Angeljček. Otrokom učitelj in prijatelj. -»-^gft—C- Izdal AXTTOXT KRŽIC, V LJUBLJANI, 1S91. Samozaložba. — Tiskala »Katoliška .Tiskarna«. Dobiva se v ..Katol. Bukvami" v Ljubljani. Iz zapisnika angelj čka varuha. offifr__ lađi čitatelj ! morebiti si se že ustrašil takega naslova, češ, kaj pa, ko bi se zvedelo, kaj moj angeljček zapisuje o meni? Angeljček šteje vse moje stopinje, slišal je vse moje besede, videl moje misli in želje in dela — kaj, ko bi to angeljevo popisovanje prišlo še v tuje roke in bi zdaj še drugi brali ? — Nič naj te to ne skrbi. Res je, da bi te ne znal nihče tako za-tožiti. kakor tvoj angelj varuh; a tudi pohvaliti bi te ne znal nihče tako lepo, kakor on. Vendar o tvojem življenju, ki ga zvesto zapisuje tvoj angeljček, tukaj ni govorjenja ; marveč bral boš o nekem drugem, ki je že zdaj v nebesih, kateri pa je bil veliko pridniši, kakor si ti. A tudi o tem ti ne morem sporočiti vsega, kar je njegov angelj zapisal, kajti prvič bilo bi predolgo, ker angelj vse natanko zapisuje, drugič bi pa bilo tudi nemogoče, ker nikomur na tem svetu ni dano pogledati v knjigo življenja, katero spisuje slehrnemu angeljček varuh. Vendar kolikor poznamo angeljc iz svetega pisma in iz naukov svete cerkve, si lahko primeroma mislimo, kaj o vsakem človeku vsak dan po vrsti zapisuje njegov angelj. In tako mi je bilo mogoče sostaviti te le vrstice iz angel jskega zapisnika o nekem jako ljubeznivem dečku. Izvolil sem si pa le nekatere važniše dneve iz tega dragocenega življenja. Tudi ti, dragi čitatelj, se za-verovaj in zamisli, kakor da ti angelj nebeški sam to pripoveduje, kar tukaj pišem o njegovem izvoljenem varovanca. I. Srčno sem želel in prosil nebeškega Očeta, naj bi me že skoro poslal na zemljo, da bi bil zanesljiv varuh, mil tolažnik in postrežljiv voditelj kakemu človeku, onemu bitju, ki ga Bog tako zelo ljubi, da bi osrečil njegovo dušo in s tem pomnožil slavo božjo. Nebeški Oče usliši mojo prošnjo in željno sem čakal onega dné, ko bom nastopil svojo službo. Slednjič pridem na vrsto. V neki hribovski vasi v priprosti hišici pod slamnato streho so rodi dete, kateremu me je ljubezen božja v varstvo izročila. Z veseljem zapustim nebeški raj in sc bližam zemeljski puščavi. Radost me navdaja tem večja, ker mi je bilo znano, da v tem kraju živijo v obče dobri ljudje, in da osobito oče in mati novorojenca sta bogo-ljubna kristijana, katera mora vsakdo čislati, klor ju pozna. — Toda oh! ne upam si, svojemu varovančku bližati se. Gnjusoba izvirnega greha pokriva še njegovo dušico. Komaj je poznati na njej podoba božja. Satan, moj nasprotnik, stoji oblastno poleg njega, najraje bi videl, da bi otročiček umrl, ker mu ne privošči svetega krsta, meni pa ne tiste rajske radosti, lei nas jingeljo navdaja pogled nedolžne duše, katera je olepšana s po-svečujočo milostjo božjo. Zato pa hitim prigovarjati, zlasti bogoljubni materi, naj ga prej ko prej poresó k sv. krstu. Moje prigovarjanje, ki ga je krepko pedpiral moj nebeški bratec, materin angelj varuh, ni bilo zastonj. Se tisti dan pokličejo blagega soseda in dobro sosedo: botra in botro, ki gresta z varovancem mojim proti cerkvi. Jaz seveda tudi za njim in to je bila prva pot v njegovem spremljevanju, — a ne še vesela pot. Moral sem zaostajati ; satan, moj nasprotnik mu je smel blizu biti. Pridemo do svetišča božjega. Mašnik, častitljiv mož v cerkveni obleki, se približa otroku. Neizrečeno 3e ga razveselim, kajti mi angelji nismo nikogar tako veseli, kakor mašnikov, ker so na zemlji služabniki našega nebeškega Kralja. Mašnik začno moliti ter zarotijo hudobnega Juha, naj zapusti mojega varovančka. Oblastne besede ceri.vene molitve premagajo satana; z grozovito jezo se unakno in beži. Zdaj že smem bliže stopiti. Ko pa mašnik ulijojo krstne vode na glavo v imenu presvete Trojice, tedaj se vzradujem in z menoj nebeški tovariši v tisti radosti, katere smo le nebeški duhovi zmožni. Oj, kako smo se vsi veselili, ko smo videli, kako se je Bog sam ljubeznivo ozrl nanj iz nebeškega veličastva in ga veselo sprejel med svoje otroke. Z nami so se veselili nobeščani, zlasti se je radostno priklonil tam blizo trona božjega Jagnjeta sveti evangelist Janez, čigar ime je moj varo-vanček dobil pri svetem krstu ter ga prijazno sprejel v svoje posebno okrilje. Zares srečen, za me nepozab-ljiv dan. Dobri mašnik po svetem opravilu še pokleknejo pred velikim altarjem in krščenca prisrčno priporočajo Jezusovemu premilemu Srcu; boter in botra tudi ne gresta takoj iz cerkve, marveč še goreče molita za blagor mojega varovanca, katerega sta pri krstu držala, in še posebej ga priporočata Mariji in sv. Jožefu, naj bi mu sprosila preveliko milost, da bi nikdar ne zapravil ali omadeževal bele obleke krstne nedolžnosti. Kako so me ganile te goreče molitve, s katerimi sem tudi jaz družil svoje priprošnje! II. Ko pridemo otl sv. krsta domov, se prisrčno razveseli pobožna mati mojega varovančka; s svetim veseljem ga objame in hvali Boga, ker zelaj ni le njen otrok, marveč tudi otrok Božji, bratec Jezusov, sinek najboljše matere — svete katoliške cerkve, po svoji dušni lepoti meni podoben. Svitlo solze zaigrajo v materinem očesu, in moj nebeški bratec, materin angelj varuh, jih rahlo obriše in se jih nedopovedljivo veseli, ker so mu znamenje plemenitega srca materinega. Materin angelj in jaz sva zdaj skupno skrbela za ljubo dete, priporočala sva ga tudi angeljem vse družine. V prvih letih se ni primerilo nič posebnega, dan je bil podoben dnevu. Lepo jc rastel v svoji detinski nedolžnosti, — miren, krotak, prikupljiv bil je veselje vsem domačim. Marsikdo mu jc rekel, da je tak, kakor angeljček. kar je bilo meni še posebno všeč. Vendar tudi na jasnem nebu tega milega spomladanskega življenja ni bilo vedno brez temnih oblačkov. Duša je sicer še vedno ostala v svoji prvotni lepoti ; a telesno življenje je bilo večkrat v nevarnosti. Ravno zato, ker je bilo dete tako dobro, krotko in mirno, mu je mati preveč zaupala ter šla po svojih opravilih m kuhinjo, na vrt, v zelnik itd., mojega Ivančka pa samega pustila v zibelki, ali pa ga izročila njegovi mali še neskušeni sestrici. Kako sem Boga hvalil posebno ob takih dneh, tla me je poslal za varuha v to dobro hišo, da sem nevidoma čul poleg zapuščene zibelke ter varoval dragoceno življenje detečje tudi takrat, ko ga ljudje niso mogli varovati. —Nekega dne je dobra mati zopet Ivančka popustila samega v zibelki, ker je bila silno obložena z opravili. Dete se prebudi in ko se čuti tako osamelo, postane nemirno , tako, da se zibelka prevrne m na otroka povezne;, kobi ne bil pomagal, bi se bil sirotek zadušil. Silno »e mati prestraši, ko pridši v izbo zagleda zibelko previ'nm o. in s solznimi očrni se zdgj zaliva ju je iz dna srca Bogu in pa urno jaz meni, da je nje ljubljeno dete ostalo še živo in zlravo. Ob drugi priliki je bil Kanček izročen v varstvo svoji sestrici. Sestrica je bila sicer dobra in poslušna deklica: a ta pot jc bila otroku slaba varuhinja. Nekaj časa se skupno igrata; na to pa sestrica zaclreirlje in zaspi, Ivanček pa dalje igra in igraje se priplazi do globoke jame ter zgubi ravnotežje in pade va-njo. Prav so govorili potlej, ko so slabo in zaspano varuhinjo karali, meni pa se zahvaljevali rekoč: »Sam angeljček varuh ga je rešil; sicer bi že zdaj-le imeli mrlička.« A še hujše je prišlo. Nekega dne sva se oba s smrtjo borila, jaz in Ivanček. V začetku je bilo le kaj neznatnega: kašelj in glavobol; toda bolezen je postala v kratkem času jako nevarna, mrzlica čedalje silnejša, žilica utriplje čudovito urno; na čelo sede tisti mrzli p t. Id ga ljudje strahoma imenujejo »mrtvaški pot«, cl slej žarno lice obledi, glas in sapa zastane, mili jok se oglasi poleg njegove posteljice, češ : je že mrtev ! — Kaj mi je storiti? Privoščil bi bil svojemu ljubljencu, naj se preseli iz zemeljske puščave v naše rajske višave vživat radosti nebeške; a vedel sem pa tudi, da otrok bode v taki hiši dobro zavarovan in bode na zemlji še mnogo koristil, sebi pa nabral obilnih zaslug in si po-vekšal nebeško plačilo. Začnem se tudi jaz smrti ustavljati — zlasti, ker so me domači tako lepo prosili in na pomoč klicali — hitro zakličem nebeškega zdravnika Rafaela, ki takoj prihiti in se dotakne Ivančkovega čela. Speči Ivanček se vzbudi, radostno pogleda okrog sebe in vsklikne: »Mama, kaj še nisem umrl? Oh, kako je bilo lepo!« — Ko Ivanček do dobrega okreva, gremo vsi skupaj v cerkev Boga zahvalit, da se mu jc zdravje povrnilo; dobra mati je naprosila sv. mašo v zahvalo. III. Seveda še vse bolj kakor za telesno zdravje sem bil skrben za njegovo dušno življenje. Kako nepopisljivo sem se z njegovo materjo razveselil, ko sva prvikrat zaslišala iz njegovih nežnih ustic najsvetejšo ime: Jezus in kmali potlej presladko ime : Marija ! Preblaga mati ga je pridno učila kratkih molitvic, katere jc Ivanček rad ponavljal z detinsko pobožnostjo. Gostokrat mu jo tudi govorila o ljubem Bogu in raznih božjih rečeh, kolikor je bilo nežnemu otroku možno dopovedati. O, s kolikim veseljem sem jaz ta nauk nevidno podpiral in utrjeval! Z neko sveto radovednostjo je moj ljubeznivi varovan-ček učečo mater vpraševal, kakšen je dobri Bogek, kako je tam gori nad zvezdami — v nebesih. Prav posebno rad bi bil pa vedel, kakšen sem jaz — njegov angeljček, ker o meni in o angel j ili sploh mu je mnogokrat pripovedovala z gorečo besedo njegova blaga mati. Kako rad bi se bil pokazal dobremu otroku, pa ni bila to božja volja. Vendar nekoliko sem mogel z božjim dovoljenjem ustreči njegovi detinsko-mili radovednosti. V svoji pravi nebeški lepoti se mu seveda nisem mogel prikazati, ker nobeno zemeljsko oko ne more prenesti nebeške bliščobe. Nekega dnć Ivanček sladko zaspi na rahlem mahu pod lipo na vrtu in v sanjah se mu prikažem v btiščeči podobi lepega mladenička s kodrastimi rumenimi lasmi, ki jih je opletal krasen cvetlični venec, v modri obleki z zlatim prepasom in belimi perutmi . . . »Še meni pe-rutke, še meni!