Valeta - Polhov Gradec 1984
Zek> lepo je, da smo povabljeni tudi starši na to končno veselje, saj spremljamo naie šolarje skozi 8 lel in je prav, da smo tudi ob siovesu znven.
Kako hitro mine osemletka. Se živo mi je pred očmi, ko sem hčerko vodila prvič v našo podružnično šolo. Njena ročica je bila vsa drobna in nebogljena v moji. Sedaj pa me je že prerasla, samozavestno me pogleda in čvrsto stisne roko, ki ji čestitam za uspešno spričevalo. Eno obdobje je za vselej zaključeno, sedaj pa smelo naprej v bodočnost -. v življenje. Ne se zapirati vase, ne graditi vsak svoj socializem. Predvsem graditi skupnost in to v najboljšem pomenu besede, jim je polagal še zadnjič na srce. Ivan Polajnar - ravnalelj polhograjske šole.
Vedno mi je hudo, ko jih vidim odhajati. Tako smo bili ujeti v en glas, v eno srce, pravi Nadja Založnik, dolgo letna učiteljica petja. Tudi to je treba povedati, da je bil njen razred najboljši po uspehu in pridnosti skozi vse štiri leta.        '
Osebno sem prepričana, da ima za tovrstne uspehe . zaslugo predvsem Ijubezen do glasbe in petja. Saj že star pregovor pravi, da kdor poje, slabo ne misli. In ko lakole pogledujem k sosednji mizi po lovarišici »Lili« čutim vse to na njenem mladostnem obrazu. Že leta in leta se razdaja, pa se vendar ne razda. Prešine me pomise na
čudovito pesem Neže Maurerjeve, ko se vprašuje: Kaj nise lega vsega razdala, namreč rož, knjig skratka vsega kar je lepega na tem sveiu.
Povabili so ludi plesnega udtela, ki je pozimi našo mladež učil prve skrivnosti plesa. Najprej so nam učenci sramežljivo pokazali kaj znajo. Potem smo se pa še mi z njimi zavrteli, starši in učitelji. Kar prehitro je bila ura 11., ko se je tov. ravnatelj pokazal na malo vzvišenem mestu: Rekel je, da mu je hudo, ko mora zaključiti vsesplošno veselje, toda tak je bil predhodni dogovor. Tudi vam svctujem, da se jih držite, jim je še zadnjič polagal na srce.
Učenci A in B razreda pa tudi niso bili od muh. za vsakega so pripravili kratek a duhovit verz Pa še rimalo se je, pa šopek in majhno spominsko darilo.
Najbolj me je ganilo, kako so se li mladi fantje in dekleta - še pred kratkim dečki in deklice z roza nageljni na prsih prijeli čez rame in v ritmu sodobne disco glasbe poskakovali, da je teklo od nosu in las. Pa rečem tov. Polajnarju: poglejte koiiko mladosti na kupu, koliko življenja in sreče. Kje pa bo, če ne tukaj in prav danes -reče. Pa še res je.
IVANKA KAVČIČ