PROLETAREC
H;__Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze
ŠT. (NO.) 607.__CHICAGO, ILL., dne 1. maja (May 1) 1919.	LETO (VOL.) XIV.
Upravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone, Lawndale 2407
PRAZNIK DELAVSTVA.
Prav trideset let je minilo, odkar je socialistična internacionala na svojem spomina vrednem kongresu v Parizu ustanovila prvi majnik kot svetovni praznik delavstva. In vseh teh trideset let je zavedno delavstvo po najrazličnejših krajih sveta praznovalo ta dan; od leta do leta so se množile trume, ki so prvega maja zapuščale tovarne in jame ter pod vihraj očimi banderi manifestirale solidarnost zdrami j enega saciali-stičnega proletariata.
A kako je danes, ko se ponavlja prvi maj po treh desetletjih, bolj bogatih svetovno po-mambnih dogodkov kakor c^lo stoletje? Kako je danes, ko je več kot štiri letna vojna povzročila večje prevrate kakor propad rimskega cesarstva, selitev narodov in vse križarske vojne skupaj? Kaj pomeni danes prvi maj in kako je z vsem, čemur je bilo njegovo praznovanje namenjeno?
Prvi maj je bil praznik Internacionale. Od vseh strani se oglašajo v teh dneh krokarji in hripavi glasovi hrešče, da ni Internacionale več. Mrtva je in pokopana — pravijo — in nikdar več ne doživi vstajenja. Bila je hiša iz kart in sesula se je ko je zavel prvi močnejši veter.
Zloveščim pevcem se pa pridružujejo nekdanji navdušeni preroki Internacionale in pritrjujejo, da je umrla in da ni Lazarjevega čudeža zanjo.
Poskušajmo pomiriti svoje strasti in poglejmo mirno, kaj se godi. Vojna, ki se ni usmilila mogočnih cesarstev, ki je izkopala deset miljonov svežih grobov, ki je stare, ponosne prestole povalila v prah in posegla s svojo ne-usmilejno roko v vse razmere človeštva, se je z enako brezobzirnostjo doteknila tudi Internacionale in velike razpoke so nastale v njej.
Ali pa je res mrtva in na njenem grobu skala, ki je ne odvali noben angelj? Ali je zveza delavstva vseh narodov pregnana v kraljestvo sanj, kjer ni resničnega življenja?
K vragu s krokarji, pa nov pogun v srca! Z neba ni izginilo solnce in če leži danes megla po dolinah, ne pomeni to, da ne bo nikdar več jasnega dneva. Internacionala, ki preživlja krizo z vsem svetom vred, ni tako slabotna bilka, da bi jo zlomil vsak veter ali pa da ne bi pognala vsaj iz korenin, če ji je že prehud vihar polomil veje.
Internacionala je bolna. Nesmiselno bi bilo tajiti nedvomno resnico. Toda vsi, ki ji pojo po-smrtnico, se bodo osmešili ,ker vstane močna in čila z bolniške postelje, preden bo njih neumna pesem končana. Internacionala ne more umreti, kakor ne more izginiti življenje z zemeljskega planeta, dokler so pogoji za življenje na njem.
Vsi mrkogledi opazujejo, kako se socialistične vrste krušijo in cepijo. Isto kakor da so jih bogovi udarili s slepoto, prezirajo nasprotno, mnogo važnejšo resnico, da je vojna s svojimi učinki in s svojimi temeljitimi nauki po vsem svetu pomnožila sacialistične bataljone in razorala ledino za socializem celo v deželah, kjer bi bila v normalnih časih njiva še za nedo-gledno dobo ostala nerodovitna. V državah, ki so bile do vojne po vsem svetu znane kot trdnjava nazadnjaštva, se vrše do temelja segajoči preobrati; delavske skupine, katerih mišljenje se je gibalo le v krogu najtesnejšega, kratkovidnega egoizma, imajo revolucijo v glavah; socialna vprašanja so na dnevnem redu, kakor še nikdar ne in strastne debate o taktiki, o metodah, o načinu organizacije in o bojevnih sredstvih, kolikokoli so včasi srdite in celo fanatične, dokazujejo vendar, da gine stari indiferen-tizem, ki je ustvarjal najmogočnejše zapreke na poti do delavske emancipacije.
