leto xx., it. 19. V organizaciji Je mo(, kolikor moli — toliko pravic«. Izhaja li. In 25. dne ▼ meseca. Dopisi moralo biti frankirani ki podpisani ter opremljeni s ftampiljko dot organizacije. Stan« posamezna številka Dta 2.—. mesečno Din 4.—. »•loletno Din 48.—. Za člane Izvod Din 1.—. Oglasi po cenika. Rokopisi g« n« vračalo. STROKOVNI ČASOPIS. Uredništvo In uprava: LlubUana. poštni predal 294* Čekovni račun štev. 13.562. Telefon lnterurban štev. 3478. 21. in 22. oktober 1933. Velepomembna dneva za delavstvo. — Dneva delavske samozavesti in odločnosti. — Dneva, ko bo meščanska javnost vseh baž slišala, videla in spoznala, da smo to MI, delavci, ki hočemo v svojih ustanovah odločevati in gospodariti sami. — 21. in 22. oktober 1933 sta dneva naše samoodločbe, dneva našega plebiscita. — Volitve so tajne, zato: Delavska zbornica — delavcem! Če ltdaj, tako odločilno v vprašanjih delavske samozaščite, samostojnosti in odločnosti, se še nista pri-bližavala nobena dneva v neprestanih borbah za delavske pravice, in za delavsko zavednost, kakor sta dneva, ki se nam bližata, dneva 21. in 22. oktober. Ta dva dneva, 21. in 22. oktober sobota in nedelja, bosta z zgodovinskim peresom zapisala v knjigo zgodovine delavskega gibanja, borbe za človečanske pravice, kako so se znaii delavci in delavke, torej proletarci postaviti, ko so volili svoje zastopstvo v Delavsko zbornico. Ali so volili samostojno, zavedajoč se samega sebe, svojega razreda v sedanji človeški družbi in oddali rdeče glasovnice ... ali pa so pokazali, da še ne zaupajo samemu sebi, svojim mislim, ter potrebujejo nekoga drugega, ki jih prime pod pazduho in jim pomore, da bodo lahko kolikor toliko in na videz vsaj stali samostojno na nogah v bodoči Delavski zbornici. Dneva 21. in 22. oktober bosta pokazala, ali delavstvo že lahko svoje ustanove upravlja brez jerobstva, brez varuštva kapitalistov in meščanstva, samostojno, s svojimi možgani in s svojo voljo in odločnostjo ter gospodarsko sposobnostjo, ali pa mora še vendarle im at i je-roba, pokrovitelja, ali kako bi že imenoval: varuha, ki bi pomagal misliti, upravljati, ugibati in svojo voljo izvrševati v bodoči Delavski zbornici. Ta dva dneva, 21. in 22. oktober, bosta to pokazala. Buržuazija, meščanstvo — kapitalizem — se trudi, da bi imel v svojih rokah tudi delavske ustanove, kakor ima že itak svoje kapitalistične, da bi bil delavstvu nekak varuh ali jerob. On dobro ve, da je treba javnosti in svetu kazati, da je delavski razred še preveč otročji, da bi mogel tudi svoje ustanove, lci jih je tu in tam dobil, sam upravljati. Ve pa tudi natančno, da je samostojnost delavskega razreda njemu v škodo, da je s tistim trenutkom, ko se delavstvo otrese jerobstva in varuštva kapitalističnih ljudi, konec njegovega izkoriščevanja. Zato se trudi povsod — in uspeva mu kolikor toliko, ker ima denar in vpliv — da zaseje seme svojih idej med delavstvo, seme svojih agentov in hlapcev med delavce, ki potem kriče o naciji, o domovini, z blestečimi besedami, od katerih pa delavec kot človek, ki prodaja svoje moči za pičlo mezdo, nima nobenih tistih koristi in zaslombe, kakor meščan in kapitalist. Časopisje teh meščanov, ki se pojavlja kakor meteorji z grmečimi in revolucionarnimi besedami, je pisano in plačevano od kapitalistov z namenom, da se delavstvo ne odloči delati zanaprej brez kapitalističnega jerobstva in varuštva. 2ute strokovne organizacije je kapitalizem posejal med delavstvo zato, da so nekak odbijač, ki odbija nastope in zahteve pravega zavednega, brez varuštva in jerobstva delujočega delavstva. Bolniška blagajna, takozv. Okrožni urad za zavarovanje delavcev, je bila še pred vojno ustanovljena, vodena in upravljana od delavcev samih, ki so s svojimi razredno bojev-nimi strokovnimi organizacijami (in tudi s pomočjo delavske politične organizacije) prisilili delodajalce, da so čejo razpisati, delavstvo samo, čeravno je to njegova ustanova, pa jih ne sme, ker bi bila nevarnost — ker je ta nevarnost — da bi s takimi volitvami vzelo delavstvo to svojo ustanovo v svoje roke in pognalo hlapce kapitalistov in buržuazije za deveto deželo. KAKŠNO GLASOVNICO VLOŽITE CELO V KUVERTO 21. IN 22. OKTOBRA 1933? Vaio dajanje mora biti mogoino in I silno, ki bo govorilo brez besed: KQ6CO ■ Bul tudi morali prispevati za bolniško blagajno prispevek, ki je bil pravzaprav istotako delo zaposlenega delavca, ali prispevali so ga. Tu so pokazali delavci, da jim ni treba varuha in jeroba, da vedo sami svojo ustanovo voditi in upravljati. A sedaj? Kdo gospodari v Okrožnem uradu? Kdo je postavil sedanjo upravo in odbor? Delavstvo s svojimi volitvami, kakor predvideva zakon? Ne ... V njem upravljajo in vodijo ljudje, ki jih delavstvo ni izvolilo in bi jih ne izvolilo, ker niso delavci niti ideološko, še manj resnično. j Kapitalizem ve, da tistih težkih milijonov/ ki jih daje delavstvo v to »svojo« bolniško blagajno direktno od svojega zaslužka in indirektno od svojega dela, ki ga plača delodajalec, torej delček od nadvrednosti, ne sme upravljati delavstvo s svojimi možgani in s svojo voljo, nego on potom svojih hlapcev in hlapčičev, ki ne smejo misliti, da je lahko delavec in da sme biti delavec brez varuštva dober gospodar. STAROSTNO ZAVAROVANJE, BREZPOSELNO ZAVAROVANJE, ki ga sicer predvideva zakon, se noče uveljaviti, ali bolje: nočejo ga uveljaviti. Volitve v bolniško blagajno no- EKSISTENČNI MINIMUM JE NARAVNOST ŽIVLJENSKO VPRAŠANJE DELAVCA IN, NAMEŠČENCA. Z mizemimi mezdami in plačami, ki so globoko pod eksistenčnim minimumom, propada on, njegova žena in drobni, nežni otročički. Zakaj