Knjiga Slovenska V XVIII. veku. XII. Filip Jakob Itcpež, roj. 12. aprila 1706 v Cirknici (Cirkničan torej, ne Ribničan vid. Šaf. 25), ondašnjega šolmaštra sin, (v krstnih bukvah Joannes Jacobus Repish, sicer le Repesh), potem organista v Ložu, kjer je umrl 11. sept. 1773. — Spravil je na svetlobo I. Romarsku Blagu .. 12 Peisem..L. 1757. — Po njem so morda ponatisnjene: Romarske bukvice. Narpredje en maihen vuk, kaku ima en romar sam na kratkeni ta s. križou pot objiskati, po tem so tudi 12 pesmi od manenge, od premišluvania per stationih, inu od enih inu druzih odpustkou, sosebnu od teh veličeh gnad, katere skazuje Jezus na Križni gori tukai v cerkvi s. križa. U' Vuidnu po brattih Gallicichih 1775. 8. 55. — Roh in Schreibung, Sprache und Poesie. Šaf. 79. 80. II. Nebešku Blagu, katiru se zdei tem Andohtlivim Romarjam na Križni gori vnkei tala ... 3. Peismi . . . zbranu inu sturjenu skuzi Philipa Jacopa Repesha Narnavrednišiga, inu narporednišiga hlapca Christusouga. V Lublani per M. Th. Heptnerce 1764. 8. 67. — III. Romarsku Drugu Blagu, Tu je: 24. S. Pesem, katere se čez ceilu Leitu tukei na križni gori pojo, kir so od vse sorte materije Jezusove, inu tudi v' enih le od več gnad ukupei, katire so Romarji tu zadobili. De bi se še veči čast Božja, inu Andaht gmirala, so zdei lete Pesme od tiga Vikšiga tam naprei imenuvaniga Duhovnika Poglavarja na svitlobo, inu -drukat dane. Narzadei je še ena perložena Pesem, inu ena potrebna Molitu ene prave serčne grevenge. Letu vse ukupei je zloženu, inu sturjenu skuzi taistiga, kateri je popreid te perve inu te druge Bukvice popisov. Labaci. Typis J. Fr. Eger. A. 1770. 8. 134. — Ponatisnjeno je MRomarsku Drugu Blagu tu je 25. S. Peseni" .. . skoro vse BU' Vuidnu 1757 (nam. 1775) 8. 132. Po brattih Murero" — inu nRomarsku Drugu Blagu tu je pet inu dveiset S. Pesem" . . (brez posvečbe) . . narzadei is Litaniam inu Molitvo od Kristusoviga Terpleina pogmirane, inu na novič u' druk dane. V Lublani. A. Raab . . 8°. 112 (brez letnice, menda tudi 1. 1775). nMoji Romarji! če še te perve Bukvice iiuate, katire so ble drukane v' tim lejtu 1757. je blu noter 12. Pesem: v' teh druzih bukvicah, kir so ble drukane v tim lejtu 1764. so na koncu per molitvah 3. Pesme: zdej v letih tretih Bukvicah jeh je 25. vsih vkupej 40. S. Pesmi: ali vender vsih letih, inu druzih Pesmah ni mogoče dopovedat, kaj za ene gnade ta križani Jezus vunkej tala tukej na ti žegnani križni gori" — piše F. J. Repež v predgovoru v tretji knjižici. V drugi na pr. pravi str. 4: BZatu sim pak jest enu Nebešku Blagu vkupei zbrau, katiru želim de bi ga vsi Romarji dobili, inu dobru ohranili, damu sojem mlaišem nesli, inu žnimi vsak dan ga flisek nucali; toku bodo vteh reunih caiteh, vsi bogati ratali na duši, inu ni telesi." — rVteh pervih Ro- 12* marskih Bukvicah sim biu tudi oblubu fol. 30. de vse moje peismi bodo ukratkem caitu drukane; de pak ni moja obluba dopolnjena, tega jest neisem uržoh, ampak so ty slabi caiti, vkatirih so meni potlei taisti Patroni odpovedali, kateri so bli prejd za drukanje špendat oblubili: toku de še zdei vse moje peismi per meni zaperte počivajo itd. (str. 49)." — »Kader sira premišluval, kei bom jest dobiv eniga tačiga Patrona, de bi mu lete tretje bukvice, morebit te zadnie od mene sturjene S. Pesme čez dau inu izročiu; na