« zakliče speče dete in koprneč steguje ročice proti meni. I, saj res menda mojemu ljubemu nedolžnemu varovančku ni manjkalo druzega kot peruti, pa bi bil angeljček!? Dal sem mu jih v sanjah. Oj, kolika radost! lažje kakor ptiček se vzdigne kvišku in leti . . . »Glejte me! vsklikne, povsod grem lahko za svojim spremljevalcem : za njim se popnem nad oblake ; zibljem se v solnčnih žarkih ; zvezde gledam pod svojimi nogami . . . Angeljčki me pozdravljajo; svetniki Božji mi gredó naproti; otroci se mi smehljajo; Marija mi je roko podala; Jezus me blagoslovi, oh, oh!« . .. Kar se prebudi otrok; milo zaplaka, ko vidi, da so bile le sladko sanje. Bodi potolažen na zemljo priklenem angeljček: Ako vedno čist ostaneš, bodeš nekega dne zopet prejel perutnice; te tvoje lepe sanje se bodo uresničile ! Tako sem njegove misli skušal povzdigovati k nebeškim željam. Osobito pa sem netil v njegovem nedolžnem srcu detinsko ljubezen do nebeške Matere Marije. K sreči mi je bilo to sladko delo zelo olajšano. Pobožni Slovenci imajo namreč sploh veliko zaupanje in ljubezen do Marije, in zlasti v Ivančkovi družini so jo močno častili; vsak dan so pobožno molili sv. rožni venec, gostokrat so popevali lavretanske litanije in skoro brez števila pesem so znali v slavo Marijino. Tako je bila ljubezen do Marije pri mojem Ivančku, skorr bi rekel, prirojena. Meni ni bilo treba druzega. kakor da sem nevidoma prilival tej krasni cvetki, katero je pobožna mati zasadila v detinsko srce. In da bi se Marijina ljubezen tem žarniše vnela v njegovem cletinskem srcu, sprosil sem mu v nebesih to-le nenavadno milost: Mati božja sc mu neko noč v nebeški svitlobi prikaže z.Jezuščkom v rokah, ki se ljubeznivo ozira proti njemu. Ivanček hitro skoči iz postelje, poklekne na tla in sklenem ročici povzdiguje proti nebeški Kraljici; sicer nobene besede ne more spregovoriti, a tem bolj govori njegovo detinsko presrečno srce ! — Te izredne sreče, katere so le malokdaj najboljši Marijini otroci deležni, ni mogel nikdar več pozabiti. Marija mu je bila odsihdob najslajša misel vse življenje. O Mariji je najrajše slišal govoriti: o Mariji je tudi sam najrajše govoril in pozneje pisal: Marijine podobice je prav posebno čislal in pred Marijinim altarjem je najraje klečal in molil. Posebno se je Mariji posvetil ob tisti priliki, ko je šla njegova dobra mati ž njim na božjo pot. da bi v Marijinem svetišču spolnila obljubo, katero je bila zanj storila v hudi nevarnosti in da bi ga posebej Mariji priporočila in izročila za vse dni njegovega življenja. IV. Že navadni ljudje radi detinska leta primerjajo mesecu majniku ; s tem večjo pravico se smejo mladostna leta zvestih Marijinih otrok imenovati krasen majnik, ko jim sije na jasnem nebu milo solnce spomladne sreče, ko pihljajo rahle sapice vonjavo neokuženih svetih misli in čutil, ko se jim jamejo tako lepo razcvitati prekrasne cvetke mladostnih čednosti. — Tako je bilo pri mojem varovancu. Približal pa se je te lepe mladostne dóbe najlepši dan — presrečni dan prvega svetega obhajila. ( Jospod katehet so odbrali precejšnje število otrok, kateri so se z mojim Ivanom pripravljali za prvo sv. obhajilo. Angelji smo jih veselo spremljali k poduku. Meni so še posebno vsi drugi čestitali, da imam srečo tako ljubeznivega dečka prvikrat spremljati k mizi Gospodovi; kajti vsi angeljčki varuhi niso mogli hiti tako veseli, kakor jaz — Prišel pa je pripravljanja zadnji dan. Otroci so opravili sv. spoved. Vsi njihovi angelji smo veseli, le eden se milo joka ; njegov varovanec je tudi pri tej spovedi zamolčal smrtni greh in s takim strašnim grehom obtežen hoče jutri z drugimi vred pristopiti k mizi Gospodovi. Kaj nam je storiti, da se zabrani ta grozovita nesreča? Jaz urno napravim načrt rešitve. Gospod katehet so otroke opominjali, naj molijo drug za drugega, posebno pa naj vsi prav goreče molijo za onega, kateri bi še ne bil prav pripravljen, da bi med njimi nobeden po nevrednem ne prejel sv. obhajila. Ta prisrčni opomin preblagega gospoda porabim in nujno prigovarjam dobremu Ivanu, naj goreče moli za svojega nesrečnega tovariša, saj molitev iz tako dobrega srca ne more biti neuslišana. In glej, posreči se; oni otrok se skesa svoje peklenske zlohnosti, zjutraj na vse zgodaj hiti v cerkev, še enkrat poklekne k prestolu milosti božje in se spove, — zdaj pa prav odkritosrčno in skesano s trdnim sklepom po svetem obhajilu prav lepo živeth Oj, hvala trojedinemu Bogu, zdaj smo vsi veseli; vsi srečni spremljamo družbico mladih jagnjet k nebeškemu Pastirju, da jih prvikrat nasiti s svojim lastnim mesom in z lastno svojo krvjo. Veličasten je bil ta prizor. Nekaj enacega se je vršilo, kakor takrat cvetno nedeljo, ko je Jezus slovesno jahal v Jeruzalem, ko so mu šie množice iz mesta naproti, druge pa so ga spremljale navdušeno ga proslavljaje : tako smo tudi tukaj otroški angelji varuhi spremljali svoje srečne varovance, ter Jezusu naproti šli, druge množice angeljev pa so njega spremljale iz nebeškega Sijona, in potlej smo vsi skupno častili Jezusa pa blagrovali otročiče, ki so prvikrat imeli to čast in srečo, kakoršne celò angelji ne moremo deležni biti, ker sveto obhajilo je le za katoliške kristijane na zemlji, ne pa za nas. O srečni ljudje, srečni otroci, nad vse srečen pa moj Ivanek ! Kako lepo se mi je zadržal : njegove misli in želje so bile le pri Jezusu; na ves svet je pozabil v teh svetih trenutkih. Kakor svitel biser se je prikazala na njegovem deviškem licu solzna jagodica — prelepa priča njegove srčne po-božnosti in ljubezni do Jezusa. Oj, srečen pa sem bil tudi jaz ta dan! Y. Kmali po prvem svetem obhajilu nastane za dobre otroke, za vestne stariše, vzgojitelje in nas angeljske čuvaje pretehtno vprašanje: kateri stan naj si izberó, da bi se lažje zveličali, da bi mogli srečni biti za čas in večnost? Da, najimenitniše vprašanje je to ; kajti pravi stan si odbrati in potlej tega stanu dolžnosti zvesto spolnovati v slavo božjo — to se pravi svojo nalogo na zemlji prav zvršiti. Ta naloga je silno težka; a ljubi Bog človeku mnogovrstno pomaga, jo junaško dovršiti. V svoji neskončni dobrot-ljivosti je tako vravnal, da ima otrok že prav zgodaj nenavadno veselje za take reči, katerih bode v poznejših letih potreboval v tistem stanu, za kateri ga je odločila božja previdnost. Ljubezniva previdnost božja pa tudi mlademu človeku čudovito olajšuje pota do onega stanu in odstranjuje nasprotja in zavire, tako da otrok, kateri se voljno prepusti božjemu vodstvu in zvesto spolnjuje božjo sveto voljo, pač ne more lahko zgrešiti svojega poklica. Moj Ivanek je bil — to se je jelo mnogovrstno razodevati že celò zgodaj — ocl Boga odbran, da bi ga kdaj proslavljal' in poveličeval v duhovskom stanu močno je ljubil in spoštoval slehernega duhovna: pr sv. maši streči mu jc bilo najljubše opravilo na svetu njegove otročje igrače so največkrat kazale kaj cer kvenega : če je delal iz ilovice hišice, je najraje na redil cerkvico z visokim zvonikom ; če je rezljal, je naj raje narejal altarje in podobice na altarju; iz pisaneg; papirja je prirezoval mašniško obleko, kakor je vide na podobi svetega Miklavža itd. Vse to je z veseljem opazovala njegova dobra mati in razjokala se je. ko jo nekoč nekdo rekel: »Vašega Janezka l)i morali dati v šolo, da bi bil duhoven.« O, kaj bi hotela dati, ko bi ga kdaj videla pred altarjem — mašnika ! Toda kaj bi se revež vspenjal do tako visokih misli : šole so drage ! Vendar tudi to zapreko je previdnost božja odstranila. Domači duhovnik so namreč zapazili pri dečku velike dušne zmožnosti, plemenito blagosrčnos' in druge lepe lastnosti; sklenejo ga podpirati z lastnimi darovi in še pri drugih prositi zanj in nekega dné vstopijo v hišo z odločno zahtevo: »Janezka morate poslati v šolo; nekoliko boste že sami zmogli, drugo bom pre-skrbel jaz.« Dobri ljudje ne vedo, kako bi se mogli vredno zahvaliti; na tla pokleknejo pred častitljivega mašnika in s solznimi očmi roko poljubljajo plemenitemu dobrotniku. Zame nastanejo nove skrbi. Nad vse sem čislal angelje mašnikov, ker smejo streči njim, kateri imajo toliko oblast in čast ; a zavidal jim tega nisem. Mašnik! morajo nositi toliko breme, da bi bilo pretežko za angelj-ske rame, ker morajo v sredi sprijenega sveta skrbeti za zveličanje svoje duše in vseh onih. kateri so njihovi skrbi izročeni; to seveda tudi njihovim angeljem silno pomnoži skrbi. Kakor me je tudi razveselila nada. da bi kdaj bil tudi jaz mašnikov angelj varuh, prestrašila me je ob enem misel, kako velikansko nalogo bo prevzel moj ljubljeni varovanec, ako postane duhoven. A tudi me je neizmerno strašilo to, na kar šc morebiti drugi mislili niso: Kaj pa, ko bi se ta dobra duša — moj Ivanek spridil, ker šolanje je tako zelo nevarno ! ? V veliki radosti, pa tudi v velikih skrbeh sem ga spremljal v mestne šole. Česar sem se bal, se je vresničilo; sto- in stokrat le bil v velikih nevarnostih. A vendar se mi je posrečilo s pomočjo dobre gospodinje, gorečega spovednika In drugih njegovih blagih dobrotnikov mladeniča tako ohraniti, da njegova duša nikdar ni bila ranjena z mečem smrtnega greha, marveč, da je ob koncu latinskih šol Smel v rokah prelepo spričevalo učenosti za ljudi na Serolji, a tuili v srcu prekrasno spričevalo nedolžnosti za angelje v nebesih. — Volitev stanu, katera tolikrat dela take britkostne skrbi mladeničem, njemu ni delala nikakoršne preglavice. Sposoben je bil za vsak stan; imel je namreč Ito. kar je najboljša podlaga prave sreče v slehernem stanu: nedolžno Isrce in lepo brezmadežno pot za seboj, t. j. izgledno mladostno življenje. A mojemu ljubljencu ni bilo še le treba izbirati med stanovi. ^______ _ . r-------, Ono veselje, ki zdaj zamenjal gaje imel blagi P ^ III z lepim pravil- I van za duhov- nimaltarčkom, katerega je mnogokrat prenaredil in popravil. Česar ni znal sam narediti, si je kupil n. pr. svitlo monstranco, altarno podobo, posodice za cvetice in šopke itcl., še svetniških svetinj si je vedel pridobiti. — Ko so neki-krat mati vprašali gospodinjo : »Kako pa kaj naš Janez?« jim vsa vesela odgovori: »Nič druzega, kakor le hvaliti Vam ga moram ; blagrujem Vas, da ste mati tacega mladeniča. ( Hej te si no, osmošolec je, pa si še altarčke dela in zaljša, kakor otrok, in s kako detinskim veseljem! In kako raci pa kako lepo moli; človek bi mislil, da ima sv. Alojzija pred seboj.