kruha ni, a kolikor ga je, je tako pičel in majhen, da se orosi oko, ko ga vgrizne zob ter v drugič že ni več kaj vgrizniti. A oni, ki pobirajo nad-vrednost dela in produkta, ki žive bogato in obilo, nočejo niti drobtinice prispevati k zboljšanju mezd in plač, nočejo eksistenčnega minimuma. Delavska zbornica s svojimi razredno zavednimi strokovnimi organizacijami pa hoče izsiliti — da se tako izrazim — eksistenčni minimum. Delavska zbornica hoče izsiliti volitve v bolniško blagajno. To je pa v nevarnost kapitalizmu in zato fe angažiral ta kapitalizem svoje ljudi, omamil nekatere iz delavstva, da ne slišijo samega sebe ter postavil za volitve v Delavsko zbornico belo in modro listo, dal bele in modre glasovnice, češ, da mu delavci podare svojo institucijo —- Delavsko zbornico, da bo še lahko nadalje gospodaril v bolniški blagajni in brez skrbi zniževal mezde in plače. Rdeča glasovnica, rdeči volilni listek pa je tisto orožje, ki bo 21. in 22. oktobra odločno, samozavestno in glasno povedalo: Delavske institucije v roke delavcev! Volitve v bolniško blagajno, da bo gospodaril tudi v njej delavec! Delavska zbornica mora biti lastnina delavstva, da bo izvojevala, izsilila eksistenčni minimum! ZATO, DNE 21. IN 22. OKTOBRA VSI, KARKOLI VAS JE, VSI, KI STE PONIŽANI, KI STE LAČNI, KI STE BREZ PRAVIC, NA VOLIŠČE IN V KUVERTO RDEČI LISTEK CEL IN NEPOŠKODOVAN, OSTALA DVA PA RAZTRGANA KOT SIMBOL, DA NEČETE KAPITALISTIČNEGA VARUŠTVA, DA STE DOVOLJ ZRELI IN STARI, DA SI GOSPODARITE SAMI! -g— Kaj obljubljajo In kako?! »Nacionalno delavstvo gre v volitve zato, da tudi Delavski zbornici da pečat in izraz najčistejie ljudsko-socialne in nacionalne ustanove, katera bo vedno krepko in inicijativno branila vsenarodne, vseljudske in vsedržavne koristi.« in ie: »Nacionalno delavstvo ie pobornik novega jugoslovanstva, klicar in pridigar nacionalnega preporoda t znamenju najjačje zaSčite ljudskih in narodovih pravic.« Takih in podobnih besed je napisalo zadnje glasilo narodnih socialistov v Ljubljani. »Najjačih zaščit ljudskih in narodovih pravic« . . . pravijo, so pobor-niki in dati hočejo pečat in izraz najčistejše ljudske socialne ustanove, če bodo izvoljeni v Delavsko zbornico. Evo, n. pr. kakšna je ta zaščita: Mestni delavci morajo na primer delati pogosto takorekoč podnevi in ponoči in to še poleg svojih šihtov, a vse to brez 50% poviška. Nikogar od žutih ni bilo, ki bi jim poskrbel plačilo čezurnega garanja. V Daj-damu, kjer puščajo svoje krajcarje tudi delavci, pa so odpovedali sedaj 5 uslužbencem brez vzroka službo in najeli druge. Ker . . . hm, ». . . v narodni Jugoslaviji ne sme najti zatočišča nihče, kateri ni z dušo in srcem popolnoma z nami«, pravi s povdarkom to glasilo v svojem članku. »Najjače« so pa pokazali svoj pojem zaščite pri rudarjih. Sedeli so v sedanji Delavski zbornici, sedijo še v občinskem svetu ljubljanskem, svojo narodno strokovno organizacijo imajo baje tudi med rudarji — pa so bile vkljub temu izplačane delničarjem T. P. D. milijonske dividende (glej poročilo občnega zbora T. P. D. za 1. 1932), a rudarji so bili reducirani, bile so jim znižane mezde, dalo se jim je številno brezplačnih dopustov in praznikov. Sicer pa so po njihovem najbrž dividende tudi »ljud* ske« in narodne pravice in tako potrebne najjačje zaščite. In še cel kup je takšnih »odločnih« zaščit ljudskih in narodnih pravic. Kaj je moji dolžnost pred voliščem ? 1. Da obiščem vse neorganizirane delavce in delavke tudi pri malih obrtnikih in mojstrih ter jih pridobim, da vložijo v kuverto RDEČO GLASOVNICO NEPRETRGANO belo in plavo pa pretrgano na dvoie in io priložijo k rdeči v kuverto. Kuverto zapečatijo in jo tako zapečateno izroče predsedniku volilnega odbora na volišču. 2. Da vsem v svoji bližini še enkrat povem, da morajo oddati rdečo glasovnico nepretrgano. 3. Da pazim, če se vse vrši, kakor določa zakon in volilni red. Ena iz mnogih, ne samo ljudskih, nego naravnost narodnih pravic pa je v Črnci (Freudenau), kjer gospoduje upraviteljstvo Julijo Meinl. Tam je mlekarna in delajo strojniki in kovači po 12 ur dnevno. Ženske delajo na dan 12 do 14 ur in dobivajo za to plačano 8 do 10 Din na dan brez hrane. Poleg lega jih pa priganjač psuje, zmerja in priganja. In ne pozabite, Črnci so v Jugoslaviji, v kateri imamo zakon o zaščiti delavcev. Morda pa tudi za te ženske drži tisto vaše geslo da: »ne sme najti zatočišča nihče, ki ni z dušo in srcem popolnoma z vami«? Delavci in delavke, 21. in 22. oktobra z rdečo glasovnico odgovorite odločno in tako, da si bodo zapomnili, kdo sme biti državljan Jugoslavije in v njej, če že plačuje davke in izpolnjuje zakone, imeti svoje misli, naziranje in besedo. Delavec ima le eno bodočnost . . . »Delavec ima le eno bodočnost, to bodočnost mu daje država...