KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KROG ATTEMSOVIH FRESKANTOV DR. FRAN ŠIJANEC V baročnem slikarstvu štajerskega delaj severovzhodne Slovenije zavzemajo slikarji] stenskega dekoracijskega slikarstva XVIII. j stoletja kar najbolj vidno mesto. V razpo- i reditvi krajevnih šol in umetnostnih hotenj \ tega področja izstopajo bolj otipljivo na-j slednje umetniške skupine: 1. Slovenjgra- ška slikarska delavnica Franca Mihaela Straussa (1674—1740) in njegovega sina Ja- j noža Andreja Straussa (1721—1783); izdelo-] vala je v prvi vrsti oltarne podobe in je \ bila najpomembnejše domače slikarsko sre-1 dišče (podobno Metzingerjevi popularni vlo- \ gi na Kranjskem). 2. Krog prehodno in spo- j radično delujočih tujcev, večinoma iz gra-j škega umetnostnega območja (n. pr. Janez i Krizostom Vogl, f 1748 v Gradcu, sicer uče-1 nec latinske šole v Rušah, Filip Karel Laub- ; mann, Jožef Adam Molk, Jožef Gobler, Ma-'-. tija Sohiffer, f 1827 v Gradcu, Lorenzo Lau- ■ riago, iz Sp. Avstrije Martin Johann Krem-; ser-Schmidt, 1718—1801 in dr.). 3. Krogi kranjskih slikarjev iz ljubljanskega umet-j iiostnega središča (Valentin Metzinger, 1699 j do 1759, Franc Jelovšek, 1700—1764, Fortu-■ nat Bergant, 1721—1796). 4. Krog freskan-j tov, delujočih na Attemsovih dvorcih (v; Slovenski Bistrici, Brežicah, Domavi, na i Statenbergu v Makolah; doslej po imenu j ugotovljena samo Franc Ignac Fliirer,; t 1742 v Gradcu, in Joannecky). 5. Krogi cerkvenih freskantov pavlinske smeri v! šmapsko-rogaškem in obsotelskem obmej-■ nem ozemlju, n. pr. v Olimju, v Rogatcu, \ pri Mariji na Pesku, v Zagorju pri Pilštaj-i nu (s središčem v hrvatski Lepoglavi, kjer ; jc glavni predstavBik te šole pavlinski re-,; dovnik Ivan Ranger). 6. Skupina cerkvenih] freskantskih del nedovoljno pojasnjeme pri- i padnosti in hipotetične medsebojne pove- j zanosti (n. pr. freske v Kamnici, kjer se ; ugotavlja za eno izmed izvršenih del račun ' do pred kratkim neznanega slikarja Rafa ; in se zavrača Brollova domneva o Gessor- \ jcvem avtorstvu, druge od J. Brolla Gott- i friedu Gessor ju pripisane slikarije v Ko- ' njicah, pri Sv. Jakobu v Galiciji v Savinj- ski dolini, kjer je ugotovljen Josip SchiT- ferl, v Petrovčah, pri Sv. Roku pri Šmarju, pni Sv. Petru pri Mariboru; svodne freske j 146 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA na Svetih stopnicah pri Sv. Pankracu nad Slovenjim Gradcem in drugod). V poglavje neznanih mojstrov štejemo tudi freskante raznih profanih naročnikov (n. pr. Hrasto- vec v Slov. gx>ricah, Novo Celje). Tako porazdelitev gradiva priporočajo vidiki že utrjene stilne in topografske pre- soje, nič manj pa se ne odraža v njej še nedovoljna dokumentacija splošnih mate- rialnih podatkov. Poslednje bi veljalo tudi za pomanjkljivo izpričano delovanje moj- strov Attemsovih graščin, kakor koli pred- stavljajo dejansko najznačilnejša in naj- naprednejša stremljenja poznobaročne usmerjenosti. Naročila, ki jih dobe ti umet- niki od graške grofovske rodbine Attemsov, se v ničemer ne razlikujejo od drugih ple- miških naročil tega obdobja: gre kakor ved- no za alegorično vsebino priljubljenih mi- toloških upodobitev, za poveličanje rodbin- ske slave in moči, za glorifikacijo vzvišenih baročnih idealov, v tej zvezi za razkošje in bogastvo po zgledu vladajoče višje druž- bene hierarhije. Gradec p>omeni kot sedež notranjeavstrijskega gubernialnega dvora dovolj vidno upravno in umetnostno sredi- šče, njegov vpliv ina oblikovanje stropnih dekoracij zadošča tudi za sestavo motivič- nih programov, za vnaprej določeno upo- rabo vseh možnih sredstev fevdalne repre- zentance. Ze dolgo utrta pot italianizacije umetnostnega okusa prinaša preko absolu- tističnega Dunaja, po katerem se ravnajo tradicionalna glavna mesta avstrijskih kro- novin, snovni repertoar baročne humani- stične izobrazbe tudi na dvorce Attemsov in drugih spodnještajerskih plemiče v. Kakor pošiljajo n. pr. graški knezi Eggen- bergi svojega dvornega slikarja H. A. Weis- senkircherja na študije v Rim, podobno store Attemsi s svojimi silikarji. Mecensko pokroviteljstvo je obvezalo došiudirane umetnike, da so po vrnitvi iz Italije stopili v službo svojih zaščitnikov. S tem pa nika- kor ni rečeno, da bi bili vsi freskanti At- temsovih gradov štipendisti te rodbine. Kar je bilo med freskanti Italijanov in tuje- rodcev, ki so bili za svoje delo sproti najeti, je le malo verjetno, da bi se bili izšolali na sitroške Attemsov. O F. Ignacu Flurerju, vo- dilnem in najpomembnejšem slikarju Attem- sovih spodnještajerskih dvorcev, je tako malo ohranjenih življenjepisnih podatkov, da niti ne vemo, ali je v Italiji študiral na stroške sTOJih kasnejših naročnikov, pač pa meni AVastler,' da se je šoilal v Italiji s pod- Statenberg pri Makolah: Stropna slikarija slikarja Joanneckega (sred. XVIII. stol.) poro Ignaca Marije Attemsa radovljiški ro- jak Karel Frančišek Remb, o katerem pa ne bi mogli reči, da bi bil s svojimi deli za- stopan tudi na Spodnjem Štajerskem. Attemsi, ki izvirajo v srednjem veku iz Furlanije, so z zgodovino slovenskih dežel, kakor je znano, tesneje povezani. Njihov rod se je cepil v linije Heiligenkreuz, Lu- ziniss in Petzenstein.