Leto VIII.
V Celji, dne 22, aprila 1. 1898,
Štev. 16.
Izhaja vsaki petek v tednu. — Dopisi naj 8e izvolijo pošiljati uredništvu in sicer frankirano. — Rokopisi se ne vračajo. — Za inseratp se plačuje 50 kr. temeljne pristojbine ter od vsake petit-vrste po 10 kr. za vsakokrat; za večje inserate, kakor tudi za mnogokratno inseriranje primerni popust. — Naročnina za celo leto 3 gld.,
pol leta 1 gld. 60 kr., za četrt leta 80 kr., katera naj se poSilja: Upravništvu »Domovine" v Celji.
Slovenske zahteve — nemške pridobitve.
Ako bi veljal evangeljski rek: »Prosite, pa se vam da; trkajte, pa se vam odpre" tudi za nas Slovence na polji politične ravnopravnosti, no tedaj ne bi zijali predali naših jezikovnih in državljanskih teženj v taki praznoti, kakor je temu žalibože še sedaj po preteku tolikih desetletij našega političnega zavedanja.
Dovoljeno nam je pač prositi, in prosili smo ter še prosnjačimo, a daje se vsega v obilici našim političnim nasprotnikom — priviligi-ranemu nemštvu; na naše nadležno trkanje odpirajo se pač vladna vrata, a vstop dobijo zopet oni v »frakih domišljave kulture"; Slovenec naj se le prijavi s pohlevno prošnjo za »primerno" vpoštevanje svojega jezika v javnosti, takoj nas prekriči nenasitni tujec, češ, le polagoma, o tem se še zna enkrat govoriti, a kaj je z vesoljno veljavo nemščine kot »državnega jezika". Tako je bilo pri prvih naših zahtevah pred 50 leti" tako je v sedajni dobi Thunovega ministrovanja. Ta ohola zavrnitev pomnožila je našo skromnost in miroljubje, da so naše zahteve od desetleja do desetletja bolj skrčene, a pridobitev je z obljubami in frazami okrašena — ničla. Prvo od ločno zahtevo — kakršne si danes ne upamo zglasiti — predložili so pred 50 leti trije slovenski državni poslanci, naj se namreč odstra nijo vsi uradniki po Slovenskem, ki niso slo venščine zmožni; nek kranjski poslanec podal je vrh tega vspešen recept za priučenje slovenščine nemškim uradnikom : naj se jim odteza toli časa mesečna plača, da se priuče slovenščini. Ne-li, taka jezikovna naredba vzbudila bi dandanes povsem drugačen odpor, nego so ga že itak nedolžne Badeoijeve za Češko in Moravsko. Tačas res da še niso imeli nasprotniki toliko
poguma, nas zbok opravičene zahteve zasmehovati, a izmislili so si v protitežje ono frazo o nemškem državnem jeziku, ki označuje baš sedaj vsakega Nemca, ki se je s svojo pametjo skregal.
Preresni pa so bili tedajni slovenski tirjalci, da bi se smejali takim sladkim sanjam Nemcev, nego vložila se je takoj nova tirjatev z nastopnimi točkami: 1. uradi, ki poslujejo z narodom slovenskim, imajo brez posebnega ukaza urado-vati slovenski, dajati strankam slovenske zapisnike odloke in pojasnila, ne da bi bilo treba strankam še le prositi tega; 2. vse naredbe in zakoni naj se objavijo v slovenščini, za priučenje slovenščini naj se prepusti drugorodnim uradnikom obrok dveh let, a z letom 1850 postati ima slovenščina po vseh slovenskih deželah izključni uradni jezik z višjimi in nižjimi uradi. Se je pa tudi vpoštevalo ta zahteve na višjih mestih? Da, toda v tistem smislu, kakor se rešujejo i dandanes slovenske vloge. Štajarsko na-mestnij&vo ukazalo je takoj mariborskemu in celjskemu~9odišču strogo delovati po načrtu slovenskih peticij, a pravo* auoitta: dod«l je ukazu običajno pripombo polno pogojnikov: če, ako, le tedaj itd. Sodiščem v Celju in Mariboru velevalo se je, storiti to le tedaj, ako ne najde napominani ukaz nikakršnih zaprek; ako pa so slovenskemu uradovanju zapreke, naj to poročajo ter stavijo v tej zadevi svoje nasvete v preživeči praksi, ali z drugimi besedami: ako gospodi pri sodiščih taka novotarija ni po volji — pa jo naj opustel In kdo je bil take dvoumne naredbe bolj vesel, kakor ravno očetje naših »ravnopravnih" sodnikov. Odgovorili so ministerstvu vsi, da je slovensko uradovanje neizvedljivo, da zahteva ljudstvo samo le nemščino, ter naj se s tem odloži vsaj za 10 let.
Recimo pa, da so sodili ti faktorji o tedanji, res še ne povsem razviti slovenščini, nepristran-
sko, kaj pa je z desetletnim obrokom, iz katerega je sedaj pet križev? Stavimo pa vso avtoriteto naših sodišč, da bi na enako ministersko razpolago odgovorilo 99% naših merodajnih faktorjev pri sodiščih z enako, ako ne hujšo sodbo, ter bi porinili obrok za uradno sposobnost slovenščine najmanj v drugo polovico dvajsetega stoletja. Enako postopanje vlade potom sodišč do slovenskega noroda pa je v jako pohlevnem nazivanju še vedno — zasmehovanje, preziranje! Ravno vsled enakih vladnih odredeb, v kojih se je vsifeftaji dalo uradniku čitati skrivni namigljaj, češ, ukaz je zunanja oblika, jedro in smer pa si določite sami po lastni vesti, vsled enake vladne dvoumnosti pokvarilo se je še ono justično osobje, koje je bilo sicer vajeno ministerske ukaze spolnjevati vestno po besedilu, ne po tajnih njih migljajih. Sodni činitelji bili so v pravi zadregi, ako je enkrat izišla resna naredba v tem smislu; smatrali so jo rajši kot šalo »od zgoraj" ter jo — prezrli. Vlada je izdala n. pr.
ukaz leta 1849., da se je vsem uradnikom brez obotavljanja pcio&ti deitsiiiega jezika, ker b> isti v kratkem edino poslovni jezik pri sodiščih. Najvišji ukaz pa je bil tedajnim neslovanskim sodnikom »nedolžna šala" ter so šli molče preko njega. Danes po 50 letih znal bi imeti enak ukaz drugačne učinke: naše uradništvo besnelo bi ter se penilo, klicalo Votana in Bismarcka na pomoč ter gotovo rajše odišlo v nov zavod v Celovec, nego se pokorilo vladni zahtevi.
Take so bile slovenske zahteve glede uradnega jezika pred 50 leti, s takimi ukazi je prenesla vlada naše zahteve podrejenim oblastim, tako kakor smo slišali, so se iste izpolnjevale ter se še izpolnjujejo danes, a pridobitve občutimo sami!
Baš isto je bilo glede uvedbe slovenščine v javne šole. Istega leta izišel je ukaz vlade, da
LISTEK.
Koncert pevskega društva v Celji.
Velikansk korak naprej je storilo »Pevsko društvo v Celji" v svojem društvenem razvoju: priredilo je koncert. Od razpotja je krenilo na boljšo, da, na najlepšo pot. Ako je namen raznim vrtnim veselicam, družbinskim, zabavnim ve čerom itd, da občinstvo zabavajo, tedaj je koncertu glavni namen, da izobrazuje. Izobraževati ima sodelovalce same; izobraževati pa mora tudi občinstvo. Človek v glasbi neizobražen najde svoje zadovoljstvo v prikupni melodiji, ki »mu gre v ušesa". Pri količkaj resni skladbi, ktero je zložil umetnik, ktera prekipeva duhovitih mislij, pa se tak poslušalec dolgočasi. On ne vpraša, zakaj je skladatelj ta stavek tako in tako zložil, a ne drugače; on ne preiskuje, da pravi umetnik skuša vsaki besedi, vsaki misli dati svoj pomen, in čem večji je umetnik, tem lepše, tembolj izrazovito nam podaja pesnikove ideje v tonih. Vse to, kar glasbi le nekoliko vešči poslušalsc posluša z vzdržajočo sapo, da pozabi na vse drugo okrog sebe, to pusti onega čisto hladnega.
Koncertu je tedaj namen, da vzbudi v po slušalcu čut do prave umetnosti, da se revni zemljan divi velikemu geniju, kterega ideje naj v njegovih proizvodih skuša umevati. Da je to del vaeobče prosvete, je umevno; da pa mora narod, ki hoče z inimi narodi tekmovati v kulturnem boji, ali ki se sploh hoče povspeti do gotove stopinje v prosveti, tudi imenovani del prosvete vzeti v svojo posest, je istotako jasno.
»Pevsko društvo" je pokazalo s prireditvijo svojega prvega koncerta, da si je svesto svoje prave naloge. Vsa čast vsem sodelovateljem koncerta, ki je kot prvi poskus v umetniškem oziru popolnoma vzpel.
Pi&ce de resistance lepemu večeru je bil naš mili gost gospica Bronislava Wolska. Odkritosrčno moramo priznati, da je gospica Wolska popolnoma opravičila glas, ki je prišel do nas pred njenim nastopom, da, nadkrilila je naše najboljše nade. Ako naj ocenjujemo to umetnico, povdarjati moramo njen polnodoneči, visoki mezzo-sopran. Simpatični glas se je po prvih taktih prikupil občinstvu. Modulira tako fino in čisto, da je veselje poslušati njene trilčke in mordente, ktere prinaša bolj počasi in bolj za tegnjeno, kakor smo jih sicer navajeni slišati, kteri pa ravno v tem pridobijo na svoji lepoti. To se je sčsebno kazalo v Alabiewejem »Solovej",
kjer nam skladatelj predstavlja sanjavo nočno petje slavčevo. Krasne pianissime z glavnimi toni prednaša umetnica z neko lahkoto, ki irn-ponuje poslušalcu. Sploh moramo povdarjati izborno šolo gospice Wolske. Le tako je umevno, da preide preko najtežavnejše kolorature brez najmanjše sile, brez najmanjšega napora. Glas njen je tehnično dovršeno izobražen in odveč bi bilo, ako bi še posebej naglašali čisto intonacijo in izrazito vokalizacijo.
Da pa zamoremo pevca imenovati umetnika — in to storimo v tem slučaju — treba je, da isti ideje pesnikove in skladateljeve nosi do naše duše. To pa stori gospica Wolska v polni meri. Splošno izobražena kakor je, prouči svoja avtorja do duše in prepričani smo, da ista, ako slušata proizvajati svoje delo, morata vzklikniti: »ta naju umeje!"
Na svoj vzpored je dela gospica Wolska slovansko pesem, kakor se ista odlikuje po različnem značaju slovanskih rodov. Vsi ti različni značaji so našli v njej svojega mojstra. Krepki ritmus v prvem delu slovaške narodne pesmi je zadela s povdarkom, da se je poslušalec nehote zamislil na plesišče vasi v Tatri. Ta ritmus je pristno slovansk, z ostalo slovansko prosveto vzprejeli so ga Madjari in dandanes velja kakor značaj madjarskih „C3ardasov". Milo-otožno je
je v vse javne šole po Slovenskem takoj uvesti poduk izključno v materinščini — ako se ne stavijo temu „nepremagljive ovire". Za take ovire pa so vladi takoj priskrbele najvišje šolske oblasti dol do zadnjega nemško mislečega učitelja, češ, nemški poduk je prestara navada in ljudstvo bi ga hudo pogrešalo. Vlada je seveda take „tehtne ovire" primerno vpoštevala — danes še po nekod, n. pr. na Koroškem, bolj nego pred 50 leti.
Kdo je tedaj zakrivil, da je zrasel našim sodnim, šolskim in drugim oblastim tolik greben, pred katerim se trese vlada sama? Vlada sama s svojimi, slovensko narodnost zasmehovalnimi ukazi, v katerih je bilo mesto uglednega, strogega povelja, le nebroj „ako je potrebno, ako se da izvesti, ako ni nepremagljivih ovir" itd itd. Ti podrejeni činitelji bili so, ter so deloma še ustave voditelji, oziroma kršitelji, katerih največje pridobitve za nemštvo je vsekakor tudi to, da* so znali vsako iskrico vlade za ravno-pravnost Slovencev samovoljno zatreti, ali jo k večjemu prilagoditi nemški, že itak oholo gospodujoči narodnosti. Za nas Slovence je že itak „protežiranje", ako se naše zahteve kje zapišejo — izvedljivosti naših teženj pa stojijo nasproti „nepremagljive ovire" t. j. nemški birokratizem nemška sebičnost in oholost, njih domišljavost o svoji „ večvrednosti", Bismarck-Wolfov pruski duh in zapostavljenje vsega avstrijskega za — nemštvo.
Nekaj „o manj vrednih" narodih.
V novejšem času slišimo in čitamo pogosto posebno mi Slovenci, kako nas rači oholi Nemec imenovati manjvredno, inferijorno pleme, narod hlapcev. Občutimo pa tudi dejanski, da se ravna z nami, kakor z navadnimi hlapci, ki niso vredni, da bi jedli z ^gospodo" Nemci pri isti mizi. Kaj pa je prav za prav „manj vredni" narod? Na kakšno stališče naj se postavi sodnik, ki hoče soditi o vrednosti naroda? Naj li presoja narod samo iz politiškega stališča, ali pa se mu je ozirati tudi na gospodarske razmere in upoštevati duševno stanje dotičnega naroda? Brez dvoma ne sme biti pristranski in zato krivičen, temveč njegova sodba bodi nekak znesek, katerega dobi iz vseh činiteljev, ki sodelujejo v dotičnem narodu.