« je zapisal med drugimi nek meščanski tednik v Ljubljani v enem svojih člankov za volitve v Delavsko zbornico. In da bo ta bodočnost zares njemu v prid, dostavljamo mi, mora delavec postati tudi odločujoč faktor v državi, takorekoč tudi političen faktor, ne pa kakor je dosedaj, samo faktor za produkcijo nadvrednosti in pri tem mizerno plačan in nikjer upoštevan. Da bo torej delavec res tudi — da se tako izrazimo — odločujoč faktor, mora zagospodariti v Delavski zbornici sam, brez različnih meščanskih primesi in direktiv. Zato bo pri volitvah 21. in 22. oktobra tudi to potrdil in z rdečo glasovnico postavil v Del. zbornico delavske, t. j. svoje zastopnike, takorekoč samega sebe v izvoljenih, od njega postavljenih kandidatih. Mešanico, plevel, ljuliko, da rabimo prirodoslovni izraz, pa bo izpulil in vrgel pred vrata. Naj bo torej 21. in 22. oktober dan moči delavskega razreda, dan mogočnega MI. Rdeče glasovnice dne 21. in 22. oktobra so bodočnost delavstva v Delavski zbornici. V boi za Delavsko zbornico! Volitve v Delavsko zbornico, v to za delavstvo in nameščenstvo tako važno ustanovo so razgibale bur-žuazijo, posebno pa njene trabante, da se trudijo na vsemogoče načine kako bi preslepili delavstvo. Ta boj je v resnici sedaj eden iz prvih in najvažnejših bojev, kjer bo delavstvo pokazalo, v kolikor je tudi miselno sposobno iti preko vseh zvenečih besed kapitalističnih agitatorjev in v kolikor je sposobno razločevati resničnega delavca od, v proletarsko-delavsko obleko oblečenega agenta buržuazije. Moč idej. Krog in krog bajne skale je šumelo vodovje močnega gorskega potoka; vodovje je skali izpiralo noge in plesalo visoko okrog nje. »Kal hočete vi lahki, poskočni, srebrni valovi?« le vprašala skala. »Premagati hočemo tebe. ti stara, trda, čudežna skala.« so odgovorili valovi; hočemo te prevrniti, da padeš in se razbiješ. Že dolgo zapiraš pot našemu napredku, zato proč s teboj.« Pa se je skala nasmejala; tako zelo oholo se le smejala, da se je voda ob njem kar razpršila. »Mene hočete prevrniti? Mene, ki sem najtrša sila sveta? In vi ste pa mehki kakor zrak na spomlad! Pojte mi vendar, v čem pa leži vaša moč?« »V času,« je bil odgovor valov. Valovi se niso nikdar utrudili in pri svojem neumornem zaganjanju v skalo se niso pustili zapeljati in odvrniti, končno pa je prišel dan, ko se je skala res zrušila in je vsa dolina zabobnela in odmevala od nlenega bobnečega padca. KOMU ZA VZGLED! Prir. Cv. K. Pravimo prvi boj in to po vsej pravici. Zavedati se moramo namreč, da je Delavska zbornica eminentno važna ustanova, ki je po zakonu poklicana, da sodeluje pri reševanju vseh važnih socialnih vprašanj, bodisi v odnosu med delodajalci in delojemalci, bodisi kot posvetovalni organ pri sklepanju socialno - političnih zakonov. V Delavsko zbornico se stekajo milijoni zakonitih delavskih prispevkov, takorekoč od ust odtr- Ujedinj. Rad. Sind. Savez Jugoslavije je na svoji zadrri seji obširno razpravljal o položaju delavstva tur zavzel k temu svo'e stališče kot direktivo za bodoče delo. Iz zaključkov posnemamo glavne misli. Delavci in nameščenci niso oni, ki bi zahtevali odnosno provocirali borbo in spore. Borba se jimi vedno usiljuje in oni jo morajo sprejeti radi samoobrambe. Delavstvo zahteva delo, ker hoče pošteno živeti. Ko pa išče delo, naleti na najslabše delovne pogoje. Plače, ki jih dobe, so tako sramotno nizke, da z njimi ne morejo shajati niti samec, kaj šele družina. Delovni čas in zahteva po vedno večji produkciji pri teh mizcriiito plačali daleko presega moči človeškega organizma. Pojedinec je brez vsake moči... Neznosno stanje, v katerem1 žive delavci, ni nastalo šele sedaj. , marveč traja že leta in leta. Pojedinci so se skozi desetletja poskušali upreti izrabljanju in pridobiti pravice, a vsi poizkusi pojedincev so bilS brezuspešni, ker so bili izročeni na milost in nemilost delodajalcu. Pomoč je edino le v organizaciji! Vsled takih izkušenj so delavci začeli uvidevati, da je edini izhod v organizaciji in potom organizacij so dosegli prve uspehe. Organizacije so se vedno borile za zaščito vseh delavcev ter so predstavljale delovne pogodbe prve načrte za zakonsko zaščito delavstva. — Delavstvo je vedno bolj uvidevalo potrebo organizacije in se je vedno tesneje združevalo ter potomi organizacij gradilo svojo zaščito in svoje pravice. Delodajalci proti delavstvu. Proti tej akciji delavstva nastopajo kapitalisti tako kot posamezniki, kakor kot celota potoni! svojih zvez, koncernov in kartelov ter mednarodnih organizacij ter pri tem ne izbirajo nikakili sredstev. Glavna njihova želja je, da bi bili delavci neorganizirani, ker so jimt delavci kot poedinci popolnoma prepuščeni in se ne morejo upreti. Zato nastopajo z vsemi mogočimi sredstvi, da preprečijo ustanovitev organizacije. — Vse, kar daje delavstvu moč in odporno silo, smatrajo za škodljivo kaoitalistom, zato so proti tarifnim kolektivnim ugovoromi, proti zakonski zaščiti, nastopajo celo proti zavarovanju delavcev, volitvam' delavskih zaupnikov ter osnovnimi delavskim' pravicami. Z eno besedo: hočejo, da ostanejo delavci brezpravna raja. Žolte organizacije — agenti delodajalcev. Pretežna večina naporov delodajalcev, da odvrnejo delavstvo od organizacij ter ukinejo delavsko zakonsko zaščito, je ostala brezuspešna, ker se je naoad razbil ob odločni fronti svobodnih delavskih organizacij. ganih, in ni vse eno, kdo s tem denarjem gospodari. Ali delavstvo po svojih delavskih zastopnikih, ali kapitalisti po svojih v delavsko masko našemljenih zastopnikih, kakor je to sedaj v Okrožnem uradu. 21. in 22. oktober bo povedal vsem, da bo zagospodarilo delavstvo po svojih delavskih zastopnikih, izvoljenih z rdečimi glasovnicami. Po tem' neuspehu so delodajalci posegli po drugemi sredstvu. Kapitalisti so začeli ustanavljati mied delavci in nameščenci svoje lastne »delavske organizacije«, katere so izdatno podprli z denarnimi sredstvi ter jih priporočali na vseh odločujočih mestih. Tem' svojim' organizacijami so ukazali, da morajo zahtevati »revizijo« delavske zakonodaje, spremembo delavskih zbornic in seveda razpust delavskih svobodnih organizacij. Na delavstvu je, da tudi ta napad kapitalistov najodločneje zavrne. Današnji položaj zahteva prav resnih ukrepov. Slepa rnržnja proti delavstvu in pa brezobzirna borba ni rodila ni-kakih dobrih rezultatov. Drago so bile plačane izkušnje pretekle dobe, ko se je preganjalo delavske