-308 Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. Izvršljivost italijanskih sodb v JugO' slaviji. Boris Furlan. I. Službene novine od 24. febr. 1931.^ so objavile sporazum o izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih stvareh, ki sta ga sklenili Italija in Jugoslavija v Rimu dne 6. aprila 1922. Z izmenjavo ratifikacij dne 6. februarja 1931^ je sporazum stopil tudi mednarodnopravno v veljavo, dočim je za naš notranji pravni red postal obvezen od dne, ko je bil objavljen v Službenih novinah, to je od 24. februarja 1931. V Italiji pa je sporazum veljal že dolgo pred njegovo mednarodnopravno obveznostjo in preden je bil uzakonjen pri nas, to je od odloka 13. decembra 1923.,^ ki mu je podelil izvršno moč. Italijanska sodišča so ga tudi uporabljala pri izvrševanju jugoslovanskih sodb. Kolikor ie meni znano, se to ni zgodilo samo takrat, ko je prizivno sodišče v Benetkah bilo mnenja, da je sporazum neobvezen navzlic temu, da je uzakonjen, ker je po čl. 8. njegova veljavnost odvisna od izmenjave ratifikacijskih listin. Rimska kasacija se pa ni ozirala na prigovor neobveznosti zaradi pomanjkanja inter-nacijonalne veljavnosti (neizmenjava ratifikacijskih listin) in je s tem potrdila prakso drugih sodišč, ki so izvajala =0 §§ 51. (odst. 11, 361. odst IiL, 376. k. p. iPriim. §§ 530. avstr. k. z. in 410. avstr. k. p. r. 1 Br. 42/XiI/63; Službeni list štev. 134/2B. ^ iPripomlba na koncu § 2. isporazuma. 3 St. 3183, Gszz. Uff. odi 22. febr. 1924. st. 45 (Lex 1924, str, 42«, Izvršljivost italijarvsJcih soidib v Jugoslaviji. 309- * »Sudske prcs.uide po gradjanslao-j ili trgovaSkoj stvari... imače na^ zemlijiištu druge istu sniagu, kao da so izrečene od zemailjskih sadova. — Ml e d ji lu t i m iste preisude n e č e se moči izvršiti, niti če i m a t i d e j s t iv a, o d n o s n o h i p o it e k e, dokle god zemaljiski nadležni sud, gde bi se one imale izviršiti, ne oglasi ih za izvršne...« (Podčrtal jaz.) PrJm. Krek im Skerlj, Die oester.r. Zivilprozessgesetze im Konig-reicb der Serben, Kroateoi und Slovvenen, 1928, 93 iin nasiL " Lapaijne, Mednarodno in medpokrajinisko zasebno pravo, 1929, 337. obveznost sporazuma iz dejstva, da je uzakonjen. V slovstvu so bila mnenja deljena. Ena struja je zagovarjala obveznost sporazuma, ker mu je italijanski zakonodajec podelil izvršno moč, s čimer je bilo vprašanje rešeno za sodišča, ki nimajo pravice raziskovati, ali je zakon utemeljen; druga struja pa se je sklicevala vprav na določbo čl. 8. in je iz nje izvajala, da podreja zakon sam svojo veljavnost izmenjavi ratifikacijskih listin in da torej ni uporaben prav zato, ker ni izpolnjen ta pogoj. Ta vprašanja pa so rešena, ko je sporazum uzakonjen, ratifikacije pa izmenjane. Vse-kako pa je zanimivo, da je ena država sporazum enostransko uporabljajo dolgo, preden je stopil internacijonalno v veljavo in dobil obvezno moč v drugi državi. II. Kakor že stara pravnopomočna konvencija med Srbijo in Italijo od 28. oktobra (9. novembra) 1879.