Če govorimo o politiških težnjah kakega naroda, tedaj jih presojamo v obče po njih ko risti ali škodi, katero provzročajo te težnje lastnemu narodu, narodu presojevalca. Kakor je tako presojevanje razumljivo, vendar je napačno; ker taka sodba izvira iz one samopridnosti in onega samoljubja, ki je lastno posamezniku kakor celemu narodu, in je tedaj krivična. Iz lastnega stališča toraj ne gre sodbo sklepati, ampak postaviti se je na stališče dotičnega naroda in se
vprašati, bi li dotični v istem položaju ravno tako delal. Če je temu tako, potem se ne sme obsojati narodovih teženj, in najsi so naperjena zoper koristi sodnika in njegovega naroda. Tu mora odločiti borba; nikakor pa se ne sme od rekati nasprotniku spoštovanja ali ga celo s takimi sredstvi pobijati, po katerih bi se moglo reči, nasproten nam narod jih je zaslužil, ker je manj vreden.
Trditi, da je nasproten narod, n. pr. slo venski, v tem smislu manj vreden, ker je iz slabše tvarine kakor Nemci, je ostudno in proti-krščansko. Slovenci stojimo baje na nižji stopinji omike, pa če stojimo, ne iz lastne krivde. Kajti glede na duševne zmožnosti ne stojimo Slovenci nikakor ne za Nemci ali drugimi kulturnimi narodi. Gotovo so narodi, ki so v duševnem oziru daleč za današnjimi prosvitljenimi narodi in v tem smislu torej manj vredni; o Slovencih pa tega ne more pameten človek trditi. Če primerjamo našega slovenskega kmeta z nemškim Miheljnom, vidimo v obče velikansko razliko med njima in ni nam treba Slovenec biti, pa se vendar odločimo za Slovenca.
Sme se li kak narod gospodarski zatirati, ker je nesposoben odločevati samostojno o svoji usodi, ker je manj vreden ? Poglejmo zopet Slovence, ali so res ustvarjeni samo zato, da hlap-čujejo Nemcem in Italijanom, ali pa imajo pra vico do narodnega obstoja in samostojne določbe. Vsak večji narod, katerega veže isti jezik, ima to pravico. Če temu pritrdimo, sledi iz tega, da nima noben narod pravice druzega v njegovem narodnem obstoju zatirati, če je le tolik, da zamore tvoriti samostalno narodno jednoto. Kedaj pa je narod tolik? Morejo li obstati Slovenci kot samostalna jednota ali ne? Odgovor je ta, da morajo biti toliki, da so zmožni tudi v socijal-nem in gospodarskem oziru samostojni biti. Dežela mora biti torej tako velika in taka, da živi zemlja ljudstvo ali pa, da je obrt tako razvita, da nadomešča pomanjkujoče potrebščine. Vse to najdemo pri Slovencih; mi moremo tedaj kot taki samostojno obstajati, čeravno bi pri današnjih političnih razmerah in vsled naše v primeri z drugimi narodi še slabo razvite obrti in tuje konkurence se le težko vzdrževali. Da pa zamoremo v okviru naše države zahtevati, da se nam zagotovi naš naroden obstoj in se nam podeli v obliki združene Slovenije gotova samostalnost, te pravice nam ne more ne le nihče odrekati, ampak vsak pravičen inorodec mora na to nastojati, ker je že n ravno k temu prisiljen.
Dokler pa bodo pri nas Nemci, Mažari ali celo Italijani zatirali v večja ali manjša plemena razdeljene Slovane in se posluževali v krivičnem boju zoper slovanstvo dosedajnih nasilnih in ostudnih sredstev, ne odložimo tudi Slovani nam vsiljenega orožja v obrambo naših svetih pravic, in ne bomo mirovali, dokler ne dosežemo, kar nam gre že po zdravi pameti.
Na nas je torej, da pokažemo svetu, da smo in se čutimo istovredne z drugimi narodi, in da nočemo v nobenem oziru hlapčevati tujcem, ne v politiškem, kjer smo tako zreli, da zamoremo samostojno nastopati; ne v gospodarskem, ker naša dežela in naše roke proizvajajo nam dovolj vsakdanjih potrebščin; ne v plemenskem, ker tudi po naših žilah teče prava kri, in slednjič tudi ne v duševnem, kajti že prosti Slovan stoji na dosti višji stopinji, kakor bratje Nemci, Mažari ali pa Italijani.
Celjske novice.
(Velikodušna ustanova.) Upravni odbor „Južnoštajerske hranilnice v Celju" je pri seji dne 15. t. m. na predlog g. dr. Ivana Dečka enoglasno sklenil iz čistega dobička prihodnjih let ustanoviti zaklad 15 000 gld, katerega obresti bodo dajale tri štipendije za dijake iz okrajev, kateri so ustanovili »Južnoštajersko hranilnico" (Gornjigrad, Šoštanj, Šmarje, Sevnica in Vransko) pod imenom »cesarja Franca Jožefa I. jubilejske štipendije".
(Za „Spodnještajerski jubilejski zaklad") | vplačala je slavna okrajna hranilnica v Slov. Gradci 40 kron ter sklenila zanaprej plačevati v ta fond na leto po 40 kron. — Nadalje je vplačal slavni trg Št. Jurij na južni železnici kot prvo polovico 100 kron.
(Učiteljsko društvo za celjski in laški okraj) je zborovalo dne 3. aprila t. 1. Ker je bil g. Gradišnik vsled družinskih razmer odsoten, prevzel je predsedništvo g. Šmorancer ter vse navzoče (30) pozdravil prisrčno. Ta pot sta nas tudi počastili dve vrli narodni gospodični učiteljici iz konjiškega okraja; živel konjiški okraj! V pozdravu spominjal se je g. Šmorancer nepozabnega tovariša g. Gašper Vrečarja, kojega je tekom leta pobrala nevsmiljena smrt iz naše sredine. Bil je izvrsten učitelj in vzoren tovariš, bil je veren član od začetka društva, torej jeden izmed najstarejših udov. Nikdar se- ni bal dolge poti, truda in troškov, kadar je bilo treba k zborovanju društva. — Posnemajmo ga! — Spoštovanje do rajnega tovariša skazali smo pričujoči s tem, da smo~grajem vatarr r'<v/.	u veseljem konstatujemo, da je naše društvo pridobilo zopet jednega podpornega uda. Pristopil je namreč v naše kolo g. Ante Beg, odgov. urednik ..Domovine". Bog živi vrle prijatelje slovenskega učiteljstva! Društvu je došlo nad dvajset dopisov od bratskih slov. društev glede postopanja napram štaj. „Lehrerbunduu. Poziv gosp. Hor-vateka v Gusswerku glede učiteljskega shoda v Celji se vzame naznanje. V Celji ne more nastopiti g. Horvatek kot glavni govornik, ker ni vešč slovenskega jezika (kar se razume samo ob sebi). Ako se bode ta shod vršil, bilo bi umestno, da se ga vdeležijo tudi naši poslanci, da se prepričajo o naših težnjah in zahtevah, mi pa spoznamo njih nagnenje in voljo napram zboljšanju
pela gospica Wolska malorusko narodno pesem. Saj so pa tudi krasne te maloruske dumke, kterih ima maloruski narod na tisoče, in ktere pevajo slepci ob spremljevanju svojih goslij, da se hranijo, od roda do roda.
Prelepa je tudi skladba Moniuszkova „Polna r(5zyczka". Moniuszko in Schubert oba sta si izbrala isto snov, nemško pesen „Das Haiden-roslein". Vsaki je obdelal snov po svoje, a oba skupaj tako lepo, da poslušalec nobeni ne bi mogel dati prednosti pred drugo. To moreta storiti le prava umetnika! Gospici Wolski se je videlo, da s posebno ljubeznijo do skladatelja-rojaka izpolnjuje svojo vlogo.
Svetovnoznani „ Krasni sarafan" ter Zajčevo pesem „Lastavicam" mogli bi staviti glede učinka na isto stopinjo. Da ta učinek pri proizvajalki gospici Wolski ni izostal, ampak je prišel v najvišji meri do veljave, je naravno!
Tudi slovenski pesmi je gospica Wolska dala svoj obolus. V Gerbičevi „Želel bi, da bil bi ptica . . . ." nam je zlasti ugajal hitri tempo začetkom pesmi. Posnemala je s tem ptičji polet. Istega skladatelja pesem „Pri zibeli" je priznano lepa. Saj jo je morala gospica Wolska po drugod v koncertnih dvoranah vedno ponavljati in nemšk pesnik je bil tako oduševljen, da je prestavil besede te pesmi.
Občinstvo je vzprejelo gospico Wolsko ob nje nastopu s šumnim ploskanjem. Odobravanje pa se je stopnjevalo po vsaki pesmi. Koncem druge serije ji je bil izročen krasen šopek s trakovi, kteri je darovalo v znak priznanja in hvaležnosti „Pevsko društvo".
Diskretno spremljevalko na klavirju je imela gospica Wolska v gospej Debelakovi, ki je iz posebne naklonjenosti društvu vzprejela to nalogo. Tudi njej je „Pevsko društvo" v zahvalo darovalo lep šopek.
Prijetna in častna dolžnost nam je, da preidemo sedaj na drugo posebnost zadnjega koncerta: mešani pevski zbor. Lep venec dam, gospč in gospic, je očarovalo naš pogled, ko se je dvignil zastor in kakor glas ene duše začul se je burni pozdrav po dvorani. Štiri cvetke z našega narodnega petja si je izvolil mešani zbor, da občinstvu pokaže, koliko je napredoval v kratki, komaj dvemesečni dobi svojega obstanka. Upravičeno je bilo občudovanje, ktero je občinstvo izkazalo prednašanju narodnih po Hubadu harmonizovanih narodnih pesnij:
Pohvaliti moramo lepo izrazovito izgovarjanje, da se je vsaka besedica umela ter splošno fino prednašanje. G. pevovodja dr. Ravnihar se je menda ravnal čisto po intendencijah harmoniza-
torja g. Hubada. Z isto skrbno ljubeznijo, kakor je g. Hubad uvel te pesmi v našo glasbeno književnost tako jih je pel novi mešani zbor.
Čvrsti sveži soprani ter polnodoneči alti so bili v lepem soglasji z mnogobrojnim možkim zborom. Bog daj, da bi novi zbor ne bil kakor črez noč vzrasla goba, temveč, da bi se krepil, da bi procvital v slavo Slovencev v Celji.
Moški zbor je s priznano natančnostjo in gotovostjo zapel Juvančevega „Pastirja" ter ga je moral celo ponavljati. Kot solista pa sta se v tej pesmi odlikovala g. dr. Karlovšek (tenor) in g. Zor (bariton)
Po dolgem presledku je na našem odru zopet nastopil tamburaški zbor „Celjskega Sokola". Kako se je to glasbeno orodje omililo Slo vencem, pokazal je tudi ta večer. Občinstvo se ni moglo naslušati „sitnim glasom tamburice". Dvoje najlepših pesmij slovenskih „Mrak" in „Tam za goro", kateri je g. dr. Schwab krasno priredil kot tamburaška zbora, nam je zasviral zbor. Sviranje je bilo jako precizno in ubrano in vse priznanje gre spretnemu vodji gosp. dru. Šukljeju, ki je ti pesmi tako skrbno naučil.
našega žalostnega gmotnega stanja. — Gospod Praprotnik je izstopil kot odbornik iz »Lehrer-bunda"; kot delegatje k zborovanju 7. aprila sklenejo se odposlati v Gradec gg. Schmorancer, Gradišnik, Krajnc in Gnus; gg. Petriček in Čulek pa kot namestnika. — Jako zanimivo bilo je podavanje g. Josip Brinarja »Iz šolske prakse": »Ali je dolžnost šolskega voditelja, vposlati popravek, če se učiteljstvo njegove šole napada javno in po krivici v političnih listih?" Da, ima moralno dolžnost, potegniti se za čast podred-jenega mu učiteljstva; ako pa tega ne stori, ni vreden imena »kolega". — Ker proti konci zborovanja nismo bili več sklepčni (kar nikakor ni častno za tovariše, ki ne morejo do konca vstra-jati) pooblasti se odbor, da skliče za mesec maj zborovanje ali pa izlet. V nadi, da se bodo gg. tovariši prihodnjič odzvali stanovskej dolžnost v obilnejšem številu, beleži se s srčnim »Na svidenje" udani tajnik.
(Učiteljsko društvo za celjski in laški okraj) ima svoje redno zborovanje dne 8. maja t. 1. ob pol 11. uri v deški okoliški šoli v Celji z naslednjim vzporedom: 1. Petje. 2. Zapisnik. 3. Društvene reči. 4. Zadnjič izostalo podavanje g. Supaneka. 5. Iz šolske prakse. 6. Nasveti. K obilni vdeležbi vabi najvljudneje odbor. Gostje dobro došli!
