Carobna inlha. (Dalje.) »Dobro jutro, Anton!« je rekel, ko je vstopil. »Oh, to si ti, Peter!« je pozdravil Anton. »Baš drago mi je, da te vidim. Tako blizu sva drug drugemu in kljub temu nisva nikoli skupaj. Jedva se pozdravljava. Tudi vem, da sem temu kriv i jaz. Pa kaj moreš storiti, ko sem vedno toliko zaposlen, da nimam niti časa za najkrajši razgovor.« »Pri meni je isto«, je odgovoril Peter. »Neprestano moram delati in kljub temu ne morem napraviti toliko lutk, da bi mogel zadovoljiti vse svoje odjemalce. Prislužim si več ko sam potrebujem. Glej, že danes v jutro sem mnogo izkupil. Za eno edino lutko sem dobil tri tisoč zlatnikov. Ne vem pa, če je to pravi denar. Hočeš ga videti in preizkusiti?« »Prav rad, le pokaži mi ga!« »Evo tu nekoliko teh zlatnikov!« je rekel Peter in je vrgel na mizo pest novih, svetlih zlatnikov. Anton jih je s pomočjo svojih priprav pazljivo pregledal in ugotovil, da so zlatniki .od čistega zlata in da imajo zelo veliko vrednost. — »Samo pazi«, je dodal, smejoč se, »da ne bi bil to začaran denar, kajti tedaj današnji posel ne bi bil dober.« »Kako to?« je vprašal začudeno Peter. »Tedaj bi našel nekega dne namesto zlatnikov samo blato {n kamenje, če je res, kar tako pripovedujejo.« »Tega se ne bojim«, je odvrnil Peter samo-' zavestno in je zopet spravil svoj denar. Nato se je poslovil in se je podal v svojo prodajalno. »Začaran denar! Ah! Ah! Kamenje in blato«,-' se je začel smejati Peter. »Gola zavist ga je, ča mi to pravi.« Drugega dne je Anton opoldne zaprl svojodelavnico ter se je hitro nekam napotil. 7»Tako delam tudi jaz, če me fcaj muči. TaJko}" nekam zbežim. Gotovo je odšel na polje, da tam prebije dan kakor jaz zadnjič.« Tako je mislil zlobni Peter. Ali varal se je. Ni pretekla niti ena ura, kar se je Anton spet vrnil, vzel svoje kladivce in tolkel mnogo dalje nego običajno. V jutro, preden so petelini zapeli, je že zvenelo njegovo nakovalce, budeč sosede. To je bilo tako več dni za*; paredomia. Zvok kladiva je prenehal samo opoldne, ko je Anton zaprl prodajalno ter se je oddaljil vedno v isti smeri. Sosedje so ikmalu dognali, da je postal Anton nekako otožen in da ima v svoji delavnici čimdalje manj dragocenih predmetov, čeprav dela brez prenehanja. Vsi so ga obžalovali razven Petra. V najbolj skritem delu mesta je bila trgo-~ vinca, nad katero se je svetil napis: »Zlate škar-' je.« Videlo se je takoj, da je to delavnica kroja-" Čeva. Nekaj časa sem ni bilo v njej nikogar, ki bi delal, razen malega rokodelca Tita. Sem je . prihajal Anton vsakega dne. Krojač ni bil nihče " drug nego njegov oče. »Mojstru je danes bolje«, je rekel Tit sedem dni po prvem Antonovem posetu. »Mestni načelnik, ki je hotel mojstra spraviti v zapor, je bil danes tu in je naznanil mojstru, naj bo brez; skrbi in da mu ni treba v zapor, 'ker ste plačali ? del dolga za svojega očeta.« !| »Načelnik je bil zelo dober«, je menil Anton.i| »Dal mi je dovolj časa, da izplačam dolg svojega . očeta. Še en mesec, pa bo vse poravnano. Ti, Tit,,; si dober fant, na tebe ne bom pozabil.« f, Dalje sledi. : Medvedek. (Povest v slikah.) 45. Miško ua begu. Miško skoči pri oknu. Na tleh je. Oči mu iskrijo od radosti. »Hvala! Hvala! dragi mi miški. Vama gre zahvala, da sem prost.« Tečc na vso moč. Niti ozreti se ne utegne. Mis.i le na to, da bi bil čim preje doma. 46. Iznenadenje. V trenutku, ko je pobegnil Miško, se pojavita orjak in čarovnica. Oba sta vesela. Carovnica vzamc kljuc, a iko odklene vrata, grozno krikne. Miška ni več bilo v ikoči. (Dalje sledi.) ¦?'.<#>*# .•^SU-. iHii