DEMOKRACIJA
Saj oni zahtevajo tako malo; zahtevajo samo eno: d« moramo sovražiti tisto, kar ljubimo in ljubiti to, kar nam je odvratno ! To pa je najtežje.
e
BORIS PASTERNAK
Leto XII. - Štev. 22
Trst - Gorica, 15. novembra 1958
Izhaja 1. in 15. v mesecu
listava mi daje pravico, da govorim po slovensko
Oživitev frontaštva?
V	kolikor smo poučeni, obč. svetovalec SL, dr. Josip Agneletto, ni nameraval govoriti na prvi seji novoizvoljenega občinskega sveta, v torek 11. t. m., saj do takrat še niso izvolili ne župana ne občinskega odbora. Ker pa so zastopniki vseh strank hiteli z izjavami, se je kot zadnji prijavil k besedi in povedal med drugim tudi tole:
Slavni občinski svet!
Svoj govor pričenjam v sloveti; ščini ker je to moja pravica, ki si je kot zastopnik Slovencev na Tržaškem ne pustim jemati od nikogar.
Na te besede je nastal v dvora« nli hrup in trušč. Predsednik dr. Franzil je govornika pozval, naj besede ponovi v italijanščini in naj tako tudi nadaljuje, da ga bodo vsi razumeli. Dr. Agneletto je nadaljeval v italijanščini: Praš vico, da govorim slovenski mi daje ustava Italijanske republike in nihče mi te pravice ne bo kratil.
Oib predmetu današnje seje je dejal, da ta seja ni primeren se« staniek za razlaganje programov ini iznašanije zahtev, kot so to storili razni predgovorniki. Ker še ni bil izvoljen župan in ne ob« čimski odbor, je občinski svet še brez upravnega organa, na kate« rega moramo nasloviti svoje predloge iin ki naj bi te želje in zamisli sprejel na znanje. Zato smatra dir. Agneletto, da bi bili današnji govori umestnejši po izvolitvi župana in odbora.
Izrazil je nadalje željo, da bi se današnji občinski svet zavedal svojih upravnih odgovornosti in da bi se v večji meri izkazal z dejanji kot pa z govori, da ne bi zdrknil spet na pota občinskega sveta iz leta 1956., ki je >s svojo nezmožnostjo zakrivil prihod ko= miisarja. Ta je pač gospodaril kot komisar. Delovanje občinskega sveta pa je odvisno od vodstva občinske uprave, to je od župana in odbora. Samo od njih je od* visno, ali bo občinska uprava ne« pristranska, modra in v korist tržaškega prebivalstva.
Ne bolm na široko govoril o programu iin smernicah strank, ki ju zastopam, je dejal, ker sk> splošno znane. Na kratko je pod; črtal, da so bili Slovenci, da so im bodo tudi v bodoče za čim večjo samostojnost in svobodo občine, za dvig tržaškega gospo« darstva, za izpopolnitev trgovske mornarice, za preosnlovo in pre« ureditev prevoznih tarif iz Sred« nje Evrope v rtaše pristanišče. Le tako bo naša luka lahkot tekmo« vala z nelmškimi in nizozemskimi ter tudi z Reko. Zahteval je ures« ničitev cariine proste cone za vse »Tržaško ozemlje«, ustanovitev dežele Furlanija«Julij.ska Krajina s široko avtonomijo za Tržaško ozemlje. Končno je naglasil, da so demokratični Slovenci za čim« prejšnjo ustanovitev Evropske federacije s skupnim! Evropskim tržiščem, ker je samo Združena Evropa zmožna rešiti našo celino ptred moralnim, gospodarskim iin socialnim propadom .Kot zastop« nik Slovencev je nadalje zahte« val objavo in izvedbo London« slkega sporazuma in posebnega Statuta, to je onega sporazuma, zaradi katerega se je Italija vrni« la v Trst in upravlja to ozemlje.
Kot Slovenec, je dr. Agneletto s posebnim poudarkom naglasil, bo branil pravice slovenske skup* n osti tako v mestnem svetu kot pred vsemi oblastmi ter zahteval enakopravnost za Slovence nia vseh področjih, da se enkrat konča z diskriminacijo slo ven«
slkega ljudstva. Slovenci nisimso revolucionarji in še manj proti« državni, resno želimo živeti v mi« ru in medsebojnem spoštovanju s sosedi italijanske narodnosti.
Glede zadržanja v mastnem svetu je dr. Agneletto izjavil, da bo upravne predloge občinskega odbora itn župana, ki bodo modri, stvarni, nepristranski in v očitno korist tržaškega ljudstva, mesta, predmestij in zgornje okolice, podpiral; predloge pa, ki ne bi bili taki in v nasprotju z načeli in
ideali Slovenske liste, bo odkla« njal. Pri volitvah župana in od« bora iz različnih razlogov, poseb« no pa še zaradi raznih izjav ob zadnji volilni propagandi, ne bo glasoval za kandidate koalicije, ampak bo oddajal prazne glasov« niče.
Govor dr. Agneletta, ki so ga razni italijanski svetovalci ozna« čili za možat, stvaren in jasen slovenski glas v mestnem; svetu, je vzbudil pred polno zbornico vtis, kakršnega je zaslužil.
IdONFERENCC-U.ONfEEEtfCE
RES JO VEZEJO, ALI PA SO VRVI TUDI DOVOLI MOČNE!?
Komunisti v zahodnih deželah že nekaj časa vodijo kampanjo za oživitev frontaštva. Pri tem nekako obnavljajo stara obrab Ijera gesla, ki so bila nova pred drugo svetovno vojno in v njej. So pač zopet pri taktiki, kakršne se poslužujejo vedno, kadar so v škripcih. Takšna je njihova taks tika in razumljivo je, da jo uve; Ijavljajo vsi, ki so šli skozi kos munistično šolo.
To velja tudi za naše titovce. Zadnje občinske volitve v Trstu so bile zanje prava katastrofa. Njihovi šefi v Ljubljani in Beo« gradu so jim pošteno oprali glas ve. Izgovorov je bilo veliko: da se je teško boriti proti kominfor« mistom, da jim kalijo vodo razne »reakcionarne« skupine itd. Toda vse skupaj ni veliko zaleglo. Ni« so mogli izbrisati dejstva, da tis iovstvo na Tržaškem hira, da se kljub vsem naporom in sreds stvom nikakor ne more razširiti iz kroga oseb, ki imajo od njega neposredno korist. Zato je nujno sledil ukaz, da se je treba vrniti na stare steze, zopet propagirati enotnost, povezanost, skušati z raznimi, nevidezno samo »slovens skimi« pobudami pritegniti nove sodelavce.
In priznati je treba, da je akcis ja stekla sorazmerno hitro. »Nos vi list« je začel pisariti o potrebi »Narodnega sveta«. Konec oktos bra je začelo delo za ustanovitev enotnega slovenskega športnega društva. Na štiri praznike, ki smo jih imeli v začetku tega mes seca, so že bila skupna športna
NOBELOVO NAGRADO ZA MIR so letos podelili belgijskemu dominikanskemu redovniku Pireu. Nagrajenec je sorazmerno mlad, saj ima komaj 48 let in nagrado je dobil zaradi svojega važnega dela v korist beguncev iz Vzhodne Evrope. Pire je ustanovil za begunce pet »evropskih vasi«, ki so jih zgradili s podporo raznih darovalcev. Poleg tega je začel gibanje za »Evropo srca«. To gibanje naj bi združilo vse ljudi dobre volje ne glede na narodne, verske in jezikovne pregrade, o-pravilo predsodke in pomagalo beguncem.
Sporočilo o podelitvi nagrade je dobil Pire popolnoma nepričakovano. Komaj nekaj dni pred tem je dejal, da bi rabil še kašnih 10 milijonov lir za izgradnjo nadaljnih vasi za begunce, zdaj pa je dobil to in še večjo vsoto. Pire je znan v Italiji, bival je večkrat v Trstu, kjer je predaval in govoril o svojem delu ter si ogledal begunska taborišča.
s * a
DEMOKRATSKA STRANKA je na volitvah, ki so bile 4. novembra v Združenih državah, dobila skoro dvotretjinsko večino v obeh domovih parlamenta ZDA. V senatu je sedaj 62 demokratskih in 34 republikanskih senatorjev, v poslanski zbornici pa 283 demokratskih in 152 re-X>ublikanskih poslancev. Ob isti priliki so Amerikanci volili tudi guvernerje nekaterih držav, pri čemer so demokrati prav tako zabeležili napredek: osvojili so S novih guvernerskih mest. Tako imajo zdaj svoje guvernerje v 34-ih državah medtem ko so jih prej imeli v 29-ih.
Predsednih Eisenhower bo torej odslej vladal- z parlamentom, ki je izrazito demokratski, medtem ko je on bil izvoljen kot republikanski kandidat. Zaradi demokratske zmage se vlada sicer ne bo iz-premenila, ker je ta odvisna samo od predsednikovega zaupanja. Vsa izvršna oblast je namreč po ustavi osredotočena v njegovih rokah. Pač pa bodo morali predsednik in njegovi sodelavci upoštevati demokratske želje, ker jim parlament sicer ne bo odobraval zakonskih predlogov, kreditov in ne bo potrjeval mednarodnih dogovorov. Tudi zunanja politika bo ostala v bivstvu nespremenjena. Tako demokratska kot republikanska stranka zagotovita protitotalitaristično, torej protikomunistično politiko in zahodno zavezništvo.
*	* *
JORDANSKI KRALJ HUSSEIN je v ponedeljek 20. tm nameraval z letalom odpotovati na tritedenske počitnice v Evropo. Nad sirskim ozemljem pa sta se njegovemu letalu približala dva reakcijska lovca, vojaških sil Združene arabske republike. Pozvala sta jordansko letalo naj pristane. Kralj Hussein, ki je sam pilotiral svoje letalo, pa se je raje obrnil proti domovini. Sirski letali nista streljali na kraljevo letalo, pač pa sta ga samo spremljali do jordansko-sirske meje. Kralj Hussein se je oddahnil šele ko je pristal v svoji
Dogodki ^ [ po svetu j
prestolnici Ammanu, kjer so ga na letališču navdušeno sprejeli. Dan srečnega kraljevega povratka so proglasili za narodni praznik.
Doživljaj, pri katerem je malo manjkalo, da ni Hussein postal Nasserjev ujetnik, je kralja tako pretresel, da je zaenkrat odložil vsako misel na potovanje v tujino. Sirska vlada z druge strani izjavlja, da sploh ni vedela, da bi bil v tistem letalu jordanski kralj. Tudi jordanski ministrski predsednik Rifai je izjavil v parlamentu, da je jordanska nlada sicer obvestila Sirijo da bo čez njeno ozemlje letelo eno jordansko letalo, ni pa povedal, ali so pri tem tudi sporočili kdo bo s tem letalom potoval. Sirci poleg tega izjavljajo, da njihova lovca nista imela naloga, da bi na jordansko letalo streljala ali ga prisilila k pristanku, kar bi sicer lahko storila, pač sta ga morala samo spoditi iz sirskega zračnega prostora.
Jordanska vlada se je takoj po incidentu obrnila na Združene narode z nujno prošnjo, da sprejmejo ukrepe za zagotovitev tranzitne svobode jordanskim letalom. Arabsko zvezo je pozvala naj skliče v Amman, sestanek na katerem bi razpravljali o omiljenju sedanje napetosti med arabskimi državami.
s * *
BERLIN je zopet na tem, da ponovno postane poleg Bližnjega Vzhoda, Formoze in Koreje eno izmed najbolj nevarnih središč trenj med Vzhodom in Zahodom. Tako bi znova narastla napetost tudi v Evropi.
Potem ko komunisti že pritiskajo na Formozo, ko podpihujejo Arabce, ko so pozvali čete Združenih narodov naj se umaknejo iz Koreje, je zdaj Hruščev nepričakovano načel še berlinsko vprašanje. Izjavil je, da je skrajni čas, da se zaključi štiri stransko zasedbo Berlina in da se vso oblast nad nemškim glavnim mestom izroči Vzhodni Nemčiji. Sovjeti so zagrozili, da bodo storili kar sami, če bi Angleži, Amerikanci in Francozi o tem ne hoteli slišati. Vzhodnonemška vlada je predlog Hruščeva podprla, češ, da so zavezniki itak izgubili pravico do nadaljne zasedbe Berlina, ker da so kršili Potsdamski sporazum.
Zahodne velesile so odločno zavrnile zahtevo sovjetskega ministrskega predsednika Hruščeva in so poudarile, da nobena izmed štirih velesil ne more enostransko odpovedati podpisanega sporazuma o štiristranski zasedbi Berlina. V žene države in Velika Britanija sta vesno dodali, da sta se - če bi bilo potrebno - pripravljeni boriti za obrambo Berlina. Niti v Zahodni Nemčiji, niti v zahodnih predelih Berlina si zaradi so-
vjetske zahteve ne delajo velikih preglavic. Prebivalstvo je povsod ostalo mirno.