^ Rodbini Heiligen- kreuz je podelil grofovstvo cesar Ferdi- nand II. 1. 1630. Friderika Attemsa sreču- jemo v Gorici leta 1473 v službi goriškega grofa, kasneje kot namestnika cesarja Ma- ksimilijana. Po Ivanu Frideriku, kranjskem vicedomu (1649), zavzemajo Attemsi v upra- vi slovenskih dežel najvidnejša mesta. Nje- gov sin Ignac Marija, ki smo ga omenili v zvezi s slikarjem Rembom (Rempom), je postal utemeljitelj štajerske veje Attemsov. Leta 1685 je kupil grad v Brežicah, 1. 1693 Podčetrtek in 1. 1717 Slovensko Bistrico. Dornava pri Ptuju je postala last Attemsov šele 1. 1736 (prezidava 1739—1743). Ferdi- nand Marija Attems (1746—1820) pa je bil deželni glavar Štajerske,' isto funkcijo sta opravljala še sin Ignac Marija in pravnuk Fdmund (do 1918). KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Attemški gradovi (z izjemo Podčetrtka) so ohranili svoj dragoceni slikarski okras, ki pokriva stropove in stene viteških dvo- ran, soban in stopnišč, do današnjega dne. Enako tudi rezidenčni dvorec Attemsov v Gradcu (F. K. Remb). V razvoju poznoba- ročnega profanega slikarstva XVIII. sto- letja predstavljajo te slikarije najplodovi- tejšo skupino iluzionističnega perspektivi- ima, smeri, ki ima svoje zgodnje početke še v osamljenih slikarijah kasetiranega kva- draturističnega stropa v Celju (na začetku XVII. stol.). O celjskem stropu upravičeno trdi F. Štele, da mu še manjka »bistveni po- goj baročnega iluzionizma, za določeno sta- lišče v prostoru dosledno konstruirani in za ta namen skaženi perspektivni sestav« (F. S., Monumenta Artis Slovenicae II, str. 25) * to- da nadaljnji razvoj iluzionizma, kakor ga uresničuje v fresko tehniki pri nas šele pozni barok, si brez pripravljalne stopnje arhitekturnega perspektivizma le težko za- mišljamo. Vzporedno s pridobitvami cerkvenega freskantstva, ki »gradi« svoj fiktivni po- daljšek realne arhitekture kot podobo ire- alno odprtega nebesnega svoda in ki po- daja v zračnih višinah plavajoče figure (ne- beške prizore) z vse bolj doslednimi po- gledi od spodaj, zraven pa v sistemu strogo centriranih gledišč in očišč (Quaglio, Je- lovšek), se razvija do svojega viška in raz- cveta — po istih načelih — tudi profana baročna dekoracija. Umetnostne reforme, ki jih prinaša Italija (predvsem Benetke, Rim in Bologna) in ki jih notranjeavstrijski Gradec samo prevzema, posreduje in raz- širja, pomenijo tudi v prvem in razvojno najpomembnejšem delu štajerske stropne dekoracije, v Weissenkircherjevih slikari- jah na gradu Eggenbergu, očiten naslon na m.ojstre italijanskega eklekticizma in ilu- zionizma (Carracci, Reni, Domemichino, Guercimo, Cortona, Pozzo). Pri velikopo- teznem, poslikavanju prostornih graščin- skih dvoran in stopnišč so zaposlene spo- četka samo tuje moči (XVII. stol.), sčasoma pa prevzemajo taka dela tudi v italijanskih delavnicah šolani domačini (XVIII. stol.). Seveda so tudi izjeme. Bujni alpski barok, nič manj tudi nje- gova slovenska inačica, temelji še v obeh stoletjih na zgodnje- in visokobaročnem chiaroscuru beneških eklektikov, na bene- škem naturalizmu (Zanchi, Kari Loth-Car- lotto, ki je bil Weissenkircherjev učitelj) in na značilnem caravaggesknem slogu Manfredijevega učenca Niccola Renierija. Pri podrobnejši analizi domačih slikarjev bi zasledili brez težav celo njihove nepo- sredne zglede v manj pomembnih moj- strih, saj v takem primeru pogosto spreje- majo svoje nauke in predloge tako rekoč že iz tretje roke in v dokaj shematični in zvodeneli šabloni. V provincialnem zatišju zato nikakor ne gre omalovaževati znake samostojnejših pobud, voljo po naprednej- ših in umetniško izvirnejših upodobitvah. Lastni domači tokovi se prebijajo kljub r£izumljivemu zamudništvu in obrtniški okorelosti kaj kmalu do lastnih spoznanj, do relativno pomembnih rezultatov. Zato so videti napori attemških spodnještajer- skih freskantov v svojem okolju enako svojstveni, kakor so za vse avstrijsko ozem- lje na svoj način značilni dosežki vodilnih dunajskih sodobnikov, n. pr. dela freskan- tov Paula Trogerja in Daniela Grana. Ita- lijanske delavnice Maratte, Franceschinija, Magnasca, Trevisanija in številnih drugih zgledov mlajših manirističnih stremljenj slu- žijo navsezadnje tako nabožni kakor tudi posvetni motiviki, iz njih izvirajo v enaki meri, v neutrudljivem ponavljanju, cerkve- ne in profane kompozicijske rešitve. Uni- verzalistične poteze poznobaročne fevdalne kulture se prepletajo na vseh področjih umetnostnega oblikovanja s tako mogočno in s tako enovito silo, in to prav do ere ve- like Tiepolove orkestracije, do muzikalno lahkotne prečiščenosti tiepolovskega stila, da med zemsko