letu hitru meni pokaže S. Peter . . inu S. Paul . . inu več druzih S. Vufienikov na njeh narvisokejsi časti vredni duhouni Oča: .. Joannes Bapt. Cobauio, gnadlivi Ercpriestar v' dolenski strani v' ti caessarski Ribenški fari imenitni gospud faimašter: . . — Zd«v lete bukvice inu svete Pesme perklonienu v' nyh požegnane roke čez dam, inu v' nyh žlahtni gartelc teh rožic doli položira: prosim pohleunu, de bodo od nyh dobrute milostvo pregledane, inu skuzi nyh gnadlivo pomuč na svitlobo inu drukat dane, potlej tim Romarjam, kir krainsku brati znajo, vunkei talane; de bodo tudi dergot nyh rožice en leip duh od sebe dajale, inu to andoht gmirale h' časti mojmu križanimu Jezusu, inu dušam k' zveličanju . . Narponižniši inu podverženi njih Služabnik Philipp Jacob Repesb, Organist 43. lejt v' Looži." Znameniten je tudi predgovor, v kterem piše na pr.: nPotem kar je blu v' zadnih bukvicah vunkej danu moje tu Nebešku Blagu, sim potlej še enkrat v taiste pogledau, inu v 5. Pesmi naidem, kir sim tatnkej letu zapisov, inu povedov, de v mojmu košu dosti več druziga blaga od vse sorte materie še čez 3. tale imain: zakaj če lih jest na use Nedele, Godove, inu Praznike čez ceilu lejtu ga predajain, vender meni nikuli tega nezmanka; inu ga ni potreba meni hodit iskat po Nemških ne po Laških deželah, zakaj imam eniga gvišniga Gospuda, kateri meni za mojo kramo zmiram vse sorte frišne materije zbira, daje, inu me zaklada; inu ta ni obeden drugi, koker tukej na Križni gori sam Christus; zakaj če več rečy od tiga blaga teh S. Pesem vunkaj dam, li še vsak dan več kej lepšiga per mojmu Christusu najdem: kir pak per vsaki andohti eni Romarji tukej prašajo, ali je kej posebej pisaniga, ali drukaniga, kar smo dones šlišali, kateru bi oteli radi damu nesti, še tiin drugim pokazat. Zatu zdej še očem enkrat moj stari koš goriodpreti ... — De pak neoblubiin posibmau, inu nebotn več mogu kej taciga blaga vkupej zbirat, inu vam Romarjam rezkladati, je ta uržoh; kir meni moje švoh, inu slabe očy popolnoma slovu dajejo; inu nioj stari koš je tudi od usake sorte bolezni, inu težave ves polomnen, toku, de ga kumej nosim. Zatu kir pravi S. Jacob c. 5. molite eden za druziga, de boste izveličani: toku vas na zadnje prosim vy Božji pevci, inu andohtlivi Romarji, spomnite u' vaši andohti, inu molitvah na me, jest tudi nabom na vas pozabu: kader pak boste šlišali, de je leta moj revni koš v zemljo spravlen, toku vsaj ta čas recite za me: 0 vsmileni Jezus! skuzi tvojo veliko milost, inu gnado daj teinu, kir je te Pesme delau, ta večni myr, inu pokoj, inu tu večnu vesele, Amen." — Izmed pesmi bodi v razgled 1. pa 24. n. pr.: Ta 1. štation. 0 Romar! počakei tukei,0 moi človek če pregledaš 0 nikar ne hod' naprei;Nadolžnost tvojga Boga; Nu se z mano milu jokei,Kaderkul ti grehe delaš, Jezus je obsojen zdei;Z Judmi vpyeš, križai ga! De bo ta težak kriš vlejkuJezus pravi, glei boš vidu, Na Goro Calvario;Kai bom še za te terpu; če boš grešnik za nym teku,Če se bom kei tebi smilu, Teb' grehe odpustu bo.Tok boš dau greham slovu itd. — Ta 24. Peissem. Romar lubi, bolnik tudiPoglei tukei, kok vse vkupei Pridi sem pod sveti kriš,Jezus k sebi kliče nas: Te zagvišam, de boš všlišan,Kriš na ramo, li za mano Prosi vso, karkul želiš.Pridtc bom potroštou vas. Tukei gori, Jezus doli Vid' kai poterbujete: 