav sodelovanje med kustosi etnologi in zasebnimi zbi­ ralci oziroma ljubiteljskimi etnologi. Vzrok za takšno stanje tiči tudi v preohlapni zakonodaji, ki bi morala jasneje zajeti tudi to področje. Nov krovni Zakon o ure­ sničevanju javnega interesa za kulturo10 11 z uvedbo konkurenčne prepovedi (53. člen) na nek način celo zmanjšuje možnosti strokovnega sodelovanja z ljubitelji, saj kustose tudi zakonsko omejuje le na področje delovanja muzeja, v katerem so zaposleni, čeprav na drugi strani najverjetneje pomeni prvi konkretni korak k vzpostavljanju večje preglednosti in reda. Se veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine" v svojem 27., 28. in 29. členu sicer opredeljuje dejavnosti varstva dediščine na podlagi podeljenih dovoljenj in koncesij, a se zaradi nedorečenosti vseh drugih dopolnil ne izvaja. Prve spremembe so prepoznavne že v vsebinskih zasnovah sprememb Zakona o varstvu kulturne dediščine (verzija 25. 7. 2003). Predlagani razširjeni in dodelani členi zakona opredeljujejo način izdajan­ ja dovoljenj osebam zasebnega prava za izvajanje dejavnosti varstva in pogoje dela ter upoštevajo nujno usklajenost s pravn­ im redom Evropske unije. Tudi Nacionalni kulturni program za kulturo (2004-2007), ki z opredelitvijo kulturno-političnih pri­ oritet, ciljev in ukrepov zagotavlja pogoje za trajnostni in celostni razvoj slovenske kulture, kaže prve konkretne poteze razmišljanj v teh smereh. V poglavju o dostopnosti kulturne dediščine se izmed ukrepov navaja tudi uvedba sistema konce­ sij in licenc. Tako bi s podelitvijo osebnih, individualnih dovol­ jenj oziroma licenc, vezanih na posameznika, sprostili strokovno silo, ki bi projektno delovala na terenu. S tem bi se dokončno dorekle pristojnosti in odgovornosti opravljanja muzejskega svetovalnega in strokovnega dela tudi zunaj muze­ jskih okvirov, ki jo opravljajo javni zavodi. Seveda ostaja odprto vprašanje medsebojnega sodelovanja in partnerstva med pristojnim muzejem, osebo z licenco in naročnikom pro­ jekta ter dobrim in učinkovitim nadzorom. Vsekakor pa bi ta »pomnožena« ponudba strokovnega dela pripomogla k izboljšanemu sodelovanju med stroko in ljubitelji ter dvignila na višjo raven tako varovanje kot tudi predstavitev in popular­ izacijo kulturne dediščine. Muzejsko svetovanje na terenu tako ne bi opravljali le kustosi, zaposleni v muzejih, temveč tudi tisti z osebnimi dovoljenji. Nekaterim nakazanim evropskim modelom je zelo blizu že uveden sistem lokalnih turističnih organizacij (LTO) in regionalnih razvojnih agencij, ki bi lahko zaposlovale tudi muzejske svetovalce oziroma ustrezne strokovnjake za opravljanje svetovalnega dela na terenu. Druga možnost pa je oblikovanje novih, samostojnih oblik, ki bi delo­ vale na ravni in v sklopu širših teritorialnih družbenih lokalnih skupnosti, kot so pokrajine ali regije. Pristopi so torej lahko različni, v danem trenutku pa je najpomembneje, da suvereno in glasno zastopamo svoje interese in predlagane sisteme, ki bi nam omogočali razvoj svetovalne muzejske mreže in službe. V model boljšega medsebojnega sodelovanja vsekakor sodi tudi ustrezno usposabljanje in izobraževanje za tiste lastnike, ki rokujejo s premično kulturno dediščino. Tudi na tem področju so ljubitelji prepuščeni lastni iznajdljivosti in individualnemu pridobivanju ustreznih znanj. Smiselno je, da se iskanja oblik lotimo tudi v skladu z novimi trendi vseživljenjskega izobraževanja. Čeprav smo na področju izobraževanja odraslih zaostajali za razvitimi državami, je prav povečevanje kulturne pismenosti med odraslimi ter vključevanje