(Vojaki iz Krete vrnili) so se dne 18. t. m. ob 10. uri zjutraj z vlakom v naše mesto. Bili so pa to seveda le odpustniki in rezervisti, ker vsi aktivno službujoči ostali so v Pulju. Vendar je bilo teh precej nad 200 mož, ki so, dasi ogo-reli, vendar povsem čili in veseli korakali skozi mesto, v nadi, da so dočakali po raznih težavah zopet čas, da odložijo orožje in vojaško suknjo. K sprejemu zbralo se je na kolodvoru čast-ništvo tukajšnje garnizije ter mnogo radovednežev , a kar je najbolj čudno, tudi mestni svet poslal je svojega zastopnika ter — godbo. Tudi pogostila jih je baje na svoje stroške občina v vojašnici. Radujemo se nad tem patrijo-tičnem čuvstvovanjem, hvaležno odobrujemo celjsko gostoljubnost, ko bi nas ne plašila slutnja, da se ni to zgodilo brez vsakega sebičnega namera. Do tega pomisleka navaja nas pa dejstvo, kako prikrito ruvajoče nastopajo gotovi sloji, ki pa so ta dan navdušeno capljali za »krečanskimi" vojaki, napram našim vojakom ravnoistega polka pri nas doma. Trudne vojake za časa vojaških vaj izganjali so iz kavarn in gostiln, ako so govorili med saboj ali prepevali slovenski, še več, zgražali so se nad sloven-sk im petjem v vojašnici sami, ter dosegli s svojim vohunstvom in denuncijanstvom, da se je vojakom prepovedalo peti slovensko tudi — v vojašnici! Nemoremo si tedaj kaj, da ne bi dvomili, ni li bila vsa ta prisrčnost in gostoljubnost oni dan napram vojakom ravno istega polka in iste narodnosti zgolj svetohlinstvo, da bodo za-mogli pisariti: oni bataljon vsestransko hvalje- '
Lipa.
(Prilika. — Spisal Zoran.)
V nekem gozdu je rastla majhna lipa. Drevesa so jo črtila in jo hotela zadušiti; posebno troje dreves, med temi tudi mogočni hrast, jo je sovražilo iz dna srca in jo hotelo uničiti. Spenjala so v zraku svoje mogočne veje v njen vrh in nad njega, ji zavzemala tako prostor in zapirala pot blagodejnim solnčnim žarkom in dežju do nje; v zemlji pa so stegala svoje korenine pod njo in med njene koreninice, in ji tako kradla potrebni živež.
Oslabela je uboga lipa, in ni upala si več opomoči. V tej veliki sili se je obrnila do Njega, ki jo je zasadil, in rekla:
»Mogočni, glej mojo revo! Ali si me zato zasadil, in mi dal rasti, da naj sedaj poginem? Ali nisi tudi meni določil, da se naj razvijem, cvetem in obrodim sad, kakor si določil to mojim sosedinjam, drugim drevesom ? Ali naj nikoli ne dosežem tega svojega smotra ? Bože mili, pomagaj mi, in ne daj, da bi zlobnost ugonobila, kar je Tvoja modra roka zasadila!"
Bog je slišal njene zdihljaje in uslišal njeno prošnjo. Dal ji je vzrasti marsikatero grčo, močno vejo in krepko korenino, ki so jo varovale zlobnih sosedinj.
nih in proslavljenih avstrijskih vojakov iz Krete je celjsko vojaštvo, in mi smo vračajoče naše sinove tako in tako ljubeznjivo sprejeli in pogostili! — In svet bo verjel.
(Kdor ne pozna konkurza,) temu nudi baš sedaj celjsko mesto, oziroma olepševalni odsek istega, jako ugodno priliko. Razpisana je namreč v najem znana gostilna „Waldhaus", ki trpi od svojega obstoja na nevarnem »protinu" tako, da se ni dosedaj nobeden mogel vzdržati v zakupu, temveč je hvalil božjo previdnost, če je odnesel zdrave kosti in kup — nerešenih računov. Da se v tej gozdni bajti potika zli duh, ki pa ne prinaša, temveč — denar odnaša, je v bližini že preveč znano, zato je omenjeni odsek poslal ponudbo v najem graškim listom. In kako vabljivo se razkladajo vse ugodnosti in pravice, ki so v zvezi z gostilno: gozdna tišina in hlad, razgled na Savinjo in na mimogredoče, ki hodijo k »Seidlstudencu" — vodo pit! Pri gostilni je dvojno kegljišče — tedaj posebno pripravno za oženjence, — k verandi vodijo dvojne stopnice, a gostilna ima dvojna si nasprotna vrata, kar iz praktičnih izkustev ni tolike važnosti za goste, pač pa za gostilničarja-najemnika, da reši v slučaju, kakršen je doletel lanskega, vsaj osebno prostost.
(Osnovalni občni zbor »Delavskega društva v Celji") vrši se v nedeljo, dne 24. t. m. ob 3. uri popoludne v »Narodnem domu" v Celji. Somišljeniki udeležite se v mnogobrojnem številu.
Poštne zadeve.
Slovenci, na branik za svoj jezik in narodnost!
Pišite naslove na pismih jedino le v slovenščini!
Pokvarjena imena krajev na brezštevilnih pismih kažejo, da mnogi naši ljudje niti pojma nimajo o jednakopravnosti slovenskega jezika. Vsi naši delavci po tovarnah pišejo domov pisma s popolnoma pokvarjenimi imeni krajev. Najrajše jih zasučejo po nemško, misleč, da je to boljše, da pismo tem prej in bolj gotovo v svoj namenjeni kraj pride, toda ravno narobe je. Ker so ime kraja po nemško nepravilno, nepopolno ali celo narobe napisali, dajejo s tem poštnim uradom pri izbiranju pisem več posla, kajti poštarji še morajo vsak naslov posebej dobro pogledati in iz zmešnjave najti pravo ime naslovljenega kraja, n. pr.
Na her
Brtlmejs Besgouschegg, Holcmajster in
sv. Jedert, tiefer Glejte ta spakedrani naslov in še posebej to nemščino, ki diši po pravi norosti. Norci v Feldhcfu pri Gradcu bi ne mogli bolj neumnih naslovov pisati, kakor je ta in takih spak najdeš po naših poštah vse polno, da se jim moraš smejati. Takšen spakedrani nemški naslov ni samo v sramoto tistemu, ki ga je pisal, temveč
Polagoma so pešale te in ginevale. Iznad njih podrtin pa se je dvignila lipa, in se razvila v mogočno drevo. Njeni, prej tako močni sovražniki so ležali strti pod njo; ona pa je zmago-nosno razprostirala svoje košate veje čez nje.
Prišla je njena cvetna doba. Bila je v cvetju kot nevesta krasna in veličastna. Dišava njenega cvetja se je razširjala daleč, daleč na okrog; daleč na okoli je srkala vsa narava prijeten nje vonj, in ptice neba so priletele in se veselile nje krasote.
Obrodila je obilen sad, in Bog je dopadljivo zrl na njo, in ni mu bilo žal, da jo je rešil tedaj rokam njenih sovražnikov.
Tako tudi ti, ljubi slovenski narod, ne obupaj, če te hočejo ugonobiti tvoji sovražniki! Zaupaj v Boga, ki ti je dal rasti do sedaj, in dal ti bode vzrasti marsikatero grčo, močno vejo in krepko korenino, namreč obudil in dal ti bode navdušene, blage in neustrašljive boritelje, ki te bodo branili sovražnih napadov; in tudi tebi pride krasna cvetna doba — doba zlate svo bode, prave prosvete!
f Jan Pospišil.
Ni ga več med nami, njega, ki je tako rad živel med veselimi pastorki usode, med zatiranimi Slovenci.
tudi tistemu, kateremu je pismo namenjeno; kajti vsakdo se čuti neprijetno zadetega, če vidi na pismu svoje ime in ime svojega bivališča spakedrano napisano, povrh tega ga še je tudi sram, da je v pismeni zvezi s tako neolikano prismodo. Pišimo torej vedno vse naslove v svoji mili slovenščini, katere smo vajeni od zi-beli, glejte kako lepo se ta spakedrani naslov v slovenščini glasi:
Naj prejme spoštovani gospodar Jernej Bezgovšek, drvar
pri Sv. Jedrti. Pošta: Laški trg. Da zamore poštni urad pismo v pravi do ločeni kraj poslati, napiši vedno na koncu ime zadnje pošte in sicer le v slovenskem jeziku. Žalibog, da tudi mnogi naši občinski uradi, krajni šolski sveti, farni uradi, trgovci, da celo odvetniki m drugi, ki slovensko uradujejo in dopisujejo, dostavijo na koncu še ime pošte v nemškem jeziku, kakor da bi slovensko ime pošte ne imelo nobene vrednosti in veljave. Tudi tu je naš jezik jednakopraven z nemškim. Uradniki po poštah in v železniškej ambulanci morajo po naših krajih vedeti ime vsake pošte tudi v slovenskem jeziku. Ako bodemo nadaljevali brezpametno svojo nemškutarenje, tedaj bode kmalu c. kr. poštno in brzojavno ravnateljstvo v Gradcu se sklicevalo, da ni treba poštnim uradnikom znati poštnih imen v slovenskem jeziku, ker se večina Slovencev poslužuje nemških imen. Ako hočemo svojemu jeziku dati potrebne veljave, začnimo najprej pri sebi, potem jo zahte-vajmo v uradih itd. Dosedanje naše jezikovne pogreške lahko našo rodoljubno in delavno učiteljstvo odpravi s tem, da razlaga v šoli lepoto in veljavo našega jezika ter mladini pri poduku o pisanju pisem razloži, da se naj naslovi na pismih pišejo vedno le v slovenskem jeziku in da se le pri tistih poštah dostavi nemško ime, katere se nahajajo med trdimi Nemci. Ako se bode tako postopalo, tedaj dobimo v prihodnjosti naraščaj, bi bode ljubil svoj jezik tudi v vseh poštnih zadevah. »Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo!" Pišimo torej naslove na pismih v pravilnej in gladkej slovenščini!
(C kr. poštni urad v Štoreh) nasprotuje jednakopravnosti našega jezika. Hoteč dne 4. mal. travna iz Teharjev naznaniti svojim prijateljem v Trst, Ljubljano, Gradec in Dunaj sijajno volilno zmago Teharčanov, so mi iz bližnjega c. kr. poštnega urada v Štoreh priskrbeli več »Korrespondenzkart", »dop snic" pa nisem mogel dobiti, ker jih ta urad — nima! Pošljem po za-lepke in nekaj nakaznic, a mesto njih dobim »Kartenbrief" „Postanweisung". To je torej jed-nakopravnost našega jezika! Slovenskih napisov na tej pošti ni, slovenskega pečata tudi ne! »Sijajna zmaga, sijajna zmaga!" se je klicalo po teharskih cestah in hišah, a raz slemena lepega šolskega poslopja, v katerem se nahaja občinski urad, je vihrala lepa trobojnica! Zmaga vaša in
Pri severnih naših bratih, na Češkem, tekla mu je zibeljka, češka mati učila ga je češki govoriti in mu pela češke pesmi, češka mati vcepljala mu je v srce ljubezen do češke zemlje.
Usoda prinesla ga je k nam. Zaljubil se je v slovensko zemljo, ljubil jo zvesto do zadnjega vzdihleja.
Kakor pravi pijonir slovanstva, žrtvoval se je za našo domovino, — njej je posvetil svoje čile moči, delal je za njo ter stal v boju za njo, kakor skala.
Čutil se je srečnega pri nas z nami, z nami se je radoval, z nami pel je naše slovenske pesmi.
Le če je čul: »Kde dumov moj?" zarosilo mu je oko, polastila se ga je domotožnost — češko srce hotelo bi nazaj tje gori med Libušin rod.
Značaj jasen ko kristal — a mehek — bil je vzor pravega slovanskega moža in očeta.
Ni se oziral po tujkah, rodoljubna Čehinja bila mu je soproga; ni tedaj čudo, da so njegovi otroci — sama nežna bitja — vzgojeni v narodnem duhu.
Ni ga več!
Vlegel se je k večnemu počitku — naša slovenska zemlja krije njegovo telo.
Bodi mu lahka, zemlja slovenska!
vaša trobojnica, naj pridobi slovenskemu jeziku v vašem poštnem uradu postavno veljavo in jednakopravnosti Občinski urad na Teharjih, v Št Lovrencu pod Prožinom se javno pozivata, oskrbeti potom trgovskega ministerstva slovenski poštni pečat, slovenske tiskovine, vrednotnice itd. ter slovenski napis na c. kr. poštnem uradu v Štoreh. Še .le potem bodo imeli klici: »Sijajna zmaga!" svoj resnični namen.
Spodnje-štajerske novice.
(Duhovniške premembe.) Umrl je v Haj-dinju pri Ptuju dne 10. t. m. vpokojeni kapelan č. g. Anton Drozg, star 60 let. V začasni pokoj zbok bolezni stopila sta čč. gg. kapelana Gašpar Kačičnik v Žetalah in Fran Horvat v Šmarju pri Jelšah. — Provizor pri Sv. Križu pri Mariboru postal je č. g. Franc Kocpek, kapelan pri Sv. Barbari v Halozah. — Premeščeni so čč. gg. kapelani; Viktor Weixler iz Selnice ob Dravi k Sv. Barbari v Halozah, Josip Erker iz Griž v Selnico, Josip Krohne iz Slivnice pri Celju v Šmarje, Fran .Gosak od Sv. Vida pri Šmarju v Žreče in Fran Šaloven iz Žreč v Žetale.