čutnimi božanstvi alegorič- nih mitologij in gracioznim sentimentom svetniške zamaknjenosti že od vsega po- četka — odkar spremljamo razgibani im- petuoso baročne fuge v njenih likovnih transpozicijah — ni več bistvenih razlik. \se se staplja dinamično, a pretaplja se v nerazdružljivi vzajemnosti človeških čutov, v igri nepopustljive duhovne čuječnosti, s poletom, kakršnega so kasneje po mrtvilu in drobnjakarstvu brezosebnega XIX. stoletja znova deležna samo velika iznajditeljska obdobja, videnja do temeljev prerojenega sveta. I. Kamenčič Attemsovih slikarjev v zgradbi avstrijskega baroka se spreminja v kvader samo v merilu domačega in ožjega, čeprav ne najožjega merila, saj tvori od Gradca do Posavja, do obsotelskega gričevja in do spodnještajerskega Podravja že znatno po- stavko provincialne baročne umetnosti. Po- vrh se svetlika na slovenskih tleh, na ozem- lju, kjer se tuje in domače prerašča brez jasno opredeljivih sestavin: z alpskim ba- rokom je slovensko občuten, s slovenskim barokom je združen po naglasu avstrijske- 148 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ga fevdalnega porekla. Krog teh slikarjev bi težko mogli prepoznati po individualnejših znakih, čeprav bi imeli nekaj skupnih po- tez, toda v središču te umetniške dejavnosti, ki dosega kar dobro poprečje, stoji Flurer- jeva osebnost, ki še čaka na svojo zgodo- vinsko osvetlitev. Treba bo končno tudi tu razlikovati, kaj je od te in kaj od druge roke (in za prispevki teh rok se skrivajo še mnoga neznana imena). O Francu Karlu Rembu, ki se je rodil v Radovljici I. 1675 kot sin ljubljanskega sli- karja Janeza Jurija R. (t 1732) in ki je umrl po letu 1715, navaja V. Steska, da se je učil slikarstva v Benetkah in Rimu, kjer je bil tri leta na akademiji.^ »Leta 1703 je odšel v Gradec, 1709 pa na Dunaj, kjer je 1715 postal ravnatelj Lichtensteinove gale- rije. Dolničar trdi, da bi trajalo dolgo časa, preden bi mogel našteti vsa dela, s kate- rimi se je Remb ovekovečil. WastleT trdi, da ga je bivajočega v Italiji podpiral grof Ignacij Marija Attems. Po vrnitvi iz Ita- lije je slikal v Gradcu stopnišče Attemsove palače. V Attemsovi galeriji so poleg manj- ših slik še štiri velike, po 4 m široke oljnate slike: Rop Sabink, Kralja med obedom uja- mejo, David in Urija in neka alegorijska slika. V deželni galeriji v Gradcu so štiri slike, tri mitološke in ena iz starega zako- na. Slikal je tudi sv. Frančiška Pavi. za cer- kev am Gries in sliko sv. Uršule za uršu- linke v Gradcu. Na Dunaju je 1712 slikal za Kremsmiinster dve oltarni sliki in 13 manjših. — Y Ljubljani je naslikal podobo Jezusovega Srca za klarise, bržkone 1702, sv. Jožefa za cerkev sv. Jakoba in sv. Lu- cijo za avguštinsko cerkev (sedaj franči- škansko)« (o. c). V Rembovih graških letih slikano stopni- šče Attemsove palače pomeni torej umet- nikovo zgodnje delo, ki je nastalo približno v istem času kakor Quagliev znameniti opus iluzionističnih fresk v ljubljanski stol- nici. Rembu sledi časovno Franc Ignac Jožef Flurer (f 1742 v Gradcu). Njegove freske v slovenjebistriški graščini iz leta 1721 pred- stavljajo edino signirano in datirano delo v vrsti attemških spodnještajerskih gradov. Flurerjeve bi mogle biti tudi preslikane (?) freske v prezbiteriju župne cerkve v Slo- venski Bistrici (signirane 1722). F. Štele pravi, da bi mogle biti te freske »po tradi- ciji« Flurerjeve.* Letnici 1721 (grad) Ln 1722 (cerkev) bi obenem pomeniH zgodnejši Flurerjevi deli. Attemsi so se tu naselili leto prej. Ce temu mojstru pravilno pri- pisujemo še tudi freske v Brežicah in v Dornavi, tedaj bi najprej nastale freske v Slovenski Bistrici, za temi pa freske v Bre- žicah in Dornavi. V graškem okolju naj- bolj znane Flurerjeve stenske slikarije krase strop zdraviliške dvorane v Toblbudu pri Gradcu (Kursalon, 1732, v. Wastler, Ja- nisch). Flurerjeve avtorstvo slovenjebistri- ških fresk je bilo odkrito neverjetno pozno, slikar je slovel predvsem po stropni slika- riji v Toblbadu in po znani oljni sliki sv. Ilija (Egidija) na glavnem oltarju graške stolnice. Kar se tiče slovenjebistriških fresk, pa je težko verjetno, da bi glede na nji- hovo odlično kvaliteto bile prvo Flurerjeve freskantsko delo in da bi še tudi v bodoče prav nič ne vedeli o umetnikovem življe- nju. Kakor Remb, tako je bil tudi Flurer oljni slikar in freskant, samo da je Flurer- jeve freskantstvo pomembnejše. W. Suida smatra Flurer j a za najbolj svojskega in najpomembnejšega slikarja po Weissen- kircherju; v mislih ima pretežno slikar jeva oljna dela, od katerih bi bilo najstarejše iz leta 1721 (Wilhelm Suida, Von steirischer Barockmalerei im Unterlande Siidsteier- raark, 1925; tu sta omenjena iz leta 1737 Dornava pri Ptuju: Herkulov sprejem na Olimpu, stropne freske v glavni dvorani (1759—43) 149 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO mariborska šentpetrska slika in slika pri- prošnjikov kot Flurerjevo