organizacije in je veljalo načelo, da javne oblasti ne smejo intervenirati v sporih med' delom in kapitalom, češ, da je to privatna zadeva delodajalca in delavstva. Vse mioderne države so začele graditi zaščito ekonomsko slabih ter so postavile temelj socialni politiki, da omtogočijo razvoj narodnega gospodarstva. Gospodarska kriza razsaja tudi pri nas, saj je bilo letos meseca marca zaposlenih le 496.566 delavcev in nameščencev napram 608.803 zaposlenimi leta 1930. Ta armada nezaposlenih predstavlja najvažnejši problemi za nas vse. Ta množica more živeti le, če dela. K temu pa moramo podčrtati še drugo važno dejstvo. Vsakih 10 let se pomnoži število prebivalcev pri nas za 2 milijona. Na kmetih vsa ta nova množica ne najde dela in zaslužka. zato pritiska v’ mesta, da najde zaposlitev v industriji. Nizke cene kmetijskih pridelkov in omejen izvoz pa so široke kmečke mase prisilile, da svoje potrebe omeje na minimum1, industrija, obrt in trgovina pa tudi vsled tega zmanjšuje obrate, kar povzroča novo brezposelnost. Na poslabšanje i gospodarske krize pa zlasti vplivajo novo snujoči se industrijski karteli, od katerih ima korist le c^ek krog kapitalistov, ki kljub krizi obdrže svoje prekomerne dobičke na škodo naroda kot celine, a še posebno na škodo delavstva in nameščencev. Naše narodno gospodarstvo mora nastopiti nova pota in dobiti nov razmah. Zato je potrebno, da imamo izdelan državni gospodarski program, katerega zam'ore v današnjem družabnem redu izdelati edino avtoritativen državni gospodarski svet, v katerem' mora imeti zadostno zastopstvo delavstvo in nameščenci. Med najvažnejše naloge spada seveda skrb za zaposlitev tisočev in tisoveč nezaposlenih delavcev in nameščencev. Na zaposlitev v inozemstvu, kakor je bilo to mogoče pred vojno, danes ni misliti, zato moramo zaposliti vse te ljudi doma. Prva možnost njih zaposlitve je izvedba javnih del, v prvi vrsti cest, železnic, kanalov, pogozdovanje, regulacij jek itd., kar bi morale izvršiti občine, banovine in država kot taka. Ker iz izrednih budžetnih sredstev ni mogoče začeti večjih javnih del, naj se najdejo sredstva z razpisom prisilnega posojila, s katerim naj se mirtve kapitale zopet spravi v promet. Velik del brezposelnih bi se dalo zaposliti, če bi se strogo izvajale odredbe o delovnem času in najstrožje postopalo proti vsemi, ki te odredbe kršijo in bi sc morallo v svrho tega delovanja inšpekcije dela pojačati. Dokler pa se ne bo organiziral in začel izvajati tudi mednarodni gospodarski načrt, moramo računati z gospodarsko krizo in trajno brezposelnostjo. Vsled tega se mora uvesti in spopolniti obvezno zavarovanje zoper brezposelnost, sredstva borz dela je treba pojačati z dotacijami države, občine pa morajo skrbeti, da bodo imiele v lastnih proračunih potrebna sredstva za brezposelne občane in vzdrževanje azilov. S posebnimi zakoni je treba urediti tudi stanovanjsko vprašanje in zasigurati stanovanjsko zaščito brezposelnemu delavcu, da bo imel krov nad gliavo ini ustvariti posebne fonde pri občinah z uvedbo posebnega hišnega davka, iz katerih bi sc plačevale najemnine za brezposelne. Glavna zahteva delavstva pa je zasiguraiije eksistenčnega minimuma in zasiguranje svobode sindikalnih organizacij. Preprečiti je treba za bodočnost, da bi kapitalisti izrabili gospodarsko krizo in brezposelnost ter z reduciranjem plač pod minimum ogrozili obstoj delavskih družin, enako pa je treba delavstvu osigu-rati popolno svobodo organiziranja, da bodo zamogli delavci priti do vpliiva ter si priboriti oni položaj, ki jimt po njihovi zaslugi tudi pripada. Delavstvo širomi Jugoslavije pa se mora zavedati, da rešitev ne bo prišla nekod od zgoraj z raznimi uredbami in pravilniki, da ne bi doseglo tega brez požrtvovalnega dela V strokovnih organizacijah, nego z odločnostjo in samozavestjo si bo moralo svoje pravice priboriti. V borbi pa bode delavstvo uspešno le, ako bo nastopalo enotnov svobodnih delavskih organizacijah, v borbi za svojo svobodo in za oču-vanje ter spopolnitev svojih razred-nih institucij in zakonskih pravic. Seja centralnega odbora Borze dela v Beogradu. V pondeljek, dne 9. oktobra se ie vršila prva seja novoimenovanega centralnega odbora Borze dela v Beogradu. Centralni odbor tvori 7 predstavnikov delavstva in 7 predstavnikov delodajalcev, ter ravno toliko namestnikov. Na predlog Delavske zbornice zastopa DELAVSTVO SLOVENIJE S. JAKOMIN LOVRO, njegov namestnik pa je Ivan Vuk. Delodajalce iz Slovenije zastopa na predlog industrijske zbornice g. KREJČI ANTON, ravnatelj tovarne za dušik v Rušah, ki je PREDSEDNIK ZVEZE industrijcev. Odbor se ie najprej konstituiral in je predsedstvo sledeče: dr. Krmpotič, višji svetnik ministrstva Socialne politike, predsednik; Bogdan Krekič iz Beograda zastopnik delavstva in Blaškovič Šteian zastopnik centrale industrijskih korporacij v Beogradu kot člana predsedstva. Dalje se je izvolilo disciplinsko razsodišče in izpitne komisije. S. Jakomin ie na seji predočil, da so v proračunu predvidena sredstva za podpiranje brezposelnih znatno nremajhna in stavil nujen predlog, da se Borzi dela v Ljubljani k proračunu za letošnje leto za oktober, november in december nakaže vsaj Din 200.000.