^ razlikuje tudi ta dogovor med pravno močjo in izvršljivostjo. Dogovor popolnjuje na ta način pomanjkljivost drugih sličnih konvencij, ki molče prehajajo preko vprašanja, ali se mora upoštevati res judicata" tuje države. Sporazum izrecno loči pravno moč sodbe od njene izvršljivosti in govori v čl. 1. o pogojih, pod katerimi ima sodba na drugem pravnem območju učinke sojene stvari, v čl. 2. pa o postopanju za podelitev izvršljivosti. Sicer so zahtevani za izvršljivost isti pogoji kakor za pravno moč, vendar gre za dve različni stvari, ki ju je treba strogo ločiti. Za priznanje izvršljivosti je tudi potrebno posebno delibacijsko postopanje (čl. 2.), ki odpade za ugotovitev pravne moči (čl. 1.). Naša sodišča morajo torej upoštevati pravno moč italijanske sodbe in uradno ugotoviti pogoje čl. 1., ne da bi bilo treba izpolniti one oblike, ki so po našem izvršilnem redu potrebne za priznanje izvršljivosti. To razlikovanje je posebno važno tedaj, ko italijanska sodba vzlic pravni moči pri nas ni izvršljiva (Glej spodaj pod V. A.). Če so dani formalni pogoji čl. 1., bo sodba imela pri nas vse učinke pravnomočno sojene stvari in stranke se 310 Izvršljivost iitalijanskih sodb v iugoslaviji. bodo mogle nanjo sklicevati. Vendar se bo morebitni izvršilni predlog moral zavrniti. Zanimivo je nadalje, da so po italijanskem pravu pogoji za pravno moč strožji kakor po našem. Po čl. 1351. codice civile*' je namreč potrebna istost zahtevka in vlog, v katerih stranki nastopata kot tožitelj in toženec. Prigovor pravnomočno sojene stvari torej ni podan, ako gre v novi pravdi za isti spor med istima strankama, ki pa ne nastopata v enaki vlogi. Naša sodišča bodo seveda presodila učinke pravne moči italijanske sodbe po našem civilnopravdnem redu, ki ne zahteva, da so vloge istovetne.' Prav to velja za tekočo pravdo, na katero se je ozirati tedaj, kadar bi bila upoštevna res judicata tuje države.* Ker velja naša pravnomočna sodba v italijanskem pravnem področju in obratno brez vsakega priznanja ali deli-bacije, ima v primerih čl. 1. sodba v območju tuje države isto veljavo kakor v našem. Za učinke pravne moči in tekoče pravde tvorita torej Jugoslavija in Italija eno pravno področje. ni. Ker se za priznanje pravne moči ne zahteva nobeno posebno postopanje, ne prinaša dogovor v tem pogledu nobene bistvene spremembe v naših civilnopravdnih zakonih. Drugače pa je s priznanjem izvršljivosti italijanskih sodb. Spremembe, ki segajo precej globoko v naše izvršilne predpise, moremo razvrstiti okoli dveh vprašanj. Prvič je treba ugotoviti, ali ne zahteva priznanje izvršljivosti posebnega postopanja, ki pri nacijonalnih izvršilnih naslovih odpade (IV). V drugo pa je treba raziskati obseg, v katerem so po dogovoru italijanske sodbe pri nas izvršljive, ker je mogoče, da se ta ne krije z obsegom, v katerem so naše sodbe izvršljive po izvršilnem redu (V). Pri tem je zopet treba raziskati, ali se te omejitve tičejo predmetov, na katere je moči voditi izvršbo (premičnine, nepremičnine, dejanja) (V. A.) ali pa izvršilnih sredstev (n. pr. prisilna uprava, osebna rubež itd.) (V. B.). IV. Pred dogovorom so italijanske sodbe pri nas izvrševali po §§ 79 in nasl. i. r., ne da bi bili prej zaslišali strank, zlasti zavezanca. Zborno sodišče prve stopnje, v katerem ^ Po framicoislkoin vizorcai olbravnaiva v Italiji pogoje in učinke pravme rniioči državljanski zakonik in ne kakor pri nas civilnoipravdini r;d. 