(Odlikovanje) Ravnatelju ljudske šole v Slov. Gradcu, g. Josipu Barle tu podelil je cesar zlat križ za zasluge.
(Imenovanje in odlikovanje.) Obema častnikoma 87. peš polka, ki sta bivala z našim bataljonom na Kreti, podeljeni so zaslužni redi, in sicer je odlikovan polkovnik Lev Guzek z redom železne krone tretje vrste, a stotnik Angelo vitez Jedina z vojaškim zaslužnim križcem — Cesar je podelil dostojanstvo tajnega svetnika pravosodnemu ministru Ruberju in naučnemu ministru grofu Bylandt Rheidtu.
(Častnim občanom) izvolila je občina Čin-žat in občina Kumen na Pohorji blag. gospoda nadučitelja Fran Praprotnika v Mozirji. To izredno čast podelili sta ti dve občini gosp. Fran Praprotniku kot nepozabnemu dobrotniku teh občin posebno na šolskem polju, pa tudi kot iz bornemu buditelju sadjereje in kmetijstva. Krasni diplomi izdelala je tiskarna gospoda Dragotin Hribar ja v Celji.
(Potres) Preteklo nedeljo ponoči čutil se je povsem Spodnjem Štajarskem lahen potres.
(Dražbe lovskih pravic) vršijo se za te le občine, kakor sledi: Dne 13. junija 1898 ob 10. uri predpoldnem v občinski pisarni na Vranskem za občine: 1. Vransko; 2. Braslovče; 3. Sv. Jurij ob Tab.; 4. Gomilsko; 5. Polzela; 6. Sv. Jeronim; 7. Marija Reka. — Dne 20. junija ob pol 11 uri predpoldnem v pisarni okrajnega zastopa v Konjicah za občine: 1. Okoško; 2. Tolsti vrh; 3. Sv. Duh; 4. Konjice trg ; 5. Okolica konjiška; 6. Kozjak; 7. Kot; 8. Sv. Kunigunda; 9. Zgornje Laže; 10. Oplotnica; 11. Paka; 12. Padeski vrh; 13 Zbe-lovška gora; 14. Zreče; 15. Žiče; 16. Skomarje; 17. Tepanje; 18. Spodnji Dolič; 19. Spodnje Gru šovje; 20. Vrbovlje; 21. Vitanje; 22. Brezovica; 23. Bezina; 24. Brezje. — Dne 16 junija ob 9. uri predpoldnem v občinski pisarni v Šmarju za občine: 1. Sv. Hema; 2 Lemberg; 3. Šmarje trg; 4 Šmarska okolica; 5. Nezbiš; 6. Sv. Peter na med. sel.; 7, Ponikva; 8. Roginska gorica; 9. Slivnica; 10. Sv. Štefan; 11. Sladka gora; 12. Žusem; 13. Tinsko; 14. Sv. Vid. — Dne 14. junija ob 9. uri predpoldnem v občinski pisarni v Gornjem gradu za občine: 1. Ljubno; 2. Luče; 3. Nova Štifta; 4. Gornjigrad; 5. Mozirje; 6. Solčava; 7. Bočna. — Dne 23. junija ob pol 11. uri predpoldnem v občinski pisarni na Laškem za občine: 1. Sv. Krištof; 2. Dol; 3. Jurklošter; 4. Loka izvzemši davčno občino Veliko Širje; 5. davčna občina Veliko Širje; 6. Marija Gradec; 7. Sv. Rupert; 8. Trbovlje; 8. Laško. — Vsak dražilec mora še pred začetim draženjem položiti varščino v visokosti 10 odstotkov izklicne cene (zadnje zakupnine). Vsak lovski zakupnik mora takoj, ko je izdražil lovsko pravico, plačati dveletno zakupnino, ktere jedna polovica bo služila v kavcijo, druga pa bo zakupnina za prvo leto. Zakupnin8ki pogoji se morejo ob uradnih dnevih pri c. kr. okr. glavarstvu celjskem vpogledati.
(Popravek.) Slavno uredništvo »Domovine" v Celji. Na podlagi § 19 tiskovne postave od dne 17. listopada leta 1862., prosimo Vas, da objavite sledeči popravek na notico »Iz Savinj
ske doline". Ni res, da je meščanska pivovarna v Plzni največja sovražnica Slovanov; ni res; da daje od vsakega med Slovence prodanega sodčeka piva gotovo svoto društvu »Siidmark", katerega namen je, izpoditi Slovence iz rodne zemlje. Meščanska pivovarna v Plznu ni sovražna Slovanom, niti nima zveze z društvom »Siidmark". NB. Radi objavimo ta popravek, ker je v listu pripetila se res velika pomota, da se je tiskalo mesto »budjeviška meščanska pivovarna", katera je tako sovražna Slovencem, ime one, ki je skoz in skoz slovanska, to je meščanska pivovarna v Plznu.
(Zvišane občinske doklade) dovoljene so za leto 1893 sledečim občinam: Marijagradec pri Laškem 88%, Smolnik 80%, Št. Rupert pri Mariboru 80%, Žusem 85%, Imeno 70%, Ljubno 99%, Pilšt.anj 66%, Kot pri Konjicah 90% in Dobje pri Planini 75%.
(Na slovenski šoli v Vojniku) gode se, kakor smo poizvedeli, čudne reči. G. Koschutnigg, kateri je v minulem šolskem letu takoj nazaj pognal otroke, kateri so prišli iz Nove cerkve na njegovo šolo, a ni poznal istih §§, da bi bil nazaj zahteval otroke, kateri so iz njegove šole všli na nemško šolo, ta Koschutnigg prevzel je zdaj peti razred, da bo tam že bolj odraslo slovensko mladino lehko odgajal v verskem in narodnem inditerentizmu ali pa v Schonerer Wol-fovem smislu; ta Koschutnigg prevzel je tudi mesto knjižničarja na šoli, on, kateri se za slovensko slovstvo toliko briga, kakor njegovi učenci za lanski sneg itd. Tudi drugače obnaša se kakor gospodar šole in kraj šol. sveta, in nič se nismo čudili, ko smo slišali, da mu slovenski krajni šolski svet postavi letos na njegov (šolski ?) lep vrt kegljišče, kjer se bo lehko s svojimi »Heilo-briiderji" zabaval na slovenskih tleh.
(Slovensko pevsko društvo »Vranska Vila" na Vranskem) si je pri svojem občnem zboru izvolila sledeči odbor: Karol Schwentner, župan in trgovec, predsednikom; Matija Sevnik, c. kr. uradnik in posestnik, podpredsednikom; Franc Schaur, graščak, blagajnikom; Franc Oset. trgovec, gospodarjem ; Franc Govedič, Luka Štober in Franc Ocvirk, odbornikom.
(V Šoštanji) začeli so zoper ustanovitev »konzumnega društva" zlobno agitacijo nemšku-tarji, ki ved<5, kaj znajo potem doživeti. V tem nasprotovanju pomagajo jim baje tudi kratkovidni demokrati, vsaj njih glasilo v Trstu sprejelo je nedavno od teh nemškutarjev članek poln ostudnih obrekovanj. To je tedaj tisto »mednarodno" stališče! Pazimo!
(V Mozirski koči) bilo je leta 1897 v spominsko knjigo vpisanih 76 obiskovalcev in med temi 12 dam. Prvi bil je dne 4. jan. 1897 gosp. Josip Goričar, medicinec iz Mozirja, a zadnji v minulem letu g. Fran Kocbek, načelnik »Sav. pod. si. pl. dr", dne 13. oktobra. Ta planinska koča je oddaljena od Mozirja dobre 3 ure hoda. Pot do nje nikakor ni nevarna in vodi deloma po gozdovih. Razgled je že od koče krasen; kajti pred seboj žreš celo Savinjsko dolino do Celja kakor tudi Šaleško dol., a v daljavi Boč, Rogaško goro, Macelj, Pohorje itd. Stopiš pa na pol ure oddaljen Medvednjak, imaš od tam ča-rovit pogled na Koroško, do Tirolskih pogorij. Sedaj je jako pripravno iti na te planine, ker ni še prevroče. Ob priliki hočemo v našem listu opisati pot iz Mozirja do koče in kočo samo ter razgled od nje.
(Olepševalni klub trga Gornjigrad) je dne 23. marcija t. 1. zboroval in za leto 1898 zbral sledeče gg. v odbor: predsednik Fran Kocbek, nadučitelj; blagajnik Fran Šarb, trgovec; tajnik Alojz Schechel, učitelj in Jože Kranjc veleposestnik in lesni trgovec kot odbornik. Jzrekla se je zahvala dosedajnemu načelniku bi. g. Antonu Svetina, c. kr. notarju za njegovo vztrajno delovanje v prospeh trga in ob jednem se je obžalovalo, da nas omenjeni gospod zapusti in odide — kakor znano — v Pliberk na Koroško. Tudi g. Kranjcu in g. Šarbu se je izrekla zahvala za klubu podarjeni les, oziroma za posipanje in ureditev potov v drevoredu. Nekateri gospodje se zelo trudijo delovati v olepšanje trga — in med temi so večinoma oni, ki so le od danes do jutri v Gornjemgradu — a mnogo je pa takih domačinov tržanov, ki bi lahko dosti storili v
omenjenem smislu ali — žal — olepšanje njih rojstnega kraja jim je deveta briga. Žalostno, a resnično!
(Občina Ponikva) je že odposlala prošnjo na trg. ministerstvo za dvojezični poštni pečat,
(Konjiško učiteljsko društro) priredi v četrtek dne 5. maja t. 1. v Čadramu hospitacijo in društveno zborovanje z nastopnim vsporedom : 1. Hospitacija v razredu g. L Černeja; začetek točno ob 9. uri dop. 2. Razgovor o g. Černejevem podavanji. 3. Zapisnik o zadnjem zborovanji in važnejše diuštvene zadeve. — Po zborovanji skupni obed in prosta zabava v gostilni gospe Kunejeve. Zanašamo se, da bo društvo polnošte-vilno zastopano; a tudi gostje, bodi si učitelji, bodi si neučitelji, nam bodo jako dodro došli.
(Samomor.) Ustrelil se je v Slov. Bistrici poštni praktikant Karol Streif, baje edino iz strahu pred izpitom.
(0 nadomestilni volitvi v okrajni šolski svet breški.) Pred kratkim popolnih sta se za naš okrajni šolski svet dve mesti, pričakovati je bilo, da bo isti zastop uvažujoč veliko po-menljivost te oblastnije in upoštevaje tudi obče znane želje učiteljstva, odmeril vsaj eno teh mest po Prešernovih besedah: »Le čevlje sodi naj kopitar", kacemu strokovnjaku veščaku iz svojega okraja. Isto učiteJjstvo bilo je tem bolj prepričano o opravičenosti svojih nad, ker ima okrajni zastop na svojem sedežu eno najodlič-nejših, a za narodno stvar prebritko izkušeno učiteljsko moč. Ali volitev je imela drugi uspeh. Narodni okrajni zastop priznal je obe izpraznjeni mesti dvema obrtnikoma. Voliti sicer po svoje, te pravice učiteljstvo kratiti gotovo nobenemu neče in ne more; ali prezirati za šolo in narod iz svoje sredine zaslužene može, tega ono tudi narodnemu okrajnemu zastopu skratka ne dovoli. Učiteljstvo teži v imenovanih oblastnijah po svojih in idejalih ljudske omike, a dozdevati se mu če, da gre tu marsikomu neveščaku več ali manj le za puhlo čast. Bolj ko stvari sami, do-prinašajo se čestokrat tudi tej otročji naivnosti znatne žrtve. Čudna taktika naroda to; učiteljstvo je ne ume.	jj
(V okrajni zastop v Kozjem) izvoljen ae— iz veleposestva mesto umrlega dr. Lipolda naroden trgovec Josip Černelič pri Sv. Petru pod Sv. gorami.%
(Pogorelo) je dne 4. t. m. deloma poslopje Eme Plevnik v Podčetrtku. Zažgal je iz zlob-nosti njen brat Valentin iz Kostrivnice.