V	Bonnu zaupajo, da bodo zahodne velesile spoštovale sprejete obveznosti do Zahodnega Berlina in Zahodne Nemčije. Ni pa niti popolnoma jasno, ali je Hruščev s svojim predlogom mislil resno ali pa je to bil samo manever,	s	katerim naj	bi
pri volitvah, ki bodo	te	dni v	Vzhodni
Nemčiji, podpiral Grotewohlovo vlado.
* * *
KANADSKI MINISTRSKI PREDSEDNIK
Diefenbaker je na svojem potovanju po Evropi dospel pretekli ponedeljek v Rim. Obiskal je predsednika republike in raz-govarjal je z predsednikom in zunanjem ministrom Fanfanijem.	Dejal je,	da je	to
nadaljevanje posvetov,	ki	jih je	imel	že
v Londonu z britanskim ministrskim predsednikom Mac Millanom, v Parizu z De Gaulleom in v Bonnu z Adenauerjem. Prepričanje, da bodo ti stiki in izmenjave mnenj prispevali k okrepitvi položaja omenjenih dežel v Atlanski zvezi in v okviru Organizacije združenih narodov. Pohvalil je italijanske izseljence, ki so se naselili v Kanadi in njihov prispevek k kanadskemu gospodarskemu razvoju.
Diefenbakbr se je udeležil slavnostne večerje, ki mu jo je priredila italijanska vlada. Udeležili so se je tudi predsednik Fanfani in številni ministri.
* s *
VAZNO NOVICO IZ ROMUNIJE je razširil radio Svobodna Evropa, ki je seznanil poslušalce z novim romunskim kazenskim zakonom. Nekatera določila novega zakona so namreč takšna, da so romunske oblasti smatrale, da je najbolje, če lastnemu prebivalstvu čim manj govorijo o tej novi pridobitvi »ljudske« oblasti. Tako je novi zaki n posebno strog do tistih, ki bi kakorkoli poskušal. spremeniti obstoječi komunistični družbeni red ali rušiti solidarnost komunističnega tabora. Smrtno kazen predvideva za vsakogar, ki bi skušal odtrgati Romunitn od njenih sedanjih zaveznikov.
Zanimivo bi bilo vedeli, Kaj bi rekli naši komunisti, ko bi kikšna zahodna država uveljavila podobna določila proti njihovemu rovarjenju!
* * *
TEŽAVE SO TUDI V BOLGARIJI, kjer so morali po ostriti kazni za prestopke proti »ljudski« in državni imovini. Namesto, da bi se komunistična zavest vedno bolj utrjevala, je po trinajstih letih videti, da tudi v Bolgariji vedno bolj popušča. Tako so bolgarska sodišča v zadnjem času izrekla 32 smrtnih obsodb proti vladnim funkcionarjem in partijskim prvakom, ki so se protizakonito materialno okoriščali s svojimi položaji. Neki bančni inšpektor je bil obsojen na smrt, ker se je pustil podkupovati.
Potreba teh ukrepov očitno dokazuje trhlost komunističnega režima v Bolgariji. Grožnje, nasilje in v jrrimeru potrebe sovjetska intervencija so mu še edina sredstva, s katerimi se ohranja na oblasti.
tekmovanja, seveda, v glavnem na Stadionu 1. maja. Pretekli tes den je imel svoj prvi sestanek in prvo predavanje pripravljalni ods bor snujočega se kluba slovens skih umetnikov v Trstu. V pones deljek 10. tm je že sledil ustaš novni občni zbor, na katerem so izvolili prvi upravni odbor kluba.
Pred nami je torej vrsta vzpos rednih akcij, ki stremijo vse k istemu cilju: združitvi slovenskih sil na Tržaškem, toda združitvi pod titovskim klobukom. Ni nam znano, kdo je bil n. pr. vse pos vabljen k sodelovanju pri ustaš novitvi Kluba slovenskih umets nikov, značilen pa je njegov prvi upravni odbor. Predseduje mu dr. Robert Hlavaty, v njem pa so prof. Avgust Černigoj, režiš ser Jože Babič, prof. dr. Josip Tavčar in prof. Pavle Merku. Za člane nadzornega odbora so bili izvoljeni prof. dr. Andrej Budal, prof. Boris Pahor in Ubald V ras bec..Ni torej niti enega imena, ki ga ne bi že doslej srečavali po titovskem tisku in v kulturnem delovanju titovskih organizacij.
Novi klub torej ni presegel okvira, ki ga je kulturno delovas nje titovskega tabora na Tržas škem že tako in tako imelo. Razs lika je samo v tem, da so se v njem povezali izraziti predstavs niki in pripadniki te struje z bolj ali manj rednimi gosti. Ni pa v njem predstavnikov drugače us smerjenih nazorskih skupin, ki bi edini lahko dali takšnemu klus bu splošno slovenski pečat in značaj strankarskos politične nes odvisnosti.
Nekateri so nam vedeli poveš dati, da je 'pa istem problemu zastalo tudi snovanje zares skups nega politično neodvisnega slos venskega Športnega društva na Tržaškem. Ponavlja se pač stara igra, ki jo poznamo že iz časa Osvobodilne fronte: vsi naj sos delujejo kot posamezniki, proč s strankarstvom. Partija pa si pri tem zagotavlja odločilne položas je in z njih dejansko gospodari z novo organizacijo. Tako je, če« prav si politično naivni »sopots niki« domišljajo, da je drugače.
Kdor še dvomi, ta naj za dos datek prečita značilen odstavek v poročilu o zadnjem občnem zboru titovske Slovenske prot svetne zveze. Na 3. strani »Pri* morskega dnevnika« z dne 11. tm beremo: »Sodelovanje s SHLP je ostalo na mrtvi točki. Kljub tes mu si želimo skupnega sodelovas n ja«. Tako v primeru, ko gre za sodelovanje s kominformistično, torej komunistično organizacijo. Glede sodelovanja z nekomunis stičnimi prosvetnimi ustanovami pa Slovenska prosvetna zveza priznava, da sta jo Prosvetna Matica in Slovenska prosveta pos vabili k sodelovanju, toda ti ors ganizaciji »zastopata člane SDZ in SKS« (tj. Slovenske demokrats ske zveze in Slovenske katoliške skupnosti), zato je stališče, ki so ga napram njima zavzeli titovski prosvetarji drugačno. Pravijo: Če upoštevamo način dela in us smerjenost omenjenih organizas cij ter prezirljiv odnos, ki ga imas ta do vseh naših naprednih pro> svetnih skupin, smo mnenja, da je bolje, če se z njimi ne poveš zujemo v okolno»stih, kjer bi trs pela na ugledu naša ideja in pos nos. Če sedemo z njimi za okrogs lo mizo, ko gre za slovensko šolo, ki v danih pogojih ne more biti drugačna kot je, izpolnimo svojo dolžnost v zadostni meri, čeprav se tudi tu ne obnašajo tako kot bi od njih pričakovali.«
Ta odstavek je dragocen in značilen dokument. Medtem ko sta prosvetni organizaciji demo«
(Nadalevanje na . strani)
VESTI z GORIŠKEGA
Spoštujmo mrtve!
V	Steverjanu so letos za vseh mrtvih dan položili le dva venca na spomenik v drugi svetovni vojni padlih vaščanov, enega je položila Kmetsko delavska zveza drugega titovci. Tretji, to je občinski, je letos izostal, ker je lansko leto, po isti svečanosti goriški prefekt izjavil štever-janskemu županu, da prefektura ne bo odobrila stroškov, če bo županstvo v bodoče zopet položilo venec domačim žrtvam strahot druge svetovne vojne.
Zupan se je zbal, misleč da ima prefekt tudi toliko oblasti, da lahko prepove Slovencem spoštovati in častiti mrtve, brate, sestre in sploh domače žrtve vojnega gorja, in se ni upal položiti venca.
Dogodek je velikega in važnega pomena, ker posega prefektova prepoved naravnost v najgloblja čustva slovenskega srca in duše, krši človečansko sočustvovanje Slovencev s svojimi mrtvimi, žalovanje za njimi in prepoveduje izražanje slovenske olike in omike v spoštovanju mrtvih, vseh mrtvih, ne le domačih.
Mrtvi so mrtvi! Oni ne poznajo več narodnosti, še manj nacionalizma in mrž-nje.
Ne glede na državno suverenost, ki je nihče pri tej priliki ne zanika, sta kostnici italijanskih vojakov na Oslavju in v Sre-dipolju na slovenskih tleh, pa se nihče Slovencev še ni toliko spozabil, da bi na kakršenkoli način žalil vojne žrtve in njihovo hrabrost. To svojo oliko in omiko naj slovenski človek ohrani tudi v bodoče kot eno najčistejših vrlin človeka, ki pred mrtvimi ne pozna nacionalizma niti mržnje do drugorodcev. Slovencem se od leta 1918 dalje godijo velike krivice pod Italijo, pa se hvala Bogu zaradi tega ne znašajo nad italijanskimi mrtvimi!
Nočemo razpravljati tudi o besedah, ki jih je prefekt rabil in z njimi povedal, kaj on misli o žrtvah vojne iz Steverjana, ker bi razprava bila predolga in zbudila zgolj politično polemiko prefektovega nastopa.
Nezadovoljstvo, ki se je zaradi tega dogodka pojavilo med našim ljudstvom, ne bo ugasnilo tako hitro, saj predstavlja novi člen, bolesten člen v dolgi verigi krivic, ki se nam Slovencem godijo pod Italijo. Potem ko so nam italijanski fašisti prepovedovali rabo slovenskega materinega jezika tudi v zasebnih odnosih, predstavlja sedanji nastop goriškega prefekta približno enako kršitev človečanskih pravic. Ni zadosti, da nas ponižujejo, ko nam prepovedujejo uradno rabo našega materinega jezika, pačijo slovenske priimke, prepovedujejo slovenska imena našim otrokom, tudi tega sedaj nečejo, da svoje mrtve javno spoštujemo in častimo.
Zupan iz Steverjana bi bil moral takoj obvestiti javnost ob prejeti prepovedi, če se je že zbal visoke oblasti. Slovenci imamo tisk, organizacije in dovolj svojih mož, da lahko pravočasno nastopimo proti takim pojavom.
Steverjanski župan morda ne ve, da je goriška prefektura potrdila lanskoletni proračun goriške občine, ki v svoji trideseti postavki predvideva polne tri milijone lir stroškov za »državne praznike, civilne svečanosti, manifestacije in
prispevke« (Špese per feste nazionali, so-lenita civili, manifestazioni e contributi). Občinski venec števerjanskim vojnim žrtvam bi stal le nekaj tisočakov. Je pač velika razlika med tremi milijoni in temi tisočaki, kaj? Koliko slovenskega denarja je v tistih treh milijonih goriške občine, in kaj imajo od tega goriški Slovenci? Prosimo goriškega prefekta za doslednost: Naj vendar goriške Slovence osvobodi tiste tridesete postavke goriškega proračuna! Seveda se kaj takega ne bo zgodilo, in kar se špostovanja in čaščenja mrtvih tiče, tudi italijanskih, goriški Slovenci za stroške radi prispevamo.
Ce bi števerjanski župan pravočasno povedal, kako in kaj, bi občani in sploh vsa slovenska javnost prostovoljno podarila prispevek za venec mrtvim.
Sicer pa je treba poudariti, da ima županstvo pravico pritožbe na Centralno komisijo, če prefektura ne bi izdatkov za pvčastitev mrtvih potrdila.
To bodi jasno povedano tako županu kakor vsem tistim, ki prefekta morda ščuvajo proti Slovencem, ker sami Slovence mrzijo in bi jim radi vladali, kot so nekoč vladali fašisti.
Slovenci hočemo mirno sožitje z vsemi Italijani, a prav zaradi tega poudarjamo, da zahtevamo spoštovanje vseh naših pravic, tudi pravice, da svoje mrtve spoštujemo in častimo!
Preureditev SAFOG
in zaposlitev delavcev
Goriško podjetje SAFOG je že dalje časa v krizi. Statev ne more razprodajati, oddelek litega železa pa je nedonosen. Ker spada podjetje med ona, ki jih finansira vlada v okviru industrij IRI, se je pristojno ministrstvo odločilo za preureditev tega podjetja. Pa ne samo goriškega, ampak tudi drugih takih podjetij v državi. Zadeva preureditve pa ni enostavna, ker gre za vprašanje . delavcev, ki jih bodo s preureditvijo obratovanja morali odpustiti.
Vlada misli nekaj odstotkov delavcev poslati na začasen dopust, dokler ne bo.do podjetja preurejena, nato pa jih zopet poklicati na delo. V času dopusta pa bi delavci prejemali najmanj dvajset tisoč lir na mesec, največ pa 80 odstotkov sedanje polne plače. Delavci podjetja SAFOG, ki bi šli na tak dopust, bi vsi prejemali 80 odstotkov plače, zraven pa bi z obiskovanjem posebnih tečajev za usposabljanje delavcev prejemali še dodatke.