0 vy revni! nu potrebni Zakai sem napridete itd. — XIII. Jožof Hasl, roj. menda v Celju 14. nov. 1733, vstopil v Gradcu k Jezuitom, postal njihov pridigar v Ljubljani, naposled župnik pri sv. Jakobu v Dolu na Štajarskem, kjer je umrl 2. avg. 1804. Knjiga njegova je Sveti Post, Christusovimu Terplenju posvečen, u vsakdanu spremišluvanje rezdejlen, pervič skuz časty vredniga Paterja Gabriela Hevenesia, iz tovarštva Jezusoviga po latinsku popisan; zdej pak od Joshepha Haslna časti vredniga mašnika iz ravnu letigi tovarštva na kraynski jezik preložen, inu na svitlobo dan. Labaci apud Aloysium Raab . . literis Egerianis 1770. 8°. 440. — Geslo Josue I. 8. — V jezikoslovnem oziru je znamenit Predgovor tiga prestavlavca navse, kateri bodo lete iz latinskiga na kraynski jezik preložene bukvice biali. — nKir sim jest z' drugimi grešnikami red k' britkusti Christusoviga terplenja veliku perstavil, se je ja spodobilu, de be tudi nekej k njega časti sturil. Zatorej sim jest na prošnjo enih brumnih, inu bogaboječih duš lete bukvice iz latinskiga na kraynsku prepisal, v katerih bukvicah celu Christusovu terplenje na eno kratko, inu skupej sylnu lepo vižo rezloženu najde. Letu moje prepisanje scer ni, navejm, koku popolnoma, inu lepu; zakaj pervič je že vselej ena velika težava bukve iz eniga v' ta drugi, susebnu pak v kraynski jezik prestaviti. K drugiimi se pak jest še nisiin skuz letu pol četertu lejtu mojga Pridigarstva v Lublani toku popolnoma na kraynsko besedo navadil, de bi meni na leti veliku nainankalu; ali na eno tako vižo sim jest vender lete bukvice na kraynsku prepisal, de bo vsakteri lohku zastopil, kaj kje očem reči. Za prestavlanje so meni ble une latinske bukvice dane, katere so v timu ogerskimu mejstu, Tyrnav z imenam, tu lejtu 1735 na svitlobo peršle. Lete bukvice tedej sim jest zvestu iz latinskiga v kraynski jezik prestavil, ter veči dejl le po zastopnosti, malu po besedi. Tu prestavlanje leteh že večkrat spoumenih bukvic sira jest po taki viži tiga govorjenja ravnal, kakeršne viže sim se sam iz branja vsake sorte kraynskih bukov navučil. Kjer sim vejdl za dobre kraynske besede, katere se lohku zastopijo, tamkej se nisim poslužil z' enimi skazenimi, od Nemcov na posodo vzetimi besedami; kjer so pak meni zmankale dobre kraynske besede, kalere bi se lohku zastopile, tamkej sim rajš otel postaviti te že navadne nemške, koker pak ene nove kraynske besede, katere bi blu tešku, al bi celu nablu mogoče zastopiti. V enih mestah sim jest obedujo, to mejn, inu to več znano besedo, eno za to drugo naprejpernesl. Kar tu provpisanje amtiče, sim se jest veči dejl te stare navade deržal, ne scer, kir bi jest tu staru provpisanje toliku štimal, ampak zavol tiga, kir se še ludji narveč na tu zastopijo. Tu kratku s sim od tiga dolgiga f, inu ta dva črka, ali Pukštaba sh sim skerbnu od unih dveh fh rezločil, brez kateriga rezločka kratku nikar ni mogoče kraynske bukve prov brati, de narečem, zastopiti. Tu kratku s, koker tudi sh je treba mehku, tu dolgu f pak, inu fh je treba ojstru izreči: sad, shala, fad, fhala. Skor en ravnu taki rezloček se tudi ima med z inu zh. delati: zagarn, zhakam. Dostikrat sim po stari navadi 1 pisal, kjer je treba u izreči, koker: dolshan, fim fturil, fylnu. Kader se u inu i v govorjenju požre, toku, de se per izrečenju