(Posojilnica v Ptuji.) Denarni promet znašal je 1 550.757 gld. 97 kr., tedaj okroglo za 140.000 gld. več, kakor v letu 1896. Zadružnikov je bilo koncem leta 1896. 4322, v 1897. latu njih je pristopilo 385 skupaj 4707, izstopilo pa 238, tedaj njih je ostalo koncem leta 1897 4469. Ti imajo v deležih vplačanih 52 759 gld. 30 kr. Stanje hranilnih vlog koncem 1896. leta je bilo 779.323 gld. — kr., v 1897. letu se je vložilo na novo 365.092 gld. 39 kr , skupaj 1,144 415 gld. j 39 kr., vzdignilo pa 404 040 gld. 15 kr., je ostalo M vloženih 740 375 gld. 24 kr. Ker znašajo kapita-lizovane in pripisane obresti 31.584 gld. 22 kr., znašale so hranilne vloge dne 31. decembra 1897 771.759 gld. 46 kr. Vloženi so ti denarji na 1908 knjižic in sicer: pod 5 gld. na 62 knjižic, od 5 do 50 gld. na 385 knjižic, od 50 do 100 gld. na 271 knjižic, od 100 do 500 gld. na 783 knjižic, od 500 do 1000 gld. na 197 knjižic, od 1000 do 5000 gld. na 196 knjižic, nad 5000 gld. na 14 knjižic. Na jedno knjižico pride tedaj 404 gld. 59 kr. vloženega denarja. Stanje posojil koncem leta 1896. je bilo 792.833 gld. 67 kr. Novih posojil se je dalo v 1897 letu 313.642 gld. — kr., 1 skupaj 1,106.475 gld. 67 kr. V 1897. letu vrnilo se je posojil 256 593 gld. 24 kr., in so znašala zadružnikom dana posojila dne 31. decembra 1897. leta 849.882 gld. 43 kr. Od teh je bilo j danih proti vknjižbi na posestva 358 v znesku po 136 584 gld. 83 kr., na osobni kredit proti zadolžnicam 157 v znesku po 37.337 gld. 50 kr.. in na menice proti zadolžnicam 3381 v znesku po 675.960 gld. 10 kr., skupaj 3896 posojil v znesku 849 882 gld. 43 kr. Splošni rezervni zaklad znašal je koncem leta 1896 13.919 gld. 85 kr. Temu je prirastlo po vstopninah skozi leto 1897 770 gld. — kr., ter znaša 31. dec. 18.97 14.689 gld. 85 kr. Posebni rezervni zaklad za
gube je znašal koncem 1896. leta vštevši do-acijo iz čistega dobička istega leta 64.080 gld. .5 kr., ter je po doneskih za ta zaklad v 1897. tu po 1415 gld. 10 kr. v tem letu narasel na i5 495 gld. 25 kr. Ker je današnji občni zbor zadruge sklenil, da se ima od čistega dobička iz 1897. leta po 12.519 gld. 03 kr. pripisati po-bnemu rezervnemu zakladu za zgube del v nesku po 9814 gld. 90 kr., zviša se ta zaklad 11897. letu na 75.310 gld. 15 kr., ter znaša ta ,klad in zgoraj izkazani splošni rezervni zaklad pipaj 90 000 gld.
(Iz Slov. goric.) Obč. volitve. Na Drvanji ijo novega občinskega predstojnika Franceta idravec, ki je navdušen Slovenec in rad čita idi »Domovino", upamo, da so ž njim vsi za-voljni! — Na Žitnicah so pa letos že deveto-at zaporedoma izvolili g. Jože Crnčeca pred-itojnikom. Torej je že letos 25 let predstojnik, ,ko čast pač redkokteri mož doživi. Ta čin, Mamo, da bo tudi vlada uvaževala in podelila vzornemu možu kako — zadostilo, ktero si gobovo zasluži. Bog ga živi še mnoga leta! — O lolitvah v Srednjem Gasteraji in v Krembergi rugopot!
(.Umrl je) v Mariboru dne 12. t. m. stotnik Vencelj Budna.
(Duhovni list) z imenom »Voditelj v bogoslovnih vedah", začel je izhajati v Mariboru. List j« namenjen le duhovnikom in bogoslovcem na Slovenskem, a vendar se upajo nemški listi spotikati, da je slovenski duhovni list »značilen u našo dobo". Svoj rilček pač mora naše ^msnjaštvo povsod imeti.
(Zasluženi konec »šulferajnske" šole.) V P^erjih pri Mariboru imajo „veledušnega'' rojaka, kateri je svoji občini med drugimi nemškutar-skimi dobrotami priskrbel tudi na lastne troške iisto nemško šolo, misleč, da prevzame isto, ko je enkrat vstanovljena, domača občina ali pa društvo »šulferajn". No občina je bila prepa-metna, »šulferajn" pa suh, prišel je naravni ko nec, da so sklepom tega šolskega leta šolo zamrli, oba nemška učitelja pa sta klaverno od-capijala v negotovo bodočnost, b (Umrla je) v Gradci trgovca udova, gospa J Mina Bahovec, ki je bila ves čas svojega bi-rranja v Gradci navdušena podpirateljica narodnih zavodov in diuštev, osobito zgubi ondotna podružnica sv. Cirila in Metoda z njo jedno prvih požrtvovalnih pospešiteljic. Blag ji spomin!
Druge slovenske novice.
(Imenovanje.) Skriptorjem licealne knjižnice v Ljubljani imenovan je novomeški profesor g. Luka Pintar.
(Prihod novega knezoškofa dr. Ant. Jegliča v Ljubljano) bo prve dni maja 1.1. V istem fesu nastopi tudi novi knezoškof dr. Jakob Hissia svojo službo v Gorici. Kranjski Slovenci senovega škofa-rojaka močno vesele.
(Potres.) Iz Ljubljane se nam poroča 18,t m.: Sinoči ob 11. uri 51 minut imeli smo tu močan, 4 sekunde trajajoč potres, ki je provzro-fil precej strahu, škode pa ne posebne. Ljudje so po nekod iz hiš in lokalov bežali na ulico, a se za tem zopet vrnili v stanovanje, videč da ne bo hujšega.
(Društvo v varstvo tičev) ustanovilo seje i Ljubljani. Ondi obstoji tudi že društvo v varstvo lova, ki kaj uspešne deluje.
(Zavod za gluho-neme v Ljubljani.) De želna vlada Kranjske določila je že rok za vlaganje ofertov za prodajo stavbišča. Poslopje bode zidano ob periferiji mesta, torej na primernem ki&ji.
(Nemški »Theaterverein" v Ljubljani) izročil je za prihodnjo sezono vodstvo nemških predstav v deželnem gledališči zopet direktorju Schlesingerju. Nemškega gledališkega poslopja torej prihodnje leto še ne bomo imeli v Ljubljani. Morda bode do prihodnjega leta se tudi večina kranjskega deželnega zbora povspela do tiste potrebne pameti, da bo nemškemu gledališču odrekla nezaslišano podporo šestih tisoč goldinarjev?! Čas bi že bil ali kali?
(Splošni gasilski zbor) avstrijskih gasilnih društev vršil se bode meseca avgusta prihodnje leto vsled povabila ljubljanskega župana v Ljub-
ljani. »Der dumme Kerl von Graz" seveda s tem ni zadovoljen! Pes ga vzemi, vsaj imajo zdaj vendar vsi avstrijski gasilci pri uniformi — pruske »picklhaube!!"
(»Dramatično društvo" v Ljubljani) imelo je v pretekli gledališki sezoni 70 predstav, od teh 35 dramskih, 33 opernih in dve skupni predstavi. Med temi bilo je novih 8 dram in 4 opere. Izmed novih oper igrala se je »La Traviata" tudi v celjskem »Narodnem domu" od istega osobja. Društvo poslalo je deloma na gledališke in svoje troške jedno gospico in jednega gospoda v šolo na Dunaj, a ima vendar po pokritju vseh troškov še nekaj preostanka,
(Nemškutarji v Ljubljani) drznili so si zopet enkrat smešno komedijo ter postavili za dopolnilne mestne volitve v vseh razredih po dva kandidata. Da pa ne bodo blamaže sami nosili, najeli so si za agitatorje socijalne demokrate, kojim so v plačilo obljubili tudi jeden sedež v — zračnih višinah. Kandidat v prvem razredu je tudi pohorski glažutar Avg. Drelse.
(V Kamniku) preminula je po kratki bolezni g. Julija Močnikova roj. Debevc, soproga bivšega župana in lekarnarja. Blag ji spomin!
(Županom v Kamniku) izvoljen je g. Luka Bergant.
(V Cerkljah na Gorenjskem) umrl je mnogoletni župan, bivši nadučitelj in častni občan g. Andrej Vavken. Bil je delaven in zaveden narodnjak. Svoječasno uglasbil je bil tudi več pesmic. Blag mu spomin!
(Iz krškega okraja.) Velika in prostrana občina Studeniška se je razdelila na dve politični srenji: Studenec in Bučka, za kateri se baš vrše nove volitve občinskih odbornikov in predstoj-ništev. — V vasi Skopice se je pripetil slučaj i k6z, na kateri bolezni, ki se je baje iz Hrvatskega zatrosila, je bilo več ljudi tudi v sosednjem kon-stanjeviškem okraji zbolelo. — Ne bi radi videli, da se bolezen širi, dokler ne dobimo na mesto okrožnega zdravnika dr. Kučenjaka, ki se je na Hrvatsko preselil, novega zdravnika. Do zdaj so se za to mesto oglasili štirje prosilci, dva Slovenca in dva Čeha.
(Za vseučilišče v Ljubljani) poslala je občina Črnomelj — prva med slovenskimi občinami — predsedništvu državnega zbora izrazito peticijo. Naj bi se zbudile tudi vse ostale občine po Slovenskem ter ji sledile. Ako nas ne uslišijo pri vladi iz pravičnosti in naklonjenosti, računati bodo morali z — nadležnostjo.
(Nemški pa slovenski shodi na Koroškem) Vajeni smo slišati, kako skliče tu in tam po Koroškem kak pruski petelin ljudski shod, sedaj Rokitansky, sedaj Schonerer ali bogvedi kateri »vitez" še. Povsod pa skrbi Mac Nevin, da se primerno razvije agitacija ter pošlje ali odredi poslati »častno stražo" podrejenih mu orožnikov, da dobi shod več sijaja ter da se ne priklati v bližino kak Slovenec. Baš zadnji čas vršilo se je par takih shodov kot nemška parada za izi-vanje Slovencev. Shodov bi bilo pač koroškim Slovencem čisto drugače potrebno, a ne upajo si jih sklicati, ker vedo, kako hitro začnejo vladni organi nastavljati na dotično stran svoje nosove, in ne zastonj — vselej ovohajo ali kolero, živinsko kugo, pereči ogenj prašičev, koze, davico in druge nalezljive nevarščine, vzroka dovolj, da se prepove Slovencem shod. Za prete-čeno nedeljo pa je vendar poskusil srečo č. gosp. Lambert Einspieler, slov. držav, poslanec ter sklical shod v Prevalje, prepričavši se poprej, da ni v kraju ne kuge ne kolere, niti smrkavosti ovc. Vendar so se zmotili! Okrajno glavarstvo prepovedalo je zadnji čas shod, ker se je pojavil nekje v sosednji fari — legar!. Pa so res skrbne in strogopazne te oblasti za zdravje Slovencev, katerih bo samih dobrot — konec.
(V Trstu) imeli so zadnje tri dni preteče-nega tedna divje prizore pouličnih izgredov. V cerkvi sv Antona imel je laški jezuit Pavissich socijalno razlaganje. Govoril je seveda italijanski, a ker je razkladal socijalno vprašanje nepristransko ter seveda zadel ob framansko-židovske nauke tržaških lahonov, prihrumelo je vsakikrat na tisoče razgrajalcev pred cerkev, kjer so vpili in proklinjali, skušali vdreti v cerkev, a ker jim je mnogoštevilna policija to zabranila, napadli so s kamenjem redarje in prihitele vojake. Več
redarjev je hudo ranjenih, zaprli pa so tudi jako veliko razgrajalcev. Vse tri večere teh govorov bile so ulice v pravem obležnem stanju. Sodrga drla je z ulice v ulico ter si pred vsem prizadevala priti pred škofovo stanovanje. Res se je posameznim posrečilo pritepsti se do tja, kjer so potem vpili: »Doli s škofom, proč z jezuiti, proč s pridigami." Napornemu prizadevanju policije se je zahvaliti, da se niso prigodili oskrun-jajoči prizori. V soboto zvečer pa je sklical mestni svet izvanredno sejo, v kateri so nekateri laški poslanci ostudno napadali vlado, škofa in policijo, ker je baje zadnja prestrogo postopala zoper razgrajajočo fakinažo. Vladni zastopnik poslušal je vse mirno! Bila pa je to le iz ulice v mestno hišo prenešena demonstracija, kajti proti koncu izpovedal je še le dr. Cambon, da je na pritisk laških drž. poslancev škof Šterk že zjutraj obljubil, da ne bo več nadaljevanja propovedij, ne bo pa tudi slovenskih pridig pri sv. Jakobu! Kar so tedaj namerovali lahoni, dosegli so tudi, a to s silo, z grožnjami in napadi ter najgršim psovanjem — da se je podvrgla cerkvena oblast takemu orožju ter žrtvovala avtoriteto in — besedo božjo.
(V Istri) imajo po nekod tako ugodno vreme, da je začela vinska trta zeleneti ter se je že razvilo polno lepega grozdičja.
Druge avstrijske novice.