'Neumann, Kommentar zu den Zivilprozessigesetzen, 1938, II, 1169. ^ L a ip a j n e, 1. c, 237. Za problemi prejiudiciailnositi inoizemskih kazenskih sodb glej Sajoivic, Vtpliv kazejiskega postopanja na civilno pmvdo, Silov, Pravnik, 1931, 80. Izvršljivost italijansikih sodb v Jugoslaviji. 311 je imel zavezanec občno podsodnost, je na osnovi izvršilnega predloga raziskovalo samo obstoj formalnih pogojev §§ 80 in 81 i. r., dovolilo izvršbo in poslalo spise pristojnemu sodišču, da opravi izvršbo. Ta praksa se je nadaljevala menda tudi potem, ko je dogovor pri nas že stopil v veljavo, vendar jo bo treba vsaj odslej spremeniti. Za ugotovitev obličnih pogojev izvršljivosti naštetih v čl. 1. predpisuje čl. 2. dogovora namreč izrecno delibacijsko postopanje. Ta ugotovitev je zgolj oblična, ker se vrši brez meritorne preizkušnje stvari same. Poleg predpisa, n a j se sodbe delibirajo, pa dogovor ne določa, kako naj se to vrši, marveč kratkomalo odreja delibacijsko postopanje in pravi, naj se vrši po predpisih države, v kateri se sodba izvrši (čl. 4.). Za italijanski civilnopravdni sistem je ta določba povsem razumljiva, ker vsebuje italijanski kodeks civilne procedure nadrobne predpise delibacijskega postopanja (čl. 941. in nasl.). To je v bistvu pravdni spor, ki ga uvede zahtevajoči upnik s tem, da vloži tožbo. V njej na kratko opiše okolnosti, ki so dovedle do sodbe v tujini in v tožbe-nem zahtevku predlaga, da se tuji sodbi prizna izvršljivost v Italiji. Krajevna pristojnost delibacijskega sodišča se ravna po kraju, kjer naj se sodba izvrši, stvarna pa po izvršilnem naslovu: za delibacijo tujih sodb je pristojno prizivno sodišče, za druge izvršilne naslove (n. pr. sodne poravnave, javne listine itd.) pa zborno sodišče prve stopnje. Po vročitvi tožbe se vrši sporna razprava, in po morebitnem dokaznem postopanju se z novo sodbo prizna ali odreče tujemu naslovu izvršljivost. Šele po pravnomočnosti take nove in ugodne italijanske sodbe so tuji naslovi v Italiji izvršljivi. Uporaba čl. 4. dogovora ni torej v italijanskem pravnem področju za interpretacijo noben problem. Drugače pa v območju našega izvršilnega reda, ki delibacijskega postopanja niti ne omenja, kaj šele da bi ga uravnaval. Kakor znano je naš izvršilni red in prav tako novi zakon o izvršbi in zavarovanju' opustil delibacijsko postopanje, ki ne ustreza modernim pravdnim načelom in samo po nepotrebnem povečuje izvršilne stroške. Ker pa pravi dogovor izrecno, naj se formalni pogoji izvršljivosti ugotavljajo z delibacijskim postopanjem, in ker prepušča nacijonalnim zakonodajam samo oblike tega postopanja, je treba pač raziskovati, s katerimi sedanjimi predpisi (ker novih pravdnih oblik sodstvo ne more ustvarjati) je moči predpis čl. 2. izpolniti in ustreči namenu zakonodaj ca. Bistvo delibacijskega postopanja je v tem, da se izvršba dovoli ne • V naslednjem citiran z. i. z. 312 Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. samo na podlagi listin, ki jih predloži zahtevajoči upnik in ki že na prvi pogled izkazujejo verodostojnost zahtevka, marveč šele p o spornem postopanju med zahtevaj očim upnikom in zavezancem. Skratka, zavezancu je treba dati priliko, da more uveljaviti svoje prigovore in da jih sodišče