v razne oblike izo­ braževanja odraslih, eno od načel in teoretičnih izhodišč sis­ tema sodobnega izobraževanja v Republiki Sloveniji. Kot zelo pomembno se poudarja uvajanje neformalnih oblik vseživljen­ jskega izobraževanja, v katere so ujete tudi izkušnje in pred­ hodno pridobljeno znanje, tudi z možnostjo pridobitve ustreznih certifikatov in diplom. Leta 2000 je bil sprejet Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah,12 ki tudi formalno uvaja izredno dobrodošlo noviteto na področju potrjevanja znanj, in omogoča pridobivanje dokazila o poklicni kvalifikaciji (delovno-poklicna oziroma strokovna usposobljenost) v certi­ fikatnem smislu, kar pomeni, da potrjuje znanja in spretnosti, ki niso nujno pridobljeni po ustaljenih formalnih izobraževal­ nih poteh. Ob teh razmišljanjih se mi zdi primerno, da se navežem na naše predloge razreševanja problemov. Prav v tem 8 Z zgornjimi trditvami nikakor ne spodbijam nekaterih kakovostnih in strokovno smelo zastavljenih projektov, ki so obrodili odlične rezul­ tate (muzeje in zbirke), a so, kot že rečeno, vedno plod subjektivne iniciative strokovnjaka, raziskovalca iz te ali one institucije, ter pripravljenosti in poslušnosti lastnika, zbiralca, upravljavca. Izjema je tudi zastavljeni projekt Slovenskega etnografskega muzeja in Slovenskega etnološkega društva z naslovom Evidentiranje neobde­ lanih in neobjavljenih etnoloških in sorodnih zbirk, ki se hranijo zunaj pristojnih muzejskih zbirk. Projekt je ne samo dobrodošel, temveč tudi nujen, saj bomo s tako zbranim gradivom pridobili preglednost nad tovrstnimi zbirkami, ki je prav gotovo prvi in temeljni korak za nadaljnje sodelovanje. 9 Anketo je oblikovala in izvedla kolegica Magda Peršič. Podrobnejša analiza ankete je objavljena v Glasniku SED 42/2 2002, Poklicna etika v muzejih, 11-13. 10 Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, Ur. 1. RS št. 96/14. 11. 2002, 10518. 11 Zakon o varstvu kulturne dediščine, Ur. 1. RS št. 7/5. 2. 1999, 555. 12 Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah, Ur. 1. št. 81, Ljubljana 15. 9. 2000, 9769. Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 17 tema OBZORJA STROKE zakonu vidim možnost, da oblikujemo nekatere nove profile poklicev, zanje izpeljemo ustrezno in potrebno usposabljanje ter ponudimo možnost, da posameznik za opravljanje svojega dela pridobi tudi ustrezno poklicno kvalifikacijo in pravni sta­ tus, s katerim so določene prednosti in pravice ter dolžnosti in odgovornosti. Na ta način bi posledično celostno zvišali kakovost dela, izboljšali tovrstno ponudbo ter zmanjšali napake. Najprej bi morali oblikovati pobudo za nov poklic oziroma t. i. katalog standardov (11. člen zakona), ki bi določal osnovne okvire novega poklica (ime, naziv, potrebna strokovna znanja in spretnosti za pridobitev kvalifikacije, načine in merila pre­ verjanja znanj in spretnosti, raven zahtevnosti dela, sklope zadolžitev v okviru poklica, ki jih je mogoče opravljati po pri­ dobljeni poklicni kvalifikaciji, materialne in kadrovske pogo­ je). Pobudo za nov poklic lahko na predpisanem obrazcu poda vsak (v našem primeru npr. Slovensko etnološko društvo) ter jo predloži Centru Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje (CPI), ki opravlja razvojno in svetovalno delo pri nadaljnjem razvoju in oblikovanju katalogov standardov. Celovit predlog kataloga tako CPI predloži v obravnavo Strokovnemu svetu Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje, sprejme pa ga minister za delo in socialne zadeve. Postopke za preverjanje znanj in potrjevanje