« ski stan že v prvih otročjih letih,ostalo mu je tudi v mestnih šolah in je še od leta do leta prihajalo večje in popol-niše. Altarček, ki je bil nekdaj tako grudasto narejen in ne-umetno sosta V-ljen, da skoro ni bil altarju nodoben ie VI. Ivan je bogoslovec! Hvala Bogu! v bogoslovnici je dobro zavarovana ta krasna lilija. Ob roki bogoljubnih učiteljev in skrbnih voditeljev nabira si za svoj vzvišeni poklic potrebnih vednosti in spopolnuje svoje srce vi bogoljubnosti in svetosti, ker dobro vé, da mora sani žarno goreti, kdor hoče druge razsvetljevati in ogrevati. Slednjič pride osodepolni dan. največji v Ivanovem življenju: škof mu dajo ob mašnikovem posvečevanju dvojno oblast, kakoršne celo najvišji angelj nima — oblast, kruh in vino spreminjati v Telo in Kri Jezusovo,) pa skesanim grešnikom grehe odpuščati. Globoko se mu priklonim, kleče ga pozdravim, in ko greva iz svetišča, ne upam si več na njegovi desnici ostati, ker večja je zdaj njegova čast nego moja. Zasvetil je dan, katerega smo se že toliko časa tako zelo veselili, zlasti štirje: jaz. Ivan, oče in mati; seveda z nami še premnogi drugi. Krasna je bila slovesnost nove maše, veselje nebes in zemlje. Že cerkveni govor mi je bil tolikanj po volji, ker so spretni pridigar iz-, vrstno razkazali mnogoštevilnim poslušalcem, kako je mašnik vidni angelj varuh mladim in priletnim, zdravim in bolnim, pravičnim in grešnikom; kako močno je podoben nam nevidnim angeljem, ter da nas še celo prekosi po svoji oblasti. Veličasten in presunljiv je bil za me trenutek, ko je moj varovanec prvikrat s posve-1 čevalnimi besedami poklical Jezusa na altar, ki ga je spremljala truma angeljev ; strmeč sem opazoval, ko je prvikrat s toliko pobožnostjo sprejel sveto obhajilo v obojni, podobi in pa, ko je obhajal svoje stariše in druge sorodnike; z menoj se je po cerkvi veselilo vsako po-1 božno srce in solzilo se marsikatero oko. A take reči se dajo le čutiti, popisati jih ni mogoče, ker človeški jezik nima besedij za nje. Velika čast in oblast, ki jo je vsprejcl moj varovanec z mašnikovim posvečevanjem, pa zahteva tudi veliko skrbi intruda, ludi jaz podvojim svoje delovanje in še gorečniše ga podpiram: na prižnici mu tihoma šepetam pravo besede na uho; v spovedm i ga navdajam s potrpežljivostjo in krotkostjo ; pri bolniški postelji mu pomagam tolažiti bolnike in jih pripravljati na te lavno pot iz časnosti v večnost; osobito pa je moje veselje v šoli. ko dobri otročiči s takim veseljem in s toliko ljubeznijo poslušajo svete resnice iz njegovih zgovornih ust, ki le to in tako govorijo, kar jim pobožno srce narekuje. — O, v šoli so pač moje najlepše ure v družbi mojih tovarišev, angeljev varuhov šolske mladine. Velika je bila vnema mojega častitljivega Varovanca; a ker gg mi bile znane njegove nenavadne zmožnosti, prigovarjal sem mu še bolj in ga zlasti spodbujal, naj deluje še v širše kroge s spisovanjem lepih in koristnih knjig. Poslušal je moj glas in napisal tako koristne reči, da jih bodo še čez leta in leta radi in s pridom prebirali mladi in i stari. TIL Vendar njegovo plemenito srce še ni bilo zadovoljno ; milo se mu je storilo, ko je prebiral v misijonskih sporočilih, koliko je še po širokem svetu ljudi, kateri še ne poznajo pravega Boga; apostoljsko delo živo potrebuje delavcev. Misijonar biti, to je zdaj njegova misel po dnevu in po noči- Za kar se je pa po modrem premisleku odločil, to je tudi spolnil, kajti strahu in bojazni ni poznal. Še nekaj tednov — in poslovi se od ljube domovine, od predragih svojcev in prijateljev; obilno solz je preteklo, on pa je junaško premagal čutila srca. Bogu se izroči, priporoči Mariji, morski Zvezdi, in hajd čez široko morje. Ko se bližava tujim deželam, nama veselo nasproti hitijo angelji teh dežel in strmeč pozdravljajo mojega junaškega aposteljna. Misijonsko delo se prične z neizmernimi težavami in bridkostmi. Hudobni duh napne vse svoje peklenske moči, da bi misijon preprečil; a moral se je podati in osramoten se pomikati dalje in dalje. Že je na paganskih tleh postavljena lestvica med nebom in zemljo, po kateri angelji nosijo vroče molitve mladih kristijanov pred sedež Božji in nekaj krščenih otrok in starčkov v belem oblačilu krstne nedolžnosti so že angeljčki spremili v rajske višave. Misijon je v najlepšem cvetju; prišli so še novi delavci Gospodovi; žetev je obilna in srečna : kar se nenacbma prične preganjanje; mučeniška kri je jela teči, ca porosi tla za novo krščansko rast. Tudi moj častitljivi varovanec je v ječi. Tako častitljiv se mi še ni nikdar zdel, kakor sedaj, ko so z verigami priklenene njegove apostoljske roke. S spoštljivo radostjo poljubljam te verige, lepše se mi zdijo kakor iz čistega zlata, ker jih služabnik Božji nosi za Kristusa. Oj srečne verige, svoje angeljsce perutnice bi hotel z vami zamenjati ! — Vse je kazalo, da mi bodo trinogi v kratkem usmrtili svetega misijonarja. Ni časa zgubljati; še zadnje ure tega dragocenega življenja morajo pomnožiti zasluge v nebesih. Da bi moj junaški varovanec do konca ohranil pogum in srčnost, ga mnogovrstno tolažim, mu ječo čudežno razsvetlim, ga napajam z dušno sladkostjo v molitvi itd. — Tako pride zadnji večer pred smrtjo. Častitljivi m učenec je žalosten, pa zakaj? se li boji trpeti in umreti? Ne, smrt za Jezusa se mu sladka zdi ; le to ga tako zelo boli, ker ne more prejeti svojega ljubega Jezusa v sv. obhajilu za popotnico v večno življenje. Tudi to tolažbo mu skušam preskrbeti ; kruha in nekoliko vina bi se že skrivaj pripravilo v ječo. a altarja ni. Zdaj navdihnem svetemu mučenc-u misel, naj enako naredi, kakor nekdaj sveti mašnik Lueijan, ki si je na tleh ležeč dal položiti kruh in vino na svoje mučeniške prsi in na tem sv. altarju mašo opravil in sveto obhajilo prejel in lelil. Kdo bi mogel pozabiti ta dva prekrasna dneva : dan nove maše mladeniča svetnika in dan zadnje svete miše aposteljna mučenika ! Prične se pravo mučeništvo. Rabeljni razjarjeni prizadevajo svetniku muk najhujših, kolikor največ morejo. Za me je pa to najveselejša žetev; čem ddjše in hujše mučenje, tem ljubše mi je: vsako kapljico prelite krvi sem zbiral, vsako bolečino mučeniškega Trpljenja sem dejal na tehtnico ter nesel pred tron trojedinega Boga. — Slednjič je dokončano in prične se zmagoslavje! Presrečno dušo štirikrat svetega moža: deviškega— mašnika — aposteljna — mučenca ponosno spremljam v nebeško veličastvo. Radostno nama nasproti hitijo nebeščani: Marija, devic Devica, sv. Jožef, aposteljni, mučenci, deviški mladeniči in deviška dekleta, duše po njegovi apostolski gorečnosti rešene, vse, vse ga blagruje, vse mu častita k taki zmagi . . . Mene pa od vseh strani angelji blagrujejo, da sem smel biti varuh takemu izvoljencu! Moja sladka naloga pà s tem še ni popolnem izvršena : še za njegovo sveto truplo na zemlji mi je skrbeti. Vneti kristijani mi lepo pomagajo : skrbno so pobirali razpršene kapljice njegove mučeniške krvi ; oteli smo sveto truplo iz krutih rók neusmiljenih sovražnikov ; na altarjih se bode častilo, kjer se bodo sv. maše brale. Pretino končam, moram še to posebej zapisati, da angelji jako skrbno pazimo na trupla izvoljenih Božjih, ker so bila tudi ona posvečena v sv. zakramentih in zlasti pri sv. obhajilu po najsvetejšem Telesu Jezusovem. Ko bi bile kristijanom že zdaj oči tako odprte, kakor bodo v večnosti, bi lahko videli množice angeljev na krščanskih pokopališčih; še vse rajše in pobožniše bi obiskovali te posvečene, milo resne prostore — tiha bivališča ranjcih bratcev in sestric. Vidiš, dragi čitatelj, da sem res le glavne reči posnel iz angeljevega zapisnika in da je vendar močno naraslo to zanimivo pisanje. Upam, eia ti je všeč to berilo, kakor je bilo meni; kajti ko bi mi ne bilo, bi ti ga ne bil tukaj priobčil. Potrudi se tudi ti, da bode mogel tvoj angeljček varuh veliko dobrega zapisati v knjižico tvojega življenja, prav malo, ali celo nič pa hudega. Tedaj bodeš tudi ti obhajal večno zmagoslavje v rajski radosti. Ceéòeaa. pi Marij®,« Bodi najvišja pozdravljena žena, Ki si odprla v nebesa nam pot, Milosti polna, Marija češčena, Zvezana z Bogom in s Taboj Gospod! Angeljček VI. 2 Venee devištva Ti čelo ovija, Angeljev zbor Te opeva krilat : Blažena si med ženami, Marija, Blažen telesa je Tvojega sad. Slava odmeva Ti, s slavo pa h krati Prošnje iz prsi se dviga nam glas: Sveta Marija, ki božja si Mati, Prosi sedaj in ob smrti za nas! A. Medved. Vrabček reši ubogo družino iz hude zadrege. Pri imovitem kmetu Plehanu je služil vrli hlapec Balant pridno in zvesto že deset let. Čeravno njegovi zaslužki niso bili posebno veliki, prihranil si je vendar toliko, da si je mogel kupiti malo hišico z vrtom ter na svojo roko pričeti gospodarstvo. Ker je bilo pa pri tem posestvu treba še mnogo poprav, vzel je na po-sodbo dvesto goldinarjev, katere mu je Plehanov oče rad posodil. Balant se oženi in dobi jako pridno in pobožno ženo k hiši. Zelo sta se trudila oba. varčevala in marsikaj si odrekla, da bi mogla dolg poprej poplačati. Leta 1805 je bil Balant le še štiridese: goldinarjev dolžan. Kar prillerò sovražniki v deželo in mladi gospodar je bil primoran obtožiti se z novimi dolgovi, predno je mogel stare poplačati. Hudo je to pritisnilo vrlega moža; vendar si v kratkem zopet toliko opomore. da zniža dolg na poprejšnje stanje. Pride pa še hujše ; huda bolezen se začne širiti v vasi in jih mnogo pomori. Tudi Balant zboli, dokaj denarja mu poberó zdravila in zdravnik. Njegova močna narava in pre-skrbna postrežba njegove vrle žene pa mu reši še življenje. Tudi Plehana napade bolezen in mu vzame življenje. IIucl vdarec je bil to za mladega Balanta, ker ranjivi mu je bil dober prijatelj, ki mu je rad poniacal z dobrim svetom, pa tudi dejanjsko. Plahan ni imel ni žene, ni otrók in vse premoženje je podedoval njegov stričnik Planinšek. Planinšek veselo prešteva bogato declščino in zadovoljno pregleduje dolžna pisma. Med drugimi papirji d hi tudi Balantovo dolžno pismo, v katerem je stalo zapisano, da mu je 1. 