234
Živinozdravilske skušnje«
Mi pač dobro vemo, da ni varoo ljudem, ki nimajo pravega zuanstva o človeških boleznih, zdravil zoper to ali uno bolezen naznanjati, ker umno ozdravljanje se le opira na pravo spoznanje bolezin, ki ga le izučeni in sku-šeni zdravnik ima.
Ravno tako je z živinskimi boleznimi; tudi tukaj ni varno mojstrom skazom orožja v roke dajati zoper sovražnika, ki ga ne poznajo. Vendar wNovicetf imajo tudi med izvedenimi zdravniki in poterjenimi kovači svoje bravce; zato jim radi povemo, kar se kaj novega dobrega znajde; nektere zdravila pa so tudi take, da niso nevarne v rokah nezvedenih gospodarjev, ali nektere bolezni tako nagle, da si mora gospodar sam skusiti, brez zdravnika pomagati, ali pa so nektere take, da se lahko spoznajo in da tudi zdravniki nobenega gotovega zdravila ne vejo. V vseh takih okolišinah ni tedaj napačno, marveč je koristno, da v našem listu tudi razglašamo nove živinozdravilske skušnje. Po teh besedah, ki smo jih že večkrat povedati mislili, nadaljujemo tedaj danes nekoliko novih živinozdravilskih skušinj.
(Pomoček, kteri hitro kri ustavi), ki teče iz prerezanih ali presekanih manjših žilic, je neka železna voda, ki se dober kup v apoteki dobi pod nemškim imenom „E i s e n h y p e r c h 1 o r i d" (železni hiperklorid). Le ene kapljice na rano, ki kervavi, in berž se ustavi kri. Zlasti pri pseh utegne to dobro biti.
(Zoper kerč celega živinskega života), pri kterem je cela živina terda kakor les in ki ji tudi gobec bolj ali manj zapre, nimamo zdravniki dosihmal nobenega gotovega zdravila. Te dni pa smo brali skušnje dr. Gierer-a, sodniškega živiuozdravnika, ki je zaporedoma trikrat to strašno bolezen tako-Ie ozdravil: Pod trebuh je konjema in kravi postavil škaf s kropom in senenim drobom, da je soparica va-nje puhtela po celi uri, dvakrat na dan; zraven tega pa je celi život dvakrat na dan umivati dal z gor ki m močnim lugom, ki je bil napravljen iz derve-nega pepela; ko je bil život tako umivan, ga je do suhega ribati dal in potem s koči dobro odel; tako je ravnal 4 dni.  Za pijačo je dajal moke in Glauberjeve soli;
to notranje zdravilo pa ni poglavitna reč, ampak uno je, kar se z umivanjem in kadilom stori. V 10 do 14 dneh je boloo živino ozdravil. Ker to bolezen vsak le količkaj zveden človek lahko spozna, ker tudi zdravniki nimajo zoper njo nobenega gotovega zdravila in vse to, kar se tiče umivanja z lugom in kadila s senenim drobom, vsak gospodar doma lahko stori. Naj jim bode priporočano to zdravilo, pa tudi zdravnikom.
(Tudi živino zdravilstvo ni brez sleparij). To se je vnovič poterdilo. Neki živinozdravnik L. Simon p* imenu priporoča kot prav čudodelno zdravilo zoper tiste bolezni v pleču, križu in zadnjem stegnu, ki so pod imenom „švintea zuani ali če je sicer kouj terd v nogah (ran) itd. neko vodo pod imenom „Restitutions-Fluid^ in pravi, da vsakega konja pri najtežjem delu v nogah močnega ohrani in mu mnogotere bolezni iz nog prežene, ktere se ne dajo ne z ojstrimi mazili, ne z zavleko, ne z razbeljenim železom odpraviti. Flaška te njegove nebeške vode velja 1 fl. 70 kr. — Na Dunaji so v živinozdravnišnici dali to čudovito in skrivnostno vodo po dr. Schneiderju, profesorju kemije, preiskavati, in ta je najdcl, da ta čudovita voda obstoji iz kuhovine arniknih korenin (8 unč), iz ka-frovca (2 unči), iz salmijakovca (1 unčo), iz ku-hinske soli (1 unčo). Ta zmes res ni slaba in utegne večkrat dobra biti; pa vse te reči so vsakemu zdravnika dobro znane in zlo navadne. Al koliko mislite: koliko nek velja taka flaška, ako bi se imenovane reči v štacuni ali apoteki kupile in bi si jih sami napravili? — — 18 novih krajcarjev. On pa jo prodaja za 1 gold. 70 kr.! Kaj ne, da je to lep dobiček! In če si gospodar več takih flašk od gosp. Simona kupi, bojo gotovo pomagale, če ne konju, pa saj tistemu, ki jih — prodaja. V 10 letih, če jih veliko proda, si more hišo kupiti.