malu, al skor celu našliši, takrat sim le v inu j postavil: vreme, tvoj, vžgati, jest nekej vejm. Kjer se kej naizreče celu koker e, pak tudi ne celu koker i, tamkej sim po stari navadi i pisal, postavim: en brumni, ne pak: en brumne človk. Glihi viži sim u postavil, kjer se nekej napol koker o, napol pak tudi koker u izreče, postavim: tu inejstu, ne: to mesto. In v timu sim tudi z timi starimi kraynskiaii Pisavcami potegnil. U' vkupejzloženih besedah sim dostikrat namest ne na pisal, toku sim namest nemorem namorem postavil. Skor v nobenih prou kraynskih besedah nisitn dva čerka od ene sorte precej eniga za tim drugim postavlal, toku nisitn pisal: ona je dalla, ampak le: ona je dala. Inu tu sim se od enih kraynskih Pisavcou navučil, kateri toku vuče, de si lih sami dergač pišejo. Nad enimi besedami sim tu znaminje ' postavil, inu tu pomeni, de je tara doli kakeršen čerk venispušen, postavim: h' gospodu, k' Bogu, v' hiši, v' cirkov, z' vustami. Druge zuaminja koker ' inu x nisim špogal, tudi ne per koncu teh besedy, toku nisim neč zaznaminjal te samuglasne čerke a, e, o, u, kjer kakeršno besedo dokončajo, postavim: serca, govore, gredo, sadu. Kateri je na kraynskimu rojen, al se vsaj na kraynsko besedo zastopi, ta že vej, koku se kej v govorjenju, al se ima hitru, al pak počasnu, al se ima z več odpertimi, ali pa z nekoliku zatisnenitni vustami izreči. Per tira pak vsi Kraynci besede na eno enako naizreko, eden tu potegne, kar ta drugi pokrajša. Cez vse letu sim že jest tudi večkrat šlišal, de veliku takih znaminjov branje nastury ložej, ampak le težej. V čas sim iz ene gole navade, al tudi iz ene zmote y pisal, kjer bi nablu treba, ja kjer drugi kraynski Pisavci i postavijo, toku sim dostikrat brez vse potrebe, ja čez drugih Pisavcov navado pisal: te pomočy, Bogu k časty, v ti rečy, inu kar je več takiga. Sicer sim se v provpisanju veči dejl, de lih ne celu, po unih starih Evangelskih bukvah vižal, inu ravnal, katere so ble v timu lejtu 1754 v Lublani vtisnene. Letu zamirkuvanje sim otel naprejpostaviti, de bi vsakteri lete bukvice ložej bral. Tu pak še tudi ima en sledni vejditi, de lete duhovne bukvice niso samu za ta sveti štirdeset-danski post, one so tudi za vse Nedele, za vse petke, za vsaki dan, ja za vselej dobre, kader kol človk čas ima njeh brati. Posluži se, kir kol letu moje pismu bereš, posluži se z letim mojim delam Bogu k časti, tvoji duši k izveličanju. Navzemi meni za zlo, če sim se kje al v besedi, al pak v provpisnosti zalejtel. Misli, da jest nisim noben Vučenik tiga kraynskiga jezika, ja de nisim enkrat en rojeni Kraync, ampak le en Slovenc iz Celanskiga mejsta na Štajerskimu, kir sim se zgul iz lubezni pruti Bogu, inu pruti mojitnu bližnimu tu, kar znam, navučil, ter se še vse skuzi več inu več vučim kraynsku pisati inu govoriti. Tvoj, moj lubeznivi Bravc! »Navredni Slushabnik Josbeph Hasl, Is Tovarfhtva Jesusoviga." . Za tim je nPredgovor tiga, kateri je ta narpervi lete duhovne bukvice v' latinskimu jesiku popisal . . t. j. P. Gabriel Hevenesi is Tovarfhtva Jesusoviga". —¦ V razgled naj služi iz prvega »spremišluvanja na pepelnično sredo" na pr.: I. BTa vprični čas nas vabi, sveti Cirkovni Očaki nas kličejo, bruranost nas pergajna, hvaležnost nas spodbada, naš narveči duhovni dobiček, ja naša narveči potreba nas opomina, de