1800 Plehan posodil 200goldinarjev -rebru. O tem pa ni bilo nikjer nič zapisanega, kako je pridni Balant polagoma dolg povračeval. Balant je u imreč vselej, kadar je prišel dolg plačevat, pratiko s «hoj prinesel in v njo mu je ranjki Plehan vsakikrat zapisal in potrdil, kolikor mu je vrnil. To pratiko pa, s katero edino bi bil mogel dokazati, da je že poplačal \ • - dolg do 20 goldinarjev, je ob času nevarne bolezni Kilant v naglici nekam spravil; a zdaj se nikakor ni nitigel spomniti, kam. Preišče hišo, klet in drugo poslopje, pa nikjer je ne more najti. Ne more si skoro drugače misliti, kakor eia je ona pratika že strgana in pokončana. Planinšek se drži mrtve črke dolžnega pisma in zahteva, naj mu dolg povrne. Zastonj mu Balant zagotavlja, da je v letnih obrokih dolg poplačeval ali pa z delom odsluževal in da dolguje le še 20 goldinarjev. Neusmiljeni dedič ga toži in že je prišlo do tega, da mu bodo hišo in vrt prodali. Uboga družinica si ne vé ni svetovati, ni pomagati, »če nam Bog ne pomaga«, pravi Balant. »pridemo v kratkem na beraško palico. Ljudje nimajo z nami usmiljenja, marveč vzeti nam hoče jo poleg našega pravičnega imen ja še tudi dobro ime in poštenje.« Milo se začneta jokati mati in oče, a tudi mali sinek Tinček se jame ž njima jokati, čeravno ne razume, zakaj. Zaupno molita noč in dan in prosita predobrotljivcga Očeta nebeškega, naj se usmili in reši premoženje in dobro ime. Tudi malemu sinku mati roke sklepa in prigovarja, naj pomaga molčkati . . . Dva dni po sodnijski obravnavi je Balantov sinek na dvorišči vjel mladega vrabčka, ki še ni znal lotati. Neizrečeno se veseli malega ptička. Urno teče. z njim v hišo. Ptiček pa so kmalu izmuzne iz njegove tnale rokice in ko ga hoče vjeti, se mu skrije za staro omarico, ki je bila z močnimi žeblji k steni pritrjena. Deček se na vso moč steza, da bi z roko dosegel ptička, pa ga ne more; tudi s šibico ga ne more prepoditi izza omare. Zdaj začne, kakor imajo otroci navado, glasno jokati, da bi rad imel ptička in da bo uboga živalica poginila ... Oče se usmili ubogega vrabčka in šiloma odtrga omarico od stene. Ptiček sfrči, in tako dolgo in tako željno povsod iskana p r a t i k a pade na tla. Zdaj je imel v rokah dokaz, da je dolg pošteno plačal in čast je rešena! Na tla poklekne sedaj hudo poskušena družina in z vročimi solzami se zahvaljuje ljubemu Bogu za nenadno rešenje. Planinšek se zdaj ne more temu dokazu nič več ustavljati, nasprotno še onih dolžnih 20 goldinarjev odpusti, da bi vsaj nekoliko popravil storjeno krivico. Vsi vaščani so v tej dogodbi spoznali ljubeznjivo roko božjo, ki se je ta pot poslužila mladega vrabca, da si je stiskana družina rešila imetje in poštenje. — Ne zabi, da tudi tvoje življenje je v rokah božjih: v Gospoda zaupaj in v njegovo očetovske varstvo se izročuj ! A,n, g © 13 rešitelj, ^pomladi se v logu sprehaja Bogdan. Trobentice rmene nabira, In veže s spodleski jih v šopek krasan In nanje koračnice svira. Kar znamenje v senci vejevja zazre, V njem angelja varuha lice. Molitev mu tiha iz srca privrè — Podobo odene v cvetice. Tako-le pa moli pobožni Bogdan: »Ti vodi me, angeljček mili. Da Jezušku svojemu iskreno vdan Ostanem v veselji ia sili!« Ko lahkega srca odide naprej Po mehki neznani mu poli, V goščavo zgubi se mu steza — in glej Prepad zazija mu naproti. Dehteča cvetica prepada parób Na skali zarasteni diči; S košatimi vejami diči jo dob, Na vejah prepevajo ptiči. Ustavi se deček Kakó bi pač rad Cvetico odtrgal na ruši! — Oprezno se skloni nad temni propad — A zdajci se skala odkruši. — Od straha zagrne očesi mu noč, V neznanem prepadu že gine; Kar hipno na stezo nevidna ga moč Postavi iz temne globine. — Ko rešenec plašen ozrè se okrog, Med vejami znamenje vidi, S svetlobo napolnjen okoti je log, Kot tifi od z fata hi T.idi. Krilatec s perotmi srebrnimi sam, Z nebeškim sijajem na lici Izgine v podobi — in čarobni hram Stemni se v vejevja hladnici. Rešitelja svojega deček spozna. Strahu in radosti zajóCe. Na zemljo poklekne in zroč do neba — Zahvali se angelju vroče. A. Medvod. Lepi izgledi prvega sv. obhajila. 17. Sveti Alojzij. Prav veliko vam rte bom povedal o prvem svetem obhajilu angeljskega mladeniča sv. Alojzija. To pa zato ne. ker bi vam moral kar vse življenje sv. Alojzija po vrsti povedati, ko bi vam hotel prav natanko opisati pripravljanje njegovo za ta najlepši dan in pa preobilne koristi, ki jih je imelo sv. obhajilo za vse njegov življenje. Saj skoro ne morem drugače, kakor da rečem vse angeljsko življenje sv. Alojzija do dvanajstega letal je bilo najlepše pripravljanje za prvo sv. obhajilo in vsa njegova poznejša svetost je bila v prvi vrsti pre-žlahtni sad sv. obhajila. Vse to natančno popisovati li bilo predolgo, kar pa je v ožji zvezi s prvim sv. • ■}> hajilom samim, to je v njegovem življenji le na krat k.' opisano. — Torej obširnejše tudi od mene ne moret« pričakovati. L. 1580, ko je bil sv. Alojzij 12 let star, pride sv. Karol Baromej, milanski škof, v njegov domači kraj, Kastiljone. Sv. Alojzij je že mnogo prelepega sli- ,1 o tako dobrotljivem, gorečem, svetem škofu; sv. Karol pa tudi že marsikaj ganljivega o angeljsko nedolžnem mladeničku; drug druzega sta že želela videti in spoznati ta dva izvoljenca Božja — dve zlati duši. Eden je v visoki starosti, podoben žlahtnemu drevesu, ki je polno najboljšega sadu. eden pa v nežni mladosti, podoben bdi liliji, ki se je ravno jela razcvitati v najlepši krasoti. Alojzij obišče škofa v njegovem stanovanju; pripros', in naravnost mu odkrije svoje srce in ga prosi nauk:, in sveta za dušno življenje. Z očetovsko ljubeznijo mul spolni to sveto željo. Med drugim ga vpraša sv. Karol, ali pač večkrat sprejema sv. zakramente? Alojzij pa mu odgovori, da še ni bil pri prvem sv. obhajilu. Sveti škof mu veli. 1 naj se kar precej prične pripravljati ; nasvetuje, kaj mu i je storiti v ta namen, in obljubi, da ga hoče sam prvi- f krat obhajati. Ves vesel in srečen se povrne od svetega škofa in zvesto spolnuje vse, kar mu je bil naročil Željno pričakuje dneva, ko bo smel prvikrat vsprejeti Jezusa, ki ga tako goreče ljubi. God sv. Magdalene. 22. julija, to je bil tisti srečni dan. ki se mora tudi nam častitljiv zdeti. Ako so že navadni otroci, kateri se smejo pridnejšim prištevati, na dan prvega sv. obhajila tako gineni in se tolikanj srečne čutijo; kdo bi mogel popisati pobožnost in srečo, ki jo je čutilo njegovo angeljsko srce pri tem najsvetejšem opravilu! S tem presrečnim dnevom se je za sv. Alojzija začelo novo življenje. Pogostoma je po tem prejemal presv. rešnje Telo in vselej z enako gorečo pripravo. Pozneje je hodil vsak teden k sv. obhajilu. Razdelil si je teden v dva dela : tri dni se je pripravljal in prosil trojedinega Boga za milost vrednega obhajila; tri dni pa se je zahvaljeval za nebeške milosti, ki jih je v nedeljo prejel pri mizi Gospodovi. V stari jezuitovski cerkvi v Milanu je še zdaj videti jako lepa podoba, ganljiv spomin onega nepozabnega dneva. V središči je naslikan dvanajstletni Alojzij, kateremu sv. Karol Baromej podeli presv. rešnje Telo. Alojziju se kar vidi, da je v tem veličastnem trenutji pozabil na ves svet ter hrepeni in koprni le po angelj-skem kruhu, ki mu ga sv. škof s svetniško pobožnostjo podaje. Obličje se mu žari v onem nadzemeljskem ocl-svitu. ki je lasten le svetnikom in čigar miloba se z besedami ne dà opisati. Še celo roke so tako naslikane, kakor bi nebeškega gosta vabile in hotele objeti. Za Alojzijem kleči njegova mati, ki je izmed vseh gotovo najbolj razumela in čutila srečo svojega dobrega otroka. Zraven grofinje kleči viteški oče, kateremu, čeravno je utrjen vojščak, danes vendar rahlo in miločutno srce bije. Tudi njegov manj pobožni brat Rudolf je vidno ginen. Za vse res dan Gospodov ! 18. Angeljski otrok. Pred nekoliko leti je klečala mala deklica čista in pobožna kakor angeljček pri mizi Gospodovi in prisrčno prosila svojega Zveličarja, ki ga je bila z največjo pobožnostjo sprejela prvikrat v življenju, za neko posebno milost. Njena vroča molitev je bila : »Božji Zveličar, daj vendar, da umrjem v beli obleki nedolžnosti in nikar ne pusti, da bi te kdaj s kakim smrtnim grehom razžalila!« In kaj se zgodi ? Belo nedeljo — še tisti večer po prvem sv. obhajilu kmalu po solnčnem zahodu je otrok umrl in ležal na mrtvaškem odru v tistem belem oblačilu, ki ga je imel zjutraj pri sv. obhajilu. Veliko solz se je pretočilo pri tem angeljskem mrličku ; a jokajoči so se tolažili z mislijo, da ljubi Bog je zdaj nedolžnega otroka k sebi vzel, pozneje pa bi bila deklica morda zgubila nedolžnost in nebesa. In njen oče, ki je bil več let n> k: zlobni strasti vdan, je bil po tej nenadni smrti tak ginen, da se je spreobrnil in zopet postal dober kri stijan. česar poprej niso mogli doseči vsi očetovski opomini njegovega dušnega pastirja, to je zdaj dosegel j. posebni milosti božji pogled nedolžnega, angeljsk lepega otroka v beli obleki — na mrtvaškem odru. 19. Neomaliljivo zaupanje. Poljski plemenitaž Sokolinski se je ob zadnjih poljskih puntili udeležil vstajništva ter je bil zaradi tega zaprt in kmalu potem v smrt obsojen. Imel je blago ženo in preljubeznjivega sinka, dvanajstletnega Stanislava. Ivo je gro fi nj a zvedela, kaj se je zgodilo z njenim soprogom, gre s sinom v domačo kapelico, poklekne in moli s tresočim se glasom : »O presveta Devica Marija, prosi za nas! Reši nas! Daj nam nazaj preljubega očeta! O premila Mati. pri kateri še nihče ni zastonj iskal pomoči, ti, ki si tako prisrčno ljubila svojega božjega Sina in si sama toliko trpela, prosi za nas !« Mater in sina je molitev potolažila, neko skrivnostno upanje jima navdaja srce in lajša bolečine. Z zvestim služabnikom Petrom gredo k jetnišnici, kjer je bil zaprt predragi soprog in oče; z obilnim darom podprta prošnja je omogočila, da so mogli priti v grofovo ječo. Kake tričetrti ure pozneje grč mimo ječarja sklu-čena gospa v kožuh skrbno zavita, objokani obraz žalujoč, zakriva z rutico; za roko se je drži jokajoč otrok. Zvečer še-le odpre ječar grofovo ječo ; a kako prestraši, ko zagleda mesto grofa — grofinjo, njegovo soprogo. Polkovnik Sokolinski je ubežal s svojim sinom Pobegli grof se preseli v Pariz; pa o svoji ljubljeni soprogi ne clobi nikakošnih sporočil. Ali so se Rusi zmaščevali nad njo, ker je njen mož ubežal, ali je že umrla, ali so jo tirali v pregnanstvo v Sibirijo — grof ne more ničesar zvedeti. Sinu. ki vedno poprašuje: »Kdaj pa pridejo mama ?