(Državni zbor.) Nekaka topa brezbrižnost, kakršno kaže naša vlada že nekaj mesecev sem, osobito pa pred sedajno opetno otvoritvijo državnega zbora do parlamentarnega dela, je neposreden dokaz, da je zgubila vsako nado nanj ter ga le smatra kot za javno mnenje potrebno formalnost. Vsaj je ista morala znati, kakšen program so si postavile parlamentu sovražne stranke, da nagromadijo toliko brezpotrebnega gradiva, da ne prodre od začetka sej, t. j. 20. t. m. pa do sklicanja delegacij 9. maja niti jedna najvažnejših točk. Prvi pogoj parlamentarnemu delovanju bi morala biti običajna razprava o proračunu, toda letos na to skoraj misliti ni. Takoj prvi dan pričelo se je o ministerskih obtožbah, ki znajo kljubovati po svoji obsežnosti potrpljenju delavnih Nemcev samih; ako še bo prestajalo kaj časa do 9. maja, začne se razgovor o jezikovni vredbi. Tudi zmerne nemške stranke pritrjujejo, da je razprava o ministerskih obtožnicah »voda v morje", a tega ne upajo izpovedati, da ne zapadejo jezi zapeljanega ljudstva. Nasprotovati pa se ne upa tudi večina na desni, da ne zaženejo radikalni nemški duhovi krik o zatiranju in nasilju. Mirno bo treba tedaj gledati in poslušati mlatiče prazne slame več tednov, dasi dobijo za to od države 6000 gld. na dan. Vlada rada bi vpeljala tudi večerne seje, da bi vsaj v teh se razpravljalo o potrebnih točkah. So pa tudi jako rezki glasovi, ki smatrajo naš parlamentarni položaj jako resnim, ter da se je že visoka vlada naveličala mirno trpeti, nego zaključi z 9 majem letošnje zasedanja, skliče le enkrat v novembru istega za par dni k jubilarni seji, v ostali dobi pa vpreže § 14 — brez parlamentnega vladanja.
(Češka deputacija pri cesarju.) Zadnje dni sprejel je cesar odposlanstvo čeških odličnjakov pod vodstvom praškega župana dr. Podlipny-ja, kateri se je zahvalil za veledušno cesarsko darilo dveh milijonov za povzdigo mesta Prage. Istočasno prosil je cesarja naj bi bival po nekaj časa v praškem kraljevem gradu, ali odredil, da bi imelo češko glavno mesto stalno vsaj jednega člana vladarske hiše v svoji sredini. Cesar je imenoval to željo jako lojalni čut češkega prebivalstva ter obljubil prošnji ustreči. Praški župan govoril je ves čas češko, a tudi cesar je odgovoril v češčini.
(Petdesetletnico hrvatskega kot uradnega jezika) obhajali so hrvatski visokošolci v Pragi dne 18. t. m. jako slovesno. Svečanost vršila se pod pokroviteljstvom drž. poslanca p of. Spinčiča ter obsegala velik koncert z govorniškimi proslavami. Zanimanje za narodno zgodovinski jubilej bilo je takoj v početku velikansko med vsemi Slovani v Pragi in v domovini. Vdeležilo se ga je med drugimi 14 čeških poslancev. Tem povodom izda se tudi knjižica o političnem in kulturnem
razvitku Hrvatov. Čiste dohodke dobi družba sv. Cirila in Metoda v Istri.
(Kolki slovanskih časopisov,) ki so bili dosedaj povsod le nemški, biti imajo v zanaprej v jeziku dotičnega časnika. Tako se glasi nova naredba finančnega ministra Kaizla.
(Slovaki na Ogrskem) so pač največi trpini v ravnopravnem razvoju morda v celi prosvit-leni Evropi. Na njih književni razvoj tišči mažarska vlada z jekleno pestjo. Koliko pritrgo-vanja in požrtvovalnosti je stalo revni slovaški narod, da so nabrali dostojno svoto za ustano vitev svojega gimnazija, vlada pa je stegnila prste po narodnih novcih ter iste zaplenila. Isto se je zgodilo neki ljudski knjižnici. Vsakemu molitveniku v slovaškem jeziku stavijo se vse možne zapreke pri izidu, ker je to vse po ma-žarskih nazorih „panslavistična propaganda". Lahko si je misliti, kako obupen boj ima še le slovaško politično časopisje. Ker ga ne sme vlada postavno vničiti, postopa se proti izdajateljem prav kanibalsko. Ravno ta teden obsodili so porotniki v Turčanskem Sv. Martinu urednika „Narodnih Noviny" J. Žida na 8 mesecev državnega zapora ter globe 600 gld, ker je baje provzročil draženje naroda.
Ogled po širnem svetu.
(V Srbiji) je drastično znamenje oslabele vlade tudi to, da so dali zadnji čas zapreti par odličnih mož pod raznimi pretvezami in obdol-žitvami, tako n. pr. bivšega ministra Kundoviča, češ, da je sleparil ljudstvo kot odvetnik, dasi je ! vsak prepričan o njegovi nedolžnosti. V istini I so to le žalostne žrtve, da ne bodo vplivali kot liberalni voditelji na svojo stranko pri predsto ječih volitvah.
(V Italiji) izvoljen je poslancem razvpiti slepar, bivši minister Crispi. Novo spričevalo o propadu italijanske državne morale.
(Kubo) proglasili so v zbornici Zjedinjenih držav za neodvisno republiko. Seveda brez vprašanja odločujoče Španije. S tem proglasom hotelo se je le izvati Špansko k prvemu koraku k vojni. Ameriški konzul kakor tudi ostali naseljenci ostavili so Kubo, Amerika odklonila je vsako posredovanje evropskih velesil. Predsednik Zjedinjenih držav podpisal je dne 20. t. m. tako-zvani ultimatum, t. j. zahteve Amerikancev glede Kube, katerih seveda Španija nikakor izpolniti ne more, — s tem napovedana je formalno vojna, le počakati se še zna par dni, katera obeh sil stori začetek.
Dopisi.
Ponikva. Mlado, a delavno naše bralno društvo zborovalo je na Veliki pondeljek vnovič. Pri zborovanju predaval je poslušalcem, bolje re čeno poslušalkam, potovalni učitelj g. Jelovšek o živinoreji in mlekarstvu. Koristnemu in pod-učnemu govoru sledilo je zbrano občinstvo z velikim zanimanjem. Dasi pa je bilo za predavanje vsestransko veliko zanimanje opažati, vendar si ne morem kaj, da ne bi o tej priliki pripomnil eno ali dve besedi.
Naš kmet, bodi si imovit ali ne, kaj rad posluša enake podučne govore; učitelju, ki ga opozarja na napake pri njegovem gospodarstvu in na posledice izvirajoče iz njih, prikimava in odgovarja vselej z „res je tako." Da bi se pa v bodoče ravnal po naukih, ktere čita v knjigah ali jih sliši iz ust strokovnjakov, tega seveda ne stori. Premožnejši si na tihem misli, kaj bo ta mene učil, itd, revnejši pa se tolaži, češ, kakor je bilo dosedaj, naj še bo za naprej. Prvega Bdiči" ponos na goldinarčke, katere so mu drugi pripravili, drugi pa se izroča turškemu „kis-metu", ne da bi pomislil, da zahtevajo vedno se množeče vsakdanje potrebe in od leta do leta višji davki večjih in zdatnejših pripomočkov, kterih s sedanjim gospodarstvom sčasom ne bo mogel zmagovati, da ne koraka naprej, ampak hodi rakovo pot. Težaven položaj našega kmeta seveda ne smemo prištevati jedino na rovaš slabemu gospodarstvu, ampak so še drugi vzroki, a glavno za našega gospodarja poljedelca je nje govo zemljišče in njegova živina, ki sta pa žal močno zanemarjena in ne moreta dajati kmetu včasih najnujnejših potrebščin. Upajmo, da se obrne kmalu na boljše.
Srečolov je pokazal, da prihaja občinstvo ponajveč le zavolj morebitnih dobitkov. To bo treba prihodnjič pač drugače ukreniti; podučni del naj se loči od zabavnega, h kateremu bodi vstop le proti primerni vstopnini dovoljen, ali pa se naj priredi enkrat samo podučno zborovanje, in drugič samo zabava z umestnimi de-klamacijami in petjem, s posebnim ozirom na narodne pesmi. To bi bilo želeti najbolj za to, ker težka glavica, ktera se dobi kaj rada pri zabavnem delu, navadno pozabi vse lepe in koristne nauke, in premišljuje drugi dan vse, le tega ne, kako uporabiti učiteljeve nauke v dejanskem življenju.
Iz Ljutomera. (Spomin cesarjeve petdesetletnice). Vsakdo se še spominja presv. cesarja, ko smo pred nekterimi leti imeli priliko pokazati pred Nj. veličanstvom jezdece iz Murskega polja. Zato bi se bili posebno veselili, če bi se v našem okraji letos, ko preteče ravno 50 let, odkar nas vlada presvitli cesar Franc Jožef I, vršila kakošna lepa slavnost. Slišali smo, da se bo na ta slavni spomin vršila v Ljutomeru jubi-lejska rastava konj in razdelitev premij. Ali kako se začudimo, ko slišimo, da je ljutomerski občinski predstojnik to zavrgel in da se bo pre-movanje konj na ta spomin vršilo pri Sv. Juriju na Ščavnici. Kaj tacega še nismo slišali. Ali so res ljutomerski nemškutarji tako daleč, da se bojijo cesarskih slavnosti? Ali nemajo par krajcarjev za tako svečanost? Ali se tako bojijo, da bi mi kmetje iz okolice prinesli kakov denar v trg? Mi bomo morali torej po tri in štiri ure daleč hoditi v malo vas Št. Jurij, zato ker ljutomerski župan g. Janez Švarc, rojen Čeh, ne dovoli slovenske in cesarske slavnosti? Kdo si je to izmislil? Ali g. Duller, ta zagrizeni sovražnik slovenske besede? Mi si bomo to zapomnili. Le tako naprej. Če bodo nemški Ljutomeržani na ta način dražili slovenske prebivalce iz okolice, potem se bojo še britko kesali. Mi ostanemo zvesti svojemu cesarju, če je pa Š/arcu in Dullerju prav ali ne. Mi bomo tudi strogo pazili, da se ta prusjanski duh ne bode širil v okolico. Tistim pa, kteri podpirajo prusjane v našem kraji, in naj si bode to v Babencih ali pa kje d-rugod, kličemo: Sram vas bodi!
Iz Središča. Odkar imamo v Središči pevski zbor, smo se začeli vsi nekako bolj gibati. Bralno društvo »Edinost" pod načelstvom č. g. župnika Šinka prireja veselice, gledališke igre, poučne govore ter tako skrbi ne le za zabavo, ampak tudi za poučevanje.
Letos je društvo »Edinost" priredilo dve taki veselici, ki sta se obe prav izvrstno obnesli, a to z ozirom na moralno, pa tudi na gmotno stran.
V sledečih vrsticah hočem popisati na Kratko veselico, oziroma zabavni večer, ki se je vršil dne 19. marca t. 1. to je na dan sv. Jožefa, i Vse točke vzporeda izvedle so se na čast pev- j cem in igralcem posebno pa na čast njih ne-vtrudljivemu vodji gosp. učitelju Antonu Kosi ju. Gledš petja omenjam, da -se ie najbolj odlikoval mešani zbor, ki šteje 26 vrlih pevcev in pevkinj. Pevci so dodali točkam vzporeda še povovodjev mešan zbor „Pomlad\ koja pesem j* v svoji pristno narodni kompoziciji vzbudila pri poslušalcih občno živahnost. Gospod kuhar pa nam je v šaljivem prizoru prav dobro skuhal štruklje in želimo si, da bi nam pri prvi priliki hotel pokazati, kako se pripravljajo mesnate jedi, kajti postnih jedi se človek tudi počasi naveliča.
Kaj pa naj porečem igri »Kateri bo?" Da je bila težka, a našim razmeram povsem prikladna. Pohvaliti pa ne vem koga posebej, ker so se vsi igralci odlikovali na odtu tako, kakor da bi bili nalašč za to izrasli. Igra je vzbudila pri občinstvu polno smeha in veselostl, vse je bilo zadovoljno in kaj pa tudi ne bi — Marinka, izbirična deklica, njeni mnogoštevilni snubači mej njimi doktor Bistroglav s svojim krasnim bariton solospevom:
Ktero vidim, vsako ljubim, Vsako ljubim deklico. Mene pa nobena neče, Ali ni to žalostno?
In kdo naj si želi več nedolžnega humora? Pevci in pevke, igralci in igralke, pokažite se zopet kmalu na odru, ne zanemarjajte petja in
nadaljnega delovanja v tem smislu, a vi goispod pevovodja, vstrajajte v svojem uspešnem prizadevanju, občinstvo pa bode gotovo tudi kazalo zanaprej enako zanimanje za take nedolžne zabave teif s tem koristilo v duševnem oziru samemu sebi.
Narodno-gospodarske novice.
Naše zanemarjeno sadjarstvo.
O prevažnem in velikem pomenu, kateregi dandanes sadjarstvo v narodnem gospodarstv in svetovnem prometu zavzema, prepričani so dandanes vsi omikani in napredujoči narodi ter si torej tudi na vso moč prizadevajo, da se ta stroka kmetijstva povzdigne na tisto kulturno stopinjo, katera ji po vsej pravici pristoja. Opom nimo le daljnih Amerikancev, o katerih nam je ravnokar »Domovina" poročala, kako so s svojq neutrudno delavnostjo in podjetnostjo sadjarstvo že zdavna tako povzdignili, da pridelajo dandanes toliko sadja, da ga nimajo le zadosti za svoje ne ravno male domače potrebe, ampak ga v velikanskih množinah izvažajo v tuje dežele ter zalagajo ž njim celo Evropo, kar za nas gotovo ni posebna čast. Pa seveda Amerikanci so skozi in skozi dobro podučeni in izobraženi ljudje, in le ta splošna omika dala jim je pripomočke in sredstva v roke, vsled katerih so nas tako v krat kem času skoraj v vseh strokah tako silno nad krilili. Tudi pri nas se bodo tužne naše gospo darstvene razmere še le potem zboljSale, kadar bode prepričanje, da je splošna omika podlaga in pogoi vsakega napredka, in tako tudi blagostanje narodov, v vse slojeve ljudstva prodrlo.
