POŠTNIN

LACANA

liOT'

VINI.

★

knjižnica v Ljubljani

MCMXXXVI LETNIK III ŠTEVILKA ‘t

IZHAJA ČETRTLETNO. LETNA NAROČNINA DIN 60—

MESTNA
ELEKTRARNA
LJUBLJANSKA.

V svoji prodajalni na Mestnem trgu 2
ima bogato nalogo lestencev, namiznih
svetilk, grelnih aparatov, likalnikov,
motorjev in električnih štedilnikov,

Žarnic in sploh vsega električnega
materiala. Z,&  popolnoma elektrifici¬
rana gospodinjstva nudi električni tok
po izredno nizkih cenah

Posebna cena

za ogrevalnike vode na nočni tok
(60 par za kilovatno uro)

Izvršuje vse električne instalacije Za  luč
in moč najsolidnejeinpo najnižjih cenah

Ravnateljstvo Mestne elektrarne: Ljubljana, Krekov trg 1 o

Prodajalna A/lestne elektrarne v Ljubljani, Mestni trg z  (magistr. poslopje)

KRONIKA SLOVENSKIH MEST

ŠTEVILKA 4 V L J U B L J A N I, MESECA DECEMBRA 1936

LETXIK m

OB STOLETNICI LJUBLJANSKE KAZINE

(Konec.)

DR. IVAN LAH

14. Kdor hoče stopiti v društvo, naj javi svojo željo
po kakem članu direkciji; po posvetovanju s štirimi
rednimi člani ga bo direkcija obvestila glede spre¬
jema s tem, da mu pošlje že podpisana društvena
pravila.

15. Vsak član plača pri sprejemu v društvo pose¬
ben prispevek deset goldinarjev in potem v začetku
vsakega polleta redno članarino 7 goldinarjev 30 kraj¬
carjev. član, ki pristopi med letom, plača redno čla¬
narino za ono polletje, v katerem je vstopil.

(NB.r Tiskana pravila imajo pri tej točki par po¬
pravkov: poseben prispevek je znižan na 5, članarina
na 7 gold. na trimester, kar bi pričalo o tem, da je
vlada hotela zabraniti, da bi društvo postalo središče
same denarne aristokracije, o čemer pričajo tudi na¬
slednje točke pravil.)

16. Ker je harmonija med člani temelj vsake, torej
tudi te družbe, si ne sme prisvajati noben član, naj
bo katerega koli stanu in dostojanstva, v društvenih
prostorih kakršno koli prednost pred drugimi člani.
Tu je odpravljena vsaka prisiljena etiketa in je vse
priznavanje dostojnosti navezano le na to, kar je
običajno pri vseh izobraženih, med seboj neodvisnih
in skromnih ljudeh.

17. Ako član prostovoljno izstopi iz društva, mora
to sam pismeno javiti direkciji.

18. člana, ki namenoma greši proti društvenim
pravilom, ki moti društveni mir z žalitvami proti
svojim sočlanom, naj direkcija najprej prijazno opo¬
zori, potem pa, če je opozorilo brezuspešno, naj ga
pismeno obvesti, da ga društvo kot sočlana več nc
potrebuje.

19. (Govori o plačevanju članarine.)

20. Ker je gospodom častnikom slavne armade za¬
radi izprememb v garnizijah in zaradi stalne negoto¬
vosti njihovega bivanja v mestu formalen pristop
skoraj nemogoč, naj bodo gospodje častniki v svojih
uniformah in častnih odlikovanjih sprejeti kot gostje,
kadarkoli pridejo v društvo in z vsem spoštovanjem
in v prepričanju, da ima ta častitljivi stan posebno
lastnost, da zna ceniti gostoljubnost in jo tudi sam
izkazovati.

21. Tujci, t. j. vsi oni častivredni možje, ki ne sta¬
nujejo tu in niso člani društva, naj bodo, če jih
vpelje kak društveni član, kot gostje sprejeti z vsem
spoštovanjem, ki jim gre.

22—25 (govori o društvenem imetju).

Kazinski izvod teh pravil ima podpise: Franc Galle,
Fr. Weber, dr. Russ, prof. Richter.

Dimitz pravi o tej kazini, da je nastala po prizade¬
vanju trgovca Franca Galleta  in da je to prvo društvo
z lastnimi pravili. Pravila so bila sprejeta dne 25. fe¬
bruarja 1810 na zboru v gledališki kazini in gene¬
ralni policijski komisar Toussaint,  ki je bil znan kot
»neutrudno delaven mož za blagor ljubljanskega me¬
sta«, jih je takoj predložil generalnemu guvernerju,
ki jih je že 30. marca potrdil s pripombo, da maršal
Marmont  z radostjo pozdravlja ustanovitev tega dru¬
štva, češ da bo gotovo ljubljanski trgovini v korist  in
da bo zbližalo med seboj ljubljansko prebivalstvo.
Načela, ki se kažejo v pravilih kot temelj društva, so
taka, da morajo pridobiti naklonjenost Njegove ekse-
lence (Marmonta). Dne 22. aprila je bila otvorjena
nova kazina na Glavnem trgu  v prvem nadstropju
hiše št. 8. Zanimivo je, da je imelo društvo v toliki
meri podpirati domačo trgovino in da je imelo v njem
vojaštvo tako častno mesto. Ljubljanski nemški ted¬
nik je pozdravil ustanovitev društva z besedami, da
moremo »od njega opravičeno pričakovati najboljših
uspehov za trgovino, za družabno življenje, za iz¬
obrazbo in za zbližanje meščanstva, ki je bilo že dalje
časa zanemarjeno«.

O živahni društveni delavnosti te francoske kazine
priča to, da je imela 1. 1813. — pred odhodom Fran¬
cozov — 178 članov.

Ker v tej dobi še nimamo časopisja, ki bi tako
točno beležilo društvene dogodke in prireditve kakor
dandanes, imamo le malo poročil o nadaljnjem delo¬
vanju ljubljanske kazine. Ljubljana, ki jo je Napo¬
leon povzdignil v glavno mesto Ilirije, je bila tudi po
dunajskem kongresu 1. 1815. še glavno mesto ilir¬
skega gubernija in Napoleonovi zmagovalci so ji iz¬
kazali celo svoje priznanje s tem, da so 1. 1821. pri¬
redili v nji svoj kongres.

KRONIK A

201

življenje na našem jugu se je začelo v tem času
nenavadno nemirno gibati, vstajala je mlada Italija,
in Avstrija se je pripravljala na odločilen boj, da
obdrži pod svojo oblastjo pokrajine, tako polne zgo¬
dovine, lepote in bogastva. Ljubljana je bila na pragu
teh pokrajin. Naraščajoče trgovinsko življenje v Trstu
je pospeševalo tudi njeno bogastvo, saj se je pomno¬
žil njen promet z morjem, že za kongresa se je
skušala olepšati. Ko je po 1. 1820. prevzel njeno vod¬
stvo župan Hradecky,  je nastala zanjo nova doba
dela in napredka, ki je navdušila našega pesnika
Prešerna,  da je ob 251etnici županovanja Hradeckega
(1. 1845.) zapisal sledeče besede, ki jih čitamo v pri-
godnici njegovi:

Up najpredrznejši si spolnil z deli,
ki jih pred hitrih let valov tegoto
Emone bodo letopisi oteli.

Pregnal iz zastavnih bukev si temnoto,
pod težkim ključem bogatin ne hrani
zakladov z nezaupljivo strahoto.

Pred mnogo si hranilnico Evrope
jo nam oskrbel ti s tovar’ši, ktera
odvrača revščino in nje nastope.

Brijareja storočnega si vkrotil,

za čast in prid in blagorstvo Ljubljane.

Ljubljane, ljubice nebes in sreče ...

Kak tvoje je bilo srce goreče
močvirje vekoletno je pregnano,
meglo slovo si vzet od nas zarotil.

Z mostovi zaljšaš novimi Ljubljano,
bogastva vire nove ji odpiraš,
srce za celo je deželo vžgano.

Tako je rasla po kongresu Ljubljana v blagostanju
in dobivala nove zgradbe in ustanove. Poleg višjega
uradništva je bila v mestu močna garnizija — od
gospode je imel tudi navadni meščan, posebno pa
polmeščan v predmestjih svoj zaslužek in dobiček.

V začetku 30tih let vidimo sploh pri nas na jugu
v vseh treh naših današnjih prestolnicah nenavaden
porast narodnega meščanstva, močne začetke na¬
rodne kulture in prodiranje preporodnih idej v višje
meščanske kroge. (Začetki nar. časopisja, potreba

Kongresni trg okoli 1.1850.

višje družabne kulture, pokret mladine, ustanavlja¬
nje društev itd.) Posebno trgovski stan je dobival
zaradi živahnega prometa vse večji razmah. (Ni slu¬
čaj, da sta predlanskim dve ugledni ljublj. tvrdki
slavili svojo stoletnico.)

Tako mesto ni moglo biti brez družabnega središča,
dasi so v tej dobi bile meje med posameznimi stanovi
in družabnimi krogi še ostro začrtane. Tudi  u iej dobi
je zbirala kazina svoje člane.  Društvene prostore je
imela v Lepušičevi hiši v Gosposki ulici. Tiskani se¬
znam članov za 1. 1828. navaja 111 članov, ined njimi
nekaj znanih imen iz višjih vrst ljubljanske družbe
(plemiških, cerkvenih, uradnih, vojaških i. t. d.). Naj
naštejemo nekaj važnejših imen po stanovih:

Iz plemstva: pl. Apfaltern Al., grof Auersperg Ben.,
grof Coronini Mih., grof Hohemvarth Fr., grof Thurn Jos.,
veleposestniki: Galle Fr., Rudesch Ant. in Jos., Savin-
schegg Andr., Terpinz Fidelis, Zois Ant. in Kar.; trgovci:
Candutsch Gašp., Deschmann Mih., Flek Ben., Haymann
Luckmann Jos. in Karoli, Piller Ser., Reclier Nik., Rei-
Mojzes in Sim., Kantz Krist., Kaus Jos., Lederwasch Nik.,
nisch Mih., Schmidt Ferd., Seunig Jos., VVutscher Fr. in
Jan.; posestniki: Clementschitsch Jos., Mulle G., Paglia-
rucci Mih. in Sigm.; knjigarnar: pl. Kleinmayer Ig.;
steklar: Zeschko Fr.; apotekarja: Gromadzky Fr., \Vagner
Jos. Frid.; župan: Hradeczky Jan. Nep.; pravniki in ad¬
vokati: dr. Baumgarten Leop., dr. Debelak Ant., dr. Eberl
Lovr., dr. Koller Andr., dr. Legat Andr., dr. Naprett Andr.,
dr. Oblak Jan., dr. Paschali Jan., dr. Repeschitz Fr. Ks.,
dr. Russ Luka, dr. Wurzbach Maks.; zdravniki: dr. Kogel
Bern., dr. Lippich Wilh. (mestni fizik), dr. Pfandl Jak.,
dr. Pober Ant., dr. Zhuber Jan., dr. Verbitz Jan.; profe¬
sorji: Binder Ig., Heinrich Fr., Dollar Jur., Martinack
Luka, Melzer Ant., Ramousch Tom., Repitsch Elija, Schulz
Leop., pl. Strassnizki; duhovniki: Hladnik Fr., gimn.
prof., Jerin Urban, kan., prof. šol. nadz., Jellouschegg Fr.
Ks., kat., Pochlin Krisost., mestni župnik, Suppan Jur.
kan.; uradniki: Collister Mat. lic. bibl., Crischanigg Sim.,
subst., Kumar Ig., rač. svet., pl. Lehman Jan., okr. kom.,
Luschin Fr. Ks., rač. ofic., Nadamlenzky Sim., naddavkar,
Pradatsch Jan., adj., Pregel Mih., kontr., pl. Cremerstein
Fr., gub. sekr., Thomas Jos., aprov. urad., Ullepitsch Fr.
Ks., okr. kom., Uranitsch Ig., prot., Urbas Ant., kane.,
Wassitsch Ant., kontr.; mestni in dež. svetniki: Ribessl
Ig., Snoy Kris. Ferd., Stoger Kar.; privatni uradniki: Vo-
gon Mih., oskrb., Webers Flor., oskrb., Zenker Jak.

Ta imena in stanovi nam predočujejo, kakšna je
bila višja ljubljanska družba 1. 1828.

Kazina je bila v tej dobi pač bolj čitalnica in igral¬
nica brez velikih plesnih in družabnih prireditev. Po
1. 1880. se začenja med ljubljanskim meščanstvom
živahnejše družabno življenje. To se je čutilo takoj
tudi v kazini. Tiskani seznam iz 1. januarja 1. 1833.,
ki se hrani v arhivu kazinskega društva, izkazuje
87 članov, večina imen je iz 1. 1828. Novi člani so n. pr.

dr. Burger Mat., adv., Dimitz Fr., rač. svet., Kudlich
Ant., rač. ofic., Pawesch Lud., kam. svet., Petrucci Peter,
prof., Praprotnik Jak., kanonik, grof Sauran Ženo, gub.
svet., Schiwitz, rač. svet., Schmalz, krim. aktuar, Schmid-
hammer, pol. dir., grof Stubenberg Leop., gub. svet.,
Skribe J., G., trg., Supantschitsch Jos., trg., Verner Joh.,
pos. cukrarne, Vidmar Bart., teol. prof., Zhop Mat., c. kr.
lic. bibliotekar.

Toda prav v tem letu je moralo biti društveno živ¬
ljenje zelo živahno, ker je iz tega leta ohranjena spo¬
minska knjiga, v kateri so na finem papirju tiskana
pravila, nato pa seznam onih članov, ki so to leto
vstopili, z lastnoročnimi podpisi. Ta seznam obsega
2.97 rednih in 36 izrednih članov.  Lahko rečemo, da

202

KRON

K A

se je to leto izvršila popolna reorganizacija društva,
ker so bila sestavljena nova pravila in najdemo ined
člani skoraj vse uglednejše osebe tedanje Ljubljane.
V tiskanem seznamu, ki nosi datum »ob otvoritvi
7. januarja 1834.« (taki seznami so izhajali potem v
isti obliki do konca) je naveden odbor in članstvo.
Odbor predstavljajo sledeči gospodje:

Protektor: eksc. Jos. Cam. pl. Schmidburg  (cel na¬
slov obsega 8 vrstic, med drugim tudi »guverner v kra¬
ljestvu Iliriji«).

Direktor: Karol grof Welsperg  - Ilaitenau in Primor,
c. kr. kom. in dvor. svetnik.

Direktorjev namestnik: Sicard Leop.,  gub. svetn. in
pol. dir.

Odbor: dr. Burger Mat.,  adv., Codelli Ant.,  c. kr. gub.
in prež. sekr., Galle Franc,  velepos., Hradeczkg Jan. Nep.,
župan, Paivesch Lud.,  c. kr. kom. svet., Pradatsch Jan.,
c. kr. gub. eksp. dir., grof Sauran Ženo,  gub. svetn., član
kmet. dr., grof Thurn-Valsassina Jos.,  c. kr. gub. sekr.,
Tschopp Anton,  c. kr. dež. svetn., Wagner Jos.,  gub. svetn.,
grof Welsersheimb Leop.,  gub. svetnik, dr. Zhuber Jan.,
zdravnik in prof.

Blagajnik: Skribe Jan Georg,  trg.

Med člani najdemo sledeča imena: Achtschin Ant.,
rač. vod., grof Aichelburg Ferd., gub. sekr., Aichholzer
Jos., trg., grof Barb Oto, grof Blagay Rih., Brandstetter
Dom., okr. kom., Broschek Leop., rač. kontr., Bubanovich
Fr., upr., Burger Luka, st. prošt., grof Deym Alb., eksc.
pl. Erberg, taj. svet. in kom., Fister Anton, stol. kaplan,
dr. Gerbetz Lud., Gozzani Jan. Nep., kom., Griinschutz
Ed., konc. prakt., dr. Hladnigg Jurij, konc. prakt., Hudez
Jos., gub. konc., Jabornig, c. kr. kontr., Jalen Simon, trg.,
Jenko Tom., dež. svet., Jurkowitsch Jos., upr., Kappus
Daniel, viš. upr. kane., Kastelitz Mih., bibl. skriptor, dr.
Kautschitsch Mat., Kersnik Jan. Bapt., lic. prof., Koss
Henr., konc. prakt., Kranz Kar., tov. dir., Krisper Ant.,
trg., Krobath Blaž, adv. in sod. adv., Kunschitz Lovr.,
dež. svet., Langus Mat., akad. slikar, baron Lazzarini Fr.
in Lud., Ličen Andr., reg. dir., grof Lichtenberg Ed., pl.
Mac Neven o’Kelly, gub. sekr., Mallitsch Andr., posest.,
Mallner Andr., trg., Maren Jan., hiš. pos., Matintschitsch
Jos., trg., Mayr Jos., lek., dr. Melzer Raimund, zdravnik,
Moschitz Jan, trg., Miihleisen Jan. Nep., trg., dr. Nagy
Lud., zdrav., dr. Nathan Leop., mag. kirurg, Nepozitek
Jur, gub. kane., dr. Orel, prav., dr. Oviazli Blaž, adv,.
Pachner Kar., trg., Pessiak Sim., trg., Pousche Al., konc.
prak., dr. Preschern (brez imena), Katoliška, pol. konc.
prakt., Ruppert Mat., apel. svet., Russ Luka, adv., Samassa
Ant., mag. insp., Sarnitz Seb., gub. konc., Sauer Jos., trg.,
Schantl Fr., trg., Scherantz Mih., reg., Scheuchenstuel
Ant., gub. svet. in kom. prok., Schneditz Jan., gub. svet.,
Schonta Jos., okr. kom., Schreyer Jos., trg., pl. Schrey
Jos., kom., Sivkovich Jan. pl., gen. maj., Smole Mih., po¬
štar in trg., Smole Andr., pos., Sparovitz Jos., trg., Stare
Jos., trg., Szarkotich Mat., dež. sekr., dr. Tuschek, zdr.,
Urschitz Ed., tov. urad., Varga Ant., pl. Szigeth, resp.,
Vessel Jan. Nep., pis. dir., Vetler Krist., rač. svet., Viditz
Aug., okr. blag., Nj. mil. Ant. Al. Wolf, gub. svet. in knezo-
škof, Zaruba Jan., pl. Oroszova, okr. kom., i. dr.

Med izrednimi člani so sami častniki.

Ta ljubljanska družba nas tem bolj zanima, ker
se nahaja med njo tudi naš pesnik, ki se je lastno¬
ročno podpisal v pisani seznam članov, toda drugače,
kakor ga je zapisal tajnik. Z njim vred najdemo med
člani kazine tudi oba druga glavna stebra »Kranjske
čebelice« Matijo čopa in Miho Kastelica. Tudi Pre¬
šernov prijatelj Smole je že to leto med člani.

Nepotrebno je danes vprašanje, kako je mogel biti
Prešeren kazinot. Kakor vidimo, je bilo to edino dru¬
štvo. kjer se je shajala ljubljanska boljša družba. Da
je bila vsa ta družba na zunaj nemška, se je razu-

J.V. Hradecky, župan ljubljanski

melo samo po sebi, dasi ni imela onih protislovenskih
namenov, ki so se v nji pokazali pozneje. Do ločitve
višjih duhov v Ljubljani ni prišlo tako kakor v Za¬
grebu, kjer so si Ilirci ustvarili svoje družabno sre¬
dišče proti madžaronski kazini. Ta ločitev duhov se
je izvršila v Ljubljani mnogo pozneje. Celo ko so
Slovenci imeli že (od 1. 1861.) svojo »čitalnico« (na¬
sproti kazine v Souvanovi hiši), so še vedno hodili v
kazino, šele odločni boj po 1. 1867. je popolnoma ločil
duhove.

Zato ni čudno, da najdemo 1. 1834. še vse naše
inteligente v tej družbi in da tudi naslednja leta na¬
hajamo še mnogo znanih imen med člani, n. pr.
1. 1834. Blasnik, Stelzich i. dr., 1. 1835. Scheuchen¬
stuel ml., Maler, Souvan, 1. 1836. gospa Primic, Costa,
kot izredni Korytko.

Oglejmo si nekoliko pravila društva Kazine,  da
bomo razumeli, kaj je bila kazina tedanji družbi.

Namen in organizacija društva:

1 .

Vsakdo, ki hrepeni po višji izobrazbi, čuti potrebo,
da se seznani z zanimivim čtivom o znamenitih do¬
godkih iz političnega in literarnega sveta, in da stalno
zasleduje vse, kar prinaša čas s seboj najvažnejšega;
nič manj pa ne čuti vsakdo, kako blagodejno vpliva
izprememba, ko zamenja resno poslovno delo z dru¬
žabno zabavo razne vrste v krogu dostojno veselih
ljudi.

KRONIKA

203

Zadovoljiti tem potrebam s kolikor mogoče malimi
stroški za posameznika je namen kazinskega društva
v Ljubljani.

Ta namen dobi svoj višji cilj s tem, da to družabno
društvo izobražencev tega kraja služi tudi pospeše¬
vanju vsega dobrega in občekoristnega za vzbujanje
in širjenje zvestega čuvstvovanja za cesarja in domo¬
vino, za udejstvovanje na polju dobrodelnosti za
trpeče sobrate v slučaju nesreče in potrebe.

2.

Da svoj namen kolikor mogoče v polni meri dose¬
žemo, bi bilo želeti, da bi bili vsi izobraženi prebi¬
valci tega mesta zbrani v tem društvu. Toda glavna
zahteva takega zbirališča — to je primeren društven
lokal — se ne da vedno v poljubni velikosti dobiti in
zato mora biti število društvenih članov ljubljanske
kazine odvisno od društvenih kazinskih prostorov.

Skušnja nam bo prinesla tudi sredstva, da bomo
mogli določiti ono najvišje število društvenih članov,
ki jih morejo vase sprejeti kazinski prostori, da ne
bi s tem, če bi jih preveč napolnili, onemogočili sploh
one namene, ki jim naj društvo služi.

3.

Vsak izobraženi prebivalec tega mesta ali tujec,
brez razlike stanu, je do določenega na j višjega šte¬
vila lahko sprejet kot član kazine.

4.

V kazini imajo vsi člani enake pravice in dolžnosti,
ki jih določajo pravila.

Dostojnost in prava olika, ki je bistvena lastnost
vsake družbe izobraženih mestnih prebivalcev, bosta
ona ozka vez, ki bo družila vse dele v prijateljsko
družabno celoto.

5.

Kazina sestoji iz rednih in izrednih članov.

Stalni so oni člani, ki imajo stalno bivališče v
Ljubljani, n. pr. v Ljubljani službujoči uradniki, ho-
noracijori in meščani, potem c. kr. vojaštvo, v ko¬
likor spada ad militiam stabilam ali upokojencem; in
končno tudi taki zunanji gostje, ki žele biti sprejeti
kot redni člani.

Redni člani tvorijo glavno jedro društva — oni so
skupni lastniki društvenega imetja in zato imajo
tudi dolžnost izpolnjevati obveznosti, ki jim jih dru¬
štvo nalaga.

Izredni člani so oni, ki nimajo stalnega bivališča
v Ljubljani, ampak se morejo le za nekaj časa ali
v presledkih udeleževati društvenega življenja, n. pr.
veleposestniki, duhovniki, uradniki z dežele, tujci, ki
se za nekaj časa v Ljubljani zadržujejo.

Izredni člani nimajo pravice do društvenega imetja.
Gospodje oficirji, ki so v aktivni službi, od stotnika
navzdol, naj bodo vpisani zaradi nestalnosti njiho¬
vega bivanja med izredne člane.

Tisti od gospodov oficirjev, razen ravnokar ome¬
njenih, ki imajo v Ljubljani stalno bivališče, ne
morejo biti v kazinskem društvu drugače kakor redni
člani.

6 .

Kdor hoče pristopiti kot član v kazinsko društvo,
mora javiti svojo željo ustno ali pismeno enemu od
direktorjev ali enemu iz vodilnih odbornikov in dobi

od direktorija odločitev glede svojega predloga. Tudi
dame morejo biti članice društva.

Vsakemu članu je na prosto voljo dano, da po
določbah § 25 izstopi iz kazinskega društva. Ako
reden član izstopi, preminejo vse njegove pravice do
skupnega društvenega imetja.

7.

Ako bi razmere kdaj privedle do razpusta kazine,
je vse kazinsko imetje namenjeno za točno ureditev
vseh društvenih obveznosti. Kar bi po tej ureditvi še
ostalo, naj se razdeli tako: literarne stvari naj pripa¬
dejo licealni biblioteki, vse drugo pa naj se porabi
za kak obče koristen namen.

Ker je društvo v 1. 1833. in 1834. tako naraslo, se
je odbor lotil že davno aktualnega vprašanja, da po¬
skrbi društvu nove prostore in, ker takih primernih
prostorov v Ljubljani ni bilo, se je odbor odločil, da
postavi novo zgradbo, v kateri se bo moglo društvo
v bodočnosti nemoteno razvijati.

Zapisniki o teh sejah se nam niso ohranili, pač pa
jasno razvidimo vse načrte kazinskega odbora iz
»projekta«,  ki ga je odbor razposlal med člane in se
en izvod še hrani v arhivu kaz. društva. (Med vojno
so vojaki mnogo kazinskega arhiva pokurili v pečeh.)

Poziv kazinskega društva se glasi:

Projekt

za zgradbo kazinskega poslopja v Ljubljani

Z živim zadovoljstvom je direkcija kazinskega dru¬
štva doznala, da se ji je posrečilo zadovoljiti v tem
letu opravičene zahteve društvenih članov in jim
nuditi to, kar so od društva pričakovali.

Pri zadovoljnosti, ki se kaže na vseh straneh, ne
moremo dvomiti o tem, da bo društvo še naprej ob¬
stojalo, saj nudi za neznaten letni prispevek članom
estetičen življenjski užitek, ki ni v nikaki primeri
s svoto, ki jo plačajo.

Jasno je, da se morejo stroški za razne zabave, ki
jih nudi kazina, kriti le pri velikem številu članov.
Zato je direkcija z veseljem opažala, kako rase pri¬
znanje za njeno delo, pa tudi število članov, ki se
vedno bolj množi v društvu. Kmalu pa se je tudi pre¬
pričala, da sedanji prostori, ki so bili prvotno na¬
menjeni le malemu številu članov, sedanjemu raz¬
voju društva ne morejo več zadostovati. Kdor je
stopil v plesno dvorano ob priliki kakega konverza-
cijskega večera, je bil gotovo do dna duše o tem pre¬
pričan: prostor za igralnice je navadno mnogo pre¬
tesen; tudi dohod do njih je zelo neroden; neprijetno
je poleg tega, da je čitalnica ločena od konverzacij-
skih sob, kar je za sedaj nujno potrebno. Ker so
prostori premajhni, je v tem tudi vzrok, da društvo
ne more tako vsestransko delovati, kakor bi to želelo
ravnateljstvo in članstvo.

Direkcija je torej smatrala za svojo prvo in nujno
dolžnost, da odpravi te slabe razmere in da temu,
kar je doslej ustvarila in za kar je žela priznanje v
plačilo, položi stalne temelje. Sedanji kazinski pro¬
stori se ne dajo preurediti tako, da bi odgovarjali
svojemu namenu. Kar se je dalo doseči, se je že
storilo in sicer z ne malimi stroški; kako drugo hišo

204

KRONIKA

v sredini mesta, ki bi nudila društvu dovolj prostora,
ni bilo mogoče najti.

Ako pomislimo, da za sedanje tako utesnjene pro¬
store plačamo precej visoko najemnino, da se bo po
preteku štirih let, ko poteče naša pogodba, mogoče
ta najemnina celo povišala in da bodo, če ostanemo
dalje časa v teh prostorih, nastali precejšnji po¬
pravni stroški; v slučaju, da nam odpovedo, pa bi
težko našli primerno poslopje, ki bi ga itak morali
šele prilagoditi za društvene potrebe; če nadalje pre¬
udarimo, da so stroški, ki jih izdamo za adaptacije,
za društvo popolnoma izgubljeni, in da za te stroške
in letno najemnino vsako leto porabimo vse, kar nam
ostane od kavarne, da torej društvo nikoli ne bi smelo
upati, da si ustvari svoje lastno premoženje, smatra
direkcija, da ne more z ničemer bolj dokazati svo¬
jega iskrenega prizadevanja za društvo, kakor s pred¬
logom, da se sezida lastno kazinsko poslopje, s čimer
bi društvo najlažje premagalo prej omenjene nedo-
statke in bi si obenem postavilo temelj za lastno
imetje, s čemer bi doseglo tudi prvi pogoj za popolno
samostojnost, ki si jo vsi želimo.

To poslopje bi se zgradilo na nezazidanem prostoru
na severni strani Zvezde.

Ta prostor je last naše mestne občine in bi se dalo
brez težave doseči, da bi ga mesto prepustilo društvu;
poleg tega je ta prostor kar najbolj primeren, da se
na njem zgradi tako društveno poslopje, ker leži v
sredi mesta, je svetel in zračen ter ima zdravo lego;
je od vseh strani dostopen in se ni bati kakih sitnosti
od strani sosedov. Poslopje v takem kraju bo imelo
tudi večjo vrednost, s čimer bo podana večja garan¬
cija za deležnike. Jasno je tudi, da bo tu namera¬
vana hiša v okras mestu in da bo poleg stoječa
Zvezda s tem, da bo stalo ob nji društveno središče,
postala stalno kraj zabave in razveseljevanja.

Kazinsko poslopje bo imelo poleg potrebnih kleti
in drvarnic pritličje in dvoje nadstropij.

V pritličju bo urejena kavarna in gostilna za širše
občinstvo, ki se bo dajala v najem. V kavarni bo ve¬
lika soba za biljar z dvema biljardoma, dve igralni
sobi, kuhinja in potrebna stanovanja za kavarnar-
jevo služinčad. Za gostilničarja mora biti prirejenih
nekaj sob za gostilno in stanovanje s kuhinjo in
shrambami.

Prvo nadstropje je določeno samo za kazinsko dru¬
štvo. V tem nadstropju bo: velika biljardna soba z
dvema biljardoma, dve jedilni in kadilni sobi, ku¬
hinja, dve čitalnici in velika dvorana za 400 oseb,
dve igralni sobi za nekadilce in dve jedilnici; vse sobe
naj bodo po možnosti med seboj v zvezi. Tudi stano¬
vanje za kustosa bi bilo najbolj primerno v tem nad¬
stropju. Drugo nadstropje naj bi se tako uredilo, da
bi se lahko oddalo stanovanje, a ne več ko dvema
družinama.

Poslopje mora biti tako zidano, da bi v primeru
potrebe lahko preneslo tudi tretje nadstropje.

Da bo poslopje popolnoma odgovarjalo svojemu
namenu, da bo solidno in okusno zgrajeno in da
bodo prostori primerno urejeni, bo društvo pozvalo
več tukajšnjih in zunanjih arhitektov, da napravijo
z ozirom na stavbišče, velikost in potrebe društva na¬
črte in jih pošljejo s proračuni odboru, ki si bo med
njimi izbral najboljšega. Sprejeti načrt bo primerno
nagrajen, drugi se bodo na zahtevo vrnili.

Kazina okoli 1. 1850.

Stroški za zidavo kazinskega poslopja bi znašali
okoli 40.000 gld., ki jih bomo skušali zbrati z izdajo
400 deležev po 100 gld.

Kazinska direkcija vabi spoštovane člane in druge
mestne prebivalce, ki jim olepšanje Ljubljane ne
more biti deveta briga, da to podjetje podpro in jih
prosi, da podajo svojo izjavo s tem, da primerno iz¬
polnijo tiskane blankete, ki so jih prejeli glede spre¬
jema in vplačila navedenih zadolžnic in jih čim prej
vrnejo in javijo direkciji, da bo mogoče napraviti
nadaljnje ukrepe za izvršitev načrta, ako bo našel v
javnosti zaželeno podporo.

V nadaljnjem govori poziv o pravilih in pogojih
glede vplačevanja, upravljanja in izplačevanja de¬
ležev (v 20 točkah). Zadnja točka določa, da se bo
zgradba začela spomladi prihodnjega (1835.) leta in
da bo slavnostno otvorjena 4. oktobra 1836. »v pro¬
slavo godu Nj. Vel. našega najljubšega deželnega
očeta«.

Na to so naštete v 4 točkah koristi, ki jih bodo
imeli vplačniki od tako naloženega denarja.

Točka 4. določa, — ker društvo ne išče dobička —
da se bo preostanek dohodkov obrnil vsako leto v
kak »koristen namen n. pr. v podporo filharmonični
družbi, da bo ustanovila (postavila) glasbeno šolo,
ali pa ustanovitev mestne godbe, za podporo gleda¬
lišča ali kake druge javne ustanove«.

Končno pravi direkcija, da pričakuje obilnega od¬
ziva, ker bo članstvo s tem » okrasilo mesto z lepim
poslopjem, postavilo samo sebi trajen spomenik in
potomcem pokazalo, kaj zmore skupnost, če ima
dobre namene in hoče služiti koristi in zabavi.«

S temi načrti je stopila pred 100 leti direkcija ka¬
zine pred ljubljansko meščanstvo. Javnost se je od¬
zvala na poziv kazinske direkcije tako, da se je moglo
z delom takoj začeti in da je bilo poslopje 1. 1837.
dokončano, število članov je v naslednjih letih še
naraslo in tako je postala kazina za dolga leta edino
središče ljubljanske višje družbe.

O tem nam priča porast članstva, kakor ga izka¬
zuje »Statuten- und Matrikelbuch« po 1. 1833. Leta

1834. je priraslo 33 rednih in 8 izrednih članov, leta

1835. 23 rednih, 49 izrednih; leta 1836. 41 rednih, 13
izrednih; 1. 1837. 46 rednih, 53 izrednih; leta 1838.
rednih 63, izrednih 42. Od tega leta preneha seznam

KRONIKA

205

članov z lastnoročnimi podpisi v tej knjigi. Med zad¬
njimi izrednimi člani t. 1. je šentviški župnik Blaž
Potočnik.

Naravno je, da v družbi niso vladale vedno one
idealne razmere, ki so jih obetali voditelji v svojem
projektu in ki o njih govori § 4. društvenih pravil.
Nadutost višje gospode v tej dobi je splošno znana
in družabne razlike se niso dale kar tako premostiti.
Dolgi naslovi pričajo o velikih razlikah med člani
višje in nižje vrste, birokrati in aristokrati so imeli
povsod prvo besedo, plese in družabne prireditve je
pokrilo častništvo iz vseh kotov stare monarhije.

Zato je Prešeren — četudi je bil član — najbrže
le malo zahajal v kazino. Med Člani ga najdemo le
prva leta; to so obenem leta njegove borbe za Julijo,
ki jo je gotovo videl tudi na kazinskih prireditvah,
dasi jo je včasih tudi zaman iskal.

»...  V oknu domačije ne da te najti, luč ti ljubezniva
v gledišču, na sprehodih sreča kriva, ne v krajih, kjer
plesalk vrsta se vije.«

Nič čudnega ni, da je pesnik vzel na piko kazino
in njeno družbo in jo v svoji »Nebeški procesiji« del
med one limanice, ki jih je nastavljal satan prepo-
božnim in prepoštenim Ljubljančanom:

Zidat’ vdihne jim kazino,
kaj da je ime pove,
žensko, moško tam mladino
z materami vred kaze.

Istotako je postavil kazino na čelo hudičevih hiš:

»Hiše: kazino, redut, koloseum in z njimi teater, ima
strelišče hudič svoje si cipce lovit.«

In končno je posvetil kazini tudi svojo »Zastavico«,
ki je edina te vrste v njegovih pesmih. Z njo nam še
najbolj odkrito pove svoje mnenje o kazini in kazi-
notih. In to njegovo mnenje je bilo veljavno vse do
svetovne vojne, ko je kazina čimdalje bolj postajala

zbirališče »napetih štul« in se zabarikadirala s pra¬
vili proti prilivu slovenskega meščanstva, s čimer je
dobila značaj najbolj nemške trdnjave, ki je padla
šele obenem z državo, kateri je služila.

Zastavica

Šestero črk je zvezanih tako,
da, če zapored ena odleti,
vendar ostanek prazen glas ne bo,
ampak pomembo drugo zadobi;
beseda laška je z vsemi šestimi
in taka tudi s črkami  petimi,
latinska s štirimi je, kranjska s tremi,
in z dvema črkama je spet Kranjica,
pri vseh narodih je doma samica.

Kraj  je beseda s črkami šestimi,
s kater’ga hodi marsikdo s petimi,
ki ga spoznal boš po napeti štuli
in da le svojo to neumno tuli;
ako nadlego meni dela, z njim,
kar s štirimi črkami povem, storim.

Kar šest jih ne stori nikdar z ljudmi,
lahko store v sintaksi črke tri;
priganjam z dvema te, ak’ še se trudi
z uganko glava, samka se ti čudi.

Kraj je kazino, v katerem sedi marsikateri asino
(osel), ki pa je najbolje, da ga pri miru pustim (lat.
= sino), ino je veznik (in), ki lahko zveže med seboj
vse besede in stvari, česar kazina ni mogla storiti z
ljudmi, ker je izključevala nižje sloje; »no« priganja
počasnega ugibalca in »o« se čudi, če kdo te lahke
uganke uganiti ne more.

Vkljub temu, kar je bila kazina pozneje, vidimo,
da so imeli oni, ki so jo pred sto leti gradili, poštene
namene, da so postavili zgradbo, ki je še danes okras
Ljubljani, in po zaslugi gosp. Fr. Krapeža, ki je po
prevratu prenovil spodnje prostore, posebno s svojim
krasnim vrtom budila občudovanje mnogih inozem¬
skih gostov.

ZAŠČITE OTROK

OSNOVE SODOBNE
V SLOVENIJI

Salezijanski Mladinski dom na Kodeljevem
Ob zaključku svetovne vojne se je pokazala živa
potreba, da se ustanovi naprava, ki naj zbira mla¬
dino, ki nima doma zadostnega nadzorstva in je za¬
radi tega izpostavljena pohajkovanju, ulici ter s tem
združenim nevarnostim — telesnim in dušnim.

Ustanovilo se je zato proti koncu leta 1919. Društvo
za mladinske domove v Ljubljani.

Takoj po oblastveni odobritvi društvenih pravil se
je društvo lotilo dela ter pričelo staviti prvi Mladin¬
ski dom na Kodeljevem v Ljubljani. V ta namen je
izprosilo v last od Gospodarske komisije za stvarno
demobilizacijo ter od vojaške oblasti pet barak bivših
vojaških hlevov ob vojaškem oskrbovališču na Ko¬
deljevem. Zemljišče, na katerem so barake stale, je
bilo last Društva za bolne na pljučih, ki ga je oddalo
Društvu za mladinske domove v najem. Da se je dobil
material za adaptacijo, je bilo treba dve baraki takoj

VOJKO JAGODIC

podreti. Ostale tri pa so se popravile in priredile za
kapelico, gledališko dvorano in stanovanjsko barako.
Obsežno dvorišče se je nasulo in zravnalo ter prire¬
dilo za igrišče in telovadišče. Proti koncu novembra
1919 so se naselili v Domu salezijanci, katerim je
društvo izročilo vodstvo in oskrbo Mladinskega do¬
ma. Ko se je za silo priredila in opremila gledališka
dvorana, se je zavod dne 8. decembra 1919 slovesno
odprl z deško gledališko predstavo. Tako se je z
vztrajnim in nesebičnim delom iz zapuščenih barak
in razvalin dvignil hram —■ četudi skromen — za
vzgojo, izobrazbo ter nadzorstva potrebno deco. Te¬
meljni kamen novemu zavodu sta položila zgoraj
omenjena darovalca barak in pa družba sv. Vincen¬
cija Pavlanskega za prostovoljno oskrbo siromakov
in za varstvo mladine, ki je z znatnim darom prva
omogočila, da se je pričelo z delom. Pri početnih
delih je drage volje sodelovala vojaška komanda

206

KRONIKA

Ljubljane, zdravstveni referat dravske divizijske
oblasti in pa gradbeno ravnateljstvo v Ljubljani.
Podpirali so društvo pri početnih delih razni mla-
dinoljubi iz Ljubljane, Most in z dežele. Dečki —
domovci so sami pomagali pri ročnih delih. Deca in
mladež, ki je štela že do 250 glav in glavic, iz šem-
petrskega predmestja, iz Vodmata, Most, Sela in
Zelene  jame, se je zbirala vsak dan. Bili so to sred¬
nješolci, obrtni naraščaj, ljudskošolski otroci, ki so
prihajali v Dom, da so se pod skrbnim nadzorstvom
vzgajali, učili, ponavljali učno tvarino in izdelovali
šolske naloge, se pripravljali za deklamacije in gle¬
dališke predstave, obiskovali pevske in godbene vaje,
se zabavali, gojili telovadbo in športne igre. Najrev¬
nejša deca je dobivala v zavodu tudi prehrano.

Računski zaključek za leto 1921. je izkazal 290 tisoč
kron dohodkov in 200 tisoč kron izdatkov. K prejem¬
kom so prispevali ustanovni redni in podporni člani,
Vincencijeva družba, ameriški rojaki, ministrstvo za
socialno politiko, predsedstvo deželne vlade za Slo¬
venijo, poverjeništvo za socialno skrb, odsek mini¬
strstva za prehrano, škofijsko društvo za varstvo
sirot, Krščansko žensko društvo, gospodarski in de¬
narni zavodi ljubljanski in razni dobrotniki.

Toda v Mladinskem domu na Kodeljevem so se
začeli kmalu pojavljati nedostatki. Največje zlo se
je pokazalo v tem, da so pričele odpovedovati stavbe.
Leseni temelji so trohneli in barake so se usedale.
Zaradi tega se je Društvo za mladinske domove
vkljub neprilikam in težavam odločilo, da postavi nov
Mladinski dom. Društvo je kupilo na Kodeljevem
10.000 kv. metrov stavbišča in izdelalo načrt za stav¬
bo, ki naj bi stala 10,000.000 kron. Pričela se je ob¬
širna akcija za nabiranje prispevkov. Društvo je po¬
slalo svojega agilnega tajnika v Ameriko. Od tam so
si obetali največ pomoči. Odposlanec Društva je obi¬
skal vse slovenske naselbine, predaval, zboroval, pri¬
digal itd. Ob tej priliki so se izdajali letaki, ki so s
prepričevalno besedo prosili pomoči za otroke roja¬
kov v domovini. »Zdaj šele najhuje čutimo vse posle¬
dice petletnega vojnega požara! Najtežji udarec je
zadel otroke, mladino. Ta je tako podivjala, posebno
po mestih in večjih krajih, da je groza. Gorje cerkvi,
gorje narodu, ko ta mladina dorase! — Te dece je
na stotine in na tisoče.« — »Ne prosim zase — pro¬
sim za najbednejši in najnesrečnejši del našega na¬
roda, za stotine in tisoče ogrožene dece, ki se še niti
prav ne zaveda svoje brezdanje nesreče.« — In —
»kakršna je danes mladina, tak bo jutri ves narod.«

Društvo je pričelo izdajati tudi list za mladinsko
skrbstvo »Novi rodovi«, katerega pa je izšla samo
ena številka. Januar 1924.)

Leta 1924. je bilo že zbranih toliko sredstev, da se
je pričelo z zidavo novega doma, ki je bil leta 1925.
dograjen in blagoslovljen. Denar za zidavo je poso¬
dila Ljudska posojilnica. Ker pa se je Dom zidal v
najdražjih časih, so obresti tako narasle, da je prišel
dom leta 1929. na prodaj. V januarju 1930 je kupila
dom Salezijanska družba. In ker so postali salezijanci
tako gospodarji, so mogli razviti vsestransko sodelo¬
vanje. Ker ni bilo računati na podporo od strani on-
dotnega prebivalstva, ki je zelo siromašno, se je
otvoril tudi kino, kot izdaten vir dohodkov.

Vsako leto prireja Salezijanski dom božičnice in
podpore revnim otrokom. Vsako leto je obdarovanih

Stari mladinski dom na Kodeljevem

do 250 otrok z obleko, obutvijo in jestvinami. Revni
otroci pa dobivajo dnevno tudi mleko. Veliko dobrega
stori Mladinski dom okoliški mladini tudi s tem, da
prireja počitniške kolonije na gradu Otočcu pri No¬
vem mestu na posestvu ondotnega grofa gosp. Villa-
vincencija-Margherija. Te kolonije se prirejajo že pet
let zaporedoma. Letno jih je deležnih 80 revnih otrok.

Letos 5. aprila je bil poleg doma položen tudi te¬
meljni kamen za cerkev sv. Terezije Deteta Jezusa.
V poletnih mesecih jemlje dom v najem tudi Codelli-
jev park, v katerem so deležni otroci hladu in raz¬
vedrila.

Pri vzgoji se uporablja preventivni sistem — vedno,
a ne prisiljeno nadzorstvo, ki naj zlo prepreči. Otrok
zahaja dnevno v zavetišče ob nedeljah do 300, ob de¬
lavnikih do 200. Razdeljeni so po starostni dobi na
tri oddelke: od 6. do 10. leta, od 10. do 14. leta, od
14. do 18. leta, in starejši, ki tvorijo sami zase že
krožek.

Fantje izdajajo tudi svoj interni mladinski list
»Mladinski dom«, ki je pričel izhajati 15. marca 1936
in se tiska po potrebi. Vanj pišejo fantje o aktualnih
dogodkih, ki se tičejo življenja v domu in izven
njega in z njim vzdržujejo vez s fanti, ki so morali
po kakršnihkoli opravkih po svetu. 1

Društvo Rdečega križa

Rdeči križ je svetovna mednarodna organizacija z
namenom, da vrši kakor v vojni tako tudi v mirovni
dobi človekoljubno delo v korist vsem, ki so v nesreči
in bedi potrebni moralne, zdravstvene in gmotne
podpore.

Ideja te splošne humanitarne ustanove je vznikla
v viharni vojni dobi. V strahoviti bitki pri Solferinu
dne 24. junija 1859, kjer sta se spoprijeli na eni
strani francoska in italijanska, na drugi strani pa
avstrijska vojska, je na okrvavljenem bojišču oble¬
žalo na tisoče ranjencev in umirajočih, a ni bilo ni¬
kogar, ki bi bednim delil pomoč, spravljal ranjence
v varno zavetje in jim stregel. Po petnajst ur traja¬
joči borbi je pokrivalo bojišče nad 40.000 ranjencev
in mrličev. Takrat se je edini prijavil med krvave¬
čimi in umirajočimi vojaki mladi švicarski človeko-

1  Po zavodovih podatkih.

KRONIKA

207

Kneginja Zorka

ljub Henrik Dunant. 1  Ob silno mučnih prizorih, ki
jih je zrl na bojišču, se je spočela v njem vzvišena
misel, da je potreba za pomoč ranjencem in bolni¬
kom osnovati dobrodelno organizacijo, prostovoljna
pomožna društva v vseh državah. Društvo naj bi v
mirovnem času vse pripravilo, kar je potreba za
pomoč ranjencem in bolnikom v vojni, obenem pa
naj bi svoje podporno delo vršila tudi v mirovni dobi,
kadar je potreba prebivalstvu priskočiti na pomoč,
če postane žrtev potresa, poplav, požarov in drugih
elementarnih nezgod ter epidemij.

Dunant sam je prevzel nalogo organizacije. Pre¬
potoval je na lastne stroške večino evropskih držav
ter se posvetoval z vladarji in državniki, uglednimi
zdravniki in javnimi delavci, kako naj bi se započela
ta velika dobrotvorna akcija. Tako se je že prve med¬
narodne konference, ki se je vršila od 26. do 29. ok¬
tobra 1863 v Ženevi, udeležilo 24 delegatov raznih
držav, ki so soglasno sprejeli načela »Rdečega križa«.

Srbski Rdeči križ se je ustanovil 6. februarja leta
1876., avstrijski 1. 1880. V slovenskih pokrajinah je

1  Henrik Dunant, rojen 8. maja 1828 v Ženevi, umrl
30. oktobra 1910 v Heidnu nad Bodenskim jezerom. V
priznanje zaslug za svoje človekoljubno delovanje je pre¬
jel 1. 1931. mirovno nagrado Nobelove ustanove.

v vojni dobi delovalo avstrijsko društvo Rdečega
križa. V prevratni dobi 1919 se je ta organizacija
preosnovala v »Slovenski Rdeči križ«, čigar predsed¬
nik je bil ljubljanski župan Peter Grasselli, čim se
je izvršilo državno zedinjenje in se je 1. 1921. osnoval
»Rdeči križ kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev«,
se je Slovenski Rdeči križ priključil državni organi¬
zaciji in mu je pripadal ves okoliš dravske divizijske
komande. Tedaj se je ustanovil oblastni odbor Rde¬
čega križa.