« noče naravnost povedati, iflar-več navaja raznih izgovorov, ki pa ne morejo utolAŽiti dobrega otroka. Grof pa tudi v pregnanstvu noče časa zanemarjati, marveč izroči mladega Stanislava v vzgojo zanesljivemu duhovskemu v stavu, kjer urno napreduje v učenosti in pobožnosti. Približa se čas prvega sv. obhajila. Ta čas, ko je navadno bolj voljno vsako otročje srce, hoče oče porabiti, da bi sina utolažil zaradi ljube matere, češ, naj se v voljo božjo Ada, ko bi je tudi nikdar več ne videl. Otrok pa odločno odgovori: »Jaz hočem, da bodo tudi mati navzoči pri mojem prvem sv. obhajilu, in pridejo gotovo.« Ves prevzet srčne želje, da bi zopet mogel gledati obličje svoje ljube matere, vzame Stanko zvččer med učno uro pòlo lepega papirja, čisto novo pero, se pobožno prekriža in Petru, materinemu služabniku» ki jo bi\ ostai v Varšavi, napiše tako-ie pismo -. »Ljubi Peter! Bodite tako dobri in povejte moji materi, da pojdem čez en mesec k prvemu sv. obhajilu in da morajo prav gotovo priti, tla bodo tudi zraven! Materi ne pišem, zato ker vsa naša pisma prestrežejo : vendar pa zaupam, da boste Vi tako previdno ravnali, ter jim mogli naznaniti moje želje. Srčno Vas pozdravi in objame Vaš Stanislav. Povejte materi, da stanujem v deškem vstavu., ■ ulice ... v Parizu.« Pretino pismo zapečati in odpošlje, zavije še vanj podobico presv. device Marije, da bi srečno došlo, kajnor je namenjeno. Toda žal! Ravno ob tem času pa dobi grof So-kolinski pismo iz nepoznane mu roke, umazan listič, na katerem so stale besede : »Nič več upanja ! V Sibirijo odpotuje! Udajtese! Peter bode vse poskusil ; a pravijo, da bode grofinja umorjena, ako poskusi ubežati. Ljubimo Te in čedalje bolj milujemo !« Med tem se Stankovo prvo obhajilo čedalje bol bliža. O svojem pismu ni nikomur nič povedal, niti očetu, niti učitelju svojemu ; a toliko več je o tea govoril z Gospodom. Stel je dneve in ure in tako-ic govoril sam s seboj : »Pred prvim sv. obhajilom bc: opravil devetdnevnieo v čast presvete Device, in sic-: tako, da bo ta devetdnevna pobožnost zvršena takrau ko bom odvezo dobil. Molil bom s toliko gorečnost da se bode Mati božja čutila prisiljeno, mojo mater zopet nazaj dati.« Prišel je predvečer velikega dneva ; ta večer j« bila navada, da so povabili v občevalno sobo one sta-riše, katerih sinovi so bili odločeni za prvo sv. obhajil« Kakor drugi pride tudi grof Sokolinski. Stanislav se _r najprej oklene okrog vratu, potem pobožno poklekne u prejme očetovski blagoslov. — »Oče«, pravi Stanke, »to je Vaš blagoslov, pa upam, da bom prejel tuj materin blagoslov.« Grof molči, sin pa odločno nadaljuje: »Ali ne veste, da mati morajo priti?« — »Oh vzdihne grof. »Da«, pristavi sin, »to hočem, d J bodo mati pri mojem p r v e m s v. o b h a j i 111. in boste videli, da bodo res. Naj to pojasnim. Predragi oče, vedite, da sem devetdnevnieo opravljal v čast presveti Devici, ki se danes ob petih skonča, ob štirih i. bom dobil odvezo ; takrat bom tako čist kakor angeljčcđ in v tem stanju bom prosil ljubo Mater božjo, naj mi tudi mojo mater dà — še nocoj ali vsaj jutri zjutraj zgodaj.« — »Le pusti to!« mu seže grof v besedo i milo-tužnim nasmehljajem in ker ni mogel tacega g-vorjenja nič več prenašati, odide. Bilo je ob petih zvečer in naš Stanko je ravno šefl k vratarju; na poti pa ga sreča eden izmed predstoji nikov in ga vpraša : »Kam greš, otrok moj !« — »Gledal grem, če ni kdo vprašal po meni.« — »Saj so bili tvom oče davi tukaj.« — »Res je, gospod, toda jaz prič» kujem še koga druzega — svojo mater!« — »Dragi dete, tvoje matere ni v Parizu.« — »Pa bodo prišli. H vem prav za gotovo.« — »Lahko razumem tvoje srči* želje in molitve, vendar nocoj odganjaj vsako razmišljenje: čas obiskavanj je že minul, kar vrni se k svojim tovarišem !« Ker je bil dobri Stanko trdno prepričan, da mu ■ Marija uslišala devetdnevno prošnjo in da mati morajo v salvi čas priti, je bilo zanj silno težko, ko ni smel iti k vratarju; pa Bogu velikodušno daruje, rekoč: » Če pridejo mati, saj me bodo dali poklicati.« Ura bije sedem — bije osem pa nikogar ni. Gredó k večerji, gredó spat in Stanku že skoro začne srce upadati. Med tem pa je k vratarju prišla slabo oblečena, i leda in bolehna gospa ter je želela govoriti z mladim s ikolinskim. Vratar, ki je menil, da je ta neznana žena kaka goljufica in zlasti ker je bilo že pozno, naravnost odreče prošnjo in neče iti klicat otroka. Ker je bila pa ženska le tolikanj nadležna, jej slednjič vsaj toliko dovoli, da sme stopiti k oknu in gledati, ko pojdejo gojenci memo. — Stanko, ki je tako gotovo pričakoval svojo mater, se le toliko odstrani od tovarišev, da bi nekoliko pokukal v vratarjevo sobo. Neznana gospa — l.ila je toliko pričakovana groflnja — vsklikne: »Tukaj je! tukaj je!« in veselja omedli ter več časa ne more spregovoriti niti besedice. Kako pa je mogla grofinja priti ob tej uri, katero m je bil njen sin odbral? — Ubežala je bila onim, ki so jo v Sibirijo peljali, preoblečena je brez denarja in druzih pomočkov bežala na Francosko in slednjič dospela v Pariz. Stanislav je bil v svojem pismu Petru naznanil stanovanje in tako jej je bilo mogoče priti naravnost k svojemu preljubemu sinu. Grof in grofinja, vsa srečna, ker sta rešena iz rok preganjavcev. sta torej oba navzoča pri prvem sv. obhajilu svojega edinega sina Stanislava in se prisrčno zahvalita Jezusu in Mariji za toliko nepopisljivo veselje, ki ga je ta dan čutilo trojno blago srce : očetovo, materino in sinovo. 20. Nevredno prvo sv. obhajilo. Neki mašnik v Ameriki je bil poklican k bolniku. Ta bolnik je bil duhovniku dobro znan; že dolgo se mu jo čuden zdel, ker je bil zmiraj nenavadno žalosten. Videti je bilo, da ga stiska neka huda srčna žalost. Njegova žena in otroci so jako pobožno živeli in ko se je očetu shujšalo, so takoj poslali po mašnika. Ta se je bil ravno povrnil od divjakov, katere je bil šel obiskat. Čeravno ves truden, gre vendar precej k bolniku, h kateremu je bil klican. Družina se zelo razveseli do-šlega mašnika, ker upa, da bode bolnega in žalostnega očeta utolažil. — Bolnik se spové ; a tudi zdaj zamolči greh, katerega je bil storil še pred prvim sv. obhajilom in se ga ni še nikdar spovedal. Potem gre mašni.t v cerkev po sveto rešnje Telo. Toda. kakor hitro zagleda bolnik presv. rešnje Telo, zakliče s presunljivim da-som : »T u k a j j o moj Sodni k !« Mašnik ga skuša potolažiti, a bolnik le dalje vpije : »Grešil sem, kri Pravičnega sem izdal ! Moje prvo obhajilo je bilo nevredno !« Potem si obraz pokrije z rokama, začne se zelo tresti in se zarije pod odejo. Žena prilliti jokajoča k njemu, duhoven mu hoče prigovarjati ; a moi je bil žc — mrtev ! Kako grozovita smrt ! Sola rajske nedolžnosti. v •i» i * sapper Varuj 3e hudega I Sp Delaj dcfcrol Po vseh dobrih šolah so se letos prav veliko pogovarjali o sv. Alojziju; to pa zato, ker je letos, 21. junija, minulo ravno tri sto let, kar je ta angeljsii mladenič zapustil našo solzno dolino in se veselo preselil v rajsko domovino. Ako so pa že po navadnih šolah toliko slavili sv. Alojzija, toliko lepega o njeni se učili, pa tudi toliko dobrega v njegovo čast storili ; bi pač ne bilo lepo, ko bi naša šola — »šola rajske nedolžnosti« zaostala za drugimi. Sv. Alojzija moramo prištevati najboljšim učencem »rajske šole«, kajti vestno in natanko je ves čas svojega življenja spolnoval oboje, kar zahteva naša šola: na vso moč se je varoval in ogibal hudega in kar gorel je za dobra dela; ravnilo njegovih del je bilo : Kaj mi pomaga to za v e fins t? Nič se ni zmenil za take reči, katero mu niso i»-tale nobenega dobička za nebesa; nihče ga ne bi bil mogel pripraviti, da bi bil celo kaj tacega storil, kar bi mu bilo škodljivo za večnost ; kar pa je spoznal, da mu koristi za dušno zveličanje, tega se je oprijel in hrabro dovršil, če mu je bilo treba ob tem še toliko trpeti. Da, v šoli rajske nedolžnosti je on »prvak« in zato ga je sv. cerkev postavila za prvega »izglednika« ali »vzornika« vseh šol vesoljnega sveta. In zakaj je sv. cerkev to storila'? Zato, ker je bil izvrsten v vseh zadevah. Ko bi tukaj hotel in mogel natančen biti, bi vam moral zdaj le razkazati na vse strani njegovo izvrstnost: a ker mi je tako kratek čas odločen in sem že v posetni knjižici*| splošno opisal njegovo pot proti nebesom, obirati se hočem samo na ono njegovo največjo vrliro, zaradi katere ga sv. cerkev še prav posebno slavi — na njegovo deviško ned o 1 ž n o s t. Pozor torej ! Na vrsto pride : 9. Najlepša čednost. Danes bi pa res rad imel angeljsko zgovornost, da bi vam mogel tako prikupno opisati sveto čistost, da bi se vaše srce vnelo zanjo in zanjo gorelo večno življenje, in da bi vam mogel obuditi tak stud do nasprotne pregrehe — grde nečistosti, da bi se nobeden izmed vas nikdar ne zapletel vanjo. Kaj bi hotel dati. ko bi mogel danes svojo šolo spremeniti v Sinajsko goro, jo obdati še enkrat s črnimi oblaki, iz katerih bi se utrinjali žareči bliski in bi odmeval pretresljivo bučeč grom, da bi vam šlo skoz mozeg in kosti ter bi mogel poklicati potem samega Boga iz nebes, da bi vam še enkrat zatrdil šesto zapoved božjo in sicer tako pretresljivo in tako oblastno, da bi se tetra božjega glasa potem ves čas spominjali po dnevi in po noči, v druščini in v samotnem kraju, da bi vas peklenska kača nikdar z nikakoršnimi obljubami in slepili ne mogla izvabiti z rajske poti svete čistosti v satanske brloge grde nečistosti! Zakaj p a tako zelo hvalim sv. čistost? — Zato, ker je izmed vsega druzega na zemlji res najbolj hvale vredna in so jo zato od nekdaj močno čislali n slavili vsi dobri ; ako vam jo tudi jaz nad vse priporočan, s tem le druge posnemam in spolnim voljo božjo, ker tudi Bogu je nad vse všeč ta čednost. Kako zelo je Bogu všeč sveta čistost, nam je mnogovrstno razodel v sv. pismu. Bog, kateri prebiva v blešiu *) »Podobica svetega Alojzija ali njegova pot v nebesa« Ako še nimaš te mißne knjižice z dvema slikama, naroČi jo. Stane le 5 kr. neskončne časti in slave, v svetlobi vseh rajskih lepotij, se ozre na našo ubogo zemljo, solzno puščavo in glej ! njegovo božje oko, ki je — če smem tako reči — vajeno nedopovedljive krasote nebeške, se vzraduje, kjerkoli zagleda mladeniča ali deklico v neomadežani čistosti in