Nasprotja v socialističnih vrstah so živa: Ali to ni tako nova prikazen, kakor ~Aojo jere-mijade pesimistov. Med sicialisti je mnogo glav, in natura, ki producira povsod raznovrstnosti, tudi teh glav ni ustvarila no enem samem modelu. Preden je nastopil Marx, so bila vehemen-tna nasprotja med tistimi, ki so se bavili s socialnimi problemimi, izza njega niso izginili idejni boji in tudi v dobi, v katero verujemo, v dobi, ko bo socializem uresničen na zemeljski obli, se jih ne bo zmanjkalo.
Naj trdo vratne j ši pa so taki boji vedno v periodah, kadar prihaja kakšno gibanje iz teorije v prakso. Ko je bilo delavstvu po Evropi treba ustvariti prve uspešne organizacije in usposobiti za najnujnejše boje, so po ondotnih deželah bruhala najbesnejša nasprotja med "radikalnimi" in "zmernimi"; iz vseh teh debat in prepirov in spopadov je pa prišla izjasnitev, ki je
omogočila organizacijo in povedla delavstvo do krasnih uspehov.
Treba se je spomniti, kakšen je bil delavski položaj pred tridesetimi leti, in bilanca vseh bojev v tej razmeroma kratki dobi mora razpršiti ves črni pesimizem. Vsi, ki nam je socializem življenski nazor in ki smo prepričani, da povzroči regeneracijo človeštvo, bi najrajši videli, da bi se že letošnji prvi maj praznoval z vesoljno zmago socializma. Toda prav socializem je vedno strogo ločil željo od stvarnosti. Kakor potrebuje vsak organizem določeno dobo za svoj razvoj, se morejo tudi veliki socialni procesi izvršiti le v evoluciji, ki zahteva svoj čas. Lahko se v ugodnih razmerah pospeši, ali nobena nujna faza se ne more preskočiti.
Če vzamemo to v poštev, kakor je potrebno, moramo vendar priznati, da je bil napredek delavstva od pariškega kongresa do danes ogromen. Ko je bil prvi majnik izbran za delavski praznik, je bila najvažnejša zahteva, za katero naj bi delavstvo demonstriralo ta dan, osemur-ni delavnik. In za tiste čase je bila ta naravnost revolucionarna zahteva, kajti delovna doba v industriji, v prometu, v poljedeljstvu, v malih obrtih je bila tako dolga, da se zdi danes kar nezaslišana. Delavnik se je računal od teme do teme. Bila je še noč, ko so se delavci spravljali na delo, in bilo je zopet noč, ko so prihajali domov. V Ljubljani na primer ni nihče videl delavca po dnevu izvan delavnice. Da ni strojevodja po 72 ur prišel z lokomotive, je bilo v Avstriji nekaj vsakdanjega. Pri malih mojstrih so bile razmere še slabše ,kakor v tovarnah, in v poljedeljstvu se je živini bolje godilo kakor delavcu.
Upor delodajalcev proti osemurnemu delavniku je bil solidaren in besen. Zahtevati o-semuren delavnik je pomenilo toliko kolikor pridigati revolucijo.
Primeren temu je bil ves delavski položaj. Ne le v slovenskih deželah, ampak tudi v industrij alnejših krajih je bil goldinar nezaslišana plača. V idrijskem državnem rudniku so še pred dobrimi dvajsetimi leti plačilni listki izkazovali po 28, 22, 18, 14 goldinarjev in nekoliko koruze za ves mesec. Delavnice so bile podobne suženjskim luknjam; predpostavljeni so postopali z delavci kakor s sužnji; politično je bil delavec sploh brezpraven.