Danes je v Rdečem križu združenih 51 držav z nad
35 milijoni člani. Srbski Rdeči križ se je 1. 1921. spre¬
menil v društvo Rdečega križa kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev; leta 1925. so se odobrila nova
pravila. Po preimenovanju naše države se zove »Rdeči
križ kraljevine Jugoslavije« ter združuje nad 50.000
rednih in podpornih členov. 2

Na otroško zaščitnem polju pa se delovanje Rde¬
čega križa kaže najbolj v njegovem podmladku.
Dokler ni stopil v veljavo novi Zakon o Društvu Rde¬
čega križa z dne 15. avgusta 1933, t. j. od 1. januarja
1934, je imel podmladek svojo lastno upravo in bla¬
gajno, oblastni odbor R. K. pa je nastopal samo kot
nadzorna oblast in prepustil vse delo pri zaščiti mla¬
dine podmladku. Na ta način sedaj odbor R. K. ne¬
posredno sodeluje pri zaščiti otrok v Sloveniji. Delo
v tej smeri je bilo doslej zelo uspešno.

Podmladek R. K. je začel delovati v Sloveniji naj¬
prej v Ljubljani, in sicer 24. februarja 1922. Spočetka
se je vodila vsa organizacija po navodilih odposlank
ameriškega R. K., Miss Palmer in Miss Schoenberger,
brez pravilnika in poslovnika. 10. decembra 1923 pa
je bil ustanovljen tako zvani »Oblastni odbor« in za¬
snovana z njim obširnejša organizacija.

Ob koncu junija 1922 je bilo organiziranih 22 šol.
Število organiziranih šol je od leta do leta raslo in
leta 1925. so bile že 103 organizirane šole s 15.368
organiziranimi člani.

V šolskem letu 1925/26 je oblastni odbor z dovo¬
ljenjem Glavnega odbora R. K. ukrenil, da so se na
sedežih posameznih okrajev osnovali okrajni odbori,
ki so imeli dolžnost skrbeti za organizacijo v svojih
okrajih.

Delovanje je bilo v tistem času prav agilno. Posa¬
mezne šole so prirejale predavanja, deklamacije, go¬
vore, petje, telovadbo in manjše predstave. Podmlad-
karji so sodelovali tudi pri raznih prireditvah drugih
društev.

Število organiziranih šol, razredov in članstva je
raslo do leta 1930. Takrat je bilo organiziranih šol
334 s 1290 razredi in 27.032 učenci. L. 1932. je število
naraslo na 347 šol s 1353 razredi in 27.546 člani. Na¬
slednje leto pa je število članstva padlo že za 8124,
najbrže zaradi gospodarske stiske.

Na prošnjo glavnega odbora društva R. K. je mini¬
strstvo prosvete ustanovilo pri prosvetnih oddelkih
banskih uprav posebni referat za P. R. K. S tem so
bili likvidirani dosedanji šolski odbori, vsem šolam v
Sloveniji pa se je razposlal novi pravilnik z navodili
za organizacijo in delovanje P. R. K. Uspeh je bil

2  Glej: »Rdeči križ«, čemu je, kako deluje, ki jo je
izdal ljubljanski oblastni odbor Rdečega križa ob prvi
desetletnici 1930, in pa »Pravila društva R. kr. kralje¬
vine Jugoslavije in zakon o društvu R. K. kraljevine Ju¬
goslavije«. Ljubljana 1933.

208

KRONIKA

velik. Junija meseca 1935 je dosegel podmladek 367
šol s 1262 razredi, pododbori, ki so šteli 37.709 vnetih
mladih borilcev za ideje R. K.

Zaradi naraščajoče krize in redukcije prejemkov
državnemu uradništvu, pri čemer so bili najbolj pri¬
zadeti učitelji, ki so se prav za prav najbolj brigali
za R. K., je začelo delo R. K. padati. Zgodilo se je, da
je Podmladek ob koncu šol. leta 1935/36 imel orga¬
niziranih samo še 220 šol s 739 razredi in 19.003 členi.

Najplemenitejšo humanitarno nalogo vrše šolske
kuhinje, ki delujejo že od 1. 1924., ko jih je bilo v
Sloveniji 14. Največ jih je bilo v letu 1935., ko je
doseglo njih število 37. Počitniške kolonije so se za¬
čele uvajati v letu 1926.

Prirejajo se tudi učiteljski tečaji za ročna dela, sa¬
maritanski tečaji, tečaji za »bodoče majke« ter te¬
čaji za gospodinjstvo, domačo in šolsko higieno in za
prvo pomoč. 1

Kolo jugoslovanskih sester

Leta 1903. je bilo v Beogradu ustanovljeno žensko
društvo »Kolo slovanskih sester« z nalogo, da mo¬
ralno in materialno podpira Srbe v neosvobojenih
krajih. K. S. S. je delovalo zlasti v Južni Srbiji ter
podpiralo številne ustanove in poedince. Med vojno
je uspešno delovalo po bolnicah in organiziralo mnogo
tečajev za bolniške strežnice.

Ker so se po vojni razmere izpremenile, se je pro¬
gram K. S. S. izpremenil. Društvo je predvsem pričelo
podpirati vojne vdove in sirote. 2  Leta 1924. se je usta¬
novila ta organizacija tudi v Ljubljani za vso Slove¬
nijo. Danes šteje 31 podružnic in 28 poverjeništev, ki
delujejo zelo agilno za otroke, ki so potrebni vzgoje
in podpore.

Za zaščito otrok je najvažnejši Dom Franje Tavčar¬
jeve  v Kraljeviči, v katerem je prostora za 120 otrok.
V minulem letu je bilo v njem 280 kolonistov, ki so
jih poslala razna društva. Tudi podružnice delujejo
v isti smeri zelo živahno. Pri centrali in podružnicah
obdarujejo letno do 5000 revežev, posebno otrok in
dijakov.

1  Glej: »Poročilo banovinskega odbora društva R. K.
v Ljubljani« 1936.

2  Stanojevič, Enciklopedija pod K. S. S.

Franja Tavčarjeva

Društvo ima tudi poseben odsek »Jugoslovanska
majka«, ki skrbi še prav posebno za najrevnejše in
najbolj zapuščene otroke.

Društvo »Kneginja Zorka «

Društvo »Kneginja Zorka« se imenuje po materi
kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Prav posebno se bavi
z zaščito narodnega naraščaja v moralnem in materi¬
alnem oziru. Matično društvo je bilo ustanovljeno
pred 11 leti v Beogradu in šteje v državi 77 podod¬
borov. Ljubljanski pododbor je bil ustanovljen leta
1931. in si je pod predsedstvom preizkušene ženske
voditeljice ge. Franje Tavčarjeve postavil za smoter
skrb za revne dijake. Na Tyrševi cesti št. 31 se je
ustanovil deški internat, ki je namenjen’ pridnim in
nadarjenim, telesno in moralno zdravim dečkom iz
kmetskih, delavskih in malomeščanskih družin. Dečki
se vzgajajo tako, da tudi v preprostosti najdejo za¬
dovoljnost. Pazi se predvsem na snažnost, vzorno ve¬
denje in na preprosto, a zdravo domačo hrano. V za¬
vodu je 24 gojencev. Potrebe so pa mnogo večje. Dru¬
štvo si je osvojilo načrt za zgradbo novega lastnega
doma za ca. 80 postelj. Pri izbiri gojencev je odločilno
predvsem, ali bivajo starši v kraju, kjer ni prilike za
nadaljnjo izobrazbo. Poleg vsega pa zasleduje društvo
še prav poseben smoter, ki bo v bodočem vzgojnem
prizadevanju postal gotovo važen, namreč: pomagati
vsakemu gojencu, da se usmeri za poklic, za katerega
pokaže največ zanimanja in zmožnosti. 3

Dom Franje Tavčarjeve

Kraljeviči

1  Po referatu tajnice ge. M. Grassellijeve.

KRONIKA

Telesno kulturno društvo »Atena«

T. K. D. »Atena« se je ustanovilo že leta 1901. Ta
organizacija je bila prva, ki je zanesla med slovenkso
ženstvo smisel za vzgojo in kulturo telesa. Po vojni,
ko so bile šole še nastanjene v zasilnih prostorih
brez telovadnice in igrišč, je društvo zgradilo obsežno
športno igrišče in vežbališče. Za gradnjo in vzdrže¬
vanje se je investiralo nad pol milijona dinarjev.

»Atena« ima več avtonomnih odsekov.

Telovadni odsek,  ki je pod vodstvom specialnih
strokovnih telovadnih učiteljic, je uvedel najnovejše
telovadne sisteme. Posluje v licejski telovadnici. Pri¬
reja razne tečaje za deco v predšolski dobi, za dekli¬
ški naraščaj in za žene.

Ortopedični zavod,  ki je edini v Sloveniji. Skrbi
za slaborasle in po bolezni prizadete paciente. Zavod
je prevzelo društvo po pokojnem dr. Ivanu Oražmu,
danes ga vodi strokovnjak ortoped primarij dr. Minar.
Na začetku je imel zavod nezadostne in nehigienične
prostore v Stritarjevi ulici. S pomočjo mestne občine
pa je dobilo društvo v najem primernejšo telovadnico
v poslopju »Mladike«. Statistika izkazuje, da se je v
11 letih zavodovega obstoja zdravilo v njem 496 de¬
klic in 292 dečkov, skupaj 788 otrok; od teh 70 %
brezplačno. Uspeh zdravljenja je bil v 60 % popoln,
v 30 % dober, v 7 % se je stanje zboljšalo in le v 3 %
je bilo zdravljenje brezuspešno. Društvo ima tudi
fond za zgradbo ortopedske bolnice. Zavod posluje
v naj lepšem redu; opaža se stalni porast pacientov,
vendar pa se izrablja komaj polovična kapaciteta
vkljub temu, da je po zdravniških izjavah samo v
Ljubljani 600 šoloobveznih otrok, ki bi morali zaradi
slabe drže obiskovati ortopedično telovadnico. Zdaj
je v zavodu 62 pacientov.

Plesni odsek  zasleduje svoj smoter z raznimi ples¬
nimi tečaji za deco, deklice in odrasle. Prvotno je
moral odsek zastaviti svoje delo na povsem družabni
podlagi, ker v širših krogih še ni bilo zanimanja za
višjo plesno umetnost. Prvotno so obiskovali tečaje
za klasični ples, ritmiko in gracijo najbolj le otroci
priseljenih tujcev, katerih starši so že takrat upošte¬
vali važnost tovrstne telesne vzgoje.

Odsek za prehrano.  L. 1930. je Nj. Vel. kraljica
Marija naklonila društvu mesečno podporo 5000 Din
za ustanovitev šolske kuhinje v Ljubljani za one
srednješolce, ki so iz vnanjih krajev, pa obiskujejo
ljubljanske šole. Občina je odstopila prostore bivše
zastavljalnice, ministrstvo prosvete pa je dodelilo uči¬
teljice gospodinjstva, ki so prevzele tudi vodstvo. Pri
raznih trgovcih, tovarnarjih in zasebnikih se je na¬
bralo blago za nabavo inventarja in že isto leto so
odprli kuhinjo. Pokroviteljstvo je prevzel Nj. Vis.
kraljevič Andrej. Kuhinja je poslovala s sodelova¬
njem šolke poliklinike, ki je vršila zdravstveni nad¬
zor v največje zadovoljstvo staršev in dijaštva. Letno
izdajo do 18.000 obedov; Va brezplačno, Vs za polo¬
vično, Vs za polno ceno. Iz počitniških prihrankov
obrata se pošilja dijaštvo v razne počitniške kolonije.
Ker so prišle v letu 1935. vse kuhinje kraljice Marije
v upravo šol. poliklinik, da se unificirajo, zbira dru¬
štvo v svojem odseku denarne podpore in naturalije
v korist dijaštva.

Otroško igrišče  je v Tivoliju na sončnem in zrač¬
nem prostoru. Sprva so obiskovali igrišče otroci pre¬
možnejših slojev proti odškodnini, kasneje je bila

odškodnina znižana, dokler se ni skoro popolnoma
odpravila. Igrišče je dobrodošlo predvsem za otroke
onih družin, ki pogrešajo prostora za igro na pro¬
stem. Včasih je bil obisk zelo velik (do 200 otrok),
ker pa nima igrišče strehe v slabem vremenu, obisk
pada.

Športni odsek  je zgradil štiri prostore za tenis,
igrišča za hazeno, tekališče in skakalnico za lahko
atletiko.

Delo »Atene« pa se je razvilo tudi v duhovno smer.
Prosvetni odsek  je uvedel pravljične ure  za otroke,
mladinske lutkovne igre  ter knjižnico  in čitalnico za
mladino.

Po svojih načelih se pridružuje »Atena« tudi Med¬
narodni ženski zvezi, ki si stavlja za smoter: okrepiti
mlado dekle, zagotoviti ji zdravje ter ravnovesje te¬
lesa in nravi, da zmore z vsem tem širiti srečo in ve¬
selje v svoji okolici, ustanoviti zdravo in odporno rod¬
bino, pomagati svoji domovini v boju s socialnim
zlom in pripomoči k ohranitvi svetovnega miru'. 1

DRUŠTVO ZA ZDRAVSTVENO ZAŠČITO OTROK
IN MLADINE V MARIBORU

Počitniški dom Kraljice Marije pri Sv. Martinu
na Pohorju

V Mariboru so pričele 1. 1922. članice Slovenskega
ženskega društva zbirati prispevke za ustanovitev
otroške bolnice. Ko pa se je izkazalo, da nabrana
vsota ne bo zadostovala za zgraditev otroške bolnice,
se je ustanovilo Društvo za zdravstveno zaščito otrok
in mladine v Mariboru. Društvo si je stavilo za smoter
vzdrževanje raznih ustanov, kakor počitniških domov,
gozdnih šol itd., ki naj služijo zdravju in vzgoji mla¬
dine. Z nabrano zbirko je 1. 1929. kupilo društvo
313.607 m 2  veliko zapuščeno posestvo v katastralni
občini Ošelj, ki leži 850 m visoko na jugovzhodnem
pobočju Pohorja, oddaljeno pol ure hoda od vasi
Sv. Martin na Pohorju.

1  Podatke izročila ga. Minka Krofta, predsednica
T. K. D. »Atene«.

*'

PofltnlSkl dom kraljice Marije pri Sv. Martinu na Pohorju

210

KRONIKA

Na pogorišču kmečke hiše' je zgradilo društvo v
teku let veliko glavno poslopje, poleg katerega so
sezidali še drugo manjše, dva paviljona, bolniški pa¬
viljon, kopalni bazen, pršno in sončno kopališče, več
igrišč in raznih ut. Dom ima lastno gospodarstvo, na
katerem se pridela predvsem mnogo zelenjave in mle¬
ka. Lastni vodovod oskrbuje kolonijske objekte s
pitno vodo, obe glavni poslopji pa s toplovodno na¬
pravo in kopalnico. V vse objekte je napeljana elek¬
trična razsvetljava. Počitniški dom ima 140 oprem¬
ljenih postelj za otroke, nadzorstvo in skrbstveno
osebje. Kopalni bazen (10X20 m) ob bližnjem po¬
toku, igrišča in gozdovi pa nudijo obilo prilike za
razvedrilo na prostem. Klimatske prilike doma so za¬
radi najprimernejše nadmorske višine, južne lege in
obširnih gozdov, ki ga obdajajo, najugodnejše. Zdrav¬
stveni vplivi, ki krepijo in čvrstijo oslabele otroške
organizme, združujejo ugodnosti planinskega polo¬
žaja in morskega obrežja.

V počitniški dom drži avtomobilska cesta iz Slo¬
venske Bistrice. Sezija letovanja v Počitniškem domu

traja vsako leto (v treh skupinah po 30 dni) od
10. junija do 8. septembra.

V dom se sprejemajo otroci in mladina obojega
spola v starosti od 7. do 14. leta. Nadzorstvo vrše v
Domu pedagoško izobražene moči, zaščitne sestre,
zdravniki in društveni odbor. Na vsakih 20 otrok
pride ena nadzorstvena moč. Za razvedrilo služijo
poldnevni in celodnevni izleti, kopanje, razne igre v
dnevnih prostorih in verandah, čitanje, pripovedo¬
vanje, gramofon, radio i. t. d.

Vsak otrok dobi dobro in tečno hrano po petkrat
na dan. Vse otroke pregleda enkrat na teden zdrav¬
nik. Za vsak primer kakršnekoli bolezni je zdravnik
takoj pri roki, da odredi vse potrebno.

Od 1. 1926. do 1. 1935. je bilo v Počitniški dom spre¬
jetih 2536 otrok. Oskrbnina znaša za vsakega otroka
po 16 Din dnevno. Te stroške plačujejo deloma starši,
deloma pa najrazličnejše institucije. 1

1  Po podatkih društvenega tajnika g. Womerja.

OSTANKI RIMSKE CELEJE V OKOLIC I
SEDANJEGA MESTA . orožen

Rimska Celeja je bila prilično tako velika kakor
sedanje Celje in se je širila na istem ozemlju. Prav
tako so se tedaj okoli sklenjenega mesta širile raz¬
tresene naselbine, ki so bile z mostom v tesnejši zve¬
zi. Imele so pa te predmestne naselbine vobče dru¬
gačno lego od današnjih. Njihove ostanke najčešče
srečavamo na okolnih gričih. Tako je tik pred sve¬
tovno vojno izkopal dr. Lorger večjo rimsko vilo na
Sevcih (Rožnem griču), tik nad cesto, ki vodi proti
Teharju. Leta 1925. se je na drugi strani mesta, tik
nad mestnim parkom, odtrgal oporni zid, ki je pod¬
piral poslopja, zgrajena na više ležeči, očividno iz¬
ravnani planoti.

Sledovi tretje, gotovo dokaj velike naselbine pa so
se našli mnogo dalje od sedanjega mesta, na njega
severni strani, na gričku nad šmarjeto, ki ga kmetje
imenujejo Na Vrhih, šmarjeta je stara vas, ki leži
nekako na pol pota med Celjem in Vojnikom. Nekdaj
je imela cerkev, ki je stala tik ob cesti, nasproti
Smrekovemu dvoru, danes je pa ni več. Za Jožefa II.
so jo hoteli povzdigniti v župno cerkev, ali rivaliteta
med vojniškim župnikom in celjskim opatom, ki ji¬
ma je grozilo zmanjšanje dohodkov, ji je pripravila
razposvetitev in končno uničenje. Spomin na to cer¬
kev živi še celo med mlajšim svetom. Ali kje je stala,
to je pri mnogih že zabrisano v spominu. Razvilo se
je že deloma mnenje, da je z grička Na Vrhih gledala
v širni svet, tja preko Trnovelj, Ljubečne, Teharja.
Starejši domačini niso tega mnenja, čeprav vedo po¬
vedati, da je zemlja bobnela, kadar so voli vlekli oračo
preko njive Na Vrhih. Prav na vrhu grička je do le¬
tošnjega leta rahla vzpetina kazala kraj, kjer so se
pod vrhnjo plastjo skrivale neznane razvaline. Drobci
opeke in ometa, ki so jih zdaj pa zdaj izoravali ter

so bili celo posejani preko vrha, so pričali o njihovem
rimskem poreklu.

V ozadju za najvišjo točko je slikovit borov gozd.
Na njega robu je leta 1912. nemško Celjsko muzej¬
sko društvo izkopalo nekaj temeljnih zidov, ki so se
deloma naslanjali na okrogel zid, čigar notranja od¬
prtina (13 m) govori morda za to, da je na tem me¬
stu stal vodnjak.

V aprilu tekočega leta je pa Celjsko muzejsko dru¬
štvo načelo vzpetino pred gozdom. Neki mož je začel
tam odkopavati zid, da bi uporabil kamenje in opeko
za zidanje male hišice, ki si jo je postavljal malo niže.
O tem je Muzejsko društvo obvestil petošolec Cvenk
Ladislav. Društvo je stopilo v zvezo s sedanjim last¬
nikom parcele, g. Janžekovičem, trgovcem v šmarjeti.

Odkopani ostanki vile na griču Na Vrhih

KRONIKA

211

ki mu je ljubeznivo šel na roko in dovolil izkopa¬
vanje.

Vršilo se je dobre tri tedne in ga je opravljal Pla¬
ninšek Štefan iz Gornje Hudinje. Z lahkoto je odkril
zidovje. Na gornji strani je bilo pokrito s prav tanko
plastjo orne zemlje. Tu je bil zid obrušen skoro do
tlaka, mestoma celo preko njega in je bilo treba raz¬
kriti zidovje v temeljih. Na spodnji strani pa je bila
orna plast precej debela in zid je bil ohranjen preko
tlaka.

Na ta način so prišli na dan temelji precej nepra¬
vilne stavbe, očividno rimske vile, s kakimi desetimi
prostori. Glavni vhod v stavbo je bil na zapadu, proti
gozdu obrnjeni strani, dočim se je na vzhodni strani,
in sicer pred severno polovico vile, nahajal nekak

5 m širok in z močnim zidom (80 cm debelim) ome¬
jen hodnik. Tlak v prostoru pred vhodom (v atriju)
je bil iz žgane, močno rdeče gline, drugod je bil ne-
žgan, trd in sličen nekakemu betonu, ponekod pa je
bil sploh uničen. Zid je bil v temelju vobče 80 cm
širok, nad tlakom pa je bil za 20 cm ožji. Natančnejša
oblika načrta je razvidna iz skice in iz slike.

Muzejskih predmetov je dalo izkopavanje malo.
Našlo se je precej kosov zidne in strešne opeke, mno¬
go drobcev raznih posod, kosov stenske slikarije in
štukature s palmetnimi ornamenti. Dobro ohranjen
je bil tudi iz dveh kosov peščenjaka izdelan prag.

Naselje na gričku »Na Vrhih« je bilo najbrž prvo
severno od pravega mesta; na ravnini na tej strani
ni ostankov rimskih stavb. Pač pa je mestni grad¬
beni urad junija leta 1933. odkril pri kopanju jarka
pred Mestnim mlinom tlak nekdanje rimske ceste.
Bil je zložen iz trdnih rečnih kamnov in močan. Ker
je bil odkrit tik ob zahodni strani sedanje državne
ceste (1 m globoko), je gotovo, da še današnja velika
cesta ob svojem izhodu iz mesta sledi rimski cesti.

Nasprotno pa je bil zapadno od Celja (v ljubljan¬
ski smeri) zazidana tudi ravnina; vrhu tega je bilo
verjetno tu neko pokopališče.

Danes so seveda sledovi nekdanje naseljenosti že
močno zabrisani. V srednjem veku jih je bilo mnogo
več. Tedaj je mogel pisec »Celjske kronike« nazvati
Celje »drugo Trojo«, med ljudstvom pa je nastalo
pripovedovanje, da je segalo rimsko Celje od šmar-
jete do Žalca. To pripovedovanje so podprli nekateri
starejši zgodovinarji in ohranilo se je do današnjega
dne. Iskanje celejanske »akropole« na Golovcu (kjer
je zdaj okoliško pokopališče) in na Starem gradu
seveda ni rodilo nikakega uspeha.

MED CERKVIJO SV. PETRA IN LJUBLJANICO

ZAVETIŠČE ZA GOBAVCE

Marsikoga je iznenadilo poročilo časnikov (J 17. 2.
1934, št. 39), da hira v jugozapadnem delu Jugosla¬
vije, v Bosni, črni gori, Sandžaku preko tisoč nesreč¬
nežev za gobavo boleznijo. Prej v Metkoviču, zdaj v
Koševu blizu Sarajeva deluje zavod, kjer je našlo za¬
vetje krog 30 gobavih bolnikov, med njimi dva dečka,
stara 9 in 14 let (ib.).

Grozna, silno nalezljiva in neozdravljiva gobava
kožna bolezen, znana iz sv. pisma, se je zanesla iz
Azije morda še pred križarskimi vojnami. V 12. in
13. stoletju je bila razširjena po vsej Evropi. Zaman
je bilo prizadevanje zdravnikov, da bi našli kako
zdravilo. Naposled so obupali in prepustili gobavce nji¬
hovi usodi.

Ker je bila bolezen zelo nalezljiva, so oblasti poskr¬
bele za to, da so gobavce osamili; zgradili so jim ko¬
likor mogoče proč od človeških stanovanj posebne
hiše ali hiralnice. V takih zavetiščih so gobavci živo¬
tarili pod strogim nadzorstvom, da niso prihajali v
dotiko z zdravimi ljudmi. Sorodniki, želeč z njimi go¬
voriti, so morali imeti za to posebno dovoljenje in se

IVAN V li H OVNIK

občevaje z njimi natanko ravnati po predpisih. Go¬
bavci so se vsakomur studili; za nje ni bilo ne po¬
strežbe ne zdravnikov (Vrhovec IMK 1898, 26). Iz me¬
sta Liibecka je šla ozka steza; ob nji so sedeli gobavci,
zaviti v sive plašče, in s kraguljčki opozarjali potnike,
naj se jih ognejo (N 1875, 370).

V srednjem veku so imela skoro vsa evropska mesta
zunaj svojih obzidij zavetišča za gobavce; tako tudi
Ljubljana. Za to strašno boleznijo trpečih je moralo
biti tu veliko število, ker so ohranjena poročila o treh
bolnicah za gobavce: na Rožniku, kjer je stala pred
letom 1534. bolnišnica »ein Sundersiechenhauslein«,
hiša za take neozdravljive, hirajoče bolnike, ki niso
smeli občevati z nikomur, ne z zdravimi ne z bolniki;
pozneje je bilo na Rožniku pribežališče Ljubljanča¬
nov, ki so bežali iz mesta, hoteč se obvarovati kuge;
zato je stranski oltar v ondotni cerkvi še dandanašnji
posvečen zavetnikoma zdravnikov sv. Kozmi in Dam¬
janu (Steska, IMK 1905, 57). Druga bolnica je bila
na sedanji Rimski cesti, kjer je bil menda poznejši
križanski špital izprva hiralnica za gobavce, in tretja
pri Sv. Petru.

212

KRONIKA

O tej doslej neznani bolnišnici ne vemo, kdaj se je
ustanovila (morda v 13. ali 14. stoletju). V 16. je tako
onemogla, da so jo morali podreti in nadomestiti z
novo. Računi o tej zgradbi so ohranjeni v ljubljan¬
skem kapiteljskem arhivu. Iz njih je razvidno, da se
je zidanje vršilo meseca septembra in oktobra 1534.
Vodil ga je šempetrski ključar Andrej Estrer,  poznejši
ljubljanski sodnik (1547, 1550 in 1552).

Njegovim računom je naslov: Vermerkht das gepeu
bey den vvasser so meine Herrn Benolchen haben ain
stuben fiir den Lauff Bey denn Sonnder sijechen auf
Zw-pauenn Cost Wie Hernnach Vollgt (Zaznamek o
zgradbi pri vodi, kjer so ukazali moji gospodje, naj se
za bivanje ločenih hiralcev hiša postavi, kar velja,
kakor sledi.)

Zgradbo so ukazali Estrerju »njegovi gospodje«,
t. j. mestno načelstvo. Z imenom je naveden Volbenk
Gebhart,  oskrbnik meščanskega Spitala in upravitelj
županskega urada, ki je 17. febr. 1542 ukazal Estrerju
nakup drv za gobavce. Gebhart je bil ljubljanski župan
leta 1544. in 1547 (Archiv I, 111).

Človekoljubno napravo mestnega načelstva je pod¬
prla krojaška bratovščina po svojem ključarju Lov¬
rencu Prevvolderju z darom 1 fl.

Gobava bolnišnica je stala med Ljubljanico (gepeu
bey den \vasser) in šempetrsko mežnijo. Ko se je bila
njena prednica sesula in so stavili novo, so sprejemali
in nastanjevali gobavce v hišici poleg mežnije. Cer-
kvenec, ki jih je začasno oskrboval, je prejel po 1 kraj¬
car nagrade.

Hiralnica je bila podzidana lesena baraka. Gradivo
za njo je prihajalo nekaj po vodi nekaj po suhem. Na
levem bregu Ljubljanice je bilo majhno pristanišče,
kjer je med drugim pristajala ladja, ki jo je na ukaz
mestnega načelstva dne 26. jul. 1543 Estrer kupil za

4 reparje (t. j. 16 krajcarjev) za vožnjo bolnikov v
hiralnico in mrličev k pogrebu na šempetrsko poko¬
pališče. K ladji je dokupil ključar verigo in ključav¬
nico in dal za oboje 18 krajcarjev. Na pristanišče ob
Ljubljanici cika v računih tudi beležka o kovaču Ja¬
kobu, ki je pri vodi kole skupaj zbil.

Vozniki so prejemali za vsednevno vožnjo po 12
krajcarjev, dninar, ki jim je pomagal, pa po 6 kraj¬
carjev. Vozili so Estrerjev hlapec Juri Minišič in drugi
kamenje, apno (4 voze 1 fl. 20 kr.), opeko (150 zida¬
kov 15 kr.), pesek.

Največ je bilo treba lesa: desk, tramov, kolov, lat,
speravcev in strešnih desk.

Poleg zidarja, ki je podzidal lesenjačo, so imeli
mnogo dela tesarji: mojster Mihel s pomočnikoma To¬
mažem in Andrejem, mojster Pavel s pomočniki,
Lovre (vsi po 9 kr. na dan).

Streha je bila krita s 1950 skodlami; 600 po 31 kr.
jih je kupil Estrer od Simona Babka (Wabek) iz Selc.

Tudi žeblji, porabljeni za barako, so omenjeni v ra¬
čunih; zabili so 4850 skodlarjev (sto po 4 in po

5 kr.), bradačev čez 1000 (sto po 3 kr.), latovcev 450
(300 teh in nekaj lima je bilo kupljenih od Volbenka
Gebharta).

Iz Estrerjevih računov sklepamo na notranjost go-
bavske hiralnice. Tlak je bil najbrž ještrle, mestoma
podnice; oskrbnik (Mayr) je prodal zanj dva voza
sena. Boštjan, njegova žena in štefanka so nanesli v
lesenjačo sipine (Schutt) za dnino 5 kr. Zidar Mates
je sezidal peč in prejel zato 48 kr.; 4 pare vezi je dal

zanjo kovač Simon (15 kr.), Hanže pečnice (1 gld.).
Boštjan je napravil dimnik (32 kr.).

Opremljenost vrat z 10 pari ling (Narben) vzbuja
domnevo, da je bila lesenjača razdeljena na celice, ki
jim je bila skupna peč; gobavke so bile ločene v po¬
sebnem oddelku. Ob stenah v celicah so bile klopi in
posteljnjaki, izdelki mojstra Tomaža in drugih te¬
sarjev.

Gobavska hiralnica je bila mestna last. Mesto jo
je postavilo za 72 fl. 44 kr. 2 hi, kolikor je znašal
Estrerjev račun. Mestno načelstvo je skrbelo za ne¬
srečneže, ki so našli zavetja v njegovi lesenjači. Oskrb¬
ljeni so bili z najpotrebnejšo posteljnino, pozimi s
kurjavo. Leta 1544. jim je bil najet celo drvar Krtina
(khartinna), ki je gobavcem drva sekal. Iz meščan¬
skega špitala so dobivali vsakdanjo hrano; nosila jim
jo je nekaj časa Neža Cajnarica (Neffa zainuorinn).
Za 19 tednov od 27. julija do 8. dec. je prejela 7 fl.
36 kr. plače (po 6 reparjev na teden). Gobavce so po¬
kopali na mestne stroške. Od 7. okt. do 4. dec. 1543
je umrlo osem gobavih oseb, mladih in starih, »ki
niso nič imeli«. Za njihov pokop je plačal Estrer 15
reparjev (t. j. 1 fl.), dne 10. maja 1544 pa za pogreb
stare gobavke 16 kr.

Kje so pokopavali gobavce? Ali na sosednjem šem-
petrskem pokopališču? O tem ni sledu v Estrerjevih
beležkah. Najbrž je bil gobavcem odločen poseben
prostor za pokopališče kje na ljubljanskem polju.

LAZARET

Med najhujšimi šibami, ki so teple prednamce, je
bila kuga  ali črna smrt.  Stoletja je bila neugnana in
na tisoče je bilo njenih žrtev. V dvojnem oziru je sicer
neverjetno Valvasorjevo poročilo (XI, 709), da je
kuga krog leta 1006. pomorila v Ljubljani in okolici
17.000 ljudi, a jedro tega poročila utegne biti resnično:
kuga je morila Ljubljano, ko je bila še v povojih. In
potem je bilo redko desetletje, ko bi bili Ljubljančani
varni pred grozno morilko.

Po kugi 1579 je sklenila mestna občina napravo
bolnišnice zunaj mestnega obzidja (Vrhovec MMK
1892, 54). Toda morali so priti ponovljeni napadi
kužne morilke, preden se je izvršil ta sklep. Nad pol-
stoletja je preteklo, a Ljubljana še ni imela kužnega
doma. Zidanje so odlagali od desetletja do desetletja.

O zgradbi lazareta imamo naslednje podatke:

a) Valvasor  XI, 606) piše: »Ne daleč od te cerkve
(sv. Petra) stoji lazaret, ki ga je 3. dec. 1586 dovolil
postaviti (bauen) knez gospod Tomo Chron, ljubljan¬
ski škof, na pismeno prošnjo prvih treh stanov Kranj¬
ske ter župana, sodnika in sveta glavnega mesta Ljub¬
ljane na zemljišču, ki spada k škofiji in je imel na
njem kupno pravico (Kaufrecht) Peter Gogerle, de¬
želni podkovač. Kar se je potem tudi izvršilo in je bil
v imenovanem letu (im gemeldten Jahr) zaradi šireče
se kuge ,wegen einer um sich fressenden Seuche' —
(Lipič — Top. 266 — domneva, da je ta kužna bo¬
lezen bila sifilis) postavljen za okužence lazaret (tam),
kjer še zdaj stoji ob Ljubljanici.«

Valvasorjevo poročilo je netočno. Na hibo zaradi
Hrena, ki je škof postal šele leta 1598., je opozoril
Vrhovec. Letnica zgradbe 1586 je prezgodnja, ako je
bilo dano dovoljenje za njo 3. dec. i. 1.

KRONIKA

218

b) Julius \Vallner  (MMK 1892, 54 pod črto) ome¬
nja: »Po grozni kugi leta 1579. je sklenila mestna
občina napravo (Errichtung) kužne hiše zunaj mest¬
nega obzidja in je kupila v ta namen leta 1591. ,pri
znamenju* (beim Kreuz) pred Sv. Petrom dve hišici
za 70 gld.« Wallner ni povedal, odkod je zajel svoje
poročilo. Ako je resnično, bi mogli iz njega povzeti,
da so leta 1591. mestni očetje jeli delati priprave za
stavbo nameravanega lazareta.

c) Dne 7. marca 1614 je škof Hren uslišal prošnjo
Dienerjevih dedičev 1 * 3  Uršule omožene Graffenvveger
in njenega brata Baltazarja Dienerja, zastopnik jima
je bil Ursulin mož Andrej Graffenvveger, najemnik
cušperške graščine, škof je potrdil prodajo zemljišča
pri Sv. Petru pod Ljubljano, podložnega škofiji, žu¬
panu, sodniku in svetu glavnega mesta Ljubljane, za
625 renskih gld. in 10 zlatih dukatov (Eherung). Ma¬
gistrat namerava za kužno dobo na splošno korist na
omenjenem zemljišču (Huebgrundt) in vrtu po ško¬
fovi želji dvigniti in zgraditi (Zuerhoben, vnd Zuer-
pauen) lazaret pod pogojem, da izpolnjuje magistrat
vse dolžnosti, naštete v škofijskem urbarju, plačuje
deželne naklade, desetino in 20. vinar ter postavi na¬
mesto dolžne tlake vsako leto 500 strešne, zidne in
obočne opeke v škofijsko pristavo, kar utegne kateri
škofov naslednik izpremeniti v denarno dajatev. Tako
prvopis škofovega dovoljenja, hranjen v kapiteljskem
arhivu f. 79.

Da se kupi škofiji podložni Dienerjev vrt pri Sv.
Petru za zgradbo lazareta (vvegen Aufbauung eines
Lazaretts) in da se zato napravi pogodba s škofom,
je sklenil mestni magistrat že leta 1612. Tudi je na¬
prosil deželne stanove za podporo pri ti tako važni
stavbi. (Vrhovec LZ 1886, 142 po sodnem zapisniku
1612 v m. a.)

Č) Magistrat je zavrnil leta 1616. škofa Hrena proš¬
njo, da bi mu mesto odstopilo za razširjenje pokopa¬
lišča del nekdanjega Dienerjevega posestva, ker so
mestni očetje natančno preudarili, koliko sveta bo
treba za lazaret, ki bo namenjen ne samo tistim, ki
so okuženi, ampak tudi vsem, ki prihajajo iz drugih
okuženih krajev, da prebijejo navadno kontumacijo.
Leta 1616. torej še ni stal lazaret (ib.).

d) Leta 1634. je sklenil mestni zbor, da postavi la¬
zaret prihodnjo pomlad. Mestnemu blagajniku (Stadt-
camrer) so naročili, naj poprej (anticipamente) pošlje
zadnjo peč (iz mestne opekarne) k Sv. Petru (Vrho¬
vec ib. 1634).

To poročilo, zajeto iz mestnega sodnega zapisnika,
nasprotuje Vrhovčevi trditvi, da je bil lazaret postav¬

1  Dienerjevo posestvo je bilo poprej last Hasiberjeve

rodbine. Odličen član te rodbine je bil kanonik David Ha-
siber. Njemu, njegovim bratom in sestri je zapustila po
enakih delih kupno posestvo pri Sv. Petru njegova mati.
Ker kanoniku ni kazalo obdelovati zemlje in je bil njegov
brat Martin nedoleten (vnuogtbar), je David zase, za
svojo sestro Katarino, ženo krznarja meščana Volka Nučki-
ča (Nutskitz), za oba pooblaščen, s sodelovanjem c. kr.
svetnika Melhijorja Hasiberja, upravitelja pograjske gra¬
ščine, 20. marca 1502 prodal četrti del omenjenega po¬
sestva za 120 gld. škofijskemu upravitelju, orglavcu Ivanu
Dienerju  in njegovim dedičem. Škof Peter pl. Seebach je
potrdil prodajo z zavezo, da bodo šteli škofu in njegovim
naslednikom vsako leto ob običajnem času 75 kr., za vino

3 kr., puntarine (Pundtgelt) poldrug krajcar, dajati bodo
morali davke, delati tlako in vse druge službe, kakor drugi
škofijski podložniki (k. a. 79).

ljen leta 1586., leta 1612. pa povečan (MMK 1899, 29
pod črto). Lazaret je bil po mnogih brezuspešnih skle¬
pih sezidan šele leta 1635. Domnevam, da ga je dotlej
nadomestovala za silo stara gobavska hiša.

Ko je leta 1599. razsajala kuga,  je bil lazaret tako
napolnjen, da so morali na Rožniku postaviti koče
za okužence (Vrhovec LZ 1886, 145).

Ob kugi so dobivali zavetje v lazaretu ubožci s prvi¬
mi znaki bolezni. Imovitejše so doma zaplankali.
Kužni red iz 1. 1625. je naročal oskrbnikoma cesar¬
skega in meščanskega Spitala, naj strogo pazita na
umrljivost in kjer je ena ali več oseb okuženih, naj
jih takoj osamijo od ljudi in odpeljejo v lazaret (Ra-
dics, Civilspit. 13). Na posebnem, nalašč za to pri¬
pravljenem vozu, opremljenem s črno zastavico, ki
je imela na sredi bel križ, so okužence odvažali v la¬
zaret. Tudi voznik je imel tak križ všit na obleko
(MMK 1899, 84). Vsak je bil zaznamovan, kdor je
imel kak opravek v lazaretu. Takih zaznamovancev
so se ljudje od daleč ogibali.

Težavno in nevarno je bilo previdovanje  kužnih
bolnikov s sv. zakramenti. Junak svoje vrste je bil
duhovnik, ki se je upal prestopiti prag lazareta; tve¬
gal je življenje, šempetrska vikarja sta tičala skoraj
noč in dan na sedlu in jezdarila v daljne vasi k bol¬
nikom. Za bližnji lazaret jima je nedostajalo časa.
Da bi tu ne umirali okuženci brez duhovne tolažbe,
je bilo treba nastaviti posebnega duhovnika. Zato se
je obrnil magistrat 1599 do škofa Hrena, a je prejel
odklonilni odgovor, češ da je skrb za duše stvar ka¬
pitlja, v njegovo področje pa spada pridigarstvo v
mestu. Naposled se je posrečilo magistratu, da je
našel duhovnika Tomaža Rostingerja,  ki se ni ustra¬
šil delovanja v lazaretu. Toda njegovi pogoji so bili
tolikšni, da jim magistrat sam ni bil kos. Poleg pro¬
stega stanovanja je Rostinger zahteval 25 fl. na me¬
sec, kar je bila tedaj velika vsota, škof Hren je uva-
ževal težko breme, ki bi si ga mestni magistrat oprtil,
ko bi moral sam plačevati duhovnika, pa mu je spo¬
ročil, da hoče v ta namen prispevati po 10 fl. na me¬
sec. Kanoniki so obljubili mesečno dajatev 5 fl. in
stanovanje duhovniku v svoji hišici pred špitalskimi
vrati (ib. 132, 133).

Ob hudi kugi so se v nočnih urah odpirala vrata
lazareta; odnašali so mrtve na tihem, brez cerkvenih
obredov, k pokopu.  Kam? Dvomim, da na šempetrsko
pokopališče, ki je bilo premajhno. Na ljubljanskem
polju med šmartinsko cesto in Zeleno jamo je uteg¬
nilo biti kužno groblje; na to je spominjalo kužno
znamenje,  ki je do sezidanja Kolinske tovarne stalo
na jugozapadnem vogalu nekdanje šantiove njive,
2'5 m visoko, štirioglato, sestavljeno iz masivnih kva¬
drov, na širokem kamnitnem podstavku; iznad pira¬
midaste strešice je molel patriaršji križ; pod strešico
v plitvih dolbinah pa so tičale štiri sličice. Pokojni
Fran Podkrajšek,  ki je opisal »Kužno znamenje ob
Zeleni jami« (Carn. 1911, 31—35), gotiško ostalino
iz druge polovice 16. stoletja, meni, da so tu pokopa¬
vali mrliče iz šempetrskega lazareta. V tem ga je po¬
trdila najdba človeških kosti, ko so kopali temelj za
Kolinsko tovarno. Kužno znamenje je vpodobljeno v
Grefe-Radicsevi »Stari Kranjski«.

Kadar se je pojavila kuga, je bil lazaret bolnica. V
brezkužnih časih pa ga je uporabljal magistrat za

214

KRONIKA

ubožnico,  pribežališče beguncev, vojaško transport-
nico, vojaško bolnišnico.

Ob lakoti  1650, ko je bilo pomanjkanje žita, so se
bogatini usmilili ubožcev in jim, zbranim v lazaretu,
dajali živil. Za nje se je posebno zavzel ljubljanski
senator Anže Job Weber.

Ob draginji in lakoti, ko je star cent pšenice veljal
14 gld., so meseca junija, julija in avgusta 1696 pre¬
hranjevali v lazaretu vsak dan po 500 siromakov, ki
sta jih nadzorovala občinska svetnika Seifrid in Knol
(Thaln. Steska IMK 1901, 82).

Spomladi 1715 so pritisnili berači z dežele v mesto.
Nastanili so jih v lazaretu in jih oskrbovali. Meseca
aprila i. 1. je bilo tam baje 500 ubožcev, med njimi
80 bolnikov. Za nje so nabirali darove v pušice pred
glavnimi ljubljanskimi cerkvami (ib.). Tega leta je
bila v Ljubljani velika umrljivost. O nji poroča Thal-
nitscher (Steska IMK 1901, 176). čeprav smo čuli,
da je kuga ponehala na štajerskem, se je pa bolezen
čutila bolj pri nas. Vsak dan je mrliški zvon pel po
desetkrat.

Celo begunci  iz Hrvaške so 1682, umaknivši se tur¬
škemu navalu, našli zavetja v ljubljanskem lazaretu
(ib. 30).

Sčasoma je jela prevladovati uporaba  nekdanje
kužne bolnice v vojaške namene.

Meseca septembra 1703 je prišlo iz Trsta 400 Hrva¬
tov, ki so se pridružili tovarišem, utaborjenim pri
Ljubljani. Bolne vojake so oddali v lazaret (ib. 146).
Istega leta je umrlo v njem osem domačih vojakov,
leta 1714. pa sedem Neapolcev.

Leta 1742. do 1745. so umirali v lazaretu francoski
vojaki ujetniki. Tedaj je sprejemala Ljubljana več¬
krat transporte vojaških ujetnikov.  Decembra 1741
je bil v Gradcu grad, kjer je bila prva postaja ujet¬
nikov, tako prenapolnjen, da so se pojavile v njem
kužne bolezni. Zato je prišel ukaz, naj odrine 300 mož
v Gorico in 150 v Ljubljano. Tu sta bila za stanovanje
na razpolago Grad za 150 mož in stari lazaret, ki je
že dalje časa služil vojaškim namenom; imel je pro¬
stora za 400 mož. V začetku marca 1742 je odšlo v
Ljubljano 331 mož, večinoma Francozov. Tu so ostali
do konca meseca, ko jih je vojni svet poslal v Linz
(MMK 1892, 54).

Za sedemletne vojne so vtaknili v lazaret ujete
Pruse, ki so bili večji del lutrovske vere. Pruski ujet¬
niki iz lazareta se omenjajo v šempetrski matici v
letih 1760—1763, največ 1761.

POKOPALIŠČA V MARIBORU

DR. VLADIMIR TRAVNER

(Konec.)

Staro magdalensko pokopališče.  Prvotno pokopa¬
lišče je bilo po starem običaju okoli župne cerkve,
za kar govori še danes obzidani prostor. Točnejših
podatkov nimamo; tudi spomeniki se niso ohranili.
Pozneje so pokopavali mrliče zlasti v Limbušu. Okoli
1788 (ko se začno mrtvaške knjige) pa so pridobili
na današnjem magdalenskem parku pokopališče, ki
je merilo 780 kvadratnih sežnjev. Ker pa je pred¬
mestje naglo raslo, ker je bila na Tržaški cesti od
1855 splošna bolnica in ker so razne bolezni — zlasti
kolera 1835, 1849 in 1855 — zahtevale precej žrtev,
je postalo pokopališče kmalu premajhno. Zato je
kupil cerkveni skladni odbor 1862 od Franca Pich-
lerja sosednje zemljišče v izmeri 1279 kvadratnih
sežnjev in zgradil tudi hišico za grobarja. Tretjič so
povečali pokopališče 1876, ko je odkupila mestna
občina čeligijevo parcelo v izmeri 700 kvadratnih
sežnjev, tako da je merilo 2259 kvadratnih sežnjev
ali 8040 m 2 .

Medtem (1879) je sklenil magistrat zgraditi na
Pobrežju novo centralno pokopališče. Naslednjega
leta (1880) so zatvorili staro magdalensko pokopa¬
lišče, ki je bilo 1903 eksekrirano. Telesne ostanke in
nagrobnike so prenesli največ na novo magdalensko
pokopališče na Pobrežju, prostor pa zasuli za en me¬
ter. 1906 je nastal na nekdanjem magdalenskem po¬
kopališču javen park, katerega so 1927 povečali.

Sredi prvotnega pokopališča je stala lična kapela
z grobnico grofov Brandisov. Zgradil jo je lastnik
Betnave in poznejši tirolski guverner Henrik Klemens

Adam grof Brandis 1834, ko mu je umrla mlada žena
Adriana roj. grofica Dessenfas d‘Avernas. Nad vho¬
dom sta bila grba grofov Brandisov (4 levi) in d‘Aver-
nasov (hrast). Oltar je krasilo 6 gotskih svetilnikov;
nad njimi pa je visela Kuppelwieserjeva slika Mado¬
na z Detetom, sv. Klemensom in sv. Adrianom ter z
latinskim posvetilom. Kapelo so porušili 1891.

V teku 92 let (1788—1880) je našlo na tem poko¬
pališču svoj večni pokoj okoli 10.000 ljudi, med njimi
zadnji prior žičkega samostana Anzelm Pinter (1790)
ter slikar Anton Geringer (utonil 1818 v Dravi) in
prvi magdalenski dekan Jožef Treplak (1871).

