vol $wmi KVKMI.KI Frančiškani kot misijonarjl. Misi(onsko delovanje frančiškanov je zlaBti zadnji čas postalo jako živahno. Od I. 1927 je frančiškanski red dobil od %v. Stolice (rimskega papeža) pr&ko 15 no- vih misijonskih področij. Od teh je 9 na Kitajskem, 1 na Japonskem, 4 v Afriki in 1 v južni Ameriki. Na Kitajskem je že precejšnje število frančiškanov, ki so rojeni Kitajci; takšnih je zdaj žc nad 100. Sv. Stolica je poverila fran.iškanom-domačinom apostolsko prefckturo v Fongsianu (Šensi). Kako razsežno in uspešno je delovanje frančiškanov na m_sijonsl.em polju, se vidi iz tega, iker je v misijon&kih pokrajinah 42 frančiškanskih škofov. Veliko je trpljenje frančiškanskih misijonarjev zlasti na Kitajskem, kjer gospodarijo ikomunistični banditi. Eden izmed teh misijonarjev, italijanski frančiškan pater Germano Lazzeri, iki je bil pet mesecev v ujetništvu boljševiških banditov, pa je bil potom osvoboden, je izdal knjižico »Pet mesecev z rdečim zmajem«. V tej iknjižici opisuje, da so 15. maja 1931 ikomunistične roparske tolpe napadle semenišče v Tsa-YuenKeonu, kjer je p. Lazzeri bil profesor. Pet profesorjev so takoj ubili, sedem pa so jih odpeljali v ujetništvo. Tamkaj so trpeli razne in ogromne muke. Eden izmed ujetnikov, monsignor Ricci je vsled prestanih muk umrl kmalu potem, ko je zadobil svobodo. Osvobodeni so bili ujetniki šele potem, ko je bila za nje izplačana visoka odkupnina. Pater Lazzeri je ostal sicer pri življenju, pa je vsled trpljenja tako oslabcl, da je moral na ozdravljenje v Italijo. Ko je dovoljno okreval, se je sedaj vrnil na Kitajsko ter vzel s seboj dva mlada fran.iškanska misijonarja. Ccntrala brezbožnikov. Glavna centrala je kajpada Moskva, odkoder se širi brozbožniška agitacija. Toriščo te agitacije je predvsem Rusija. Boljševiški poglavarji so prepričani, da se boljševizem v Rusiji ne čuti varnega, ako m~- ni ob strani kot angel varuh — brezbožništvo. Od brezbožništva upajo tudi v inozemstvu uspehov v boljševiški agitaciji. Zato širijo iz Moskve kot glavne brezbožniške centrale brezbožništvo po raznih državah. V Zedinjenih državah Ameilke • so to agitacijo morali opustiti, ker je predsednik Roosevelt to zahtcval kot predpogoj za sklenitev sporazuma in pogodbe s sovjetsko Rusijo. V Evropi pa je š. niso opustili ter je tudi, kakor se da sklepati, sedaj še ne bodo. Sklepati pa se to da iz tega, ker nočejo opustiti central. za razširjenje brezbožništva v Evropi. Ta rentrala je imela do sedaj svoj sedež v Baslu v Švici. Švicarji so neka." časa mirno gledali brezbožniško propagando. Potem pa so.se krščansfce stranke dvignile ter zahtevale, da se ta centrala v Švici zap _. Švicarska vlada je tej zahtevi ustregla. Brezbožniški agitatorji so morali pobrati svoja š'la in kopita tcr zapustiti Švico. Mahnili so jo ne v Moskvo, kar bi bilo najbolje, marveč na Francosko, in sicer ¦. Strassburg v Alza^iji. Od tam, kjer bo odslej brczbožniSka centrala, bodo vznemirjali Evropo s širjenjem brezbožni^-ega strupa. Redovniki v Sahari. Sahara je največja puščava na svctu, katera se razteza po vsem severnem delu Afrike od gorovja Atlas, odnosno od Gaboskega zaliva v Sredozemskem morju do Sudana. Nekdaj je bila bolj rodovitna, sedaj se najde rodovitna zomlja v oazah. Nekdaj je imela več prebivalcev, sedaj jih je okoli 2 in pol milijona. Prcbivalci so po večini Hamiti, fci se tako imenujejo po Hamu, sinu Noetovem, ter spadajo med najstarejše človeške rodove v sevcrni Afriki. Poleg Hamitov stanujejo v nekatcrih pokrajinah Arabci, črnci in židje. V teh Duščobnih krajib je živel pred svetovno vojno francosiki .amotar Karol de Foucauld, kojega življenje je znano iz slovensikega življenjepisa. L. 1916 je bil zavratno umorjen od fanatičnih nasprotnikov krščanstva. Ta sveti samotar je želel ustanoviti red, ild bi tukaj v samotni puščavi služil Bogu z molitvijo, samozatajevanjem in razširjenjem krščanske resnice. Da ni videl svoje želje izpolnjene, je zakrivila morilčeva roka. Proti koncu leta 1933 pa je ta želja postala dejanstvenost. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1933, je v Parizu, y prelepi cerkvi na Montmartre-u pet mladih duhovnikov sprejelo od pariš(kega nadškofa kardinala Verdier ja obleko nove kongregacije (cerkvenega reda). Namen kongregacije je, v Sahari častiti zakrament presv. Rešnjega Tel. ter z molitvijo, postom, strogim življenjem in oznanjevanjem božje besede širiti Kristusov evangelij v teh samotnih krajih. Njihova redovniška obleka je bela s sprcdaj prišitim rdečim srcem, iz katerega se dviga križ. Ob tej priliki je imel pariški kardinal pridigo, v kateri je najprej ¦omenil sveto življenje in delovanje saharskega mučenika Foucaulda. Njegovo idejo je povzelo teh 5 mladih duhovnikov, ki gredo za njim. Njihova pot je obdana z največjimi nevarnostmi. Ti možje pa ne vprašajo, ali bodo mogli premagati te težave ter doseči svoj namen. Tudi apostoli niso vprašali, ali bodo kos svoji težki nalogi. Ako bi bili to storili ter sledili nasvetom človeške modrosti, bi mi danes še bili pogani. Ti mladi možje junaškega mišljenja gredo v življenje polno težav in nevarnosti. Zapustiti morajo vse, kar jim je bilo ljubo in drago, ter iti v kraje, kjer bo priča njihovih del in žrtev nebo nad njimi in hostija v tabernaklju med njimi. Srce Jezusovo pa ne zapusti tistih, iki se mu popolnoma izročijo: tako je ikardinal končal svojo pridigo. Neikaj dni po tej pridigi se je pet mladiii duhovnikov — puščavskih redovnikov odpeljalo na kraj svojega poikHca v puščavi Sahari. Sedaj ti tamkaj prebivajo v samoti, 120 km oddaljeni od bližnjega mesta. Njihovo življenje je posvečeno molitvi, postu, pokori in delom krščanske ljubezni do bližnjega.