delo). Wastler omenja izmed oljoaih del dve sliki v cerkvi v Malečniku (Sv. Petru) pri Mariboru (izro- čanje ključev sv. Petru, Pavlovo spreobr- njenje), nadalje predloge za bakrorez s po- kloni tvi jo stanov v Gradcu leta 1728 in obstoj računskih podatkov v deželnih računskih knjigah v Gradcu (»J. J. Florer«), sicer pa je glavni pisec Flurerjeve mono- grafije graški umetnostni zgodovinar Ro- bert Meraus (o. c, op. 6). Flurerjeve slikarije v gradu v Slovenski Bistrici obsegajo freske na stopnišču, veliko dvorano in kapelo. Mitološki prizoiri božan- stev in personifikacij predstavljajo odslej glavni repertoar umetnikovih upodobitev: Flurerjeva olimpijiska božanstva srečuljemo čez deset let v Toblbadu, z motivom Her- kulovega sprejema med Olimpijce pa spet v Domavi, in podobno, le bistveno spreme- njeno programsko zasnovo imamo na stro- pu stopnišča v Brežicah.' Že od vsega za- četka je kazno, da bo treba primerjati Flu- rerjeve freske (morda tudi olja) tudi s sli- karijami njegovega koroškega sodobnika Jožefa Ferdinanda Fromillerja (1693—1760), zlasti še s freskami na graščini Trabuschgen v Zgornji Beli, kjer je na stopnišču slikar- jevo najstarejše znano delo (alegorični pri- kaz mitoloških božanstev kot čuvarjev raz- nih človekovih opravil, 1716, — paralela per- sonifikacijam na stropu glavne brežiške dvorane).^ Brežice: Stropna dekoracija v gla)vni dvorani (1. pol. XVIII. stol.) Kompozicijski sistem Flurerjevih strop- nih fresk predstavlja v celoti vmesno ali drugo razvojno stopnjo avstrijsko-dunaj- skega prostorskega iluzionizma (Rott- mayer, Troger, Gran, M. Altomonte), de- loma še naslon na visokobaročne ideale Cor- tone in Pozza, deloma prehod v tiepolovsiko redčenje figur in v svetlejšo barvitost. Na začetku baroka pomeni rimsko-toskanski sistem dekoracije dosledno izvedeno^ načelo združitve slikarije s prostorom, kajti do tedaj veljavno pojmovanje, ki se je zako- reninilo v renesančni beneški tradiciji, gle- da na sliko kot dekorativno barvno ploskev brez zveze z resničnim arhitekturnim pro- storom. Iluzionizem rimskega baroka pro- dre sčasoma tudi v Benetkah, kjer ga do- življajo pod vplivom Cortonovega učenca Luke Giordana tudi Quaglio (Franceschini- jev učenec) in ostali mojstri gornjeitalijan- skega eklekticizma. Funkcija v prostor vključene slike ustvar- ja sedaj povsem nove odnose med barvito- stjo in prostornositjo. Naraščanje slikovi- tosti in iS kontrastnim osvetljevanjem oblik podprta razgibanost doseže svoj vrhunec z zmago perspektivističnega iluzionizma. Re- alna arhitektura stavbe je zapadla slikovi- temu razkroju in je prevzela funkcijo no- silca irealne, zgolj s slikarskimi sredstvi (z zračno perspeiktivo) prikazane arhitek- turne prostornosti. Vse to kaže spočetka še idealno enoto, disciplinirano subordinacijo, obogatitev in stopnjevanje prostorskih učin- kov, toda na koncu poznobaročnega razvoja se javlja vidno opešainje idejne koncentra- cije, samoljubno poigravanje z dekorativ- nimi detajli, popuščanje notranje miselne in oblikovne povezanosti, prakitioisitično in raaionalistično izigravanje nebistvenih li- kovnih elementov. Odpiranje naslikanega nebesnega svoda naj služi sprva viharnemu preletavanju neskončnih prostorov, a brž ko je to prenehalo, je pripeljala napol me- hanična polnitev odpritega neba (prazne ze- vajoče odprtine so dejainsko nesmisel) ne- veščega dekoraterja v slepo ulico, v nelju- bo zadrego: nič drugega mu ni preostalo, kakor da je anova zatrpal iluzionistično oblikovani prostor, od katerega ni hotel od- stopiti, toda tokrat z malo prepričljivimi sredstvi, z dekoracijo, ki jo enostavno pre- naša iz običajne vertikalne stenske lege v horizontalno stropno, torej z obratom 90". Negotovost take vrste je vidna ponekod na figurah brežiškega dvoranskega stropa, ki ga prav zaradi tega v celotni izvedbi ne bi prisodili Flurerjevi roki, njegovemu že do- kazanemu obvladanju iluzionistične perspek- 150 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA tive. Tudi okornost in neznanje umetniško malo pomembnih provincialnih dekorater- jev pogosto nista bila kos dosledno obliko- vanemu iluzionizmu celotne prostorne re- šitve. Neredko opažamo to tudi v našem gradivu. Odločilno za razvoj pa je seveda samo stilno in umetniško utemeljeno pojmo- vanje, ne pa relativno malopomembno počet- je umetnostnih nižin, katerih tvorci večjim in umetniško zahtevnejšim nalogam niso več dorasli. Nenavadna prizadevnost iznajdlji- vega Attemsovega slikarja Flurerja pa je nasprotno uspešno prebrodila na početku XVni. stol. nastopajoče težave, izvirajoče iz preorientacije in tekmovanja med italijan- sko in nizozemsko smerjo, tako da je čutiti v freskah tega mojstra, v pogumno plava- jočih in kompozicijsko smotrno povezanih figurah še ves zagon baroka, vso patetiko iluzionističnih registrov, a iz polnih sil čr- pajoče ustvarjanje, ki je bilo domačemu razvoju samo v vzipodbudo in konist. Druga