Mi smo še pri cilju. Ali izprememba delavskega položaja je velikanska, in dosegla se je le s trdim, sistematičnim bojem. Še je delavstvo iskoriščano in zatirano ,ali delavec ni več suženj, ker se je s pomočjo organizacije povzpel na višje stališče.
Delavstvo ne more biti zadovoljno, ali še veliko manje povoda ima za obup. Dosedanji uspehi so mu jamstvo, da lahko doseže se mnogo več, vse, po čemer po pravici hrepeni, če utrdi in pomnoži moč, ki si jo je doslej ustvarilo in porabi dosedanje uspehe kot sredstva za novi boj.
To pa privede proletariat prejalislej do tiste vzajemnosti, ki dobiva svoj izraz v Interna-cionali in ki je neizogiben pogoj za njegovo končno zmago. Sedanji boji označujejo dobo prehoda, dobo kipenja in vrenja, tej pa mora slediti izjasnitev. Tedaj bo stala Internacijona-la impazantno silna, sposobna, da izvrši svojo zadnjo nalogo in človeštvu se zdani majnik odrešenja in nove, srečnejše dobe.
Ko je kriza akutna.
Italijansko-jugoslovansko vprašanje je stopilo v najakutnejši štadij in je postalo kamen preizkušnje za vso mirovno konferenco, kardi-nalna točka vsega mirovnega dela. Vsi problemi so se navidezno koncentrirali okrog Reke in italijanskim diplomatom se mora priznati spretnost, s katero so pravzaprav majhno vprašanje tako napihnili, da izgleda kakor glavna stvar in noriva veliko važnejše reči na stran ter jih odteguje splošni pozornosti.
Reka je za Jugoslovane važna ,toda najvažnejša ni. Še veliko manjšo važnost ima za Italijo, če se ne trga "zanjo le zato, da bi dobila oporišče za poznejše nadaljnje prodiranje na Balkanu. Reka ni nikakršno svetovno mesto. Ničesar ni v njej tako pomembnega, da bi se smela usoda celih narodov zaradi nje postavljati na kocko. Le zaradi svojega pristanišča šteje nekaj.
S tega stališča je Italija ne potrebuje. S tega stališča sploh ne notrebuje nobenih luk na vzhodni obali Jadranskega morja, ker jih ima na lastni zemlji dovolj in ker ne bo pač nikdar mogla speljati italijanske trgovine na balkansko obrežje. Zaledje vzhodne obale ni italijansko; odtod torej ne more prihajati nikakršen italijanski eksport. Vse, kar more Italija citirati sebi v prid glede na Reko, je to, da živi tam nekoliko tisoč Italijanov; na to se pa lahko odgovarja, da živi v samem Trstu več Slovencev, kot ima Reka sploh prebivalcev.
Izgleda torej, kakor da bi bila italijanska zahteva, kar se tiče Reke, gola kaprica, zlasti če je res, da je Italiji zagotovljen Trst, Pulj in vsa istrska obal.
Za Jugoslovane je stvar ^opolnoma drugačna, posebno v slučaju, če je zadnja predpostavka resnična. Tedaj bi bila Reka še edina za Jugoslovane porabna luka, kajti pristanišča v Dalmaciji so vnrašanja daljnje bodočnosti. Ši-benik in Spljet so primerni kraji, toda nreden nastanejo tam porabne luke, bo treba vanje pometati težke miljone. Razun tega je Dalmacija vsled geografične konfiguracije težko pristopna in da se izvedejo železniške zveze z njenim zaledjem, bo treba mnogo mnoso dela in denarja.