—, ker prihaja zima in najv^čja sila. Poleg tega pa ie zahteval, da se preodkaže ljubljanski Borzi dela vse njene rezerve, zlasti pa ona sredstva, ki se od leta 1932 pobirajo v 100 odst. zvišanem prispevku in ki niso bila stavljena v proračun. Sklenjeno je, da lahko ljubljanska Borza dela nemoteno izdaja brezposelne podpore, neoziraje se na proračun, ker bo centralni odbor, če denarnih sredstev zmanjka v Ljubljani, takoj nakazal nova denarna sredstva na račun rezerv, Prihodnia se!a centralnega odbora, ki se bo bavila s proračuni v vseh prokrajin-| skih Borz dela za prihodnje leto, bo ▼ de-1 cembru t. 1. Delavci in nameSienci v borbi za svoje pravice. Volilne pisarne Strokovne komisije za dan 22. oktober 1933 DELAVCI! VOLILCI MESTA LJUBLJANE! Strokovna komisija je odprla za dan volitev, t. j. 22. oktober, za vsa volišča SVOJE VOLILNE PISARNE. VSAK VOLI-LEC SE MORA ZGLASITI V TEJ PISARNI, PREDEN GRE VOLIT, PRI NAŠEM ZAUPNIKU. Volilne pisarne so v sledečih lokalih: Za I. volišče: Sv. Jakobska šola v KAVARNI VOŠPERNIG, nasproti šole. Za II. volišče: Mestni Dom v GOSTILNI »KOROŠKI DOM«, POLJANSKA C. Za III. volišče: II. drž. gimnazija, Poljanska cesta, v GOSTILNI »KOROŠKI DOM«, POLJANSKA C. Za IV. volišče: I. drž. real. gimnazija, Vegova ulica, v »DELAVSKEM DOMU«, GOSTILNI ŽEDOM, NOVI TRG 2. Za V. volišče: osnovna šola na LEDINCI v GOSTILNI »DANICA«, VIDOVDANSKA CESTA, nasproti HIRALNICE. Za VI. volišče: sodišče, v PALAČI DEL. ZBORNICE, MALA DVORANA, MIKLOŠIČEVA C. 22. Za VII. volišče: licej v GOSTILNI PRI KER-ČONIJ, TRŽAŠKA CESTA, nasproti TOBAČNE TOVARNE. Za VIII. volišče: teh. srednja šola v GOSTILNI ŽIVIC, RIMSKA CESTA. Kil le le molu dolžnost no dan volitev ? 1. Da se udeležim volitev v Delavsko zbornico. 2. Da oddam pri volitvah rdečo glasovnico celo v kuverto, plavo in belo pa raztrgam in istotako vložim v kuverto, Nato kuverto zapečatim in jo izročim predsedniku volišča. Za IX. volišče: gluhonemnica v GOSTILNI PKI MAJARONČKU. ZALOŠKA C. Za X. volišče: mestna ubožnica, Japljeva 2 v GOSTILNI PRI MENCINGERJU, ŠMAR-TINSKA C. Za XI. volišče: Koutnv v GOSTILNI PRI PAJKU, LINHARTOVA C. ZA XII. volišče: osnovna šola v Sp. Šiški v GOSTILNI PRI SLOBODNIKU (COKAN), MEDVEDOVA UL. Za XIII. volišče: strelišče v GOSTILNI ČESNOV AR, DOLENJSKA C. Za XIV. volišče: Vič, osnovna šola v GOSTILNI .AMERIKA«, VIČ. Za XV. volišče: osnovna šola vMostah v GOSTILNI PRI PEČARJU, MOSTE, ZALOŠKA C. Za XVI. volišče: osnovna šola v Sp. Šiški v GOSTILNI PRI SLOBODNIKU (COKAN), MEDVEDOVA UL. DOLŽNOST VSAKEGA VOLILCA JE, DA SE, PREDEN GRE VOLIT, JAVI V VOLILNI PISARNI SVOJEGA VOLIŠČA PRI SVOJEM ZAUPNIKU! Anketa za odpravo notnega dela v karnah in za nedeljski počitek. pe- Zveza živilskih delavcev, Strokovna komisija za Slovenijo in Delavska zbornica že takorekoč tri leta zahtevajo, da se odpravi nočno delo v pekarnah in uredi nedeljski počitek. Zahtevala se je anketa, pobirali so se podpisi, vsi pekovski pomočniki so podpisali to zahtevo, dve tretjini pekovskih mojstrov je soglašalo s to zahtevo, le ankete ni hotelo biti. Naposled, po vedno večjem pritisku in zahtevah tudi potom delavskega časopisja »Delavca« in »Delavske politike« je banska uprava sklicala 12. oktobra 1932 anketo o vprašanju nočnega dela v pekarnah. Predsedoval je anketi dr. Pfeifer; udeležili so se je tajnik Delavske zbornice s. Uratnik, zastopniki Strokovne komisije za Slovenijo in Zveze živilskih delavcev iz Ljubljane, Celja in Maribora, potem tajnik zbornice za trgovino, obrt in industrijo ter tajnik delodajalskega Udruženja pekov Jugoslavije iz Zagreba. Zastopniki delavcev so z dokazi dokazovali, da je nočno delo škodljivo, da naravnost uničuje mlada življenja vajencev, deformira noge, povzroča tuberkulozo in tudi čisto ni, kakor je pri delu podnevi. Dokazovali so, da je mogoče tudi brez nočnega dela pripravljati fino pecivo pravočasno in ga stavljati že ob pol-sedmih na trg. Ker če se začne delati ob 4. uri zjutraj, se to da doseči. Zastopnik delodajalcev je temu ugovarjal. Kajpada, njemu ni kdovekaj za zdrave pekovske pomočnike, če so tuberkulozni ali ne, njemu je glavno — produkcija in nadvrednost — dobiček. Zahteval je, naj bo ureditev delovnega časa svobodno prepuščena dogovoru med mojstrom in pomočnikom. Seveda, on ve, da pekovski pomočniki niso organizirani, ali če so, le v tako majhnem številu, da ne pomenijo takorekoč nič ali pa silno malo. Če bi bila zveza živilcev močna, če bi bili vsi organizirani, bi gotovo ne zahteval, da naj ostane dogovor med mojstrom in pomočnikom. Ker tedaj bi sploh ankete ne bilo treba, niti uredbe o prepovedi nočnega dela. Tedaj bi organizirani pekovski pomočniki s svojo organizacijo takorekoč diktirali kolektivno pogodbo — ki je sedaj ni — in v njej odpravo nočnega dela. In moč organizacije bi mojstre prisilila, da bi tako kolektivno pogodbo podpisali in jo tudi izvrševali. Tu pride zopet Mar-xov izrek do popolne veljave. Izboljšanje položaja delavcev je le v rokah delavcev samih. Torej, do kakšne pozitivne rešitve ni prišlo. Delodajalci so na koncu izjavili, da se bodo še posvetovali med seboj in bodo stavili svoj proti- predlog, kako se naj po njihovem mnenju to vprašanje reši. Konferenca je tudi med drugimi ugotovila, da se glede nočnega časa vrši prava anarhija. Nekatera podjetja začnejo delati že ob dveh ponoči, nekatera že celo opolnoči. Zastopnik pekov iz Zagreba pa je pripomnil, ko je to slišal, da bi zagrebški živilski delavci baje lahko bili veseli takšnih razmer. Tam bi namreč delavci že smatrali za veliko pridobitev, če bi nastopali službo ob enajstih zvečer in potem delali do jutra. Znamenje, da delajo tam od ranega večera in vso noč. Res je to, kar so delavci na anketi rekli: Konkurenca med pekovskimi podjetji je kriva, da se človeka, pekovskega pomočnika in vajenca izmozgava do skrajnosti. In slike, natisnjene v brošuri o nočnem delu in izrabljanju delavcev v pekovski obrti so to z vso grozoto pokazale. Skrivljene noge, naravnost pohabljena kolena in