komponenta Flurerjevega razvoja je namreč razveseljivo sodobna in za teda- nji čas resnično aktualna: zanimanje za krajinsko motiviko in za žanrsko snov ustreza sedaj vse širšemu razpoloženju in zapušča dovolj vidne sledove tudi v Flu- rerjevih zasnovah (oljne slike). Okre«pitev realizma in naturalizma je postala v Av- striji toliko aktualna, da je bil izvoljen za prvega rektorja ustanovljene dunajske aka- demije Jakob van Schuppen (roj. v Fontain- bleauu), eden izmed vodilnih dunajskih pred- stavnikov nizozemske in francoske slikarske smeri (1726). Osamosvojitev krajinarstva, tihožitja in portreta je šla zaenkrat skozi strujanja rokokoja, in tudi italijanska umetnost je neovirano uživala svetovno sla- vo (Tiepolo), toda dejstvo, da se je po vsej Evropi prebujalo že novo umetnostno živ- ljenje, tako, ki je dajalo prednost naravni in neposredno dani poeziji vsakdanjega člo- vekovega okolja, je moglo napovedati ob- enem revolucionarnejše tokove in daleko- sežne družbeno-politione spremembe. Klic po naravi pomeni zahtevo po socialnejših pogojih življenjske ureditve, končno pa tudi reakcijo proti odvratnosti pompozne kuliserije kakšnega Galli-Bibiene, Fantija in drugih trabantov dvorskega ceremoniela in absolutističnega razsipništva. Čut za zmerno in brzdano uporabo pre- vzete teatralične retorike eklektičnega for- malizma še ne jamči nujno za bolj osve- ščeno zanikanje konvencionalnega eklekti- cističnega balasta, saj je bil Cortonov strop v palači Barbenini v danem položaju edina možnost za reševanje stropnih kompozicij Slovenska Biistrica: Flurerjeve stropne fvreske v glavni dvorami (il]721) tudi pri nas (Brežice, glavna dvorana), to- i da na drugih delih je v intimnejših in oseb-; nejših podrobnostih nastopajoča Flurerje-: va graciozna eleganca rokokojsko prefinje- •■ ne senzualnosti že vidno zaželen umetnostni: ideal, ki ga pooseblja v toliko dovršeni obli- ; ki ravno umetnost Tiepola in Watteaua.; Zato velja Flurerjev odnos do jKjetdčno j ide£ilizirane narave kot znanilec bližajoče j se čustvene sproščenosti, kakor koli slikar I svojega nedolžnega veselja nad >dražest-j no« zaobleniimi heroinami in njihovimi ba-; ročno mišičastimi kavalirji prav nič ne pri- kriva. O kakšnem nespoštljivem deheroizi-: ran ju prikazane družbe še ne more biti go- I vora, izbor .njenih ljubljencev in način njenih kretenj se je ravnal še vedno poj okusu preizikušene carraccesikne manire. Živahnost vrtinčastih pregibov in virtuoz- nih kontrapostov je po vseh pravilih ne- \ prikrajšan izraz dramatiziranega veličastja j in poziranja, in to skupaj z znanimi rekvi-; žiti visokobaročne inscenacije, s podložki 1 blazinastih oblakov, s svetlotemno osvetlit- ■ vijo po načinu chaaro-soura, z jarkim kon- j 151 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO trastiranjem goloie in draparije -Ud. In kljub vsemu nam vendarle ne uide speci- fična Flurerjeva svojstvenost v izražanju freskiranega inkarnata, ki je poln naravne svežine, prožnosti in barvne slikovitosti, poln topline in bleska. Po zelenkasto bar- vitih sencah ženskega inkarnata bi Flurer- jeve spoznavne znake, vsaj v freski, naj- laže prepoznali, pa tudi široke, kljub ble- ščavi lahkotno porazdeljene luči oljnih slik so priklicale v spomin celo bližino Salva- torja Rose.* Morda bi se spričo zajetnejših form slikarjevih ženskih figur z večjo upravičenostjo spomnili še Rubensa in flam- skih vplivov, kajti že pri Fromillerju so zgledi Rubensovega slikarstva kar najbolj očitni in tudi slovenjegraSka sv. Elizabeta starejšega Straussa jemlje iz okolja Ruben- sovega naturalizma dovolj močne pobude. Iluzionistične slikana arhitektura v dvo- rani in na stopnišču gradu v Slovenski Bi- strici je do skrajnosti obložena in kar naj- bolj slikovito razčlenjena, torej v tem po- gledu še šolski primer visokobaročne deko- racije. Atlanti podpirajo vence in arhitra- ve, okrašene z izobiljem profilov, arhitek- turo usločenih gred in volut. Stene in stro- povi delujejo kar se da razgibano, nemirno, razkrojeno. Kolorit je okrasto rumen in v sencah sivkast. Barvitost diagonalno in v cikcaku vezanih figur Heraklejeve apoteo- ze in mitoloških božanstev je prilično lo- kalna, vendar kaže kljub obilnosti baročnih gmot nekaj značilne slikarjeve lahkotnosti in tipično fakturo širokih potez. Lahne ze- lenkaste sence se javljajo odslej tudi na drugih Flurerjevih delih. Perspektivične skrajšave naslikanih balustrad naj vodijo pogled v odprtino nebesnega svoda, isto kompozicijo so zadržale tudi freske v stop- nišču. Tudi slikarija kapele je Flurerjevo delo. Slikarije v prezbiteriju župne cerkve še niso ugotovljene, župnijska kronika (1860) omenja samo letnico (1722), ne pa av- torja, čeprav omenja v isti cerkvi izvršene Laubmannove freske (kapela sv. Frančiška Ksav., sign. 1738), Kremser-Schmidtove in J. A. Straussove oltarne slike.