Ali italijanska kaprica je le krinka. S svojo taktiko sta Orlando in Sonnino dosegla, da govori ves svet o Reki, nihče pa ne vprašuje, kaj je z obsežnimi čisto slovenskimi in hrvaškimi
kraji, ki jih je Italija z londonsko tajno pogodbo zahtevala. Tajnost pariške konference, ki je bila od vsega začetka njena največja nesreča, je povzročila, da ni javnost ničesar izvedela o dosedanjem mešetarstvu in šele danes prihaja na dan, da je Italiji menda že obljubljeno vse ozemlje do razvodja med Jadranskim in Črnim morjem, torej do alpskih grebenov, kar pomeni, da naj bi ji pripadla vsa Goriška, vsa Istra in še najbrže kos Kranjske povrh.
Na vse to je sedaj popolnoma pozabljeno — zaradi Reke.
Pravimo, da se more to le izvajati iz izjav, ki so prišle v javnost, ker ni od konference same nobenih jasnih poročil. Šele reško vprašanje je pokazalo, da obstaja spor. Ta je pač sam na sebi dovolj oster in nihče ne more povedati, kaj se utegne zgoditi tekom prihodnjih štiriindvajset ur. Italijanski državniki sami igrajo staro igro nebes in pekla; zdaj ropočejo s sabljo in pošiljajo armado v Reko in Dalmacijo, zdaj zopet govore o pobotanju. Pri tem pa čuti ves svet, da se vsak trenotek lahko zgodi kaj usodepol-nega, kar pokoplje pariško konferenco in ligo narodov in vse mirovno prizadevanje.
Če potegne Italija meč, bi mogla le najnaiv-nejša duša pričakovati, da ostane to lokalen konflikt. Reško vprašanje stoji danes najbolj v ospredju; toda problemov, nezadovoljnosti, sporov je polno vse ozračje, in če začne zopet pokati puška, ni ne eden izmed ponosnih gospodov diplomatov dovolj moder, da ugane, kaj nastane iz tega in kakšno bo sploh bojišče.
Toda kaj naj se zgodi? Kje je tista močna roka, ki bi mogla preprečiti katastrofo? Ministrski predsedniki in zunanji ministri si domišljajo, da lahko uravnajo vasro sveta po svoji volji. V resnici je čas neprimeren za vsak optimizem in zdi se, da je v Parizu vsa stvar že zavožena. Morda se Orlando skesa. Morda se Sonnino tragično našminka in si izposodi od D'Annunzia nekoliko njegovih puhlib zvončkajočih fraz in zadeklamira kaj elegičnega o zadnji žrtvi Italije. Morda se razpoka zamaši in zalepi. Ali kakšen trajen uspeh je v najboljšen slučaju pričakovati od tega?
Reka! Mar gre res le za Reko? Ali se more od Slovencev in Hrvatov pričakovati, da poreko "Hvala lepa," če se izrežejo celi kosi iz njihovega telesa in vržejo italijanski ekspanzivnosti v dar?
Pariška konferenca lahko premakne italijanske meje ne le do Triglava, ampak do Sotle in Kolpe. Ne vemo prav natančno, kaj poreko Jugoslovani momentano na to. Mogoče je, da zaškripljejo z zobmi, če bodo od vseh zapuščeni, in se za hip podvržejo neizogibni usodi. Toda grešil bi, kdor ne bi v tem trenotku povedal, da poseje vsaka taka na goli krivici osnovana pogodba seme največje nevarnosti za bodočnost. Kajti nikdar ne bodo Jugoslovani priznali takih aneksij; nikdar se ne bodo odrekli krajem, ki so očitno čisto jugoslovanski; nikdar ne bodo nehali stremiti po tem, da se krivica poravna.
Kdor ne misli le na današnji dan, ampak gleda v bodočnost in čuti odgovornost, je dolžan povedati to, preden bo prepozno. Če nimamo moči, da preprečimo, kar vrši večja sila, se moramo vsaj z resnim svarilom zavarovati, da nas zgodovina ne bo mogla imenovati sokrivce.