Gre za kakih 180 delavcev podjetja SAFOG. Toda vprašanje je, ali jih bo podjetje po svoji preureditvi moglo zopet zaposliti, ali pa jih bo prisiljeno trajno odsloviti.
Delavci in seveda njihove družine So zaradi tega zelo vznemirjeni, ker gre pač za kruh, in javnost v tem oziru z njimi sočustvuje. V Rimu se vršijo neprestana zasedanja in pogajanja, ki naj bi našla zadovoljivo rešitev težkega vprašanja, da se vrste brezposelnih ne bodo povečale in da bodo družine gotove svojega vsakdanjega kruha. Upamo in žeiimo, da bi prišlo do rešitev grozeče krize.
Prapilnih za upravljanje prostega pasu
Razpravljanja pred obč. svetom. Tudi Sovodnje so v prostem pasu
V	sredo 5. novembra je goriški občinski svet nadaljeval svojo razpravo o pravilniku za upravljanje prostega pasu.
Trgovska zbornica, kateri podeluje zakon št. 1502 z dne 17. 10. 1952 upravljanje prostega pasu, je sestavila osnutek ome-njega pravilnika in ga razposlala tudi vsem goriškim provincialnim in občinskim svetovalcem, da ga pregledajo in o njem razpravljajo. Na seji od 5. t. m. je odbornik dr. Poterzio, ki je tudi funkcionar Trgovske zbornice, obširno in podrobno poročal o zgodovini prostega pasu, o težkočah, ki jih je bilo treba prebroditi za njegovo uveljavitev ter končno o pravilniku samem od člena do člena.
Pravilnik predvideva postavitev izvršnega odbora, ki ga sestavljajo predsednik Trgovske zbornice in zastopniki kmetovalcev, industrialcev, trgovcev, obrtnikov, delavcev, neposrednih .poljedelcev, prometa in pomorstva. Sejam odbora imajo pravico prisostvovati tudi goriški župan, predsednik posvetovalne komisije in vodja urada »prostega pasu« pri Trgovski zbornici.
Posvetovalno komisijo sestavljajo: zastopnik Trgovske zbornice, ki ga imenuje Izvršni odbor ter ima funcije predsednika; trije zastopniki goriške občine, zastopnik trgovskih podjetij, zastopnik poljedelcev, zastopnik industrijskih, trgovskih in kmetskih delavcev, zastopnik obrtnikov goriške občine in še zastopnik zadrug po-
Dznemirjenost slooenskih oernikoo
Vznemirjenost goriških slovenskih vernikov se ni polegla, ampak se vedno bolj stopnjuje. Zadeva čg. Mazore, kaplana na Travniku v Gorici je resna in skriva marsikaj neprijetnega. Nihče ne verjame, da gre le za začasno nalogo nadomeščanja podgorskega duhovnika, ampak za pravo trajno premestitev. Namesto premestitev bi lahko rekli odstranitev čg. Mazore od slovenskih vernikov na Travniku, To samo zato, ker kaplan Mazora ni po godu nekomu, ki bi prvi moral nuditi vzgled spoštovanja slovenskega kaplana, ko je vendar jasno da je kaplan Mazora opravljal to službo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku ob splošnem zadovoljstvu vseh slovenskih vernikov, pa tudi škofije, ker ni znano, da bi mu v tem oziru kdaj kaj očitala.
Ogorčenje slovenskih vernikov pa se je pojavilo tudi ko so po odstranitvi ka-p.lana Mazore prišli novi ukazi: da v cerkvi sv. Ignacija ne smeta orglati niti profesorica Lojzka Bratuževa, niti gospodična Komelova. Tudi mašo za slovenske vernike ob 6 uri zjutraj so prenesli na drugo uro. Sprva se je bilo bati tudi za popoldanski blagoslov s petjem, ki bi zaradi gornje prepovedi moral prenehati. Zdaj pa je menda tako urejeno, da bo pri orglah moški.
Tudi v odstranitvi dveh organistk vidijo slovenski verniki le pretvezo za odpravo slovenske službe božje, ker je nek-
V VINOGRADU: trt ne smemo obrezovati dokler listje ne odpade ali dokler ne popolnoma porumeni. Vedeti moramo, namreč, da zeleno listje vsebuje še hranilne snovi, katere pomagajo k dozoritvi rodilnih očes. V vinogradu bomo tudi pričeli z gnojenjem s hlevskim gnojem, če ni zemlja premokra. V ta namen razorjemo s plugom lehe, potrošimo gnoj in ga spet s plugom podorjemo. V strmih legah lahko odpravimo to delo tudi z obračalnikom, tako, da za tretjo in četrto brazdo natrosimo gnoja, ki ga nato zaorjemo. Gnojenje s hlevskim gnojem dopolnjujemo še s superfosfatom in kaljevo soljo in sicer soli na 1000 kvad. metrov površine, s tem zboljšamo kakovost in količino pridelka.
NA VRTU: sedaj v novembru že lahko sadimo češenj in čebulo. Za tako saditev ne smemo zemljo gnojiti s hlevskim gnojem temveč z umetnimi gnojili, najbolje s celovitimi, kakor so: Trifertil, Ternape, PKN, itd. Seveda mora biti taka zemlja pognojena s pevskim gnojem v prejšnjem letu, ker če bi sedaj gnojili s hlevskim gnojem, bi dobili debela stebla a drobne plodove. Česna in čebule ne smemo saditi pregloboko, največ 3-4 cm. pod zemljo, ker če sadimo pregloboko, ostanejo plodovi drobni, posebno v težki zemlji.
V SADOVNJAKU: ko listje porumeni ali odpade, lahko pričnemo z obrezovanjem in čiščenjem sadnega drevja. Odstranimo suhe polomljene veje, ter one ki se križajo in takoiroenovane »veje roparice«. Z železno krtačo ostrgamo z debla ves mah in lišaj ter staro škorjo, ki škoduje sadnemu drevju, ker mu ovira dihanje. Poleg tega se za staro škorjo skrivajo med zimo razni škodljivci, ki pridejo na dan v pomladi in nam napravijo veliko škodo. Na delo, torej, sedaj je dovolj časa!
Ko na breskvah odpade listje, jih poškropimo z brozgo modre galice in apna v količini 3 ali pa s 4 odstotkov brozgo
prahu caffaro, ki mu, seveda, ne dodamo apna. Da deževje ne izpere poškropljeno drevje, je dobro brozgi dodati na 100 litrov 50 gr. tekočine Irol.- To zgodnje škropljenje breskvinih dreves je važno, ker & tem preprečimo smolikavost in ko-dro. Tudi sadnemu drevju pričemo gnojiti s hlevskim gnojem na isti način kot gnojimo trtam. Ce nam primanjkuje hlevskega gnoja, nadomestimo tako gnojenje z zelenim gnojenjem, kar je posebno priporočljivo v težko dostopnih legah. V tem času lahko v ta namen sejemo graščico. Zemljo preorjemo ali prekopljemo, potrosimo na 1000 kvad. metrov površine 50 kg. superfosfata in 20 kg. kaljeve soli, zemljo pobranamo, nato posejemo 50 kg, graščice na 1000 kvad. metrov in jo zabra-namo. Pomladi, ko bo graščica v cvetju, raje prej nego pozneje, ko je že olesnela, jo zakopljemo ali zaorjemo. S takim gnojenjem prihranimo tudi mnogo truda za prevoz ali celo nošnjo gnoja.
V	KLETI: ko mošt dobro povre, napolnimo sode. Ob hladnem in lepem vremenu odpremo za par dni zvečer okna, da se klet shladi in se vino hitreje ščisti. Ko se vino ščisti, ga pretočimo. Pri pretakanju ga dobro prezračimo, posebno če smo moštu dodali razne vrline pripomočke, kakor metabisulfit, itd. Pred pretakanjem preizkusimo če vino porjavi. V ta namen vzamemo iz vsakega soda kozarec vina in ga pustimo par dni tako. Ce porjavi, dodamo 6-8 gr. kalcijevega metalbisulfata na vsakih 100 litrov. Bisulfit denemo v posebno vrečico, katero nato spustimo do polovice soda globoko. Cez teden dni vino pretočimo in dobro prezračimo, da izgubi duh po žveplenem dimu. Sod, kamor bomo tako vino pretočili, zažveplamo in sicer z enim azbestnim trakcem na vsakih 300 litrov tekočine. V kleti ne smemo hraniti nobenih stvari, ki razširijo slab duh kakor n. pr. kislo zelje, repa, itd.
do morda računal, da se ne najdejo slovenski moški organisti Pri tej priliki bo popolnoma na mestu, če povemo, da or-glajo v italijanskih cerkvah tudi ženske. Tako na primer v cerkvi v ulici Garibaldi, kjer neka gospa poleg orglanja pobira včasih tudi miloščino po cerkvi. In v časih izgleda, da vsaj oddaleč tudi ministrira pri maši.
V	ostalem pa ne vemo, zakaj ne bi ženske smele orglati v cerkvi, ko smejo v cerkvi moliti in peti ter prejemati sv. obhajilo. Ali ženske niso človeška krščanska od Boga ustvarjena bitja? To vprašanje sili na dan, ne glede na razliko, ki jo italijanski duhovniki delajo med slovenskimi in italijanskimi ženskimi orgla-rlcami, ko smo navedli primer, ki se dogaja v drugi cerkvi v Gorici.
Slovenski verniki se sedaj sprašujejo: ali so slovenski duhovniki sploh enakopravni italijanskim v izvrševanju službe božje in v dušnem, ali pa so oni tudi podrejeni italijanskim cerkvenim oblastem prav tako, kakor smo Slovenci v Italiji v svojih etniških pravicah teptani s strani italijanskih oblasti.
To pomeni, da smo Slovenci, kar se tiče uživanja pravic in v zadevi enakopravnosti zapostavljeni ne samo s strani nadrejenih državnih in krajevnih civilnih ter političnih oblasti, ampak tudi s strani nadrejenih cerkvenih oblasti, ki so v glavnem samo v, italijanskih rokah.
Slovenec, torej, samo ubogaj, kadar to zahteva država in kadar to zahteva cerkev. Nikjer pa ne moreš drugega kot samo ubogati. Nič zato, če je novoizvoljeni papež slovesno izjavil, da bo skrbel za vse svoje ovčice, da potolaži tiste, katerim se godi krivica. Papež govori v Rimu. Pa se najdejo taki, ki poskrbijo, da njegova beseda na tem jezikovno mešanem področju ne pride do veljave. Pred nedavnim je šlo za jezikovno pravice na cerkvenem področju v neki slovenski župniji v dolini Nadiže. Slovenski katoliški list je po znanih nastopih vse slovenske javnosti poročal, da je prejel zagotovilo s strani videmske škofijske kurije, da se Slovencem v dotiČni župniji ne bo godila krivica. No, radi bi vedeli, ali je videmska kurija res poskrbela, da se krivica ni godila, ko vemo, da se je prizadeti slovenski duhovnik odpovedal mestu in prosil za premestitev.
Pa zakaj je sam prosil za premestitev? In kako, da goriške cerkvene oblasti, katere smo slovenski verniki do sedaj spoštovali, niso poskrbele za drugega slovenskega začasnega kaplana na Travniku, ki naj bi nadomeščal g. Mazoro tudi pri verskem pouku v šoli in Pa v Marijinem vrtcu? G. Pavlin ne zmore težke službe na Travniku v Gorici, in to kljub vsem njegovim vrlinam in prizadevnosti. Tu je potrebna mlada sila za popolno službo med slovenskimi verniki, ne samo za eno mašo.
. Slovenski verniki bi radi videli, da se ne godi krivica niti njim samim niti ne njihovim slovenskim dušnim pastirjem. Odgovorni dušni pastirji visoke stopnje, ki so žal sami Italijani, pa naj pazijo, da slovenskih vernikov preveč ne razžaljo, ker bodo za morebitne skrajne posledice nosili odgovornost oni sami. Ni namreč nobena skrivnost dejstvo, da so mnogi slovenski verniki začasa fašizma, ko so mnogi visoki pastirji nekako sodelovali v raznarodovalnem delu fašizma, raje sprejeli drugo vero. Pokojni papež Pij XII. je nedavno pred svojo smrtjo svaril državne funkcionarje: Pazite, da ne izrabljate zakona in da ne delate krivic, ker boste za morebitni upor državljanov vi sami odgovorni!
Toliko bolj mora tako svarilo veljati
odgovornim visokim cerkvenim predstojnikom zlasti tu pri nas v jezikovno mešanih krajih kjer mora vladati obojestranska, ne samo enostranska strpljivost.