nedolžnosti — veselo vsklikne: 0 kako lep je čist rod f svitJobi svoje čednosti; zakaj njegov spomin je večen, licr je poznan pri Bogu in pri ljudeh ! Bog sam pravi, da je prijatelj onim, kateri so čistega srca : Kdor ljubi čistost srca, bo kralja imel prijatelja. In kolika sreča je to. Boga imeti za prijatelja, si sam lahko preračuniš. In kako zelo čisla takega prijatelja, zopet nam razodene, ko naravnost izreče sodbo : da vse, kar se ceni in tehta, se ne da primerjati čisti in zdržljivi duši! Pa še več; čujte in strmite, nedolžne dušo ! Celo navdušeno častita vam — blagruje vas Najvikši, ko govori po psalmistu : Blagor nedolžnim na potu, ki hodijo po Gospodovi postavi ! Tudi Jezus Kristus je tako navdušeno govoril o sveti čistosti rekoč: Blagor jim, kateri so čistega srca, ker Boga bodo gledali! Da, Boga bodo gledali — spoznali in se v posebni sreči radovali že tu na zemlji, a tudi tam je napravil nedolžnim posebna nebesa, ker zagotavlja, da bodo najbližje Jagnjetu in bodo pevali pesem, katere drugi nebeščani ne bodo znali. — Pa ne le z besedo, marveč tudi z dejanji je pokazal, kako zelo mu je pri srcu ljuba nedolžnost. Spolnilo se je, kar je bilo o njem že v stari zavezi rečeno : da n a j r a j š e bi v a med lilijami! Da, med lilijami čiste nedolžnosti je bil vse ure zemeljskega življenja : mladostna leta je preživel poleg svoje deviške Matere Marije in deviškega rednika sv. Jožefa. Ko je pričel očitno delovanje, šel je najprej v puščavo k nedolžnemu Janezu Krstniku in potem je najrajše blizo sebe imel deviškega aposteljna Janeza, in kako ljubeznjivo je k sebi vabil nedolžne otročiče in še na križu se njegovo umirajoče oko milo ozira na presveto Mater in ljubljenca Janeza! In kar je Jezus tako zelo ljubil, čislala je tudi njegova presveta Mati. Ne bom opisoval, kako se je sama vedno lesketala v nebeškem blišču brezmadežne čistosti, marveč le to naj posebej zatrdim, da je Marija sicer mati vsem ljudem, a posebej je še mati čistih duš, ker Jezus nam jo je v svoji oporoki za Mater izročil po nedolžne m Janezu, ne pa po s p o k o r n i k u Petru. Angelji so tudi posebni prijatelji čistih dtš, ker so jim tako podobne, da se večkrat imenujejo bratci in sestrice angeljev Božjih, ali pa še celo kar naravnost: angelji v človeški podobi. Zgodovina stare in nove zaveze nam to dovolj dokazuje, kako so jim angelji tudi dejanjsko pokazali to posebno prijateljstvo. Kolikor je svetnikov in svetnic v nebesih, toliko je tudi slaviteljev in zagovornikov svete čisti sti in nedolžnosti; kajti svetniki so le dvojne vrste: nedolžni in spokorniki. Nedolžni so navdušeni za sv. čist< t, ker jim je pridobila toliko radost, katero tudi nam vsem neizrečeno želijo ; spokorniki pa zato gorijo zanjo, k -r jim je znano, kako grozovito je grenka nasprotna p»t, zaradi katere so prelili toliko solz in delali tako ost o pokoro ! In vsi pametni 1 j u d j e na zeml ji ne more o drugače nego hvaliti in čislati sveto čistost, pa bridko objokovati njeno zgubo. Srečne se štejejo d u h o vn i ki, ako službujejo v takih duhovnijah, kjer cvetè ta prelepa čednost; veseli so starisi in gospodarji, učitelji in vzgojitelji, ako opazujejo, da se v njihovi družini in šoli še lepo razcvita prekrasna lilija sve:e čistosti. Modroslovci učijo, da nihče ne more tako srečno in veselo na svetu živeti, kakor oni preblad, kateri zvesto spolnujejo šesto zapoved božjo ; tuli zdravniki trdijo po svojih skušnjah, da nobena reč tako zdravja ne vzdržuje in utrjuje, kakor ta angeljska čednost . . . Slednjič moram še to pristaviti, da celo smrt je mila tem odbranim ljubljencem nebes in zemlje. Kakor je tudi smrt strašna za vse človeštvo, vendar nam zgodovina cerkvena priča, da tudi ta bleda žena s ko- >, pred katero vse trepeče, čistim in nedolžnim ni strahovita, marveč premnogokrat celo zaželena in težko pričakovana. Prepričani ste zdaj, kaj ne, da lepšega in boljšegi, dražjega in imcnitnišega ne morete imeti ne na zemiji ne v nebesih, kakor je čisto in nedolžno srce; oj skrbite, da bo vaše srce — to srečno srce ! Bodite čuj oči — vedno in povsod čuječi, ker od vseh strani prežijo roparji in tatovi, da bi vam odvzeli ta vaš neprecenljivi zaklad. Ogibajte se nevarnosti, pred katerimi vas toli-krat svarijo vaši dušni učeniki; pridno pa rabite po-m-.ičke, katere vam tolikrat svetujejo in priporočajo za (•hranjenje sv. čistosti! Zlasti pa napolnjujte s svetimi mislimi in željami glavo in srce, da nečiste niti prostora ne bodo imele. Strah božji naj vas prešinja vsikdar in povsod, da ste junaško pripravljeni raje zgubiti življenje, kakor nedolžnost! Sveti Alojzij nam je v trojnem oziru bliščeč izgled svete čistosti. 1 Kaže nam, kako lepa jo sv. čistost; dokler bo sv. cerkev stala, t. j. do sodnega dne bode slovelo ime sv. Alojzija po vseh pokrajinah širnega sveta, v nebesih pa bode med najsrečnišimi vekomaj vžival izredne blagre in sladkosti. — 2. Uči nas, v čem se razodeva ta angeljska čednost, namreč: a) v mislih in željah, ki so bile vedno čiste kakor limbarjev cvet, k> t sprejel je od Boga izredno milost, da niti skušnjav ni imel nečistih ; b) \ besedah, ker milo je obžaloval \-e življenje kot največjo nesrečo, da je bil kot majhno dete spregovoril nekaj nečednih besedi, pa le zato, ker še ni razumel njih zlobnosti; pozneje pa ni nikdar prišla le količkaj nespodobna beseda iz njegovih angeljsko čistih ust, in ostro je posvaril vsacega, kateri bi se bil drznil v njegovi pričujočnosti spregovoriti kako nečisto ksedo; c) v dejanju, ki je bilo vedno le v spodbudo vsem, kateri so ga poznali. Ob neki igri se mu je naložilo, naj bi na steni poljubil senco neke soigrajoče deklice, a sv. Alojzij se vstraši, zbeži in nikdar več L' t ni bilo mogoče pripraviti k taki igri. — 3. Prepriča IU-. koliko si je treba prizadevati za sv. čistost, katero je toliko ljubil, da je bil pripravljen vse dati zanjo. Živel je v velikih nevarnostih: po raznih graj-ščinah, kjer je bilo mnogo nevarnih razvad, zapeljivih veselic; mehkužnih gostij itd. — torej za greh premnogo priložnosti; občevati mu je bilo z raznovrstnimi ljudmi Angeljćck VI. 3 3-1 — in vendar je ostal čist in angeljsko nedolžen med tako viharnim svetom. To pa je dosegel le z nebeško pomočjo, katero si je sprosil z obilno in gorečo no-1 litvijo, vzlasti po Mariji, kateri je zgodaj z obljubo daroval svoje devištvo, s pogostim prejemanjem sv. zakramentov itd. in pa z neprestanim lastnim premagovanjem, ker se je tako skrbno ogibal vsega, kar bi bilo količkaj nevarno njegovi čistosti, ker se je tolikanj zatajeval: postil se. brzdal svoje počutke. /.lasti >d. bičal in ostro pokoril svoje telo itd. Sestrici v nebesih. ^Nebeškimi Prebivaš zdaj sestrica, Pred Jagnjetom Zdaj tvoj je dom Njegova si družica angeljčki Zdaj tam radost Nebes sladkost. Sestrica! te napaja; Tam ni solza, Bolest srca Se tamkaj ne nabaja. Pri mamici Zdaj vekovit Te rajski svit Blaženstva tam objemlje. Jaz bratec tvoj Pretakam znoj Še gost tu revne zemlje. Nje zadnje dni Smo britko se solzili: »Kaj z malo bo Zdaj Antiko?« Ji žalostni tožili. In mame glas Tolaži nas, Ko milo je velela: Oj sestrica! Pred Jezusa Poklekni, prosi zame; »Saj hčerico Preljubljeno Da oil kedaj V prelepi raj S saboj bom kmalo vzela.« Naj milostno me vzame. Zapre okó Mama na to. Na oder so jo djali . . . Oez malo dni So angeljćki Še tebe odpeljali. Bo združil, kar je ločil, — Snidenja dan Nam vsem krasan Bo. upam — tam napočil. Ne dolgo večin smrtni meč R )larje; vsaj črke je že vse poznal male in velike, tipkane in pisane. Tudi v številjenji je bil že nekoliko izurjen in še marsikaj jo znal že pred šolsko dobo. To mu je šolanje dokaj olajšalo in v kratkem si je pridobil v šoli toliko veljavo, da je še druge nadzoroval, celo tk'iti jih je smel včasih po nekoliko mesto gospoda žitelja in to tako spretno, da so otroci njega skoro bolj pazljivo poslušali in mirniše bili nego takrat, ko so učitelj podučevali. Tak vspeh in tolika čast v šoli mu zelo pomnoži veselje do učenja. V kratkem ni bil nič več zadovoljen samo s šolskimi knjigami, marveč kjer je našel kaj tiskanega ali pisanega, prebiral je radovedno. Ta ukaželjnost je bila strijcu posebno všeč, stokrat bolj nego poprej vedno moledovanje, da bi kadil. Včasih mu še nalašč kaj nastavijo, da naj bere. Med druzimi so imeli prav veliko knjigo, v kateri je bilo popisano premnogo jako zanimivih in koristnih reči: kako se domača zdravili, napravljajo in rabijo, kako se priravnavajo razne potrebščine za dom itd. ; popisane so bile živali, rastline in rudnine; bralo se je o megli in oblakih, o rosi iu slani, o dežju in snegu ter še mnogo druzih stvari. Nad vse ga je zanimalo, ko je v tej učeni knjigi nekega dné bral to - le : »Dobro posušen hrastov les se zelo napnè, če se z vodo razmoči. Ako tedaj prav suhe zagojzde zabiješ med dve skali ter jih z vodo namočiš se bodo zagojzde tako raztegnile, da razmaknejo največje skale.« Hej, si misli Poldek. to moram pa tudi jaz poskusiti; to bode kaj velikanskega, da se mi bode vs« čudilo. Najprej gre m si poišče blizo doma na gričku veliko skalo, katero bo treba razdejali. Toda kje hoče staro in doveipšuho hrastovo zagojzdo dobiti? Povsoc stikuje in išče, a nikjer ne stakne pripravne zagojzde Poprašuje doma, poprašuje pri sosedih, nikjer ne more zvedeti za staro hrastovo zagojzdo. Pa kar si je mali Poldek v glavo utepel, od tegt se ni dal z lepa odvrniti. Tako je bilo tudi s hrastovo zagojzdo. Iskal in popraševal je več tednov : slednjič se spomni, da bi se morebiti kaj takega utegnilo dobiti pod cerkveno streho, kjer je več jako starega lesf videl, kadar je šel s cerkvenikom v zvonik uro navijat Tukaj išče in išče. da res slednjič stakne hrastovo po lenice dobro ped dolgo in še tanjše, kakor je roka zi pestjo. Poldku se samemu zdi nekoliko prekratko ir. prešibko za toliko skalo, pa — si misli — to hrastovo poleno je gotovo že dve sto let ležalo pod streho ii je popolnem suho. Ako ga še zmočim, bode gotovo razgnalo pečino. Poldek se takoj odpravi na delo. Zagojzdico vtakne pod pazduho, v eno roko vzame kladivo in v drugo lonček vode ter pleza na vrh skalovja. Tu zabije hrastov klin z vso močjo, ki jo ima v svojih malih rokah, v neko špranjo med skalovje, iz lončka pa varno in polagoma izliva vode na zadelano špranjo. Med tem delom .a pa začne biti groza in strah. »Gorje meni! — tako L- vori sam s seboj — ko bi se zdaj hrastova zagojzda prav hitro namočila in napela ter kar brž skalo razbila ! ? oh, jaz pa bi bil pod razvalinami zmečkan. — zgubljen za vselej!