^" Tudi vpra- šanje obstoja Straussovih fresk v župni cerkvi še ni rešeno in čaka na širše primer- jalno proiičevanje celotnega freskantskega gradiva. O freskah v prezbiteriju pa bi bila dana naslednja opažanja: zelo shematično slikane, trde in okorne figure, plastična rao- delacija, grob in nezanimiv kolorit. Kom- pozicija predstavlja štiri slikane sohe v ko- tih, troje prospektnih prizorišč na stenah, na balustradah angele, iluzionistično slika- no kupolo s kasetami in laterno. Za Flu- rerja kar preveč preprosto delo, nedvomno gre za preslikavo, vsaj v kupoli. Flurerjeve freske v II. nadstropju breži- škega gradu niso niti signirane niti datira- ne.^i Tudi znani celofigurni portret slikarja na notranji steni viteške dvorane ni zanes- ljivo Flurerjeva podoba. Kot izrazito Flu- rerjevo delo bi mogle veljati samo stropne freske v stopnišču, ki predstavljajo zbor mitoloških figur in sivo v sivem slikane pivtte ob slikanih oknih (nad balustradnim vencem), ter podobno zasnovane freske v kapeli z iluzionistično arhitekturo, z evan- gelisti in z Bogom Očetom na svodu strop- nega ovala. Kakor vse kaže, je stilna so- rodnost s slovenjebistriškimi freskami tako očitna, da o Flurerjevem poreklu teh fresk ne bi mogli izreči nobenega dvoma (kolorit, svetloba, risba, kompozicija, motivika, ce- lotni izraz slikarije). Odprto pa ostane vprašanje, kateri roki bi mogli prisoditi bolj grobo slikane stropne freske v veliki viteški dvorani, ali Flurerjevi delavnici ali celo drugemu mojstru. Tudi vprašanje mo- rebitne preslikave še ni rešeno. Vsekakor tudi okorne slikarije v dveh ogalnih sobah zahodnega trakta (v istem nadstropju) ne bi bile Flurerjeve, še zlasti ne v pogledu sloga. Stenske slikarije v veliki dvorani, ki predstavljajo obsežne krajinske in arhitek- turne vedute, pa če so Flurerjeve ali ne, morda so stilno zanj nekoliko prezgodnje, so vsekakor obsežno in umetniško prvo- vrstno delo. Cortonov stropni sistem iz palače Barbe- rini v Rimu je našel v Brežicah entuziastično zanesenega posnemovalca, slikarja, ki je ustvaril v brežiški apoteozi Attemsov eno najimpozantnejših del slovenske baročne umetnosti. Poslikane so stene (z venci girland • na zidcu ogrodja, fantastično krajino z arhi- tekturo), ostenja oken, kartuše v konkavno usločenem prehodnem ostenju v strop in sam strop (v kartušah mitološki prizori, v oglih in v sredini podolžnih stranic pari atlantov). Na stenah nameščene ovalne podobe (olje na platno) niso več ohranjene. Vse stropno polje obdaja na robu mogočen iluzionistično slikan okvir, preko katerega segajo na nekaterih mestih deli osrednje stropne kompozicije številnih personifika- cij znanosti in umetnosti. Polet v višino je Xu opuščen, sedenja in stoje na oblakih in med oblaki silijo v plitko ploskev in se ne razvrščajo v globino, vsaj ne tako, kakor je to običajno n. pr. na brežiškem stopniščnem stropu in na drugih Flurerjevih stropovih. »Brežiški strop« je v Sloveniji največja po- slikana stropna površina, vendar je slikarija 152 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA sorazmerno bolj shematično groba in tudi glede perspektivnih skrajšav pomanjkljiva. Neznani slikar, ki naj nadomešča Flurerjeve efektno obvladanje iluzionističnega poglab- ljanja in ki ni bil kos svežosti sočnega in bar- vito modeliranega Flurerjevega inkarnata — saj ta ni nikoli brez navdiha lepotne graci- ja —, bo ostal predmet nadaljnjega ugibanja vse dotlej, dokler ne odkrijemo ustreznih na- ročnikovih računov ali drugih arhivalnih podatkov. Ali ni čudno, da najboljši Attem- sov freskant ne bi bil prejel glavnega, tako častnega naročila, kakor je poslikanje velike brežiške dvorane? Od znanih Flurerjevih so- dobnikov ne pride nihče vpoštev. Vsa stvar je videti dovolj nejasna. Tretje in zadnje naročilo za stropne deko- racije bi bile stropne slikarije na gradu Dornavi. Morale so nastati v letih prezidave in še pred slikarjevo smrtjo (1739—42). Do- mnevajo, da bi arhitektura novega dvorca z vsemi pripadajočimi nasadi bila naprav- ljena po načrtih Fischerja von Erlacha ml. Velikopotezna rešitev celotnega kompleksa, zraven pa stilna povezanost bogato razčle- njene celote, ki predstavlja odličen primer poznobaročnega nižinskega dvorca, tudi naj- boljšim arhitektom tega obdobja ne bi bila v sramoto. Ce za domnevo o Fischerjevem projektiranju dvorca ne bi bilo zadostnih dokazov, bi bilo na drugi strani Flurerjeve sodelovanje pri slikanju stropnih fresk, ki znova predstavljajo priljubljena Herkulova dela in Herkulov sprejem v Olimp, vsaj s siilno sorodnostjo in tudi v podrobnostih iz- vedbe dokazano.'