Popravi naj se že storjena krivica, da ne bo rodila hujšega. V sporočilu svojim župljanom, da se bo vršila vizitacija samega škofa, piše predstojnik župnije goriške prestolice med drugim sledeče: »On se bo zanimal o vsem in o vseh, želel bo vse videti, vse vedeti. Obiskal bo cerkve, kapele in bolnike, in povsod ponese milost Gospodovo. Njegovo besedo. Njegov blagoslov.«
Slovenski verniki upajo, da gospod škof ne pozabi nanje in na njihove bolečine...
Slovenski kaplan na Travniku v Gorici je toliko bolj potreben, ker so italijanski kapucini krivično ukinili slovensko mašq septembra 1947, v župniji Srca Jezusovega pa sploh ni niti slovenskega duhovnika, niti drugače poskrbljeno za slovenske vernike. Cerkvena oblast naj se tega dobro zaveda in naj vendarle spozna, da je za tako mesto primeren požrtvovalen duhovnik v pravem pomenu besede!
Dostop potrošnikov na trg „na debe!o“
Goriško županstvo sporoča, da imajo potrošniki, na podlagi 10. in 16. člena zakona št. 937 z dne 17. oktobra 1958, prost dostop tudi na trg »na debelo« in tu kupovati na drobno vse pridelke za lastno uporabo. Dostop imajo od 9. ure zjutraj dalje.
Gre za zakon, ki ga je vlada izdala za pobijanje navijanja cen na škodo potrošnikov. Ukrep je že rodil dobre sadove in upati je, da bodo trgovci zdaj cene povrtnini znižali na pravično raven.
Sploh imajo vse občine pravico uvesti trg na svojem področju, kjer potrošniki kupujejo na drobno neposredno od vrtnarjev, kmetov in sploh od pridelovalcev. Ti predpisi veljajo tudi za trgovanje z mesom in ribami. Posebne tržne komisije bodo nadzirale redno poslovanje po novem načinu trgovanja neposredno med pridelovalci in potrošniki.
Za bivše A. O. vojake
Skupina italijanskim senatorjev je predložila zakonski osnutek za priznanje bojevniške kvalifikacije vsem vojakom bojevnikom bivše avstroogrske monarhije. Zakonski osnutek pride pred senat in nato še pred poslansko zbornico ter je upati, da bo sprejet. S tem bodo vsi bivši avstroogrski vojaki iz prve svetovne vojne ki so po vojni pridobili italijansko državljanstvo, deležni vseh gospodarskih in finančnih ugodnosti, kot jih uživajo italijanski bojevniki. V prvi vrsti gre za popolno pokojnino vojnih pohabljencev in vdov ter sirot v vojni padlih vojakov, ki doslej prejemajo le nekaj denarne podpore za prehrano. V poštev pridejo seveda tudi civilne osebe in njih družine, v kolikor so bile podrejene-i vojaškim oblastem.	-/
Ce bo zakonski osnutek sprejet, kar vse kaže da se bo zgodilo, bo odprt nov rok za prošnje za pokojnine.
Proces zaradi špijonaže
Proces zaradi špijonaže proti znani skupini bivšega policijskega nadzornika Pe-corarija in petnajst drugih iz Gorice se bo vršil pred. turinsko poroto. Tako je na zahtevo državnega pravdnika odločila rimska kasacija. To pa zato, ker bo na nevtralnih tleh tudi sojenje prosto kakih vplivov in pomislekov glede obtožbe in obtožencev.
slujočih na področju prostega pasu.
Ko je dr. Poterzio zaključil, je prvi imel besedo dr. Sfiligoj, ki je v imenu svoje skupine pohvalil dr. Poterzia za vestno in zelo poučljivo izčrpno poročanje. Dal je priznanje vsem, ki so se do tu kakor koli bavili z vprašanjem prostega pasu, njegovim delovanjem in učinkovitostjo ter z resničnim požrtvovanjem tudi dosedli priznane uspehe.
V	ostalem pa se je dr. Sfiligoj, kar zadeva pravilnik, pritožil, da niti v izvršnem niti v posvetovalnem odboru ni zastopana tudi sovodenjska občina, ki vendar leži v območju prostega pasu. V tem tiči napačno tolmačenje zakonov o prostem pasu, ki nikjer v svojih določilih Sovodenj ne izključujejo, ampak izrečno določujejo mejo območja prostega pasu tako, da so tudi Sovodnje vključene. Zato je dr. Sfiligoj dejal, da predloži njegova skupina predlog, da so v omejenih odborih zastopane tudi Sovodnje. Dr. Poterziu pa je zastavil nekaj vprašanj, kar se pravilnika tiče in si pridržal pravico prositi zopet za besedo, ko dobi odgovor nanje.
Uvodoma je dr. Sfiligoj ugotovil, da prav za prav občinski svet o pravilniku razpravlja, da pa njegovi morebitni predlogi, da se pravilnik v čem popravi, niso obvezni za Trgovsko zbornico.
Vesti iz Dobrdoba
Pravijo, da bodo začeli graditi dobr-dobski vodovod prihodnjo spomlad, in sicer da bodo najprej začeli z delom pri Zdravščini in na Vrhu, kjer bosta vodnjak in črpalka.
Za električno razsvetljavo v Dolu pa ni še denarja. Trdijo, da bo ministrstvo vneslo potrebno postavko v proračun finančnega leta 1958/59. Toda to finančno leto je že v teku od 1. julija dalje. Zato je taka vest v tem oziru popolnoma neutemeljena. Upajmo, da gre za finančno leto 1959/60, kar bi pomenilo, da bodo elektrifikacijo izvedli šele čez nekaj let.
Solo v Jamljah bodo vendar začeli graditi, ker so našli izhodišče iz ovire glede cene stavbišča.
SOVODNJE
Slovenski časopisi so v zadnjih tednih večkrat pisali o naših šolah ter prikazovali današnje nizko število vpisanih otrok kot posledico narodne mlačnosti in brezbrižnosti.
Prav gotovo bo to držalo v večji meri za Gorico, za Podgoro in tudi za Stan-drež, toda mi Sovodenjci ne moremo sprejeti takih očitkov. Tudi pri nas, je število otrok, ki obiskujejo šolo, znatno padlo, temu pa ni vzrok pomanjkanje narodne zavesti med domačini. Vzrok je na žalost v manjšem številu rojstev, saj se v zadnjih letih rodi pri nas kvečjemu po deset otrok letno.
Garjavih ovc, to je narodnih odpadnikov, je bilo do sedaj v vasi izredno malo in na to smo lahko ponosni. Na tiste redke odpadnike pa je »Demokracija« že svoj čas pokazala s prstom, kakor se je to pač spodobilo.
Položaj kmeta pod komunizmom in v Itali
Tržaški »Piccolo« je v nedeljo 9 t i priobčil pismo, ki naj bi mu ga bil posl neki jugoslovanski kmet iz jugoslova: skih Brd na Goriškem. V avtentično tega pisma smemo iz več stilističnih ra logov resno podvomiti. Kmet je najb komu pripovedoval o svojem gospoda skem položaju v komunističnem režim in ta je verjetno po svoje »pismo« sest vil, in vest nekoliko tudi po svoje z okrožil.
V	pismu pravi jugoslovanski kmet t ima veliko kmetijo, da je pridelal dos vina, ki ga pa mora oddajati po zelo niz’ ceni, medtem ko pa državna gostilna p» daja na drobno po mnogo višji ceni. D da ja, da je njegov položaj pod komur zrnom slab ter da je bil nekoč pod It lijo boljši.
»Primorski dnevnik« priobčuje odgovi nekega briškega kmeta iz Italije na I smo, ki ga je priobčil »Piccolo« in tre da je vse, kar »Piccolovo« pismo pras gola laž, ker da so kmetje v Italiji, zl sti najemniki polovinarji na slabšem i kmetov y Titovini, i. dr.
Menimo, da sta se »Piccolo« in »Pi morski dnevnik« s svojimi prispevki pr več zaletela. Res je, da je položaj jug slovanskih kmetov pod komunizmom d nes zelo slab, ko mu režim jemlje vil po 35 do 45 dinarjev liter, prodaja pa j v inozemstvo in v domačih gostilnah n vo po najmanj 180, staro pa tudi po 3; dinarjev liter. Toda polovinarji v Itali in .teh je še veliko število, delijo sv pridelek prav tako z gospodarjem in ji takorekoč pride le polovica od vsega pi delka. Ti polovinarji dobijo dejanski svoj žep le polovico od tržne vredno! pridelka. Razlika je samo ta, da polo\ narji v Italiji ne plačujejo zemljiškei davka in imajo prosti trg za pridelke.
Mi vztrajamo na zahtevi, da mora b: kmet povsod prost, sam gospodar zemlj ki jo obdeluje in seveda tudi gospod; svojih pridelkov!
Bolgarsko-albanski komunistični pohlepi
Od slovenskega rodoljuba smo prejeli naslednji članek, ki ga radi obljavlja-mo v informacijo in razmislek našim čitateljem.
V	teh dneh, ko se Jugoslovani po vsem svetu, vsaj v svojih srcih, spominjajo zgodovinskih dogodkov pred štiridesetimi l-eti, ki so uresničili veliko jugoslovansko misel, rojstvo Jugoslavije, se obnavljajo pohlepi tujih sovražnih sil po razkosanju političnih sadov najpomembnejših Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Te destruktivne tuje sile na žalost niso osamljene. Leta 1941. so našli napadalci v domovini nekaj stremuhov, ki jih je žejalo politično častihlepje in nebrzdano koristolovstvo. Z demagoškimi frazami so preslepili široke ljudske množice in na vseh koncih in krajih oskubljeno vazalsko tvorbo preimenovali v »neodvisno«.
Nauk leta 1941. pa očitno ni utešil osebnih ambicij. Tudi danes, ko pripravljajo razkosanje Jugoslavije komunistični poglavarji, se tako v Jugopiaviii kot izven nje oglašajo - novi zavezniki. Zavezniki telo med pravovernimi komunisti in prav tako pravovernimi protikomunisti. Pa to niso, vsaj na protikomunistični strani neki mladoletni zanesenjaki, ampak ljudje, ki so prepričani, da z razkosanjem države, služijo slovenstvu, pa čeprav jih je leto 1941. poučilo jasno in nedvoumno, kakšno usodo pripravljajo tujci slovenskemu narodu.
Ce v teh dušah tli samo še komaj vidna iskrica resnične ljubezni do lastnega naroda, potem je štiridesetletnica rojstva Jugoslavije gotovo primerna priložnost, za generalno izpoved, za trezen premislek in preudarek ter temeljito revizijo zanesenjaških utvar.
Za danes morda samo toliko kot uvod. Oglejmo si najnovejše pohlepe tujih sovražnih sil proti Jugoslaviji.
Dve komunistični deželi, jugoslovanski sosedi, Bolgarija in Albanija, sta v okviru organiziranega hujskanja proti komunistični vladavini v Jugoslaviji, ki mu načelu ieta Moskva in Peking, pograbili z^ argumente, ki so v diametralnem nasprotju s komunistično miselnostjo. Komunizem je vse doslej z vso vehemenco zavračal »buržujske nestrpnosti«, sedaj pa se približuje izrodkom najhujšega nacizma in fašizma. Albansko komunistično glasilo »Bashikimi« je obtožilo jugoslovanske komuniste, da sistematično in z nasiljem zatirajo v Jugoslaviji živeče Albance. Istočasno pa je član bolgarskega politbiroja, Ganev, prvič od leta 1945 dalje zanikal obstoj samostojnega makedonskega naroda ter označil Makedonce za čistokrvne Bolgare.
Tako se na Balkanu obnavlja stara igra, po kateri neka tretja zunanja sila -sedaj pod komunistično taktirko - hujska dva balkanska soseda proti tretjemu.
Spor med Srbi in Bolgari zaradi Makedonije sega v svoji sedanji obliki v romantično dobo srednjega veka. Ta spor obsega v Jugoslaviji pripadajočo republiko Makedonijo z 800.000 slovanskimi prebivalci, od skupnega prebivalstva Makedonske republike milijon tristo tisoč duš. Okrog 200.000 Makedoncev pa živi tudi v jugozahodni Bolgariji, v takoimenovani Pirinski Makedoniji. Prav tako je bilo v še nedavni preteklosti v severni Grčiji vse do samega Soluna tamkajšnje prebivalstvo po večini makedonskega porekla. Te Makedonce so iz Turčije pregnani Grki po prvi svetovni vojni že skoro povsem pogrčili.
Prebivalstvo vseh teh treh področij s skupnim imenom Makedonija govori jezik, ki je na videz bolgarščini podoben, vendar pa ima svoje lastne zakonitosti in tudi mnogo soglasja s srbščino. Makedonci so južnjaki in jih od Bolgarov loči visoko gorovje. Poleg tega je sleherni tartarski spomin, ki je značilen za mnoge Bolgare, pri Makedoncih popolnoma neznan. O-srednji položaj Makedoncev med Srbi in Bolgari je pogostokrat izzival reklama-
cije tega ozemlja, bodisi z nadevkom »južnih Srbov«, oziroma »zahodnih Bolgarov«.