stopala, vdrti prsni koš — nekaj strašnega. In tako se dela s človekom. In bo — dokler ne bo zveza živilskih delavcev trdna in vsi pekovski pomočniki organizirani kakor eden. Ureditev delovnega časa, kakor ga predlaga zveza živilskih delavcev, je dosedaj že uvedena po vseh srednjeevropskih državah in tudi v Bolgariji, pri nas pa doslej deloma le v Primorski banovini. In vendar kljub temu pride na trg pravočasno v zgodnjih jutranjih urah sveže pecivo. Zastopniki zveze živilskih delavcev, Strokovne komisije in Delavske zbornice so predlagali, naj bi se vršile poizkusne peke v dokaz, da bi bilo tudi pri novem delovnem redu, t. j. delo od 4. ure zjutraj do 12. ure dopoldne in od 21. ure (v dveh sme-nah), mogoče do pol 7. ure zjutraj stavljati pecivo na trg. Delodajalci so ta predlog zavrnili. To naj bo našim pekovskim pomočnikom, kakor vsem živilskim delavcem in vsemu delavstvu sploh v dokaz, da res ni treba in se ne sme ničesar od kapitalista pričakovati, da bo popustil kje prostovoljno in iz »socialne« uvidevnosti, nego samo prisiljeno. In prisili ga 100 odstotna svobodna strokovna organizacija, v tem slučaju zveza živilskih delavcev. Zato, živilci, organizirajte se! In sedaj, na dan volitev 21. in 22. oktobra, vsi dajte celo rdečo glasovnico v kuverto! za Cankarjevo družbo. Za 20 Din dobi vsak član 4 lepe knjige. —-.........- Ustavni boji in delavski razred v Jugoslaviji. Piše J o v o Jakši č. Sarajevska soc. revija »Snaga« je priobčila v svoji 8. številki razpravo pod gornjim naslovom; priobčujemo jo — ponekod skrajšano — ker jie aktualna in sili vsakega, da o tem problemu razmišlja dn se opredeli. Uredn. Mnogo sodrugov je, ki bi jim bilo najljubše, da bi se naš pokret z ustavnim vprašanjem sploh ne pečal. To vprašanje se v polpolitičnem jeziku imenuje plemensko ali nacionalno. Radi težkoč, ki jih je imelo gibanje na tej strani, mrzi mnogo našim ljudem, da bi se še bavili s tem problemom, in razumljiva je njihova težnja, da se preko tega vprašanja preide kot preko »bur-žuaznega, ki se nas ne tiče«. Drugi sodrugi bi zopet hoteli, da bi se v tem vprašanju pustile našim članom svobodne roke. Plemenska in nacionalna vprašanja so v precejšnji meri stvar čuvstvovanja, tradicij, časti, prestiža, da celo tudi kapric, pa je težko opredeljevati se napram njim čisto politično. Končno so sodrugi, ki jim gre najlaže v glavo enostavna rešitev ustavnega problema v naši državi: en parlament in samouprave. Meni se zdi, da nimajo prav niti prvi, niti drugi, niti tretji. Stvar, za katero se najbolj živo zanimajo vsi sloji naroda, pa tudi delavci, ne more naš pokret proglasiti kot »buržujsko« in se nič več z njo pečati. Praktično bi to pomenilo, da pustimo delavce, da gredo v najvažnejšem političnem vprašanju z meščanskimi strankami. Dovoliti, da bi vsak član v tem oziru delal, kar bi hotel, bi tudi pomenilo, da gredo delavci za to ali ono meščansko skupino. Zahtevati enostavno rešitev ustavnega spora, je najnevarnejše, ker taka zahteva v naših konkretnih razmerah neizogibno dela vtis pristranosti v korist ene in na škodo druge narodne skupine. Resnica je, da smo mi po svoji preteklosti in po svojem praktičnem delu najbližji resničnemu kulturnemu in nacionalnemu jugoslovanstvu. Resnica je, da so nacionalna vprašanja zelo nevaren teren za delavsko stranko. Resnica je, da so v srečnejših državah prišle te stvari z dnevnega reda, preden so se delavske stranke sploh pojavile. Res je, da bi moralo biti za delavski razred mnogo Zlato naše hrane „Pekatete“ Makaroni, špageti in juhine zakuhe. »nujnejših« vprašanj. Vse to je res. Toda kljub temu se moramo konkretno opredeliti napram nacional-no-ustavnemu sporu, ker brez tega ne moremo biti političen pokret. Tudi v drugih državah so se delavske stranke spočetka izogibale takim vprašanjem, vendar so se jih prej ali slej morale lotiti. Da bi to zmogli tako, kakor odgovarja ne le medplemenskemu in medverskemu, temveč tudi mednarodnemu gibanju, moramo iti s stališča objektivne analize pogojev, iz katerih ta spor črpa svoje sokove. Naše politično življenje obvladujejo štiri skupine nasprotnosti. Eno skupino nasprotstev tvorijo res različne tradicije, čuvstvovanja, čast, prestiž, kaprice — ki so ponekod plemenskega, drugod verskega, pokrajinskega, pa tudi osebnega značaja. To so, ako smemo tako reči, ideološka ali mentalna nasprot-stva. Toda vse tri druge skupine so čisto materialne narave. Večina krajev, ki tvorijo današnjo Jugoslavijo, je bila pred vojno več ali manj v kolonijalnem položaju. Ta kolonijalni položaj je ustvaril za neke skupine tujcev predpravice v gospodarstvu, upravi in vojski. Take predpravice zahtevajo danea in jih dobivajo domači ljudje. Ne sme se podcenjevati moči odpora prej privilegiranih krogov proti novemu državnemu položaju. Njih odkrito solidariziranje s srednjeevropsko kontrarevolucijo ni nobena slučajnost. Izvira iz spontane težnje, da se povrne staro stanje v vsakem pogledu. Tretjo skupino nasprotstev tvori spor med. novim kapitalizmom in ostanki fevdalizma. Novo, kapitalistično načelo, ki se v jeziku primitivne politične ekonomije imenuje korupcija, je starim fevdalnim krogom strašilo, ki je poteptalo marsikatera načela morale in sramu. Četrto in najvažnejšo skupino nasprotij tvori medsebojni boj našega malomeščanstva za vpliv v državi in samoupravah, pravzaprav za izkoriščanje državnih in samoupravnih proračunov. Ker je to malomeščanstvo in inteligenca, ki ga ideološko vodi — prvi in drugi imajo velik kapitalistični apetit — koncentrirano v prejšnjih glavnih političnih, upravnih in kulturnih središčih — pravih