lahko izvajajo zbornice, šole, organizacije za izobraževanje odraslih, družbe in druge pravne osebe, ki izpolnjujejo materi­ alne in kadrovske pogoje. Izvajalce teh postopkov se vpiše v poseben register (10. člen), treba pa je imeti licenco, ki se obnavlja vsakih pet let, izda pa jo Državni izpitni center. Strokovne korake je treba storiti predvsem v treh smereh: v natančnem oblikovanju pobude, ki bi določala novo kvali­ fikacijo, katero podamo CPI, komisij za preverjanje znanj in usposobljenosti kandidatov in seveda tudi v pripravi določenih izobraževalnih programov, delavnic in ustrezne literature oziroma priročnika, ki bi zainteresiranim omogočale pridobi­ vanje ustreznih znanj, kot so osnove za pravilno ravnanje z etnološko premično dediščino, njeno strokovno obdelavo in primerno muzejsko ponudbo. Če bi nam ta pot uspela, bi lahko tudi za področje zasebnih kulturnih zbirk pridobili ljudi z ustreznimi dokazili oziroma javnimi listinami in predvsem večjo usposobljenostjo. Predloge lahko na tem mestu zvežemo z omenjenim registrom muzejev in zbirk. Eden izmed kriterijev in pogojev za uvrstitev v register bi bila ustrezna usposobljenost upravljalen muzeja oziroma ustrezna listina. Tudi že omenjeni Nacionalni kulturni program kot splošno pri­ oriteto kulturnega programa, ki je hkrati prioriteta sodobnih evropskih kulturnih politik, poudarja projekte, ki povezujejo kulturno, izobraževalno in znanstveno sfero. Predvideni ukrepi za prednostne programe in projekte s področja vzgoje in izo­ braževanja za poklice v kulturi, ki jih šolski sistemi ne vključu­ jejo, so dobra podlaga za oblikovanje in realizacijo različnih izobraževalnih programov, v katere bi se vključili tudi lju­ bitelji. Z večjo usposobljenostjo bi imelo njihovo delo večjo vrednost in višjo kakovost. Anton Antolinc pred svojo zbirko. Foto: Tanja Roženbergar Šega, Log pri Rogatcu, junij 2001 Primeri Kot primer zglednega sodelovanja med ljubitelji in stroko pred­ stavljam dva lokalna projekta, pri čemer poudarjam, da je v obeh primerih pobuda prišla iz vrst ljubiteljev. V prvem primeru je določena zbirka že obstajala, v drugem je šele nas­ tajala. »Hiša dediščine« Mlače (TD Mlače, Slovenske Konjice) »Etnološki muzej Mlače« vodi Turistično društvo Mlače, pred­ mete pa so začeli zbirati pred tremi leti. Številčna zbirka obsega več sto kosov (580) različnih predmetov, večinoma kmečkih orodij in pripomočkov, obrtnih izdelkov in orodij, stanovanjske opreme, stenskega okrasja, gospodinjskih pripo­ močkov, tekstila ... Razveseljivo je, da je zbirka v izredno dobrem stanju. Zaradi bližine vinske turistične ceste in neka­ terih drugih zanimivih kulturnozgodovinskih objektov se skromni muzej imenitno vklaplja v celostno turistično ponud­ bo in beleži tudi 30.000 obiskovalcev letno. Tudi zato želijo v TD Mlače s tovrstnim zbiranjem nadaljevati. Na parceli čez cesto so zgradili samostojno zgradbo in jo v celoti namenili za muzejsko/turistično dejavnost. Samodejno so poiskali strokovno pomoč in na podlagi želja in strokovnih izhodišč oblikovali vsebinski koncept za t. i. »Hišo dediščine« ter določili faze dela13 in načine organizacije ter preučili možnosti financiranja projekta. Temelj je bil idejni projekt, ki mu je sledila vsebinska zasnova koncepta hiše, na podlagi katerega so se oblikovali tudi drugi segmenti, od prostorske zasnove samega objekta, do urejanja formalnih dokazil in aktov. It». OBZORJA STROKE tema Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 18 Vsebinski koncept »Hiše dediščine« Mlače: Prvi prostor: sprejemna avla, recepcija, trgovina