Staro mestno pokopališče v Strossmajerjevi ulici
je nastalo, ko so opustili pokopališče pri današnji
stolnici (1783) in pri cerkvi sv. Ulrika (1809). Do¬
ločeno je bilo za mrliče iz mesta in predmestij na le¬
vem bregu Drave. Prvotno je obsegalo le južni del,
t. j. do zidu med obema sedanjima oddelkoma. Mesto
pa se je naglo razvijalo, tako da je bilo pokopališče
že okoli 1860 premajhno. Zato je sklenil magistrat
zgraditi novo centralno pokopališče v Koroškem pred¬
mestju na polju, kjer je stala velika lipa (»Pod lipo«,
sedaj južna Turnerjeva ulica). Ta načrt pa se je iz¬
jalovil, ker je medtem prešlo zemljišče v druge pri¬
vatne roke. Zato so razširili staro pokopališče proti
severu in je novi oddelek blagoslovil 1868 škof Ste-
pischnegg. Pa tudi povečano pokopališče kmalu ni
več ustrezalo potrebam, število prebivalstva — in
s tem mrličev — je vedno bolj naraščalo; obenem je
oviralo pokopališče razvoj mesta proti zapadu. Zato

KRONIKA

215

Nagrobnik drja. Turnerja Nagrobnik A. Kelnarlfa

je pridobila mestna občina za novo pokopališče 1888
več njiv v izmeri 10 oralov 223 kvadratnih sežnjev
ob Koroški cesti blizu Monte bella. O tem načrtu se
je večkrat, zlasti 1891, razpravljalo na občinskih se¬
jah, a brez uspeha. Medtem je pokazal Gradec z
novim centralnim pokopališčem slabe izkušnje, in je
tudi Maribor opustil namero centralnega pokopališča
na Koroški cesti, obenem pa uporabljal pokopališče
v Strossmajerjevi ulici do 1914, izjemoma, zlasti v
grobnicah, pa do 1925.

Pokopališče je last stolne in mestne župnije ter
meri v sedanjem obsegu 25.018 m 2 . Sredi starega dela
nasproti vhodu je zgradil 1827 dekan Matija Lešnik
z legatom Elizabete Ledinek in prostovoljnimi pri¬
spevki kapelo žalostne Matere Božje. Ima nizek stolp
z dvema zvonoma, v notranjosti pa priprost oltar z
velikim križem. Kakor pričajo novejša mramornata
plošča s slovenskim napisom nad vhodom in latinska
nagrobnika na obeh straneh oltarja, počiva v kapeli
dr. Jakob Maksimilijan Stepischnegg (1889). Na zu¬
nanjih straneh so vzidani številni nagrobniki iz 1830
do 1840. V zadnjem času se daruje v kapeli poleti
vsako sredo maša. Blizu kapele stoji velik križ z Ma¬
rijo in latinskimi stihi. Na jugovzhodni strani sta¬
rega dela je pritlična grobarjeva hiša; pri vzhodnem
zidu novega pokopališča, poleg drevoreda, pa mrtvaš¬
nica s tremi oddelki, ki se uporabljajo izjemoma še
danes.

V grobnicah in grobovih starega in novega dela
pokopališča počivajo mnoge odlične osebe posvetnega
in duhovnega stanu, kakor župan J. Altmann (1817);
okrožni dekan Matija Lešnik (1830); Ivan grof
Scharffenberg (1847) skupno s svojo ženo Antonijo
roj. grofico Attems (1889); nestor mariborskih zgo¬
dovinarjev Rudolf Gustav Puff (1865); dekan Jos.
Kostanjevec (1866); župan Andrej Tappeiner (1868);
prvi slovenski novinar in urednik Anton Tomšič
(1871); župan Jos. Bancalari (1871); geolog Franc
Keil (1876); pesnik Hilarius (Ferdinand baron Rast
1889); prelat in politik Franc Kosar (1894); zgodo¬
vinar lavantinske škofije Ignac Orožen (1900, v skup¬
nem grobu članov stolnega kapitelja); rodoljub Fer¬
dinand Dominkuš (1901); slikar (protestant) Edvard
Lind (1904); župan Aleksander Nagy (1909); šolnik
Janez Koprivnik (1912); zdravnik in politik Artur
Mally (1919); odvetnik in starosta Sokola Vladimir

Sernec (1923) in mnogi predstavniki mariborskega
meščanstva v polpretekli dobi.

1868 so določili poseben oddelek za protestante, ki
obsega nekaj vrst med glavnim vhodom in mrtvaš¬
nico. Mejo med katoliškim in protestantskim delom
tvori skupni grob zakoncev Renner, kjer mož leži na
protestantskem, žena pa na katoliškem delu. — Na¬
pisi so večinoma nemški, tudi na slovenskih grobovih;
slovenski se pojavijo šele po 1870. Večkrat beremo
— zlasti na grobovih duhovnikov — latinske napise.
Mnogi, posebno starejši nagrobniki imajo zanimiva
posvetila v vezani besedi, n. pr. Matija Lešnik. Zgo¬
dovinsko zanimiv je zlasti skupni (železni) spomenik
inž. Aleksandra Podiwitterja, Ivana Helmerja, Al-
dresa in Dreisibnerja, ki so se smrtno ponesrečili ob
priliki prve eksplozije železniške lokomotive na Slo¬
venskem dne 31. avgusta 1849.

Na pokopališču počiva nad 20.000 oseb. Ohranjenih
je 197 grobnic in prilično 3000 grobov, kjer je poko¬
panih mestoma 10 in več pokojnih. Nekatere grobnice
so že razpadle. Mnogi grobovi so popolnoma izginili,
drugi pa kažejo sliko propada; kjer pa žive še svojci
umrlih, so oskrbovani dobro.

Novo mestno (centralno) pokopališče na Pobrežju.
1879 je kupila mestna občina na Pobrežju ob južni
Pobreški cesti (poleg Gozdne ulice) več njiv in zem¬
ljišča tako zvane Poudrettove tovarne v skupni izmeri
23.560 m 2  ter jih določila namesto magdalenskega po¬
kopališča za novo mestno pokopališče za Magdalen-
sko mesto in bližnjo okolico. 1  Obenem je zgradila na
južnovzhodnem delu hišico za grobarja in poleg nje
mrtvašnico, kjer imajo sedaj prostore za obdukcije.

Mrliče so začeli pokopavati na novem pokopališču
1. avgusta 1879. Ker pa pokopališče ni imelo lastnega
oddelka za nekatolike, ga cerkev ni blagoslovila. Med¬
tem (1888) je pripravil župnijski urad pri Sv. Magda¬
leni na nasprotni strani Pobreške ceste lastno poko¬
pališče. Odslej so pokopavali na mestnem pokopališču
le trupla revežev, ki so umrli v splošni bolnici in od
1889 kaznjencev moške kaznilnice. 1891 je zgradila
mestna občina poleg glavnega vhoda hišo za pokopa¬
liškega paznika in mrtvašnico s 3 oddelki.

Nova doba v zgodovini mestnega pokopališča na
Pobrežju začne 1910, ko se je izkazalo, da staro po¬
kopališče v Strossmajerjevi ulici ne ustreza potre¬
bam. Zato so ga zaprli in začeli meščane redno poko¬
pavati na Pobrežju zlasti po 1914, ko je bilo novo
pokopališče blagoslovljeno. 2  1915 so zgradili na levi
strani glavnega vhoda poslopje za pisarno, katero so
pozneje izpremenili v mrtvašnico II. razreda, že 1917
je nameravala mestna občina pokopališče razširiti.
To se je zgodilo 1920 in pozneje, ko je kupila na
južni strani več parcel, tako da meri pokopališče sedaj
okoli 10 oralov. 1926 so dovršili po načrtih stavbe¬
nika Kiffmana kapelo s prizidanim stolpom (brez
zvonov) in ličnim oltarjem. Ker pa kapela ni posve¬
čena, služi sedaj kot mrtvašnica za gala pogrebe.

1  1881 je prodala mestna občina posestniku Ivanu Rei-
benschuhu od kupljenih zemljišč več parcel, med njimi
pomotoma tudi imenovane. Lastninska pravica pri teh
parcelah (vi. št. 178 k. o. Pobrežje) se je vknjižila v prid
mestne občine na podlagi posadnega pisma 1885.

2  Vpisi pokopališkega paznika se začno s 4. decem¬
brom 1914.

216

KRONIKA

Na novem pokopališču spi nevzdramno spanje okoli
10.000 ljudi. Zlasti je naraslo število grobov med
svetovno vojno, ko so pokopali tu nad 1000 vojakov
in vojnih ujetnikov 1  in ko je imela smrt tudi med
civilnim prebivalstvom obilno žetev. Danes se pomnoži
število na mestnem pokopališču na Pobrežju poko¬
panih vsako leto povprečno za 300. Pokopališče je
določeno predvsem za umrle iz mestnih okrajev na
levem bregu Drave, neglede na njihovo veroizpoved.
Ogromno večino tvorijo katoliki. Protestanti imajo
svoj lasten oddelek B, kjer pa je le par vrst grobov.
Pokojniki drugih konfesij leže med katoliki. Počivajo
pa poleg teh tudi pravoslavni, starokatoliki, okoli 10
mohamedancev in 2 Žida in par brez konfesije. Štirje
mrliči so bili vpepeljeni v graškem krematoriju.
Grobnic je doslej 208. Razvrščene so deloma ob ob¬
zidju, deloma okoli kapele, število grobov ni mogoče
ugotoviti, ker so mnogi že povsem izravnani in pre¬
rasli. Umetniško pomembnejše grobnice oziroma gro¬
bove imajo Pavel Turner (1924; mramornat doprsnik
pokojnika, delo Fr. Bernekerja); rodbina Konnan
(1924; plakajoča žena, bron); Fr. Jauk (1928; bronast
ženski kip); rodbina Podliesnigg (1928; plakajoča
žena, bron); Miro Ribarič (1930; kapelica z bronastim
reliefom Krista); Hugo Stark (1932; ženski kip, mra-
mor); rodbina Bregar (1933; Krist plaka na križu,
kip v naravni velikosti); Franc Dernuschek (1933;
bronast doprsnik); rodbina Kogej (Krist, bron); na¬
dalje rodbine Leyrer, Jančer, Hausmanninger, Mayer,
Ullaga, Barle, Ingolič, Pircher, S\vaty, Pirchan, Scher-
baum, Staudinger, Meniš itd. Pomembni možje, ki so
našli na pobreškem pokopališču večni počitek, so
n. pr. komponist Rudolf Wagner (1913), politik in
profesor Karl Verstovšek (1923), mecen Pavel Tur¬
ner (1924), voditelj mariborskih Slovencev Franjo
Rosina (1924), šolnik Janko Košan (1927), profesorja
Franc Voglar (1925), Matija Pirc (1927), rodoljub
Radoslav Pipuš (1928), minister Franc Jankovič
(1934) in osvoboditelj Maribora ter pesnik Rudolf
Maister-Vojanov (1934).

Novo magdalensko (cerkveno) pokopališče na Po¬
brežju.  1888 je kupila župnija sv. Magdalene zemlji¬
šče vi. št. 77 k. o. Pobrežje v izmeri 8776 m 2  ter ga
določila za zadnji dom vernikov v Magdalenskem
mestu, Pobrežju in na Teznem. Istega leta je napra¬
vila leseno ograjo, zasadila živo mejo, postavila križ,
zgradila mrtvašnico, blagoslovila prostor. 1891 je
zgradil stavbenik Ferk kapelo z materialom poru¬
šene grobnice grofov Brandis na starem magdalen¬
skem pokopališču. Od tam so prenesli tudi oba grba
lavantinska škofa Anton Martin Slomšek (1862) in
(sedaj nad vhodom pod letnico 1891) že omenjeno
Kuppelwieserjevo sliko, ki visi nad oltarjem, katerega
je daroval grof Anton Brandis. Kapela je 11 m dolga,
6 m široka in 7 m visoka. Zvonik meri 22 m. Kapelo
in zvonove je blagoslovil istega leta škof Napotnik.
1893 so pokopališče povečali, ko je župnija sv. Mag¬
dalene kupila parcelo 520/2 v izmeri 3762 m 2 , ki je
bila blagoslovljena 1901. 1907 so pokopališče znova
razširili; takrat je kupil častni kanonik in župnik pri
sv. Magdaleni Simon Gaberc iz lastnih sredstev njivo

1  1933 so izkopali telesne ostanke 119 italijanskih vojnih

ujetnikov ter jih prenesli v domovino.

(pare. 520/1 v izmeri 13.700 m 2 , tako da meri sedaj
celo pokopališče 26.238 m 2 . Na pokopališču je poko¬
panih okoli 10.000 mrličev, na leto pa se pokoplje
okoli 356 mrličev. Grobnic je okoli 80. Pokopališče
ima izrazito verski katoliški značaj, v ostalem pa sliči
mestnemu pokopališču. Umetniško pomembnejše so
grobnice oziroma grobovi šolskih sester (bronast re¬
lief Madone z Detetom), usmiljenih sester sv. Vin¬
cenca P., rodbin Kejžar (kip Madone), Sirak-Krisper,
Gajšek, Rozman, Antona Medveda (portret pokojnika;
pod njim sejalec na njivi); delavca-mučenika Avgu¬
sta Kelnariča itd. Znamenitejši pokojniki, ki uživajo
na tem pokopališču večni mir, so med drugimi dekan
Tomaž Rožanc (1902), častni kanonik in dekan Si¬
mon Gaberc (1916), umetnostni zgodovinar Avguštin
Stegenšek (1920), pisec nabožnih in zgodovinskih del
Anton Medved (1925), pisatelj Josip Kostanjevec
(1933) in škof dr. Andrej Karlin (1933).

Pokopališče stolne in mestne cerkve sv. Janeza
Krstnika.  1910 je dosegla pokopališka kriza v Mari¬
boru svoj višek. Staro mestno pokopališče je bilo
prenapolnjeno in bi se moralo prej ali slej opustiti,
novo na Teznem pa ni bilo blagoslovljeno, tako da
ga verniki niso marali. Magdalensko pokopališče na
Pobrežju pa je sprejemalo le mrliče iz predmestja,
Pobrežja in Teznega. Zato je kupila stolna in mestna
župnija 1911 na koncu Teznega ob cesti proti Ptuju
lepo in veliko zemljišče vi. št. 160/parc. 651) k. o.
Spodnje Radvanje II. del, kjer bi pokopavala vernike
mestne in frančiškanske župnije, še istega leta so
postavili velik križ, zgradili ob cesti več grobnic in
nato pokopališče blagoslovili. Do 1914 so pokopali tu
85 mrličev. Pokopališče pa je bilo preveč oddaljeno
in ni bilo radi pomanjkanja denarja ograjeno. Vrh
tega so nastali spori s prejšno lastnico Ano Gojčič
tako, da se je vknjižila pri omenjenem zemljišču last¬
ninska pravica v prid cerkve šele 1922 na podlagi
sodne poravnave. Vse te okolnosti so povzročile, da
so pokopališče že 1914 opustili. Nekaj mrličev so pre¬
nesli na novo mestno pokopališče, večina pa je ostala
na starem prostoru. Danes nudi to pokopališče — če
ga smemo tako imenovati — skrajno žalostno sliko:
grobnice so razpadle, grobovi preraščeni in komaj
vidni, napisi na par še ohranjenih nagrobnikih so
skoraj nečitljivi, na posvečenem mestu se pase živina
in nihče več ne misli na pokojne, ki so našli tu svoj
zadnji dom.

Kapela z grobom A. M. Slomika

KRONIKA

217

Južne arkade na franžlikaoskem pokopališču

Evangeljsko pokopališče na Teznem.  1912 je kupila
evangeljska župnijska občina v Mariboru zemljišče
vi. št. 127 (pare. 662) k. o. Spod. Radvanje II. del,
ležeče na Teznem ob desni strani ceste Maribor—
Ptuj nasproti pokopališča stolne in mestne cerkve.
Del zemljišča je evangeljska župnija kmalu nato pro¬
dala, ostanek (pare. 662/1) v izmeri 9209 m 2  pa je
določila kot zadnji dom svojih vernikov. Začetkom
1914 je dala oblast dovoljenje, da se pokopališče
otvori. še istega leta ga je blagoslovil župnik L. Mah-
nert. čveterokotni prostor obdaja okoli 1-5 m visoka
živa meja z vhodom s ceste. Na božji njivi rasejo
številne mlade smreke, med katerimi se vijejo pota.
Na južni strani, nasproti vhoda, stoji križ. Grobovi
ležijo na raznih krajih, deloma tudi pod drevjem.
Napisi so nemški. Tu počiva 44 meščanov evangelj¬
ske veroizpovedi, med njimi člani rodbin Bocher, pl.
Sutter, Witlaczil i. dr. Pokopališče napravi ugoden
vtis; obiskovalcu se zdi, kakor da bi bil v samotnem
parku.

Frančiškansko pokopališče na Pobrežju  je naj¬
mlajše mariborsko pokopališče. 1927 je kupila fran¬
čiškanska župnija na zapadu od mestnega pokopa¬
lišča šest parcel (793, 794, 795, 796 in 797/2 vi. št.
508 k. o. Pobrežje) v skupni izmeri 22.620 m 2 . Tu je
priredila pokopališče za svoje umrle župljane. Poleg

vhoda z mestnega pokopališča stoje na obeh straneh
arkade iz opeke s skupno 18 oboki, pod katerimi so
nameščene grobnice. V sredini pokopališča je križ.
Božjo njivo je posvetil 1929 Škof A. Karlin. Prve
mrliče so na njej pokopavali dne 4. decembra 1929.
Doslej (1. novembra 1935) je našlo na frančiškan¬
skem pokopališču večni počitek 600 oseb. Lepe grob¬
nice oziroma grobove imajo oo. frančiškani, dekliška
Marijina družba, rodbine Weiler, Pfrimer, Lavrič,
Koprivšek-Klemenčič, Verdnik i. dr.

Mnogo prebivalcev mariborskega mesta je našlo
svoj večni počitek na okoliških podeželskih pokopa¬
liščih n. pr. v Kamnici (tu je pokopanih več šolskih
sester), Selnici ob Dravi (n. pr. modroslovec in poli¬
tik Jernej vitez Carneri t 1909), Studencih, Radvanju,
pri Sv. Petru itd.; posamezni počivajo tudi v drugih
krajih kakor v Ljubljani, Gradcu, Ptuju in drugod.

Prvotno so skrbeli za pogrebe svojci umrlih, razne
pogrebne bratovščine in cehi. 1867 je ustanovil v Ma¬
riboru mizar Karl Wolf koncesionirani pogrebni za¬
vod, katerega je prevzel pozneje njegov istoimeni sin.
Podjetje je imelo lastno mrtvašnico na današnji
Aleksandrovi cesti, odkoder so se vršili mrtvaški
sprevodi. Dne 1. januarja 1910 je prevzel vse po¬
grebne posle mestni pogrebni zavod, ki ima danes
svoje poslovne prostore v Cvetlični ulici št. 14. Po¬
grebi pa se vrše sedaj navadno iz mrtvašnic poko¬
pališč oziroma bolnic.

Viri:  Baš:  Zgodnjehallstattske najdbe na Pohorju in
v Mariboru. CZN XXVIII, 37—40; — isti:  Arheološka
raziskavanja Muzejskega društva v Mariboru 1933. ČZN
XXIX, 54—56; — Majcen  : Kratka zgodovina Maribora,
1926; — Mally:  Gassen- StraBen- und Platzebuch der
Stadt Marburg a. D. (1906); — Orožen:  Das Bistum
und Diozese Lavant. (1875); — Pajek  : Aus dem Garten
der Lavanter Diozese. (1899); -— P u f f : Marburg in
Steiermark I in II (1847); — Travner:  Geschichte
des Protestantismus in Maribor. Mariborer Zeitung 1928;

— Pokopališče pri cerkvah lavantinske škofije (1916);

— Zemljiška knjiga sreskega sodišča v Mariboru; —
Mnogo podatkov so mi dali gg.: gvardijan franč. samo¬
stana o. Valerijan Landergot, evang. župnik Ivan Baron,
ravnatelj mestnega pogrebnega zavoda St. Jug in nad¬
zornik mestnega pokopališča Ferdo štepihar.

PREBIVALSTVO MESTA LJUBLJANE V SRED¬
NJEM VEKU PO SVOJIH IMENIH IN PRIIMKIH

JOSIP MAČEK

(Konec)

Liennhart Werder je prejel v fevd »ain Zehennt ze Veycz
und in der Awn zu Rosenpach« 1453. 320

Lobez iudex Laibacensis 1284. 321

Lubetze porgarius civis Laybacensis (Lubtz purger tze
Laibach) 1295, 322  1 301. 323

Ludvvicus, capellanus patriarche plebanus Laibacensis (L.
in Leibach plebanus, magister L. plebanus in Lay-
bach, L. archidiaconus Carniole, Ludvveig pharrer zu

Laybach, dominus L. plebanus de Leybaco); omenja
se v letih: 1248, 324  1250, 325  1251, 320  1252, 327  1258« 8
1259, 329  1260, 330  1261, 331  1262. 332

Luka, duhovnik beneficiarij v Ljubljani 1482. 333

M. sancti Petri plebanus 1235. 334

Machor Techannt zu Laybach je prejel v fevd £die nider
Padstuben in der Stat daselbst bey dem Closter vun-
der sannd Niclas« 1453. 336

218

KRONIKA

Magdalenn Niclassenn, des Mathenn Tochter, burger zw
Laibach, je bila poročena s Hannsom Tuchel burger
zu Rattenraarcht 1487. 330

Mainhart Ozzek, ljubljanski meščan 1307. 337

Mainricus, frater commendator de domo theutonicorum
in Laybaco 1300. 338

Marchwardus de Laibach: omenja se v letih 1156, 339
1144—1161, 340  1148—1161, 341  1161, 342  1167, 343  1181. 344

Marchwart purger von Leybach 1297. 345

Maren der Pinter, purger ze Laybach, žena Kati 1365. 34,!

Margrett, hči Hannsa Maller-ja, meščana ljubljanskega
1453. 347

Margret von Laibach, hišna posestnica 1308. 348

Margrett, žena rajnega Niclasa Mata, meščana ljubljan¬
skega, je prejela v fevd »ain drittail eines Zehenntes
im dorf zu Geyss gelegen mit allerhay Zuegehorung«
14 53. 349

Marin Gollorey, statrichter du czeiten zw Laibach 1487; :!SO
1. 1490 351  se omenja samo kot meščan.

Marin Prassitzschek, burger ze Laybach, žena Kathrey
1456. 352

Marin Šmid, burger zu Laybach, hišni posestnik 1453. 353

Martinus, guardianus FF. minorum Laybacens 1268. 354

Martin Šmid, zechmaister sannd Johanns Bruderschaft zu
Laibach 1482. 333

Martscho Chudemissel, purger zu Laibach 1412. 350

Marquardus sacerdos de Laibaco 1258, 337  1259, 358  1262. 339

Matej, frančiškanski brat v Ljubljani diakon 1498. 380

Mathes Chudamisel, burger zu Laibach 1428. 301

Mathes Scherer, sin Jorga Schererja, ljubljanskega mešča¬
na; imel je sina Waltesarja, ki je bil duhovnik v
Ljubljani 1431, 302  1449. 383

Mathes Sneyder, purger ze Laibach 1419. 304

Matheus Mawter, purger ze Laibach 14 32, 305  1 4 33. 300

Matheus der Ruppa, hišni posestnik v »Purchstalu« v
Ljubljani 1464. 387

Mathia Maur, kursner und purger in Altem Marchtl zu
Laibach 14 90. 388

Mathia Tschernovvrch, statrichter zu Laibach 14 56, 309
1480; 370  1. 146 6 371  zechmaister in Laibach; 1. 1487, 372
149 0 373  purger zu Laibach.

Matija, avguštinski brat v Ljubljani - diakon 1498. 374

Matko Widez, burger zu Laybach, je prejel v fevd »etlich
Agkher vor der Stat zu Laybach gelegen« 1453. 373

Mauricius, frater der Deutschordenskommendator zu Lai¬
bach 1301. 370

Melchior Posch, burger zu Laybacli, žena Uršula je pre¬
jela v fevd »die nider Padstuben in der Stat bei dem
Closter vunder sannd Niclas ze Laybach« 1453. 377

Merchel purger zu Laibach 1301, 378  1 305, 379  1 308. 380

Merchlinus civis de Laybaco 1325. 381

Mertel Makovvitz, purger ze Laybach žena Margret
1414. 382

Mert der Politscher, burger zu Laibach, — žena Uršula
14 64, 383  1 4 65, 384  1 4 66. 385

Merth Kursner, burger und zechmaister der kursner Bru¬
derschaft zw Laibach 1494. 388

Merth Lustaller, hišni posestnik v Ljubljani 1453. 387

Merth Schmidt, hišni posestnik v Ljubljani 14 53. 388

Merthlein von Hagenpuch zu den zeiten Vervveser in
Laibach 1369. 389

Mertin Klandenigkh der pečk za Laybach, hišni posest¬
nik 1453. 300

Midi der Khursner in Laibach, hišni posestnik 1453. 391

Michael Nackl, stolni kanonik ljubljanski 148 7. 392

Michel burger zu Laybach 1492. 393

Michel Lichtenberger, burger zu Laibach 1429. 394

Michel Schneider, burger zu Laibach — Dorothea žena,
sta prejela v fevd »ain halbe Hofstat gelegen bey
sannd Johanns ze I.aybach vor der Pruckh« 1453. 395

Michael Iški (de Igg), magister umetnosti in kanonik v
Ljubljani 14 98. 398

Mihael iz Ljubljane, frančiškanski brat-diakon 1498. 397

Mihael iz Ljubljane, kaplan 1495. 398

Mihael Ostrgek iz Ljubljane, mašnik 1498. 399

Mihael s priimkom Planchel, kaplan pri sv. Janezu v
Ljubljani 1386. 400

Mihael Sawr, zornik cerkve sv. Petra v Ljubljani 144 4. 401

Michs Sulczman, hišni posestnik »ze Laybach« 1460. 402

Mitsch der Šmid ze Laybach, hišni posestnik 1453. 403

Nicklein Summerecker (Summerekker, Sumrecker); ome¬
nja se v letih: 1358, 404  1 363, 405  1 364, 408  1 397, 407  1 398, 498

1399. 409

Niclas Marausclier, hišni posestnik v Ljubljani, žena Nessa

1453. 410

Niclas Matt, burger zu Laibach 1432, 4n  1448. 412

Niclas Paradis 1461. 413

Niclaus dictus Porger, civis Laybacensis; omenja se v
letih: 1275, 414  1280, 413  1291, 410  1297, 417  1312, 418  1323. 419

Niclaw purger ze Laibach 1308. 420

Niclaws pey dem Tor, purger zu Laybach 1354. 421

Nicolaus burger von Laibach 1320; 422  N. burggraf von
Laibach 1323. 423

Nicolaus, svak Hofmanna posestnika v Ljubljani 1275. 424

Nicolaus lantscriba Carniole 131 7, 425  1 31 9. 428

Nicolaus scolasticus 1262, 427  1300. 428

Nicolaus scriptor civitatis Labacensis 1408. 429

Nikolaj Gretek, hišni posestnik in ljubljanski meščan. 430

Niklein Haffner, burger zu Laibach 1402. 431

Nikolaj iz Ljubljane (de Laybaco), klerik 1292. 432

Nikolaj von Laybach, njegova žena Gisela 1358. 433

Nikolaj Mlakar (Mlaker), žena Katarina 1386, 434  1397. 433

Nikolaj Poden, kanonik ljubljanski 1498, 430  1 4 99; 437  leta
1500 dekan. 438

Nycolaus, iudex civis civitatis Laybacensis 1317. 439

Nycolaus von Sayn, purchgraf ze Leibach 1313. 441

Nixe Mattus, gozdar v Ljubljani, žena Margareth 1431. 441

0(v)doIricus de Laibach, brat vojvode Hermana Koro¬
škega 1144. 442

Ortlinus de Leibach 1261. 443

Ortolf ljubljanski meščan 1277. 444

Ortwinus, frater commendator domus theutonicorum in
Laybaco 1284. 445

Ossel purger ze Laibach 1308. 446

Ostermann Fleischhakker, burger ze Laybach 1360. 447

Ostermann von Laibach 1358. 448

Ostermann der Posch, burger zu Laibach 14 48, 449  1 4 50, 430
1453. 451

Oswald Šmid pej sannd Hanns, žena Uršula sta prejela
v fevd »ein halbe Hofstat und Gartten« 1453. 432

Otakar iz Ljubljane dobi ljubljansko faro 1341. 433

Otto, praeceptor domus theutonicorum de Laybacho (O.
commendator domus hospitalis Laybacensis ordinis
s. Marie theutonicorum comiteur datz Laybach)
131 9, 434  1 320, 435  1 325, 430  1 334. 437

Otto civis de Leobaco 1265. 438

Pangraecz Messrer (Pangretz Messerer), richter ze Ley-
bach 14 1 4, 439  1 4 35; 400  1. 1423 481  in 14 33 482  pa se ome¬
nja kot burger ze Laibach.

Paulus, caplan zu Spital in Laibach 14 65, 483  1 466. 484

KRONIKA

219

Paul Glogowitzer, richter in Laibach 14 24. 488
Paul Haymann von Lakck, statrichter in Laibach 1421, 488
1426, 407  1 427 468  (vendar se kaže, da sedaj ni bil več
sodnik, ampak samo meščan).

Paul Heyna, burger zu Laibach 1427, 489  144 6. 479
Pauli Naglschmid, burger zu Laybach, je prejel v fevd
»ain Haus vund Hofstat gelegen bei sannd Johanns zu
Laybach bei der nider Prugken 1453. 471
Paulus Reter de Laibaco, cappellanus ad sanctum Jaco-
bum in antiquo foro 14 30, 472  14 4 6. 473
Paul Weikh, burger zu Laibach, svak Hannsa Glanhoferja
1497. 474

Pavel, posestnik v »Purchstalu« v Ljubljani 1397. 475
Pavel Gurnich, prvi voditelj šol v Križankah (ad cruci-
feros) 14 4 4. 478

Pavel Lustaler, burger zu Laibach 14 27, 477  1 4 28, 478  1 431. 479
Pavel Schmaltz, misijonar ljubljanske cerkve 1500. 480
Percho (burger zu Laibach) 1340. 481
Pere burger und fleischhacker in Laibach, žena Marsa
1340 482

Perhtoldus de Laibach, ministerial vojvode Hermana Ko¬
roškega, brat Arnolda de Laibach 1162. 483
Perken von Laibach 1351, 484  1 352, 485  1 353. 488
Perra oficialis 1261. 487
Peter Essel burger zu Laibach 1428. 488
Peter, kaplan Matere božje v »purchstalski« cerkvi zunaj
obzidja 1401. 489

Peter Knauer, thumbrost der kayserlichen Stift zw Lay-
bach und tehant (canonicus Lahbacensis); omenja se
v letih: 14 79, 490  1 481, 491  14 85, 492  1 492, 493  1495.‘»‘
Peter Kursner, burger und zechmaister der kursner Bru-
derschaft zu Laibach 1494. 495
Peter der Orlinga, burger ze Laybach 1453. 498
Peter Oriona, burger zu Laibach 1427. 497
Peter plebanus de Laibach 1163. 498
Peter der Poldsund die zeit ratsgeschran 14 66. 499
Peter Polž je dobil ljubljansko župnijo za 8 let v najem

1452.60°

Peter schulmaister und purger ze Laybach 1363. 501
Peter Slane kursner, burger und zechmaister der kursner
Bruderschaft zu Laibach 1494. 502
Petrus aurifaber, iudex civitatis Laibaci 1446. 503
Philipp der Snitzer 1297, 594  1307. 898

Pilgrein von Grades duzeit Landesverweser in Laibach
1351. 508

Pleslinus civis civitatis Laybacensis 1317. 507
Poder, hišni posestnik v Ljubljani 1453. 808
Primus der Chot, hišni posestnik na »Nesvenmarchteln«
v Ljubljani 1464. 809

Primus Cramer, burger zu Laybach, hišni posestnik
1453, 510  1466. 811

Primus Gubernitsch, hišni posestnik v Ljubljani 1466. 512
Primos Koch burger zu Laibach, hišni posestnik »in Ne-
wenmarclitel« 1467. 513

Primus Krainer, burger zu Laibach, žena Elsbeth 1431. 514
Primus der Sneyder 1365. 318
Primo Stubernigkh, burger zu Laybach 1453. 518
Primos Watmauner, purger von Laybach 1369, 8 ' 7  1372, 8,8

1376. 519

Primus Witschek burger in Laibach, hišni posestnik

1435. 520

Pildlenger fleischhacker in Laibach 1353. 521
Putzlinus de Leibach 1261. 522

Pvppan der Šmid, hišni posestnik »in Altenmarckcht ze
Laibach« 1457. 523

Raemig, sin Rudlina de Pirbaum 1268. 524

Rechwein der Iger, richter ze Laybach 1376. 825

Reinvicus de Laibach 1230—1232. 528

Reinwigus, sin Rudgera de Laibach 1267. 527

Rudgerus de Laibach 1250, 528  1261, 529  1267. 839

Rudlinus de Leibaco (dominus R. de Laybach, Ruothili-
nus de Laibach, Rodelinus de Leobaco, R. castellanus
castri Laybacensis); omenja se v letih: 1239, 831  1258, 332
1261, 633  1265, 834  1267, 835  1268. 538

Rudlinus de Pirbaumein (Pyrpoeum, Pirboum); omenja
se v letih: 1251, 837  1265, 538  1267, 839  1268, 540  1269. 841

Rudolf burger von Leybach (R. civis Laybacensis) 1297, 542
1300. 543

Rudolfus de Laibach, ministerial krške cerkve 1154, 544
1164. 545

Rudolf der Schilster, purger ze Laybach 1344. 848

Rutlibus scriptor de Laybaco 1291, 547  1302, 848  1305. 549

Sebastijan, ljubljanski frančiškanski brat, mašnik 1497. 580

Seyfrid von sand Peter (S. von sand Peter cze den czeiten
vicztum in Chrain (ze Laibach) 1351, 881  1358, 832
1359. 533

Sigmund Raemung, cumtevver des teutzen Haus ze Lei¬
bach 1416. 554

Sigmund de Lamberg, episcopus Laibacensis 14 79. 585

Simon Schmaltzikg, ljubljanski klerik in javni cesarski
belcžnik 1500. 588

Smidt burger zu Laybach 14 53. 857

Smoyel der Jud, sin Efferleina, Eysach njegov brat 1399. 388

Stefan Schawz, schrannsschreiber z\v Laibach 14 94. 889

Stefanus scriptor zu den czeiten 1403. 888

Steffan Brazic, statrichter in Laibach 1481. 881

Steffan Graczer, statrichter zu Laibach (Spitalmaister zw
Laibach) 1480, 882  1494. 883

Suppanitsch burger zu Laibach, hišni posestnik 1453. 504

Symon von Ges, burger zu Laybach, hišni posestnik 1453. 868

Symon Schuster, burger zu Laibach, žena Gera 1482. 588

Syre Gutter, kaufer und burger zu Laibach (Sore Tutor)
1427, 887  1428. 888

Štefan Aloch iz Kamnika, župnik ljubljanski 14 44. 889

Thomas gener Cuzloi 1275. 870

Thomas iudex in Laybaco 1301. 871

Thomas Peternick je prejel v fevd »ain Haus vor der
nider Prugkhen ze Laybach« 1453. 872

Thomas Podornigkh, hišni posestnik v Ljubljani 1453. 873

Thomas Ripolt, hišni posestnik v Ljubljani 1466. 574

Thomas Schuester, burger zu Laybach 1453. 875

Thomas Werder, purger zu Laybach 1412; 878  statrichter
ze Laybach v letih: 14 1 4, 877  1 4 1 8, 878  1 423, 879  1 425, 889
1426, 881  1427. 882

Toman Patezoli, zechmaister krznarjev v Ljubljani 14 66. 883

Tomas bi dem Tor, purger ze Leybach 1305, 884  1306. 888

Tomas Holtzel diezeit cumetvvr und bruoder deutsches
Ordens zu Laibach 14 94. 888

Tomas purgaer ze Laybach 1300, 887  1308. 888

Tranguart comentwer zu Laibach 1379. 889

Tscherne Schuester, hišni posestnik »in Altenmarhcht ze
Laibach« 1457. 890

Ulrich Makovvicz, burger zu Laibach 1431. 891

Ulricus iudex tune civitatis Laybacensis 1295. 092

Ulricus Posencer, civis civitatis Laybacensis 1317, 893
1325. 594

Ulrik iz Graedweina, župnik ljubljanski 1337. 898

Urbanus (dominus) dictus Procel tune iudex Laybacensis
1269. 898

220

KRONIKA

Vaelkhel purger des neuwen marchtes tze Laibach 1307. 397
Vaelhellner zu Laybach, žena Kunigunda — burger zu
Laibach 1329. r,9s

Veidlein zu den zeiten richter ze Laybach 134 4. 599
Vernandt Seytzer 1319.®°°

Veytt Spenglawcz, burger ze I.aybach 14 29, 801  14 30; 602
ljubljanski sodnik v letih: 1431, 003  1 4 32, 604  1 4 33, 605
1436,®°® 14 37. 007

Vicentius frater chordianus Leibacensis 1242. 6 ® 8
Vindelicus in Labaco 1444.® 09
Vitalis der Porger von Laibach 1352, 810  1353.® 11
Vlreich der pfarrer tze Laibach 1301. 812
Vlreich Posenczer 1321. 018

Volbank iz Gorice, ljubljanski frančiškanski brat 1498. 014
Vrban iz Koroškega, frančiškanski brat v Ljubljani —
mašnik 1498. 643

Vrban purger zw Laibach 1487.® 1 ®

Vrban Smidt, žena Ursana, sta prejela v fevd »das Haus
und Hofstat gelegen zu Laybach bej sannd Johanns
an der nider seytten« 1453.® 17
Vritschk purger des neuwen marchtes tze Laibach 1307. o,s
\Valcher (Walter) maister, maurer, purger ze Laybach
1354.® 19

Walthesar, duhovnik v Ljubljani 1449. 829
Weikerus de Pyrpoeum 1265.® 21
\Veizman von Laibach 1265, 822  1267. 823
\Veriandus Porger civis Laybacensis, brat Nikolaja Por-
gerja, omenja se v letih: 1271, 824  1275, 023  1280, 828
1291, 827  1297, 828  1305. 829

\Vernher purger des neu\ven marchtes tze Laibach 1307. 6SO
\Vlfingus (dominus) venerabilis plebanus capelle tune
pro tempore vicedominus Carniole et Marchie 1291. 681
\Vlfingus commendator de domo theutonicorum de Lay-
baco 1295. 832

Wlfing burger des neuwen marchtes von Leybach 1297, 83244

1307. 833

Wlreich von Thurn ze den zeiten verweser ze Laybach

1363. 834

\Vodolricus de Lubigana, ministerial Bernarda Spanheim-
skega 1146. 835

\Volreich der Snicenpaumaer 1323. 630
Wolricus seriba 1265. 837
Ysenricus de Leibach 1261. 088
Zacharias von Laybach 1417. 639

Zessa Kursner, hišni posestnik v Ljubljani 1453. 840
Zvvelser, posestnik v ulici, ki se po njem imenuje Zwcl-
serjeva 1453. 844

Žiga Sebriach, glavar Ljubljane in vse Kranjske 1474 do
1480. 842

Opombe.

1  Schumi UB I. 97; Kos, Gradivo IV. 115 (201).
2  Schumi UB I. 103; Kos, Gradivo IV. 125 (223). 3  Schumi
UB II. 26. 4  Schumi A I. 77—79. 5  Schumi UB II. 214.
8  Schumi UB II. 273. 7  Schumi UB I. 121. 8  MMVK IX. 11,
I. 9  Schumi UB II. 92. 10  MMVK XIII. 51. 11  Dimitz, G.
Krains II. 52. 12  MMVK XIX. 56. 13  List. od 8. X. v muz.
arh. 14  Schumi UB I. 107; Kos, Gradivo IV. 172 (326).
15  Komatar JB 1903/04, 21. 78  MHVK XVII. 52. 17  MHVK
XVII. 52. 18  Schumi A II. 271—272. 19  MMVK XIII. 53—54.
20  MMVK XVIII. 139. 21  MMVK XIII. 53- 54 . 22  MMVK XIII.
56. 23  List. od 15. VII. v muz. arh. 24  IMK II. 64. 25  IMK
III. 62. 28  List. od 14. I. v muz. arh. 27  List. od 4. IX. v muz.
arh. 28  List. od 21. VI. v muz. arh. 29  List. od 13. VIII. v
muz. arh. 30  MMVK I. 253. 31  MMVK I. 253. 32  MMVK I.
254. 33  List. od 21. VI. v muz. arh. 34  List. od 15. VII. v
muz. arh. 35  MMVK XX. 176—177 . 38  Chmel, G. K. Fride-

richs IV. I. 132. 37  MHVK XVII. 52. 38  MMVK I. 255.
39  MMVK VI. 120 . 40  Kos, Gradivo IV. 216 (431). 41  Schumi
UB I. 121. 42  IMK X. 68. 43  MMVK I. 251. 44  IMK III. 62
45  IMK III. 61. 48  MMVK I. 253. 47  MMVK IX 11—X
48  MMVK IX. 11 -X. 49  List. od 19. VIL v muz. arh. 30  List.
od 18. III. v muz. arh. 51  List. od 19. III. v muz. arh. 52  List.
od 14. XII. v muz. arh. 53  List. od 7. V. in 15. VIL v muz.
arh. 54  List. od 13. IX. v muz. arh. 53  MMVK I. 249. 38  List.
v muz. arh. 57  MMVK I. 255. 38  List. od 9. V. v muz. arh.
39  MMVK I. 255. 80  Komatar JB 1903/04 21. 87  MHVK XVII.
52. 82  MMVK I. 255. 83  List. od 28. II. v muz. arh. 84  List.
od 15. VIII. v muz. arh. 83  MMVK XVIII. 139 . 88  MMVK
XIII. 51. 87  Schumi UB II. 162. 88  Schumi UB II. 260.
89  Schumi A II. 253. 70  IMK III. 61. 71  List. od 7. IV. v muz.
arh. 72  MMVK I. 255. 73  List. od 14. XII. v muz. arh. 74  List.
od 3. VI. v muz. arh. 73  MMVK IX. 11 I. 78  Schumi A II.
253; List. od 20. V. v muz. arh. 77  Schumi A II. 272. 78  Schu¬
mi A II. 272. 79  List. od 19. V. v muz. arh. 80  MMVK XIII.
49—50. S4  MMVK XIII. 51. 82  Schumi A II. 256. 83  Schumi
A II. 269. 84  Schumi A II. 272. 83  List. v muz. arh. 88  MMVK
XX. 166. 87  MMVK XX. 168 . 88  List. od 12. II. v muz. arh.
89  Komatar JB 1903/04, 19. 90  MMVK XVIII. 171. 94  MMVK
XVIII. 174 . 92  MMVK XIX. 54 . 93  MHVK XVII. 79. 94  List.
od 5. IV. v muz. arh. 93  List. od 27. VIL v muz. arh. 98  List.
od 31. III. v muz. arh. 97  List. od 24. IV. v muz. arh.
98  List. od 4. IX. v muz. arh. 99  MMVK XVIII. 174. 190  MMVK
XVIII. 179. 491  MHVK XVI. 54; MMVK XIX. 51. 492  MMVK

XIX. 16. 493  MMVK I. 254. 494  IMK I. 14. 493  MMVK XVIII.
171. 498  MMVK XVIII. 174 . 497  MMVK XVIII. 179 . 498  MHVK
XVI. 54 . 499  MHVK XVI. 54. 449  List. od 24. XII. v muz. arh.

I,  1  Schumi A II. 256. 442  Schumi A II. 272. 443  List. od
19. V. v muz. arh. 144  Zvvitter 68, pril. 1. 443  Dimitz L c.
334. » 8  Schumi A II. 244. 447  MMVK IX. 12. IV. 448  MMVK
XIII. 47. 449  IMK I. 14. 429  IMK III, 62. 424  IMK I. 14.
422  IMK III. 62. 423  List. od 7. V. v muz. arh. 424  List. od
12. III. v muz. arh. 423  MMVK XIII. 51. 428  MMVK XIII. 53.
427  MHVK XVII. 52. 428  Chmel 1. c. 197; MHVK XVII. 52.
429  MMVK XX. 211 -2 1 3. 430  MHVK XVII. 79. 434  List. od
9. V. v muz. arh. 432  MMVK XIX. 47. 433  List. od 4. I. v
muz. arh. 434  IMK III. 62. 433  IMK I. 38. 438  MMVK XIX.
107. 437  MMVK I. 254 . 438  List. od 29. VIL v muz. arh.
439  MMVK XIII. 49—50. 449  MMVK XIX. 139. 444  MMVK
XIII. 48. 442  MMVK XIII. 64. 443  Jaksch MC III. 40 (2474).
444  IMK II. 62. 443  MMVK I 254. 448  IMK I. 14. 447  IMK

II. 63. 448  MMVK I. 254. 449  IMK III. 61. 439  MMVK I. 253.
434  MMVK I. 253. 432  List. od 8. X. v muz. arh. 433  MMVK
XIII. 47 . 434  List. od 9. III. v muz. arh. 433  Schumi UB II.
222 . 439  Schumi UB II. 273. 437  Zwitter 1. c. 21, prip. 132.
438  Schumi A II. 272 . 439  MMVK XX. 176. 480  MMVK XX.
181. 481  MMVK XX. 184. 482  MMVK XX. 184 . 483  List. v
muz. arh. 484  Chmel 1. c. 133 . 483  List. od 20. V. v muz. arh.
488  MMVK XIII. 52 . 487  MMVK XIII. 45. 488  List. od 31. III.
v muz. arh. 489  MMVK XIX. 105. 479  List. od 15. VIL v muz.
arh. 474  List. od 28. II. v muz. arh. 472  List. v muz. arh.
473  MHVK XVII. 80 . 474  List. od 8. X. v muz. arh. 473  MMVK
I. 254 . 478  MMVK XX. 176—177 . 477  List. od 13. XII. v muz.
arh. 478  MHVK XVII. 47. 479  MMVK XVIII. 172. 489  List. od
4. I. v muz. arh. 484  MMVK XVIII. 181. 482  List. od 9. III.
v muz. arh. 483  MHVK XVI. 67 . 484  MMVK XX. 162. 483
MMVK I. 252. 488  MHVK XVII. 51. 487  MHVK XVII. 51.
488  MMVK I. 24 8. 489  IMK X. 119 . 499  List. od 9. III. v muz.
arh. 491  Zwitter 1. c. 21, pril. 132. 492  Schumi A II. 253.
493  Schumi UB I. 121; Kos, Gradivo IV. 224 (441). 494  Schu¬
mi A II. 253. 493  List. od 24. XII. v muz. arh. 498  Hormayrs
Archiv 1829—543. 497  List. od 22. VIL v muz. arh. 498
Chmel 1. c. 132 in 197. 499  MMVK XX. 211—2 1 3. 299  Zwitter
1. c. 71, pril 6. 294  Komatar JB 1903/04 23—24. 292  MMVK

XX. 2 1 7. 293  MHVK XVII. 52. 294  MMVK IX. 11. I. 293  MMVK
XIII. 47 . 298  MHVK XVII. 59; IMK VI. 224 . 287  Schumi
UB II. 64; Kos, Gradivo V. 271 (554). 298  IMK III. 61.
299  IMK X. 122 . 249  IMK III. 61. 244  List. od 26. III. v muz.
arh. 242  Kos, Gradivo V. 209 (416). 243  MMVK I. 254.
244  List. od 24. XII. v muz. arh. 243  Schumi A II. 272. 248
List. od 31. III. v muz. arh. 247  MMVK XIII. 50. 248  Schumi

KRONIKA

221

A II. 253. 249  List. od 21. V. v muz. arh. 220  Schumi A II.
272. 221  List. v muz. arh. 222  Hormayrs Archiv 1829, 543.
223  IMK X. 122 . 224  IMK II. 63. 115  MHVK XVII. 52.