V	prvem primeru so Makedonce zahtevali zase Srbi, v drugem Bolgari. Sele od leta 1945. dalje je obstoj samostojnega makedonskega naroda splošno priznano dejstvo. Sedaj pa poskušajo bolgarski komunisti ta obstoj zanikati.
Neka; zgodovine
Makedonska ozemlja so bila v devetem in desetem stoletju sestavni del prve bolgarske driave, vendar so po bizantinskem uničenju te državne skupnosti tvorila neke vrste lastno kraljevino. Za časa bizantinske nadoblasti je v zadnjih dneh spet obnovljena ohridska nadbiskupija uveljavljala svoj verski vpliv po vsem bolgarskem ozemlju. Ko je kasneje nastala prva srbska država, katere ustanovitelj je bil
v	Raški Nemanja (1168 - 1196) je pod svojo oblast podredil tudi makedonska področja. Car Dušan Silni (1331 - 1355) si, je za dalj časa izbral Skoplje, današnje glavno mesto Makedonije, za prestolnico svoje države.
V	14. stoletju so Turki za mnoga stoletja upravno in cerkveno ločili Makedonce in Bolgare. Ko pa sta si v 19. stoletju Srbija in Bolgarija izvojevali samostojnost, je ostala Makedonija vse do leta 1912. pod turško oblastjo. Od začetka našega stoletja dalje so se po Vardarski dolini nadaljevali upori, ki so jih organizirali Bolgari z namenom, da se polastijo makedonskega ozemlja. Istočasno pa se ie prebujala tudi makedonska narodna zavest, ki se je zavzemala za lastno državno samostojnost. V prvi balkanski vojni so Srbi zasedli Makedonijo, druga balkanska vojna jim je prisodila vse današnje makedonsko ozemlje. Bolgarija pa si je prisvojila Pirinsko Makedonijo.
Po prvi svetovni vojni so Srbi zamudili ugodno priložnost, da bi priznali narodne in kulturne posebnosti vsem naro-
dom, ki so sestavljali Jugoslavijo, z obširno samoupravo. Srbe je slepila zamisel centralizma, ki nove državne skupnosti ni krepila, ampak jo je razdvajala. Srbska hegemonistična politika je v mnogem prispevala, da se je ob nacističnem in fašističnem napadu Jugoslavija razkosala. Z ustanovitvijo takoimenovane Nezavisne Hrvatske, z razdelitvijo Slovenije in razkosanjem Srbije in Crne gore, so se uresničile sanje slovenskih, hrvatskih in srbskih separatistov. S kakšnim uspehom in s kakšnimi posledicami? Kdor se brez sramu in strahu ne spominja teh časov, ta v resnici ni in ne more biti domoljuben Slovenec, Hrvat ali Srb. Ta politika pa je prav tako široko odprla vrata komunizmu, ki si je s taktiko »narodnega osvobojenja« in z ustanavljanjem privid-nih »republik«, ki jih upravlja še z ostrejšim centralizmom kakor je to počenjal srbski hegemonizem, osvojil srca po samoupravi hrepenečih narodov.
Dialektična igranja
Tako so po prvi svetovni vojni jugoslovanski državni upravitelji tudi Makedoncem odrekali še več kot ostalim jugoslovanskim narodom. Odrekali so jim ce-
lo	priznanje narodne individualnosti. To. je samo še okrepilo obstoječa filobolgar-ska nagnjenja, ki so se manifestirala med drugo svetovno vojno celo z razkosanjem makedonske komunistične partije. Za časa bolgarske okupacije makedonskega ozemlja tudi Bolgari niso hoteli ničesar slišati
O SVETOVNI BRUSELJSKI RAZSTAVI bo v četrtek, 27. t. m. zanimivo predavanje s skoptičnimi slikami in filmi v DVORANI SPM UL MACHIAVELLI 22/11. začetek ob 20.30 Vstop prost.	Odbor SPM
o kaki samostojni makedonski narodnosti. Prav zaradi tega se je narod v hrepenenju po samostojnosti obrnil s simpatijami k Titovemu komunizmu. Posebno je to veljalo za makedonsko razumništvo. Tito in, znani bolgarski komunistični poglavar Dimitrov sta takrat zasnovala končno rešitev makedonskega vprašanja v okviru takoimenovane Balkanske federacije. Mnogi politični ljudje so prepričani, da bi v primeru komunistične zmage v Grčiji nastala neodvisna velikomakedonska država, kakršno so propagirali mnogi makedonski nacionalisti. Ta velika Makedonija bi postala enakopraven član komunistične državne tvorbe z Jugoslovani, Bolgari, Albanci, Grki. Bolgarski komunisti so takrat priznavali obstoj posebnega makedonskega naroda, kakor tudi vključitev republike Makedonije pod okrilje jugoslovanske države.
Bolgarsko komunistično glasilo »Rabot-ničesko'delo« je 16. jan. 1946. očitalo takratni bolgarski opoziciji, ki ji je načeloval Petkov, da se s svojim zanikanjem makedonskega naroda istoveti z »veliko-bolgarskim šovinizmom«, ki mu je načeloval car Boris.
Danes pa prihajajo iz Sofije prav nasprotni uradni glasovi. Clan bolgarskega politbiroja Dimitrij Ganev je v svojem govoru v mestecu Razlogu letošnjo jesen povedal naslednje:
»Od makedonskega prebivalstva zahtevajo danes (jugoslovanski komunisti), naj se odpovedo vsemu, kar je bolgarskega, da se odpovedo svoji zavesti in zgodovini; oboje pa spada k zgodovini bolgarskega naroda. Makedonsko prebivalstvo so prisilili, da se odreče svojemu materinemu jeziku, jeziku, ki so ga govorili njihovi očetje in njihovi predniki. Vsilili so jim neko izumetničeno, nasilno posrbljeno govorico. V Vardarški Makedoniji na primer nima danes nihče pravice, da bi se izrekel za Bolgara, čeprav živi tam številno prebivalstvo z bolgarsko zavestjo.«
Tudi srce se mora postiti
S pospešenimi koraki stopamo v zimo. S kurivom smo se morda že založili, zimska oblačila vseh vrst prihajajo postopoma na dan in tudi naši kuharski recepti se bodo nujno prilagodili zimskemu času. Proti burji in mrazu se ne bomo uspešno borili samo z volno in kožuhovino, ampak z vročimi juhami, čaji, s povečanim uživanjem sladkorja ln maščob. Več slanine, več masti, klobas in suhomesnatih izdelkov bomo pojedli med kisavo, kislim zeljem in tropinsko repo...
Ko je svetovno znani ameriški specialist za srčne bolezni, dr. Paul Dudley White spomladi leta 1956 na zborovanju zdravnikov za srčna obolenja izjavil, da mora ameriški narod postati narod kolesarjev, je vzbudil ogorčenje ameriških avtomobilskih magnatov.
Sest mesecev za tem je isti specialist povedal v Stockholmu, da so današnja skoraj epidemična srčna obolenja posledica vse preveč obilnih pojedin. Takrat so tudi sklenili, da bodo izvršili vrsto preiskav in opazovanj po vsem obširnem svetu.
Izide teh raziskovanj je dr. White prikazal na letošnjem svetovnem kongresu za srčno medicino v Bruslju. Pred 4000 strokovnimi zdravniki je dr. White pobijal razširjenje domneve, da so vplivi civilizacije, pretirani duševni napori in skrbi vzroki tako pogostih smrtnih primerov zaradi srčne oslabelosti. Za današnje tako pogoste obolelosti srčne mišice je v glavnem odgovorno, tako je zatrjeval dr. White, čezmerno uživanje maščob in posebno še maščob živalskega izvora. Čez-
merno uživanje živalskih maščob pospešuje odlaganje »cholesterina«, neke trdne maščobi podobne substance, v oskrbovalnih organih srca. Cholesterin ustvarja na ta način osnovo za srčno infarkto, zože-nje in celo zamašenje krvnega ožilja.
Ze pred 100 leti so ugotovili, da se cholesterin soseda na stene arterij. Na določenih mestih so te plasti tako debele, da resno zožujejo arterijsko cev. Čeprav so že takrat smatrali, da obstoja neka povezanost med poapnenjem žil in srčnimi obolenji, niso tem odlaganjem posvečali posebne pozornosti. Ruski fiziologi so s poizkusi na kuncih poskušali dokazati, da poapnenje žil ni v nikakšni zvezi z oslabelostjo srčne mišice.
Ameriški raziskovalec je v sodelovanju s številnimi pomočniki preiskoval življenjske navade in zdravstveno stanje določenih poklicev v Italiji, Združenih državah, med afriškimi črnci in kanadskimi Eskimi. Na svojih potovanjih je raziskoval kri ir. določal cholestei insko zrcalo. Izide je primerjal s konsumom maščob posameznih narodov in gostoto srčnih kapi
Svoje preiskave 'e pričel spomladi leta 1954 v Neaplju. 2e kaj hitro je opazil, da použijejo Italijani komaj polovico toliko maščob kot Američani in da je pri njih polovica smrtnih slučajev zaradi oslabelosti srca kot pa je to v navadi v Ameriki. Sprva je domneval, da so temu morda krive različne podnebne in plemenske o-koliščine. Zato je preiskal številne Italijane, ki živijo v Združenih državah in so se navzeli ameriških navad. Tudi pri teh Italijanih je našel dr. White prav
iste pojave kot pri domačinskih Američanih.
Nedvoumno je ugotovil: čim večji je konsum, zlasti živalskih maščob, tem izdatnejše je tudi poapnenje ožilja in čim več poapnenja, temveč srčnih infarkt.
Medtem se je dvema angleškima zdravnikoma dr. Goldbergu in Moranzu posrečilo, da sta nevarno odlaganje cholesterina vidno opazovala in tako prvič zasledovala razvojni potek angine pectoris. Ce se namreč plasti cholesterina nabirajo v venčnem ožilju, ki preskrbuje srčno mi-šivo, se ta življensko važna žila zoži, ovira krvni obtok ali ga celo prekinja zaradi strjevanja krvi. To strjevanje se pri uživanju maščob močno stopnjuje.
Zdravniki hamburške klinike so nadalje ugotovili, da se fine arterije v očesni kožici lepijo že pri užitku 100 gramov surovega masla. Ljudje z oslabelim srcem lahko že z eno samo izdatno mastno pojedino zapravijo svoje življenje.
Kako to nevarnost spoznamo in kako se je izognemo? Kongres specialistov za srčna obolenja v Bruslju vliva nekaj optimizma. Dr. Dudley je dejal: »Sem optimist in prepričan, da bo že kmalu mogoča kontrola nad srčnim ožiljem«. V resnici so francoski zdravniki že izdelali nekaj instrumentov, ki so sicer še zelo pomanjkljivi, ki pa obetajo najboljše uspehe.
Po raznih poteh se zdravniki vsega sveta trudijo, da bi se približali srčni uganki. Spoznanja dr. Whitea in njegovih sodelavcev o povezavi pretiranega uživanja maščob s srčnimi obolenji so važen korak v tej smeri.
Ganev je nadalje zatrjeval, da se v bolgarskem delu Makedonije vsakdo lahko priznava k lastni narodnosti ,nato pa je zaklical: »Prišel bo tisti dan, ko se bo k nam vrnilo prebivalstvo onkraj meje, da bi se tu prepričalo, kako bi se rešilo težav in slepih ulic, v katere so narod speljali današnji jugoslovanski voditelji.«
Seveda so jugoslovanski komunisti proti temu protestirali in tudi sam Tito je o tem govoril. Jugoslovanski komunisti so celo prepričani, da bodo Bolgari obnovili nekdanje upore in provokacije na makedonskem ozemlju, čeravno so Makedonci odločeni, da se takim nameram u-prejo z vsemi silami. Morda je resnična trditev nekega jugoslovanskega rodoljuba, ki je pred kratkim dejal: »Najboljši Jugoslovani so danes Makedonci.«
Albansko vprašanje
Kot znano živi v avtonomni oblasti Kosovo in Metohija s skupnim imenom Ko-smet, ki je sestavni del republike Srbije, 498.000 Albancev, avtonomna oblast sama pa šteje okrog 820.000 ljudi.