^ Po kompoziciji in koloritu se vse ujema s stropnimi figurami v Sloven- ski Bistrici in v Brežicah (stopnišče!), ven- dar se je slikar potrudil, da se v Dornavi ni ponavljal in da je tu nekoliko drugačen. Si- cer pa bomo upoštevali razvoj in prilagoje- %anje novim in drugačnim prostorom. V Slovenski Bistrici so bile dvoranske fi- gure enakomerno razmeščene po vsem stro- pu, okrog vsake je dovolj prostora in vsaka bi lahko bila spet samostojna skupina zase. Okoli Merkurja, ki je v središču pravokotni- ka, je po dvoje dvoparnih in dvoje tropar- nih skupin, pod to petorico pa plava Herkul s svojim batom; obdan je od dveh letečih ge- nijev. Viharno plapolanje draperij in trakov se vtisne v gledalčev spomin že ob prvem srečanju s Flurerjevimi nebeškimi božanstvi. Na stopnišču slovenjebistriškega gradu nas sprejme ozračje prilično sproščene galantno- sti. Pri tem mislim na dekle z enorogom, ki se obrača k prosečemu mladeniču izpod oblaka, saj mu pravkar izroča mošnjiček ce- kinov. In navsezadnje bi mogel biti prav v senci prikriti obdarovanec sam slikar, ki se ; je nevsiljivo vključil v eno izmed obeh stop- i niščnih skupin. Rokokojska primes bolj člo- ', veške vsebine je našla svoje mesto na stop- j nicah, v »čakalnici« pred vrati slavnostne i dvorane, kajti dvorana gospode je rezervi- , rana samo pravim bogovom, z njimi pa bo- j ginjani z razgaljenimi prsmi, z atributi lju- i bežni, sreče in plodovitosti (n. pr. še vidneje j v Dornavi). Niti malo ne dvomim, da bi dor- i navske freske ne bile Flurerjeve, samo da je ! tu glavna stropna kompozicija v prostorne ; diagonale še trdneje vklenjena. Merkurjev j polet je v Dornavi že pravi akrobatski salto, 1 in frfotanja draperij, jarke osvetljave in za-^ senčenja v širokih plohah se vrtinčijo z buč- nostjo in naglico skrajno dramatizirane akci- je. Bujno kipeči barok druži prizore medi oblaki olimpijskih višav ter v krajino po-^ stavljene dogodke iz Heraklejevega življe-' nia, ki polnijo kartušna polja iznad zidnega - venca in sredi pompozno usločenega ogredja i in volut, v enega najmogočnejših skupinskih učinkov profanih arhitekturnih notranjščin. [ Na platno slikane tapete v sosednjih treh \ sobah (idile dvorjanov v parkih) odsevajo 1 izrazito francosko rokokojsko razpoloženje j Brežice: Flurerjeve stropne freske na stopnišču (1. pol. XVIII. stol.) 153 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO (Lancret, Boucher, Pater). Da v takem oko- lju ne manjkajo chinoiserieje, nas seveda ne more presenetiti (signatura slikarja Henrika Stadlerja z letnico 1749). Na dvoranski freski na Siaienbergu pri Makolah, ki je tudi Attemsov grad, vzbujajo pozornost močno stanjšane figure genijev in drugih božanstev antične mitologije. Stil statenberških slikarjev, ki jih je bilo morda več, je na prvi pogled drugačen od Flurerje- vega. Wastler objavlja ime slikarja Joan- neckega kot avtorja velike stropne slikarije, ki predstavlja apoteozo (Letiš pax) in štiri elemente. Fresko obdaja težak štukaturen okvir, ves strop je okrašen z eno najbogatej- ših plastičnih dekoracij, kar jih imamo te vrste v Sloveniji. Kot graditelj aThitekture se omenja Camesini. V peterih sobah vzhodnega krila so bile slikarije mitoloških prizorov že preslikane, po zadnji vojni pa znova resta- vrirane. Istočasno je bil restavriran tudi obilni štukirani strop visoke viteške dvo- rane.'' Neznane dekoraterje statenberške graščine štejemo po pravici med najboljše moči, kar so jih najeli Attemsi, med naj- boljše tudi v Sloveniji XVIII. stoletja. II. Vprašanje, ki si ga zastavljamo glede freskanta brežiških dvoranskih slikarij, bo ostalo še nadalje odprto in nerešeno vse do- tlej, dokler ne podvržemo temeljitejši obrav- navi in sistematsko povezani komparativni stilni kritiki celotnega gradiva slovenješta- jerskega baročnega freskantstva, bodisi pro- fanega v graščinah, bodisi cerkvenega. Brez predhodne arhivalne in splošne zgodovinske analize tega gradiva, kolikor bi bilo izpri- čano v arhivskih virih in v računskih po- datkih, ne bo možno ubrati zanesljivejše me- tode njegovega proučevanja. Fidejkomisna ostalina in korespondenca Attemsov in dru- gih plemiških lastnikov in naročnikov bo služila kot izhodišče obnovljenih poskusov zgodovinskega proučevanja. V takih in po- dobnih primerih se zateka v okolje arhivalne dokumentacije nujno in neizogibno tudi zgo- dovinar umetnostnega stila. Ne zato, ker mu stilno analitična metoda odpoveduje, pač pa zaradi dobivanja in spopolnjevanja rezulta- tov s sredstvi maksimalne metodične izčrp- nosti, zaradi logično postavljenih zahtev vse- stranskega proučevanja. V tem je tudi smisel uporabe pomožnih ved, tu je potrebna kom- pleksnost zgodovinarjevih postopkov, ki naj osvetljujejo dano problematiko v celoti, to je umetnostno in zgodovinsko. V preteklih letih je izvršil Zavod za spo- meniško varstvo, kakor je znano, pri reševa- nju Brežic, enega najpomembnejših, a žal najbolj ogroženih spomenikov slovenske spo- meniške posesti, konservacijo, ki jo šteje med svoja najbolj uspela dela. V doslej za- ključeni etapi je restavratorski oddelek Za- voda pod vodstvom prof. Mirka Šubica in s sodelovanjem potrebnih gradbeno tehničnih strokovnjakov (ing. arh. T. Bitenca) zava- roval strop, izvršil očiščevalna in najnujnej- ša restavratorska