Ne da se sicer tajiti, da tudi pri nas umno sadjarstvo zlasti med bolj omikanimi in zastop-nimi gospodarji vedno bolj napreduje, in da imamo mnogo domoljubnih mož, ki to stroko kmetijstva z vsemi svojimi močmi pospešujejo; pa ravno tako neovrgljiva resnica je pa tudi, da naše priprosto ljudstvo velike imenitnosti sadjarstva še ni spoznalo, ter da je isto med našim narodom še silno, silno zanemarjeno.
Vzroki te malomarnosti so različni. Eden prvih in najglavnejših je pa goUvo t«^da našemu ljudstvu večinoma manjka potrebnega znanja v kmetijstvu sploh, vsled česar še vedno gospodari in kmetuje po starodavnih, od prednikov podedovanih šegah ter mu niti na um ne pride, da je, kakor povsod, tako tudi v kmetijstvu pameten napredek ne le mogoč, ampak tudi neobhodno potreben. Dokler pa to spoznanje med našim ljudstvom ne prodere, tako dolgo bode tudi umno sadjarstvo le težko in počasi napredovalo.
Predraga naša slovenska zemlja, ki po svoji ugodni legi, kakor po svojem milem obnebju sadnemu drevju povsod ugaja, ima še premnogo praznih prostorov, koder bi lahko rasla najlepša sadna drevesa. Koliko je pri nas še vasi, pa tudi trgov in mest, kojih enolične in gole okolice jasno pričajo, da se prebivalci s sadjarstvom še niso dovolj spoprijaznili; koliko je pri nas še kmetij in stanov brez sadnega drevja, in koliko je dolin, robov, cest, pitov, reber, pobočij, drag, košenin in drugih prostorov, od katerih ljudje sicer plačujejo davke, ne da bi imeli od njih toliko dobička in prihodkov, kolikor bi jih lahko imeli, ako bi bili vsi ti prostori s sadnim drevjem zasajeni.
Resnica je pa tudi, da je pri nas ni rast-j line bolj zanemarjene in manj spoštovane, kakor je sadno drevo. Za njive, vinograde, vrte, trav- , nike itd. še ljudje vendar nekaj store, za sadov-nike pa le malo ali pa prav nič. In vendar je ravno sadno drevo med vsemi kulturnimi rastlinami najbolj zadovoljno; ono stori skoraj v vsaki zemlji in še tudi v hladnem planinskem obnebju in v visokih gorskih legah dobro vspeva in obilno rodi.
Pa vkljub vsemu temu ni le število pri nas posajenega drevja še jako neznatno, temveč se tudi še za ta drevesa skoraj nihče ne zmeni. Večinoma se pri nas sadna drevesa popolnoma prepuste svoji osodi, da rastd in skrbe samai za se, kakor jim ljubo in drago. In če tako že* od začetka hirajoče drevo sčasoma popolnoma ob-nemore in se posuši, tedaj se pa kar brez daljnega pomisleka izreče obsodba, češ, sadna (dre-
vesa pri nas ne rastejo in ne store, svet ni za nje. Kako lažnive in krivične so vendar te besede! Pa kolikokrat jih slišimo in to ne le med priprostim ljudstvom, temveč včasi celo tudi iz ust omikanih ljudi. Mi pa rečemo, da so to čisto prazni, puhli in neutemeljeni izgovori, kateri pa prav jasno pričajo, kako smo v tej zadevi še nevedni in malomarni.
Res je, da drevesa, katera so se čisto napačno vsadila in za katera se potem nihče več ne zmeni, ne rastd, pa temu ni kriva ne zemlja, ne obnebje, ampak mi sami in naša polenobljena nebrižnost. Odprimo vendar oči in poglejmo naša od vsega sveta pozabljena in zapuščena drevesa! Obdava jih starikava, vsa razpokana skorja, ki je dostikrat prav na debelo obraščena z mahom in lišaji; po deblu in po vejah delajo samorastlike pogostokrat celo goščavo. V vrhu gostem kakor metla se prav dobro počutijo razne rastline zajedalke, kakor n. pr. omela ali mivje; tudi ti cd vseh strani nasproti štrle grdi štori ali rkli od odsekanih suhih, polomljenih in očesjenih vej. Les pa razjedajo grdi in ostudni mrčesi, ne da bi jih kdo motil ali celo preganjal. Tla, v katerih drevesa stoje, so izpita in izmrla, v njih ni več potrebnih redilnih tvarin, ker pre-gosto zasajena drevesa použila so vso hrano, kar je je bilo v bližini. Kjer pa ni živeža, tam drevo ne more rasti, ne roditi, in bodi obnebje kakršno koli. Potem pa se drevesom očita, da obnemorejo, da ne rode več, da se jim je njih lepi in žlahtni sad mahoma izpridil in izrodil. To je sicer istina, a temu ni krivo drevo, ampak fclovek, ki ne skrbi za to, da bi po umetnem potu zemlji povrnil použite redilne tvarine.
»Brez dela ni jela", pravi pregovor. Dasi vsi to prav dobro vemo in znamo, tako je vendar še dosti takih, ki mislijo, da sadna drevesa že rasto, ne da bi bilo treba za nje še posebe skrbeti. In kako malo dela vendar sadno drevo od nas zahteva! Gotovo je ni niti ene kmetijske stroke, ki bi tako malo dela in časa zahtevala, kakor ravno sadjarstvo, prava igrača v primeri i drugimi kmetijskimi opravki. Zato pa še tudi j}i bilo nikdar slišati, da bi kdo radi sadjarstva otal zanemarjati drugo gospodarstvo, nasprotno pa nas skušnja uči, da so skrbni in marljivi sadjarji tudi v vsakem drugem oziru vrli kmetovalci, skrbni in razsodni gospodarji.
Če tedaj hočemo, da nam bodo naša drevesa prinašala mnogo in gotovega dobička, če hočemo, da nam bodo ona lepo in bujno rastla, ter nam tako delala veselje, tedaj moramo tudi mi do njih imeti veselje, ter moramo biti pripravljeni za nje tudi kaj storiti. Potem nam bodo drevesa, in če rastč tudi v manj dobri zemlji in v manj ugodnem obnebji, naš trud vendar obilno poplača, in dosegli bodemo mnogo več, nego tisti, ki ima sicer boljšo zemljo in prijetnejše obnebje, pa drugače svoja drevesa zanemarja. Storimo torej trden sklep in poprimimo se umnega sadjarstva s pravim notranjim ve seljem; dajmo slovo dosedajni svoji malomarnosti in zanikrnosti, in videli bodemo, kako se bode pri nas umno sadjarstvo v kratkih letih zboljšalo in povzdignilo, nam vsem, pa tudi celej naši domovini v korist in čast. Dragi Slovenci! ne preslišite teh naših besed, temveč zapomnite jih dobro in vzemite si jih k srcu. Ako to storite, potem, tako se nadjamo, bodo sčasoma umnemu sadjarstvu tudi v dragi nam domači zemlji prisijali milejši dnevi, nam vsem pa boljši in srečnejši časi.
Verein) imelo je dne 15. marcija t. 1. 41.789 članov. Naše domače »Slovensko planinsko društvo" pa lansko leto okoli 700 udov. Omenjeno nemško društvo ima tedaj 41.000 članov več kot naše! Nemci se brigajo bolj za naravne kra sote, kakor pa mi Slovenci. V tem ko ima »SI. pl. dr." le pet podružnic, ima jih »D. u. Oe. A-V." 250. — Na Spodnjem Štajarskem ima „S1. pl. dr." le jedno podružnico t. j. »Savinjsko", v tem ko ima »D. u. Oe. A.-V." »Marihorsko" z 69 člani in »Celjsko" s 53 člani. Kedaj bode našim na-obražencem v Mariboru, slovenjegraškem in slo venjebistriškem okraju in drugod na misel prišlo, osnovati v istih krajih podružnice »Slovenskega planinskega društva?"	_
Koledar.
Petek (22.) Soter in Kaj, mm. — Sobota (23,) Voj-teh škof. — Nedelja (24.) 2. povelikonočna. Jurij, m. — Pondelj. (25.) Marko, evang. — Torek (26.) Klemen in Marcelin, mm. — Sreda (27.) Fidel Sigmar.; Peter Kamz. — Četrtek (28) Vital; Pavel od Križa. — Prvi krajec dne 29. ob 3. uri 10 minut zjutraj. __
Sejmi.
Dne 23. aprila v Kaniži pri Ptuju, v Brežicah (za svinje), v Ivniku, pri Sv. Juriju ob Pesnici, v Poličanah (za svinje) in v Hočah. Dne 25. aprila pri Sv Juriju ob Ščavnici, v Središču, Kostrivnici,, Halben-rainu, Dobovi, Vuzenici, Št. Juriju ob juž. žel., St. Juriju ob Taboru, v Mozirju, Dolu, Klunjanah in Gotovljah. Dne 26 aprila v Kozjem in Orešju. Dne 27. aprila v Sevnici ob Savi in v Imenem (za svinje). Dne 28. aprila na Bregu pri Ptuju (za svinje) in pri Sv. Antonu v Slov. gor.
Loterijske številke.
Dunaj dne 16. aprila 1898: 64, 11, 51, 4, 83 Gradec » » „ „	6, 32, 84. 13, 75
POVABILO
k občnem zboru „hranilnega in konzumnega društva za Šoštanj in okolico s sedežem v Soštanji", kateri se vrši v nedeljo 24 t. m. ob 4. uri popoludne v dvorani hotela »Avstrije" s sledečim vzporedom:
1 Volitev predsednika. 2. Volitev zapisnikarja. 3 Predlog odobrenja pravil. 4. Vpisovanje zadružnikov.
5. Volitev načelništva in nadzorništva.
6. Razni predlogi.
(129)	Zvržbeni odbor.
Krojaški pomočnik Q ---
z dobrimi spričevali in lepega zadržanja vzprejme se takoj pri podpisanemu mojstru. Isti imel bi prosto stanovanje, izvrstno hrano ter plačilo po dogovoru. Prednost imajo dosluženi vojaki. — Ravno tam vzprejme se tudi krojaški učenec, poštenih starišev, zdrav, lepega obnašanja ter vsaj 14 let star.
Ivan*Krefel
(128)	krojaški mojster v Braslovčah.
Razne stvari.
(f dr. Lovro Monti.) V Kninu v Dalmaciji umrl je dne 9. t. m. starosta narodnih borilcev, nevstrašeni hrvatski rodoljub dr. Lovro Monti. Zastopal je svoje rojake v dalmatinskem deželnem zboru, ter bil celih jednajst let državni poslanec. Od rane mladosti do sive jeseni svojega življenja deloval je nevstrašeno za zjedinjenje med Hrvati in Srbi ter za spojenje Dalmacije s Hrvatsko. Pri tem pa je nastopal jasno, ne bri-gaje se za vladne vohume, ki so ga res tudi enkrat spravili v zapor. Blagor svojega naroda bila mu je parola v življenju, ta blagor vodil ga je tudi v poslednji uri, da je sporočil visoko vsoto 40 000 gld. za kmetiški zavod v Kninu. Večni pokoj velikemu Slovanu !
(»Nemško in avstrijsko planinsko društvo.") (Deutscher und Oesterreichischer Alpen-
Vrtnar
se sprejme v službo v Celju, pri komu, pove uredništvo »Domovine".
"VaToilo
»Posojilnice v Celji, registrovane zadruge z neomejeno zavezo — Vorschussverein in Cilli, registrierte Genos-senschaft mit unbeschrankter Haftung", kteri se bode vršil v soboto dne 30. aprila 1898 ob dveh popoludne v sejni dvorani »Narodnega doma" v Celji s sledečim dnevnim redom:
1.)	Poročilo načelstva.
2.)	Odobrenje letnega računa.
3.)	Razdelitev čistega dobička.
4.)	Volitev načelstva in nadzorstva.
5.)	Razni predlogi.
(126) l	Načelstvo.
Hiša ^
S krčmo in -trafiko, poleg je lep vrt in pristava,
leži 10 minut od Celja ob okrajni cesti je za 3000 gld. takoj za prodati. — Več pove upravništvo ..Domovine" v Celji.	(129) 3-1
Dva učenca
s primerno šolsko oliko, zdrava in krepka, poštenih starišev, sprejme takoj
Ivan Končan
(125) 3—1	trgovec v Šoštanji.
Na prodaj
ali v najem dati
Godbeni poduk
in sicer v petju, na klavirju, goslih, čelu in flauti pripravljen je podavati
Hnt. ffiunda
(123) 3-1 učitelj v Celji, Nova ulica št. 9.