Področje Kosovo-Metohija je pravzaprav zibelka »stare Srbije« in osrčje srednjeveške srbske države. Leta 1386. je bilo kosovsko področje popolnoma srbsko. Iz tega leta datira kosovska bitka, v kateri so Srbi podlegli pred turško oblastjo. Od tega leta dalje je za več stoletij ugasnila srbska neodvisnost. Kasneje leta 1566. so Turki v Peči dovolili zopetno ustanovitev srbskega patriarhata, ki je skrbel za ohranitev srbskih kulturnih dobrin. Ko so ob koncu 17. stoletja avstrijske čete predhodno zasedle to ozemlje, so jim pri tem pomagale mnoge srbske vojaške enote pod patriarhovim vodstvom. Pri umiku avstrijskih čet so se jim pridružili kot begunci številni Srbi. Ta dogodek je v srbski zgodovini označen kot »srbska preseljevanja«. Ti srbski begunci so se naselili po današnji Vojvodini. Zapuščene domove pa so naskočili Albanci s svojih gora, ilirsko pleme. Ti Albanci so po večini sprejeli mohamedansko vero in prav zato so jim bili Turki tudi naklonjeni pred ostalim srbskim prebivalstvom.
Med drugo svetovno vojno so Albanci spet poživeli zamisel »velike Albanije«. Razumljivo Je, da so te napore z vsemi silami podpirali nacistični in fašistični o-kupatorji pa tudi albansko nacionalistično gibanje »Balli Kombetar«. Sedaj so se albanski komunisti spomnili teh albanskih nacionalistov in kolaboracionistov, in jUi proslavljajo za narodne junake.
Resnici na ljubo je treba priznati, da tako v. Kosmetu kot tudi v zahodni Makedoniji še vedno živi nekaj albanskih nacionalistov, vendar je danes privlačnost k albanski državni skupnosti med najširšimi plastmi albanskega prebivalstva izredno majhna. Tako v kulturnem kot socialnem in gospodarskem oziru živijo Albanci, na jugoslovanskem ozemlju neprimerno boljše življenje kot njihovi bratje v komunistični Albaniji. Zato bodo napori albanskih šovinistov v komunistični preobleki gotovo brezuspešni, pa čeprav bodo pri teh naporih sodelovali sovjetski strokovnjaki.
Moskovska mobilizacija »reakcionarnih« nacionalnih instinktov proti celovitosti Jugoslavije je ne samo značilna, ampak tipičen vojnohujskaški manever hruščev-skih spletk, ki prižigajo ogenj nemirov od Koreje do Srednjega vzhoda, Afrike in Balkana pa vse do Berlina.
Vsekakor pa je značilno, kako pritiska Hruščev na gumbe »ljudske volje* in tudi Tito pri tem ne zaostaja. Da Tito odpira zahodne kredite, da se trudi za obnovo diplomatskih stikov z Bonnom, vse to pomeni - v žargonu komunističnega taktiziranja zboljšanje stikov z Vzhodom. Vzhod vedno popušča, kadarkoli se Tito približuje Zahodu, in tudi sedaj ne bo drugače.	Slavko	Ražem
inniiiHHiiiiiiiiumiiiiiiiinnuiiiniuiiiinuiiiiumi!
niniuiinniiiuiuiuitimniiiunimiuiHmiiiiiiimmimuiiuiiiHiiimiaiiiuuni
POP ČRTO
Sodobnikom kadilcem
Pred časom sem se junaško odločil, da ne bom več kadil. Prišel pa je čas, ,da poročam o svojih izkušnjah sodobni kadilski javnosti, ki jo preganjajo časnikarski članki, zdravniške posvetovalnice, boljše polovice in zaskrbljene tete. Gptovo je resnično zatrjevanje, da je čezmerno kajenje škodljivo dihalnim organom. Nihče se tudi ne vznemirja zaradi vsakoju-tranjga pokašljevanja; če pa iz tega nastaja lajež, kakršnega spuščajo otroci, kadar jih napada oslovski kašelj, potem bodo svojci in sosedje že kar glasno godrnjali. Brez cigaret lajež nenadoma preneha; na njegovo mesto stopi najmilejše od od vseh pokašljevanj, kar jih je Bog podaril pregrešnemu svetu. Ta kašeljček počiva v grlu kot sitnarski dojenček, ki se še ni odločil ne za spanje ne za jok. Cisto kratkotrajen je, takšen, kot ga uporabljajo pridigarji ali govorniki, da z njim prikrijejo miselno zadrego.
Kmalu pa sem opazil, da se moje telo s to samoodpovedjo sumljivo širi, teža pa prav tako nezadržno narašča. V nekaj mesecih sem pridobil dobrih deset kilogramov in če bo šlo tako naprej, se ne bom več tehtal po avtomatičnih tehtnicah, ampak bom moral do ene izmed okoliških užitninskih postaj, ali pa na sam Seneni trg, kjer tehtajo kamione. Ta prirastek je velika krivica matere narave. Kakšna pravica je to? Po tako junaški odpovedi ifi samopremagovanju, ki ti ga postavljajo za vzor moškega junaštva od
jutra do zore, te narava kaznuje s so-darskimi razsežnostmi...
Prav tako sem tudi opazil, da ne skačem več s tako prožnostjo na tramvaj in z njega. Trdno se moram oprijemati ročajev in le s težavo se zvlečem navzgor. Tudi s stopnicami so križi. Najhujše pa šele prihaja: hlače ne morejo in ne morejo prikriti mojega na novo pridobljenega trebuha in celo srajce so mi vse po vrsti preozke. Zakaj vendar narava tako prostaško postopa s človekom, ki kroti svoje strasti? Tako sem spraševal zdravniške prijatelje kar po vrsti, vendar mi tega nihče ni umel pojasniti.
Pobožnjaški zdravniški tip, ki pa raje veruje v kaznovanje kot v nagrajevanje, meni, da se prav v takih primerih potrjuje naziranje, po katerem trpijo vsi strastni kadilci na nikotinskem zastrupljenju.
V	trenutku pa, ko drogo opustijo, zatrjuje ta tip, pričenja valoviti po žilah čisto zdravje, kar očitno dokazuje prav debelenje. To je seveda neumnost. Ce se je človek prikomolčil do skoro sto kilogramov teže, to gotovo ne more biti znak obnovljenega zdravlja, ampak neizpodbiten dokaz, da so odpovedale zaščitne žleze. Prijazni zdravniki mi seveda ne pritrjujejo, če jim dokazujem, da ustvarja nikotin izločke in da vzpodbuja zaščitne žleze. Ce jih sprašujem, kaj se pravzaprav dogaja, odgovarjajo, da ne vedo. Do, sedaj se mi še ni posrečilo enega samega zdravnika pregovoriti, da bi mi v žilo vbrizgnil nekaj nikotina in si tako ogledal učinek. »Na teži boš, dragi Rudi, res nekaj izgubil,« odgovarjajo, »pri tem pa boš tudi verjetno odšel med nebeške kri-
Katce.«
Tako mi ne preostaja drugega, kot da pošljem vse obleke h krojaču, da mi jih razširi. Najhujše pri tej junaški samovzgo-ji je, da ta žrtev v ničemer ne učinkuje na moje zdravje - razen na bronhije. To tudi rad priznavam. Bolje kot prej ne spim, ne jem, ne vidim in ne slišim: ostal sem takšen, kot sem bil, samo za deset kilogramov težji. Ali pa je prirastek desetih kilogramov vreden polurnega jutranjega pokašljevanja? Ne, ni vreden, že zato, ker teh deset kilogramov ni mogoče odložiti doma, kot odlagaš jutranji kašelj.
Zato, dragi kadilci in kadilke, ne odpovedujte se navadi, ki - čeprav razvada -prinaša razvedrilo in kroti ’ ne samo maščobni pohlep, ampak tudi prekipevajočo živčnost.	Rudi
Svit i tiiine enega milimetri
Kakšni občutki bi obšli človeka, če bi ga doletela čudna dogvščina in bi postajal čedalje manjši? Ce bi človeka res kaj podobnega doletelo, bi bil prvi njegov občutek ta, da je vse, kar ga obdaja, čedalje večje. S strahom bi opazil, kako se stene sobe oddaljujejo m razstezajo v. neizmerne višine, pohištvo bi se širilo in rastlo v višino. Prej še tako majhni predmeti bi se spreminjali v grozotne pošasti. Človek se ne bi zavedal, da se manjša, ampak tli mislil, da postaja večje vse, kar ga obdaja.
Ko bi se njegovo telo skrčilo na dva decimetra, bi z grozo opazil, da sedi na stolu, ki je visok več metrov. Iz strahu, da bi padel s take višine, bi morda z ve-
likim naporom zlezel na mizo. Medtem bi postajal vedno manjši in ko bi se njegova postava skrčila na en sam centimeter, bi imel vtis, da se sprehaja po obsežnem mestnem, trgu. Ce bi pogledal čez rob mize, bi se mu zdelo, da je na visokem nebotičniku. Zavedel bi se tudi, da postaja lažji, da se giblje z lahkoto in da lahko skoči zelo visoko. Navadna kavna žlica bi se mu zdela prava kopalna kad in čudil bi se kapljici vode, ki bi ležala na mizi. Zdela bi se mu kot velika, svetla in prozorna krogla. Naslonil bi se nanjo in imel bi občutek, da je mehka, elastična. Prestrašil bi se, če bi se mu približala navadna muha, in bežal bi pred njo kot pred strahotno pošastjo. Ostali člani družine bi morda slišali njegovo vpitje in prihiteli na pomoč. V tem času bi se njegova postava skrčila na en sam milimeter in prisotnost sorodnikov bi mu ne mogla nuditi nobene opore, ker bi te osebe izgledale kot ogromne gore. Navaden, 1 meter 70 cm visok človek, bi bil za pritlikavca velikan, ki meri 2.500 metrov in več. Tudi razgovarjati se ne bi mogel z njim, ker bi nihče več ne mogel slišati njegovih besed ali vpitja. Navadno govorjenje ljudi bi bilo zanj kot grmenje v najhujšem viharju.
Moral bi se sprijazniti z novim svetom, povsem drugačnim od prejšnjega. Toda njegova dogodivščina še ne bi bila končana. Postajal bi vedno manjši. Od milimetra bi se skrčil na desetinko milimetra. Njegovi sorodniki bi ga lahko opazovali samo še z močnim povečalnim steklom, Pri vsakem zmanjšanju bi naletel na nova presenečenja in nove grozote. Postal bi
gluh. Zaklical bi, zaploskal z ročicama, a nobenega zvoka ne bi ujel. Toda v resnici ne bi bil gluh, temveč v svetu, kjer ni zvokov, kjer vlada absolutna tišina. Počasi bi izginjale vse grozne pošasti, ki so ga prej navdajale s strahom, ker bi bile prevelike, da bi jih še mogel doumeti. Imel pa bi vse polno drugih skrbi. Drobni delci prahu, ki nam jih odkrije sončni žarek, ko posije v sobo, bi bili zanj leteče skale in bi se jim moral neprestano izmikati. Mikrobi in bacili bi mu bili zdaj edina vidna bitja. Nekateri teh bi bili mirni, drugi pa požrešni in njemu sovražni. Medtem bi se njegovo telo še naprej manjšalo. Ko bi mu bila postava samo še stotinka milimetra, bi se moral odpovedati nogam. Tudi to neljubo presenečenje bi bilo samo posledica izgube teže. Ker bi prišel ob težo, bi se moral prepustiti neznanim silam in bi prosto plaval v prostoru. Njegovo telo bi zdaj merilo samo eno tisočinko milimetra in z grozo bi opazil, da se potaplja v svet, ki je vedno bolj temen. Svetloba ne osvetljuje tistega, kar je manjše od določene mere. Najprej bi izginila rdeča, nato oražna barva. Pozneje, druga za drugo še ostale barve. Ostala bi samo čudna vijoličasta barva in končno bi izginila še ta in zagrnila bi ga popolna tema. Pritlikavček bi imel občutek, da je oslepel. Tudi zraka bi mu zmanjkalo.
V	temnem prostoru bi imel občutek, da ga neznane sile privlačujejo in odbijajo. Zdaj bi meril samo milijonski del enega milimetra in edina zavest, ki bi mu še preostala, bi bila ona, da obstoja. V teh okoliščinah bi vstopil v svet molekule in atoma.
TRST IMA SPET ŽUPANA
Za Martinovo je bil sklican novoizvoljeni občinski svet. Sejo je otvoril prefek-turni komisar dr. .Mattucci, ki se je v zbranih besedah poslovil od Tržačanov in želel občinskemu svetu kar najuspešnejše delovanje v korist občanov. Besede odhajajočega komisarja so prisotni pozdravili s ploskanjem.
Nato je prevzel predsedstvo dr. Mario Franzi!, ki je prejel pri volitvah največ preferenčnih glasov. Prečital je izjavo svetovalca Cividina, ki se je odrekel izvolitvi in je zato na njegovo mesto prišel prof. Gridelii.
Pri overovljenju mandatov je dr. Gef-ter-Wondrich, misovec, oporekal izvolit-
vi	dr. Franzila, češ da je kot šef Statističnega urada v Trstu državni uradnik in zato ne more biti izvoljen. Za ureditev tega vprašanja je bila imenovana komisija, v kateri sta bila tudi dr. Agneletto in dr. Dekleva. Komisija je slučaj preučila in soglasno zavrnila Gefter-Won-dichev ugovor, ker je bil dr. Franzil imenovan na to mesto od Osrednjega statističnega urada v Rimu in ni uradnik tržaške prefekture. Za tem je bilo tudi vseh ostalih 59 svetovalcev potrjenih.