gospodarskih središč še nimamo — je ta boj dobil videz borbe med glavnimi središči za vpliv in prestiž. Tem središčem — Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Sarajevu — se je posrečilo, da so svoje regionalne in lokalne interese dvignili nad vse druge in da so zbrali okrog sebe tudi tiste tradicionalne, kolo-nijalne in fevdalne elemente, ki danes ne morejo voditi svoje samostojne politike. Tako je politični razvoj stopnjema prišel tako daleč, da so se vere (konfesije) konstituirale kot plemena, plemena pa kot stranke, v katerih ima glavno besedo malomeščanstvo in njega inteligenca. Ta analiza se more spopolniti z mnogobrojnimi posameznostmi. Važno je, da to delamo. Kajti mi smo najbolj poklicani, da nacionalnemu in ustavnemu vprašanju v naši državi vzamemo vsako mistifikacijo in da odkrijemo njegovo pravo materialno osnovo. STROKOVNI VESTNIK. KOVINARJI. V soboto, dne 21. in t nedeljo, dne 22. oktobra vsi na krov. Delavska zbornica mora biti naša. Zato cele rdeče volilne glasovnice v kuverto, bele in plare pa raztrgane. Razmere pri Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Zadnjih 14 dni sprejemajo na Jesenicah nove delavce v tovarno KID. Delovati je začel nov obrat, to je valjarna za lino pločevino, pa tudi drugje je bilo treba novih moči. Cele gruče brezposelnih stoje dan za dnem pri vhodu v tovarno. Vodstvo KID igra zdaj neko zelo, zelo čudno vlogo. Delavske organizacije, predvsem naš Savez metalskih radnika, ie vložil na KID svojčas predlog, da naj se osnuje mešana komisija tovarne in organizacij, ki bo stavljala predloge za sprejem delavstva. Tu so bili mišljeni najprej oni reducirane!, ki so še zdaj brez posla, dalje oni mladeniči, ki so že bili pri KID, pa so zapustili delo zaradi kaderske službe in so se zdaj vrnili od vojakov, zatem pa sinovi domačinovi očetov, ki so v službi pri tovarni. Potem šele pridejo tuji ljudje. Toda vodstvo KID noče prav nič upoštevati, nego je odgovorilo delavstvu, da si ne pusti vezati rok. Vse bolj ljubi so pa vodstvu KID seznami in nasveti, ki imajo precej manj strokoven značaj, kakor bi pa smeli imeti. To so seznami raznih političnih organizacij, ki želijo vsiliti tovarni svoje pristaše. Ne upoštevajo se pa predlogi edino upravičenih strokovnih organizacij in ne sprejemajo se Ijudie, ki imajo predvsem pravico biti sprejeti. Zaradi tega se ie vršilo pri vodstvu KID že nekaj ostrih intervencij, vendar z neza- Sodrugi! KUPUJTE IN ZAHTEVAJTE POVSOD KRUH IN PECIVO IZ PRVE DELAVSKE PEKARNE V LJUBLJANI POSTOJNSKA ULICA 11, DESNO. TELEFON 31-71. Sodražice! dostnim uspehom. Zaradi tega se je sedaj odločilo tudi vodstvo SMRJ, da tfre do upravnega sveta KID v Ljubljano in mu tam vse te stvari razjasni. Videlo se bo, kaj mislijo gospodje od upravnega odbora in it se s tem strinjajo. Potem pa, če ne bo pametnega odgovora, bo potrebno priti z vsem tem pred širšo javnost. Vse to pa se vrli tudi v znamenju volilnega boja za občino. O tem boju naj si delavci dobro ogledajo poročila v »Delavski Politiki« z dne 4., 7., 11. in 14. t. m. »Delavsko Politiko« dobijo lahko pri delavskih zaupnikih in v upravi »Delavske Politike« v Delavskem domu na Savi po Din 1.25 za komad. Segajte pridno po njej! | Županžiž Ivan mrtev. | V torek, dne 10. oktobra t 1. je nenadoma, zadet od srčne kapi, preminul naš sodrug Zupančič Ivan, strugar v Str. tov. in liv. Pokojni je bil dolgoleten član SMRJ podr. Ljubljana. Bil je iskren borec in zelo priljubljen med delavstvom, ki ga je v spremstvu delavske godbe »Zar;.a« spremilo k počitku. Pokojnemu sodrugu Ivanu časten spomin, njegovim ostalim pa iskreno sožalje. RUDARJI. Povedali bomo 21 in 22. oktobra z rdečimi volilnimi listki, da hočemo dela in zaslužka. Zato mora biti Delavska zbornica naša. SPLOŠNA -..STROKOVNA ZVEZA JU«CiS» AVIJE. Zakon o zaščiti delavcev gospodje podjetniki ne uvažujejo. zmanjšujejo nam mezde in čezurnega dela nočejo plačati. Zato bomo 21. in 22. oktobra dali v kuverto rdečo glasovnico, da bo Delavska zbornica naša in skrbela, da se izvršuje zakon. Rogaška Slatina. Volitve v Delavsko zbornico In apatija takozvanlh narodnih. Med delavstvom in nameSčenci zdravilišča v Rogaški Slatini so volitve v Delavsko zbornico dvignile mnogo prahu. .... ... Takozvani narodni socialisti delajo na vse pretege, da bi ustanovili narodno strokovno zvezo v Rogaški Slatini. (Največ.'i pobornik za isto je slatinski hišnik, katerega ie bilo zdravilišče leta 1928 radi nekih stvari odpustilo in ki je bil na intervencijo Delavske zbornice sprejet nazaj v delo.) Je tudi nekaj izrednih delavcev, ki^ se pa pod pritiskom in da ne izgube službe, ne upa'io dosti govoriti. Delavstvo Rogaške Slatine te stvari dobro razume in ve, kaj itna v vsakem slučaju storiti. Zadnjič so imeli neko zaupno sejo, katero je vodil upravitelj nalivalnice g. Pikelj, v katerega pisarni se je tudi se!a vršila. Tam je bilo baje govorjeno, da bi bilo treba v tovarni stekla pri Sv. Križu pri Rog. Slatini položiti bombo, da bi raznesla to marksistično gnezdo. (Če treba, bomo povedali ime tistega, ki je to predlagal in utemeljeval). Slatinsko delavstvo naj se ne boji takih »hi-tlerjevskihc groženji in naj se smeje onemoglim oslarijam takih »veličin«, ki svi-rajo na fašistične trobente. Delavstvo Rogaške Slatine naj ve. da so volitve tajne, vsled česar ne more nihče vedeti, kako je kdo volil. Zato oddaj rdečo glasovnico za listo razrednega delavstva. Belo in modro pa raztrgaj. Vsi na volišče za zmago liste »Strokovne komisije! Toplice. DELAVCI) Volitve v Delavsko zbornico bodo v nedeljo, dne 22. oktobra. Vsak delavec se mora zavedati, da