V13 .«■ C f 3r« E 3 ♦ f. 3 ♦ C 3-»-f. 1.«:fcfacC3act3» c o.* c .1 f. t«t oj»F3
je gostilna k „Bruhli" oddaljena 10 minut od južnega kolodvora v Mariboru. Ista obstoji iz nove stavbe s tremi lepimi sobami, prostorno vežo za natakarijo, svetlo kuhinjo s pečjo za pekarijo in dobro povojnico. Zraven je prostran vrt za 400 oseb obsajen s sadnim drevjem ter še jedno samosvoje stanovanje z jedno sobo in kuhinjo, hlevom za krave in svinje. K tem spadajoče posestvo obstoji iz skoraj 3 oralov vinograda, sadonos-nika in zeliščnega vrta. Ker je posestvu jako zračna lega, obiskujejo gostilno vrlo radi izletniki iz mesta. Posestvo je za 10 let prosto davka. Sposobno je seveda tudi za privatnike in cele družine. — Več se izve pri lastniku	J. E, Ivanuš,
(127) 1	Letersberg, ^VTaribor.
Moric Rauch
steklar vjCelji, Rotovške ulice št. 4.
Priporoča svojo največjo zalogo vsakovrstnih steklenih in porcelanskih posod za gostilne, kavarne in dom, kakor tudi drugih steklenih izdelkov. Zalogo vsakovrstnih najfinejših oljnatih barv. Največjo izber zrcal in podob vseh velikosti v okvirji in brez njih.
Posebno pa opozarja slavno občivstvo na ve'iko zalogo vsakovrstnih najnovejših
svetilnic za gostiln^
z izredno svetlobno jakostjo, kakor tudi od pri prostih do najkrašnejših namiznih in visečih svetilnic po najnižjih cenah.
Priporoča se tudi za vsakovrstna steklarska dela pri novih stavbah in sprejema vse v njegovo stroko spadajoče poprave ter jih izvršuje solidno, točno in ceno.
Posebro opozarjam tudi na svojo bogato zalogo krasnih godovnih daril po jako nizkih, cenah.	(124) 5—1
♦ f. J +X J*X 3*Z

Jedino pristen
BALZAM
(Tmctura balsamica) dobavlja na debelo in na drobno samo oblastveno koncesijonirana in trgovinsko-sodno protokolirana
tovarna balzama
lekarnarja
A. Thierry-ja
-v Pregradi pri Rogalou.
Pristen samo s to trg.-sodno re-gistrovano zeleno varstveno znamko.
Celotna priprava mojega balzama stoji pod zakonitim varstvom vzorcev.
Najstarejše, najpreizkušenejše, najcenejše in najreelnejše ljudsko domače zdravilo za prsne in pljučne boli, kašelj, izmečke, krč v želodcu, manjkanje slasti, slab okus, slabo dišečo sapo, kolcanje, zgago, vetrove, zaprtost 1 telesa itd., za notranjo in vrianjo porabo proti zobobolu, gnitju v ustih, ozeblini, opeklinami itd. Kjer ni nobene zaloge, naroči se naravnost z naslovom: Tovarna balzama lekarnarja A. Thierry v Pregradi pri Rogatcu.
Cena franko za vsako poštno postajo Avstro-Ogrske je z zabojem vred:
12 malih ali 6 dvojnih steklenic......4 krone
60 „ „30 „	„ .	.. 13 kron.
V Bosno in Hercegovino 30 novč. več. Ponarejalce in posnemalce, kakor tudi prodajalce takih falsifikatov bodem na podlagi zakona za varstvo znamk strogo preganjal sodnim potom.
Da se preprečijo v?e prevare, imam odsl-j to oblastveno registrovano varstveno znamko.
J«dino pristno
StlmtaengeMtpoMa
(balzamsko mazilo iz rože ceatifolia). Na,'krepkejše vlačno mazilo sedanjosti. Velike antiseptične vrednosti. Posebno vnetji nasprotnega učinka Pri vseh še tako starih vnanjih bolih. škodah in ranah gotov vspeh, — vsaj najmanj zboljšanje in olajšanje bolečin pro-
Manj negoVdve škatljici se ne raz- ^nl^p fni^'11 pošiljati; razpošilja se jedino le proti 'rKtUKAUA poprejšnjemu nakazu ali proti povzetju zneska. Cena s poštnino, voznim listom in zavojem itd. za 2 lončka 3 kr ne 40 vin.
Svarim pred nakupovanjem neučinkujočih ponarejanj in prosim natanko na to paziti, da je na vsakem lončku vžgana zgornja varstvena znamka in firma rSchutzengel-Apotheke des A. Thierry in Pregrada". Vsak lonček mora biti zavit v navodilo za vporabo, kar tero ima to varstveno znamko. — Ponarejalce in posnemalce mojega jedino pristnega centifolijskega mazila bodem na podlagi zakona za varstvo znamk strogo preganjal ; istotako prodajalce falsifikatov. Kjer ni nobene zaloge, naroči se naravnost z naslovom: Lekarna angelja varuha in tovarna balzama A. Thierry v Pregradi pri Rogatcu. Razpošilja se brezizjemno le proti poprejšnjemu nakazu ali proti povzetju zneska.
Trgovina z galanterijskim, drobnim in pletenim blagom
Peter Kosfie-a
v Celji
Glavni trg št. S
priporoča gg. trgovcem in prekupovalcem:
Porcelanske, lesene in lončene pipe, cevi za pipe in smodke, ustnike za cevi žepne nože, ška-je, nože in vilice, britve, žlice, pipčovke, šila, mošne za denar in duhan, denarnice, listnice, pase, jermene, biče in bičala, gumbe za srajce in obleke, glavnike in kampelne, igle za lase, šivanke, naprstnike, prstane in rinčice, broške, očala, ogledala, različna mila, parfume, pomade, krtače, papir in koverte, svilnati in barvani papir, svinčnike, molke in svetinice, itd. Dalje srajce, nogavice, rokavice, kapice, mašne in kravate, naramnice in podveze, sukanec v štrencah in špolcah, drete, špago, trake, žnore, pavolo in volno, šnirlce, robce za glavo in žep, lak za čevlje itd. — Konečno vsakovrstne igrače iz lesa, guma in bleha, punčke, vozičke, košarice, kovčeke itd.
Vse po najnižjih cenah za na debelo. Zunanja naročila se odpošiljajo s prvo pošto.
(54) 13
J. Pipan & C. v Trstu
(Lastnik G. Stepančič).
Tvrdka ustanovljena leta 1876
ima veliko zalogo ter prodaja le na debelo
kavo, riž, južno sadje, olje vseh vrst za jedilo in za stroje, vino, ribjo mast za strojarje i. i. d. (110) 4—4
K
P P
F
1 fe
Velečastiti duhovščini in sla?, občinstvu
priporoča podpisani svojo
velikansko izbiro
pomladanskih in poletnih oblek
kakor: vsakovrstne završnike, haveloke, cele izgotovljene salonske in moderne obleke iz najboljšega in najraznovrstnej-šega blaga po najnovejših krojih za izvanredno nizke cene.
Na razpolago so sukna vseh priznanih najboljših svetovnih izdelkov.
S p
:)


Naročila izvrše se hitro in [natanko.
Uzorci blaga pošiljajo se na željo poštnine prosti na dom.
(118) 5
Jos. Hočevar ff
založnik krojaških izdelkov	^
Celje, GS-rašlca cesta. št. 19- JU
u
D
Iin«nl|-lllili93
jako dobro ohranjen, prav malo rabljen in priličen še čisto posebno za početni pouk v petji, godbi itd. proda se takoj po znižani ceni, ker ga dotičnik v novih razmerah na tujem rabiti ne more. Več pove upravništvo »Domovine." (115)3-3
Pravi trpotčev sok je jedino oni, kateri se pripravlja v lekarni priZrinjske-mu, H. Brodjovin, Zagreb, Zrinjski trg 20.
Trpotčev sok nepresežno deluje pri vseh prehlajenjih dušnih organov, ter je najboljše sredstvo za prsni katar, kašelj, prsobol, hripavost in vratobol. Tudi zastarani kašelj se s tem zdravilom v najkrajšem času da odpraviti; bolniki dobijo tek za jelo. lahko spijo in na ta način hitro okrevajo — Izmed mnogih zahval navajam tu samo naslednjo: „Velecenjeni gospod lekarnar!
Pošljite mi še tri steklenice Vašega 'izvrstno delujočega trpotčevega soka; potrebujem jih za moje poznanee. Jaz sem od dveh steklenic od neznosnega kašlja popolnoma ozdravel. HvalaVam. Priporočal bom ta zdravilni sok vsem prsobolnim. S spoštovanjem — Rudolf Ausim. Na Dunaji, 20. marca 1897."
Pazi naj se toraj, da je na vsaki steklenici varstvena znamka t. j. slika bana Nikole Zrinjskega, kajti samo oni je pravi trpotčev sok, kateri nosi to varstveno znamko. — Cena steklenici s točnim opisom je 75 kr. — Razpošilja se vsaki dan s pošto na vse kraje in sicer proti predplačilu (priračunši 20 k r. za zamotek) ali pa po poštnem povzetju. — Ceniki raznovrstnih domačih preskušenih zdravil se razpošiljajo na zahtevo zastonj in poštnine prosto. Lekarna pri Zrinjske-mu, H. Brodjovin, Zagreb, Zrinjski trg štev. 20.	30
V svojo lastno korist naj zahtevajo in; jemljejo kupovale! le take izvirne zavoje.
nimi pogoji. — Več pove: (112) 3—3
je srednje posestvo sredi vasi v Petrovčah, z jako lepo lego, tudi stavbni prostor; poleg sliši več dobrih njiv, travnikov, vrt, gozdi. Proda se skupaj ali narazen, pod ugod-
Ivan Kač
v Žalcu.
Mauthner-jevih
Aussaatzeit s^ndejjpebruar und. Marz. \	*
Saatweite -.N^^^icm. Abstand der Reihen, ItK-irn in der Reihe.
Bodenbesehaffenheit: Tieflocker.,4 reeht nahrhaft und meht friseh i gedungt.
IDragi "bralci „Domovine" 1
Svoji k svojim 1 %
Anton P. Kolenc
trgovec v Celji v „Narodnem domu" in „pri kroni".
Priporoča čast. duhovščini in slav. občinstvu svojo bogato zalogo raznovrstnega
špecerijskega blaga
po jako nizkih cenah, kakor tudi vino, na debelo in drobno. — Imam tudi več 100 kg. finega belega kislega zelja na prodaj.
Kupujem vsake vrste deželnih pridelkov, kakor: oves, pšenico, rž, ječmen, ajdo, proso, suho bučno seme, orehe, konoplje, la-neno seme, detelno seme, krompir na cele vagone, sploh vse deželne pridelke po najvišjih cenah. Vzamem tudi še fižol vsake vrste in vsako množino, kakor tudi jajca in ku-retnino.
(159) 52—39 Z velespoštovanjem
Anton P. Kolenc
Za vinogradnike zelo koristna je knjižica: „Feronospora ali
strupena rosa"
ki v lahko umljivem jeziku na drobno razpravlja o navedeni trtni bolezni ter o načinu, kako se je iste mogoče iznebiti. Delce se dobi pri pisatelju Anton Kosi-ju, učitelju in posestniku v Središču (Štajersko) za majhni znesek 12 kr. (s poštnmo vred)
Vinogradniki, omislite to knjižico svojim viničarjem; korist bode le Vaša! (120) 10-2
slovith	Jf
zeliščnih in cvetličnih semen
zaprtih, oblastveno zavarovanih zavojih
s sednijsko vpisano varstveno znamko „med.ved"
se nahajajo
komisijska skladišča
pri največ
veletrgovinah z mešanim blagom v Avstriji.
V vsakem kraju je poverjena komisijska prodaja 8») najbolj zahtevanih vrst zeliščnih in cvetličnih semen le jedrn tvrdki toraj postavljena le jedna omara. Iz krajev, kjer se ne nahaja komisijonelna zaloga vzprejemajo se naročitve.
Kot sveža in pristna semena tvrdke Edmund Mauthuer (Budimpešta, Andrassystrasse 23) veljajo le ona, ki so zaprta v izvirne zavitke z letnico 1898 in na katerih se nahaja, kakor kaže poleg stoječa podoba, slika medveda m ime Mauthner. Pred ponarejenji se svari, čas setve: Koncem februvarija in marca Prostor za posejatev: 25—HO cm oddaljenost vrst
10 cm v vrsti.	,.,
Kakovost zemlje: Globoko zrahljana, redilna m
ne novo pognojena.
Pri dobrem pastirju.'"' i
Celje, »Narodni dom"
^ MIROSLAV ZOR ^
tapetar in dekorater, zaloga pohištva.
Priporočam slavnemu p. n. občinstvu svojo veliko zalogo različnega pohištva, kakor omare iz trdega in mehkega lesa. postelje, umtvaln.ke, nočne omarice, kredence, omare za knjige, različne jedilne, pisa ne m salonske mize, veliko izbero stolov, podob in v to svrho spadajoče galanterijske predmete.
Priporočam tudi svojo veliko zalogo perja za blazine (llaurnen-Sehleiss ederi , in mojo veliko delalnico za žimnice od 12 gld. naprej, garn.ture od 100 g d. naprej, divane od 29 gld. naprej, otomane, posteljine uloge m vsa v tapetarsko Si dekorativno obrt spadajoča dela, ter jamčim za dobro m trpežno izvršitev
kakor tudi za dobro blago.	.
Z ozirom na to vabim slavno p. n. občinstvo v mnogobrojna naročila
in bom vedno skrbel, da vsem željam točno m dobro ustrezem.
Z velespoštovanjem
Miroslav Zor.
Celj
UST arodni čLo m".