Oficielna Italija sama igra hazardno igro in igralska strast jo je popolnoma opojila. Nekoliko treznosti bi zadostovalo, da bi se njeni državniki spomnili vsaj na zgled, ki jim ga je dajala nekdanja soseda Avstrija. Vse stremljenje Italije, da dobi čiste italijanske kraje, je razumljivo in opravičeno. Vsaka aneksij a tujerodnih elementov je ne le krivična, ampak tudi nespametna. Recimo, da dobi Italija res vse tiste slovenske kraje, po katerih iztega roke in da se Jugoslovani momentano ne morejo upreti. Kakšne bodo posledice?
Italija bo imela v svojih mejah jugoslovansko iredento, kakor je Avstrija imela italijansko in še marsikakšno drugo. Če se morajo Slovenci podvreči, se podvržejo s sovraštvom. Kajti vse, po čemer so stremeli, za kar so se bojevali, je zanje uničeno. V novem položaju se to sovraštvo ne bo blažilo, ampak podžigalo in stopnjevalo. Italija bo hotela biti nacionalno enotna država. Saj neprenehoma povdarja, da se je bojevala za svojo "nacionalno združitev". Slovenci bodo podvrženi italijanskim oblastni jam, dobe italijanske urade, šole, sodnije. Njih materinski jezik Bo na lastnih tleh brez cene in vrednosti. Vse to se lahko ugane, če s e ve, kako je Italija ravnala z beneškimi Slovenci in če se pozna ošab-nost in prevzetnost italijanske birokracije.
Toda primorski Slovenci niso suženjske na-ture. V boju so utrjeni. Saj so živeli pod Avstrijo, kjer je bil večen upor hočeš ali nočeš njih trajni poklic. Ta duh se še okrepča pod italijansko vlado. In čimbolj ga bodo skušali streti, tem močnejši bo. Italija doslej iz lastne izkušnje ni vedela, kaj je nacionalni boj; s svojimi nameravanimi aneksijami se podaja na to polje in si ustvarja nov nevaren problem, kakor da nima drugih še dovolj.
Vsa pariška konferenca je v tem oziru kratkovidna. Med njene prve naloge bi bilo spadalo, da napravi nacionalnim bojem konec. Amerika nima veliko smisla za to, ampak v Evropi igra nacionalnost vlogo, katero je blazno podcenjevati. Bojev, ki izvirajo zaradi njih in so tem strastnejši in besnejši, ker izvirajo iz čustva, bi mirovna konferenca lahko rešila Evropo, če bi se potrudila, da bi ustanovila narodne države. Bojev sploh ne bi bil oknec zaradi tega; ali nacionalnost jih ne bi več kalila; narodi se ne bi mogli goljufati in zapeljavati z nacionalizmom; resnični interesi in cilji se ne bi mogli skrivati v megli. Veliko poglavje zgodovine bi bilo s tem zaključeno in tla za realno mednarodno solidarnost bi se začela pripravljati .
Konferenca ni pokazala razumevanja za ta problem. Tla nacionalnih vprašanj premika,
vprašanj pa ne rešuje. In njeno delo ne more imeti trajnosti.
Konferenca še ni zaključena. Ali zdi se, da bi se moral ponoviti binkoštni čudež, da bi diplomatje spoznali svoje usodepolne napake in se še pravočasno odvrnili od njih. Jadransko vprašanje bi jim lahko poslužilo za svarilo.
Nikakor ne ljubimo narodnih bojev. Za ogromen napredek bi smatrali njih odstranitev. Ali da se to doseže, je absolutno treba vpošte-vati psihologijo narodov; kajti narodi so taki, kakršni so in ravnajo tako, ne pa kakor si jih v fantaziji prikraja diplomacija .