Prostor je ločen od ostalih prostorov v stavbi in združuje več funkcij. Deluje kot vstopna avla, sprejemnica, recepcija, v njem sta trgovina s spominki in razglednicami ter manjša knjižnica. Soba je dovolj velika, da sprejme večjo skupino obiskovalcev. Poleg sprejemnega pulta, kjer prodajajo vstopnice in prodajne artikle, je v sobi urejen tudi manjši kotiček za počitek oziroma branje ponujene literature (prospekti, zloženke, knjige). Prostorje hkrati tudi nekakšna osebna izkaznica objekta. Tu so predstavljene osebe, ki po strokovni in tehnični plati skrbijo za delovanje muzeja, tehnični podatki in sodelavci (osnovni kolo­ foni). Od tu je glavni vhod v razstavni prostor. Drugi prostor: razstavni prostor V drugem prostoru so združene funkcije stalnega in občasnega razstavnega prostora, zunanjega in notranjega razstavišča in prostora za izvedbo delavnic in demonstracij. Tu je na ogled stalna razstava oziroma zbirka etnoloških predmetov, orodij, pripomočkov in izdelkov. Prostorje enoceličen in dovolj velik, da omogoča zračno postavitev raznolikih predmetov iz zbirke. Potrebne pregrade in razdelitve prostora se izvedejo z mobilni­ mi aplikanti (panoji, paravani, zavesami ...), ki se lahko poljubno spreminjajo in tako vedno znova oblikujejo nov tloris prostora glede na želje in potrebe razstavljenih in predstavl­ jenih vsebin. Iz osrednjega razstavnega prostora vodi pot »na piano«, kjer so razstavljeni večji muzejski predmeti, naprave in pripomočki. Zunanji in notranji del delujeta kot celota. Zlasti v poletnem času se del zunanje stene lahko popolnoma odpre. Tudi občasni razstavni prostor je del osrednjega prostora, ustrezno označen in deloma ograjen od stalne postavitve. V tem delu sobe je občasna razstavna dejavnost, predstavljajo se različne aktualne teme, ki so kakor koli povezane s krajem in koledarskih letom (npr. posebna razstava ob različnih delovnih opravilih (trgatev), praznikih (božič, velika noč). Razstavljene vsebine so hkrati podlaga za oblikovanje različnih aktivnosti in pedagoških programov, namenjenih obiskovalcem različnih starostnih skupin (vrtci, osnovna šola, srednje, pok­ licne šole, odrasli, upokojenci) in izvajanje predstavitev različnih rokodelskih spretnosti. Prostor na razstavišču omogoča izvedbo teh dejavnosti v manjšem obsegu. To so lahko posebni, tudi stalni, kotički »aktivnosti«, tako v notran­ jem kot zunanjem delu. Tretji prostor: večnamenska soba Večnamenska soba, ki je fizično ločena od razstavnega prosto­ ra, je namenjena različnim aktivnostim. V njem se izvajajo delavnice in demonstracije, povezane s programom, predavan­ ja, okrogle mize, literarni večeri, tečaji, predstavitve knjig, ses­ tanki društva, lahko se spremeni tudi v igralnico za najmlajše ... Opremljena je z večjo mizo in s sedeži. Četrti prostor: depo Depo - prostor, kjer se pod posebnimi pogoji (svetloba, vlaž­ nost, temperatura, ustrezna depojska oprema) hranijo različni muzejski predmeti in muzejske zbirke, ki niso razstavljeni. Je nujni in osnovni del vsakega muzeja; srednje velikosti, z veliko odlagalnega prostora (police, predali). Peti prostor: restavratorska delavnica Poseben prostor je namenjen za delavnico, ki omogoča strokovno skrb za predmete, od čiščenja do zaščite oziroma konserviranja in obnove oziroma restavriranja muzealij. Projekt »Hiše dediščine« Mlače je bil v prvi fazi strokovno in kakovostno izpeljan, sodelovanje s stroko pa je nujno tudi v njegovem nadaljevanju. Ključnega pomena bi bila pomoč pred­ laganih servisnih centrov na terenu, ki bi v danem primeru skr­ beli za kontinuinirano