228  IMK II. 64. 222  IMK X. 122. 223  MMVK XIII. 51.

229  List. od 30. III. v muz. arh. 230  MHVK XI. 5. 231  MHVK
XI. 5. 232  List. od 24. IV. v muz. arh. 233  MMVK I. 249.
234  Komatar JB 1903/04, 23—24. 233  MMVK XIII. 49—50.
238  List. od 23. IV. in 24. VI. v muz. arh. 237  MHVK XVII.
46. 238  MMVK IX. 12, II. 239  Komatar JB 1903/04, 17 . 240
MMVK I. 253. 241  MMVK XIII. 45—46. 242  List. od 18. III.
v muz. arh. 243  List. od 13. IX. v muz. arh. 244  List. od
4. XI. v muz. arh. 245  List. od 6. II. v muz. arh. 248  List.
od 13. III. v muz. arh. 247  MMVK XX. 21 5—2 1 6. 248  List.
od 4. I. v muz. arh. 249  Komatar JB 1903/04, 23—24. 250
IMK VI. 227. 251  IMK III. 61. 252  IMK I. 14 . 253  MMVK I.
253. 254  MHVK XV. 74. 285  IMK III. 62. 258  List. od 8. X.
v muz. arh. 257  MMVK I. 253. 258  List. od 5. IV. v muz. arh.
259  ZUZ I., 8. 260  ZUZ I., 8. 281  ZUZ I., 8. S8S  ZUZ I., 8.
283  Schumi A II. 244. 264  List. od 2. II. v muz. arh. 285  List.
od 15. VII. v muz. arh. 288  MMVK I. 249. 287  Komatar JB
1903/04, 19 . 288  List. od 17. II. v muz. arh. 289  List. od
13. I. v muz. arh. 270  List. od 27. VII. v muz. arh. 271
MMVK XX. 168 . 272  Chmel 1. c. 4 98 ( 39). 273  MMVK I. 252.
274  Chmel 1. c. I. 197 . 278  List. od 19. III. v muz. arh.
278  List. od 15. VII. v muz. arh. 277  MHVK XVII. 52. 278
MMVK I. 249 . 279  List. od 2. XII. v muz .arh. 280  MMVK

I. 254 . 284  MMVK I. 254. 282  IMK II. 63. 283  List. od 15. VII.
v muz. arh. 284  IMK III. 62 . 288  MMVK I. 253 . 288  MMVK
XX. 238. 287  MMVK I. 258. 288  IMK VI. 228. 289  IMK II.
63. 290  List. od 21. V. v muz. arh. 291  List. od 20. VI. v muz.
arh. 292  List. od jul. v muz. arh. 293  MMVK XIII. 59. 294
Schumi UB II. 265—66; MHVK XIII. 11. 298  IMK X. 122.

298  IMK III. 62. 297  MMVK XIII. 46. 298  IMK I. 38.

299  IMK II. 64 . 389  IMK III. 61. 301  IMK III. 61. 392  IMK II.
64 . 393  MMVK XIII. 49— 50 . 394  MMVK XIII. 53—54 . 395  List.
od 4. I. v muz. arh. 308  MMVK I. 24 9 . 397  Zwitter 1. c. 68,
pril. 1. 398  List. od 30. III. v muz. arh. 399  MMVK XIII. 49.
319  MMVK XIII. 5. 311  List. od 24. VI. v muz. arh. 312  List.
v muz. arh. 313  List. v muz. arh. 314  List. v muz. arh. 318  List.
od 9. V. v muz. arh. 318  List. v muz. arh. 317  List. od 13. IX.
v muz. arh. 318  Schumi A II. 272. 319  Schumi A II. 272.
329  MMVK I. 24 9. 321  Dimitz 1. c. 334 . 322  MMVK XIII. 47.
323  List. od 21. V. v muz. arh. 324  Schumi UB II. 118.
328  Schumi UB II. 133; Zahn UB III. 142 . 328  Schumi UB

II. 140. 327  Jaksch MC III. 40 ( 24 74). 328  Jaksch MC IV.
534-35 (2693, 2694). 329  Schumi UB II. 206. 339  Schumi UB
II. 210. 331  Schumi UB II. 224 , 226. 332  Schumi UB II. 240.
833  IMK II. 63 . 334  Schumi UB II. 64 . 338  MMVK I. 252.
338  List. od 14. XII. v muz. arh. 337  Zwitter 1. c. 68, pril. 1.
338  MMVK XIII. 48. 339  Schumi UB I. 112. 49  Kos, Gradivo
IV. 116 (205). 341  Jaksch MC III. 336 (862). 342  Kos, Gra¬
divo IV. 2 1 6 ( 431). 343  Kos, Gradivo IV. 249 (493). 344  Kos,
Gradivo IV. 328 ( 647). 348  List. od 24. XII v muz. arh.
348  MHVK XIII. 53; MMVK XIX. 48. 347  MMVK I. 245.
348  List. od 30. III. v muz. arh. 349  MMVK I. 251. 359  List.
od 14. XII. v muz. arh. 381  List. od 13. IX. v muz. arh.
382  List. od 8. X. v muz. arh. 383  MMVK I. 254. 384  Schumi
A I. 27 . 388  List. od 21. VI. v muz. arh. 388  MMVK XX. 176.

387  Jaksch MC IV.i 536 (2694). 388  Schumi UB II. 207.
389  Schumi UB II. 241-242 . 389  IMK III. 62. 381  Chmel 1. c.
497 (28). 382  MMVK XIX. 208. 383  MHVK XVII. 52; List.
od 27. VI. v m. arh. 384  MMVK XX. 184 . 388  Komatar JB
1903/04, 22. 388  MMVK XX. 211—21 3. 387  List. v muz. arh.

388  List. od 20. V. v muz. arh. 369  List. od 18. III. v muz.
arh. 370  List. od 8. X. v muz. arh. 371  List. od 15. VII. v
muz. arh. 372  List. od 1. V. in 14. XII. v muz. arh. 373  List.
od 20. IV. v muz. arh. 374  IMK III. 62. 378  MMVK I. 251.
378  List. od 15. VII. v muz. arh. 377  MMVK I. 252. 378  Schu¬
mi A II. 253. 379  List. od 21. V. v muz. arh. 389  Schumi
A II. 272. 384  List. od 30. III. v muz. arh. 382  MMVK XIII.
53—54. 383  List. v muz. arh. 384  List. v od 21. VI. muz. arh.
388  List. od 15. VII. v muz. arh. 388  List. od 28. III. v muz.
arh. 387  MMVK I. 253. 388  MMVK I. 254 . 389  MMVK XIX. 59.
399  MMVK I. 252. 394  MMVK I. 253 . 392  MHVK XVIII. 60.

393  List. od 7. V. v muz. arh. 394  Chmel 1. c. 497 (33).
398  MMVK I. 253 . 398  IMK II. 64 . 397  IMK III. 62. 398  IMK

III. 61. 399  IMK III. 62. 499  IMK X. 119 . 494  IMK X. 122.
492  List. od 31. III. v muz. arh. 493  MMVK I. 252. 494  MMVK
XVIII. 183. 498  MMVK XIII. 62. 408  MMVK XIX. 47 . 497  List.
v muz. arh. 498  MMVK XIX. 139; MHVK XVI. 67 . 499  MMVK

XIX. 140; MHVK XVI. 67 . 449  MMVK I. 255. 444  Chmel 1. c.
501 (60). 442  List. od 2. IV. v muz. arh. 443  Komatar JB
190 3/04 , 27 . 444  Hormayrs Archiv 1829 , 54 3. 448  List. od
22. VII. v muz. arh. 448  MMVK XIII. 45—46. 447  List. od
24. XII. v muz. arh. 448  MHVK XVII. 79. 449  MHVK XI. 5.
429  List. od 30. III. v muz. arh. 424  List. od 4. I. v muz.
arh. 422  MHVK XI. 5. 423  MHVK XI. 5. 424  Hormayrs Archiv
1829, 54 3. 428  MMVK XVIII. 44 , 50 . 428  MMVK XIII. 51.
427  Schumi UB II. 236. 428  MMVK XIII. 48. 429  MHVK XVII.
1—2; list. od 9. X. v m. arh. 439  IMK X. 68. 434  Schumi A

I. 256. 432  IMK III. 61. 433  Schumi A I. 107 . 434  IMK X. 119.
438  List. v muz. arh. 438  IMK III. 62. 437  IMK II. 64. 438  IMK

II. 64 . 439  MMVK XIII. 49—50. 449  MHVK XVII. 79.
444  Chmel 1. c. 500 (50). 442  Schumi UB I. 97; Kos, Gra-
XIII. 59. 449  List. od 2. IV. v muz. arh. 489  MHVK XVII. 52.
divo IV. 115 ( 201). 443  Schumi UB II. 222. 444  Zvvitter
1. c. 21 prip. 132 . 448  Dimitz 1. c. 335. 448  List. od 30. III.
v muz. arh. 447  List. od 31. III. v muz. arh. 448  MMVK
484  MMVK I. 254. 482  MMVK I. 254 . 483  IMK II. 63. 484  MMVK
XIII. 51. 488  List. od 4. VII. v muz. arh. 488  MMVK XIII.
53—54 . 487  IMK III. 61. 488  Schumi UB II. 27 3. 489  MMVK

XX. 176—177 . 489  MMVK XX. 211—21 3. 484  List. od 20. VI.
v muz. arh. 482  List. od 13. III. v muz. arh. 483  List. od
19. VII. v muz. arh. 484  List. od 15. VII. v muz. arh.
488  Schumi A I. 109 . 488  MHVK XVII. 80; Schumi A I. 108.

487  Chmel 1. c. 197. 488  MHVK XVII. 51. 489  MHVK XVII. 51.
479  MMVK XX. 51. 474  MMVK I. 254 . 472  List. od 23. III.
v muz. arh. 473  List. od 27. VII. v muz. arh. 474  List. od
28. IX. v muz. arh. 478  List. v muz. arh. 478  IMK X. 122.
477  MHVK XVII. 51. 478  MHVK XVII. 51. 479  Chmel 1. c.
4 99 ( 47). 489  IMK II. 64. 484  MMVK XIII. 56. 482  MMVK
XIII. 56. 483  Schumi UB I. 121. 484  MMVK XVIII. 172.

488  MMVK XVIII. 174 . 488  MMVK XVIII. 175. 487  Schumi
UB II. 222 . 488  Chmel 1. c. 497 (28). 489  IMK II. 63. 490  List.
od 6. III. v muz. arh. 491  List. od 4. IV. v muz. arh. 492  IMK

III. 63. 493  Komatar JB 1903/04 , 34—36. 494  IMK III. 61.

498  List. od 28. II. v muz. arh. 498  MMVK I. 248. 497  MHVK
XVII. 51. 498  Schumi UB I. 21; Kos, Gradivo IV. 233.

499  List. od 15. VII. v muz. arh. 899  IMK X. 124. 894  MMVK
XIII. 62 . 802  List. od 28. II. v muz. arh. 893  List. od 29. VIL
v muz. arh. 894  List. od 24. XII. v muz. arh. 898  Zwitter
1. c. 68, pril. 1. 898  MMVK XIII. 58. 897  MMVK XIII. 49-50.
898  MMVK I. 254. 899  List. od 13. I. v muz. arh. 849  MMVK

I. 251. 544  List. od 15. VII. v muz. arh. 842  List. od 15. VII.
v muz. arh. 843  List. od 16. I. v muz. arh. 844  List. od
6. II. v muz. arh. 848  Chmel 1. c. 499 (47). 848  MMVK XVIII.
172; MHVK XVI. 53. 847  MMVK I. 251. 848  MMVK XIX. 105.
849  MMVK XIX. 139. 829  Komatar JB 1903/04, 23—24.
824  MMVK XIII. 59 . 822  Schumi UB II. 222. 823  List. od
4. XI. v muz. arh. 824  IMK VI. 223 . 828  MMVK XIX. 139.
828  Schumi UB II. 56. 827  Schumi UB II. 286. 828  Schumi
UB II. 135. 829  Schumi UB II. 222. 839  Schumi UB II. 286.
834  Kos, Gradivo V. 342 (705). 832  Schumi UB II. 202.
833  Schumi UB II. 224—226. 834  Schumi UB II. 267 . 838  Schu¬
mi UB II. 289 . 838  Schumi UB II. 298. 837  Schumi UB II.
142. 838  MHVK XVI. 11; Schumi UB II. 265—266; 839  Jaksch
MC IV .2  644 (2915). 849  IMK VI. 223 . 844  Schumi UB II.
305. 842  List. od 24. XII. v muz. arh. 843  Schumi UB I. 107.
844  Kos, Gradivo IV. 249 (471). 845  MMVK XIII. 48. 840  List.
od 13. IX. v muz. arh. 847  MMVK XIII. 46. 848  Schumi A

II. 260. 849  Schumi A II. 272. 889  IMK III. 62. 884  MMVK
XVIII. 172. 882  MMVK XVIII. 182, 183. 883  MMVK XVIII.
186. 884  MHVK XVIII. 80. 888  List. od 26. III. v muz. arh.
889  IMK II. 64 . 887  MMVK I. 253. 883  MMVK XIX. 140.
589  List. od 25. I. v muz. arh. 880  List. od 27. X. v muz.
arh. 894  List. od 5. IV. v muz. arh. 892  List. od 19. IX. v
muz. arh. 893  List. od 28. II. v muz. arh. 894  MMVK I. 253.
898  MMVK I. 253. 899  List. od 21. VI. v muz. arh. 897  MHVK

222

KRONIKA

XVII. 51. 888  Chmel 1. c. 496 (19); MHVK XVII. 51.
569  IMK X. 122. 570  Hormayrs Arcliiv 1829, 543. 571  Schumi
A II. 253, 256. 572  MMVK I. 254 . 673  MMVK I. 254 . 574  List.
od 15. VII. v muz. arh. 675  MMVK 1. 253. 576  List. od 12. II.
v muz. arh. 577  List. od 31. VII. v muz. arh. 57S  Komatar
JB 1903/04, 21. 579  List. od 20. VI. v muz. arh. 580  List.
od 13. XI. v muz. arh. 581  Chmel 1. c. 197 . 582  MHVK XVII.
51. 583  List. od 17. VII. v muz. arh. 584  Schumi A II. 272.
685  List. od 19. V. v muz. arh. 586  List. od 28. II. v muz.
arh. 587  Schumi A II. 24 2 . 588  List. od 30. III. v muz. arh.
589  List. od 4. X. v muz. arh. 590  List. od 4. XI. v muz.
arh. 897  Chmel 1. c. 499 ( 43). 592  MMVK XIII..47. 893  MMVK
XIII. 49—50. 594  MMVK XIII. 53—54. 895  IMK II. 63.
6°8 MMVK IX. 11, I. 597  Zwitter 1. c. 68 pril. 1. 598  MHVK
... 599  List. od 13. IX. v muz. arh. 899  MMVK XIII. 51.
001  MMVK XX. 205. 602  MMVK XX. 205; MHVK XVII. 52.
003  Chmel 1. c. 499 (40). 804  Chmel 1. c. 501 (57). 895  List.
od 15. IV. v muz. arh. 898  MMVK XX. 217. 807  MMVK XX.
21 9. 808  Schumi UB II. 92. 809  Fontes rerum austriacarum
LXI. 309. 810  MMVK XVIII. 174. 811  MMVK XVIII. 175.
812  List. od 20. V. v muz. arh. 813  List. od 24. VI. v muz.
arh. 814  IMK III. 62. 818  IMK III. 62. 878  List. od 14. XII.
v muz. arh. 877  MMVK I. 254 . 878  Zwitter 1. c. 68 pril. 1.
879  List. od 4. I. v muz. arh. 820  List. od 27. VI. v muz.
arh. 827  Schumi UB II. 266. 822  Schumi UB II. 265—266.
823  Schumi UB II. 289. 824  List. od 17. XI. v muz. arh.
825  Hormayrs Archiv 1829, 543. 828  List. od 22. VII. v muz.
arh. 827  MMVK XIII. 46. 828  List. od 24. XII. v muz. arh.
829  Schumi A II. 272. 830  Zwitter 1. c. 68 pril 1. 637  MMVK
XIII. 45—46. 832  MMVK XIII. 47. 832 a List. od 24. XII. v
muz. arh. 833  Zwitter 1. c. 68 pril. 1. 834  MMVK XIII. 62.
838  Schumi UB I. 103; Kos, Gradivo IV. 125 (222).
asa MMVK XVIII. 139. 637  Schumi UB II. 265—266; MMVK
XVIII. 128. 838  Schumi UB II. 222. 839  List. od 2. VIL v
muz. arh. 849  MMVK I. 254 . 847  MMVK I. 253. 842  IMK I. 15.

Viri in literatura.

Razlaga okrajšav:

Kos, Gradivo: Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev
v srednjem veku. Ljubljana 1902—1928, I—V.

IMK: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko od 1. 1891.
dalje.

Jaksch MC: A v. Jaksch, Monumenta historica ducatus
Carinthie 1.—IV. 1 2 , Klagenfurt 1896—1906.

Komatar JB 1903/04: Fr. Komatar, Das stadtische Archiv
in Laibach, Jahresbericht d. Oberrealschule, Laibach
1903/04.

MHVK: Mittheilungen des historischen Vereins tur Krain
1846—1868 (I.—XXIII.).

MMVK: Mittheilungen des Museal-Vereins fiir Krain 1866,
1889- 1907 (I.—XX.).

Schumi A: Fr. Schumi, Archiv fiir Heimatkunde I.—II.
Laibach 1882/83, 1884—1887.

Schumi UB: Fr. Schumi, Urkunden- und Regestenbuch des
Herzogthums Krain I.—II. Laibach 1882/83,1884—1887.

Zahn UB: J. Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steier-
mark I.—III. Graz 1875, 1879, 1903.

ZUZ: Zbornik za umetnostno zgodovino, Ljubljana 1921.

Muz. arh.: Muzejski arhiv v Ljubljani.

Hormayrs Archiv 1829.

Fr. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Ljub¬
ljana 1929.

Iv. Vrhovec, Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih.
Ljubljana 1886.

A. Dimitz, Geschichte Krains I.—IV. Laibach 1874/76.

Joseph Chmel, Geschichte Kaisers Friederichs IV. Ham¬
burg 1840.

najstarejši Časnik v ljubejani

Začetki sodobnega časnikarstva se pojavijo kmalu
po uvedbi tiska v 2. pol. XV. stol. Izdajati so začeli
namreč letake, ki so poročali o novicah, n. pr. o tur¬
ških bojih, o protestantovskih zahtevah, o tridentin¬
skem cerkvenem zboru, o prirodnih dogodkih, o pri¬
kaznih na nebu, o repaticah, potresih itd. Na Dunaju
se je več tiskarjev bavilo z izdajanjem takih letakov,
v Gradcu Jurij Widmanstetter, v Ljubljani pa Hans
Mannel. Mannelove tiskovine je objavil dr. Frid. Ahn
v »Mittheilungen des osterreichischen Vereines fiir
Bibliothekswesen« 1. 1890. 1  Redno časopisje pa je za¬
čelo pozneje izhajati, n. pr. v Antwerpnu 1605., na
Angleškem 1622., na Francoskem 1631., na Nemškem
1626. (Magdeburger Zeitung), v Genovi 1648.

Kaj pa v Ljubljani?

že Avgust Dimitz 2  je 1. 1859. opozoril, da je v Ljub¬
ljani 1. 1708. izhajal list, katerega 2 popolna in en
nepopoln izvod je našel v knjižnici »Zgodovinskega
društva« v Ljubljani. Naslov listu je bil: Wochent-
liche Ordinari — und Extraordinari — Zeitungen von
Wien und unterschidlichen Orthen. Gedruckt und ver-

1  MMK, 1902, 71.

2  MHK, 1859, 70.

V I K T O li S T E S K A

Iegt in der fiirstl. Haubt-Stadt Laybach durch Johann
Georgen Mayr, einer Lobi. Landschaft in Krain Buch-
drucker und Handlern.

List ima obliko male 4° in je natisnjen na slabem
papirju s precej velikimi črkami. Prva Številka je da¬
tirana s 30. januarjem 1708, druga s 13. februarjem
1708; prva prinaša novice od 21.—25. januarja, dru¬
ga pa od 4.—8. februarja; tretja nepopolna pa je da¬
tirana z 21. marcem 1708 in ima nekoliko drugačen
naslov: VVochentliche Ordinari - Zeitungen oder Ex-
tract - Schreiben von unterschidlichen Orthen auB
gantz Italien. Gedruckt itd. (kakor zgoraj). Cum li-
centia Superiorum. številka lista je 27.

Dimitz navaja na kratko tudi vsebino, ki se na¬
naša skoro izključno na tedanje vojne razmere.

Kje so shranjeni ti trije listi, je neznano, ker dedič
»Zgodovinarskega društva za Kranjsko« Narodni mu¬
zej teh listov nima; pač pa hrani več drugih številk
tega tednika z drugim datumom, in sicer iz 1. 1708.
januarij 9., 16., 23. in nepopolno številko od 1.—4.
jan. brez naslova; februarij 6., 16., 22. in marec 3.
poleg nepopolnega lista str. 5—9.

Licejska knjižnica po seznamu soditi nima nobene
številke.

KRONIKA

m

ANNO 1707, t>m 21. Septemb. Num. 1.

SEochmtllcte Ortiimri < fai^ucfa < gcltungm/

ODcr

€rertw(<@cf)rri6fn Poiiumcr|cbiMirf)cti Ortfint/ »»aS fofco^I
bie geit>6l)nlict;e ©raffetr»t>on SBiemi( ale aud) bie Dfbinari«
25o|t aufi 3talien tnitgebrad/C / ju|ammcn gctragcn / unt) oerlogt in Oec
Siiilil. 4)auo|faDt JapOach / tiurcl) ^oljnnn ©icorgen / <£in« £6bl
8anoftl)a)ft im  ffrain OJudjOtucfcr / unD -gdnOlecn.

CUM L1CENT1A SUPER 10R.UM.

Micini/ Mn 14 September.

ft^$t»en6urger ^neft gebeii/ Daf; ber j?ai)|cr!. ScMfflatv
fcftalK^raff ©tubo »on ©taf>rcn6crg / gani? unbcrimp
tf)ct/mif einem Detaehcmentboncooo pferDteti allPa bor<
bn? pafHrt/ auff elit Corpo 9\cbel!cnlof; jtigrfKn/ipelcfva6er
gdfjllng Me glucbt genommen. 2lu|? Ober 'Šngartt f>at man/
tbic t>a|? t>ač:Kabufl»#e Corpo fcinen Vftarcfc gegen ©ibett*
biirgen p()ne §inMmg eimger ipuiDmmč fort|Vf?rtt/tmD f)dt»
te »td)t ivcnigerDer^eneralTiegcalle Pagagcbefientlbefc^f.

Eodem rcvertirte aUipicr 3f>ro£rccll. tyi.  0ra|T »on 'iBra*
flglau/ wdd>cr fciner Derricbuing lutgen/ gleicb f)eritai(> fef*
uen'X>trtcbtbfi)3t)r() ^apferl.S^aj.abgfftattet/ unb Pen »oni
^oi.fgfnSc&roePctiracifi icrtcnftfrglfid? nutgebrad). Jpoi*
9ollnorf mirP roriter untern j curremis berieptet/ t>ač 3fw
Prečil. (Scucral gcID-Stfaifcbal! 0ra(f iKabutlit/ mit fci-
nrm Corpoanbemelten^ag allPa nar^agg angcrurfrt/ unP
Pen paroli mit ungff.l(>r6ooo.Vy?ann/|o obigcnOrtf) febon
bifj 1  Š?onat() bloguii rter gt()alten/ angtroffen/ ircleper auff
Sinnd^erungunfcrer ?nmppen nnt Per §luri)t firfe (alvieren
n^llcn/ fft i()me aber dpii  Prmfclben Per paf? abge|'d)nitten/
unP nut 'Ccrltirft 200. Per 3(>ngfn/ 111  fic Slutit gefc^lagcn/
21  »por

Stran ljubljanskega faioplia Iz 1.1707.

V semeniški knjižnici v Ljubljani pa hranijo štiri
številke tega tednika in med njimi tudi prvo številko
iz 1. 1707. Vezane so v knjigi Miscellanča II.

Naslov prve knjige je: Anno 1707. den 21. Septemb.
Num. 1. Wochentliche Ordinari-Laybacher-Zeitungen,
Oder Extract-Schrcibcn von unterschidlichen Orthen,
\vas so\vohl die gevvohnliche Staffetta von Wien, als
auch die Ordinari-Post auB Italien mitgebracht, zu-
sammen getragen, und verlegt in der Fiirstl. Haub-
stadt 1  Laybach, durch Johann Georgen Mayr, Einer
I.obl. Landschafft in Crain Buchdrucker, und Hand-
lern. Cum Licentia superiorum. Mala 4°, 4 str. Iz tega
naslova posnemamo, da je časopis začel izhajati
21. sept. 1707 s številko 1. časopis je bil tednik, ki je
redno izhajal; zato je n. pr. številka 31. izšla 18. aprila
1708. Ker je časopis začel izhajati šele 21. sept. 1707,
so šteli številke tudi I. 1708. kar nepretrgoma dalje
tako, da se je smatral ostanek 1. 1707. in celo leto
1708. za en letnik. L. 1709. so začeli šteti zopet s 1. šte¬
vilko. Koliko listov je izšlo, ne vemo, ker se je ohra¬
nila od 1. 1709. le 2. številka z dne 9. januarja.

Dognano je torej, da je prvi časopis v Ljubljani
izšel 1. 1707.

Naslov 2. ohranjenega lista semeniške knjižnice
je: Anno 1708. den 18. April. Num. 31. WochcntIiche
Ordinari - Zeitungen, Oder Extract - Schreiben von

1  mesto Haubt.

unterschidlichen Orthen, auB gantz Italien. Gedruckt
itd. Mala 4°, str. 7; zadnja 8. stran je prazna. Naslov
3. lista: Wochentliche Ordinari und Extra-Ordinari-
Zeitungen von Wien, Ungarn, und gantz Romis.
Reich. Mala 4°, 10 str.

Naslov 4. lista: Anno 1709. den 9. Januarii. Num. 2.
Wochentliche Laibacherische Ordinari - Zeitungen,
Oder Extract-Schreiben von unterschidlichen Orthen
auB gantz Italien. Mala 4°, str. 7.

Kaj je prinašal ta časnik?

Znana je iz obče zgodovine tkzv. nasledstvena voj¬
na. Na španskem je vladal Habsburžan Karel II. Bil
je slaboten in ni imel moških potomcev. Zato so av¬
strijski Habsburžani mislili na dediščino. To pa ni
bilo ljubo francoskemu kralju Ludoviku XIV., ki je
hotel na vsak način preprečiti združenje tako velike
sile. španski kralj se je hotel izogniti vsakemu pre¬
piru med Avstrijci in Francozi, zato je določil za
splošnega dediča bavarskega princa Josipa Ferdi¬
nanda, ki je bil vnuk Leopolda I. Toda ta princ je
kmalu nato umrl. Zato je Karel II. določil za dediča
vnuka Ludovika XIV., vojvodo Filipa Anžujskega, ki
je po smrti Karla II. kot Filip V. nastopil špansko
vlado 1. 1701. To pa Avstrijcem ni ugajalo. Tako se
je pričela vojna. Cesar Leopold I. si je pridobil za
pristaše Angleško, Holandsko, Hannover in Portu¬
galsko; Ludovik XIV. pa bavarskega kneza Maksa
Emanuela in njegovega brata volilnega kneza Koln-
skega, Savojo in Mantovo. Boji so se vršili v Italiji,
na Holandskem, Ogrskem in Bavarskem. V teh bojih
se je odlikoval posebno princ Evgen, ki je 1. 1706. iz¬
rinil Francoze iz Italije. Francozi so pa ščuvali Ma-
djare, zlasti Rakoczyja zoper Avstrijo. Gvido grof
Starhemberg se je najprej bojeval na Ogrskem, leta
1708. pa je bil določen za poveljnika na španskem.
(Znano je, da je potem 1. 1714./15. zidal v Ljubljani
kot komtur križarskega reda novo križansko cerkev.)
Nekaj pabrkov naj tu omenimo.

V te vojne razmere segajo novice našega tednika.

L. 1707.

Dunaj, 14. sept. 1707. Maršal Gvido grof Starhem¬
berg je odhitel s 5000 konjeniki proti ogrskim usta¬
šem, maršal Rabutin pa je prodiral brez zaprek na
Erdeljsko. Pri Solnoku je prepodil Karolyja (povelj¬
nika Rakoczyjeve vojske).

Benetke, 17. sept. Došlo je sporočilo, da je sultan
v Konstantinopolju dal pomoriti 1000 mož radi na¬
meravanega upora. — Princ Evgen zahteva od Ge¬
nove vojnega davka 100.000 dopij (zlatih gold.).

Genova, 10. sept. Cavalliere Lache je pristal v Bar¬
celoni z 12.000 možmi, ki naj bi jim poveljeval ca¬
valliere Rivers. V Genovi je pristalo 10 angleških voj¬
nih ladij, ki vozijo vojake na špansko.

Milan, 14. sept. Vojvoda savojski se je povrnil iz
Provence v Saluzzo, princ Evgen pa v Savigliano v
Piemontu; Francozi so pa pobrali svoje čete na špan¬
skem in jih poslali v Flandrijo.

Rim, 10. sept. Ljudje so papeža prosili, naj izpo¬
sluje povračilo za škodo, napravljeno ob prehodu ce¬
sarskih čet.

Pariš, 30. avg. Savojski vojvoda je opustil oble¬
ganje Toulona.

224

KRONIKA

L. 1708.

Dunaj, 11.—14. aprila 1708.

Minulo velikonoč je cesar opravil svojo pobožnost
pri sv. Štefanu. General Heister je došel, poročal na
dvoru in se napotil v Ebenfurt. Tu je pripravljenih
o. 12.300 Heisterovih novakov, ki kmalu odrinejo v
Osek. — Tisa je tako narasla, da se more voziti z
ladjo eno miljo daleč, kjer je sicer suha zemlja. —
Pismo iz Ostrogona sporoča, da so Kruci prinesli
mnogo palisad in drugih potrebščin iz sosednih vasi
(Mussla, Ebet, Puš), da bi zaprli donavski prelaz. —
Ustaši zahtevajo mesto običajne količine sedaj 18.000
starov žita. — Odhod španske neveste je bil določen
na 16. t. m., pa so ga iz določnih vzrokov preložili. —
Ker je Rakoczy pisal na ces. pooblaščenca v Požunu,
je bila takoj dolga konferenca. — Iz Poljske poročajo,
da so Moskoviti izropali Dorpat in Liflandijo ter
odšli, ko so s seboj vzeli 500 Nemcev.

Haag, 30. marca. Z Angleškega so prišla tri spo¬
ročila. Angleška kraljica je opremila 9 bataljonov
in prav toliko eskadronov, da jih pošlje na škotsko,
razen onih 6000, ki so namenjeni na Portugalsko. Na
škotsko pošlje še tri konjeniške polke, na Flamsko
pa 6000 mož, da jih bo en kor ali 20.000 mož. Iz Lon¬
dona prihaja poročilo, da je francosko brodovje od¬
plulo na škotsko v okolico Jarmetsko. škotska pisma
pa trdijo, da ni tam niti najmanjšega znamenja kake
ustaje.

Liittich, 31. marca. Na obeh straneh se delajo velike
priprave za zgodnjo vojno. Francozi čakajo le na
škotsko ekspedicijo, da svojo namero urede. —- Geel-
hausen blokira nekaj stotin mož.

Švica, 1. aprila. Vendome je dobil od francoskega
kralja ukaz, da mora na Flamsko, kamor odrinejo
kmalu tudi švicarske in francoske garde.

Dunaj, 14. aprila. Maršal Heister je z dragonarji in
grenardirji osvobodil po ustaših zasedena mesta Eben¬
furt, Oedenburg, Kisek (Giins).

Požun, 2. aprila. Tu je bila druga seja z ustaši. Ti
pričakujejo še več odposlancev.

Berlin, 8. aprila. Admiral Fourbin je odšel z la¬
djevjem od Diinkirchna proti Edinburgu. Tam ga
je angleški odmiral Dings tako premagal in uničil,
da sta se rešili le dve ladji. — Poljsko pismo pripo¬
veduje, da so Moskoviti napadli Švede in jim pobrali
vso opremo.

Na novo nabrano moštvo je odšlo na Ogrsko. Iz
Velikega Varadina je došla novica, da sta se Ra-
koczy in Karoly posvetovala s francoskim rezidentom
in sklenila umoriti poveljujočega polkovnika Beckerja
in užgati smodniške zaloge. Rakoczy je v ta namen
odposlal nekega Rumuna, da požge mline in pridobi
stranko zase, Karoly pa je pozneje odposlal nekega
Ogra. Ta je bil radi namere, da preide k Avstrijcem,
na smrt obsojen. Mislili so živega nabosti na kol. Te¬
mu je Karoly izprosil pomiloščenje, mu obljubil

1000 cekinov s pogojem, da se s prisego zaveže iz¬
peljati naročeno. Pod pretvezo, da hoče Ogrom uiti
in prestopiti v ces. vojno, naj se zmoči, da bodo ce¬
sarski mislili, da je preplaval reko. Nekaj Francozov
mu bo pod prav tisto pretvezo sledilo. Oger je pri¬
segel, se zmočil in odšel v ces. tabor. Tu pa je pove¬
ljujočemu polkovniku vse izdal. Zato so se cesarski
lahko dobro pripravili.

L. 1709.

Benetke, 5. jan. Cesarski polki čakajo na ferrar¬
skem ozemlju. Iz Nemčije so pripeljali 800 konj, da
jih polk zase porabi. Pravijo, da bodo armado v Ita¬
liji ojačili s 13.000 novaki. V taboru imajo 36 velikih
topov in 4 možnarje. Ker je pomanjkanje živil, zlasti
moke, sporočajo iz Rimini, da so se vojaki generala
Dauna tamkaj naselili, general Marsigli pa je v An-
koni, kjer utrjujejo noč in dan utrdbe za dobro
brambo.

Ker so začele nemške čete na Neapolitanskem
vznemirjati tudi cerkveno državo, so pomnožili po¬
sadko v Paglianu in jo z vsem oskrbeli. Nemške čete,
7000 mož, vodijo princ Darmstadski, Elebuff, general
Vezel in Foubon. Ko so prišli do Frasinona, so zahte¬
vali sorazmerno kontribucijo soli, mesa, kruha in
vina. Pravijo, da bodo prezimovali v papeški deželi,
ker so v Romagni že vse použili. Govori se, da so že
pri Ankoni, ki je z vsem dobro preskrbljena, pa se bo
do skrajnosti branila. Papež je objavil zahteve nem¬
ških čet, obenem pa je pojasnil, da zahtevajo nemo¬
goče reči.

Ti posnetki nam kažejo, da je bil tednik namenjen
le v to, da so se ljudje nekoliko seznanili s potekom
vojne. Drugih novic ni obsegal, zlasti ne domačih.
Bržkone je to vzrok, da se je tako malo listov ohra¬
nilo, vsega skupaj še daleč ne en popoln letnik.

Po dolgoletnem odmoru je izhajal v Ljubljani leta
1775. in 1776. ekonomski list: Wochentliches Kund-
schaftsblatt, ki je prinašal gospodarske sestavke, se¬
znam skozi Ljubljano potujočih oseb in seznam
umrlih.

L. 1784. je izšla Laibacher Zeitung v 4°. Tiskala jo
je Kleinmayr‘sche I. Oe. Gubernial- und Landschaft-
liche Buchdruckerei, im Gerson‘schen Hause Capuz.
Vorstadt 10. Izhajala je vsak četrtek.

L. 1788. je imela naslov Merkische Laibacher Zei¬
tung, ker je bil Merk založnik.

Po naznanilu 23. junija 1797 je začel nov list iz¬
hajati z naslovom Egerische Laibacher Zeitung.

L. 1798. je izhajal v Ljubljani tudi Theater Jour¬
nal.

V francoski dobi se je pojavil Telegraphofficiel.

V letih 1797.—1800. so pa razveseljevale Slovence
Vodnikove Novice.

Vsi ti listi so že velika redkost.

K R

225

FRANCESCO ROBBA

I)R.  ANTON VODNIK

Arhivalna študija.
(Nadaljevanje)

Dne 11. maja istega leta je napravil Robba na
magistrat vlogo, da se mu podeli po pokojnem
Mačku izpraznjeno mesto stavbenika, da ga ne
zasede kak tujec. Svojo prošnjo je opiral na sle¬
deče razloge, ki so zanimivi tudi radi novih po¬
datkov, ki jih vsebujejo.

1. Se je v Italiji učil in v redu izučil ne samo
kiparstva, ampak tudi stavbarstva, tako da nima
nobenega pomisleka, podvreči se izpitu.

2. Se ni samo tukaj na Kranjskem, marveč tudi

na Koroškem i Hrvatskem izdajal poleg kiparja
tudi za stavbenika in so ga kot takega tudi sma¬
trali, kakor je razvidno iz prilog pod A., B., C., D.,
E., F., G., H-Pri postavljanju temeljev za oltar¬

je, javne kipe — tu misli pač na oba spomenika
sv. Janeza Nepomuka — in vodnjak ni nikoli po¬
treboval kakega stavbenika. Da, kar je še več, tudi
zidarska dela, ki so jih bili izvršili tukajšnji zi¬
darji, odnosno stavbeniki, in ki so se, ker so bila
slabo napravljena, kmalu po izvršitvi podrla, je
on na novo in trdno postavil, kar je razvidno iz
priloge K.

3. Je član, in sicer ta čas načelnik zadruge tu¬
kajšnjih kiparjev, odnosno zidarjev in stavbeni¬
kov.

4. Ni nič novega, da je kdo kljub temu, da se zi¬
darske obrti ni v redu učil, lahko zidarski mojster.
Kaj je bil namreč Martenuzzi, kaj Bibiena, kaj
sedanji goriški stavbenik, ki je po poklicu kipar
in je vendar obenem stavbenik 205 , in kaj je bil
končno poprej ta ali oni izmed tistih, ki so sedaj
tukaj stavbeniki?

205  Carlo Martenuzzi je zgradil med drugim sedanje
bogoslovno semenišče v Ljubljani, ki so ga gradili od
1. 1708. do 1717. Napravil je tudi osnutek za novo stolnico,
ki pa je bil odklonjen. (Viktor Steska, ZUZ, 1923, p. 6.)
Bibiena (Galli da Bibiena) je umetniška družina 17. in
18. stoletja iz Bologne. Izredni pomen te družine je v tem,
da se je osem članov te rodbine posvetilo eni in isti umet¬
nostni panogi, namreč gledališki arhitekturi in scenični
dekoraciji, in da so svojo umetnost, v kateri so izvajali
zadnje konsekvence po Borrominiju in Pozzu ustvarje¬
nega poznega baroka, razširili po vsej Evropi. Glavno
središče njihove delavnosti je bil cesarski dvor na Duna¬
ju; skoraj ni bilo dvora v Evropi, na katerem ne bi delo¬
val vsaj en član rodbine. (Dr. Ulrich Thieme — dr.
Felix Becker: Allgemeines Lexikon der bildenden Kiinst-
ler von der Antike bis zur Gegenwart. Verlag von Wilhelm
Engelmann, Leipzig 1909, III. Bd., p. 596.) Kateri član
rodbine utegne biti tukaj mišljen, se ne da ugotoviti, niti
z verjetnostjo sklepati. — Katerega goriškega stavbenika
ima Robba v mislih, mi ni znano.

Zato prosi magistrat, da mu dovoli izvrševati
stavbarsko obrt tukaj in kjerkoli bi ga potrebovali,
ter da ima lahko vajence, pomočnike in polirje,
tako kot drugi tukajšnji stavbeniki.

Magistrat je njegovi prošnji ugodil, opomnil ga
je samo, naj bo z drugimi mestnimi stavbeniki v
dobrih odnošajih in ga opozoril na to, da naj toli¬
ko časa ne sprejema novih vajencev, kolikor časa
se morejo dobiti sposobni vajenci, pomočniki in
polirji, in da naj ne nadleguje naročnikov med
občinstvom s kakimi neizkušenimi ljudmi. 206

Dne 14. febr. 1746 je tožil Robbo lekarnar Fran¬
čišek Karel Weykhardt na plačilo dolga v znesku
41 gld. 33 kr., ki ga je napravil Robba na zdravilih.
Sodišče je določilo narok 21. marca. 207  Ker Robbe
dne 21. marca ni bilo k razpravi, je bil zamudno
obsojen na plačilo dolga s 6% obrestmi v 14.
dneh. 206

Dne 1. julija 1746 je predložil Robba magistratu
račun za dobavo kamenja za tlakovanje trga pred
magistratom v znesku 7 gld. 22 kr. Magistrat je
taksiral račun na 7 gld., ki jih je Robba prejel
dne 10. okt. 1746. 200

Tudi 1. 1748 vodnjak še ni bil dovršen. Da je
mogel Robba delo sploh nadaljevati, je dne 31. okt.
1748 prosil magistrat, naj mu »bei gegenwertigen
geldtlosen Zeiten« posodi par sto gld. proti obvezi,
da bo magistratu na hipoteko — dokler ne bo ka¬
pital s 5% obrestmi plačan — dobavil toliko ka¬
menja, s čimer mu gospodje ne bodo samo poma¬
gali, ampak bodo tudi omogočili, da bo vodnjak
preko zime toliko napredoval, da se bo spomladi
— 1749 — lahko postavil.

Magistrat je naročil blagajniku Frančišku Ja¬
kobu Raniloviču, naj izplača Robbi na zadolžnico
200 gld., kar se je zgodilo dne 5. nov. 2 * 0

Dne 21. febr. 1749 je tožil Robbo Jakob Christian
Schmidt, lekarnar »zum goldenen Hirschen«, da
mu v 14. dneh plača dolg na zdravilih v znesku
43 gld. 29 kr. s 6% obrestmi, sicer naj pride k za¬
slišanju. Sodišče izda tozadevni nalog. 2 ”

2 °« G. P. 1745.

207  1. c. 1746, p. 66.

208  1. c., p. 103—104.

208  1. c., p. 194; račun in pobotnica v lj. mag. arh.

210  I. c. 1748, p. 282—283; mest. rač. knjiga 1750.

217  1. c. 1749, p. 64-65.

226

KRONIKA

Dne 21. marca prosi Schmidt za obnovitveni na¬
rok v isti zadevi. Določi se 19. april. 212  Dne 16.
maja prosi Schmidt zopet za obnovitveni narok v
tej zadevi. Robba naj pride ali sam k zaslišanju,
ali pa naj informira o tem svojega nastavi j enca,
sicer se bo sodilo »in contumaciam«. Sodišče do¬
loči narok 7. j unij a. 2 * 2

Pri razpravi dne 7. junija Schmidt toži, Robba
ugovarja — da lekarnar zahteva preveč. Navaja,
da se je on, kakor hitro je bil zvedel, da je njegova
žena brez njegove vednosti vzela pri nasprotni
stranki različna zdravila, takoj obrnil na toži tel j a
in protestiral proti temu, da bi smel ta brez nje¬
gove vednosti kateremu izmed njegovih ljudi izro¬
čiti kako zdravilo. Kljub temu protestu pa je na¬
sprotna stranka še večkrat dajala njegovi ženi
zdravila. Zdravila je dolžan plačati le, v kolikor
so bila izdana pred protestom.

Schmidt navaja, da v Robbovi navedbi čas ni
označen; moral pa bi biti, da bi bilo mogoče vedeti,
koliko zdravil je bilo izdanih pred protestom in
koliko po protestu. Ve pa tudi, da je mož dolžan
ženo preživljati.

Robba priznava, da je mož dolžan skrbeti za
ženo in da k tej oskrbi spadajo tudi zdravila. Ker
pa je zasledil nepokorščino — doslovno: nezvesto¬
bo — je bil upravičen protestirati.

Schmidt ugotavlja, da nasprotnik priznava, da
je mož dolžan skrbeti ženi za zdravila. Recepti
izkazujejo vse, kar je bilo zanj in za njegovo ženo
izdanega na zdravilih pred protestom. Zato je nje¬
gova navedba brezpredmetna. 214

Dne 9. julija 1749 je izdal magistrat C. Zulliani-
ju in Robbi enako se glaseča dekreta, s katerima
jima je poveril nalogo, da poiščeta v območju
ljubljanskega deželnega sodišča za zgradbo nove
opekarne primeren prostor. Kraj bi naj ne ležal
predaleč izven mesta, da ne bi radi tega narasli
dovozni stroški, in bi naj vseboval globoko plast
ilovice. Obe magistratni opekarni v Trnovem nam¬
reč nimata v bližini dovolj ilovice, zato se radi
dovoza produkcijski stroški povečajo, poleg tega
pa neredno dovažanje tudi večkrat ovira fabrika-
cijo. 215

Dne 14. julija 1749 je naročil magistrat mestnim
računskim uradnikom, naj drugi dan skličejo štiri
mestne stavbenike in naj gredo z njimi v vojašnico
pri Sv. Petru, katero si naj ogledajo od sobe do

212  1. c., p. 112.

213  L c., p. 174.

214  1. c., p. 207—209.

215  1. c., p. 254.

sobe, doženejo vzrok vlage, in kako je temu odpo-
moči. Poročila naj podajo pismeno s podpisi in
pečati. Vsak dobi po tri gld. honorarja. 21 «* Med temi
stavbeniki, ki pa niso imenovani, je bil pač tudi
Robba.

Ko je Robba jeseni 1. 1748. prosil magistrat za
posojilo par sto gld., je dal upanje, da bo vodnjak
dovršen že spomladi 1. 1749. 210  To pa se ni zgodilo.

Stroški za vodnjak so medtem že presegli v po¬
godbi določeno vsoto, katere zadnji obrok je prejel
Robba 1. 1747. 198  Tudi je Robba na račun vodnjaka
najel pri magistratu posojilo v skupnem znesku
600 gld. Da bi mu magistrat povrnil stroške in do¬
volil nov kredit zaradi nadaljevanja vodnjaka, je
Robba dne 2. maja 1749 vložil naslednjo prošnjo
s priloženimi seznami stroškov:

»Gospodje se bodo gotovo še spominjali, kako
sem se pred nekako štirimi leti zavezal, da bom
napravil vodnjak pred mestno hišo po modelu,
ki sem ga v ta namen sam izvršil, za 2400 gld.

Sedaj pa mi je nemogoče izpolniti svoje pre¬
nagljene obljube, ker sem — kakor je razvidno
iz zadevnega računa — 1. že do sedaj preko do¬
govorjenih 2400 gld. porabil 840 gld. (od teh 240
gld. lastnega denarja); 2. ni niti še vse kamenje
obdelano; za njegovo izdelavo in postavitev bo
3. neobhodno potrebno še čez 1600 gld., pri vsem
tem pa ostanejo 4. neplačani moji napori, trud in
neizrečene težave. Zato sem vedno pod prisego
pripravljen vzdrževati trditev, da vodnjak pod
4800 gld., brez vračunanega plačila, nikakor ne
more biti postavljen. To se mora v resnici tudi
izkazati, če bodo veščaki ocenili to, kar je izvrše¬
nega in pripravljenega, pa tudi to, kar se potroši
— tako rekoč zameri — v kamnolomih pri izko¬
pavanju velikih kosov, ker se razbiti mali kosi ne
morejo spraviti v denar. Tako me priganja naj-
večja sila, da pokorno predložim in javim: potem,
ko sem ves znani denar porabil, vodnjaka pod
4800 gld., nevštevši moj trud in plačilo — kot
že omenjeno — ne morem postaviti, četudi bi ho¬
tel, iz pomanjkanja za to potrebnih sredstev. Na¬
daljevati in dograditi ga mi je toliko časa nemo¬
goče, dokler se mi zadostno ne gre na roko. Ker
mi pri tem ne more pomagati nihče drug kot Vi,
gospodje, pokorno prosim, da bi blagovolili to moje
pojasnilo upoštevati in zaradi nevarnosti zavlače¬
vanja vzeti kar najhitreje v pretres ter dovoliti za
nadaljevanje dela potrebna sredstva, brez katerih
ne morem več delati v lastno škodo in pogubo.
Končna določitev naj se mi, prosim, priobči z de¬
kretom«.

218  1. c., p. 255—257.