O Jugoslovanih lahko govorimo, ker jih poznamo dovolj natančno. Če anektira Italija vse to, kar se zdi, da ji je obljubljeno, ne bo Italija imela miru in ne bo ga imela Evropa. Italijanska vlada bo lahko krotila Slovence ;s tem ni rečeno, da jih ukroti. Kakor Turki v Armeniji vendar ne bo mogla postopati. Ves slovenski narod je majhen, ali tudi tistih Slovencevl ki jih hoče Italija spraviti pod svojo oblast, je preveč, da bi jih bilo mogoče brez protesta vsega človeštva pobiti. Dokler bodo živi, se bodo pa upirali. Našlo se jih bo nekaj med njimi, ki se bodo zaradi koristi poitalijančili ;dolga izkušnja pa kaže, da se tudi z največjim pritiskom, ki ga je prakticirala Avstrija, ne dajo denacio-nalizirati. Bojevali se bodo, kakor bodo mogli in znali. Gledali bodo čez mejo, in Italija ve, da se to ne prepreči z nobeno papirnato prepovedjo. Razmerje med Italijo in Jugoslavijo, ki bi moralo biti v interesu obeh sosedsko in prijateljsko, bo vedno napeto. A če ne bo Jugoslavija mogla pomagati svojim nesrečnim rojakom, bodo pazili na vsak pokret, na vsak dogodek v državi ,da se okoristijo z njim.
Italija je že imela svoje socialne boje in imela jih bo še več. Imela je pomisleka vredno anarhistično gibanje — več kakor vsaka druga dežela v Evropi; celo eksportirala ga je. Tudi sedaj ima svoje boljševike. Italija ne stoji na pragu rešitve socialnega vprašanja. Dasi so njene bajke o silnih žrtvah, ki jih je baje doprina-šala zaveznikom, poetično pretirana, vendar res ni videti, da se nenadoma prikaže gospodarski raj v deželi. Gospod Orlando tarna, da izbruhne revolucija, če Italija ne dobi Reke; njegova slutnja o revoluciji menda ni povsem brez temelja, le da je najprej mogoča, ako ljudstvo ne dobi kruha. Tega pa ne prinese aneksija Slovencev.
Ampak prisilna inkorporacija okroglega pol miljona Jugoslovanov lahko razpiha revolucionarno nevarnost v Italiji do vrhunca. Kajti v svojem položaju bodo pozdravljali vsak pokret, ki bi mogel škodovati vladi, njim tuji; všeč jim bo socializem in sindikalizem, boljševizem in anarhizem, kajti vsaka revolta ali revolucija jim bo dajala nado, da se razbije država, ki jih je podjarmila. Italijanska vlada pa kmalu ne bo vedela, ali naj straži svoje anarhiste ali jugoslovanske iredentiste.
Kakor je Avstrija za vsak nemir med Jugoslovani metala odgovornost na Srbijo, bo Italija delala Jugoslavijo odgovorno za iredento med anektiranimi Jugoslovani .A kdo more pogledati v glave bodočih njenih državnikov? 2e prvi korak Italije na balkanski polotok je nevaren, ker zbuja apetit po balkanski politiki in vzpodbuja imperializem. Vsak resnejši dogodek med podvrženimi Jugoslovani lahko da pretvezo za podoben ultimatum, kakršnega je Berchtold leta 1914 poslal v Belgrad. In Evropa doživi lahko novo, še bolj krvavo tragedijo.
Mi ne moremo nič družega, kakor svariti. Moramo pa svariti, glasno svariti, ker ne želimo, da se izpremeni vsa Evropa zopet v klavnico, preden se izvrši taka ureditev, ki odpravi vsaj nacionalne boje in pripravi tla za druge, služeče kulturnemu napredku ni izvršljive brez barbarstva in krvave brutalnosti. Še ni noben pakt v Parizu zaključen; še bi se lahko popravile usodepolne napake. Če ne, naj pade odgovornost na tiste ,ki so se v uri krize branili luči. Mi imamo zavest ,da smo storili svojo dolžnost in si lahko mirne vesti umijemo roke.
Maksimalni in minimalni program.