presodi, še preden odloči o izvršljivosti tuje sodbe. Ker veljajo določbe i. r. samo, kolikor jih ne izpreminjajo mednarodni dogovori (§ 84. i. r. in § 10. z. i. z.), moramo torej po izrecni določbi čl. 2. italijanske sodbe pri nas delibirati, to se pravi, da je treba zavezanca zaslišati, preden se izvršba dovoli. Nasprotno mnenje bi vedlo do praktično in pravno povsem nevzdržnih posledic. Po čl. 3. se more proti izvršilnemu dovolilu pritožiti samo zavezanec, ki je bil pred italijanskim sodiščem kontumaciran in ki mu je bil hkrati poziv za pristop k delibaciji nepravilno vročen. Ako nista dana oba ta dva pogoja, zamuda in nepravilno vabilo, dogovor sploh ne dopušča pravnih sredstev proti dovoljeni izvršbi. Ce torej zavezanec ni zaslišan pred dovolitvijo, nima p o njej sploh nobenega pravnega sredstva (razen v posebnem položaju čl. 3.). Ta zaključek bi bil naravnost nesmiseln, ker bi vzel zavezancu celo ona pravna sredstva, ki jih ima proti izvršilnemu dovolilu na osnovi jugoslovanske sodbe. Da ne more imeti tuj izvršilni naslov take prednosti pred nacijonalnim, je jasno in ne zahteva nadaljnjega pojasnjevanja. Tako postopanje bi seveda nasprotovalo ne samo najbolj osnovnim pravdnim načelom, marveč tudi določbam izvršilnega reda (§ 65. i. r.; § 57. z. i. z.), ki priznava proti izvršilnemu dovolilu na osnovi tuje sodbe pravna leka oporeka in rekurza. To kaže jasno, da je treba sporno postopanje § 83. i. r. (§ 9. z. i. z.), ki se običajno vrši po dovolitvi, časovno premakniti pred dovolitev. Poleg tega govori čl. 3. v slovenskem prevodu o »pozivu« na delibacijsko postopanje, kar ne ustreza povsem ne italijanskemu ne francoskemu izvirniku.^" »Citazione« pomeni tožbo, ker se po italijanskem in francoskem postopku tožba vroči nasprotniku na odredbo tožnika samega s posredovanjem posebnih pomožnih organov (ufficiali giudiziari. huissiers). Sodišče nima z vročitvijo tožbe nobenega posla, marveč določi dan razprave tožnik sam in šele po vročitvi obvesti tožnik sodišče, da je nasprotnika pozval pred sodišče na določen dan, in da pravdo vpisati v poseben vpisnik. Pravdni spisi pa seveda ostanejo pri strankah, dokler jih ne pred- Dogovor je sestavljen v francoskem in italijanskem izvirniku. Obe besedili imata enako veljavo. Izvršljivost italijanskih sodb v Jugoslaviji. 313 lože sodišču v razsojo. »Citazione« je torej čin, s katerim se uveljavi zahtevek pred sodiščem, ne pa navaden poziv." Izrazu »citazione« ustreza v francoski terminologiji beseda »assignation«, ne pa »citation«, kakor je navedeno napačno v francoskem besedilu. »Citation« je poseben izraz za pozivnico v kazenskem postopanju ali pred mirovnim sodnikom (juge de paix). Vsekako pa se vidi tudi iz srbskega in slovenskega prevoda, da je treba zavezanca pred odločitvijo o izvršljivosti na kak način »pozvati«, ga o nameravani izvršbi obvestiti. Tudi praktično bi bile posledice nevzdržne, ako bi drugače postopali. Recimo, da sta bili izdani v isti stvari med istimi strankami dve nasprotujoči si sodbi, italijanska in jugoslovanska. Italijansko sodbo bi bilo moči v Jugoslaviji brez nadaljnjega izvršiti, ker bi zavezanec zvedel za izvršbo šele takrat, ko bi bila opravljena in bi proti izvršilnemu dovolilu ne imel