Pred drugo točko dnevnega reda: izvolitev župana in odbora, so govorili zastopniki vseh strank. Med zadnjimi je spregovoril svetovalec Slovenske liste, dr. Josip Agneletto, ki je pričel svoj govor v slovenskem jeziku in ki ga objavljamo na prvi strani. Dr. Agneletto je tudi edini svetovalec, ki je spregovoril slovensko besedo v občinskem svetu.
Misovskemu svetovalcu, ki je dr. Agne-lettu zavpil naj gre v Jugoslavijo govorit po slovensko, je zabrusil v obraz: Tukaj sem rojen, tukaj bivam in tukaj tudi ostanem.
Za izvolitev župana je bila potrebna absolutna večina glasov, to je 31, ki pa jih prvi večer zborovanja niti pri prvih niti pri drugih volitvah ni nihče dosegel.
V	sredo zvečer je bil pri nadaljevanju volitev zaradi odsotnosti liberalnega svetovalca izvoljen z absolutno večino glasov (30) nosilec demokrščanske liste dr. Mario Franzil. Pri volitvah odbora pa so se pojavila osebna tekmovanja med demo-krščanskimi svetovalci, verjetno s tihim sodelovanjem komunistov in misovcev, ki so grozila, da onemogočijo izvolitev odbora. Končno je v sejni dvorani ostalo od 60 svetovalcev le 33. Ti so tudi izvolili manjkajoče odbornike.
Občinski odbor sestavljajo: Adovasio, Cumbat, Faraguna, Gasparo, Geppi, Gridelii, Pecorari, Rinaldini, Rocco, Spacci-ni, Venier in Visintin.
Tako ima Trst spet demokratično izvoljeno občinsko upravo.
Pozabljivi »pravičniki"
Kakor je splošno znano, je Švedska akademija dokazala, da pravilno ocenuje sodobni literarni položaj, ko se je pogumno odločila za podelitev letošnje nagrade Borisu Pasternaku. Komunistični stroj je spričo tega dogodka najprej obstrmel. Sele ko so njegovi človeški deli spet prišli do sape, se je na mrtvo osmešil, ko je brezupno poskušal ruskemu narodu dopovedati, da je roman »Dr. Zivago« slab literarni poizvod in »imperialistični instrument«. Kot da bi »imperialisti« res ne imeli dovolj drugih argumentov proti komunistični diktaturi!
To boljševiško blamažo je izkoristil titovski in sopotniški tisk, da se vsaj enkrat sprosti tistih svobodnih misli in načel, ki morda še dremljejo v okovanih srcih, v kolikor niso tega ogorčenja sprožile direktivske zapovedi. Naj bo že tako ali drugače, dejstvo je, da je n. pr. »Novi list« pisal o komunistični histeriji tako kot je pisal ves svetovni svobodni tisk...
In vendar tudi Titova Jugoslavija ni nič boljša od kremeljski oblastnežev. Kaj so »pravičniki« že popolnoma pozabili na usodo novel pisatelja Kocbeka? Kai je šele Pasternak vzbudil omrtvičeno vest, ki je tako globoko spala ob Djilasovi knjigi »Novi razred«?
Sicer pa bodimo pravični, tudi titovsko
Oživitev frontaštva?
(Nadaljevanje s prve strani)
kratičrtih Slovencev v Trstu po> nudili Slovenski prosvetni zve* zi sodelovanje na kulturnem pod* roč ju, in se pri tem nista spraševali, ali bodo od tega trpele njune ideje ali ponos, so titovski pro; svet ar ji zdaj bistro in jasno po> vedali, da je dovolj če sodelujejo z nekomunisti samo pri šolskih vprašanjih. V vsem drugem jim je na prvem mestu lastna ideja in korist. S tem so potrdili, da je pri njih mesto samo za take, ki ne bodo vljudno dvignili klobuka zgolj v pozdrav, temveč so tudi pripravljeni skloniti glavo, vsaj za toliko, da je ohranjen titovski prestiž in ne trpi titovski ponos.
To pa gotovo niso temelji, na katerih bi na Tržaškem lahko prišlo do tiste povezave v napo* rih za poživitev slovenskega kub turnega udejstvovanja, utrditev slovenske zavesti in izpopolnitev venskih kulturnih ustanov, kas kor jo razmere zahtevajo in kas kor so to pokazali prav izidi zad; njih občinskih volitev v Trstu.
in sopotniško »ogorčenje« nad boljševiško histerijo je bilo le muha enodnevnica. V Subotici so že pripravili prevod Pasterna-kovega romana in ga natisnili v 5000 izvodih. Za enkrat pa ga Jugoslovani ne bodo prebirali, svoboda tiska je v Titovi Jugoslaviji prav taka neznanka kot po ostalih komunističnih deželah. »Novi list« bo gotovo spričo teh titovskih koncesij kremeljskemu molohu, spet zazibal svojo kameleonsko vest.
Švedska akademija pa je podelila Nobelovo nagrado tudi trem ruskim fizikom, kar je samo še povečalo boljševiško blamažo pred vsem kulturnim svetom.
Tako so kremeljski mogotci postavili krono neizpodbitnih dokazov, da je njihov ustroj v svetu, kjer ne ukazujejo tanki in koncentracijska taborišča, obsojen na pogin. Ce j~ to Kremlju in Beogradu prav ali ne, stvari kot so Nobelove nagrade se obravnavajo v svetovnem merilu, to je v popolni svobodi. V takem ozračju pa so početja kulturnih sužnjev v Sovjetiji, Titovi Jugoslaviji in tudi med nami z vsemi argumenti in komentarji vred še bolj smešna in bedasta. Zato, gospodje pri »Novemu listu«, ne vzbujajte vesti samo ob političnih konjukturah, ampak jo prepuščajte dremavici, dokler se jasli ne bodo izpraznila...
Seja širšega odbora SOZ
V	nedeljo, 9. t. m. ob 10 uri je bila v prostorih Zveze seja Širšega odbora SDZ, na kateri je poročal predsednik, dr. Josip Agneletto o zadnjih upravnih volitvah v našem mestu. V zelo razgibani diskusiji so polnoštevilni odborniki analizirali izide teh volitev, ki so odkrile zelo pomembno nazadovanje slovenskih glasov. V primerjavi s šolskim vprašanjem, so odborniki ugotovili splošno slabljenje narodne zavesti in naraščajočo mlačnost Slovencev za najvažnejša vprašanja našega obstoja.
Vzroki zamiranja narodne zavesti so
mnogovrstni, nekateri so podedovani in obstojajo od prebujenja tržaških Slovencev dalje. Med te spada deloma naravna, deloma tudi nasilna asimilacija. Fašistična zatiralna miselnost določenih krogov se z demokratizacijo Italije bistveno ni spremenila, spremenile so se zgolj oblike. Za nestrpneže so Slovenci v Trstu še vedno državljani II. vrste. Obisk slovenskih šol, ki jih vzdržuje država, je po tei miselnosti že nekako nelojalno obnašanje. Temu vsej prej kot patriotične-mu zadržanju bi morale oblasti vsaj med lastnimi organi, napraviti konec.
Poleg tega pa obstojajo še številni drugi vzroki, ki jih je »Demokracija« pogostokrat žigosala in jih bo tudi v bodoče.
Pri nadaljnem razpravljanju je predsednik poročal o posredovanju naše organizacije z ostalimi slovenskimi političnimi zastopniki pri višji šolski oblasti.
V	ostalem so bili sprejeti sklepi glede organizacijskih aktivnosti in tudi smernic spričo sestavljanja novega občinskega odbora.
Odbor je tudi soglasno sklenil, da bo redni občni zbor SDZ v nedeljo, dne 14. decembra v prostorih Zveze ul. Machiavelli 22-11. z začetkom ob 9.30, na kar že danes opozarjamo člane in delegate.
Seja je bila zaključena ob 12 uri.
Občni zbor SOD v Trstu
Slovensko dobrodelno društvo v Trstu vljudno vabi svoje člane in dobrotnike na letni obči zbor v nedeljo, dne 23. novembra 1958 ob 10 uri dopoldne v ul. Machiavelli 22/11.
DNEVNI RED:
1) Poročilo odbornikov in nadzorstva;
2) Razrešnica staremu odboru in iz-
volitev novega;
3) Slučajnosti.
Odbor SDD v Trstu
SVOBODNA TRIBUNA
V edinosti je moči
»Demokracija« daje v svoji rubriki »Svobodna tribuna« možnost vsakemu Slovencu, da pove svoje mnenje. Pa sem se namenil še sam povedati nekaj svojih misli. Slovenci smo resda taki, da zelo radi in hitro upognemo svoje hrbtenice pred komerkoli. Zlasti se to dogaja v novejših časih. Morda bi se kdo opravičeval, češ, da so v zadnjih desetletjih nastale take razmere in okoliščine, ki so do tega pripeljale. Seveda, do neke mere bi to že držalo. A v zgodovini naših prednikov bi se mogli marsičesa naučiti. Ne bom našteval posameznih primerov - samo to si upan trditi, da je edino narodna zavest in ponos naših prednikov pripomogla do tega, da nas je še vedno dosti, ki se s ponosom imenujemo Slovence.
Opisal vam bom doživljaj, ki se mi je pripetil v času zadnje svetovne vojne na Starjerskem.
Malo je naših ljudi, ki bi ne poznali onih čudovitih krajev, ko se pride preko mejnega prelaza Pack med Koroško in Štajersko v Koflach in dalje proti Gradcu. Tisti zadnji meseci druge svetovne vojne so bili v resnici strašni časi. Zavezniška letala so noč in dan bombardirala tudi manjše obrate, postaje, mostove in električne centrale bivše Avstrije, ki se je po priključku spojila s Hitlerjevo Nemčijo.
Tedaj sem bil zaposlen v premogovniku lignita na srednjem Štajerskem v Karel-schacht Rosenthal. V rudniku samem smo delali z ruskimi vojnimi ujetniki, vmes pa so bili še italijanski ujetniki, deportiranci iz Ukrajine, ubežniki, bivši partizani, i. dr. Pri zunanjih delih so bile zaposlene tudi ženske. Okoličani so seveda govorili le nemški. Razen uniformiranih ujetnikov in deportirancev sem smatral, da so vsi ljudje avstrijski Štajerci nemškega porekla. Saj so se vsi od prvega do» zadnjega izdajali za zveste podanike nemškega rajha.
Bilo je neke nedelje popoldan, meseca
SVOBODNA TRIBUNA
Manjvrednostni kompleks
Gospod urednik!
Pametna je misel, da končno razčistimo vzroke pogubnega pešanja narodne zavesti med zamejskimi Slovenci in jih odkrivamo pogumno in odkritosrčno, pa četudi bi se zaradi tega prizadetim zavihali nosovi.
Vse je točno, kar so doslej zapisali razni dopisniki »Demokracije«, še posebno pa o titovskih in sopotniških prispevkih raznarodovanja s fratelanco na eni strani in s političnim presedlavanjem na drugi. Naši predniki bi take gliste prav tako ocenili kot so »spoštovali« cikorjaše. Čudim se samo tistim redkim Slovencem, rojenim v prejšnjem stoletju, da janičarjem sploh privoščijo prijazno besedo. Tega bi naši stari ne počenjali. Figa mož, ostane figa mož, pa naj se čeljusti in opravičuje kolikor hoče. Dvakratni figa mož pa je zame tisti, ki se je zboljševiziral ali pa raznarodil zaradi nekaj judeževskih grošev. Posebno to velja za tiste grošar-je, katerih se še držijo srage slovenskih delavskih in kmečkih žuljev.
Mislim pa, da delujejo na nekatere naše ljudi tudi še drugačna gonila. Poznam nekaj slovenskih razumnikov, ki so vse prej kot komunisti, z njimi pa le simpatizirajo. Zakaj? Radi bi se izkopali iz povprečnosti. Sami so povprečneži, pa jih preganja zavist in z njo ambicije. Edino lestev slave in oblastnosti nudi komunizem. Partijska legitimacija ne nadomešča samo vse izobraženske naslove, ampak postavlja v senco tudi vse strokovne sposobnosti in zdravo pamet. Odlična partijska karateri-stika pa odpira vrata na stežaj za vse oblastniške položaje. Zato in samo zato je po. vseh komunističnih deželah zdrknila življenjska raven najširših ljudskih plasti na nivo kolonialnih ljudstev, medtem ko se je blaginja komunističnih izvoljencev dvignila v sedma nebesa.