« Hitro izlije še ono mrvico votle, kolikor je je še bilo v lončku in urno se skobaca spet raz skalovje ter beži naglo, kolikor ga le noge nesó. Daleč proč od skalovja se še le ustavi in strahotna nazaj pogleduje, kdaj bode skala zagromela in se bodo začeli debeli kamni valiti v nižavo! Poldek čaka in čaka, a skalovje se noče razdrobiti. Rad bi šel gledat, kako se je že zagojzda razmočila in napela: a kako bi si upal kaj tako drznega? Tako lahkomiselno se previdni Poldek ne poda v smrtno nevarnost ! Pretečete dve uri : skala je še vedno mirna. Poldek pa mora domov. Zvečer gre šc enkrat na griček gledat : še zmiraj je skala cela. Ponoči ni mogel Poldek dolgo časa zaspati. Saj menda kamen je vendar ne bode tako visoko in na daleč letelo, tla bi še kakšen kamen na hišo priletel ? Menda pač ne bo, če se skalovje razpoči, tako grozovito pokanje, da bi se ljudje prestrašili po vsej vasi? Take misli so Poldka motile, da ni mogel zaspati. Ko pa slednjič zatisne oči, nastane grozovit ropot. Skalovje se je razpočilo in velikanski kamni letijo na hišo. Poldek neznansko vpije. Že je strop prebilo, že mu je velik kamen roko odbil . . . Zdaj se zbudi in vidi mater stati poleg postelje, ki so ga tresli za roko, da bi se zbudil. Poldek pripoveduje hude sanje, o hrastovi zagojzcli pa ničesar ne omeni. Mati ga utolažijo, da zopet zaspi. Drugi dan Poldek ni bil za nobeno delo, v šoli je ves razmišljen in še pri jedi mu ne gre tako v slast : vedno mu roji po glavi hrastova zagojzda tam v skalo vj i. Po šoli popoldne je zopet nekoliko prost ; prva pot je proti skali, ki je pa še vedno eela. Poldek se le čudi, kako da še ni skale razneslo. »Še bo treba en lonček vode priliti,« si misli in brž hiti po vode domov. Zdaj ga pa skrbi, kako bi mogel brez nevarnosti vodo priliti na zagojzdo — kaj pa. če se sedaj razpočtf? Temu strahu se pridružijo nove skrbi. Poldek namreč zapazi, da tam dol pod skalovjem prileten pastr krave pase. Kolika nesreča bi se lahko tu zgodila! Ko bi se sedaj-le skala razpočila: mož bi bil mrtev, krave pobite — in jaz vsega tega kriv ! Že hoče teči možu povedat, v koliki nevarnosti je s svojo čredo, pa si ne upa: bil je namreč Poldek tako boječ in sramožljiv, da si tujeg» človeka kar ni upal ogovoriti. Čedalje bolj vroče mu prihaja; sam ne vé, kaj bi storil. Nemirno stopica sem-tertje, zdaj plašno pogleda proti skali, zdaj spet proti pastirju. In te grde krave se nočejo premakniti z mesti, še sèm protj nevarni skali se pasejo — na, zdaj je pa še ena legla ravno pod skalo! Poldek ne more več zdržati, v smrtnem strahu teče k možu v dolino in z drhtečim glasom prosi : »Oh mož ! prosim vas, bežite j od tod s kravami, sicer bo vse pokončano!« Mož se dečku čudi in ga vpraša: »Kaj pa meniš? Kaj pa bi m moglo tukaj zgoditi?« — »Oh! — vzdihne Poldek — skalovje bi se utegnilo razpočiti!« »Pojdi, pojdi; česa se spomniš? — so mu mož . i>no posmeje — skala stoji tu že toliko in toliko ti$<>č let, in pač ostane še tu do sodnega dne.« Zdaj mora deček možu povedati, kaj je naredil. Mož se mu m bolj smeje, spleza na skalo, zagrabi zagojzdico in jo s tremi prsti izruje — suho in tenko, kakor je bila poprej. Poldek je vesel, da je prešla strašna nevarnost in gre osramoten domov. Ni vam treba praviti, kako sladko se mu je dobri stri j c smejal, ko je zvedel to zgodbo ; saj se je Poldek potlej sam sebi večkrat smejal, ko je razumel tako učene I reči tako, kakor, upam, da jih razumete vi, ker sicer bi ne imeli pravice se mu posmehovati. (Posneto po „Auer : Sehtii-Ludwig.") Iz otročjih let. Izvestno niste poznali Stepanove Rozike, kako H ? Odkar je zagledala prvikrat belo dnevno luč, preteklo je že skoro trikrat toliko let, kakor imate vi prstkov na obeh rokah. A radovedni ste vendar, kakova je bila ta Rozika, kaj ne? — Hm, kakova jo bila? Prav taka, kakor ste vi, mali drobljančki, mala, brdka, skočna, —i imela ličici cveteči, ko jabelko rudeči, in kadar je nategnila mali ustnici na nasmeh, posvetili so se jej drobni zobki, kakor mali beli biserčki, ker jej mamica nikdar niso dajali hudobnega sladkorja, da bi jej porujavil in počrnil svetle zobke. To so bili pametna mama, ka-koršno imate tudi vi, kaj ne? — Pa kaj še? — Učili 80 jo moliti, in prepevati tudi, kar jo je vse jako veselilo. Kaj mislite, katero pesenco je najprej znala? — Kdo ugane? No, saj vém, da moram jaz povedati. — »O Marija naša Mati«, bila je prva, druga pa o an-geljčku varhu : Sem nedolžen otročiček Pogube duäo brani, Zavarvan, oskrbljen; On var'je mi telo. Nebeški angeljčiček Da kača me ne rani. Je z mano, je pri men'. Me grom ubil ne bo. 0 angeljček, le vari Na duš' in na teles', Pred hudim me posvari, Pripelji do nebes! O kako rada jo je popevala sè svojim srebrnim glaskom. Samo nekaj jej je nagajalo. Jeziček se ej kar ni hotel obrniti tako, kakor mami ; kadar je pri v po- J skušala izgovoriti r — je vselej l prišel na dan. Seveda so se potem oče nasmehnili vselej, ko jim je na ko- I lenih sexlé zapela: »Sem nedolžen otlocicek Zavalan, oskubljen« pa le malo časa — in razvezal se jej je jeziček — in gladko je šlo. Pa kaj mislite, kako je tudi umela to , pesenco ! Kar pa ni vedela, povedati so jej morali nama, prej ni bilo miru: kakšen je angeljček? zakaj ima peruti ? Kakšno dušo ima ona ? Ali je še lepa nje dušica ? Kakšna je kača ? če je vsaka taka, kakor jo ima v kljunu noj, naslikan na steni županove hiše? Vse to in še mnogo druzega je hotela natančno pozvedeti. Samo o gromu pa ni nič vprašala, — to je menda vže vedela. Vsaj mati so tako sodili in niso se motili. Neka-terikrat je vže bila z materjo na Brižah pri teti. Pot ju je vodila navadno memo »Gromove« hiše. To hšo in tudi nje gospodarja je Rozika dobro poznala. Eo se nekoč zopet napravljate k teti, prime Rozika mano za roko ter pravi : »Kaj ne, mama, da ne greve mime Gromove hiše!« »Zakaj ne?« prašajo mati: Rozika jih pa potegne, da se sklonijo k njej. pa jim zašepeta: »Ker bi me »grom« morda vendar le ubil, ko bi bil ravno doma.« Seveda so jo mati kmalu utešili, da to ni tisti »grom«, ki ubije, marveč oni, ki ga slišimo po leti v oblakih, kadar se »Bog krega«. Pa še nečesa se je Rozika zelo. zelo bala. Stare sove! Teta Lenka jej je nekoč povedala, da je sova velika. ima hude oči. kriv kljun in se rada skriva pod streho; a hudobnim otrokom izkoplje oči. Odsihdob ni bil i moč spraviti Rozike pod streho, še z mamo je ; nerada, dasi je vedela, da je pod streho v veliki skrinji širok predal poln sladkih lirušek in krhljev, drugi p dobrih orehov, katerih je smela vzeti, kolikor jih je ilo v drobno pest, ako so mama skrinjo odprli. A jeden-kr.it jo je vendar sila primorala, da je šla sama tja gori. T se je pa tako-le prigodilo : Rozika je bila pozabila, da so vže odkosili; no, pa to ni pač nič novega, vam se to skoro vsak popoldan pripeti, kaj ne? Saj ni čuda, ker vam mah želodček tako hitro melje. Tudi mati se n:-) čudili, ko je prišla Rozika vprašat, kedaj bo ko-» .]•■, ker je vže tako lačna. »Danes ga vže ne bo več,« nasmehnili so se ter odšli v kuhinjo, kjer je stala v omari bela skledica z mlekom, najbrž vže pripravljena / t Hoziko: mati so namreč dobro poznali pozabljni Rozkin želodček. »V utico grem ž njim,« reče Rozika veselo. »Ne, ostani le tukaj, da ne razbiješ skledice,« rekó mati ter odidejo zopet v sobo. A Rozika danes ni ubogala. Hitela je iz kuhinje skozi mala vrata na vrt v zeleno uto. Pa mislite si nesrečo. Komaj je bila tam, zasliši se »tresk!« in bela skledica se je razletela na tleli v kosce, mleko se je polilo. Joj, kaj bo? — »Ali nisem rekla, da . . .« — slišalo se je vže iz sobe. — a med tem je smuknila Rozika vže nazaj v vežo in po stopnicah navzgor po prvih, p i drugih, in kmalu je bila — pod streho. »Kam naj s;' skrijem?«. Temnih kotov je bilo pod streho dovelj, a kdo vé. če ni tam kje skrita zlobna »stara sova«, ki bi jej danes izvestno izkopala mali očesci. Najbolje se jej je še zdelo zlesti za veliko skrinjo, ker tam zadaj bilo je široko podstrešno okno, od koder se je videlo ravno pred hlev. »Tukaj-le bom, saj me mama ne bodo videli, če tudi pridejo gori«, mislila si je; a srčice jej je tako neusmiljeno kljuvalo in trkalo v prsih, da ga je slišala, zato je z obema ročicama tiščala k sebi, da bi ga vsaj mati ne slišali tja doli na dvorišče, kjer so jo vže iskali — sè šibo pod zastorom; samo majhen konček se je videl izpod njega, pa Rozika ga je vže opazila. O kako se je tresla. — »Kje je neki Rolika«, prašali so hlapca, ki je stal ravno pred hlevom, »kar zginila je, ne vém, kam?« — »O jaz jo pa vidim, tam-le gori tiči«, smeje se poredni Jaka. pa pokaže na\zgor. Sedaj je bilo po njej. Naenkrat, vsaj tako se je Roziki zdelo, bili so mama pod streho. »Pridi ven«, veleli so strogo in hočeš — nočeš, prilezla je Rizika izza skrinje, seveda nekoliko počasneje, kakor prej tja vzad in šiba je pela — prvikrat! »Mar ti nisem rekla, da ne hodi na vrt, neubogljivi otrok, danes ne dobiš več jedi, ker si bila nepokorna!« To je bila huda kazen za lačno nevbogljivko. Rozika si jo je dobro zapomnila in jo ve še sedaj. Drugi večer je stala v »burkljah« pri teti Lenki, ki je ravno potegnila lonec s kašo iz peči, da jo premeša in dene v skledo. »Teta, ali bom smela lonec postrgati?« prosila je Rozika. » Če ga nc boš razbila, kakor skleclico včeraj,« reče teta ter jej požuga s kuhalnico, »glej. tako se godi nepokornim otrokom, .kdor ne vboga. ga tepe nadloga' ali pa šiba — kakor tebe.« »Oj teta, saj bom zdaj vedno vbogala, strašno je bolelo, še danes me skeli.