nobenega pravnega sredstva (izvzemši pritožbo po čl. 3.). Jugoslovanske sodbe pa v Italiji ne bi bilo mogoče izvršiti, ker bi zavezanec v delibacij-skem postopanju mogel uspešno uveljavljati prigovor iz čl. 1. štev. 4., od katerega bi bil zavezanec v Jugoslaviji pod istimi pogoji izključen. Omejitev pravnih sredstev po čl. 3. proti priznanju izvršljivosti ima torej za pogoj delibacijo tujega naslova v spornem postopanju, preden dovolimo izvršbo. Tudi sicer ni povoda, da bi pri nas hiteli z dovolitvijo izvršbe, preden bi obvestili dolžnika, ker je vzlic oblični vzajemnosti zavezancev položaj po italijanskem pravnem redu mnogo bolj ugoden kakor po našem. Treba je namreč upoštevati, da je v Italiji zavezanec obveščen o nameravani izvršbi že v delibacijskem postopanju, v katerem mu je vročena tožba na priznanje izvršljivosti jugoslovanskega naslova. Preden pride do delibacijske sodbe, preteče par Avstrijska terminologija je prevajala tožbo s »petizione«, ki pa jo iitajijamsko izrazoslovje raibi samo za »petitio hereditatis« (petizione d' eredita, čl. 44. God. civile) in za »ipeticijo« (Petition; Petitionisrecht — diritto di petizione). Poleg tega se uporablja za označibo lastninsike pravde (giudizio petitorio). Beseda petizione je italijansikim pravnikom povsem nerazumljiva v smislu tožbe, za katero velja splošna označba »azione« (;n. pr. Feststellungsklage = azione di accertaimento; Kilage-recht = diritto di azione); »azione« je sredstvo, ki ga daje zakon, za uvel javljam je piravice, »citazione« je čin, s katerim se to sredstvo konkretno uveljavi na sodišču. V kazenskem postopku se rabi citazione tudi za označbo skrajšanega (citazione diTetta) ali sumaričnega postopanja (citazione direttisisima) in za obtožnico s pozivom na razpravo (citazione penale). 30 314 Izvršljivost italijansikih sodb v Jugoslaviji. mesecev, v katerih ima dolžnik vse možnosti, ki jih je hotel naš izvršilni red preprečiti s tem, da se prične izvršba takoj in da je odpravil delibacijsko postopanje. Pa celo po ugodni delibacijski sodbi se izvršba ne opravi takoj, ker je treba še poseben poziv na zavezanca.^"^ V tem pozivu opominja upnik dolžnika, naj plača dolžno vsoto v določenem roku, da ne bo izvršbe. Ta rok je 5 dni pri izvršbi na premičnine in 30 dni pri izvršbi na nepremičnine. Upnik mora seveda v pozivu navesti, kateri način izvršbe namerava uporabiti in šele po preteku navedenega roka je moči izvršbo opraviti. Dolžnik izve torej dvakrat, da mu preti izvršba, prvič v delibacijskem in drugič v izvršilnem postopanju, obakrat, preden se izvršba opravi. Zaradi tega je pravni položaj zavezanca v Jugoslaviji nasproti italijanskemu izvršilnemu naslovu bolj neugoden, ker odpade pri nas posebno pravdno postopanje in se delibacija vrši v okviru izvršilnega postopanja samega. Čeprav torej ni dvomiti, da je treba zavezancu pred dovolitvijo izvršbe omogočiti prigovore proti priznanju izvršljivosti, ostane odprto vprašanje pravne oblike, v kateri naj se to vrši. Po našem mnenju je tu upošteven edinole § 56. i. r. (§ 52. z. i. z.), po katerem bi moralo sodišče vabiti stranke na narok za zaslišanje, preden sklepa o izvršljivosti italijanske sodbe. Umestno bi bilo priložiti vabilu prepis