KRONIKA

227

Magistrat jc odločil: Dovoljuje se iz posebnih
razlogov — ne da bi sc prejudicirala s tem priza¬
deta pogodba — iti g. prosilcu na roko in mu ugo¬
diti. Ker mora za izdelavo vodnjaka na glavnem
trgu neprestano vzdrževati 14 delavcev, ki jih
smatra za potrebne, in ker mora delo, kakor je
obljubil, izvršiti še med poletjem — se mu bo iz
mestne blagajne izplačevalo po 100 gld. nemške
veljave toliko časa, kolikor časa bo omenjenih
14 delavcev nepretrgano zaposlenih in se magistrat
ne bo nasprotno odločil; prvi obrok se mu bo izpla¬
čal čez 14 dni. Takoj pa se mu povrne, odnosno
da kot predujem 231 gld. 41 kr., katere j c bil po¬
trošil iz lastnih sredstev, in sicer proti pobotnici,
vendar pa brez vsakih posledic. 217

Po pobotnicah je magistrat izplačal te zneske v
naslednjih obrokih: 6. maja 1749 231 gld. 41 kr.;
po 100 gld. pa 20. maja, 3. junija, 17. junija, 1. ju¬
lija, 15. julija, 29. julija, 12. avg., 26. avg., 9. sept.,

217  Akt v mag. arh. v Lj.; J. Vrhovec, Die wohll6bIiche
landesfiirstl. Hauptstadt Laibach, 1886, p. 97 sl.

23. sept., 7. okt., 21. okt., 4. nov., 18. nov. in 16. dec.
1749. 218

Svoji prošnji je priložil Robba naslednji seznam
— specifikacijo — stroškov:

Uvodoma omenja enako kot v prošnji, da v njem
niso upoštevani stroški, ki jih je imel v obeh
kamnolomih. Ker je moral dobiti za vodnjak de¬
bele in cele kose, mu je ostalo mnogo kamenja
neporabnega, zanj torej mrtev kapital. Prav tako
ni všteta nagrada za njegovo delo in trud: z vso
pridnostjo je bil vedno zraven, mnogo je trpel v
grdem zimskem vremenu pri nadzorovanju pre¬
vozov.

»Kolosalni obelisk ali piramida, ki je tako redek
kos in tako velik, je vreden najmanj 500 gld. —
poleg prevoza. Da pa slavni magistrat uvidi, da
hočem računati nizko, ne samo pri obelisku, mar¬
več pri vseh tukaj podrobno naštetih stvareh, ki
sem jih dobršen del dogotovil, ne računam drugega
kakor obelisk sam brez prevoza, to je stroške za
izkopavanje, umivanje in brušenje.

218  Mestna računska knjiga 1749.

(Dalje prihodnjič.)

ZADNJA FAZA ITALIJANSKEGA GLEDALIŠČA

V Lij L BLJANI DR. STANKO ŠKERLJ

(Konec.)

Leta 1792. nas spet zapušča za dalj časa Stanovski
arhiv. Za to dobo črpamo kroniko italijanskih pred¬
stav samo iz presihajočih vesti v ljubljanskem časo¬
pisju 1  in iz seznamov ljubljanskih tiskov, kjer sc
omenjajo tudi libreti iz teh let. Vprav za del kritične
dobe, ko se italijansko gledališče v Ljubljani bori za
obstanek, smo torej posebno nepopolno obveščeni.

Iz leta 1793. ne čujemo ničesar o italijanskih pred¬
stavah: ljubljanski časnik za to leto ni ohranjen in
libreti se tudi ne omenjajo. Vse to seveda ne pomeni
neobhodno, da res ni bilo nikakih predstav, saj vemo,
da niti vse operne družine niso dajale tiskati tekstov,
a kaj šele dramski ansambli. Možnost, da so tudi 1793
Italijani prišli v Ljubljano, bomo tem manj zanikali.

1  Niti državna študijska knjižnica niti knjižnica Na¬
rodnega muzeja nimata kompletne najstarejše Laibaclier
Zeitung  Merkove, Egerjeve, Degotardijeve in KIeinmayrje-
ve izdaje z vsemi prilogami. Niti če kombiniramo to, kar
je ohranjeno v obeh knjižnicah, ne dobimo vseh letnikov.
Za leta 1792. do 1794. zija široka vrzel, in potem spet za
1798. Vesti o gledališču, ki se nahajajo deloma v listu
samem, deloma v prilogah, niso v vseh letnikih enako
redke in redkobesedne; toda v nekaterih jih skoraj ni
ali celo sploh ni. Včasih sc tičejo samo administracije
(oddaje lož v najem, itd.); včasih napovedujejo predstave;
včasih kronistično beležijo one, ki so se bile vršile, pri
čemer pogosto vpletajo pohvalne opazke; le redko se
vzpenjajo do resnične kritike.

če se spomnimo postavke v Zoisovih računskih knji¬
gah za 1793/94: »opera buffa« 54 gl. 54 kr., »teatro«
69 gl. 50 kr.

Za prihodnja štiri leta (1794—1797) pa vemo za
gotovo, deloma iz beležk o ljubljanskih tiskih, delo¬
ma iz časopisja, da so Italijani spet z operami gosto¬
vali v Ljubljani. Toda preko tega dejstva je malo
znano, bore malo v njihovih repertoarjih, skoro nič o
družbah samih.

Kar se repertoarja tiče, se v naših skromnih po¬
datkih najčešče pojavlja Paisiellovo ime. Leta 1794.
je v Ljubljani pri Kleinmayrju natisnjen libreto slo¬
vite Nine.  V Penzelovem seznamu beremo: »La Nina
pazza per amore.  Da rapresentarsi nel’ nobile teatro
di Lubiana«. Radics, ki je knjižico gotovo videl, 2  pravi
v svoji Entivicklung.. str. 53, da sta to opero po¬
svetila — pač v predgovoru libreta — impresarija
Vedova in Piovanni »dem Publikum Laibachs«. Nič
drugega ne vemo niti o družbi, niti o točnem času, dol¬
žini in o drugih momentih gostovanja. Kvečjemu lahko
domnevamo, da se del Zoisovih stroškov za gledališče
leta 1793/94 morda nanaša na družbo Vedove in Pio-
vannija. Seveda so se pele razen Nine  še druge opere;
nekatere izmed njih so brez dvoma pripadale tedaj
obče priljubljenemu repertoarju, ki ga že poznamo iz
prejšnjih let ljubljanskega italijanskega gledališča.

2  Po njegovi navedbi ibidem  se je hranila v posesti
pokojnega deželnosodnega svetnika Petricha v Ljubljani.

228

KRONIKA

Nina  je bila ena najpopularnejših oper popularnega
Paisiella. Potem ko je bil v Namišljenem Sokratu  dal
izredno lep primer veselo-zabavne opere, v tragični
pa mnogo slabše uspel, je — po besedah Della Cor-
teja 1  — našel svojo pravo srednjo pot med komičnim
in tragičnim, ki ga je povedla do največjega uspeha,
do čustvene, patetične Nine  (1789). čustvene, senti¬
mentalne črte v besedilu in muziki komične opere
smo našli že v Goldoni-Piccinnijevi Cecchini.  Te črte,
ki so polagoma preobrazile italijansko komično opero
XVIII. stoletja, in to v dobrem smislu, so dobile svoj
najpopolnejši muzikalni izraz prav v Paisiellovi Nini.
— Besedilo te opere je napisal Napoljčan G. B. Lo¬
renzi (o. 1719.—1805.), najznamenitejši pisec napolj-
ske vesele opere, avtor kakih trideset libretov, katerih
dober del je uglasbil Paisiello. Napisal je, skupaj z
abejem Ferdinandom Galianijein, tudi enega najsreč¬
nejših tekstov komične opere, že omenjenega Namiš¬
ljenega Sokrata . 2  Besedilo otožno-idilične Nine,  v ka¬
terem se menjajo proza in verzi, je pa Lorenzi pri¬
redil po francoskem originalu.

Italijanska družba, ki je 1. 1795. igrala v Ljubljani,
je imela na repertoarju resno opero — dokaj redek
pojav med številnimi komičnimi operami, ki so se v
onih letih navadno predstavljale —: Pirro Re d’Epiro.
To je bila ena od Paisiellovih resnih oper, primer
muzikalnega žanra torej, v katerem se ta mojster,
kakor smo že omenili, ni tako obnesel kot v drugih
področjih. Kdo je napisal tekst za Pirra,  nismo mogli
dognati. Ljubljanski libreto, ki je izšel pri Klein-
mayrju, je bil spet enkrat dvojezičen; o tem nas ob¬
veščata zabeležba v katalogu Erbergove knjižnice v
Narodnem muzeju in Penzelov seznam. V slednjem
beremo za naslovom dostavek: »Drama serio per mu¬
šica da rapresentarsi nel’ nobile Teatro di Lubiana.
Nebest der deutschen Uibersetzung von Iac. Abrah.
Penzel«. Nemški prevod je bil torej to pot na licu
mesta prirejen in iz peresa znane in zanimive ljub¬
ljanske osebnosti. Morda se je nemško besedilo tudi
posebej razpečavalo, ker je libreto zaznamovan v ne¬
katerih seznamih samo z nemškim naslovom; tako
n. pr. v katalogu knjižnice nadškofa Brigida: »Pyrhus
Konig von Epirus ein e(r)n(st)haftes Singspiel Im
Carnevale 795. auf dem Standischen Theater der
Hauptstad La(i)b(a)ch aufgefiihrt«; in podobno v Er-
bergovem Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-
Geschichte fiir Crain,  str. 99. Niti o impresariju, niti
o njegovi družbi, niti o njihovem ostalem repertoarju
danes ne vemo ničesar. Radics, ki je tudi to knjižico
najbrž poznal, dostavlja (Entwicklung ..., str. 53)
naslovu samo tole opazko: »... in welcher Oper sich
auch das Auge an einem Ballett, ,Das Verbrechen der
Liebe* betitelt, ergotzen konnte«. To je bil bržčas eden
tistih baletov, ki so se dajali med akti oper brez orga-
nične zveze z njimi in ki so neusmiljeno trgali de¬
janje glavne predstave; z njimi so impresariji, zvesti
barbarski tradiciji, mislili, da morajo beliti in lajšati
občinstvu uživanje dolgih oper, posebno resnih. Fi¬
nejši gledališki praktiki so že uvideli škodljivost te

1  Cit. d.  II, str. 44; prim. tudi str. 88, 235, 240, 243 sl.

2  M. Scherillo, L' opera buffa na polet and 1 ;  Palermo
1917; str. 321 sil., zlasti 393 in 396. B. Croce, Teatri di
Napoti 3 4 , str. 236, 263. B. Wie.se -K. Percopo, (ieschichte
d. ital. Literatur;  Leipzig - Dunaj, 1899; str. 447.

razvade. 3  — Iskali smo kake podrobnejše vesti o tem
gostovanju v ljubljanskem listu leta 1795., pa smo
našli samo golo potrditev, da so pred pustom Italijani
igrali v Ljubljani; in še to je samo mimogrede rečeno
v pohvalni notici, posvečeni nemškemu gostovanju:
Laibacher Zeitung  1795, št. 93 (25. IV.) »Auch haben
\vir nun seit Ostern eine Truppe deutscher Schau-
spieler unter Direktion des Herrn Vanini statt den
mit Ende Fasching abgereisten italienischen Operi-
sten, hier ...«.

Italijansko gostovanje v letu 1796., o čegar reper¬
toarju smo sicer za spoznanje bolje poučeni, pa v Lai-
bacherici  onega leta sploh ni omenjeno. Iz kataloga
Erbergove in drugih knjižnic vidimo, da sta bila tedaj
v Ljubljani natisnjena libreta oper La grotta di Tro-
fonio  in Gli artigiani .’ Prvo teh oper je komponiral
znameniti Antonio Salieri (1750. — 1825.), ravnatelj
dunajske dvorne godbe, nadarjen in spreten muzik,
proslul zlasti kot Mozartov tekmec. Temu tekmovanju
je služila tudi Trofoniova jama  (1785), ki pomeni vr¬
hunec Salierijevega, nikakor ne neznatnega dela v
področju komične opere. Besedilo je napisal G. B.
Časti, avtor Kralja Teodorja,  ki je hotel v Trofoniovi
jami  dati nov primer junaško-komične drame — knji¬
ževnega žanra, ki ga je z velikim ponosom gojil in
slavil kot povsem novo stvaritev v dramski umetnosti.
Toda besedilo Salierijeve opere se zelo razlikuje od
Castijeve melodrame v pesnikovih zbranih delih; 5  od¬
padel je vsak dramatičnejši zaplet, odpadle v tekstu
one resne, junaške, tragične poteze, ki bi morale biti
v zvezi z vsakdanje-komičnimi značilne za to vrsto
melodram; odpadla vsa učinkovita satira, ki se v me¬
lodrami posmehuje nazorom o obsedencih in čarov¬
nicah — in ostalo je samo tole »dejanje« (ki se vrši
v Beotiji): Aristonovi hčeri Ofelia in Dori sta se zaro¬
čili; vesela Dori z veselim Plistenom, zamišljena Ofe¬
lia z zamišljenim Artemidorom. Na sprehodu po vrtu,
stopita oba mladeniča v jamo maga Trofonia, ne da
bi poznala njeno skrivnostno moč, in prideta potem
spet na prosto, toda pri različnih vratih in zato z iz-
premenjenimi nagnjenji. Zaročenki se odvračata od
njiju. Potem se mladeniča vrneta v jamo in prideta
ven s svojimi starimi čustvi. A medtem ko iščeta
svoji zaročenki, je tudi nji ob sprehodu po istem vrtu
zvabilo v Trofoniovo jamo; ko pa prideta ven, so
zdaj njima zamenjani nravi. Nazadnje odide oče
v proročišče in Trofonio mu razloži, kaj se je zgodilo.
Zaročenci gredo spet v jamo, in ker jo zdaj zapuste
pri istih vratih, kakor so vstopili, dobe spet vsi svoja
stara nagnjenja nazaj. »Kakor se vidi, se igra z jamo
ponavlja štirikrat, in to je v sceničnem pogledu
otročje, v dramatičnem pa — statično.« Salieri je
opremil Trofonia z nekaterimi patetičnimi, junaškimi
akcenti, poskušal biti komičen, kjer situacija zahteva,
in v celem napisal solidno, dobro muziko. Ogromen

3  Bartolomeo Benincasa, ki bomo z njim kmalu imeli
posla v sami Ljubljani, jo obsoja v predgovoru k svojemu
libretu II disertore;  prim. Della Corte, c. d. II,  str. 236.

4  Po Radicsu, Enluiicklung,  str. 53, bi moral biti prvi
shranjen v muzejski knjižnici, a danes ga tam ni najti.

5  To je dokazal A. Della Corte, cit. d.  II, str. 53 sil.;
on sploh tu posveča Trofoniovi jami  podrobno študijo, ki
mi služi za prikaz te opere.

KRONIKA

229

uspeh, ki ga je tedaj (1785) dosegel in ki je pri so¬
dobnikih zasenčil Mozarta, se zdi nam seveda ogromno
pretiran. Zgodovina je bila pravična in je postavila
Figarovo svatbo  na piedestal, ki ji gre; bila je celo
stroga, kajti popolne pozabe, v katero je zapadla,
Trofoniova jama  morda le ni zaslužila.

O tem, koliko priznanja je žela v svojem času, priča
tudi odmev, ki ga je vzbudila v Ljubljani. Komaj dve
leti po dunajski premieri izraža uprava ljubljanskega
gledališča — v jeseni 1787 — v kontraktu s Friede-
lom željo, da vidi Salierijevo opero v Ljubljani. Morda
jo je Friedel res uprizoril; še verjetnejše je, da jo je
spravil na oder Bartolini, ki jo je imel v načrtu za
sezono 1788. O predstavah 1. 1796. nimamo nobenih
podatkov; ne moremo pa dvomiti, da se je Trofoniova
jama  to pot res pela v Ljubljani, sicer ne bi bil izšel
libreto, v katerem stoji pod naslovom opere: »Dramma
giocoso in mušica« — dunajski original pravi: »opera
comica« — »in due atti da rappresentarsi in Lubiana.
1796.«

Druga opera iz leta 1796., za katere uprizoritev pri
nas istotako jamči ljubljanski libreto, je bila mnogo
manjšega kalibra: »Gli Artigiani.  Dramma giocoso
per Musiča da rappresentarsi nel nobile Teatro degli
incliti Stati in Lubiana 1796« — tako stoji v Erber-
govem katalogu. Iz Salviolijeve Bibliografije ..., kol.
392, povzemamo, da je to delo komponiral Pasquale
Anfossi na tekst Giuseppeja Foppe. Prva predstava
se je vršila v Benetkah v sezoni 1793/94. Napoljčan
Anfossi (1736—1797) je bil plodovit skladatelj ko¬
mičnih oper in je v zadnji četrtini stoletja požel mno¬
go bučnega priznanja, ki pa se je hitro poleglo. Nje¬
gove zmožnosti niso dosegale mojstrov, kakršni so
bili Piccinni in Paisiello. Rokodelci,  ki so jih Ljub¬
ljančani videli 1796, po vsej priliki niso spadali med
njegova pomembnejša dela. Pisec besedila, G. Foppa,
pa je bil eden izmed dobro znanih, mnogostranskih
dobaviteljev libretov vsake vrste (junaško-komičnih
dram, fars in drugih) proti koncu XVIII. stoletja.

Za naslednje leto 1797. — leto, ko je Napoleon po
zmagovitem pohodu skozi Gornjo Italijo prignal be¬
žeče Avstrijce nazaj v Alpe in jih prisilil k premirju
v Leobnu in nato k miru v Čampo Formiu, leto, ko
je vojna pljusnila tudi čez Ljubljano — smo zajeli
drobno vestico v ljubljanskem časopisu, štev. 15
(15. II.): na čast nadvojvodi Karlu, ki je potoval
skoz Ljubljano na Dunaj, so stanovi priredili pred¬
stavo v slavnostno razsvetljenem gledališču; »die Oper
Buffa: La Molinara  \vurde bey einem zahlreich ver-
sammelten Volke gegeben,...«. To je pač bila slavno¬
stna predstava 17. februarja, o kateri poroča Vodnik
v svojih Ljubljanskih Novicah  in pri kateri so peli
pri običajni cesarski pesmi še posebno kitico, ki jo
je Karlu rešitelju na čast zložil Vodnik. 1  — Naslov in
označba opere nam dovoljujeta domnevo, da so igrali
Italijani. Morda je to bila predpustna sezona. Gotovo
pa je, da gostovanje potem ni več dolgo trajalo, zakaj
prihod Francozov na Goriško in Kranjsko konec me¬
seca marca je grozno preplašil vso deželo in pregnal
iz Ljubljane »vsaj tretjino prebivalcev«. 2  — La (bella)

1  J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda;  Celje, 1928;
str. 18.

2  Mal, c. d.,  str. 19.

molinara, Lepa mlinarica,  je pač Paisiellova opera
tega imena, ki je nastala 1788 in spada med najboljše
opere tudi v Ljubljani tako priljubljenega skladatelja.
Po svojem poudarjeno čustvenem značaju je podobna
še bolj znani Nini.

Po letu 1797. in vse do 1802 nam manjka vsaka
tudi najneznatnejša vest o italijanskih gostovanjih v
Ljubljani; nekoliko izdatnejše podatke bomo dobili
celo šele za leto 1805. Morda v onih letih italijanskih
predstav res ni bilo. :i  To bi niti ne bilo tako čudno, če
upoštevamo vojne in politične dogodke tistega nemir¬
nega razdobja. Toda mnogi znaki nas opozarjajo, da
se je položaj italijanskega gledališča v Ljubljani hitro
in bistveno izpreminjal, in to v neugodni smeri.

Ni glavno to, da se italijanska gostovanja nekatera
leta sploh niso vršila, medtem ko so nemške družbe
dalje prihajale in poleg ljubljanskih diletantov da¬
jale svoje predstave. Značilnejše je, da se ljubljanski
časopis s svojimi prilogami vred italijanskih gosto¬
vanj silno redko in le popolnoma mimogrede in brez
vsakega priznanja spominja, medtem ko o nemških
priobčuje pogosta obvestila in več ali manj kritične,
navadno prav pohvalne notice. A še važnejše je —
ker prihaja s strani, ki je upravljala in vodila sta¬
novsko gledališče —, da se prav v teh letih pojavlja
v Laibacherici  takle oglas: »Das Laibacher Theater
wird von Anfange des k(ommenden) Herbstes bis
Ende Fasching 1800 an eine gute deutsche Schau-
spieler-Gesellschaft uberlassen \verden. Jene Unter-
nehmer, welche dieses Theater zu uberkommen wiin-
schen, haben sich an die Theater Oberdirekzion binnen
4 VVochen schriftlich ze verwenden, den individuellen
Personal-Stand, und die aufzufiihrenden Piesen (sic!)
auszuweisen, und fiir eine gute Garderobe za haften.
Laibach den 1. April 1799.« ( Degotardische Laibacher
Zeitung  1799, št. 30, z dne 13. IV.) Tako se glasi torej
spomladi 1799; naslednje leto se v oglasu, ki je izšel
v prilogi ljubljanskega lista z dne 5. aprila 1800,
št. 28, sicer ne poudarja, da se sprejema samo nemška
družina, toda leta 1801. beremo spet v prilogi k šte¬
vilki 24 Laibacherice  z dne 24. marca: »Das Theater
der Hauptstadt Laibach... vom 15. September l(au-
fenden) J(ahres) bis Ende Fasching 1802. an eine gute
Gesellschaft deutscher Schauspieler uberlassen«.

Odkod ti simptomi hladnosti in celo nasprotovanja
proti nastopanju Italijanov v ljubljanskem gledališču?
Mnogi krogi iz vseh slojev ljubljanskega občinstva so
tudi dalje z veseljem uživali in ljubili italijansko
glasbo; o tem bomo našli še iz kasnejših desetletij ne-

3  Ne pozabljajmo sicer, da pravi Kopitar v svojem
prvem pismu Dobrovskemu, da so italijanski operisti —
očividno tudi še po 1. 1800. — »skoraj vsak predpust pri¬
hajali v Ljubljano«. Toda morda je to mislil na široko, za
prejšnja, devetdeseta leta XVIII. stoletja, ali pa so mu bila
v mislih ravno zadnja leta, neposredno pred 1808.: videli
bomo, da so Italijani v letih 1805. in 1807. zapustili spet
več sledu. S to zadnjo domnevo bi se dobro skladala tudi
Kopitarjeva opazka v njegovi avtobiografiji (KI. Schriften,
8), da je on kot Zoisov tajnik imel opraviti s kupleti,
ki jih je Zois zlagal za italijanske pevce: Kopitar je bil
tajnik od leta 1803. (Prim. Kidrič, Dobrovskg ..., op.
178.) Naj bo to kakorkoli, molk vseh naših virov - - libre¬
tov, knjižnih katalogov, gledaliških lepakov in ljubljan¬
skih časopisov — je zgovornejši kot Kopitarjeve nedo¬
ločne in pavšalne opombe.

m

KRONIKA

dvoumne izjave. Ali prav tako široki in še Širši krogi
so si najbrž želeli čim več in čim boljše drame. Te
jim Italijani že zdavnaj niso več nudili. In tudi, če bi
jo bili, bi jo bili Ljubljančani mogli uživati le v prav
majhni meri: eden najglobljih vzrokov neizbežnega
popuščanja italijanske gledališke aktivnosti je bilo
brez dvoma pojemajoče znanje italijanskega jezika
pri nas. O tem imamo najkompetentnejšo pričo v
Bartolomeu Benincasi, glavnem cenzorju uprave Ilir¬
skih pokrajin v Ljubljani, ki ga gotovo ne gre sumni¬
čiti protiitalijanskih tendenc. Ko je bilo treba 1. 1810.
najti italijansko igralsko družbo za Marmonta in nje¬
govo Ljubljano, je Benincasa odklonil ponudbo ne¬
kega impresarija Rigollija iz Zadra, češ da bi s svojo
italijansko komedijo  nič ne opravil v Ljubljani, »kjer
je izmed štirih jezikov: kranjščinc, nemščine, franco¬
ščine in italijanščine, zadnji najmanj v rabi«. 1  Tr¬
ditev, da je bil v Ljubljani italijanski jezik manj v
rabi kot francoski, bi utegnila biti samo poklon vla-
stodržcem. Vendar za nas ni važen vrstni red jezikov;
važna je le Benincasova ugotovitev, da nima smisla,
privajati v Ljubljano italijansko komedijo, in to za¬
radi jezika. 2

Kroge z globljo književno izobrazbo in resnejšim
zanimanjem za književnost so torej bolj privlačila
nemška gostovanja, ki so dajala drame in med mno¬
gim plevelom tudi klasične komade. Odtod vsaj de¬
loma prihaja tudi večje zanimanje časopisja za nem¬
ško gledališče, zlasti skromni poskusi resne kritike. 3
Vendar je na ponašanje časopisja vplival še drug va¬
žen moment — tisti, ki se javlja tudi v gori navedenih
oglasih gledališke uprave za oddajo gledališča nem¬
škim  družbam: avstrijsko-patriotska in nemško-kul-
turna tendenca, ki smo jo začeli opažati v področju
gledališča v osemdesetih letih XVIII. stoletja. Ta ten¬
denca se je morala posebno bohotno razvijati v
vzdušju legitimističnih in nato protinapoleonskih vojn
na prelomu stoletij. 4  Gojenje in podpiranje nemške
gledališke umetnosti se je zdelo najvplivnejšemu delu
nemško usmerjenega izobraženstva — in razen Zoi¬
sovega kroga je bilo pač skoraj vse ljubljansko izo-
braženstvo nemško usmerjeno 5 *  — nacionalna in pa¬

1  J. Tavzes, Slovenski preporod pod Francozi,  Ljub¬
ljana 1929, str. 29.

2  V primeri s to jasno izjavo Benincase gube za naše
vprašanje važnost drugi, sicer v svojem kontekstu bolj ali
manj verjetni podatki o znanju italijanščine pri nas — na
primer ono, kar omenjajo o tem Ch. Nodier, I. I. Tobin
(spremljevalec sira H. Davyja) in drugi; prim. Illgrisches
Blatt  1821, št. 24. (15. VI.); Bldtter aus Krain  1861, str.
68 (Dr. H. Costa, Die Sprachenfrage in Illgrien ivahrend
des franzosischen Interregnums).

3  Gl. Laibacher Ztg.  1791, št. 101 (20. dec.); Laiba-
cher Wochenblatt  1804, št. IX—XIII.

4  Programi nemških predstav — zlasti tudi diletant¬
skih — in časopisna poročila tistih let jasno kažejo to
patriotsko barvo; prim. Laibacher Ztg.  1795, št. 93 (25.
IV.) in 216 (23. IX.); idem  1796, št. 80 (7. X.); idem  1797,
št. 14 (17. II.). O nemškem repertoarju v prvih letih no¬
vega stoletja prim. Dimitz, 100 Jahre der Laibacher
Biihne,  v Bldtter a. Krain  1865, str. 71.

5  Kar se posebej slovenske gledališke aktivnosti tiče,

je ostal Zoisov krog po Linhartovi smrti brez sposobnega

aranžerja. Tako se razlaga, zakaj se je prvi poizkus iz

triotska dolžnost; za italijanske predstave je bilo vse
manj in manj prostora, v srcih in na odru. Italijanska
gostovanja v Ljubljani so bila v veliki neposredni ne¬
varnosti, da izginejo. Kar jih je še nekaj časa držalo,
je bila najbrž naklonjenost precejšnjega dela po¬
vprečnega občinstva, ki je ljubilo italijansko opero,
ki pa v primeri s slojem izobraženstva in s fevdalno
gledališko upravo ni imelo mnogo govoriti, in pa dolga
tradicija, vis inertiae: vsi so bili navajeni, odkar so
pomnili, da v Ljubljani od časa do časa vidijo in sli¬
šijo italijanske predstave. Drugi moment je bil vse¬
kakor močnejši. Toda prav zato je bilo treba le malo
močnejšega potresa, ki bi, četudi le za kratko dobo,
pretrgal ustaljeni tok ljubljanskega mestnega življe¬
nja in pretrgal tradicionalno zvezo z italijansko odr¬
sko umetnostjo, pa bi odklenkalo italijanskemu gle¬
dališču v Ljubljani kot bolj ali manj stalni instituciji.

Ob vstopu v novo stoletje še nismo tako daleč. Na¬
sprotno, nekatere sezone prvega desetletja vzbujajo
videz, kot da je v gledališču vse spet v starem redu. 0
— V Laibacher Zeitung  1802 smo naleteli v št. 59
(23. VII.) na kratko vest o slavnostnem sprejemu
princese Elizabete, ki se je v Ljubljani zabavala pri
»turški« muziki na Zoisovem vrtu, »darauf aber ins
dermal hier befindliche italienische Theater ze bege-
ben geruhten«. To je bila najbrže krajša poletna se¬
zona, kakršne smo videli v osemdesetih in devetde¬
setih letih XVIII. stoletja. 7

Tudi o letu 1804. spet neverno nič določnejšega, kot
da so italijanski operisti gotovo gostovali pri nas. V
IX. številki Laibacher Wochenblatt-a  beremo pod na¬
pisom Theater in Laibach:  »Am 26. April \vurde das
hiesige Iandschaftliche Theater, nachdem die italieni¬
sche Sangergesellschaft am 22. ihre Vorstellungen be-
schlossen hatte, durch die deutsche Schauspielerge-
sellschaft... vviedereroffnet«. Nikakih vesti nimamo
o tem, kako dolgo je trajalo to spomladno gostovanje;
tudi o družbi in repertoarju ne čujemo nikjer. Itali¬
janski baletni plesalci vodje Calvija, ki nato sodelu¬
jejo s Fraselovo družino, gotovo niso bili v zvezi s
pravkar omenjeno italijansko sezono, ker se v X. Ste¬
leta 1790. ponovil šele 1803 z diletantsko predstavo Tin¬
čka Petelinčka  (prevoda Kotzebuejevega Der Hahnen-
schlag ), ki je potem spet za dolgo ostala zadnja. Prim. v
časopisu Carniola  II (1839/40), str. 136, članek •»Sloveni-
sche Literatur,  Von Milko«; in Dimitzov citirani članek
v Bldtter a. Krain  1865, str. 70.

0  Našim dosedanjim virom — časopisju in libretom —
se pridružuje za nekaj časa spet — kot najvažnejši —
tretji: gledališki akti Stanovskega arhiva. Za dobo od za¬
četka stoletja do avstrijske reokupacije so zbrani — se¬
veda ne polnoštevilno, a vendar v velikem številu — v
fasciklu Unmanipulierte Theater Aclen de 1800 — 1813.  —-
Morda sta Dimitz in Radics nekatere izmed njih videla in
porabila, a še daleč ne vseh.

7  Dimitz navaja, v citiranem članku, str. 71, med
atrakcijami zimske sezone 1802/03 tudi Cimaroso, ne da
bi preciziral, kakšno delo je mišljeno. Po vsej priliki Ci-
marosove opere ni spravljati v zvezo z gori omenjenimi
poletnimi predstavami; skoro gotovo je spadala v reper¬
toar nemške Schantrochove družine, ki je tedaj pozimi
gostovala v Ljubljani. Med ostalim pisanim programom
tiste sezone omenja Dimitz tudi »italienische Ballettanzer
Calvi’s«; ali so oni bili angažirani od Schantrocha, nam
ni zagotovo znano. Takoj jih bomo spet videli v Ljubljani.

KRONIKA

231

vilki ljubljanskega tednika, objavljeni po  otvoritveni
predstavi nemške družbe, šele napoveduje njihov pri¬
hod. V naslednji številki je premiera tega baleta prav
pohvaljena, a XII. številka je cela posvečena plesu
vobče in ljubljanskemu baletu posebej. 1

O italijanskem gostovanju 1. 1805. imamo po dalj¬
šem presledku spet nekaj podrobnejših podatkov, če¬
prav nas ravno v tem letu puščata na cedilu s svojim
molkom obe tedanji Laibacherici,  Egerjeva in Klein-
mayrjeva. Najizdatnejše vesti nam teko iz fascikla
Unmanipol. Th. Acten ...  (»Journal der eingegange-
nen Theatergelder« in listina št. 387), nekaj malega
pa doznavamo z ohranjenega lepaka in iz Radicsa
(Entivicklung . . .,  str. 80 in op. 86). Rekonstruirajmo
iz raztresenih podatkov, kolikor se da, potek tega go¬
stovanja. — Sezona se je začela 26. marca z operama
Teresa e Cluudio  in Pamela;  isto se je igralo tudi 28.
in 31. marca. 2. aprila je bila, sodeč po navedenem
»Journalu«, še nemška predstava Eraselove družbe.
Dva dni nato so Ljubljančani videli novo operno pre¬
miero: Bandiera ad ogni vento,  ki ji je pa tudi spet
pridružena Pamela,  kakor sta se v tem gostovanju
sploh pogosto peli po dve operi en večer. Od tega dne
dalje so se vršile samo italijanske predstave, če iz¬
vzamemo morda dan 2. maja, ko je zabeležena pred¬
stava nečitljivega imena, ki se v tej dobi več ne po¬
navlja in ki torej morda ni spadala k italijanskemu
repertoarju. Bandiera ad ogni vento  se je vsekakor
ponovila 27. aprila in sicer, z odlomki iz drugih oper,
v korist prvega tenorja Giulia Radicchija. To izpri¬
čuje lepak, ki se hrani v zbirki gledaliških listov v
Narodnem muzeju in ki nosi nadpis »Italienische
Oper«, pod njim pa dvojezično, najprej nemško, po¬
tem italijansko vabilo na benefico. 18. maja je prišla
na vrsto Zelinda e Lindoro,  23. maja spet »Pamela
nubile, e maritata«.  (kakor je zapisano v »Journalu«),
3. junija pa Elisa,  ki se je ponovila 8. in 9. Drugih
italijanskih predstav ta »Journal« ne beleži; pod se¬
znamom pa stoji zaključek: »eingegangen fiir die
Halfte des Abonements fiir 30. Vorstellungen der ita-
lianischen Opern 253 fl. 10 kr.«. Sezona se je bodisi
brez presledka, bodisi s kratkim presledkom, kljub
letnemu času nadaljevala, kajti v listini št. 387 istega
fascikla beremo pod datumom 1. julija sledeče: »Fiir
die von dem Impresser der italianischen Opern Jo¬
seph Dureli bei Abhollung einer andern ersten, und
zvveiten Sangerin gemachte Unkosten ist ihm eine
kleine Entschadigung aus der Theater Kasse mit
80 fl -— zugesichert vvorden«. Dodana je tudi rešitev:
naj se ta vsota izplača. Iz tega akta povzemamo nc
samo ime impresarija — Durelli  je seveda bolje pisati
z dvema l  —, temveč tudi, da ljubljanska publika
morda ni bila zadovoljna s prvotnim ansamblom in
da se je gostovanje v novi sestavi nadaljevalo še tja
v poletje. Kaj so tedaj peli, nam ni znano, toda v
glavnem najbrž isti repertoar, kot od marca do ju¬
nija. — Kdo so bili ostali člani Durellijeve družbe
razen že imenovanega Radicchija, se tudi ne da reči.

1  V fasc. Unmanipol. Th. Acten ... se hranijo po¬
botnice, s katerimi potrjujejo Giuseppe Calvi in njegovi
plesalci in plesalke prejem honorarja za svoje nastopanje
v ljubljanskem gledališču. Pobotnice so datirane začetek
julija 1804., konec oktobra istega leta in konec januarja
1805. Tedaj sta vodila gledališče \V. Frasel (»Guglielmo
Fraselle«) in J. Scholz.

Dve imeni, Giuseppe Lainer in Vincenzo Ludovisi,
bomo sicer kmalu srečali v aktih, iz katerih bo raz¬
vidno, da sta svoj čas pripadala Durellijevi skupini v
Ljubljani; toda ker je ta podjetnik vodil italijansko
sezono v Ljubljani tudi 1807, ni gotovo, da sta ona
dva bila že 1805 pri nas.

V prvem delu Durellijevega gostovanja leta 1805.
so torej Ljubljančani videli v trideset predstavah
najmanj pet raznih oper. Največkrat sta prišli na
oder Bandiera ad ogni vento  in Pamela.  O posameznih
delih nam s knjižnimi sredstvi, ki so nam bila na raz¬
polago, ni bilo mogoče mnogo ugotoviti. Opera Teresa
e Claudio  nam je ostala popolnoma neznana. — Glede
na Pamelo,  ki se je 1805 uprizarjala v Ljubljani,
smemo biti v dvomu, ali gre za dve samostojni operi:
Pamela nubile (Pamela za možilo)  in Pamela mari¬
tata (Pamela omožena)  — ali za eno samo, katere
pravi, v »Journalu« samo včasih v celoti zabeleženi
naslov bi bil Pamela nubile e maritata.  Vemo namreč,
da je Niccolo Piccinni poleg svoje slavne, tudi v Ljub¬
ljani 1. 1773. igrane opere La buona figliuola  zložil
1761 še drugo, La buona figliuola maritata,  kot nada¬
ljevanje prve. Goldoni je sicer odbijal, da bi bil ta li¬
breto njegov; 2  toda vsaj to stoji, da je on že mnogo
prej, namreč 1750, 3  po prvi Pameli  napisal še senti¬
mentalno komedijo Pamela maritata,  ki se bavi z do¬
kaj neznatnim zapletljajem iz zakonskega življenja
Pamele in njenega ljubosumnega moža. Kar se tiče
ljubljanske predstave, je dvoje verjetno: da je bil
tekst osnovan posredno ali neposredno na Goldonije¬
vih komedijah o Pameli 4  in da je komponist predstave
iz leta 1805. kdo drugi, modernejši kot Piccinni.

V podobni negotovosti smo glede na opero Zelinda
e Lindoro:  ne vemo ji niti pesnika niti skladatelja;
le o tem spet ni dvoma, da se tudi njen tekst naslanja
na Goldonijevo delo. Med komedijami plodovitega pi¬
satelja so tri, ki imajo v naslovu Zelindo in Lindora
in ki predstavljajo trilogijo: Gli amori di Zelinda e
Lindoro, La gelosia di Lindoro  in Le inquietudini di
Zelinda.

Z Vetrnjaško zastavo  stopa morda prvič na naš
oder glasbena »farsa«, nova vrsta komične opere, ki
je cvetela na prelomu stoletja in ki jo je gojil še mladi
Rossini. To je bil krajši tip opere, večinoma v enem
dejanju, bodisi da je v njem zgoščena kaka daljša
dramska igra, na primer Don Juan,  bodisi da pred¬
stavlja kratko lahka kompozicijo, podobno prvotne¬
mu »intermezzu«. Naslov naše farse, Bandiera ad
ogni vento,  s podnaslovom L’amante per forza (Pri¬
siljeni ljubimec)  daje slutiti lahko šaljivo vsebino.
O avtorjih nas obvešča Salvioli, 5  tekst je prispeval
nam že znani Giuseppe Foppa, glasbo pa Giuseppe Fa-
rinelli (1779—1836), ki ga bomo še spoznali kot
uspešnega posnemovalca Cimarose in ki je zložil zla¬
sti za Benetke celo vrsto fars. Tudi za Vetrnjaško za¬
stavo  je kot najstarejša zabeležena predstava v Be¬
netkah leta 1800.

2  Della Corte, c. d.  I, 203, op. 2.

3  Spinelli, c. d.,  str. 273.

4  Tako je na primer napisal svojo Pamelo  znani na-
poljski libretist Francesco Cerlone, u. po 1812. (M. Sche-
rillo, L’ opera buffa napoletand‘ l ,  str. 305, op. 1.)

5  Cit. d.,  kol. 479. — O značaju farse gl. Della Corte,
c. d.,  str. 213 sl.

m

KRONIKA

O zadnji izmed oper, kar smo jih ugotovili za Du-
rellijevo gostovanje 1. 1805., E lisi,  vemo bore malo.
Radics (Entivicklung.. str. 80 in op. 86), ki je go¬
tovo imel libreto te opere v rokah, ker trdi, da se na¬
haja v muzejski zbirki, navaja kot komponista Si¬
mona Mayrja. Ta Nemec, rojen 1763, ki se je popol¬
noma aklimatiziral v Italiji — deloval je od 1802 do
svoje smrti 1845, v Bergamu —, pripada mlajši ge¬
neraciji, nego sta bila Paisiello in Ciinarosa; užival je
na pragu XIX. stoletja veliko popularnost in je bil
poleg Ferdinanda Paerja najznatnejši zastopnik ko¬
mične opere do zmagovitega nastopa Rossinijevega.
Radics ga naziva Donizettijevega učitelja, a po neka¬
terih svojstvih svoje operne kompozicije — po spret¬
nem spajanju oblik italijanske in francoske opere, po
pevskih ansamblih in po obogatitvi orkestralnega
dela — lahko velja celo kot predhodnik Meyerbeera
in mladega Verdija. Napisal je zelo mnogo oper in
fars. 1  — V katero kategorijo spada Elisa,  nam ni bilo
mogoče ugotoviti. Tudi o piscu besedila nimamo go¬
tovosti. 2  — V celoti dela repertoar prve Durellijeve
sezone vtis precejšnje povprečnosti.

V svoji drugi, sicer kratki zasedbi naših krajev —
od novembra 1805 do februarja 1806 — so Francozi
zelo izželi njihove gmotne sile. Kljub temu vidimo v
sezonah 1806/07 in 1807/08 v Ljubljani običajna nem¬
ška gostovanja, leta 1807. pa tudi spet italijansko
opero — in sicer spomladi, kakor povzemamo iz li¬
stine št. 454 ponovno citiranega fascikla Stanovskega
arhiva. 3 *  Za to sezono omenja Radics, Entivicklung ...,
str. 80, dve italijanski operi: »Karolinis Gli opposti
Caratteri « in »Nardis II Disertore Francese«,  katerih
libreta sta po njegovih besedah bila v Narodnem mu¬
zeju. Oba nahajamo tudi v raznih katalogih Erber-
gove knjižnice, vsakega na po dveh mestih z ne popol¬
noma identičnimi zabeležbami. O prvem čitamo na
enem mestu tale kratki naslov: »Gli caratteri oppo-
siti « (sic!), na drugem pa: »Gli oppositi caratteri
Oper (!) per mušica deli’ Abbate Julio (ali »Gulio«;
vsekakor je treba pač razumeti »Giulio«) Artusi (?,
nejasno pisano) dedicato alla Nobilta di Lubiana in
Lubiana 1807 ...« če kombiniramo Radicsevo opazko
s to zabeležbo, bi sklepali, da je tekst napisal neki

1  Della Corte, c. d.,  II, str. 202, 214. - Brockhaus,
Konversalions-Lexikon,  s. v. Mat/r.

2  Zelo zanimiv libreto tega imena je imel Zois, kakor
je zabeleženo v njegovem velikem seznamu tekstov. To je
bila prva muzikalna komedija, vprizorjena v Benetkah
(1711. leta); tekst je napisal Domenico Lalli— o njem daje
podrobne podatke M. Scherillo, c. d.,  str. 489 sil.,
glasbo pa Benečan G. M. Ruggeri. Ta stari libreto seveda
ne prihaja v poštev za Mayrjevo opero. Drugo E liso  je
spisal A. Palomba; prišla je na oder z muziko Gioacchina
Gocchija 1744. - to je že bližje Mayrjevi dobi. Omenjamo
še Cherubinijevo resno opero na francoski tekst: Elise
oh le voyage aux glaciers du Mont Bernard,  iz 1. 1794.
(Della Corte, c. d.  I, str. 34, 137 op. 1; str. 200.) — Za
uprizoritev Elise  je nabavil obleko ljubljanski trgovec Ni¬
kolaj Leder\vasch, ki je imel še dve leti kasneje na ta
račun terjati od gledališča »fur im Jahre 805 zur Auf-
liihrung der Oper Die Elisa abgegebenen Kleidungs Ar-
tikeln« — 33 gl. 46 kr. (.Unmanipol. Th. Acten .. ., št. 450.)

3  Unrnanipol. Th. Acten...:  julija 1809, se odreja,

z že obligatno zamudo dveh let, izplačilo za uglašanje kla¬

virjev, ki je bilo potrebno o priliki italijanske operne se¬
zone Jožela Durellija spomladi 1807.

abbe Giulio Artusi, glasbo pa Carolini. Toda neredki
primeri Radicseve netočnosti in dejstvo, da v glasbe¬
nih priročnikih in v opernih zgodovinah, ki smo jih
konsultirali, ni najti nobenega Garolinija niti Artu-
sija, nam vlivajo močne dvome o teh podatkih. — Za
drugi libreto lahko sestavimo iz raznih označb v Er-
bergovih katalogih tale napis na naslovnem listu:
»II disertore francese.  Dramma semiserio in due atti,
dedicato ai rispettabili amatori e protettori deli’ opera
italiana deli’ impresario G. Durelli«. Kdo je bil avtor
besedila, se za zdaj ne upamo reči. Toda močno se
nam vsiljuje misel, da ta libreto ni brez zveze z znano
opero II disertore francese,  ki jo je komponiral 1785
dokaj znani Francesco Bianchi (o. 1752 —1810) na
tekst Bartolomea Benincase. Verjetno je sicer, da
opera, ki so jo 1807 uprizorili v Ljubljani, ni isto¬
vetna s pravkar omenjeno, kajti ljubljanski komad je
imel dva akta, Bianchijev in Benincasov »dramma se-
rio« pa tri.' 1  Toda obema skupni naslov, in tako žna-
čilen naslov: Francoski dezerter,  ne da, da bi se
otresli misli, da je libretist te opere na novo obdelal
vsebino Benincasove čustveno patetične komedije, ki
ji je glavni junak francoski vojak, ali pa morda kar
vsebino Mercierjeve francoske drame, iz katere je Be-
nicasa vzel snov in tudi nekatere posameznosti.

Kako dolgo je trajalo gostovanje, ki je Ljubljan¬
čanom prineslo premiere Protivnih značajev  in Fran¬
coskega dezerterja,  nam ni natančno znano. 5  O sestavi
in kakovosti Durellijeve družbe smo pa iztaknili nekaj
podatkov v korespondenci, ki se je razvila na jesen
1808 med raznimi italijanskimi podjetniki in posred¬
niki in ljubljansko gledališko upravo o nameravani
operni sezoni v postu 1809. Iz tega dopisovanja raz¬
biramo, da sta pripadala Durellijevi družini 1805 ali
1807, a najbrže 1807, Vincenzo Ludovisi, kasnejši im¬
presario v Zadru, in »buffo« Giuseppe Lainer, ki bo¬
mo o njima še slišali. 3  že ob svojem prvem obisku
pri nas (1805) Durelli menda ni povsem zadovoljil
občinstva, ker je moral, kakor smo videli, sredi go¬
stovanja po nekaj novih pevcev. Leta 1807. pa je po
vsej priliki povzročil gledališkemu vodstvu resnejše
težave, zakaj dva od italijanskih podjetnikov, ki so
se v naslednjih letih ponujali Ljubljani, namigujeta
nanje kot na obče znane dogodke. Gaetano Brazzini
piše 18. oktobra 1808 med drugim: »Pridem [v Ljub¬
ljano] pod istimi pogoji kot zadnje leto Durelli; me¬
sto gotovo ne bo imelo tistih neprilik, ki jih je imelo
z onim impresarijem, saj je moja družba že pred več

4  Gl. Della Corte, c. d.  II, str. 237. — Razen tega na¬
vaja Radics kot avtorja tekstnega ali glasbenega? —
te opere »Nardija«. Toda o tem imenu velja isto kot o
Caroliniju: v nobenem strokovnem delu, kar smo jih
videli, ni zabeleženo kot ime opernega komponista. Z
druge strani vemo ( Unmanipol. Th. Acten...,  št. 441),
da je neki Domenico Nardi bil spomladi 1807 kot violi¬
nist član ljubljanskega gledališkega orkestra. Prvi violinist
je bil včasih obenem vodja orkestra. Ako je bil Nardi
slučajno kot tak naveden na prvem listu libreta, ne bi
bilo izključeno, da je Radics v naglici to ime sprejel kot
ime »maestra« skladatelja.

5  Indirektno lahko posnamemo iz poročil v Kleinmayr-
jevi Laibacherici  1807, št. 49 in 59, da se je konec aprila
in sredi maja v gledališču igralo. Morda so to bili Du¬
rellijevi Italijani.

n  Unmanipol. Th. Acten ..., št. 485, 501 in 523.

m

KRON

K A

leti ustanovljena in ne potrebuje niti predujma niti
prevoznih potrebščin«. A Valentino Rossi se še 4. ja¬
nuarja 1810 takole spominja nesrečnega Durellija:
če treba, me Ljubljana lahko dobi, »ne kakor Durelli¬
ja, kot sta mi pripovedovala buffo Lainer in Borella 1 ,
temveč kot Valentina Rossija, solventnega podjetnika,
kakor trdim«. To že diši po polomu, vsaj po finanč¬
nem.