opravila. Odstranjena je bila nevarnost, da bi dragocene slikarije s svoje podlage odpadle in bile v tem primeru za vselej uničene. Znamenitih baročnih sli- karij brežiškega stropa in stenskih slikarij te dvorane se bo treba v bodoče seveda vse češče lotevati, bodisi v okviru restavrator- sko-konservatorske kontrole, bodisi z vidika stilnozgodovinskega proučevanja njihovih umetnostnih vrednot. Področje, o katerem je tu govora, je postalo v zadnjih 30 letih ena- ko privlačno in zanimivo, kakor so to bile nekoč gotske freske in obdobja srednjeveške umetnosti. O vzrokih te spremembe, namreč glede nazorskega (orientacijskega) vrednote- nja splošnih časovnih pojavov, zgodovinarji včasih premalo razmišljajo, prav pa je, da občutimo današnjo stopnjo »znanstvene objektivizacije« kot potrebo po reviziji naših odnosov tudi nasproti baroku, in ne nazad- nje nasproti spomenikom baroka v severo- vzhodni Sloveniji. Kako blizu in svojsko so se priljubile v no- vi luči razodete razpoloženjske vrednote ba- roka, nam potrjujejo tudi prispevki, ki jih je dal najmlajši rod Steletove umetnostnozgo- dovinske šole prav v zadnjih letih, prikazi, ki služijo kot odsev temeljitosti sodobne me- todične usmerjenosti in kot dokaz nadaljnje- ga poglabljanja v problematiko našega umetnostnega zgodovinopisja še posebno po- zornost (Sergij Vrišer na področju štajerske, Melita Štele na področju ljubljanske baročne plastike, oboje glej v razpravah v Iz. Can- karjevem jubilejnem Zborniku za umetnost- no zgodovino, 1957). OPOMBE 1. V. Steska, Slov. umetnost I, str. iQ2 po J. Wastlerju, Steirisches Kiinstler-Lexicon, str. 139. — MuUer-Singer, KL IV, str. 39. — 2. Attems (Attembs, Athdmbs), Hrvatska Emci- kloipediija I, 1941, str. 750. — J. Zaradi posebnili zaslug iza raz- voj Rogaške Slatine mu je bil v zdravilišču postavljen spo- menik. — 4. »Celjski stropi v palači novo zgrajene »celjske grotiije« so mogli poslikati (tempera na platnu in ne freska!) samo slikarji gornjeltalijanske šole, kod naročnik nastopa znana avstrijska plemiška rodbina Thurn-Valsassina. — 5. Steska, o. c, oW. ^Vastler, Miiller-Singer in Izvestja Mu- zejskega društva 1902, str. 50, 54; 1900, str. 165; Tbieme- Beoker 28, str. 145 in 150/1; Retrospektive Ausstellung d. Kunsthistor. Institutes d. Universitat Graz ((Meister- werke aus dem 17. u. 18. Jahar.: Ilottmayer, Weisenkircher, Remp Kremser-Schmidt), v Die Kunst, No. 2, November 1924, ' Bruckmann, Miinchen-Graz. — 6. F. Štele, Varstvo spom., ZUZ VI, 1926, str. 55; nadalje: Steska, o. c., str. 135; Wastler, St.-K. L., str. 22; F. Štele, Monumenta II, str. 25; F. gijanec. Slikar F. M. Strauss, C. Z. N. XXVII, 1932, str. 4—5; Robert Meraus, Eranz Ignaz Flurer (Blatter f. 154 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Heimatkuiade, Graz); (Robert Meraus?), Franz Ignaz Flurer, Ein Beitrag ziu- Gesoh. d. Barockmalerei in Stmk (iReper- torium d. Kunst-sviBsenschafit), isti v Thieme-Becker. — ?. Te- meljni Tazpravi o pomenu in razTOJu aTStrijskega stropnega ' slikarstva sta napisala Hans Tietze, Propamme u. Ent- j vviirfe zu den grossen osterreichischen Barockfresken, Jahrl). i d. Kunsthistor. Sammlungen d. allerh. Kaiserhauses XXX, 1 1, ■Wden-Leipzig 1911/li2, str. 1-29, in Max Dvorak, Zur Ent- ] wicklungsgoscliichte d. barooken Deckenmalerei in Wien, j Gesammelte Aufsatze zur Kunstgesch., Miinchen 1,929, str. j 327—241. — Prvo analizo baročnega stropnega slikarstva ob ' slovenskem primeru pa je dal Izidor Cankar z razpravo 1 o freskah v ljubljanski stolnici: Giulio Quiaglilo, prispevek k razvoju baročnega slikarstva. Dom in svet XXXIII, 1920. Specialno literaturo glej tudi v F. Sijamec, F. M. in J. A. Strauss, ZUZ IX, 1929, Opombe k Uvodu, str. 8^10 in v St. Mikuž, Ilovšek Franc I, Ljubljana IMO. — S. Dr. Heiin- | rich Hammer, Der Karntner Baroofcmaler Josef Ferdinad ', FromiiUer, Carinthia, 1910, št. i—5. — 9. Domnevi, da bi ' bil zaradi tega Flurer učenec Salvatorja Rose, ugovarja j že Wastler, o. c. op. 6. — 10. Gedenkbuch der Stadrtpfarre l WindisclnFeistTiz, 1850, str. 24: Ii7a2 wurde das Presbii- { teriumgevvolbe samt Kuppel in der Stadtpfarrkirche fresco'] sebr gut ausgemalen i(:So die Jahreszahl in der Kuippel:) ... j 1722. Die schone Frescomalerei des Presbiteriums in der StaditpfarTkiirohe stellt vor: Die Nachfolge Christi des Kreuz- tragonden — die Eirschlagung Ap. Jacobi mit der Keule, — Enthauptung Pauli Ap. Uberdiess noch i allegorische J Figuren. Eine mit Kelch und Schlange. Unterschrift: »Re- { spioit finem.« Die 2. mit der Wag©: >Exaequat et ditrdgit.« j Die 5. ruhend auf einer Saule; »Semper Adamas.« Die 4. i ein Hahn: >Jacenites excitat.« —■ il. F, Sijanec, Baročne i freske v brežiškem gradu, Posavje I, Brežice 1957, str. 43—51. ; - 12. F. Štele, Varstvo spomenikov, Dornava, ZUZ XVH1, i 1942, str. 101—102. — H. Glej poročila o restavratorskili ! delih T Varstvu spomenikov I—II, li948—W50. 1 153 i