« In spolnila je besedo. Tako je prav. Vbcgajte tudi vi mamo in ateja in teto, da ne bodete skusili grenke šibe. Rozika bi vam gotovo vsem tako svetovala. Pa še jedenkrat jo je zadela huda kazen. Rizika je imela sestrico in bratca, a ker je bila najstarejša, hoteli so mama, da je tudi najpridnejša. To pa seveda ni bilo vselej. Nekdaj so mati pekli potvice za »božič«. Dedek so robkali turšico pri peči ter metali prazne storže tja po tleh. Rozika. Ančika in Štepanček so pa postavljali hišice in stolpiče iz njih. skušaje se. Latori postavi najvišje. Mali Štefčk je imel najmanjše, a Rozika mu ni hotela pomagati, zato jej je podrl njen »grad«, ta se je zadel ob Aničkine hišice, da so padle na kup in krik in vik je nastal med njimi, kakor bi hiša gorela. »Kako so se vžgali mali paglavčki«, smejali so se ded ; mati pa, ki so hoteli ravno valjati testo za potvice, svarili so : »Otroci, prepirati se ne, kaj bo Jezušček rekel, če bote taki !« A danes ni mnogo zdalo. — Rozita in Ančika ste hiteli ven. Tam zunaj v veži, kamor je cap-! ljal tudi Štefek v sami srajčici, zadela se je Rozika ob njtga, a ne ravno nalašč in zvrnil se je revček preko velikega lonca s »tremi pasci« in gotovo bi se kotaljal ž njim vred po stopnicah navzdol pred klet, da ni od tam ravnokar prišla dekla ter ga vjela, »Za božjo voljo, kaj bo iz teh hudobnih otrok?« dejali so mati, prilliti-i iz sobe in — solza se jim je zablestela v očeh. I.' zika pa je stala kakor okamnela tam v kotu, ties: kaj bo pa zdaj? »Kaj pa imata, kaj ?« vprašajo oče, prišedši ravno «'d župana. — »Ves čas se vže prepirajo, sedaj bi se pa kmalu pobili«, tožijo mama žalostni, »in Rozika je še najhujša.« — »Tako, tako! Prepiralce in pobijalce treba zapreti !« razsodijo oče, primejo Roziko ter jo odvedejo — v zapor. — Poleg kuhinje je bil majhen, temen zakotec, ki se je lahko priprl. — Tam notri so zaprli »hudobno« Roziko. — Kaj ne, kaj tacega pa bi vi ne pričakovali? — Trdo je bilo, pa kaj zdravo za Iii ziko ; odslej se ni več prepirala z bratcem in sestrico. - ko jo je Ančika nekdaj pozneje v jezi vdarila, jej Rozika ni povrnila. Pa bolj ko zapor, pekla je Roziko tista solza, ki jo je videla v očeh ljube mamice. O kolikokrat jih je v poznejših letih prosila odpuščanja. — Seveda so jej mati zdavno odpustili, a še sedaj sc spominja onega 0 depolnega dne pred Božičem, ko je morala sedeti v »zaporu« in ko je tako bridko užalila mamo. —- Ona - Iza bila jej je povod, da si je odslej vedno prizadevala -vije napravljati jim, in prav je ravnala. Kdo vć, bi 1 ila li Rozika kedaj tako srečna, kakor je v istini sedaj, da se ni temeljito poboljšala, ker solze materine, otroci, piko kakor ogenj in storé otroke nesrečne. — Le glejte, da vaša mama ne bodo imeli kedaj zaradi vaše neubog-ljivosti in družili napak solz v očeh! Marsikaj bi vam »Angeljček« še lahko povedal o 1: ziki, ker jo dobro poznà, a za danes dovolj, drugikrat še kaj. — Bodite pridni in molite radi, da bo mogel k- laj tudi o vas kaj lepega pripovedovati. Z Bogom! Da ste mi zdravi ! B. n. Poletje. Zdaj pa zdaj ! Res hvalijo pomlad, saj sem jo jaz tudi! Toda tako brž se ospè to cvetje, in ta dei in ta jug se vedno robkata gori v skrivnostnem ozračji. Letos sta se celo takó lasala, da so snežene cunjice letele na mater zemljo in enkrat je celò slana pokazala svojo jesensko jezo. In pa še ta nezdrava sapa, ki mi takoj kašelj napravi, ako se le vležem v to mlado travo! Nič mi ni torej za spomlad, za letošnjo že celò ne! Poletje pa, poletje! Kako je to prijetno! Solnce oblastno gospodari na nebu in pošilja svoje bnonoge sluge, svoje žarke, na vse kraje sveta. Res dobri in spretni in zvedavi so ti žarčki. Vsako luknjico ovohajo in v vsako špranjo pokukajo. No, pa saj so dobrohotni in radodarno delijo dobrote svojega mogočnega gospodarja, ki mu plemenito srce gori za vesoljni svet Tako se oživi človek po teh žarčlrih, celò črviček v prašni zemlji se veselo zvija in telovadi. Kadar pa je b preveč in ti solnčni oprode postanejo nadležni, takrat pa prisopihajo težki oblaki in te škratlje tako pokropč z deževnico, da so takoj zopet pohlevnejši. In zunaj, na polji, kako se vse žari in blišči ! Rumene pšenice zrnati klasovi se upogibajo pred že-njičinim srpom, rdečeglava detelja zori se v solnčnih žarkih in zeljnate glave trdé se ljudem na veselje. Žolti koren leze iz zemlje, belkasta repa obeta biti debela, priljubljeni krompir kuka iz prsti, listnata pesa rase, da je veselje, deboljača se maje od rejenih storže/, pohlevni fižol poka radi premajhnega stročja . . . Pa reci kdo, da to ni prijetno, še bolj pa dobro! Pomlad e res lepa reč, poletje pa je dobra reč. Pa mi ne zameri, da opravljam pomlad. ?Iorda se v jeseni tudi poletju prigodi kaj tacega. Pod solncem ni nič stalnega. Vidiš me, da sem deklica in takim očita svet, da so premenljive. In slovnica še to otrokom pripoveduje, da letni časi so vsi ženskega spola razvil poletja. Pa še poletje je nekaj polovičarskega, srednjega. Letni časi se res hitro spreminjajo, štirikrat na leto. In ta sprememba menda vpliva tudi na človeka ali kali? Ako na vse, ne vem ; na mene bržkone. Le poglejte me, kako sedim na pšeničnem snopu! Vsi okrog mene je živo, dozorelo. In ta vetriček, Bog ca živi ! Kar sproti mi suši na čelu kapljice, ki mi jih delajo solnčni žarki. Vse okrog mene se giblje in vrti : ki Mivje, trava in cvetice; veterc pa piše na svojo veliko : « alko in kakor zapiska, bolj ali manj, tako se zamaje v» okrog mene bolj ali manj. Res spreten igralec, ta veter! Celò moji kodrasti lasci ubogajo ga, kolikor jih Be drži trinoški glavnik in trak. Tudi čopasta koklja prikokotala je na njivo s svojo družinico. Tako po konci drži glavo kakor petelin in gleda ponosno na piščance, kakor bi hotela reči: »Naši so. ti-le-le, vsi, kar jih je!« Malo napuha, se vé, jej ne more oditi, l^akor meni. Pa njej se še nekakšno poda, ker nima pameti; meni so jM že večkrat mama rekli, da se mi kar nič ne poda, ò sem napulmena ali nečimerna. Poleti je. Le poglejte nie ! Glave in vratu mi ni treba ovijati z volnenim ali kockastim robcem, čižmici ileané doma na polici, nogavice lepo zravnane v skrinji, samo šolnički mi zakrivajo nogi, da se ne ubodem. Hmsko krilce je v materinem postavci, kočemajka se tudi neće sprijazniti z belimi rokavci, le na vratu svetinj iea. ki me razodeva »Marijinega otroka«, ta se nikdar ne loči od mene, na vso moč jo imam rada. 0, draga mi sve-tinjica, spoštljivo te poljubim ! 0 Marija, varuj me, o Marija, vódi me po pravi poti v sveti raj — po pravi poti v sveti raj ! . . . Nekaj rož sem nabrala po travniku, da bi si venec spletla. Po imenih vem jih precej našteti, a to je kri/,! ker ne vem, katera je ta pa ona. Kislico poznam dobri >, ker sem jo že večkrat imela v ustih. Tisto že bol jej poznam, kar je precej za usta; sicer me pa spomin rad kaj goljufa! Óni dan me je brat poprašal za neko žito na njivi, kako se imenuje? In odgovorila sem mu, da je pšenica. Pozneje pa so oče povedali bratu, da je bil ječmen, ne pšenica. Kako me je bilo sram! Poprej sem se ballala s svojo učenostjo, takrat pa nisen poznala niti pšenice, od katere sem pojela že toliko dobrega kruhka. Gosposki otroci smo res okorni: toliko se učimo, pa tako malo vemo. Kako sem klepetava, kaj ne da! Sam napuh in labkomišljenost gledata iz mene. Hočem se pa tako malo poboljšati. Napuh kaznujem s tem, da niso moje vse misli, ki sem jih napisala ; nekaj sem tako slišala govoriti od starejših prijateljic, nekaj v šoli, nekaj loma. Labkomišljenost pa kaznujem s tem, da bodem odslej molčala. Pa drugič zopet, kadar bodem modrejša. Uganke in šaljiva vprašanja. t. Kaj se kar nič ue zmoči, če v vodo pade? 2. Kdaj začnejo mlade race plavati? 3. Kdaj je mogoče vodo v rešetu nositi? 4. V kateri šoli je treba po 6 nog za učenje? 5. Kateri čas tudi lenuh prav porabi? P. Böhmječ. 6. V kateri hiši ni še noben človek stanoval? 7. Zakaj delajo mostove čez reke? S. Kaj je treba storiti, da kdo nobene bolhe ne dobi? 9. Kako se iz treh črt (| | |) naredi pet? 10. Neki kmet je stavil, da ne bo 40 dni nič jedel in 40 noči Bk' spal. Kako je dobil stavo? ■[apaC -ed igou od 1 - sC lASup 0,3 01 — 13d '6 — "NW oq aa'0A0}03 «-■i af vd 'oasijud sfa dsabjz ur inifso js.id ?.iq fvu 'vpajävz ojdivsf "M '8 — "ijqóp lAozaC ipq iq .iŠdis 'ajei etpjpTOnfa pod upOA up -, 2 'L — MAS^iod a '9 — 'Š?O]NJ g — '|Dra^q»f A't — 'anziraz ;t M S — OpOA A ofópud Jcp«>f 3 — -BfldBl) ttUA8?9Q [ —^— Kratkočasnice. 1. V gostilni vpraša gost natakarja: »Ali ste pa prepričani, ii ■: ta pečenka, ki ste mi jo prinesli, res divja gos?« — »0 gotovo res, jospod, bolj divje še nisem videl. Pol ure, če ne še dlje, so jo pre-fa;, ali po dvorišči, predno so jo mogli ujeti!« 2. Dobro znamenje. »Kako je pa kaj tvojemu bolnemu bratca? Bo li kmalu zdrav?« — Sestrica : »O da, danes je bil že tepen.« 3. Tinče seje zelo prestrašil, ko je začel pes za njim lajati. 0 ■ pa ga posvaré: »Tinče. ne smeš biti tako boječ. Ne veš li. da psi. kateri lajajo, ne popadejo?« — Tinček (jokaje se): »To že vem, a i tega ne vem, če tudi pes to vé!« 4. Pepčka je pa še nekaj druzega skrbelo, ko so ga tolažili, ća naj se kar nič ne boji tacega psa, ki laja: »Kaj pa, ko bi pes if .il lajati in bi me tačas popadel?« —»-as-«— Spretni risar. Naloga: 1. Kako se dà poleg stražnice (št. 1) samo z dvema £rtama naslikati Kojak, ki zvesto straži in pes, ki ravno memo'grč? 2. Kako se dà spremeniti podobica (št. 2), ki kaže lačnega in žalostnega pujska, da nam pokaže sitega in zadovoljnega ? l. a. Rešitev ni težka spretnemu risarju: Nalogo 1. resi, ako na vrhu stražnice (št. 3) potegne navpično ravno črtico, ki oznai a vojaka stražnika; za memogredočega psa pa zadostuje zakrivljena čitica ob strani, ker je le še rep viden. — N a -loga *2. je pa tako jasno rešeni (št.4 da ne potrebnje posebne razlage z besedo, kar je tem hvalnejše, ker čutila, prav izraziti je slikarju najtežje delo. K A Z A L O. StraJ Iz zapisnika angeljčka varuha..................3 Ceščena si Marija...........• . 17 Vrabček reši ubogo družino iz hude zadrege.....181 Angelj rešitelj .... . . ... 20 Lepi izgledi prvega sv. obhajila .... . 21 Šola rajske nedolžnosti: 9. Najlepša čednost ... 28 Sestrici v nebesih.............34 J Križi in težave otročjih let: VI. Od prevelike učenosti radi glava boli...............35 Iz otročjih let .... ........391 Poletje..............................44 ! Uganke in šaljiva vprašanja ..........4t> Kratkočasnice...... .......47 j Spretni risar...............47 Podobici na str. g. in 45. ste povzeti po vetjih podobah Benzinger-j e v e zaloge.