V zimskih sezonah 1807/08 in 1808/09 so gostovali
v Ljubljani Nemci.

Za leto 1809. so se poleti in v jeseni 1808, ko še
niso računali z bojnimi viharji prihodnjega leta, de¬
lali običajni načrti. V postu, to je postala navada, bi
nemški družbi lahko sledili italijanski operisti. Prvi
se je oglasil zgoraj omenjeni G. Lainer, ki se je 26. ju¬
lija 1808 z Reke obrnil naravnost »A Sua Eccellenza
II Sigr. Baron Rossetti«, torej samemu deželnemu še¬
fu v Ljubljani — ki je bil menda italijanskim operi-
stom posebno naklonjen — s prošnjo za posredo¬
vanje: zadarski impresario V. Ludovisi bi rad v pri¬
hodnjem postu gostoval v Ljubljani s svojo kompletno
izvrstno družbo; uprizoril bi deset novih komadov,
»deloma fars, deloma oper«. Predvsem bi rad zvedel,
koliko podpore bi bila gledališka uprava pripravljena
dati. Odgovor je podpisan; »Da parte della Direzione
teatrale di Lubiana li 29 Lug 0  (t. j. 29. julija) 808«;
a važno je, da so ta in sledeči odgovori gledališke
uprave na ponudbe italijanskih impresarijev napisani
italijanski, ne sicer brezhibno, toda prilično okretno.
Podrobnosti iz tega dokaj obsežnega dopisovanja ne
bomo navajali. Samo nekaj posameznosti bomo ome¬
nili, ker osvetljujejo tedanje stanje gledališča in po¬
trebe občinstva. Gledališko vodstvo podčrtava dobri
okus in znatne zahteve ljubljanskega občinstva ne
samo v pogledu izbire del, temveč tudi, kar se tiče iz¬
vajajočih umetnikov; le od tega zavisi gmotni uspeh
ali neuspeh gostovanja. Posebej se zahteva, naj im¬
presario privede s seboj dobrega prvega violinista kot
vodjo orkestra, češ da je ljubljansko gledališče slabo
oskrbljeno z dobrimi glasbeniki. Ludovisi obljublja
nato za bodočo sezono dve operi — od teh bi ena bila
Cimarosov II matrimonio segreto  — in devet fars.
Ljubljanska uprava pristaja brez ugovora na ta pro¬
gram, zanašajoč se, kakor pravi, »da so navedene
opere in farse . .. vse dobro izbrane in da so tudi ime¬
noma označeni pevci glede na svoje petje in pristojno
zunanjost« kakor treba. (Zdi se, da stanovska go¬
spoda nima več veščaka na razpolago, kakor je bil
v prejšnjih letih Zois, ki bi lahko presodil napovedan
repertoar in sodelujoče.) V materialnem pogledu se
pa obe strani ne moreta zediniti, in ko Ludovisi stav-
lja vedno nove zahteve, poide ljubljanski upravi po¬
trpljenje: impresario naj brez odloga pristane na
predložene pogoje, ali pa se bo uprava pogajala z
drugim podjetnikom. — V resnici se je med tem javil
Gaetano Brazzini iz Udina in ponudil svojo družbo,
ki »ni samo dobra .. ., temveč tudi sposobna, dati vsak
tretji večer novo opero«.

Podoba je, da niti Ludovisi niti Brazzini nista 1809
gostovala v Ljubljani; sledov vsaj ni o italijanski
operi nobenih. Potemtakem se nam zdi, da sta obe
leti 1808. in 1809. prešli brez Italijanov.

1  Gledališki posredovalec.

Seveda nemški pete opere v tistih in v predhodnih
letih še niso mogle nadomestiti Ljubljančanom itali¬
janskih predstav. To izpričuje tudi poročilo o ljub¬
ljanskem gledališču, ki so ga prinesli na začetku leta
1808. Neue Annalen der Literatur des osterreichischen
Kaisertums  (Dunaj, 1808, III. letnik, I. zv.; Intelli-
genzblalt  februar, str. 66 sil.; navedeno pri Radicsu,
c. d., str. 78): »Man weiB nicht, inwieweit die Ent-
schuldigung gegriindet sein mag, dali dem Laibacher
Publikum italienische Operisten noch im frischen
Andenken sind.«

A čeprav tako mnenje o italijanski in nemški operi
v Ljubljani najbrže ni bilo osamljeno, se je vendar
italijanskemu gledališču pri nas bližal tisti potres, ki
smo ga že ob prelomu stoletja slutili in napovedali in
ki je imel zrušiti staro, omajano stavbo njegovega
obstoja.

Francoska okupacija od 1809 do 1813 je bila tista
zareza v tradicionalnem toku ljubljanskega življenja,
ki je pretrgala že zdavnaj natrgano nit, na kateri je
viselo italijansko gledališče kot bolj ali manj stalna
institucija pri nas.

Prvi trenutek se zdi paradoksno, da bi bila prihod
in vlada Francozov povzročila tak prelom v škodo
ene izmed romanskih kultur in v korist nemške kul¬
turne ekspanzije. Tem bolj, ko vidimo, da so Itali¬
jani gostovali pri nas za časa Francozov vsaj štiri¬
krat: dvakrat leta 1810., dvakrat pa 1812. In vendar
nam ni težko, utemeljiti svoje mnenje. Italijansko
gledališče v Ljubljani je životarilo že pred prihodom
Francozov; živelo je v veliki meri od tradicije. Cim
je bilo prebivalstvo pognano v novo ozračje, izpol¬
njeno z novimi skrbmi, novimi bojaznimi in novimi
perspektivami, je kaj lahko pozabilo staro navado.
Italijanska gostovanja za časa okupacije ne dokazu¬
jejo nasprotnega. Treba je imeti na pameti, da so
bila tako gdsta najbrž bolj na ljubo francoskim oblast¬
nikom, kot po želji meščanstva. Drugo gostovanje leta
1810. je aranžiral Italijan Benincasa v zadovoljstvo
maršala Marmonta, ki je ljubil italijansko komično
opero, in francoskih oficirjev, ki so ljubili italijanske
pevke. Pa tudi po odhodu Marmonta in Benincase se
je morala francoskim upraviteljem dežele zdeti — po¬
dobno kot prej Marmontu samemu 2  — italijanska
opera od vseh vrst gledališča za tedanje razmere v
Ljubljani najprikladnejša, ker je bila najsposobnejša,
da zedini v svojem občinstvu vladajoče in vladane
vseh narodnosti in slojev. Toliko v ilustracijo razpo¬
loženja napram italijanskim gostovanjem med  fran¬
cosko okupacijo. Še usodnejša pa je le-ta postala za
italijansko gledališče kot stalno ustanovo s tem, da
je izzvala še hujšo nemško - avstrijsko politično in
kulturno reakcijo, ki je bruhnila na dan, čim so Fran¬
cozi zapustili deželo. — Vse to ne pomeni, da ne bi
bili široki krogi Ljubljančanov tudi po francoskem
intermezzu še radi poslušali italijanske muzike; na več
kot en izraz nostalgije po italijanski operi bomo še
naleteli v XIX. stoletju. Toda po letu 1812. ni niti
sledu o italijanskih predstavah v Ljubljani vse do
kongresa, ko se Italijani spet pojavijo — na ljubo
tujim gostom. Potem pa spet dolga leta nič, do za¬
četka štiridesetih let. Skratka: italijansko gledališče

2  Prim. Tavzes, c. d.,  str. 28.

m

K H () N I Iv A

je nehalo, in to ravno za časa francoske uprave v
Ljubljani, vršiti kulturno funkcijo, kakršno vrše
stalne institucije; 1  italijanska gostovanja so posihmal
sporadičen, slučajen dogodek, žejo ljubljanskega ob¬
činstva po italijanski operi pa so od tedaj dalje bolje
kot prej tešila nemška gostovanja, ki so v izdatnem
obsegu gojila vprav italijansko muziko. —

O prvem italijanskem gostovanju leta 1810. nam
ni ravno mnogo znano. Dimitz ( Geschichte Krains  IV,
str. 326 sl.) in Radics ( Entivicklung .. ., str. 80) vesta
povedati, da je francoski intendant v Ljubljani izdal
1. maja 1810 neki italijanski družbi, ki je nastopala
s komično opero, dovoljenje za deset predstav. To je
gotovo tista družba, ki je 24. maja prispevala opero
pri slavnosti, ki jo je Ljubljana priredila maršalu
Marmontu in njegovi ženi ob njunem povratku s po¬
tovanja. Proslava je opisana v Vereinigte Ed. v. Klein-
mayer’sche  u. L. Eger’sche Laibacher-Zeitung  1810,
št. 25: dali so simfonijo »s sodelovanjem tukajšnjih
gospodov diletantov«, nato vojaške ekshibicije na
odru, potem alegorijo, petje in ples. Temu pestremu
programu »je sledila priljubljena Portogallova itali¬
janska opera«. Kdo jo je uprizoril? Nehote pomišlja¬
mo na ponudbi dveh impresarijev, ki sta se pozimi
1809/10 potegovala za nastopno spomladno sezono.
Prvi se je oglasil 16. decembra 1809 že znani nam
Ludovisi v pismu, polnem samohvalne bahavosti, češ,
da ga je bil vojvoda dubrovniški, maršal Marmont,
zelo protežiral v Dalmaciji; zdaj bi prišel v Ljub¬
ljano z družbo osmih članov in prinesel dve veliki
operi in osem fars. Ljubljanski okrožni intendent pa
odklanja Ludovisijevo ponudbo, češ, da je ta podjet¬
nik že odrejen na drugo mesto. 2 3 4  V začetku januarja
1810 se je javil še Valentino Rossi, oni »solventni
impresario«, v kurioznem pismu, kjer se obrega ne
samo ob Durellija — to smo že slišali — temveč tudi
ob Ludovisija: »... nazivam se impresario v Zadru,
saj sem bil to dolgo pred Ludovisijem...« Ali je
potem ljubljanski intendent odobril gostovanje desetih
predstav Rossiju ali komu drugemu, se ne vidi niti
iz aktov niti iz časopisa. A kdorkoli je prišel, gotovo
ni uprizoril samo one ene »Portogallove« opere. — Kar
se tega skladatelja tiče, naj bo dovolj kratka opazka: 8
Marcos Antonio Portugal (1762—1830) je najpo¬
membnejši portugalski komponist; deloval ni samo
v Lizboni in — proti koncu svojega življenja — v Riu
de Janeiro, marveč dalj časa tudi v Italiji. Od njegovih
štirideset oper jih ima tri in trideset italijansko bese¬
dilo; omenja se tudi kot komponist neke Foppove
farse, žel je velike uspehe v Parizu pri Napoleonu
in je bil ob prehodu v novo stoletje vobče popularen.

O nadaljnjem razvoju gledaliških prilik 1. 1810. in
zlasti o drugem italijanskem gostovanju smo mnogo
bolje poučeni. 1  Bartolomeo Benincasa, glavni cenzor

1  Mislim, da je s tem v zvezi tudi dejstvo, da po 1.1807.
ne najdemo nobenega v Ljubljani tiskanega italijanskega
libreta več.

2  Unmanip. Th. Acten ...,  št. 523.

3  Po Riemannu, c. d.,  sub verbo Portugal;  Della Corte,
c. d.  II, 214.

4  Od onega, kar je v delih Dimitza, Radicsa in Tavzesa

(ki je pri opisu teh prilik porabil Benincasovo korespon¬

denco v ljubljanski Državni študijski knjižnici) lahko pri¬

stopno, bomo povzeli le glavne črte, v kolikor se tičejo

italijanskega gostovanja.

francoske uprave v Ljubljani, ki mu je bilo podre¬
jeno tudi gledališče, je začel pripravljati jesensko-
zimsko sezono seveda že poleti. Ker sta se mu zdeli
tako nemška kakor italianska komedija v džnem tre¬
nutku in okolju neprikladni, se je odločil za itali¬
jansko opero, ki je bila tudi maršalu najbolj pri srcu;
in s komično opero naj bi bil združen balet. O zahte¬
vah glede na ansambl in repertoar daje svojemu po¬
sredniku zanimiva navodila: »Za Ljubljano je po¬
trebna »una brava donna« (če je ljubka, tembolje za
podjetje v kraju, kjer je glavni stan), potem »un
bravo buffo« in vsaj zadosten tenor. .. Dati bi se
mbrala na vsak način boljša dela, med njimi vsekakor
»il Matrimonio segreto« od Cimarose, ki je najljubši
maršalu, kateremu je italijanska glasba sploh bolj
všeč ko francoska. Potem pa se lahko upoštevajo
mojstri Paisiello, Sarti, Salieri, Pavesi itd.« (Citi¬
rano po Tavzesu, str. 28.) Benincasa je bil v dogo¬
vorih z raznimi podjetniki v Benetkah in v Bologni,
nazadnje pa je pristal na ponudbo v Ljubljani že vdo-
mačenega nemškega podjetnika K. L. Gindla. Ta se
je nato pogodil z ljubljansko gledališko upravo in je
v drugi polovici oktobra v Benetkah sestavil svojo
pevsko družino. Sezona naj bi se bila začela sredi no¬
vembra; toda prva predstava, La scaltra locandiera,
je bila šele 30. novembra. — Sicer se pa gledališče
tisto jesen ni odprlo šele ob prihodu italijanskih ope-
ristov. Najprej so sredi septembra poskusili nemški
igralci svojo srečo; pa se jim menda ni obneslo. 5 * *  Kljub
temu so bili še v drugi polovici oktobra v Ljubljani.
V tisti čas pa pada tudi eksperiment s francoskimi
predstavami, zanimiv sam po sebi, ki pa o njem na
žalost ni ostalo nič natančnejšega poročila." Najbrže
torej tudi ti Francozi niso imeli posebnega uspeha.

Tri italijanske opere, katerih predstave — 30. no¬
vembra, 11. decembra in 29. decembra — se po vrsti
omenjajo v fracoskem časopisu, so bile: La scaltra
locandiera, Un avvertimento ai gelosi  in Le conve-
nienze teatrali.  Muziko za prvo je zložil Giuseppe Fa-
rinelli, ki ga že poznamo. Marmontu, ki je imel tako
rad Cimaroso, je lahko ugajala tudi Farinellijeva
godba, kajti F. Florimo, znani zgodovinopisec napolj-
ske glasbene šole, mu pravi: »posnemovalec Cima-
rosovega sloga«, ki »je imel mnogo uspeha v skoro
vseh mestih Italije«, a Riemann ga karakterizira z
opazko, da je bil neki njegov stavek vzložen v Cima-
rosov II matrimonio segreto,  pa ni nihče opazil ukane. 1
Kdo je napisal besedilo Premetene krčmarice,  nam ni
znano; a kdorkoli ga je, vsekakor je uporabil slavno
Goldonijevo Krčmarico.  Tudi poročevalec v Telegra-
phu  izrecno ugotavlja, da je to besedilo slab posnetek
Goldonijeve komedije; Farinellijevo glasbo pa hvali,
dasi nekoliko dvoumno: »Farinelli a su adroitement
enrichir sa musique de plusieurs morceaux dont le
fond et les principaux motifs paroissent appartenir
aux premiers maitres de 1’ecole de Rome et de Na-
ples«. O izvajanju pa pravi: »čeprav več članov družbe
ne ustreza docela, je predstava v splošnem napravila
dosti užitka, predvsem pa smo zapazili glas primado¬
ne gospe Angiolini«. Tudi maršal je bil navzoč.

5  Prim. Tavzes, c. d.,  str. 30.

8  Edino vest beremo v Telegraphe-u  z dne 6. okt. 1810,
odkoder jo je sprejel tudi Radics, c. d.,  str. 80.

7  Della Corte, c. d.,  II, 213. Riemann, Musik-Lexikon,
s. v. Farinelli.

>35

KRONIKA

Druga premiera te sezone, Un avvertimento ai ge-
losi (Opozorilo ljubosumnežemJ  — Telegraphe  daje
samo francoski naslov: L’avis aux jaloux  — je že
druga farsa iz peresa Giuseppeja Foppe pri nas. O
njenem glasbenem avtorju, Stefanu Pavesiju (1779
do 1850), pa beremo pri Riemannu, da se je izučil
v Napolju in da si je kasneje pridobil tolikšen ugled,
da je v dobi od 1826 do 1830 vsako leto prebival po
šest mesecev kot gledališki ravnatelj na Dunaju, če¬
prav je bil istočasno (in že prej) zaposlen v Cremi.
Napisal je nad šestdeset oper, a le prav malo od njih
je zaslužilo trajnejši spomin. — S to drugo predstavo,
ki ji je spet prisostvoval maršal, je dosegla Gindlova
italijanska družba mnogo manj uspeha kot s prvo:
Telegraphe  sicer priznava skladateljeve vrline — o
Pavesiju se celo pripoveduje zanimiva anekdota —,
izvedbo pa označuje kot »izredno šibko«.

Nasprotno pa je bilo tretje delo, Le convenienze
teatrali  — francoski se imenuje Les convenances
theatrales,  a v slovenščino bi se ne upal prevesti na¬
slova, dokler ne poznam vsebine besedila — deležno
velike pohvale: »le charmant opera de Guglielmi...«,
»... un style si brillant...«. Danes seveda velja o tem
Pietru Guglielmiju (1727 ali 1728—1804), ki je pri¬
padal napoljski šoli, da je bil zelo prazen mdden kom¬
ponist. Pisca besedila te glasbene farse, prvikrat igrane
1803 v Napolju, ne poznata niti Florimo, niti Salvioli; 1
a morda ni bil drugi kot A. S. Sografi, ki je s svojo
farso istega naslova brez muzike postal zelo znan,
kakor povzemamo prav iz Salvioli j a. Poročevalec v
Tšlegraphu  (z dne 26. decembra 1810) ne hvali samo
komada, temveč tudi uprizoritev; posebno zadovoljen
je z gospo Angiolini in njenimi »ariettes de bravoure«.

Po pogodbi z Gindlom naj bi opera v Ljubljani tra¬
jala šest tednov. Ker se je pričela šele 30. novembra,
bi bilo naravno, da se potegne še. v januar 1811. Vrh
tega je Benincasa še 29. oktobra obljubljal maršalu
štiri  opere, med njimi zlasti Cimarosov II matrimo-
nio segreto.  Ker so se do konca decembra dale samo
tri opere in med njimi prav Zakona na skrivaj  ni
bilo, smemo s  precejšnjo verjetnostjo sklepati, da se
je operna sezona nadaljevala še po Novem letu 2  in da
je takrat prišlo na vrsto Cimarosovo delo. če je tako,
potem je bil to na vsak način »clou« sezone, daleč
iznad navedenih treh del. Saj se je ta, že tedaj ne
nova, a še danes živa in prijetna muzika, napisana
1792 na zelo dober Bertalijev libreto, biser italijanske
komične opere: graciozna, iskrena po čustvu, odlična
po obliki.

Po tem gostovanju pa vse do odhoda Francozov
1813 ni v ljubljanskem časopisju nobenega glasu več
o gledališču. To je zavedlo Tavzesa v domnevo (c. d.,
str. 32), »da so se vršile trajne gledališke predstave
v francoski dobi samo v seziji 1810/1811«. Toda v
tem se je zmotil. 3  Po vsej priliki sta bili v teku 1. 1812.
dve italijanski družbi v Ljubljani. To nam odkriva
često citirani fascikel Unmanipol. Theater Acten  ...

1  Florimo, La scuola musicale di Napoti ..., III, 88, ga
označuje kot anonimnega. — Salvioli, c. d.,  kol. 876.

2  Tudi iz poročila o Guglielmijevi operi, 29. decembra,
doni potrdilo te domneve: »Cet ouvrage est celui dont
1’ exčcution a, jusqu' d present,  fait le plus de plaisir«;
torej se je najbrž imelo nadaljevati.

3  Že Radics, c. d.,  str. 81, omenja nemške predstave za
časa francoske vlade.

s svojo pestro vsebino. Zvezek z naslovom Corespon-
denz Buch des Rezeveurs mit der Theatral Commis-
sion  vsebuje nekak ekshibitni seznam dopisov, ki jih
je takrat na novo imenovani »receveur« gledališke
komisije v dobi od 12. decembra 1811 do 2. junija
1812 pošiljal raznim uradnim instancam, pa tudi za¬
sebnikom. Tu beremo pod tekočo št. 6 z dne 29. marca
1812 sledeče: »Gospodu intendantu. — Glede na Vaš
današnji nalog, naj izplačam gospodu Fioraniju«
(začetek imena je nečitljivo zapisan; moglo bi biti
Fi-, Sc-, M-  ali pa še kaj drugega; drugi del, -orani,
je pa dokaj jasen), »podjetniku tukajšnje opere, iz
gledališke blagajne tri sto frankov, mi je čast obve¬
stiti Vas, da v omenjenem fondu ni več kot 44 fr.
93 cent. in da ne bom mogel nakazanega zneska tako
kmalu izplačati«, če se ne bo gledališka komisija po¬
trudila, da dobi od direkcije domen (to je spet dokaj
nejasno pisano) oni znesek, ki ga je on, »receveur«,
napovedal s svojim 15. decembra preteklega leta vlo¬
ženim izkazom. Konec marca 1812 se je torej brez
dvoma v Ljubljani nahajala opera, ki je uživala pod¬
poro gledališke uprave. Da je bila družba italijanska,
o tem nas nekoliko potrjuje oblika impresarijevega
imena. A tudi sama po sebi je ta domneva najnarav¬
nejša, čim je govor o operni  družbi.

V zadnji skupini »nemanipuliranih gledaliških
aktov« pa se nahaja tudi list, kjer stoji: »Hr. Ludo-
vizi hat erhalten / am 26 7ber (t. j. September) 1812
... 300— / am 21 8br (Oktober) 1812... 426T1 /
am 5 9ber (November) 1812 ... 427'— / am nemli-
chen ... 224'32 / am nemlichen ... 274'—« itd.: poleg
teh večjih nakazil, ki znašajo skupaj 185143 frankov,
je zabeleženo še več manjših predujmov, izplačanih
na račun g. Ludovisija raznim posameznikom — naj-
brže ljubljanskim dobaviteljem — eden pa »den (ni
popolnoma jasno, ali je zapisano den  ali dem)  Musi-
kern Babnig«, a dva »dem Hr. Impresseur« samemu.
Po vsem skupaj sodeč, zlasti pa po tem, da se ome¬
njajo godbeniki in impresario, skoro ne more biti
dvoma, da je od septembra do novembra 1812 v Ljub¬
ljani spet nastopala operna družba. Zdi se, da se je
nazadnje vendar posrečilo impresariju Ludovisiju, da
uresniči svoje dolgoletne naklepe gostovanja v Ljub¬
ljani.

Zgodovina italijanskih gostovanj v francoski dobi
je torej mršava, njih število pa razmeroma ni majhno.
Sicer Telegraphe officiel  zadnjih sezon sploh ne ome¬
nja, toda francoska uprava italijanskemu gledališču
očividno ni bila nenaklonjena. Gotovo ni bila njena
namera, da ukine tradicijo stalnih italijanskih gosto¬
vanj v Ljubljani. In vendar ji je ona zadala usoden
udarec, kakor dokazujejo prilike v gledališču in raz¬
položenje ljubljanskega meščanstva v restavracijski
dobi.

V tem oziru je nadvse pomemben molk, ki vlada v
ljubljanskem časopisju po povratku avstrijske uprave
v naše dežele: ta molk zadeva samo italijansko gle¬
dališče in je tako zgovoren prav zato, ker časopisje
posveča gledališču in nemškim predstavam v njem
mnogo pozornosti. Zlasti v prvih povojnih letih je
Intelligenz - Blatt,  priloga Laibacherici,  poln gledali¬
ških vesti — a Italijani se nikjer ne omenjajo: brez
dvoma res niso prihajali. Po tistih poročilih vidimo,
da je Ljubljana plavala v cenenem zanosu avstrijsko-
nemškega legitimizma in ljubljansko gledališče je po-

m

KRONIKA

stalo po svojem repertoarju povprečen nemško-av-
strijski provincialen oder: izgubilo je svojo značilno
potezo, ki ga je odlikovala od mnogih drugih avstrij¬
skih gledališč — stalna italijanska gostovanja. —

Vse do konca 1. 1820. ni ne duha ne sluha o itali¬
janskih predstavah v Ljubljani. A ko se začetka 1821
po dolgem času spet pojavijo, tedaj so samo okras
Ljubljanskega kongresa, poslastica, namenjena bolj
zbrani veliki gospodi kot ljubljanskemu občinstvu.
Posebna črta, ki razlikuje to gostovanje od prejšnjih,
je tudi v tem, da je vodil italijanske predstave isto-
tako kot nemške Gašpar Mašek (1794—1873), ki je
od 1. 1820. stalno deloval v Ljubljani, najprej kot ka¬
pelnik stanovskega gledališča, kmalu tudi kot vodja
koncertov Filharmonične družbe. 1  Pač pa so imeli
Italijani svojega lastnega impresarija, Antonia Cuni-
bertija. — O predstavah leta 1821. smo bolje obve¬
ščeni kot o starejših; razen izčrpnejših časopisnih po¬
ročil imamo tudi nekaj kratkih beležk o gledališču
iz peres znamenitih udeležencev kongresa, tako kneza
Metternicha in F. Gentza. 2

Prva italijanska predstava, ki se omenja, je pri¬
nesla Rossinijevega Seviljskega brivca;  to je bilo
30. januarja 1821. Druga premiera, 8. marca, je bila
istega skladatelja Srečna prevara (L’ inganno felice).
Ti dve operi sta se do 16. marca po dvakrat peli, kakor
posnemamo iz Ilirskega lista  tistega letnika, št. 11,
str. 49. Vidi se, da so se italijanske predstave dajale
v velikih presledkih. — Ljubljansko občinstvo se je
leto dni poprej imelo priliko seznaniti z Rossinijem;
1820 se je namreč pojavil na ljubljanskem odru nje¬
gov Tankred  (gotovo z nemškim besedilom). 3  Zdaj, za
časa kongresa so se Ljubljančani lahko navžili — pa
gotovo ne prenasitili — njegove muzike: vse štiri
opere, ki o njih slišimo v zvezi s to italijansko se¬
zono, so iz lahko tekočega Rossinijevega peresa. Razen
navedenih dveh sta se uprizorili Pepelka  in Edvard
in Kristina.  Vrh tega je prišla v nemškem jeziku na
oder še njegova tridejanska opera Otello, beneški za¬
morec. 4  Poleg nemške drame je namreč gostoval, isto¬
časno in izmenoma z italijanskim, tudi nemški operni
ansambel, 5  ki je prav tako stal pod Maškovim vod¬
stvom. — Začetka aprila se je uprizorila in nato po¬
novila Pepelka (La cenerentola ossia La Cova ce-
nere 6 ),  v kateri je med Italijani pela tudi »Signora
Amalia Mascheck«, a prav posebno se izkazala alti-
stinja gospa Moren. Gentz in Metternich hvalita to
predstavo. Najglasnejši uspeh pa je požela »velika
junaška opera« Edoardo e Cristina.  V zelo zanimivem
uvodnem članku, ki je izšel neposredno po zaključku
kongresa v 21. številki Ilirskega lista  z dne 25. maja

1  Gl. Dr. F. Keesbacher, D. philharmonische Gesell-
schaft in Laibach,  v Blatter aus Krain  1862, str. 171. —
Mal, c. d.,  str. 423. — Slov. biogr. leksikon  s. v. Mašek.

2  Radics, Entivicklung . .., str. 97.

3  Dimitz, 100 Jahre d. Laibacher Biihne,  v Blatter u.
Krain  1865, str. 74.

4  Radics, c. d.,  str. 96.

5  Keesbacher, c. d.,  str. 170. — H. Costa, Reiseerinne-

ntngen aus Crain,  1848; str. 32. — Značilno je, da se spo¬

minja Metternich samo italijanske opere: »Mein einziges
Vergniigen ist noch die italienische Oper«, piše še 18. maja,
tik pred svojim odhodom.

11  Ta naslov se bere na lepaku za predstavo 5. aprila

1821, ki se hrani v Narodnem muzeju. Lepak je dvojezičen,
italijanski tekst stoji pred nemškim.

pod naslovom »Die italienische Operngesellschaft,
1821 zn Laibach  (Eingeschickt)«, je silno pohvaljena.
Dopisnik, ki mu je bila Rossinijeva produkcija oči-
vidno precej dobro znana, govori najprej o operi
Edoardo e Cristina  sami. Nato zelo hvali pevce in
pevke — gospe Boroni in Moren, tenorista Bertozzija
in basista Torrija — tudi zaradi njihovih igralskih
vrlin. Na koncu pa stoji to splošno, visoko priznanje:
»Kostumi in dekoracije so izredno lepi, in lahko se
reče brez pretiravanja, da na tem odru še ni bilo
nikdar videti take celote in da niti Italija, kjer tako
bujno cveto impozantne gledališke prireditve, nima
vselej boljšega pokazati«.

Po tem lepem gostovanju, ki je Ljubljančane do¬
letelo po naključju, je po vsej priliki minilo kakih
dvajset let, preden je Ljubljana spet doživela itali¬
jansko predstavo. Med tem se je v stanovskem gleda¬
lišču mnogo igralo in večkrat tudi pelo, toda nemški.
A občinstvu je bila italijanska glasba močno pri srcu;
proti koncu dvajsetih in potem v tridesetih letih
tako močno, da je skoraj popolnoma iztisnila nemške
glasbene klasike s programov filharmoničnih koncer¬
tov kljub odporu izvajajočih članov družbe. 7  Istemu
okusu je služilo v tridesetih letih tudi gledališče, kjer
se pojd Rossinijeve, Bellinijeve in Donizzettijeve
opere, seveda v nemškem jeziku. 8  Tudi v petem de¬
setletju XIX. veka se ta okus ni spremenil. Keesba¬
cher, ki je sovražil italijansko opero, ker mu je bilo
žal nemške klasične glasbe, opisuje (c. d.,  str. 191)
tedanje stanje takole: »Das Publikum, nur mehr zu-
gethan den sentimentalen Arien der modernen wal-
schen Musik, abvvechselnd mit dem Larm, der diese
VVerke stets begleitet, entzog seine Theilnahme einer
Gesellschaft, die diesem Geschmacke nicht in dem-
selben Mafie huldigte«. Tem pomembnejše je, da si
to občinstvo vzlic svoji vroči želji ni znalo pomagati
do italijanskega gostovanja: pot, svoj čas tako izho-
jena in uglajena, ki je vodila italijanske igralce in
pevce v Ljubljano, je bila razdrta in polna zaprek.

Nazadnje se je pa Ljubljančanom želja le popol¬
noma izpolnila. 9  Spomladi 1841 je gostovala tu operna
družba Nataleja Fabbricija. O tej sezoni nas najbolje
obvešča Carniolia  IV (1841/42). V njej priobčuje svoje
kritike »Acutus«, ki je — mimogrede rečeno — znal
dokaj dobro italijanski, kakor dokazujejo neke drob¬
tinice v njegovem poročanju. Gostovanje se je začelo
20. maja 1841, zaključilo pa sredi junija, sodeč po
zadnjem poročilu v Carnioliji,  št. 14. Kapelnik se je
pisal Favretta ali Fabretto; tudi vsi pevci so ime¬
noma navedeni. Na repertoaru so bile tri opere, vse

7  Keesbacher, c. d.,  str. 186 sl., ugotavlja to z obžalo¬
vanjem.

8  Prim. Radics, c. d.,  str. 98 sil. — H. Costa, c. m.

9  Ni izključeno, da že 1873. leta. Salvioli, c. d.,  kol. 506

(prim. M. Deanovid, La forluna di A. Ženo nell’ oltre
Adriatico,  v Alti deli’ Accad. degli Arcadi...  XV (1931),
str. 185, op. 4), namreč beleži, govoreč o Donizettijevi
operi Belisario  (z besedilom S. Cammarana), da ima pred
seboj ljubljanski  libreto iz 1. 1837. Mi nismo nikjer našli
nikakega namiga, da bi bili tistega leta pri nas nastopali
italijanski pevci. Nasprotno, »Acutus«, operni kritik Car-
niolije,  pravi (IV. 1. - 1841/42 —, str. 28) o Ljubljani,

da že skoraj dvajset let ni imela italijanske opere. —
Belizarja  so v Ljubljani peli Nemci novembra 1839, in
v naslednjih letih še večkrat.

KRONIKA

■m

tri resne: v dvajset letih, ki so pretekla od Ljubljan¬
skega kongresa, se je razmerje med komično in resno
opero, kar se tiče priljubljenosti, spet nekoliko pre¬
maknilo. Gostje so torej peli Donizettijevo Lucijo di
Lammermoor  (ki so jo Ljubljančani že imeli priliko
spoznati 1838 v nemški obliki), Bellinijevo Beatrice
di Tenda  z besedilom Feliceja Romanija (ki so jo
Ljubljančani tudi že slišali nemški, pod naslovom
Caslel d’ Urbino)  in Donizettijevo Lucrezijo Borgio.
Naš kritik je od prvega trenutka dalje ves vzhičen
najprej od pričakovanja, potem pa nad popolnostjo
podajanja. Iz prvih besed oznanila lahko sklepamo,
da je impresario Fabbrici došel v Ljubljano spon¬
tano, morda slučajno. — V slavospevu prvi pred¬
stavi, Luciji,  je posebno zanimiva pohvala zbora z
njegovim dirigentom vred: »Ti ljudje (t. j. pevci)
občutijo in vedo, kaj pojo, in nam je dovoljena do¬
mneva, da italijanski zbor osmih individuov več za¬
leže kot trikrat številnejši nemški«. Občinstvo naj le
prihaja čim številnejše; če bo obisk zadovoljiv, se bo
podjetnik vrnil drugo leto s še boljšimi močmi. Bea¬
trice di Tenda  je deležna še večje pohvale, dočim je
Lucrezia  slabše uspela — tudi zato, ker je bila pre¬
hitro naštudirana in ji ljubljanski orkester ni bil kos.
Dve benefični predstavi sta prinesli več odlomkov iz
raznih oper. Tercet iz Riccijeve opere Scaramucciova
pustolovstva  je občinstvo tako zabaval, da je obžalo¬
valo, »da ga ta družba ni razveselila tudi s kako celo
komično opero«.

A že prihodnjo spomlad se je Ljubljančanom izpol¬
nila tudi ta želja. Po Veliki noči je prišla z dobrimi
priporočili iz Gorice družba, ki sta ji načelovala Giu¬
seppe Sacca in Gasparo Pozzesi, oba tudi pevca. Car¬
niolia  IV v svoji 91. številki (14. marca 1842) v na¬
prej poziva občinstvo, naj se obvezno prijavi za obisk,
ter objavlja dosti obsežen repertoar in imena nasto¬
pajočih. Sezona se je pričela 16. aprila z dvodejansko
komično opero Chi dura vince (Kdor vztraja, zmaga),
ki ji je napisal muziko Luigi Ricci, v svojem času
dokaj popularen skladatelj, besedilo pa Giacomo Fer-
retti. 1  Takoj naslednje dni so bile reprize, občinstvo
je bilo vsakič zadovoljnejše. Zanimiva je nato v Car-
nioliji,  str. 416, ocena o Donizettijevi operi Gemma
di Vergg.  Kritik »Th.« sodi, da delo nima mnogo no¬
tranje vrednosti, pač pa lepe mehke melodije; pevci
so dobri, nenavadno se je v Gemmi odlikoval tenor
Frassinelli. Publika je navdušena, podjetnika se
dobro počutita — a »wir unserseits«, pravi Th., »ha-
ben fur unsere Stadt keinen besseren Theater\vunsch
als den: Moge nur sobald als moglich eine Vereini-
gung des deutschen  Schauspieles mit der italienischen
Oper zu Stande gebracht werden! Und halt sich irgend
ein sogenannter Classiker in der Residenz iiber diesen
unseren Wunsch auf, so hat er gewiB nie den Jain-
mer der deutschen Oper in kleineren Stadten mit
angeschaut und angehort«. Pred tem tehtnim argu¬
mentom so se najbrže omajala najtrdnejša glasbeno-
estetična načela. Novo pojavljanje italijanske opere
v Ljubljani je kar izzivalo tako primerjanje in pač
tudi enake zaključke, že prejšnje leto se je utrgala
»Acutus«-u, ko je ocenjeval Beatrice di Tenda,  tale
obsodba: »Niemand erkannte in dieser .Beatrice* das
hier schon so oft gemiBhandelte .Castell d’ Urbino*«.

1  Salvioli, c. d.,  kol. 725.

Tretja opera sezone je bil znani Donizettijev Lju¬
bezenski napoj  (L’ elisir d’ amore).  Th. hvali kom¬
pozicijo in izvajanje v superlativih (Carniolia  V, št.
2, z dne 6. maja 1842); toda, dostavlja, obisk gleda¬
lišča je kljub nizki vstopnini zelo slab. — Tudi četrto
delo, Donizettijeva »opera semiseria« — »polresna«
opera — Torquato Tasso,  je zelo pohvaljeno. Kot
peto delo je prišel na vrsto Seviljski brivec-,  Th. ga
ni ocenil, pač zato, ker je o njem dosti obširno po¬
ročal v 10. številki Carniolije  »Heinrich Schm-kpfl«,
in sicer v Pismu iz Ljubljane,  naslovljenem Catonu
Areguiju v Novem mestu. Po njegovih besedah je
imela Rossinijeva opera v svoji drugi, spremenjeni
zasedbi ogromen uspeh. Z zadnjim komadom sezone,
Riccijevo komično opero Eran due or son tre  ali Gli
esposti (Bila sta dva, zdaj so trije  ali Najdenčki  [?]),
se bavi spet Th. (ibid., str. 48): »Mir ist nicht leicht
ein Librelto vorgekommen, was so ganz unter aller
Kritik ware als das dieser Oper, die Musik hingegen
ist leicht und neckisch, an VValzern und Galoppen
aber reicher als gut thut«. Na vse zadnje je vendar
izbruhnilo ogorčenje nad glupim libretom — saj so
jih v Ljubljani v teku sto let precčj pretrpeli. —
Temu poročilu je dodano kratko a prisrčno slovo z
»južnimi gosti«: naj se kmalu spet vrnejo, veselo
bodo sprejeti.

O italijanskih predstavah 1. 1842. — mimogrede
bodi omenjeno, da so italijanski pevci sodelovali tudi
pri koncertu pianista D-rja M. v. Schickha v aprilu
1842 — je priobčeval kritike tudi lllyrisches Blatt,
in sicer resne, podrobne kritike iz peresa Franza
Knausa. Tu je doletela Donizettija dokaj pravična
ocena: Knaus mu daje nekaj priznanja, a ne mnogo.
Rossini ga je po pravici deležen več.

Željo po spojitvi nemške drame v Ljubljani z ita¬
lijansko opero beleži Dimitz (100 Jahre d. Laibacher
Biihne,  str. 75) tri in dvajset let kasneje s karajočo
opazko: »DieB bezeichnet hinlanglich die Geschmacks-
richtung unseres Publikums«. Toda Ljubljančani so
bili s svojim okusom zadovoljni in bi bili očividno
radi obdržali, kar so po tako dolgem čakanju dočakali.

Takoj naslednjega leta je spet Natale Fabbrici s
svojo družino pri nas. O tej sezoni, njenem reper¬
toarju in vrednosti, nimamo poročil niti v Ilirskem
listu,  niti v Carnioliji.  Zato pa nas o repertoarju in
sestavi družbe obvešča kup lepakov, ohranjenih v
zbirki Narodnega muzeja, 2  ki so naznanjali predstave.
Lepaki gredo od 17. aprila do 11. maja; morda se je
v naslednjih dneh vršila še ena predstava. V teh sla¬
bih štirih tednih je bilo vsaj osemnajst predstav. Prvi
lepak napoveduje: »Montag den 17 April 1843, / wird
die italienische Opern-Gesellschaft unter der Leitung
des Theater-Unternehmers / Natale Fabrici, / die Ehre
haben aufzufuhren: / Gemma di Vergg. I  GroBe Oper
in 3 Akten, Text von Cammerano. Musik von Doni-
zetti«. Tudi vsi nadaljnji lepaki imajo samo nemški
tekst, naslovi oper pa so navedeni skoro vedno samo
italijanski. Za karakterizacijo spremenjenih časov in
razmer navajamo majhno, a ne brezpomembno črto:
na lepakih za Gemmo  in Brava  stoji opozorilo: »Die
Textbiichel dieser Oper sind in italienischer Sprache
an der Theaterkasse um 20 kr. zu haben«. Niti za

2  Konvolut, označen »1842/58«. — Carniolia  od konca
aprila do konca decembra 1843 sploh ni izhajala.

238

KRONIKA

ljubljansko občinstvo, niti za tujo družbo gostovanja
v Ljubljani niso imela več tiste veljave nekakšnega
slovesnega dogodka, kot v starih časih, ko se je izpla¬
čalo tiskati librete v Ljubljani in dvojezično.

Fabbricijevi pevci, ki so na lepakih imenoma na¬
vedeni, so odpeli šest celih oper: Donizettijevo Gem-
mo  in Lucijo,  Saveria Mercadanteja »veliki operi«
II bravo di Venezia  in II giuramenlo (Prisegaj 1 ,
Bellinijevo istotako »veliko« Beatrice di Tenda  in
Luigija Riccija komično opero Un' avventura di Sca-
ramuccia  z besedilom Feliceja Romanija. Na bene-
fičnih predstavah je občinstvo poleg tega čulo od¬
lomke iz Donizettijevih oper Marino Faliero  — ta je
bila sicer v Ljubljani že znana, pod naslovom Anto¬
nio Grinialdi,  z repertoarja nemške družbe v jeseni
1840 ( Illgr. Blatt  1840, str. 204) — in / Normanni
a Parigi.  — Kritičnih poročil o teh predstavah torej
nismo zasledili. Morda niso bile slabe, ko je družba
istega direktorja dve leti prej izzvala toliko navdu¬
šenja.

Kakor ominozen predznak ponovne dolge pavze v
italijanskih predstavah pri nas se pojavlja prihodnje
leto, 1844, v Ljubljani gostovanje, ki skoro bolj spo¬
minja na varietetno senzacijo, kot na resne operne
predstave: »otroška operna družba« G. Vianesija, ka¬
pelnika iz Firence, ki je vodil svojih šest otrok — eno
deklico in pet fantov v starosti od pet do petnajst
let — po svetu in z njimi uprizarjal tudi cele velike
opere ob spremljevanju na klavirju. V Ljubljani so
peli v času od 18. aprila do 1. maja te-le opere: dve
Rossinijevi, Brivca  in Pepelko;  dve Donizettijevi,
Ljubezenski napoj  in komično Betlg 2 ; in Columellov
povratek iz Padove,  delo nam že znanega Valentina
Fioravantija. Kakor poroča L. Kordesch v Carnioliji
VI (1844), str. 152, sta občinstvu, ki je vsakikrat
napolnilo dvorano, najbolj ugajala Brivec  in Colu-
mella.  Kritik hvali ljubki prizor in izredno sigurnost
otrok v igri; petje — sami soprani! — seveda ne
more biti neoporečno; saj je silni napor sploh ne¬
varen za zdrav razvoj otrok.

Tej »otroški« sezonici sledi novo gostovanje Itali¬
janov šele po šestih letih. Med tem so se dogodile v
svetu velike stvari; minilo je leto 1848., ne brez znat¬
nega potresa za Evropo, pa niti za naše majhne pri¬
like. O vsem tem seveda ni zapaziti na maloštevilnih
italijanskih sezonah v drugi polovici stoletja niti
sence sledu. Nasprotno, one so izraz in slika tradicije,
ki se je preživela.

Gostovanje leta 1850., 3  ki je trajalo dober mesec
od začetka aprila dalje, je prineslo poleg Gemme di
Vergg  dve Verdijevi operi: I due Foscari  in Ernani.
To je bil morda prvi dotik Ljubljane z Verdijem —
brez dvoma važen dogodek. Takoj se začenja tudi pri
nas kontroverza o vrednosti tega skladatelja. Kritik
v Laibacher Zeitung,  dr. V. Klun, je navdušen zanj

1  Salvioli, c. d.,  kol. 559: »It Bravo.  Melodramma in
3 atti. — Poesia (t. j. besedilo) diGuetano Rosi«, itd. Naj¬
starejša predstava je bila 1839. leta v Milanu. Med libreti
se navajata eden iz Trsta, 1840, eden pa z Reke, 1843.

2  Ljubljančani so to opero slišali že novembra 1840
v nemškem jeziku, pod naslovom Das Geliibde.

3  Za to šibko delo si je napisal Donizetti besedilo sam,
po Scribe-ovem Clialet-u,  ki ga je uglasbil Adam. Prim.
Salvioli, c. d.,  kol. 529.

in ga brani pred »nemškimi, ortodoksnimi umetnost¬
nimi sodniki«, češ da ga ne razumejo prav. Kompo¬
nist je deležen pohvale tudi takrat, kadar mora kritik
grajati izvedbo in zlasti dirigenta Ghislanzonija. 4

Družba impresarija Domenica Scalarija, ki je začela
svoje predstave 28. marca 1853, končala pa pred
10. majem, je morala biti, po besedah anonimnega
poročevalca sodeč, odlična: Ljubljana ni zlepa slišala
boljše družbe. Omenjata se samo dve deli: Lucia  in
I due Foscari . 5 * 7

V jeseni 1858 je doživela Ljubljana goste, kakršnih
že zdavnaj ni bila več deležna: italijansko dramo. V
Laibacherici z  dne 30. oktobra beremo: »Signora Ča¬
robna Santoni nam je dala prilike, da vidimo dve
italijanski tragediji: Ventignanovo Medejo,  in Pijo,
ki jo je napisal vitez Marenca da Ceva«. Voditeljici
družbe priznava kritik, da je vsekakor znamenita
tragedinja, »wenn sie auch hinter einer Rachel und
Ristori zuriickbleibt«. A v celem se mu je igra zdela
prepatetična, obe drami pa — gotovo po pravici —
slabi; obisk je bil skromen. Družba je bila baje na¬
menjena dalje na Dunaj.

Poslednje gostovanje italijanske opere v Ljubljani,
ki smo ga zabeležili, se je vršilo od začetka aprija do
srede maja 1860. 8  Prišla je razmeroma velika družba
devet solistov; »Orchester-Direktor«, ki je bil nemara
obenem impresario, je bil Pietro Mezzetti; imeli so
s seboj svoj zbor dvajset članov: uprava ljubljanskega
gledališča je bila primorana zvišati vstopnino. Gostje
so dali poleg Donizettijeve Lucrezije Borgie  in preveč
skrajšane Bellinijeve Beatrice  dve Verdijevi premieri,
Trubadurja  in Atilo. Trubadur,  ki se je prvič pojavil
pred našo publiko, je imel seveda uspeh: v dobrem
mesecu dni je bil devetkrat na odru. O predstavi
Atile  je zapisano, da se kljub lepemu petju ni obnesla,
ker inscenacija ni zadovoljevala. Velika pričakovanja,
ki zvene iz prvega naznanila v časniku (z dne 4. apri¬
la), se vobče niso popolnoma izpolnila: to se vidi že
iz prvega kritičnega poročila, 18. aprila, pa tudi kas¬
neje. Solisti so bili dobri, kadar zaradi slabega vre¬
mena niso bili hripavi; zbor pa večkrat ni bil v redu.
A najhujše je bilo z orkestrom — domačim, ljubljan¬
skim. To je bila rak-rana opere v Ljubljani sploh;
iz poročil o nemških sezonah doni isto jadikovanje
in očitanje. — Tudi stari dilema: ali Verdi in vobče
italijanska opera, ali nemška? se spet obravnava. Od¬
govor je previden, kompromisen, nikakor ne sovra¬
žen Italijanom in njihovi glasbi. Toda to gostovanje
samo zase je precej razočaralo Ljubljančane, in pri
odhodu čez Ljubelj jim poročevalec značilno želi —
boljši  uspeh v Celovcu!

Poleg občih neprilik in inherentnih, neizbežnih
težav, ki jih je italijansko gledališče pri nas vedno
težje zmagovalo, torej zdaj še ta posebni, konkretni
neuspeh! Mezzettijevi družbi so posestniki lož in
drugi ljubitelji gledališča 1. 1860. po vsej priliki še

4  Za opozoritev na to gostovanje in na lepake iz 1. 1843.
in 1844. se moram iskreno zahvaliti g. prof. Pavlu Kalanu
v Ljubljani.