bo ta nedela delavska nedelja, ko bo slovenski delavec odločno in pogumno pokazal, kaj in kam hoče. Hodili bodo okrog vas plavi nacionalistični gospodje in njihovi hlapci ter vam bodo obljubljali nebesa na zemlji. Le dobro {ih poslušajte, pa jim boste videli t njihove želodce! Kaj so njim mar delavske koristi, kaj se oni brigajo za naše težave, njihovi cilji so drugačni kot naii. Ali boste take ljudi poslušali? Prišla bo po vaše duše bela, žegnana gospoda in njihovi agenti. Trobentali in pridigali vam bodo, kar ie dolgo delajo, a delavec ima prav malo od tega. Ali boste šli volit za zastopnike svojega razreda one malike, ki so jih po svofi volji določile delavstvu tuje meščanske stranke bele in plave barve, kjer imajo prvo besedo delavske pijavke in izkoriščevalci? V Italijo, Nemčijo ali Avstrijo poglejte, kako so z delavci naredili ljudje, po katerih stopinjah hočejo iti tudi naši narodni socialisti in klerikalci. All hočete tndi pri nas Hitlerje, Doll-fasse b> Mussolinije, ki bi stopili delavstvu za vt«1 in reševali potapljajoči se gnili kapitalizem? Premislite dobro, delavci, in ne bofte se groženl, s katerimi vam bodo žugali nasprotniki, zapeljivci in krotilci delavstva. Volitve so tajne in vsak bo lahko volil resnične delavske zastopnike. Naša barva j« rdeča, druge bomo raztrgali! V Delavsko zbornico morajo priti ljudje, ki bodo zastopali neustrašeno potrebe in želje vseh delavcev, tudi onih, ki jih danes ie drži t Delavci! Delavke! Dne 21. in 22. oktobra vsi in vse k volitvam za Delavsko zbornico! Volili in zmagali boste takole: Rdečo glasovnico dajte nepretrgano v kuverto! Rdeča barva je znak delavske in nameščenske enotnosti in moči. Belo in plavo glasovnico pretrgajte na dvoje in dajte pretrgane polovice v kuverto! Bela in plava sta barvi meščanskih strank in znak cepitve delavcev in nameščencev. svojih krempljih plava in bela gospoda. Doseči moramo, da se bodo zakoni, postavljeni v zaščito delavcev, resnično izvajali in spoštovali. Položaj delavstva se mora izboljšati po vzoru naprednejših držav. Brezposelno in starostno zavarovanje moramo doseči. V Delavski zbornici se nam nudi prilika pokazati svoje moči, svoje hotenje in pravice. V nedeljo, dne 22. oktobra vsi upravičenci na volišče v Toplice. Povejte vsakemu, da je rdeča glasovnica edino prava, delavska! Plava in bela sta barvi naših nasprotnikov. Pri volitvah bomo dali v volilno kuverto rdečo glasovnico celo, ostali dve pa raztrgani. Zmaga bo naša! Delavec. LESNI DELAVCI. Hočemo starostno zavarovanje, zavarovanje za brezposelnost, kakor je zapisano v zakonu. A da to dosežemo, bomo 21. in 22. otkobra vložili v kuverto rdeče glasovnice cele, plave in bele pa raztrgane, ker hočemo, da bo Delavska zbornica delavska, ker le tedaj bomo z njo dosegli, da se izvršuje zakon. zveza Živilskih delavcev. Nedeljski počitek hočemo pekovski pomočniki in odpravo nočnega dela, ker smo tudi ljudje. Mi pivovarji, mesarji, slaščičarji in drugi živilski delavci pa še tudi izvrševanje socialnih zakonov, hočemo eksistenčni minimum, da bomo lahko živeli mi, naše žene in naši otroci. Delavska zbornica bo to zahtevala, a vemo dobro, da Ie tedaj, če bo ies delavs’-ia. In da bo delavska, bomo -1* in 22. oktobra volili rdeče, z rdečimi glasovnicami. Das se ne pozabi — kako se dela z živilskimi valenci. »Nova Doba. z dne 25. avgusta 1933 piše sledeče: »Obrtnim krogom na znanje. Zadnjo nedeljo se je vršila v Celju seja načelnikov obrtnih združenj, kateri je na povabilo prisostvoval tudi upravnik celjske obrtne nadaljevalne šole g. Joško Biz-ak. Vzelo se je z zadovoljstvom na znanje, da bo tudi v prihodnjem šolskem letu 1933/34 šolski pouk obrtnih vajencev in vajenk ob nedeljah, ker v poslopju mestne narodne šole za dvakratni pouk ob delavnikih za vseh 13 razredov ni prostora. Preselitev razredov v tukajšnjo okoliško šolo pa zaradi enotnega vodstva tega strokovnega učnega zavoda in zadevnih posebnih stroškov za kurjavo i. dr. nikakor ni priporočljiva. Tako je že sklenil tudi šolski odbor obrtne nadaljevalne šole na svoji zadnji seji na mestnem magistratu, in to odobrava tudi banovinski šolski inšpektorat za strokovno šolstvo v Ljubljani. Telovadni pouk (po eno uro tedensko) bo zanapreji vsako nedeljo med 7. In 8. zjutraj., čemur bo sledil pouk ostalih predmetov, kakor lani in doslej že 14 let od 8. do 12. dopoldne. Onim obrtnim strokam, ki potrebujejo obrtni naraščaj ob nedeljah med 7. in 8. zjutraj za raznašanje živil (meso, kruh itd.), se vsled soglasnega sklepa »Skupnega združenja obrtnikov v Celju« svetuje, da napotijo svoje vajence in vajenke k vpisu k sokolski telovadbi, ki bo enkrat v tednu po 8. uri zvečer; taki učenci in učenke, ki postanejo izvršujoči člani Sokola, so namreč potem po obstoječih šolskih predpisih oproščeni šolske telovadbe. — B.« Tako je napisal B., upravnik šole g. Bizjak, za javnost Načelniki obrtnih združenj v Celju, po številu 12 oseb, so vzeli z zadovoljstvom na znanje nedeljski pouk, ki se prične že ob 7. uri zjutrai — sanjo načelnik »Skupnega združenja obrtnikov ni bil zato, ker vabijo vajence še na nedeljsko delo, katerega od 5. ure zjutraj pa do 7. ure ne morejo opraviti z raznašanjem mesa, kruha itd. V Celju imamo združenja čevljarjev, kovačev, klobučarjev, kovinarjev, kolarjev, krojačev in šivilj, mesarjev, pekov, sedlar- jev in tapetnikov, urarjev in zlatarjev, steklarjev, mizarjev in potem še le Skupno združenje obrtnikov. V tem združenju pa ni ne mesarjev ne pekov in v »Novi Dobi« se pa piše o raznašanju mesa, kruha itd. Kake mesarske in pekovske vajence pa ima skupno združenje, če ima;