imamo Christusovu terplenje spremišluvati. Inu kaj tvoja vola, o keršanska duša! počne? kje se tvoj spomin gorzaderžuje? Ni nobeniga dneva, de bi my več ur v spreraišluvanju napridnih, nečemernih, ja morebit še tudi teh narbujših rečy prov zanikernu nazapravili. Taku bomo my tedej toku malu na Christusa, toku malu na naše odrešenje porajtali, de se enkrat naboino vredni sturili od tiga, inu od uniga eno misl obuditi? Un imenitni malar, Apelles z imenatn, je, koker pravio, vsaki lubi dan, vsaj enu raalu iz svojim penzelcam po platnu potegnil, inu z tim svojim stanovitnim flisam si je on toliku perdobil, de ludji še dan donašni toku dobru njega, koker tudi te od njega malane pilde, al narjene podobe sylnu hvalio, inu de ony nigdar nabodo od letiga svojiga hvalenja nehali: inu kaj? my le bomo naše roke pod pajstiho dijali? my le bomo tukej, koker ene ziala vsi vtraglivi, inu naskerbni postopali ? my si neč nabomo perzadeli, de bi my nad seboj Christusovo podobo naredili (Gal. 4, 19), de bi my naše imena v bukve tiga večniga živlenja zapisali? Vari se o keršanska duša! de naboš toku naskerbna za tvoje duhovnu gorjemanje, če še v tebi ena sama iskerca Božje lubezni tely, če se še v tebi vsaj nikoliku hvaležnosti pruti tvojimu lubeznivimu Izveličarju znajde, toku nima tebi noben dan tiga svetiga štiridesetdanskiga posta toku prazen preteči, de bi ti na podobo tvojiga za te križaniga Gospuda andohtlivu napogledala, de bi se ti med tim pogledam na eno skrivnust njegoviga britkiga terplenja naspomnila, de bi svete misli v glavi naimela, de bi bruuine in bogaboječe žele v tvojimu sercu naobudila. My imamo zadost časa za nnihe loviti z onim Cesarjam Domitianam, my imaruo zadost časa za celu napotrebne opravila, inu tu bi se nam iiiielu naniogoče zdeti, k timu bi nam imel ves čas zmankati, de bi my Boga, kir za nas terpy, roilvali, de bi my vsaki dan le en malu časa naši vbogi duši k dobrirau obernili? 0 sramota! II. Terplenje našiga Gospuda Jezusa Christusa. Kadu je taisti, kateri terpy? . . . III. Inu kaj iota narveči Nadolžnost, Jezus Christus terpy? ... IV. Inu zavol koga taisti terpy, kateri toliku, iuu scer celu po nadolžnu terpy? . . . Zdihuvanje . . .'Chkovna Molitov (Prini. Ta Christusovimu Terpleinu posvečeni Post... z' latinskiga na slovensku prestaulen . . od Casparja Ruppnigg. Labac. 1773). ,,In der Vorrede gibt Hasl Rechenschaft iiber Sprache und Schreibung. Hinsichtlich der letztern habe er sich im Allgeraeinen nach den Evangelien, Laibacb 1754, gerichtet, s und f nach alter VVeise gebraucht . . . Auch er trat, \viewohl weniger entschieden als Gutsmann, wider die kauderwalsche Schreibvveise des P. Marcus auf, wesshalb dieser in seiner Bibl. Carn. eben nicht sehr gut auf ihn zu sprechen ist (Šaf. 124. 25)." — BHasl (P. Joseph) Vindus e Comitatu Cilejensi S. J. Concionator carniolicus ad S. Jacobi Labaci edidit versioneni suam: Sveti Poft, Lab. litt. Eger. 1770. 8. Est Quadragcsima sancta P. Gabr. Hevenesi, tanti Auctoris dignum opus: ast dolialiter (ut ex mole libri, qui ipso originali altero tanto vastior prodiit, ad oculum patet) in vindicam potius, quam Carniolicam linguam (sive orthographiam, sive grammaticae leges, interpretationis periphrasticae modum spectes) sed his non obstantibus in bonum usum plebis versa (Bibl. Carn. pg. 25)."