5  Prim. Laibacher Zeitung  1850 z dne 3., 11., 18., 22. IV.
in 3., 7. V.

0  Laibacher Zeitung  1853, 30. III., 6. IV. in 11. V.

7  Prim. Laib. Zlg.  1860 z dne 4., 18., 26. IV. in 5., 12.,

19. V., večinoma v feuilletonih Laibacher Ptaudereien.

KRONIKA

239

naklonili izredno podporo več sto goldinarjev. 1  Lahko
si pa mislimo, da so bili posihmal še manj priprav¬
ljeni na take žrtve.

Vsekakor prihodnje leto ni bilo Italijanov v Ljub¬
ljano, in naslednja leta tudi ne več ...

Tako neslovesno in neslavno presiha italijanska
odrska umetnost pri nas. Razume se, da nismo pri¬
čakovali, da se bo dvestoletna tradicija zaključila s
slavnostno predstavo in s tragičnim slovesom, živo¬
tarjenje te tradicije se povsem naravno končava s
počasno smrtjo od oslabelosti: italijanska gostovanja
ne prestajajo v odločni borbi proti kakemu energič¬
nemu nasprotniku, temveč polagoma ginejo, ker ni¬
majo več pravega smisla. Mislim, da ni zgodovinarska
romantična iluzija, če se nam zde gostovanja v XVII.
in XVIII. veku privlačnejša, zanimivejša in važnejša
kot redke sezone XIX. V XVIII. stoletju sta imeli
italijanska opera in tudi drama Ljubljančanom kaj
novega povedati; opera tudi še v začetku XIX. Okoli
sredine preteklega stoletja pa ni bilo več tako; celo
mladi Verdi ne pomeni znatnega napredka v primeri
z Donizettijem in Bellinijem. Drama v tem času sploh
ne prihaja v poštev, že zato ne — a ne samo zato —

1  Prim. Lbchr. Ztg.  1861, 30. III., podlistek.

NAJHUJŠI POŽAR V

Splošno sodimo, da je bil najhujši požar v Ljub¬
ljani 28. junija 1774. O tem požaru se je že mnogo
pisalo. Tu navajam, kar piše istodobnik v frančiškan¬
skem diariju v Kamniku (Diariuin qualibet die occur-
rentium. Neoerrectum Anno 1752).

1774. 28. junija pred praznikom sv. Petra in Pavla
je od dveh popoldne divjal v Ljubljani strašen požar,
ki je 14 ur trajal in pokončal hiše in cerkve: v ribi¬
škem predmestju (in suburbio Piscatorum) 60 in
več, v mestu pri semenišču (t. j. jezuitskem), v Rož¬
nih ulicah, v okrožju sv. Florijana, na Starem trgu
66, semenišče, veliki kolegij raz jezuitov, akademijo
ali gimnazijo, veliko cerkev sv. Jakoba, cerkev sv. Flo¬
rijana in sv. Rozalije v sredi hriba pred gradom le¬
žečo. Nepopisna je škoda v cerkvi sv. Jakoba zaradi
lepih slik (elegantes picturas), dragocenih zvonov v
obeh zvonikih, v knjižnici, ki je bila vredna 60.000
gold., in v drugih zasebnih hišah tega mesta, ki je v
sedmih (popravljeno po drugi roki: v treh) letih po
vrsti trikrat bilo z ognjem kaznovano. Ta požar, ki
je 14 ur trajal, je tudi še sem in tja v tem delu mesta
zanetil ogenj, ko so iskre pod pepelom oživele. V teku

ker je znanje italijanskega jezika v Ljubljani preveč
padlo. Kar se pa opere tiče, je vedno boljša glasbena
izobrazba v mladih generacijah povečavala spošto¬
vanje in smisel za resno klasično muziko. A tudi v
onem, kar se je v operni muziki novega dogajalo,
Italijani niso imeli posebno važne naloge. Da ne go¬
vorimo o VVagnerju, ki je ostal Ljubljani še dolgo
neznan; ali tudi Gounodjevega Fausta,  na primer, so
prinesli v Ljubljano Nemci — v sezoni 1866/67 —,
ne Italijani. Skratka: italijanska gostovanja gubč
okrog srede XIX. stoletja skoro še zadnje ostanke one
posebne kulturne in družabne funkcije, ki so jo imela
prej.

O pomenu te njihove funkcije, o vrednosti njihovega
prinosa našemu kulturnemu razvoju zadnja beseda
še ni rečena. Ni je mogla in hotela reči niti ta naša
razprava, čeprav smo si v njej prizadevali, da damo
več kot samo kroniko italijanskih gostovanj v Ljub¬
ljani; da ta gostovanja ne samo naštejemo in inven-
tariziramo, marveč tudi opišemo po vsebini in po¬
menu, povežemo v skupine in objasnimo v zvezi z
drugimi dogodki — z eno besedo: da damo namesto
kronike zgodovino.  Le-ta bo, upamo, omogočila kon¬
čno oceno kulturnega pojava, ki ga predstavlja itali¬
jansko gledališče pri nas.

LJUBLJANI

VIKTOR S T E S K A

tedna je po pogašenem ognju v mestu še štirikrat
gorelo na drugih krajih zavoljo neskrbnosti ali pa
nesreče. Ta ogenj pa je bil, hvala Bogu, precej v kali
zatrt in zato brez škode.

Nastal je ogenj, kakor pripovedujejo, ker je neka
starka cvrla ribe na sirovem maslu za goste, ki so
prejšnji dan obhajali svatovščino v Krakovem. Ko je
namreč nesrečna žena vtaknila mokro žlico v vrelo
sirovo maslo, da bi ribe obrnila, je skočil plamen v
dimnik in na slamnato streho, ki se je segreta po
solnčni vročini vnela in je zaradi vročega vzhodnika
vžgala tudi sosednje hiše. Plamen je zavoljo silne sape
preskočil Ljubljanico in vnel streho semenišča, potem
obližje sv. Florijana, potem bolj oddaljene hiše in
cerkev sv. Rozalije v gozdu tako, da so bila vsa mestna
poslopja v največji nevarnosti. Ljudje, preplašeni in
od strahu drhteči, so bežali iz mesta na bližnje hribe
in griče do šent Vida, boječ se zlasti, da se ne bi vnel
smodnik na Gradu, ne pognal vsega mesta z ljudmi
vred v zrak, ali pa zaradi velikega zračnega pritiska
ne porušil vseh hiš.

240

K H

O N

K A

KONČNI rezultati popisa prebivalstva
PRIKLJUČENIH  DELOV OBClN STEPANJA VAS,
JEŽICA IN POLJE Z DNE 19. SEPTEMBRA 1935

L O J Z E

P I P P

Priključeni del občine Stepanja vas je štel dne
19. septembra 1935, vštevši vse začasno odsotne, 1100
prebivalcev (542, t. j. 49 27 %  moških in 558, t. j.
50'73 %  žensk); priključeni del občine Ježica je štel

istega dne 1147 prebivalcev (563 t. j. 49 08 %  moških
in 584 t. j. 5092 %  žensk). Priključeni del občine Po¬
lje je pa štel istega dne 111 prebivalcev (64 t. j.
57'66 %  moških in 47 t. j. 42'34 % žensk).

1. STAROSTNA RAZDELITEV PREBIVALSTVA

Če seštejemo prebivalstvo vseh treh delov priključenih občin, vidimo, da je bilo s priključenjem delov navedenih
občin priključeno Ljubljani skupno 2358 prebivalcev, ki se po starosti, spolu, stanu in veroizpovedi razdele takole:

1  od teh 15  t. j. 063% pravoslavnih, 3 t j. 0'13% starokatolikov, / t. j. 004% muslimanov.

2  od teh 8  t j. 0 - 34% pravoslavnih, i  t. j. 0'04% muslimanov.

3  od teh 7 t. j. 0‘29% pravoslavnih, 3 t. j 0'13% starokatolikov.

■ Zaradi pomanjkanja prostora in razmeroma nizkega števila prebivalstva posameznih delov priključenih občin
so vsi naslednji podatki navedeni skupno za vse tri priključene dele občin Stepanja vas, Ježica in Polje. Po¬
drobni podatki so razvidni iz gradiva, ki se hrani v mestnem statističnem uradu v Ljubljani.

K It O N 1 K A

241

Ž e n 8 k e :

1  od teh 77 t. j. 0'47 % pravoslavnih, 4 t. j. 017 % starokatolikov, 1  t. j. 0 04% protestantov.

2  od teh 4  t j. 0'17 % pravoslavnih, 1 t. j. 0 04% starokatolikov.

3  od teh 7 t. j. 0 30% pravoslavnih, 3 t. j. 0-13% starokatolikov.

4  od teh 1  t j. 004% protestantov.

* Zaradi — za statistična raziskovanja — silno neprikladnega datuma (t. j. 19. IX.) nismo mogli razdeliti pre¬
bivalstva po letih starosti, pač pa le po rojstnih letih, tako da so za letnik 1935. izkazani le oni novorojenci, ki so
bili rojeni do 19. IX. 1935. V toliko so podatki za prvo leto prenizki.

Po zaposlenosti se razdele prebivalci priključenih delov občin Stepanja vas, Ježica in Polje takole:

1  To so vsi oni prebivalci, ki so sicer zaposleni, vendar ne v poklicu, za katerega so kvalificirani.

2  To so pravi, trajno nezaposleni, delazmožni prebivalci.

242

KRONIKA

Po veroizpovedi so dne 19. IX. 1935 šteli priklju¬
čeni deli občin Stepanja vas, Ježica in Polje:

Od skupnega števila prebivalstva, t. j. 2358 oseb, je
bilo 1169 t. j. 49 58 %  moških in 1189 t. j. 50 42 %
žensk. Na 100 moških je prišlo torej 102 (101‘69)
žensk, na 100 žensk pa 98 (98'33) moških.

V priključenem delu občine Stepanja vas je prišlo
na 100 moških 103 (10296) žensk, na 100 žensk pa
97 (97'12) moških, v priključenem delu občine Ježice
na 100 moških 104 (103‘75) žensk, na 100 žensk pa
96 (96'39) moških, v Polju pa na 100 moških skoraj
74 (7343) žensk, na 100 žensk pa 136 (136 18)
moških.

Ce vzamemo polovico leta za povprečje pri posa¬
meznih letnicah starosti, dobimo, da je znašala pov¬
prečna starost moških prebivalcev priključenih delov
občin Stepanja vas, Ježica in Polje nekaj nad 26
26‘164) let, ženskih prebivalcev pa skoraj 28 (27‘822)
let. Povprečna starost obeh spolov je pa znašala točno
27 (27‘00) let.

V priključenem delu občine Stepanja vas je znašala
povprečna starost moških 26 in pol (26 - 585) leta, pri
ženskah pa skoraj 29 (28 927) let. Povprečna starost
obeh spolov pa skoraj 28 (27'773) let.

V priključenem delu občine Ježica je znašala pov¬
prečna starost moških 26 (26'017) let, pri ženskah pa
nekaj nad 27 (27‘077) let. Povprečna starost obeh
spolov pa le nekaj nad 26 in pol (26 - 557) let.

V priključenem delu občine Polje je znašala pov¬
prečna starost moških skoraj 24 (23783) let, pri žen¬
skah pa prav tako skoraj 24 (23'968) let. Povprečna
starost obeli spolov pa le nekaj pod 24 (23'923) let.

Odstotek poročenih, vdovelih in ločenih prebivalcev
vseh treh priključenih delov občin Stepanja vas, Je¬
žica in Polje v posameznih starostnih skupinah (pet-
letjih) je bil, glede na skupno število členov (pripad¬
nikov) istih starostnih skupin moških in žensk, tale:

Starostna razdelitev vsega prebivalstva priključenih
delov občine Stepanja vas, Ježica in Polje v otroško
(do dopolnjenega 6. leta), v šoloobvezno (od pričetega
7. do dopolnjenega 14. leta), v polpridobitveno (od
pričetega 15. do dopolnjenega 20. leta), v pridobitveno
(od pričetega 21. do dopolnjenega 64. leta) in zopet v
nepridobitveno dobo (doba ostarelosti, t. j. nad 65 let
starosti) je bila na dan 19. sept. 1935 naslednja:

15-48 11388116»4 [ 14 63 | 7 78 | 7 91 166*631 59 12 | 3*17 | 4 46 | 100 | 100

V starosti, ki pride običajno lahko v poštev za že¬
nitev, oziroma možitev (pri moških od 20. leta do
50. leta, pri ženskah pa od 15. leta do 50. leta) je bilo

KRONIKA

243

v priključenih delih Stepanja vas, Ježica in Polje na
dan 19. septembra 1935. leta 580 moških in 680 žensk,
kar predstavlja 49'62 %  vsega moškega in 57'19 %
vsega ženskega prebivalstva priključenih delov občin
Stepanja vas, Ježica in Polje. Če pa vzamemo isto raz¬
dobje, t. j. od 20.—50. leta tudi pri ženskah, dobimo
le 606, t. j. 50'97 % žensk.

Absolutna in relativna števila poročenih in neporo¬
čenih (samskih, vdovelih in ločenih) prebivalcev gor¬
nje starostne skupine (t. j. za moške od 20. do 50. leta,
za ženske pa od 15. do 30. leta) so bila naslednja:

Popisanih dojencev (rojenih od 20. IX. 1934 do
19. IX. 1935) je bilo 19. septembra 1935 v vseh pri¬
ključenih delih občin Stepanja vas, Ježica in Polje 59
(33 dečkov in 26 deklic).

V priključenem delu občine Stepanja vas je bilo 24
dojencev (12 dečkov in 12 deklic); v priključenem
delu občine Ježica 34 dojencev (20 dečkov in 14 de¬
klic) ; v priključenem delu občine Polje pa le 1 deček.

Legitimacije rojstev pri tem popisu nismo navajali,
zato odpadejo tovrstni podatki.

število prebivalstva ženskega spola v rodilni dobi,
t. j. od 15. do 50. leta, je znašalo 19. septembra 1935.
leta 680 ali 57'19 %  vsega števila žensk. Od teh je bilo
422 (t. j. 62‘06 %)  poročenih, če upoštevamo vse,
torej tudi neporočene ženske od 15. do 50. leta, ka¬
terih število znaša, kot je že povedano 680, se je rodil
na 100 žensk skoraj 1 (0'868) otrok.

V priključenem delu občine Stepanja vas 0'767, v
priključenem delu občine Ježica 1'00, v priključenem
delu občine Polje pa le 0’370 otrok. V tem številu so
iz zgoraj navedenega razloga všteti seveda tudi neza¬
konski otroci.

TI. STATISTIKA POKLICOV IN SOCIALNA
RAZDELITEV PREBIVALSTVA

Razdelitev prebivalstva priključenih delov občin
Stepanja vas, Ježica in Polje po pridobitnih skupinah
in razporeditvi v teh skupinah je bila dne 19. sep¬
tembra 1935 — po navedbi prizadetih — naslednja:

‘ V prvi razpredelnici so navedeni skupni podatki
za vse tri dele občin Stepanja vas, Ježica in Polje, v drugi
posebej za Štepanjo vas, v tretji za Ježico, v četrti pa za
Polje.

Gospodinjstvo kot poklic je navedlo 471 gospodinj
z 32 člani domače pomoči in 29 služkinjami (vse žen¬
ske) .

V priključenih delih občin Stepanja vas, Ježica in
Polje je bilo torej v dobi popisovanja 755, t. j. 32'02%
prebivalstva, ki so bili zaposleni v raznih poklicih,
118, t. j. 5‘00 %  prebivalcev, ki niso imeli nobenega
poklica (zasebniki in rentniki), 104, t. j. 4'41 %  pre¬
bivalcev brez posla (tzv. »bp«) ter 1381, t. j. 58'57 %
prebivalcev, ki so bili brez pravega poklica ter so ži¬
veli v gospodinjstvih zgoraj navedenega prebivalstva.

III. STATISTIKA BREZPOSELNOSTI

Podatki o brezposelnih (tzv. »bp«), ozir. onih, ki so
sicer zaposleni, toda ne v poklicih, za katere so kva¬
lificirani (tzv. »b«), so naslednji:

244

KRONIKA

* V prvi razpredelnici so navedeni skupni podatki za vse tri dele občin
Stepanja vas, Ježica in Polje, v drugi posebej za Stepanjo vas, v tretji za Je¬
žico, v četrti pa za Polje.

IV. ŽIVLJENJSKA SILA DRUŽIN PO GLAVNIH
PRIDOBITNIH SKUPINAH 1

Podatki glede števila vseh živečih potomcev (otrok
— ne glede na starost) v posameznih družinah so po
glavnih pridobitnih skupinah naslednji (števila v prvi
vrsti se nanašajo na družine zaposlenih, v drugi na
družine tzv. »b«, v tretji pa na družine tzv. »bp«).
(Glej tabelo na strani 246.)

če delimo skupno število otrok s številom zakoncev,
lahko izračunamo, da prideta povprečno na vsak za¬
kon nekaj več kot 2 (2‘010) otroka.

V teh številih so vštete obstoječe družine kakor tudi
ostanki, po smrti ali po sodišču ločenih družin. Na
žalost nam slični podatki od poprej niso znani, zato
nam je primerjanje tovrstnih podatkov onemogočeno.

J  Vsota družin tega poglavja se zato ne sklada z vsoto
družin, izkazanih pri hišah, ker smo pri tem štetju upo¬
števali tudi vdovce in vdove — posebno starejše osebe,
(n. pr. prevžitkarje itd.), z ali brez otrok, ki stanujejo
kot podnajemniki pri družinah. Teh pri popisu hiš nismo
posebej izkazovali.

V. STATISTIKA HIŠ IN STANOVANJ

Podatki o številu in higienski ureditvi hiš in stanovanj so za priključene dele občin Stepanja vas, Ježica in Polje naslednji:

Razen izkazanih objektov je bila v priključenem
delu občine Stepanja vas še 1 trgovska hiša, 1 gostil¬
niški salon, 4 lesene šupe, 2 skladišči itd.

V priključenem delu občine Ježica 1 kurilnica s
strojnico in delavnico.

V priključenem delu občine Polje pa 1 skladišče in
letališče, obsegajoče 2 hangarja, 2 pritlični zgradbi za
pisarne in barako za kantino.

Glede higienske ureditve stanovanjskih objektov v
posameznih delih priključenih občin so podatki na¬
slednji:

V Stepanji vasi ima kanalizacijo 17 hiš, električno
razsvetljavo imajo 203 objekti, vodovodno napeljavo
ima 16 objektov in 57 stanovanj.

Na Ježici ima kanalizacijo 54 hiš, električno raz¬
svetljavo ima 237 hiš, vodovodno napeljavo pa 80 ob¬
jektov in 124 stanovanj.

V Polju ima električno razsvetljavo 11 objektov,
vodovodno napeljavo pa 1 objekt (letališče), kanali¬
zacije nima nobena hiša.

KRONIKA

245

240

KRONIK A

* V prvi razpredelnici so navedeni skupni podatki za vse tri dele občin Stepanja vas, Ježica in Polje, v drugi posebej za Štepanjo vas, v tretji
četrti pa za Polje.

ENO LETO NOVE MESTNE UPRAVE
LJUBLJANSKE

Z ukazom kraljevskih namestnikov z dne 10. de¬
cembra 1935 je bil razrešen dotedanji mestni svet
ljubljanski s predsednikom in podpredsednikom
mestne občine, z istim ukazom pa je bil imenovan
novi mestni svet s predsednikom dr. Adlešičem Ju-
rom na čelu.

Novi mestni svet se je sestal k prvi seji radi slo¬
vesne zaprisege dne 23. decembra 1935, tako da je
minulo leto dni, odkar je nova mestna uprava prevzela
posle in vodstvo občine mesta Ljubljane. Ob obletnici
je na seji mestnega sveta dne 22. decembra 1936 pred¬
sednik mestne občine, gospod dr. Juro Adlešič, podal
obširno poročilo o enoletnem poslovanju nove mestne
uprave, ki ga v sledečem posnemamo.

Mestni svet sam je imel skupno 14 javnih in 9 taj¬
nih plenarnih sej. Za le seje se je pripravljalo gra¬
divo na sejah raznih odborov in upravnih odborov
mestnega sveta, ki pa so poleg priprave za plenarne
seje vršili tudi mnoge druge posle, bodisi kot posve¬
tovalni organi predsednika mestne občine, bodisi v
lastnem delokrogu. Med najbolj zaposlene moremo
šteti gradbeni odbor, ki je imel do 1. januarja 1937
80 sej, nadalje tehnični odbor s 40 sejami, odbor za
upravo mestnih nepremičnin s 24 sejami, socialno¬
politični odbor z 22 sejami, upravni odbor mestne
elektrarne in vodovoda, ter odbor za oceno nabavk
s po 20 sejami, finančni odbor z 19 sejami, nadalje pa
so imeli še nad 10 sej: zdravstveni odbor, obrtno-
industrijski odbor, tržni odbor, upravni odbor mest¬
nih voženj, upravni odbor mestnega pogrebnega za¬
voda, upravni odbor mestne ženske realne gimnazije,
personalno pravni odbor, kmetijski odbor, mestna
delavska zavarovalnica, trošarinski odbor, upravni
odbor Delavskega doma, pa tudi ostali odbori so sc
po potrebi redno sestajali k posvetovanju.

Kako je delo naraslo in koliko intenzivnejše je
postalo,  razvidimo iz kratke primerjave s številkami
iz zadnjih dveh let. V letih 1934 in 1935 je imel mest¬
ni svet 7 (9) javnih in 6 (5) tajnih sej, gradbeni od¬
bor 36 (56), tehnični 18 (20), odbor za upravo ne¬
premičnin 12 (10), finančni 9 (20), zdravstveni 3 (3)
itd., tedaj je število sej naraslo skoraj za 100 odstotkov.

člani mestnega sveta so tekom te poslovne dobe na
sejah mestnega sveta stavili 13 nujnih predlogov, 61
samostojnih predlogov in 26 interpelacij. Od nujnih
predlogov je bila sedmim nujnost priznana ter so bili
takoj tudi v meritornem pogledu rešeni, glede ostalih
6 pa je bila nujnost deloma umaknjena, deloma od¬
klonjena, ter se obravnavajo dalje kot samostojni
predlogi. Tudi samostojni predlogi so v raznih odborih
mestnega sveta povsod že v razpravi in deloma
že rešeni, deloma pa, če so finančnega značaja, se
pripravljajo za rešitev z novim proračunom. Vsem
interpelantom je predsednik mestne občine na seji
sami odgovoril na interpelacijo ali pa pozneje; razen
enega primera so se interpelantje z odgovorom zado¬
voljili.

I. FINANČNO GOSPODARSTVO

V zadnjih letih — mislimo predvsem na leto 1934.
in 1935. — je bilo opaziti vidno slabšanje financ
mestne občine ljubljanske,  če pogledamo računske za¬
ključke tako za koledarsko leto 1934., kakor tudi za
dobo januar, februar in marec 1935, t. j. dobo tako-
zvanih dvanajstin, za katero pa se je radi odredbe
zakona o mestnih občinah moral napraviti poseben
računski zaključek, opazimo, da sta oba računska
zaključka, ki bosta prišla v najkrajšem času v raz¬
pravo pred mestni svet ljubljanski, pasivna. Prora¬
čunsko poslovanje 1. 1934. je končalo z nad polmili¬
jonsko izgubo,  dvanajstinsko gospodarjenje v 1. 1935.,
ki je trajalo vsega skupaj le 3 mesece, pa celo z nad
Din 1,000.000' — izgube.  Pri tem je treba poudariti,
da je bila v teh 15 mesecih porabljena tudi vsa raz¬
položljiva gotovina, tako zvana obratna glavnica, ki
je znašala 1. januarja 1934 še ca. Din 2,000.000’—,
1. aprila 1935, ob vstopu v novo proračunsko leto
1935/36, pa le še nekaj nad Din 9000’—.

Za to, da je prišlo tako daleč, je razlog predvsem
v dejstvu za Ljubljano premajhnega proračuna,  če
je 1. 1931. znašal proračun slovenske prestolnice
Din 50,664.868’— brez mestnih podjetij, t. j. samega
mestnega zaklada, potem je naravnost nerazumljivo,
kako in zakaj je znašal proračun za 1. 1932. samo
Din 47,681.733 — in 1. 1933. celo le Din 45,839.075'—.
Mesto Ljubljana se je večalo, proračuni pa so se ni¬
žali.  Potrebe mesta Ljubljane so se le umetno zniže¬
vale, kajti le na ta način si je mogoče razlagati od¬
laganje različnih obveznih plačil na poznejša leta
(n. pr. plačilo tramvajskih voz iz Opatije, plačilo
anuitete za Trgovsko akademijo itd.). Ker se torej
takšne potrebe niso izkazovale v proračunu, dasi bi
se morale, so se seveda lahko tudi zniževale razne
občinske davščine.

če bi slučajno ne imela mestna občina ljubljanska
iz 1. 1931., 1932. in 1933. večjih terjatev, ki so nave¬
dene proračunske primanjkljaje koledarskega leta
1934. in dvanajstinskega poslovanja 1. 1935. pokrile,
bi izkazoval tudi računski zaključek celotnega  go¬
spodarstva mestne občine leta 1934. in prve 3 me¬
sece 1. 1935., t. j. gospodarstva z blagajniškimi pre¬
bitki in aktivnimi zaostanki prejšnjih let skupaj,
pasivno bilanco. Le tem znatnim rezervam iz 1. 1931.,
1932. in 1933. je torej pripisati, da kljub proračun¬
skemu primanjkljaju iz 1. 1934. in dobe dvanajstin
v 1. 1935. še ni prišlo do prave nesreče.

Gotov bo kmalu tudi računski zaključek za leto
1935/36, ki seveda ne bo pokazal nikake lepše sli¬
ke, temveč bo še potrdil, da je pričelo gospodarstvo
mestne občine ljubljanske v resnici vedno hitrejše
hirati.

V decembru 1935 novo postavljeni občinski svet se
je znašel naenkrat v silno neprijetnem in mučnem
položaju.  Od vseh strani so se oglašali močni upniki
in zahtevali poravnavo svojih terjatev. Naj omenimo
tu predvsem zadevo palače trgovske akademije,  v
kateri sc je že drugo leto vršil šolski pouk, toda ne-

24 7

K n O N 1 K A

plačanih računov je bilo okroglo še vedno za Din
900.000' —. Na vseh koncih so rastli stroški, zamudne
obresti. Vložene so bile težke tožbe proti mestni
občini ljubljanski, zarubljen je bil malo prej celo
avtomobil mestnega župana.  Denarja pa ni bilo no¬
benega. Ker upniki niso hoteli nič popustiti, je bilo
pričakovati najhujšega.

Na drugi strani pa je našel novi mestni svet ljub¬
ljanski skoraj vse kredite proračuna za 1935/36 po¬
rabljene, dasiravno je bilo še  4 cele mesece do konca
proračunskega leta.  Prilike so bile takšne, da bi člo¬
vek moral naravnost obupati.  Znašli smo se seveda
ob vsem tem naenkrat pri sestavljanju proračuna za
l. 1936/37. Spontano in brez vsake negotovosti se je
rodil sklep, da je vsako delo brez realnega in pravil¬
nega proračuna nemogoče, če naj se gospodarstvo
mesta Ljubljane sploh ozdravi.

11. marca 1. 1936. je bil sprejet v mestnem svetu
proračun mestne občine ljubljanske za 1. 1936/37. z
dohodki in izdatki Din 103,589.542'—. Čeprav so v
teh številkah zapopadeni dohodki in izdatki vseh
mestnih podjetij, je ta proračun po svoji višini vse¬
eno največji od vseh dosedanjih proračunov ljubljan¬
ske občine.  Krstili smo ta proračun z nazivom »sana¬
cijski proračun«.,  kajti vedeli smo, da bomo pri skrb¬
nem gospodarjenju v okviru tega proračuna uspeli
urediti hudo zavožene občinske finance.  Velika bre¬
mena smo morali naložiti meščanom in težko smo to
storili. Našli pa nismo nobenega drugega izhoda, kajti
videli smo, da je po črtanju vseh izdatkov, ki niso
bili neobhodno potrebni, po znižanju obrestne mere
v Mestni hranilnici, kjer smo pridobili ca. Din 1 mi¬
lijon prihranka, kakor tudi po občutnem znižanju
plač občinskim nameščencem, ostalo še vedno Din 12
milijonov in pol primanjkljaja.

Zvišati smo morali torej občinske davščine v pre¬
cejšnji meri. Morda bi nam bilo na kak drug način le
uspelo zvišana občinska bremena razdeliti bolj pra¬
vično na vse svoje prebivalstvo. Toda tega nam ni do¬
puščal ozki okvir zakona o mestnih občinah. Morali
smo se pač ravnati po določbah novega zakona, ki
pozna v glavnem prav za prav samo dva vira občin¬
skih javno-pravnih dohodkov, t. j. občinske doklade
na državne neposredne davke in trošarine.

Oglasili so se sicer, ko smo sestavljali novi prora¬
čun, razni svetovalci in nam svetovali marsikaj, kar
naj bi zvišanje občinskega proračuna in s tem tudi zvi¬
šanje občinskih davščin odvrnilo. Nekateri so bili
mnenja, naj bi mestna občina prodala razna svoja
zemljišča in stanovanjske zgradbe,  ki itak ne prina¬
šajo občini nikakih dohodkov, temveč celo zgubo.
S kupnino pa naj bi občina zamašila vrzeli in obveze
iz prejšnjih let. Na ta način bi bil lahko proračun za
l. 1936/37. zelo razbremenjen. Ti svetovalci pa seveda
niso pomislili, da je v današnjih razmerah zelo težko
najti dobrih in vestnih kupcev, ki bi bili pripravljeni
kupnino položiti takoj v gotovini. Brez gotovine pa
bi mestni občini ljubljanski itak ne bilo nič pomagano.

Drugi zopet so bili mnenja, naj bi mestna občina
obdržala že obstoječe davščine v isti višini, vendar
pa naj bi v pokritje vseh teh velikanskih bremen
uvedla nekaj vrst novih občinskih davščin.  Ti pred¬
lagatelji pa so pozabili, da zakon o mestnih občinah
ne daje toliko pravice, da bi si mogla mestna uprava
izbirati po svoji volji nove vire občinskih dohodkov.

Tretji zopet so bili celo mnenja, da bi morala mest¬
na občina za ves ta primanjkljaj najeti posebno krat¬
koročno posojilo.  Govoriti o tem pač ni gospodarsko,
kajti tam, kjer se za primanjkljaje zaključujejo po¬
sebna posojila, pač ne moremo trdili, da so finance
v redu. Ne glede na to pa je bilo treba pomisliti, da
bi s tem kratkoročnim posojilom nakopali prebi¬
valstvu velika bremena s plačilom znatnih obresti.
Takega posojilodajalca, ki bi bil pripravljen dati
občini novo posojilo za kritje tekočega primanjkljaja
in v toliki višini, tudi ni mogoče dobiti, zlasti ako
upoštevamo tako zavožene finance, kakor so bile pri
mestni občini ljubljanski. Tudi bi finančno ministr¬
stvo ne moglo takega posojila odobriti.

Ni nam torej ostalo nič drugega, kakor da smo vse
te nasvete opustili in se odločili ustvariti izjemen
proračun,  s katerim bi se vsaj v glavnem mogli zne¬
biti vseh večjih in težjih bremen, ki so težila ljubljan¬
sko občino v teku zadnjih let. Pri tem pa smo gle¬
dali, da smo ustvarili obenem tudi realen proračun.
Ne bi nam pomagalo tudi, ako bi naš proračun izka¬
zoval pokritje in bi bilo torej vsaj navidez podano
ravnovesje, če pa bi mi v tem primeru ne dosegli
predvidenih dohodkov, bi ostala situacija prav za prav
enaka prejšnjim proračunskim dobam.

Velike težave smo imeli z novim proračunom tudi
v Beogradu pri ministrstvu financ, kjer smo naleteli
na odpor posebno s predlogom za uvedbo 65% ob¬
činske doklade na državne neposredne davke, šele
potem, ko se je ministrstvo financ prepričalo, da je
pobirala bivša upravna občina Vič  v proračunskem
letu 1935/36 70%,  občina Moste 100%,  občina Zg.
šiška pa celo 140% občinsko doklado  na državne ne¬
posredne davke in ko je ministrstvo financ samo
uvidelo, da ni absolutno nobene druge pomoči za
ozdravljenje gospodurstva ljubljanske občine,  je pri¬
stalo na zvišanje občinske doklade od prejšnjih 45 %
na 60 %.

Podrobno so se zanimali referenti ministrstva za
vse ostale dohodke mestne občine ljubljanske in iz¬
vršile so se nato vse važne korekture pri trošarinskih
in uvozninskih postavkah proračuna. Ker so se pa
na drugi strani zopet prepričali, kako nujno potrebno
je izvršiti program, ki si ga je postavil mestni svet
ljubljanski, je ministrstvo financ samo predložilo,
da se radi navedenih korektur znižani dohodek pro¬
računa pokrije s pobiranjem 2% gostaščine v hišah,
ki uživajo davčne olajšave.  Ministrstvo financ je v
svoji odločbi, s katero je odobrilo proračun mestne
občine ljubljanske za l. 1936/37, izrecno pristavilo,
da se je moral ta proračun odobriti zaradi izredno
težkih finančnih prilik, ki vladajo v ljubljanski ob¬
čini.  S tem smo dobili končno sankcijo, ki nam je
bila potrebna k izvrševanju novega proračuna.

Potrebna pa je bila še ena sprememba, predno smo
dobili definitivno sliko proračuna. Mestni svet ljub¬
ljanski je bil namreč mnenja, da naj bi se po finanč¬
nem ministru sicer dovoljena 2 % gostaščina na nove
hiše ne pobirala.  V kompenzacijo tega izpadka do¬
hodkov pa se je napravil sklep o obveznem 10 % pri¬
hranku  na vseh partijah in pozicijah materialnih iz¬
datkov novega proračuna.

Vedeli smo, da bo treba izvrševati proračun varčno
in kolikor mogoče solidno. Treba je bilo zato najprej

>4s

KRONIK A

onemogočiti vsak poskus prekoračenja dovoljenih
kreditov. Posamezni oddelki in uradi mestnega po¬
glavarstva se namreč v prejšnjih proračunskih letih
niso dosti brigali za to, ali je za njihove nabavke
v resnici podan tudi kredit.  Posamezne partije od¬
nosno pozicije proračuna so bile zato stalno vsako
leto prekoračene.  Tudi finančni odbor mestnega sveta
je bil navadno postavljen pred gotovo dejstvo, ker
je dotični oddelek že oddal nabavko, naročil potreb¬
ščine, čeprav je vedel, da v proračunu za to ni kre¬
dita. Ko je bilo torej vse gotovo in je bila nabavka že
oddana, je prišel predlog za preskrbo kredita pred
finančni odbor. Na ta način seveda ni moglo biti niti
govora o kakem pravem proračunskem gospodarstvu.

Da bi se v bodoče izognili vsem tem navadam ma-
gistratnih uradov, sc je predpisal z novim proračun¬
skim letom obvezen kontrolnik angažiranih kreditov.
Niti ena sama obveza mestne občine napram dobavi¬
teljem ne more sedaj nastati prej, dokler ni vodja
kontrolnika angažiranih kreditov uradno potrdil na
spisu, da je za kritje potrebni kredit na razpolago.
Na ta način je sedaj absolutno onemogočeno, da
bi kdorkoli mogel še nabaviti kake potrebščine brez
kritja v proračunu.  Dejstvo uvedenja tega kontrol¬
nika je seveda imelo tudi na poslovanje oddelkov
velik vpliv, šele sedaj se je pričelo varčevati  in šele
sedaj so se referenti zavedli posledic, ki bi lahko
nastale v disciplinskem pogledu, če bi ne upoštevali
predpisov o obveznem angažiranju kreditov.

Na ta način srno lahko nekoliko bolj mirni pričeli
izvrševati novi proračun. Kljub temu pa nas je bilo
strah, kajti poleg vseh v proračunu izkazanih izdat¬
kov, dolgov, obvez, smo imeli na dan 1. aprila 1936
plačati še raznih dolžnih anuitet po prejšnjih prora¬
čunih za Din 6,92^.385'80.  Od tega zneska so seveda
tekle tudi že zamudne obresti.  V proračunu samem
pa smo imeli izkazane različne terjatve upnikov, ka¬
terim so bile priznane visoke, celo 12% obresti.  Po¬
zabiti tudi ne smem na tekoče terminirane obveze iz
občinskih posojil, razne menične dolgove in na ter¬
jatve obrtnikov iz priključenih občin, ki so čakali na
svoj zaslužek po 3,  4 in celo več let,  in ki so takoj po
1. aprilu naravnost oblegali mestno finančno upravo
s prošnjami za čim hitrejše izplačilo.

Mislim, da smo zavzeli v tem kočljivem položaju
edino in najbolj primerno stališče ter ravnali tako,
kakor bi to storil vsak previden gospodar. Nismo na¬
ročili takoj nabavk, ki so bile predvidene v našem
proračunu, temveč smo rajši ves nabrani denar pora¬
bili za likvidacijo navedenih obvez.  Plačali smo naj¬
prej one dolgove, ki so bili obremenjeni z visoko
obrestno mero ali z raznimi drugimi postranskimi
dajatvami. Pri tem smo se seveda pogajali z upniki
za znižanje obrestne mere, za popust raznih pravdnih
in izvršilnih stroškov ter smo skoraj vselej s takimi
sporazumi nekaj prihranili mestni občini.  Ozirali
smo se tudi še posebej na male obrtnike iz priključe¬
nih občin,  katerim smo že v prvih mesecih plačah
večino njihovih računov.

Vedeli smo, da ljubljanska občina ne sme imeti
fundiranih dolgov neurejenih, anuitet neplačanih,
ako hoče, da bo že izgubljeni ugled ponovno prido¬
bila.  Temu vprašanju smo posvetili posebno skrbno
pažnjo. Ogromni zastanki na anuitetah iz prejšnjih

let in vsak mesec na novo zapadle anuitete so bile
naša največja skrb.

Kljub temu, da je bil plačilni program mesta Ljub¬
ljane po vsem tem naravnost ogromen, lahko trdim
danes, da je mestna občina ljubljanska izvršila že
večji del svojega proračunskega programa.

Plačila  raznih del in dobav  za »staro« Ljubljano
iz prejšnjih let (brez dolžnih anuitet)  presegajo
vsoto Din 2,500.000'—. Omenim naj n. pr., da so bili
šele letos plačani tramvajski vozovi iz Opatije,  za
katere je mestna občina ljubljanska najela 1. 1934.
menično kratkoročno posojilo v znesku Din 350.000.

Plačani so tudi vsi dolgovi, izvirajoči iz gradnje
trgovske akademije  iz 1. 1934., kjer smo likvidirali
račune v znesku preko Din 800.000'—. S tem smo
prekinili in ustavili celo vrsto procesov,  ki so že tekli
odnosno so bili že naperjeni zoper mestno občino
ljubljansko. Kljub temu pa smo uspeli pri konkret¬
nih pogajanjih s prizadetimi upniki ter smo dosegli
znatne popuste na obrestih in stroških, ki gredo v
desettisoče dinarjev.

Poravnan je dalje dolg na pisarniških potrebščinah
iz prejšnjih let  v znesku ca. Din 150.000'— ter dolg
na železu za bežigrajsko šolo  v znesku Din 350.000'—.
Ne bom navajal podrobno ostalih plačil.

»Stara« Ljubljana pa se je poleg tega očistila vseh
dolžnih anuitet iz prejšnjih let,  v kolikor so te zade¬
vale mestni zaklad in večino mestnih podjetij. Pla¬
čali smo na ta račun Din 4,582.19075, to je anuitete,
ki so ostale na dolgu izpred 1. aprila 1936. Vprašanje
plačila dolžnih anuitet Splošne tramvajske družbe  je
posebna zadeva, ki zaenkrat še ni rešena, vendar pa
bo, kakor upam, v najkrajšem času dosežen potrebni
sporazum in nov plačilni načrt med vsemi v poštev
prihajajočimi faktorji tako, da bo v bližnjih dneh
spravljeno tudi to vprašanje z dnevnega reda.

Iz mestnega proračuna  so bili dalje izplačani za
bivšo občino Zg. šiška  razni dolgovi in računi v zne¬
sku skoraj Din 400.000'—, za bivšo občino Vič pa
dolgovi v znesku Din 600.000'—. Največje breme za
naš proračun pa so predstavljale razne obveze in
dolgovi bivše občine Moste,  za katero smo do danes
plačali iz naših proračunskih sredstev preko Din 1 mi¬
lijon 300.000.

Če pomislimo pri tem, da je znašal ves proračun
bivše upravne občine Moste za 1. 1934/35 Din 1 mili¬
jon 98.629'—, za proračunsko leto 1935/36 pa Din
1,796.219'—, potem postane višina teh za bivšo ob¬
čino Moste plačanih starih obvez še bolj očitna. Lahko
torej trdimo, da je imela bivša občina Moste v pro¬
računu mestne občine ljubljanske za I. 1936/37 dva
budžeta in sicer enega za tekoče svoje vzdrževanje,
drugega pa za plačilo starih dolgov.

Da bo izkaz plačil za priključene okoliške občine
popoln in da bo jasno, s kakšnimi bremeni so bile
obložene vse tri okoliške občine, naj povem, da smo
poleg že izkazanih plačil porabili za obveze teh občin
tudi vse dohodke bivših občin Zg. šiška, Vič in
Moste, ki so se nabrali v dobi njih likvidacije,  t. j.
od 15. februarja 1936 dalje. Na ta način se je poleg
že navedenega plačalo za bivšo občino Zg. šiška še
Din 74.902'37, za bivšo občino Vič 99.595 33 in za
bivšo občino Moste Din 249.721 28. Za vse tri pri¬
ključene občine se je na ta način izdalo preko 2 mi¬
lijona 700.000 dinarjev.

•> 4 !>

K R O N 1 K A

Medtem pa smo skušali urediti tudi tekočo anuitet-
no službo.  V redu in brez zamude so se plačale anui¬
tete pri Hipotekarni banki jugoslovanskih hranilnic.
Pokojninskem zavodu. Borzi dela, Državni hipote¬
karni banki, Poštni hranilnici kraljevine Jugoslavije,
Osrednjemu uradu za zavarovanje delavcev v Zagre¬
bu in Kr. banski upravi dravske banovine.

Težje pa je bilo s plačilom tekočih anuitet pri
Mestni hranilnici,  kajti ker smo najprej plačali
dolžne anuitete iz prejšnjih let, ni bilo mogoče takoj
nato plačati tudi tekočih anuitet. Kljub temu pa se
je polagoma tudi to posrečilo in meseca novembra
1.1. so bile plačane v celoti anuitete, zapadle 1. oktobra
t. 1. v plačilo. Tako smo na tekočih  anuitetah plačali
samo Mestni hranilnici  v gotovini znesek Din 7 mi¬
lijonov 395.82663 ter s tem prvikrat v dobi zadnjih
let spravili v red našo anuitet no službo!

Če  pomislimo dalje, da je poleg vseh teh plačil iz
proračuna mestnega zaklada, ki presegajo Din 20 mi¬
lijonov, plačevala mestna blagajna našim obrtnikom,
trgovcem, industriji v redu njihove račune za razno
blago, potem lahko trdim, da je ta močna cirkulacija
denarja, ki je v pretežni množini ostal v Ljubljani
sami,  imela gotovo ugodne posledice na vse naše lo¬
kalno gospodarstvo. Danes nimam nobene pritožbe'
glede slabega izplačevanja računov,  nasprotno, dobil
sem že neštetokrat priznanje nad vestnim poslova¬
njem in likvidiranjem računov.

Iz teh številk sledi, da se vrši izvajanje proračuna
skrajno točno in zelo previdno. Program, postavljen
z našim proračunom, se izvršuje bolje kakor smo
mogli slutiti. Trdim lahko, da bo do konca proračun¬
skega leta ustvarjen načrt, ki smo si ga postavili z
vstopom v novo proračunsko leto.

Potrebno bi bilo seveda, da bi dobili tudi ločno
sliko naših dolgov.  Tega pa danes žalibog ne morem
podati, ker je slika dohodkov odvisna od številnih
momentov, na katere danes ne morem še računati.
V splošnem pa vendar lahko rečem, da prihajajo do¬
hodki normalno, če posamezne vrste občinskih do¬
hodkov ne kažejo zaželenega uspeha, imamo dohodke,
na katere nismo niti računali. Iz prihajanja dohodkov
sklepam, da je naše prebivalstvo, katerega davčna
morala je naravnost vzgledna,  doumelo napore se¬
danje občinske uprave, ki si je postavila za cilj ure¬
diti občinske finance. Prebivalstvo čuti, da je nastala
na magistratu v vsakem oziru uspela in hvalevredna
remedura. Že davno izgubljeno zaupanje v gospodar¬
stvo mestne občine ljubljanske se je zopet povrnilo.

Večje in važnejše 'finančne transakcije mestne občine
ljubljanske za I. 1936137

1. Zaključitev in realizacija Din 5,000.000'— po¬
sojila za gradnjo bežigrajske šole:

Po načrtih in proračunu je potrebovala mestna ob¬
čina ljubljanska za postavitev bežigrajske šole okroglo
Din 7,000.000'—. Del tega denarja se je našel v obrat¬
ni glavnici, odnosno v aktivnih zaostankih mestne
občine, za ostalo pa je bilo potrebno najeti posojilo,
že od vsega početka so nameravali poiskati poso¬
jilo pri Osrednjem uradu za zavarovanje delavcev v
Zagrebu. Prva pogajanja z Osrednjim uradom za za¬
varovanje delavcev je začela že prejšnja občinska
uprava, toda do formalnega zaključka posojila ni

prišlo predvsem radi tega, ker ministrstvo za so¬
cialno politiko in narodno zdravje ni potrdilo toza¬
devnega »pravilnika o podeljevanju dolgoročnih po¬
sojil iz odvišne glavnice SUZOR-a«. Tako je seveda
zaključitev in realizacija tega posojila postala naloga
nove občinske uprave.

2. Najetje Din 600.000'— kratkoročnega posojila
za mestno plinarno:

Naprava nove vertikalne komorske peči, ki jo je
pred leti zgradila mestna plinarna, je bila preraču¬
nana na vsoto Din 2,500.000'—•. Kljub raznim po¬
skusom pa mestna občina ljubljanska tedaj ni mogla
dobiti posojila v tej višini, temveč je uspela zaklju¬
čiti le posojilo v znesku Din 1,000.000'—. Ker pa
se je nova plinska peč medtem že gradila, se dela
niso mogla prekiniti. Nekaj denarja je tedaj posodila
mestni plinarni centralna mestna blagajna iz svojih
tekočih sredstev, kar pa še ni zadostovalo za pokritje
vseh investicij. Mestna plinarna je zato tedaj pod
čudnimi okoliščinami zaključila z nekim privatnikom
posojilo za Din 600.000'—.

Cim je bila imenovana nova občinska uprava in so
se izvršili prvi vpogledi v tedaj obstoječe gospodar¬
stvo mestne občine ljubljanske, smo postali pozorni
seveda tudi na to anomalijo.  Sklenilo se je, da se do-
tičnemu privatniku plača cela posojilna vsota in v ta
namen najame kratkoročno posojilo pri Mestni hra¬
nilnici ljubljanski, čim je tozadevni sklep novega
mestnega sveta odobrilo ministrstvo financ, se je
potem to tudi v resnici izvršilo tako, da danes mestna
občina ljubljanska nima več nikakih dolgov pri pri¬
vatnikih.

3. Najetje Din 30,000.000'— posojila pri Državni
hipotekarni banki ter razpis Din 20,000.000'— obli¬
gacijskega posojila mestne občine ljubljanske za
vzpostavitev likvidnosti Mestne hranilnice ljubljan¬
ske:

Zaradi obče denarne krize in nenormalnega navala
svojih vlagateljev je zašla v 1. 1931. in 1932. tudi naša
Mestna hranilnica v velike težave. Skušala je rešiti
situacijo s tem, da se je z različnimi pojasnili, pozivi
in prošnjami sama obrnila na svoje vlagatelje — toda
ta poskus ni uspel in Mestna hranilnica ljubljanska
je morala v smislu tozadevne zaščitne uredbe prositi
za zaščito. Niso se pa radi tega opustili poskusi za
zopetno vzpostavitev njene likvidnosti in 22. marca
1934 se je Mestna hranilnica ljubljanska prvič urad¬
no obrnila na mestno občino ljubljansko s predlo¬
gom, da naj bi ljubljanska občina najela Din 20 mi¬
lijonsko gotovinsko posojilo.  S tem denarjem naj bi
se potem delno poplačali mestni dolgovi, obstoječi
pri Mestni hranilnici ljubljanski, nakar bi lahko
Mestna hranilnica uresničila željo po vzpostavitvi
svoje likvidnosti.