vsestransko strokovno pomoč. Mnogi se namreč ne zavedajo, da z odprtjem zbirke in muzeja delo ni končano - nova institucija oziroma medij za svoje delovanje in življenje zahteva skrb, čas in seveda denar. Flosarska zbirka Ljubno ob Zgornji Sa­ vinjski dolini (Flosarsko društvo, Ljubno) Želja po razstavi na temo bogate dediščine splavarjenja v Zgornji Savinjski dolini je med krajani tlela že nekaj let, »muditi« pa seje pričelo leta 2000. Razlogov za tako vnemo je poleg spoštovanja bogate dediščine splavarjenja ter splošnega trenda intenzivnejšega iskanja in manifestacije lokalnih iden­ titet kar precej, od tega, da se je v bližnjem Nazarju osnoval gozdarski in lesarski muzej, pa tudi nekaterih drugih, ki z dediščino in muzeji nimajo nikakršnih povezav. Tudi v tem primeru je pobuda dosegla strokovno ekipo, ki je zastavila celosten projekt. 13 14 13 Z Koraki realizacije in terminski plan dela: 1. Muzejska dokumentacija že obstoječe zbirke: inventarizacija, doku­ mentiranje, fotografiranje (muzejsko dokumentiranje je potekalo v sklopu poletnega raziskovalnega dela, junija 2003). 2. Izdelava idejnega projekta: Projekt pripravi projektna skupina več strokovnjakov različnih strok, ki so vpleteni v proces nastajanja zbirke. Idejni projekt obsega in določa: - Status in delovanje Muzejske zbirke: ustanovitev, upraviteljstvo zbirke, ustanovitvene akte, cilje, zbiralno politiko, vsebinsko postavitev muzejske zbirke; - Lokacijo in prostor: primernost lokacije, ureditev prostora, soglasja; - Promocijo: celostno grafično podobo, tiskovine, oglaševanje; - Finančna sredstva: potrebna finančna sredstva za izvedbo projekta, vire financiranja; - Poslovanje: kadre, odpiralni čas, vstopnine, izobraževanje, strokovno službo. 3. Vsebinski koncept 4. Izvedbeni projekti 5. Izvajanje projekta 14 Kreativno skupino za pripravo razstave so sestavljali vodja projek­ ta, katerega osnovno delo sta bili predvsem organizacija in koordi­ nacija del, kontakti z izvajalci, usklajevanje naročil ter gradbeni nad­ zor, saj je hkrati potekala tudi delna obnova trške hiše, kjer se zbirka nahaja, arhitekt, ki je pripravil prostorsko in oblikovno zasnovo razs­ tave (idejni projekt), načrt postavitve, projektne rešitve razstavne opreme z opisom, izhodišča za grafično opremo razstave, ter strokov­ na sodelavka, ki je vsebinsko oblikovala flosarsko zbirko in pripravi­ la muzeološki scenarij postavitve razstave. Zbirka je bila odprta 2. 8. 2001. Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 19 tema OBZORJA STROKE Obisk Flosarske zbirke na Ljubnem. Foto: Tanja Roženbergar Sega, junij 2003 Prva faza strokovnega dela je zahtevala raziskavo terena z evi­ dentiranjem in načrtnim zbiranjem gradiva, inventariziranjem, dokumentiranjem in urejanjem primernega prostora za hran­ jenje predmetov, skrbjo za obnovo in zaščito predmetov ter zbi­ ranjem in urejanjem ustnih virov. Tako zbrano in urejeno gradi­ vo je bila osnova za oblikovanje muzeološkega scenarija flosarske zbirke. Raziskava je bila torej popolnoma namenskega tipa, saj je bil njen cilj razstava o splavarjenju v Zgornji Savinjski dolini, s poudarkom na kraju Ljubno. Urejena zbirka obsega 75 predmetov ter več kot sto enot fotografskega materiala, na video (format beta) pa je posnetih pet daljših intervjujev s še živečimi flosarji, njihovimi potomci ter ženami, ter njihove transkribcije. Drugo fazo dela je predstavljalo konceptualno oblikovanje razstave. Razstava je razdeljena na dva dela. »Flosarki kruh« prikazuje življenje in lik splavarja, njegovo nošo in opremo, vsakdanjik na splavu, trgovanje