izvršilnega predloga, namestu da bi bila v vabilu samem na kratko označena njegova vsebina. Vročitev bi bilo treba nadalje izvršiti po predpisih za vročevanje tožb, ker gre za uvedbo postopanja, ki ob oporeku po § 83. i. r. (§ 9. z. i. z.) konča s sodbo. Ako sodišče prizna izvršljivost ob oporeku s sodbo, sicer pa s sklepom, je italijanski naslov takoj izvršljiv, ne da bi zavezanec imel proti temu drug lek razen po čl. 3. (to je zamudna sodba italijanskega sodišča in nepravilna vročitev pozivnice za pristop k delibacijskemu postopanju). Ker se delibacija vrši pred dovolitvijo izvršbe, odpade seveda možnost, uveljaviti z rekurzom prigovore po čl. 1. Zavezanec ima v to svrho samo oporek. Italijanski izvirnik čl. 3. govori tudi samo o »opposizione« (francoski o »opposition«), kar ustreza našemu oporeku, ne pa »pritožbi«, kakor pravi slovenski prevod v Službenem listu. Druge prigovore pa more zavezanec po mojem mnenju uveljaviti z rekurzom, ker bi ne imelo smisla, omejevati ga bolj kakor zahtevajo izrecne določbe dogovora. V tem pogledu Takoztvanii »precettc«. Poziv odpade samo pri sodbah, ki se glasijo na iziročitev določene premičnine ali nepremičnine in ki same postavljajo paricijski rok. Izvršljivo&t italijanskih sodb v Jugoslaviji. 315 veljajo pač splošni predpisi izvršilnega reda, odnosno novega zakona o izvršbi in zavarovanju. Tako bo n. pr. zavezanec, ki vzlic vabilu ni napravil upora pred dovolitvijo izvršbe, mogel uspešno ugovarjati z rekurzom, da italijanska sodba pri nas ni izvršljiva, ker zahteva drugačen način izvršbe, kakor je določen v čl. 2. dogovora (premičnine, nepremičnine itd., glej spodaj pod V. B.). Zahtevajoči upnik pa seveda lahko vloži priziv in revizijo, če je izvršljivost odklonjena. Glavne spremembe v našem izvršilnem redu in prav tako v novem zakonu o izvršbi in zavarovanju so torej zaradi dogovora (§ 84. i. r.) te-le: pogoji §§ 80 in 81 i. r. za dovolitev izvršbe so nadomeščeni po čl. 1. dogovora." V veljavi ostane § 82. i. r. (§ 8. z. i. z.) glede krajevne in stvarne pristojnosti, deloma spremenjen pa je § 83. i. r. (§ 9. z. i. z.) in § 79. i. r. (§ 3. z. i. z.V o katerem govori naslednji odstavek. V. Drugo vprašanje se tiče obsega, v katerem so italijanske sodbe pri nas izvršljive (A), odnosno prisilnih sredstev, ki jih mora pravni red staviti tuji sodbi na uporabo (B). A) Čl. 2. sporazuma omejuje namreč izvršbo izrecno na premičnine," na nepremičnine in na vpise v javne registre. Pod registri so pač mišljeni n. pr. ladijski registri, nadalje v Italiji registri, ki jih vodi hranitelj hipotek,*" pri nas zemljiške knjige itd. Obseg izvršljivosti italijanske sodbe se torej ne krije z obsegom, v katerem je po našem izvršilnem redu in po novem izvršilnem zakonu izvršba mogoča. Izključena je predvsem izvršba na dejanja ali ad praestandum factum po §§ 353 in nasl. i. r. Večina teh (pogojcv je približno enaka v našem izvršnem, redu, v novem zakoniu o izvršbi in zavarovainjiu in v doigovoru.: čl. 1/1 — § 80/1 i. r. — § 4/1 z. i. 2.; čl. 1/2 — 80/3 i. r. — § 4/3 z. j. z.; 51. 1/3 — § 80/2 in 81/1 i. r. — § 4/2 in § 5/1 z. i. z.; al. 1/5 - § 81/2 in 4 i. r. — § 5/2 in 4 z. i. z.; na novo fonmoiliirana je samo točka 4. 511 1. ^* Kajkor apo