Mestna hranilnica ljubljanska se je 7. aprila 1934
obrnila tudi na ministrstvo za trgovino in industrijo
s prošnjo, da v tej zadevi posreduje pri finančnem
ministrstvu. Tako jc potem ministrstvo financ dobilo
od ministrstva za trgovino in industrijo predlog, po
katerem naj bi se poskrbelo, da bi se v proračunu
mestne občine ljubljanske vsako leto predvidel zne¬
sek Din 20,000.000 ' za plačilo dolgov pri Mestni hra¬
nilnici ljubljanski.  V komaj 6 letih bi bil na ta način
vrnjen hranilnici ves občini posojeni denar. Mini¬
strstvo financ je ta spis 23. aprila 1934 odstopilo

250

K H O N' I K A

mestni občini ljubljanski v poročanje in študij, kjer
je potem ta načrt ostal nerešen.

Medtem je mestno poglavarstvo napravilo dogovor
s Hipotekarno banko jugoslovanskih hranilnic v
Ljubljani,  da bi ona  izdala posebne 6%  komunalne
obveznice. Navedena banka je nato dne 24. aprila 1934
dostavila ministrstvu financ odnosno ministrstvu za
trgovino in industrijo prošnjo, da se ji dovoli izdati
takšne obligacije. To prošnjo je podprlo tudi mestno
poglavarstvo v Ljubljani  z vlogo od 27. novembra
1934, pa je bila od ministrstva vrnjena.

Nato je mestna občina ljubljanska 6. decembra

1934 prvič stopila v pismeno zvezo z Državno hipo¬
tekarno banko in prosila za podelitev gotovinskega
posojila v znesku Din 17,000.000 '—, ki naj bi se
obrestovalo po H %  in odplačalo v 10 letih. Odgovora
na to prošnjo mestna občina ni dobila.

Na seji mestnega sveta ljubljanskega, ki se je vršila
21. decembra 1934 in ki je obravnavala samo vpra¬
šanje vzpostavitve likvidnosti Mestne hranilnice ljub¬
ljanske, so bili napravljeni sledeči sklepi:

Mestna občina ljubljanska, želeč poboljšati položaj
pri Mestni hranilnici ljubljanski, naj najame, oziro¬
ma izda sledeča občinska posojila:

I. Pri Državni hipotekarni banki  v Beogradu po¬
sojilo v iznosu do Din 20,000.000 '— v gotovini, po
obrestni meri, ki ne presega 8%  na leto in na dobo
10  let.

II a. Pri Hipotekarni banki jugoslovanskih hra¬
nilnic v Ljubljani posojilo v znesku Din 25,000.000'—
v obliki komunalnih zadolžnic tega zavoda,  ki bodo
vplačljive v gotovini ali pa s hranilnimi knjižicami
Mestne hranilnice ljubljanske.

II b. Pri istem zavodu posojilo v enaki obliki za
znesek do Din 5,000.000 '—, vplačljivih samo v go¬
tovini.

III. Emitira se 4% obligacijsko posojilo z dobitki
v znesku do Din 15,000.000'—, vplačljivo do polovice
s knjižicami Mestne hranilnice ljubljanske.

18. januarja 1935 je potem mestno poglavarstvo
predložilo ta sklep mestnega sveta ministrstvu financ
v pristojno potrditev. Ministrstvo financ  pa ne samo,
da tega sklepa mestnega sveta ni odobrilo, temveč je
z razpisom od 29. maja 1935 vrnilo tudi vse spise,
zadevajoče prošnjo Hipotekarne banke jugoslovanskih
hranilnic za izdajo komunalnih obveznic,  z dostav¬
kom, da je zadeva brezpredmetna,  ker mestno pogla¬
varstvo v Ljubljani nima interesa zaključiti posojila
z navedenim denarnim zavodom.

Mestno poglavarstvo v Ljubljani je potem 4. junija

1935 drugič  prosilo Državno hipotekarno banko za
podelitev to pot Din 37,000.000 '— gotovinskega po¬
sojila proti 8%  obrestovanju in 15 letni amortizaciji.
Teden pozneje, t. j. 11. junija 1935 pa je bila od¬
pravljena na ministrstvo financ prošnja za načelno
odobritev najetja Din 37,000.000'— gotovinskega po¬
sojila pri Državni hipotekarni banki ter za izdajo
obligacij do zneska Din 30,000.000'—.

To sta bila zadnja dva dokumenta,  ki jih je v za¬
devi sanacije Mestne hranilnice ljubljanske sprožila
stara občinska uprava. Na obe vlogi pa mestna
občina ni prejela nobenega odgovora.  Zadeva je po¬
polnoma zaspala  in vzpostavitev likvidnosti Mestne
hranilnice ljubljanske ni še nikoli bila v tako brez-

izgledni situaciji, kakor ravno v tem času. Očividno
je bila vsa stvar premalo pripravljena in stalno me¬
njanje sanacijskih predlogov  ni moglo prepričati niti
Državne hipotekarne banke, še manj pa ministrstva
financ o izvedljivosti teh načrtov, zato ni odborilo
nobene od vseh navedenih zamisli prejšnje občinske
uprave.

Vso zadevo je torej povsem na novo in na nov na¬
čin sprožila nova mestna uprava,  in sicer s sklepom
finančnega odbora z dne 25. febr. 1936, kjer se je so¬
glasno ugotovilo, da je pogajanja z Državno hipote¬
karno banko glede najetja potrebnega posojila za
vzpostavitev likvidnosti Mestne hranilnice ljubljanske
treba obnoviti in pripeljati do konkretnih zaključkov.
Predsedstvo mestne občine ljubljanske je nato v mar¬
cu 1936 navezalo stike z Državno hipotekarno banko v
Beogradu  in šele tako se je pričela misel o vzposta¬
vitvi likvidnosti največjega hranilnega zavoda v Slo¬
veniji zopet in povsem na novo uresničevati,  in sicer
na ta način, da izvede celo akcijo mestna občina sa¬
ma brez tujega sodelovanja z lastnim uradnim apara¬
tom.  In baš ta zamisel je bila tako pri Državni hipote¬
karni banki kot pri ministrstvu financ tako simpa¬
tično sprejeta,  da sta takoj pričeli podrobneje prego¬
vore, ki so nato v kratkem času privedli do povsem
zadovoljivega uspeha. Dočim je Državna hipotekarna
banka zavrnila prejšnji občinski upravi prošnjo za
20 milijonsko posojilo proti 8%  obrestovanju in na
10  letno amortizacijo, smo sedaj dobili 30  milijon¬
sko posojilo proti 7%  obrestovanju in 75 letni amor¬
tizaciji.

Dočim se ni prejšnja občinska uprava niti upala
sama izdati obligacijskega posojila, češ da nima za
to potrebnega aparata, niti potrebnega zaupanja in
je v ta namen sklenila dogovor s Hipotekarno banko
Jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani, da izda ona  s
svojim aparatom in s svojim kreditom 6% komunal¬
ne obveznice, je sedanja občinska uprava razpisala
in izdala sama in z lastnim aparatom 6%  obligacijsko
posojilo v višini 20 milijonov Din, ki pa je bilo visoko
prekoračeno preko zneska 37 milijonov Din, kar kaže
na velik kredit, ki ga je mestna občina pridobila pod
sedanjo upravo in ki bo znatno pripomogel, da sc
doseže v doglednem času popolna likvidnost Mestne
hranilnice ljubljanske.

4. Zaključitev in realizacija Din 1,720.000' brez¬
obrestnega posojila  za razširitev Delavskega doma.

V zadnjem času se je pokazalo, da je stavba De¬
lavskega doma mnogo premajhna  in da v njej pri¬
manjkuje prostora celo za neobhodne potrebe. Močno
se je n. pr. pogrešala skupna spalnica za ženske, dalje
stanovanje za upravitelja in hišnika. Največje po¬
vpraševanje pa je ostalo slej ko prej po malih so¬
bicah, s katerimi so stanovalci nadvse zadovoljni.

Zavedajoč se tudi svojih socialnih dolžnosti, si je
nova občinska uprava nadela nalogo, poskrbeti za
razširitev Delavskega doma. V ta namen je naprosila
Javno borzo dela v Ljubljani za potrebno brezobrestno
posojilo. Našli smo polno razumevanje in prošnja
mestne občine ljubljanske je bila s strani Javne borze
dela v Ljubljani v najkrajšem času rešena.  Kmalu
pa bi bila tako lepo in uspelo izvedena akcija povsem
propadla, kajti v Beogradu za odobritev tega posojila
kompetentni faktorji, ministrstvi za socialno politiko

K H O N I K A

251

in narodno zdravje, niso bili naklonjeni tej zamisli,
šele na prav energičen pritisk se je zlomil trdovratni
odpor in realizacija tega posojila in razširitev Delav¬
skega doma nista imeli več nobene zapreke.

Nova stavba je v temeljih že dograjena.

5. Najetje Din 2,000.000 '— posojila za gradnjo nove
mrliške veže:

Ideja gradnje mrliške veže v Ljubljani je stara že
celo vrsto let, toda vselej, kadar je bilo potrebno za¬
četi z delom, je manjkalo denarja.  Čeprav je torej
14. aprila 1932 sklenil ljubljanski mestni svet, da sc
v Ljubljani zgradi preprotrebna mrliška veža, se to
do danes ni moglo izvršiti. Mestna občina ljubljanska
namreč ni mogla zaključiti za to akcijo potrebnega
posojila, ker ni uživala kredita.

Nova mestna uprava je tudi v tej zadevi skušala
posredovati in 10. marca 1936 so sc pričela pogajanja
z Osrednjim uradom za zavarovanje delavcev v Za¬
grebu za najetje Din 2,000.000’— posojila. Dobili smo
že iz Zagreba načelni pristanek  za podelitev zaproše¬
nega posojila in na zadnji božični seji mestnega sveta
je bil že sprejet tudi tozadevno potrebni sklep. Letos
torej se bo nova mrliška veža v resnici tudi pričela
graditi.

Ni potrebno navajati še posebej, koliko je bilo pri
vseh teh transakcijah podrobnega dela, intervencij,
konferenc in ostalih pogajanj. Kljub temu pa se je
vse srečno končalo. Nadvse pomemben uspeh in velik
ugled pa si je pridobila Ljubljana s prepričevalno
akcijo za vzpostavitev likvidnosti Mestne hranilnice
in v tej zvezi naravnost sijajno zaključenim obliga¬
cijskim posojilom.  Tozadevno smo dobili že nešteto
vprašanj raznih občin, ki želijo imeti v isti stvari
nasvete in navodilu od ljubljanske občine.

Da ne bi bilo v prihodnjem proračunu prevelikega
poviška na novih anuitetah, smo skušali s posebnimi
prošnjami doseči znižanje obrestne mere  pri že ob¬
stoječih posojilih. V tein oziru sicer nismo povsod
uspeli, čeprav smo to pričakovali in čeprav smo te
prošnje vložili šele potem, ko so bile vse zapadle anui¬
tete plačane. Presenetilo pa nas je izredno razume¬
vanje, ki so ga v tem pogledu pokazale Poštna hranil¬
nica kraljevine Jugoslavije, Državna hipotekarna
banka in Mestna hranilnica.  Ti denarni zavodi so
našim prošnjam ustregli in znižali obrestno mero.
Na ta način smo za prihodnje  proračunsko leto do¬
segli pri anuitetni službi starih  posojil nekaj važnih
prihrankov. Državni hipotekarni banki bomo plačali
prihodnje leto Din 60.160'—, Poštni hranilnici kra¬
ljevine Jugoslavije pa celo Din 77.969'34 manj na
obrestih ko doslej. Skupni letni prihranek na obre¬
stih bo znašal torej Din 138.12934. Ker smo uredili
tudi letos nekatera druga vprašanja izdatkov za anui-
tetno službo, smo prepričani, da krediti za anuitete
mestnega zaklada v I. 1937/38 kljub najetju novih
posojil ne bodo višji od letošnjih.

Ne smem tudi pozabiti navesti, da se je končno s
priključitvijo eksekucijskega urada mestni finančni
upravi dosegla velika olajšava in pri ročne j še poslo¬
vanje s strankami.  Ta dva urada spadata namreč
skupaj, in večletna želja našega prebivalstva se je s
tem vendar izpolnila. Koliko reklamacij, koliko pri¬
tožb in koliko konfliktov se je izvršilo po nepotreb¬
nem in prav zato, ker sta bila ta dva urada krajevno

ločena  in so morale stranke hoditi v isti zadevi na
dva kraja.

Letos, ko so bile občinske davščine znatno zvišane,
se je pokazala tudi potreba po dovolitvi različnih
olajšav v pogledu plačevanja.  Nešteto prošenj, ki so
bile vložene na mestno poglavarstvo, bodisi za odlog
plačila občinskih davščin, odnosno za dovolitev me¬
sečnih obrokov, je bilo ugodno rešenih. Pri tem se
je skušala vsaka prošnja rešiti tako, kakor je stranka
sama predlagala. Vedeli smo, da so olajšave potrebne
in da ne gre, da bi se davkoplačevalcem z različnimi
nepotrebnimi stroški še oteževalo njih že itak težko
stališče. Pri manjših  davčnih zaostankih zato stran¬
kam principielno ne delamo nobenih nepotrebnih iz¬
datkov s kako vknjižbo zastavne pravice,  odnosno z
uvedbo prisilne uprave,  če davkoplačevalec pokaže
vsaj nekaj dobre volje in skuša izpolniti svoje ob¬
veze vsaj v malih obrokih, potem sc njegovi prošnji
vselej ugodi. Na ta način smo prebivalstvu kolikor
mogoče olajšali plačevanje občinskih davščin.

Mislim, da smo s temi pojasnili in podatki mogli
someščane prepričati, da sc vrši finančno gospodar¬
stvo naše občine tako, kakor si to more želeti vsak po¬
šten in dober meščan. Občinski denar se ne zapravlja,
temveč se z njim varčuje, hrani, pazi ter gospodari
kar najbolj previdno.  Mimogrede naj omenim, da smo
samo s lem, ker smo gledali na pravilno naložbo vsa¬
kega odvišnega denarja, ker smo se pogajali z raznimi
upniki, ker smo marsikaj tudi predčasno izplačali,
seveda proti priznanju obresti, prihranili mestni ob¬
čini ljubljanski gotovo znesek nad Din 100.000'—.

II. REORGANIZACIJA POSLOVANJA

Da se uredi smotrnejše poslovanje, smo predvsem
ustanovili in poklicali k delu mnoge nove odbore,
tako trošarinski in kontrolni odbor, odbor za uredi¬
tev starostnega zavarovanja mestne delavske zavaro¬
valnice, upravni odbor mestne plinarne ter upravni
odbor za internat Mladiko. Koristnost teh sklepov se
je skoraj pokazala, saj so vsi ti odbori pokazali veliko
iniciativnost ter so bili važna pomoč in vodilo priza¬
detim uradom pri njih poslovanju. Vsi ti odbori, po¬
leg njih pa tudi mnogo že obstoječih, tako obrtno-
industrijski, za upravo mestnih nepremičnin, za oceno
nabavk, gasilski, mestne ženske realne gimnazije in
kulturni, so si za svoje poslovanje in poslovanje pri¬
zadetih uradov izdelali pravilnike,  ki jih je sprejel
in potrdil mestni svet tako, da se je v poslovanju do¬
segla enotnost,  zlasti pa so se dale temeljne smernice
in navodila za poslovanje uradom, zavodom in pod¬
jetjem.

Koliko je točna ureditev poslovanja in razdelitev
delokroga s pravilniki potrebna, dokazuje že samo
število odborov in upravnih odborov. Radi pregled¬
nosti jih moramo razdeliti na dve skupini: odbore
in upravne odbore, katerih člani so samo člani mest¬
nega sveta in take, kjer sodelujejo poleg članov mest¬
nega sveta še druge osebe, bodisi kot virilisti, bodisi
kot izvoljeni strokovnjaki ali zastopniki drugih obla-
stev, ustanov in korporacij.

V prvo skupino spadajo sledeči odbori: finančni,
trošarinski, personalno - pravni, tehnični, gradbeni,
tržni, obrtno - industrijski, socialno - politični, zdrav¬
stveni, za upravo nepremičnin, za oceno nabavk, kul-

252

KRONIKA

turni, gasilski, kmetijski, kontrolni in reklamacijski,
poleg teh pa še upravni odbori elektrarne, plinarne,
klavnice, pogrebnega zavoda, zastavljalnice, mestnih
voženj in Delavskega doma.

V drugo skupino pa spadajo: krajevni šolski od¬
bor, upravni odbor za državne meščanske šole, odbor
za obrtno-nadaljevalne šole, mestna delavska zavaro¬
valnica z odborom za ureditev starostnega zavaro¬
vanja, upravna odbora mestne ženske realne gimna¬
zije in internata Mladike, turistični odbor za mesto
Ljubljano ter kvalifikacijska komisija.

Poleg teh pa je mestni svet po svojih članih za¬
stopan še v Bolniški blagajni mestnih uslužbencev,
upravnem odboru Mestne hranilnice ljubljanske,
upravnem odboru Splošne maloželezniške družbe
d. d., odboru meščanske imovine, mestnemu disciplin¬
skem sodišču I. in II. stopnje, rekrutni komisiji ter
glavnem odboru za obdelovanje Barja.

Pri taki obširnosti in raznolikosti smo morali uve¬
sti neko enotnost poslovanja, da se olajša poslo¬
vanje sodelujočim, predsedniku mestne občine pa
pregled in nadzorstvo. Temu so predvsem služili že
navedeni pravilniki, poleg tega pa smo uvedli enotno
centralno evidenco sej mestnega sveta in vseh od¬
borov ter upravnih odborov, ter smo izdali enotne
predpise glede njih poslovanja ter oblike in sestave
zapisnikov ter sejnih sklepov.

V zvezi z ustanovitvijo novih odborov, pa tudi glede
na splošne potrebe in hitrejše poslovanje smo izvršili
potrebne reorganizacije tudi v mestnih uradih, da
pripravimo soliden in že preizkušen temelj novemu
statutu o organizaciji mestnih uradov, zavodov in pod¬
jetij. Ta statut je že v delu, predložen je že osnovni
predlog s strani društva uradnikov s popolno fakul¬
tetno izobrazbo, zbrana pa so tudi že materialija k
temu predlogu in je sedaj predložen posebni komisiji
v študij in redakcijo radi obravnavanja v mestnem
svetu.

Med bistvenejšimi začasnimi reorganizacijami bi
bilo omeniti sledeče:

Ustanovljen je bil po vzorcu drugih velikih mest
poseben kontrolni urad,  ki bo v smislu svojega pra¬
vilnika vodil gospodarsko, organizacijsko, kompe-
tenčno in računsko kontrolo kot organ kontrolnega
odbora. Že to dovolj pove, kako potreben je tak urad,
ki je tudi dejansko že začel poslovati dne 1. nov. 1936.

K boljšemu, hitrejšemu in smotrnejšemu poslo¬
vanju je služila tudi naredba, s katero se je dose¬
danji samostojni eksekucijsko-policijski urad ukinil,
njega eksekucijski posli pa dodelili z večino osobja
mestni finančni upravi, policijske posle po obrtnemu
oddelku.

Nadalje se je iztočil gasilski urad iz mestnega go¬
spodarskega urada  ter se podredil neposredno pred¬
sedstvu, ponovno se je zasedlo mesto tiskovnega re¬
ferenta, statistični urad  se je izločil iz kulturnega
oddelka ter podredil predsedstvu, veterinarski referat
se je priključil tržnemu nadzorstvu, referat internatu
Mladike, katerega  sploh ni bilo, pa finančnemu re¬
ferentu. Prejšnji oddelek III. se je ločil v tri samo¬
stojne pododdelke, mestni fizikat, socialni urad in
tržno nadzorstvo, ter so se vodilna mesta na teh pod¬
oddelkih zasedla s strokovno usposobljenimi močmi,
kar je vse prej vodil le zdravnik.

Praksa je pokazala, da so bile vse te preureditve
stvarno potrebne,  ker so se s tem uradi po svojem
smislu in nalogah smotrneje porazdelili, olajšalo in
pospešilo pa se je tudi poslovanje v vsakem pogledu.

Važna je tudi ločitev mestnega vodovoda od mestne
elektrarne  kot podjetja ter njega priključitev mest¬
nemu gradbenemu uradu, ki je bila sklenjena na
zadnji seji mestnega sveta in se bo izvedla v začetku
1937. S tem bo dobil vodovod samostojno tehnično
vodstvo ter se bo razkomercializiral, ker ima vendar
predvsem javno - sanitarni značaj. Knjigovodstveni
posli pa se združijo z mestno finančno upravo. V
zvezi s tem se je pri gradbenem uradu ustanovil po¬
seben odsek za strojne posle,  ki bo vodil nadzorstvo
nad vsemi strojnimi napravami in vozili mestne ob¬
čine, kar je nujno potrebno.

S preselitvijo raznih uradov je bila podana tudi
možnost, da se v centralno poslopje preseli strokovna
knjižnica in čitalnica,  ki jo mestni uradi in mestni
uslužbenci za svojo strokovno izpolnitev ter večjo in
širšo komunalno izobrazbo nujno potrebujejo. Knjiž¬
nica je nastanjena v mestni posvetovalnici in naj po¬
stane duhovno torišče za napredek in za razvoj ko¬
munalnih problemov.

Po teh izpremembah je zanimivo zabeležiti, katere
urade, zavode in podjetja ima mestna občina na no¬
vega leta dan.

Mestni uradi  se formalno dele na devet oddelkov.

V sestav prvega, občega oddelka spadajo sledeči
uradi, ki so neposredno podrejeni predsedniku mestne
občine: predsedstveno tajništvo s tiskovnim refera¬
tom, personalni pododdelek, kulturni oddelek, stati¬
stični urad in gasilski urad.

Drugi oddelek je obrtni oddelek s prenešenim delo¬
krogom ter policijskimi, tujsko-prometnimi in obrtno-
šolskimi zadevami.

Tretji oddelek tvorijo trije samostojni pododdelki:
mestni fizikat, socialni urad in tržno nadzorstvo.

četrti oddelek je mestni vojaški urad.

Peti oddelek je mestni gospodarski urad.

Šesti oddelek je mestni gradbeni urad.

Sedmi oddelek je mestna finančna uprava, ki ob¬
sega poleg finančnega oddelka v ožjem smislu še
mestni trošarinski urad in eksekucijski oddelek.

Osmi oddelek je mestni domovinski urad.

Deveti oddelek tvorijo pomožni uradi z vložiščem,
odpravništvom in registraturo.

Izven oddelkov obstoje še mestni kontrolni urad,
mestni posredovalni urad in prosvetni oddelek (mest¬
ni šolski nadzornik).

Mestna podjetja  pa so sledeča: mestna elektrarna
in vodovod, mestna plinarna, mestna klavnica, mestni
pogrebni zavod in mestna pristava.

Mestni zavodi,  ki sc samostojno upravljajo, pa so:
Mestna ženska realna gimnazija, internat »Mladika«,
Delavski dom in mestna zastavljalnica.

V vseh teh uradih, zavodih in podjetjih je zapo¬
slenih 418 pragmatičnih uslužbencev, 121 pogodbenih
uslužbencev in 107 dnevničarjev. Poleg teh pa je
stalno zaposlenih še 375 stalnih in 141 nestalnih de¬
lavcev.

Po stroki je uslužbenstvo razdeljeno tako:

19 je pravnikov upravne, sodne in finančno-poli-
tične stroke, 27 inženjerjev gradbene, strojne, elektro-
strojne, kemične in agronomske stroke ter arhitektov

K R O NIKA

253

in geometrov, 7 zdravnikov, 4 živinozdravniki, 23 pro¬
fesorjev, 3 uradniki arhivarske stroke, 1 komercialist,
34 računskih uradnikov, 142 pisarniških uradnikov,
20 srednje-tehničnih, 58 nižjih tehničnih, 144 troša-
rinskih uslužbencev, 40 poduradnikov, 19 gasilcev in
reševalcev, 86 služiteljev ter 19 raznih strok.

Ko je predsednik mestne občine nastopil novo
službeno mesto, si je nadel važno nalogo, da reorgani¬
zira tudi uradovanje in poslovanje  pri mestni občini
ljubljanski, ki je bilo često predmet upravičenih
kritik. Na izvajanje discipline  in službenih dolžnosti
se je pričelo strogo paziti  ter so se s ponovnimi okrož¬
nicami in navodili izdajale smernice in odredbe za
pravilno poslovanje. Pri tem smo našli vso podporo
v mestnem svetu, polno razumevanje pa tudi pri
mestnih uslužbencih.

Toda ne le z organizacijo uradov in povečanjem
discipline in reda, tudi sicer se je skušalo poslovanje
izboljšati,  kjer in kolikor jc bilo mogoče. Ker je bilo
v uradih mnogo zaostankov, so se morale odrediti

I 'A  NAŠIH M BIST

UMRLI SO

Anton Mencinger, banski svetnik, je umrl 8. oktobra v
državni bolnici. Pokojnik se je rodil 1879 v Kranju. Gim¬
nazijo je končal 1897 v Ljubljani, pravne študije pa 1902
v Gradcu. Isto leto je vstopil v upravno službo ter je
potem služboval v Krškem, Kamniku, Postojni, Logatcu,
Radovljici in Litiji. 1918 je bil imenovan za deželnega
vladnega tajnika v Ljubljani, eno leto kasneje za okraj¬
nega glavarja v Radovljici, 1921 pa je postal banski svet¬
nik. 1923 je bil komisar mestne občine ljubljanske in je
na tem mestu začel z veliko gradbeno akcijo stanovanj¬
skih hiš. Bil je odličen uradnik ter je bil odlikovan z.
redom sv. Save in češkim redom Belega leva.

16. oktobra je umrl profesor dr. Ivan Arnejc. Pokojnik
se je rodil 1876 v Gornjih Goričah pri Rožeku na Koro¬
škem. Gimnazijo je obiskoval v Beljaku, na graški uni¬
verzi pa je študiral klasično filologijo. Najprej jc službo¬
val kot suplent v Celovcu, nato pa na klasični gimnaziji
v Mariboru. 1913 jc bil poklican v prosvetno ministrstvo
na Dunaju, in sicer v slovenski oddelek, in tam je ostal
do 1918. Hkrati je vodil tudi drž. zalogo slovenskih šol¬
skih knjig. Ko je prišel po prevratu v Ljubljano, mu je
tudi tu narodna vlada zaupala vodstvo drž. zaloge šolskih
knjig, nato pa je bil dodeljen najprej na III. drž. realno
gimnazijo, pozneje pa na klasično. Izven šole sc je po¬
kojnik zlasti udejstvoval v društvih koroških Slovencev,
pisal znanstvene razprave iz klas. filologije in bil tudi
nekaj časa urednik »Mira«.

21. oktobra je umrl profesor Martin Cilenšek, star 89 let.
Pokojnik je bil profesor na ljubljanski realki, nato je bil
prestavljen na realko v Leobnu, naposled pa je služboval
v Ptuju, kjer je bil 1905 upokojen. Bil je priznan botanik,
ki je napisal veliko člankov in razprav iz svojega znan¬
stvenega področja. Najbolj znano njegovo delo je knjiga
»Naše škodljive rastline v podobi in besedi«, ki jo je
Mohorjeva družba izdala v letih od 1892 do 1896.

Ivan Dražil, magistratni pisarniški ravnatelj v pokoju,
meščan ljubljanski in častni predsednik pevskega društva
»Slavca«, je preminul 6. novembra. Pokojnik je vstopil
v mestno službo 1899 in se je sčasoma povzpel do pisar¬
niškega ravnatelja. Važno je njegovo delovanje pri pev¬

deljene in povečane uradne ure,  poostriti pa se je
morala tudi kontrola nad urgencami oblastev in
strank, kar je rodilo zadovoljive uspehe.  Odpravili
so se nekateri zastareli administrativni nedostatki
in se s tem bistveno skrajšal postopek pri reševanju
spisov.  Tako zboljšanje in pospešenje poslovanja je
gotovo vplivalo ugodno tudi na ljubljansko prebival¬
stvo in na vse, ki imajo posla z mestnimi uradi.

Vsem tem reformam so mnogo doprinesle konfe¬
rence uradnih načelnikov,  ki jih sklicuje predsednik
mestne občine vsak mesec, da zasliši o raznih tekočih
splošnih zadevah mestnih uradov in podjetij mnenja
in predloge njih šefov.

Vodilna misel pri teh reformah ni bila kaka tre¬
nutna ali osebna potreba, temveč namen postaviti
temelje trajnega zboljšanja. Tako pridobljene skušnje
se bodo dale s pridom uporabiti v bodočem statutu, s
katerim imamo namen ustvariti vzorno organizacijo
mestnih uradov, zavodov in podjetij, ki bo mogla po¬
stati vzgled vsem ostalim mestom naše države.

skem društvu »Slavec«, katero je pomagal ustanoviti in
pri katerem je pel polnih 45 let, dobrih 20 let pa v zboru
slovenske opere.

13. novembra sta umrla Martin Radovan, bivši čevljar¬
ski mojster in meščan ljubljanski, ter Fran Jezeršek, rav¬
natelj Narodne tiskarne v Ljubljani.

5. decembra je umrl Ivan Lautar, magistratni podrav-
natelj v p.

Skladatelj Emil Adamič je preminul 6. decembra. Po¬
kojnik se je rodil 1877 na Dobrovi pri Ljubljani kot sin
nadučitelja. Pri svojem očetu, ki je bil med tem prestav¬
ljen na šempetrsko šolo in ki je bil hkrati organist v
šempetrski cerkvi, se je učil prvih glasbenih pojmov in
klavirja. 10 let star se je vpisal v šolo Glasbene Matice,
kjer se je učil gosli, teorije in petja. Pozneje na učite¬
ljišču se je učil petja pri Foersterju in je pel v zboru
Glasbene Matice pod dr. Čerinom in Hubadom. Po kon¬
čanem učiteljišču je služil v Zagorju ob Savi, Kamniku
in nato do svetovne vojne na šoli sv. Cirila in Metoda v
Trstu. Med vojno je bil na gališki fronti, pozneje pa 6 let
v ruskem ujetništvu. Po povratku iz ujetništva je bil ime¬
novan za profesorja glasbe na drž. učiteljišču v Ljubljani,
kjer jc ostal do upokojitve. Komponirati je začel zelo
zgodaj, njegov mentor pa je bil dr. Gojmir Krek. Bil je
zelo plodovit, saj je ustvaril nad 300 različnih glasbenih
del, in je bil eden najbolj priljubljenih slovenskih in
jugoslovanskih skladateljev.

V Leonišču je umrl 18. decembra Josip Lavrenčič. Po¬
kojnik se je rodil 1859 v Postojni. Po končani Mahrovi
šoli je napravil še četrti letnik trgovske akademije v
Gradcu, nakar je nekaj časa služboval v Kranjski eskompt-
ni banki. Nato je vodil doma očetovo posestvo. 1887 je
stopil v službo pri deželnem užitninskem zakupu v Ljub¬
ljani, šest let kasneje pa jc prešel k mestnemu užitnin-
skemu zakupu, kjer je služil 18 let. 1910 se je pokojnik
spet preselil v Postojno in je bil leto dni kasneje izvoljen
za podžupana, naslednje leto za župana, 1913 pa so ga
Postojna, Vrhnika in Lož izvolili za svojega deželnega
poslanca. 1921 je bil izvoljen za državnega poslanca Ju¬
lijske Krajine, a 1927 se je preselil v Ljubljano in se
umaknil iz političnega življenja.

254

K R O N I K A

Fran Novak

21. decembra je umrl v 86. letu svoje starosti Martin
Breznik, nadučitelj v pokoju. Kot učitelj je služboval večji
del po Štajerski, kjer je bil povsodi znan ne samo kot
dober vzgojitelj, ampak tudi kot umen gospodar in sadjar
ter kot izvrsten orglar.

30. decembra je izdihnil Fran Novak, gimnazijski rav¬
natelj v pokoju in utemeljitelj slovenske stenografije. Po¬
kojnik se je rodil 22. oktobra 1856 v Mengšu pri Kam¬
niku. l’o odlično opravljeni maturi je študiral na Dunaju
filozofijo, napravil pa je tudi strokovni izpit iz Gabels-
bergerjeve nemške stenografije. Prakticiral je na gimnaziji
terezijanske akademije, stalno suplenturo pa je dobil v
Ljubljani šele 1886. Po štirih letih je bil premeščen na
novomeško gimnazijo, kjer je ostal 4 leta, nato pa se je
vrnil v Ljubljano na humanistično gimnazijo in tam postal
1917 ravnatelj tega zavoda. Upokojen je bil 1924. leta. Za
stenografijo se je zanimal že v visokošolskih letih, v No¬
vem mestu pa je uresničil svoj načrt in ustvaril slovensko
stenografijo.

KOMUNALNE VESTI

Mestna občina ljubljanska nima ob Ižanski cesti v bli¬
žini barjanske šole nobenega svojega zemljišča, da bi ga
mogla zastonj odstopiti za zidavo cerkve na Barju. Zato
je bilo na seji mestnega sveta dne 2. oktobra sklenjeno,
da bo mestna občina zamenjala svoj svet pri črni vasi
v izmeri 15.200 m'- za svet nekega kmeta ob Ižanski cesti
v izmeri 6578 m 2 . Pogoj je, da kmet dobi ob zamenjavi
svet v dvakratni izmeri, presežek pa bo plačal po 2'50 Din
za in 2 .

Dne 9. oktobra je mestna občina razpisala obligacijsko
posojilo v znesku 20 milijonov Din.

Na javni seji mestnega sveta dne 23. oktobra je bilo
sklenjeno, da se spremeni regulacijski načrt za prostor
pokopališča sv. Krištofa, ker tu ne bo urejen park, kakor
je bilo nekoč sklenjeno, ampak se bo sezidalo »Baragovo«
semenišče, nezazidani svet pa se bo spremenil deloma v
semeniški vrt. Na tajni seji pa je mestni svet sklenil, da
imenuje za župnika mestne trnovske župnije dekana Janka
Cegnarja iz Moravč, za tiskovnega referenta mestne ob¬
čine Jožeta Vombergarja, za ravnatelja mestne ženske
realne gimnazije pa profesorja dr. Antona Bajca.

Na seji mestnega sveta dne 24. novembra je župan
dr. Adlešič poročal, da je banska uprava po naročilu
notranjega ministrstva postavila mesto odstopivših članov
mestnega sveta dr. Ivana Stanovnika, Alojzija Kocmurja,
ing. Bada Laha ter umrlega prof. Evgena Jarca te-le člane
mestnega sveta: Josipa Bahovca, trgovca, Antona Korit¬
nika, hotelirja, Maksa Severja, trgovca, in ing. Rudolfa
škofa, profesorja STš. Maks Sever se je svoji funkciji

odpovedal. Dalje je župan poročal o uspehu sanacijskega
posojila, ki ga je podpisalo 441 podpisnikov in je pod¬
pisanih Din 37,350.000' mesto samo Din 20,000.000' .

Na seji mestnega sveta dne 22. decembra je župan
dr. Adlešič v izčrpnem govoru orisal enoletno delo mest¬
nega sveta. Nato je bilo sklenjeno najetje posojila pri
Suzorju v znesku Din 2,000.000'— na 10 letno amortiza¬
cijo po 6 %  za zidavo mrliške veže. V varnost tega poso¬
jila zastavi mestna občina dohodke Pogrebnega zavoda ter
nekatere hiše ter zemljišča. Pogajanja za odstop 192 m 2
kazinskega vrta, kjer naj bi stal kraljev spomenik, je
sklenil mestni svet prepustiti odboru za postavitev spo¬
menika. Društvo »Kazino« je stavilo pogoj, da se omogoči
dostop v Kazino s strani, kjer bo stal spomenik, hkrati
pa tudi, da se občina zaveže pustiti v najemu društvu
»Kazini« prostor pod kostanji nasproti kavarne tako
dolgo, dokler ne bo napravljena ulica v smeri na Prešer¬
novo ulico čez kazinski vrt. Mestni svet je prvi pogoj
sprejel, drugega pa zavrnil. Občina tudi ne more nositi
stroškov za pripravo temelja za spomenik, kar bi stalo
okrog Din 950.000'—, stavila pa bo v prihodnji proračun
znesek Din 150.000' kot svoj prispevek.

KRAJEVNI DOGODKI

LJUBLJANA

V času od 1. oktobra do 31. decembra je treba zapisati
nekoliko važnih osebnih vesti. Med njimi to, da je bil
dosedanji upravnik policije v Ljubljani Vekoslav Kerše-
van odpoklican v notranje ministrstvo, na njegovo mesto
pa je bil imenovan dr. Hacin Lovro, doslej sreski načel¬
nik v Litiji, ki je prevzel svoje posle 16. decembra. -— Za
predsednika vrhovnega sodišča za Slovenijo in Dalma¬
cijo pri Stolu sedmorice v Zagrebu je bil 2. oktobra ime¬
novan dr. Jakob Konda, po rodu iz Semiča v Beli Krajini.
— Isti čas je bil prestavljen v Beograd komandant drav¬
ske divizijske oblasti divizijski general Peter Nedeljkovič.
Na njegovo mesto je imenovan divizijski general Lazar
Tonič. — 15. oktobra je bil imenovan za senatorja Franc
Smodej, bivši poslanec, skoraj istočasno pa je postal pri¬
vatni docent za zemljepis na Aleksandrovi univerzi pro¬
fesor dr. Valter Bohinec. — Sv. Stolica je v sporazumu
s kraljevo vlado 26. oktobra imenovala za beograjskega
nadškofa msgr. dr. Josipa Ujčiča, bogoslovnega profesorja
ljubljanske univerze. - Za novega šefa prosvetnega od¬
delka banske uprave je bil imenovan 18. decembra
dr. Lovro Sušnik, doslej gimnazijski profesor. Dosedanji
šef Josip Breznik je postal ravnatelj drž. ženske realne
gimnazije, ki ima svoje prostore na učiteljišču. Hkrati je
imenovan za ravnatelja I. drž. realne gimnazije profesor
dr. Karel Capuder.

V pozni jeseni, na koncu gradbene sezone, ki je bila
letos v pogledu javnih del zelo živahna, je bila dne 6. ok¬
tobra na stavbišču, določenem za vseučiliško knjižnico,
intimna, simbolična slovesnost, ki so se je udeležili ban
dr. Natlačen, zastopniki tehničnega oddelka banske upra¬
ve, zastopniki univerze in akademikov z rektorjem
dr. Samcem ter zastopniki mestne občine. Ban dr. Natla¬
čen je zasadil na stavbišču prvo lopato v znak, da se bo
delo začelo, potem ko je imel pomemben govor ob uspe¬
hu, ki smo ga imeli z akcijo za univerzitetno knjižnico.
Govorili so še rektor in zastopniki akademikov, nakar so
ban, drugi funkcionarji banske uprave ter stavbenik Mat¬
ko Curk podpisali pogodbo o zidavi. Dne 11. novembra
je bila svečano odprta nova bežigrajska šola. Slovesnost
se je pričela s službo božjo v cerkvi sv. Frančiška, nakar
se je mladina s svojimi učitelji in zastopniki mestne ob¬
čine in banske uprave odpravila v novo šolsko poslopje.
Po svojem globoko zasnovanem govoru je stolni župnik
in član mestnega sveta dr. Tomaž Klinar blagoslovil šolo,
potem pa je govoril v imenu mestne občine podžupan

Anton Mencinger

255

K B O N I K A

dr. Vladimir Ravnihar in poslopje izročil javnosti. Rilo
je še več govornikov, vsi pa so pohvalili projektanta
mestnega arhitekta ing. Vlada Mušiča. — Teden dni po¬
zneje, dne 18. oktobra, je bila na svečan način odprta
bežigrajska gimnazija. Po maši, ki jo je daroval v cerkvi
sv. Cirila in Metoda škof dr. Rožman, je krenil iz cerkve
proti novi palači sprevod zastopnikov oblasti, dijakov in
občinstva z godbo »Sloge«. Govor bana dr. Natlačena,
poln pobud dijakom, je bil sprejet z navdušenjem vseh
prisotnih. Po himni, ki jo je zaigrala godba »Sloge«, je
ravnatelj zavoda v svojem govoru orisal zgodovino III. drž.
realne gimnazije ter potek borb za lastno poslopje. Potem
je škof dr. Rožman z asistenco blagoslovil poslopje ter
vsako učilnico posebej. — Med javnimi stavbami, ki so
še v delu, a bodo v doglednem času sposobne služiti
svojemu namenu, je treba omeniti tudi zgradbo šolske
poliklinike nasproti Srednje tehnične šole, paviljon ki-
rurgičnega oddelka drž. bolnice, ki je dobil streho 15. de¬
cembra in ki bo dogotovljcn sredi poletja 1937, ter dela
za prizidek Delavskemu domu ob Blehvcisovi cesti.

Ob tej priliki ne sme pasti v pozabo datum 20. december,
ko je v mestni vodarni v Klečah pričela delovati centri¬
fugalna črpalna naprava z elektromotorskim pogonom,
mesto dveh parnih strojev za črpanje vode, ki sta bila
neekonomična. Izmed zasebnih stavb večjega stila je
bil v nedeljo, dne 6. decembra slovesno blagoslovljen
Collegium seraphicum v Frančiškanski ulici, ki so ga
zgradili očetje frančiškani za svoje novice in dijake. V
prvem nadstropju je dvorana za gledališke in kinemato¬
grafske prireditve. Dopoldne omenjenega dne je novi
dom blagoslovil škof dr. Rožman z asistenco in v prisot¬
nosti vse frančiškanske družine, popoldne pa je bila v
dvorani akademija, ki so se je udeležili poleg številnega
občinstva tudi zastopniki oblasti.

8. novembra je bil slovesno ustoličen novi šempetrski
župnik Alojz Košmerij. Ustoličenja se je udeležilo veliko
občinstva, med njimi gasilci in narodne noše, ob vhodu
v cerkev pa sta mu ključarja izročila cerkvene ključe.
Župnika je ustoličil stolni župnik dr. Tomaž Klinar.

Izmed kulturnih dogodkov je treba zlasti podčrtati na¬
grade za umetniška 'dela v narodni skupščini, ki so bile
5. novembra podeljene petim slovenskim umetnikom v
skupnem znesku nad 400.000'— Din, in sicer Tonetu
Kralju, Rajku Slaperniku, Tinetu Kosu, Lojzetu Dolinarju
in Francetu Goršetu. Nadalje je vredna vse pozornosti
15-lctnica žilavega in 'plodnega delovanja Šentjakobskega
odra v Ljubljani, ki je ob tem jubileju izdal posebno spo¬
minsko brošuro in pripravil Tavčarjevo zgodovinsko no¬
velo »Janez Solnce« v dramatizaciji Klemenčiča. Pred
tema dvema važnima dogodkoma v našem kulturnem živ¬
ljenju je bila ob priliki češkoslovaškega narodnega praz¬
nika odprta v Trgovskem domu obsežna in nad vse zani¬
miva razstava češkoslovaške knjige, ki je potem do konca,
dne 9. novembra, imela velikanski uspeh.

Dne 4. novembra je bil vprizorjen letalski napad na
Ljubljano. Devet bombarderjev je priletelo iz Zagreba in
izvedlo napad, ki pa ga je vojaštvo s topovi in strojni¬
cami. razpostavljenimi po Gradu in na nebotičniku, po¬

vsem odbilo. Na grajskem stolpu so sc zbrali zastopniki
vojaških in civilnih oblasti, Rdečega križa, OZAMA in
BOŽAMA (banovinski odbor za zaščito mesta). Vaja je
uspela nad vse pričakovanje in je zlasti pokazala veliko
discipliniranost prebivalstva. — 20 dni kasneje je imel
prav tam, na vrhu grajskega stolpa, mestni tujskoprometni
svet majhno slovesnost. V prisotnosti predsednika tega
sveta dr. Steleta, člana mestnega sveta insp. Westra,
dr. Brileja in oseb, ki so naprave izdelale, sta bili odkriti
dve marmornati plošči, na katerih so vdolbene smeri
proti vsem pomembnejšim vrhovom naših hribov, ki jih
doseže oko z grajskega stolpa. Na plošči je pritrjen gibljiv
kazalec, ki se da usmeriti proti poljubnemu vrhu, s svo¬
jim drugim koncem pa pokaže ime vrha. vdolbeno na
plošči. Načrt za plošči je izdelal po navodilih insp. \Vestra
kartograf Oskar Delkin.

V oktobru mesecu je Ljubljana doživela dva pomemb¬
nejša obiska. Tako jo je dne 5. oktobra obiskala skupina
11 nemških novinarjev pod vodstvom \Vilfrieda Badeja,
vladnega svetnika v nemškem ministrstvu za propagando.
Odlični gosti so si ogledali zanimivosti mesta, zlasti
Okrožni urad. Narodno galerijo in magistrat. Opoldne jih
je ban dr. Natlačen povabil na kosilo, ki so se ga udeležili
tudi zastopniki oblasti in raznih ustanov, popoldne pa
jim je mestna občina pripravila na terasi nebotičnika
čajanko, nakar so gosti odpotovali na Bled. 19. oktobra
pa je prispela v Ljubljano skupina voditeljev tujskega
prometa iz Nemčije, Norveške, Angleške, Belgije, Avstrije,
Nizozemske in Švice. Ogledali so si tudi magistratno po¬
slopje in so jim bile ob tej priliki izročene lepe propa¬
gandne brošure o Ljubljani.

Dne 29. novembra so bile končane volitve v Zbornico
za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. V volilnem
okrožju Ljubljana - mesto je bilo volilnih upravičencev
1597, oddanih glasov 811, udeležba 52 %.  Od tega je dobila
lista Ogrina in Urbasa 538 glasov, lista Kregarja in Ma¬
gušarja 254, a 19 glasov je bilo neveljavnih. Izvoljena sta
bila torej Ogrin Ivan, stavbenik v Ljubljani, in Urbas
Miroslav, klobasičar v Ljubljani. Dne 18. decembra se je
vršila prva plenarna seja novoizvoljene zbornice TOI, na
kateri je bil izvoljen za predsednika Ivan Jelačin, vele¬
trgovec v Ljubljani.

POPRAVKI

Str. 202, 2. stolpec: Pri naštevanju članov Kazine
iz 1. 1828. sta 6. in 7. vrsta zamenjani; pravilno je
Premerstein, ne Cremerstein; zadnja vrsta pravilno
Vogou, ne Vogon. — 3. vrsta poleg slike pravilno
1830, ne 1880; pri navedbi članov iz I. 1833.: 3. vrsta
pravilno Saurau, ne Sauran. — 7. vrsta pravilno Ver-
nier, ne Verner. Na strani 203, 1. stolpec: Člani iz leta
1884.: za dr. Prešernom: .Vatoliska, ne Katoliška,
Ma/tintschitsch, ne Mahintschitsch. — Stran 211,
1. stolpec, 1. odstavek, 4. vrsta, v članku »Ostanki Ce-
leje«: z mestom, ne z mostom.

» Kroniko « izdaja Mesina občina ljubljanska. Za izdajateljico odgovoren dr. Iludolf Mole, za uredništvo, upravo in
inseralni del odgovoren Pavel Debevec. Tiska Učiteljska tiskarna, zanjo odgovoren France štrukelj.  — Ponatis člankov
in slik dovoljen samo z dovoljenjem uredništva. Ilokopisi se ne vračajo. »Kronika « izhaja i krat na leto in slane za
vse leto Din 60 '—, za pol leta Din 30 '—, za četrt leta Din 15'  -—. Za inozemstvo Din 100 '—. Posamezna štev. velja
Din 30' . Naroča se: Mestno načelstvo, kulturni oddelek. Ljubljana.


bibliotek* UNIVERZE

v Ljubljani

KRONIKA

j\4estna plinarna ljubljanska

/VleJčan, fd živi z  dukom časa, uporablja ?a IcuKo
in peko, likanje, pranje, ogrevanje vode, cen¬
tralne in druge kurjave enako kakor tudi obrtnik
Z  a lotanje, varenje, sušenje itd. - le plin!

Resljeva cesta št. Z 8 Telefon št. Zp-77

BIBLIOTEKA U?JIVER7F

V Ljubljani

IUG0S1OVANSKA
TISKARNA
L|UBL|ANA

IFtoSMeDa

J^^OVEZNfe