z lesom in zaslužek, splavarsko pot ter njene poglavitne postojanke ter življenje doma. Drugi sklop razstave z naslovom »Flos je Savinji kos«, prikazuje tehnično dediščino splavarjenja. Prikazana je izdelava splava, različne vrste teh plovil ter njihovi posamezni elementi. Tretja faza vizualizira obravnavano temo. Vizualizacija razs­ tave temelji na personifikaciji obravnavane vsebine, saj razsta­ vo s svojimi življenjskimi izpovedmi, spomini in izjavami gradijo informatorji sami. Predmetno gradivo je podrejeno besedi in sliki. Ta pristop je izpostavljen tudi zato, ker razstava Prikazuje obdobje, ki se ga ljudje še spominjajo, torej čas med obema vojnama in po njej. Besedila na razstavi so izseki iz življenjskih zgodb, z izjemo uvodne legende ter treh krajših opisov predstavljenih vsebin. Celotna vsebina je predstavljena na enajstih panojih oziroma vitrinah, vsak pano predstavlja določeno zaokroženo celoto, ima svoj naslov, ki je še dodatno ilustriran z naj izrazitejšo in najpovednejšo izjavo informatorja. Poleg panojev in vitrin pa razstavo dopolnjujeta še projekciji dveh dokumentarnih filmov z naslovoma »Flosariji 2001« in »Spomini na flosarijo«. Desetminutni film »Flosarji 2001« prikazuje vezanje splava, film »Spomini na flosarijo« pa je kolaž posnetih in »ujetih« spominov različnih pripovedovalcev - nekdanjih flosarjev, njihovih žena in potomcev. Didaktična nota je poudarjena pri zemljevidu s flosarsko potjo. S pritiski na gumb lahko obiskovalci spoznajo še pritoke Savinje, kraje ob njej ter imena okoliških gora. V treh letih je muzej postal prepoznaven subjekt v kraju, zbir­ ka celostno zaokroža turistično ponudbo, ki gradi na tradiciji splavarjenja, promovira kraj in tovrstno dediščino, dopolnjeno muzejsko ponudbo pa uspešno gradi v sodelovanju s strokovn­ jaki. Sklepne misli Ob osvetlitvi vezi med ljubitelji in stroko se zdi, da nam manj­ ka predvsem konkretnih potez in korakov v pravih smereh. Pozitivno je, da imamo množično in močno silo na terenu, ki se »ukvarja« z dediščino, prav tako je pozitivno, da se orisanih problemov (vsaj deloma) zaveda tudi stroka sama, spodbudno je, da pravnoformalni okviri omogočajo iskanje različnih oblik rešitev. Prisotnost strokovnjakov s posebnimi dovoljenji za delo na področju kulturne dediščine ter višja usposobljenost lju­ biteljev, novi pristopi k dediščini, ki jo obravnavajo kot ekonomsko-podjetniško kategorijo - vse to lahko pomeni, da bi lahko bila v prihodnosti kulturna dediščina v varnih in zanesljivih rokah. Viri in literatura BELA KNJIGA o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, Ljubljana 1995, ur. Janez Kek, 13-32. BELL. Jonathan 1999: Making Rural Histories. V: Making Histories in Museums (ur. Gaynor Kavanagh), 30-40. EMAC - Fifth European Museum Advisors Conference 2001, zbornik razprav, Bruselj 2002. PAINE, Crispin 1986: The local museum, notes for amateur curators, Area Museum Servis for Eastern England. VODNIK po slovenskih muzejih, Ljubljana 2001. ur. Andreja Rihter, Marjeta Ciglenečki. WATTEYNE, Damien 1998: Stalne razstave etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev v Valoniji in Bruslju. V: Etnolog 8 (59), 392-394. ZAKON o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah. Ur. 1. št. 81, Ljubljana 15. 9. 2000, 9769. ZAKON o uresničevanju javnega interesa za kulturo, Ur. 1. RS št. 96, Ljubljana 14. 11. 2002, 10518. ZAKON o varstvu kulturne dediščine. Ur. 1. RS št. 7/5. 2. 1999, 555. ZASNOVE sprememb Zakona o varstvu kulturne dediščine (verzija 25. 7. 2003). Datum prejema prispevka v uredništvo: 20. 10. 2004