Za človeka, ki mu tiči v kosteh manjvrednostni komples, je presedlanje edini izhod za zakrinkanje te človeške slabosti. Seveda je to zgolj privid, kajti na novi liniji se ta kompleks samo še veča in poganja prizadetega v sovraštvo do sočloveka in celo v čisti kriminal. Kakor utrjuje nezasluženi vzpon presedlancu brezvestnost, tako se s kremlji in zobmi o-prijemlje komunističnih naukov, ki zatrjujejo, da so za dosego revolucionarnih ciljev dovoljena vsa sredstva. Le oglejte si, dragi čitatelji, druščino komunističnih in sopotniških zaslužkarjev pod tem zornim kotom, pa ne bo težko ugotoviti, da je to skupek tipičnih manjvrednostnih posameznikov.
Tudi med narodnimi odpadniki ni drugače. Kakšni so n. pr. razlogi, da slovenski izobraženec v neodvisnem poklicu pošilja svoje otroke v italijansko šolo? Se več, ves njegov zaslužek izvira izključno iz kupčij z Jugoslavijo. Dvignil se je na gmotno raven prav po zaslugi teh kupčij. Slovenska družabna plast pa mu je očitno prenizka. Med Slovenci bi ostal samo človek, med »gospodo« pa si domišlja, da je »nadčlovek«. V resnici pa je v tej družbi zgolj vsiljivec, ki ga novo okolje ne spoštuje, staro pa se ga izogiblje. Zato bo že jutri svoj narod sovražil, ker ga bo sram svojega materinega porekla. Ce mu bomo govorili in dokazali, da greši, težko greši proti samemu sebi in proti svojemu nasledstvu, nam bo poskušal natresti nešteto izgovorov in praznih opravi-
čil. In vendar ne obupujmo tudi nad njim! Prepričujmo ga, pa čeprav nimamo njegovega akademskega naslova...
Zato, mislim, da bi se za te ljudi mora-
li	zanimati in jih - če treba tudi spomniti -, da jih slovenski narod za tako zadržanje pač ne bo nagrajeval.
Al. Simič
Zadnja pot Antona Trebča
Dne 3. t. m. smo ob veliki udeležbi tržaških Slovencev pokopali na škedenj-skem pokopališču vrlega, narodno zavednega Slovenca g. Antona Trebča. Nenadna smrt ga je prehitela sredi dela, zdravega in čilega, kljub 73 letom starosti.
Z Antonom Trebcem je legel v grob edini še živeči član vaditeljskega zbora »Tržaškega Sokola«. Od zgodnje mladosti
pa vse do nasilnega komunističnega razpusta viteške telovadne organizacije, ki je slovensko ime razširjala po vsem civiliziranemu svetu in povezovala vse slovanske narode med seboj, je bil Anton Trebeč duša in gonilo sokolstva, kamor-kolj ga je usoda zanesla.
Z vsemi slovenskimi ustanovami in organizacijami je pod fašizmom usahnil tudi Sokol. V Ljubljani kamor se je moral zateči, je Anton Trebeč - prav tako kot v Trstu - posvetil vse svoje življenje sokolstvu. To idejo je uveljavljal tudi po internacijskih in begunski taboriščih tudi v časih, ko je v Sloveniji veljal sokolski kroj prav toliko kot pod fašizmom.
»Ko bo zaživelo STO, bo zaživel tudi Sokol«, je pred leti večkrat dejal.
Sedaj je to sokolsko srce umolknilo, njegov spomin pa v zavednih slovenskih srcih ne bo zbledel.
Pred odprtim grobom se je od Antona Trebča poslovil z besedami, ki so pretresala slovenska srca, predsednik SDZ, dr. Josip Agneletto. Nato pa tudi še bližnji rojak, g. Grbec. Med številnimi venci sta bila dva s slovensko trobojnico.
Počivaj v miru, dragi Tone!
*	# *
Antonu Trebcu v spomin
Ko so me koncem julija 1942 odpeljali iz internacije na prostem v internacijsko jetnišnico lsernijo, sem med šestdesetori-co Slovencev in Hrvatov našel tudi Anto-
na Trebča, Pridružil sem se njegovi skupini in pod njegovim vodstvom smo telovadili poleti in pozimi, vsako jutro, razen ob nedeljah, od 7 do 8 ure.
To je bilo za internirance resnično razvedrilo. Tedaj sem spoznal vztrajnost in doslednost tega moža, polnega idealov, narodne zavesti in velikodušnosti, ki je s svojim vzgledom trdno vdrževal moralo tudi ostalih internirancev. Ze takrat skoraj 60 leten je bil še vedno ves udan sokolski ideji in vsemu, kar je krepilo telo in duha.
Ko je 10. septembra 1943 36 ameriških bombnikov napadlo najvažnejše cestno križišče na poti iz Neaplja proti jadranski obali, z namenom, da presekajo umik nacističnim četam, ki so se od Casina umikale proti severo-vzhodu, smo se bivši politični interniranci razkropili iz mesta na vse vetrove. Pri bombardiranju je bilo 300 smrtnih žrtev med 11.000 mestnega prebivalstva. Zatekli smo se v neko vas v hribih jugozahodno od Isernije. Tam smo v pomanjkanju in stradanju čakali na prihod zaveznikov, ki pa jih ni hotelo biti od nikoder.
Medtem so Nemci zasedli lsernijo, tam postavili svoje baterije in rekvirirali po vaseh, vse kar jim je prišlo pod roke. Pri tem so pridno lovili tudi bivše politične internirance. Neštetokrat smo morali bežati pred njimi.
V	tistih dneh, ko se je končno bližala ameriška vojska, ki je izredno oprezno napn-edovala, nas je v vasici ostalo samo še troje, ostali pa so se pomaknili v varnejše kraje. Tako sta jo tudi Anton Trebeč in Janez M. pobrala na St. Agapitsko planoto, ki leži kakih 1000 nad morsko gladino. Tam sta živela kot prava puščav-nika. Nekega ranega jutra pa ju je iz kolibe prebudilo čudno vrvenje, ropotanje in kričanje. Ko sta pokukala na piano, je bila vsa planota polna ameriških vojakov, ki so od juga prodirali proti nacističnemu središču Isernija. »Puščavnika«, posebno še Janez z dolgo brado sta vzbujala pri Američanih sum, da sta nacistična vohuna. Anton Trebeč, ki je bil pogumen, miren in dobrodušen človek, se je Američanom predstavil z radostnim obrazom ter jim odkrito povedal, da se slovenski častniki borijo v ameriški vojski, na teh tleh pa Slovence preganjajo, zapirajo in jih vtikajo v specialne bataljone.
S pokojnim Antonom Trebcem sva bila nato skupno v Bariju in v Sv. Mariji od Lente. Tri mesece kasneje pa smo se vsi skupaj znašli v Egiptu, v Tulumbatu pri Aleksandriji in kasneje v El Arišu na Sinaji. Razume se, da je Anton Trebeč kot sin prirode posvečal posebno pažnjo zlatim dateljnom, ki jih je jutranji veter klatil na peščena tla. Koncem aprila 1945 sem odšel iz El Ariša.
Pokojnega Antona Trebča, š katerim sem preživel morda najtežje čase svojega življenja od leta 1942 do 1945, ne bom nikoli pozabil. Bil je to odkritosrčen vesel in zabaven mož, ki ni poznal mržnje in nevoščljivosti ter je ostal zvest idealom svoje mladosti in predvsem svojemu narodu. Skratka, pokojni Anton Trebeč je bil značajen mož, utrjen v dobi najtrajnejše rasti slovenske narodne zavesti na Tržaškem.
Naj mu bo lahka domača zemlja!
Dr. J. A.
marca. Tistega dne smo delali, kot se po naše reče, »akord.« To pomeni, da je dovolj, da opravimo svoje delo, to je določeno število vozičkov, potem pa gremo lahko v barake. Omenim naj še, da smo delali vse nedelje, razen ene v mesecu, in sicer devet ur na dan, od 6 - 3 popoldan. S . tem akordnim delom smo se podvizali in dokončali že ob 12.45. Se prej so nam dovolili, da gremo lahko takoj domov, ker so zavezniška letala prejšnje dneve trosila letake, da naj se ljudje umaknejo v hribe, češ da bodo prav tisto nedeljo-uprizorili maščevalno bombardiranje.
Čudno se nam je zdelo, da dopoldne še ni bilo ničesar čuti. Po delu sem se napotil na obisk svojih delovnih tovarišev v baraki, nedaleč od rudnika. Nekateri so kvartali, jaz in moj prijatelj Deželek jo pa mahneva v gostilno pri jezeru blizu, mostu v vasi Rosenthal na vrček piva. Piva tu ni manjkalo, seveda brez alkohola. V lokalu je bilo okoli dvajset ljudi, po večini domačinov rudarjev in okoliških kmetov. Ogledala sva se po družbi. Ker sem bil rojen v Nemčiji od slovenskih staršev, in sem več let prebil na Nizozemskem in delal v družbi Štajercev popolnoma obvladam nemško štajersko narečje, knjižno nemščino pa precej dobro. Tako sva se z Deželekom pogovarjala po domače, po slovensko.
Naenkrat se pa začuje od sosednje mize: Konnen sie nicht lesen? Osuplo sva pogledala v tisto smer in zagledala moža v črnih jahalnih hlačah, črnimi škornji in rdečim pasom krog rokava in s kljukastim križem. Bil je v družbi drugega moškega, ki ie nosil v gumbnici znak nacistične stranke. Kazal je s prstom v kot nad nama, kjer je visela tablica: Hier wird nur Deutsch gesprochen. Take tablice so visele tudi po trgovinah. (Tu se govori samo nemški.)
V podobnih trenutkih se me polasti sveta jeza in nenadoma se čutim močnejšega od vseh. Večkrat sem že bil v zaporu pod fašisti samo zato, ker sem jim naravnost povedal to, kar mi je bilo na srcu. Tudi ko so me na raznih uradih za časa izgnanstva spraševali po narodnosti, sem s ponosom vedno in povsod odgovarjal, da sem Slovenec. Kljub temu, da bi se bil lahko poslužil nemškega jezika, tako kot se danes italijanskega, se vse v meni upira, da bi to storil.
Ko so vsi krog mene s strahom čakali, kaj se bo zgodilo, sem vstal in odgovoril, da znam brati. Toda, kdo mi more prepovedati, da s svojim sorojakom govorim v svojem materinem jeziku?
Nacist je za trenutek umoknil, prebledel od jeze, se udaril na prsi in zavpil: Wir! (mi). V istem gnevu sem tudi jaz zakričal: Das war einmal Jedes Kirjcf weiss, dass Deutschland den Krieg ver-spielt hat. (To je bilo nekoč. Vsak otrok ve ,da je Nemčija vojno zaigrala).
Nato se požene proti nama, starejši njegov tovariš ga miri, preplašeni domačini pa zapuščajo lokal. V tistem trenutku zatulijo rudniške sirene. Bliskovito smo se razpršili na vse vetrove. Ko sva s prijateljem dospela do kope sena, naju je že dosegel prvi val bomb.
Ko je nato vojna končala, sem sprva mislil, da sem kot oni menh, ki je v gozdu zašel in poslušal rajske melodije. Ko se je pa vrnil domov, ni nikogar več spoznal, kajti preteklo je bilo toliko časa. Na Koroško so prišli titovci in čez noč je bilo slišati vse povsod slovensko govorico. Tudi vsi oni domačini v tisti gostilni so znali slovenski, saj se jih je mnogo doselilo iz Spodnje Štajerske. Ko sem odhajal s postaje Koflach domov, mi je eden od one družbe v gostilni dejal: »Pogumni pa ste res bili tisto nedeljo, ko ste tako nastopili v obrambo slovenskega jezika, saj vas bi bili lahko ustrelili. Zver najhuje brca in grize v smrtnem boju,«
Odgovoril sem mu: »Ako bi bili vsi z nama tako nastopili, ker ste Slovenci, kot pravite, bi si nacist ne upal niti odpreti ust.«
Naj bi se res, kot piše Svobodna tribuna, malodušja otresli vsi zamejski Slovenci - pa naj prebivamo kjerkoli že. Da bi se vsi strnili v eno zavedno prepričanje. Saj gre za nas same in za naše potomstvo. Kakor kliče sv. oče, naj se ljudstvo povrne na pot Kristusa, tako mora oživeti tudi v nas zavest, da je le v edinosti moč. Prvo bodimo Slovenci in potem šele vse drugo.	Tomaž C., rudar
Našim naročnikom
V prejšnji številki »Demokracije« smo priložili poštne položnice za plačilo naročnine že izpolnjene vsem našim naročnikom, ki so v zastanku s plačilom.
Tokrat jih ponovno opozarjamo in prosimo naj nam čimprej nakažejo zaostalo naročnino.
PODPIRAJTE SDD
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarno Adria. d. d. v Trstu
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30,—
Naročnina: mes' ' L 50.— — letno L 600 — a inozemstvo: mesečno L 90,— — io,t,no L 1000.— Poštni čekovni račun: T<rst st. 11-7228 ,