MARIJAN
KMETISKI MOTIVI.
Pozdravljeno, solnčece zlato, pozdravljene, tople noči, ah, čakal sem, komaj sem čakal teh jasnih, teh blaženih dni . .
Glej, polje se drago mi smeje in njiva drhti pred menoj
in čaka, kdaj bodem že kmetic izročil zaklad ji spet svoj.
In plug moj, kako hrepeni že, da težko bi grudo oral,
da mehko napravil bi postelj iz trdih, utrujenih tal . . .
Hej, v njivo položil bom seme, a varstvo Bogu izročim,
in žitu ne bode nič dolgčas, dih božji igral se bo ž njim .
Dih božji gre vsak dan nad njivami, in setve se mlade povzpenjajo, ker božji jih dih blagoslavlja. Pa prosijo Ga, in prej ne odjenjajo, dokler jih z meglico  ne pokadi, dokler jih z rosico ne  poškropi.
— Aj, setve ve moje, za božji čas, preveč ne bodite nasilne, sicer, če Gospod se zjezi na vas, ne bo vam dal rose krepilne . . .
In višje so, višje od dne do dne te setve, ti moji zakladi, in kmalu škrjanček zapel bo v njih popevko o zori mladi . . .
Očka so se zasmejali, zasmejal se beli dan, in pozdravila sta hkrati tiho polje, tiho plan
Oj to polje, širno polje, hej, moj dan, Čigavo je? — Hej, vi očka, kdo mu daje, da tak lepo, zdravo je? —
Zasmejali so se očka, beli dan se zasmejal, in nad poljem pa škrjanček hvalo je Bogu dajal . . .
„DOM IN SVET" 1904. ŠT. 4.