Za ves svet je vojna prinesla novo dobo, in da se opaža največje vrvenje v socialističnih vrstah, je le dokaz, da se ne more na zemlji nič resnega izpre-meniti brez vpliva na socialne razmere. Vsakemu mislečemu socialistu je to že davno jasno. Brez tega spoznanja sploh ne more nihče biti socialist. Vsled temeljito izpremenjenih razmer je seveda socializem postavljen pred novo situacijo, vpričo katere prihaja njegovo praktično delo veliko bolj v poštev, kakor prej. Povsem naravno izvira iz tega, da so se pričeli v socialističnih taborih duhovi z doslej neznano silo treti. Enostranski ljudje ne vidijo v tem nič druzega, kakor nesrečo, ki jo pripisujejo neodločnosti, slabosti, pomanjkanju načelnosti, konservativnosti in drugim ne posebno prikupljivim lastnostim posameznih socialistov in socialističnh frakcij. Ali predvsem je vse to obsojanje in preklinjanje malo vredno, ker je naposled tudi tukaj sila razmer močnejša od volje človeka; razun tega se pa tudi ne sme prezreti, da pripravlja ta boj duhov v socialistični Internaeionali veliko razjasnitev pojmov, ki se sicer ne uveljavlja kar danes, sredi največjih viharjev in mrakov, ki pa ima ogromen pomen za bodočnost. To pa že nekaj velja, če se le zavedamo, da je socializem stvar bodočnosti in da bo išele v dobi, ki pride, imelo popolno ceno to, kar se danes poraja in pripravlja.
Pariška knfrenca v resnici kaže, kako močno je narasel pomen socialnega vprašanja in s tem pomen socializma. Da se bavi konferenca, ki je pravzaprav političnega značaja v smislu stare državniške politike z delavskimi problemi in skuša internaeionalizi-rati razne socialne določbe, je jasen dokaz, da so si ta vprašanja izsilila vpoštevanje 1am, kjer so bila
' H
doslej prezirana. Iz same ljubezni do proletariata se ne gode take reči in če bodo gotovi delavski zakoni des uveljavleni, jih nikakor ni smatrati za darilo, temveč za uspeh raznovrstnih trdih delavskih bojev, ki so poučili vladajoče kroge, da se ne pride z enostavno negacijo delavskih zahtev več naprej. Ni se pa treba motiti s tem, da gleda kapitalistični razred na vse take koncesije z drugimi rečmi kakor delavstvo. Zanj so to varnostni ventili, ki jih odpira, da bi preprečil eksplozijo kotla. "Dajmo nekaj, da ne bo treba dajati več" — taka je kapitalistična filozofija, ki vedno računa in spoznava ,da je pogo-stoma ceneje dati nekoliko kakor odrekati vse.
Kaj pomenijo take koncesije za delavstvo? Po nazorih samorevolucionarjev niso nič vredne, oziroma celo škodljive. Njih geslo je "Vse ali pa nič!" Če dobe delavci nekoliko, se bodo s tem potolažili, pa se ne bodo hoteli bojevati za več — se glasi njih nauk. Pravijo, da je beda najboljši agitator, reforme pa da zadržujejo boj za končni cilj.
Izkušnje kažejo, da je ta teorija napačna. Pač se dobe ljudje, ki postanejo zadovoljni, če se njih položaj nekoliko zboljša, pa se ne marajo več ukvarjati z bojem. Ali pravi socia'ni bojevniki se vendar ne rekrutirajo iz vrst najnižjega, najbednejčega proletariata, temveč iz krogov tistega delavstva, ki je vsaj toliko doseglo, da more nekoliko dihati, da ima časa za razmišljanje, da lahko kaj čita in presoja in se udeležuje dela v organizacijah, pri agitaciji i. t. d.
Socialne razmere se ne smejo zamenjavati z rešitvijo socialnega vprašanja in ne morejo nadomestiti socializma. Toda zametavati se ne smejo, kajti njih ve'ika važnost je v tem, da dajejo delavstvu večjo sposobnost za boj. Tlačan, ki gara po šest-naj:t ur pri najtežjem delu, nima niti časa, da bo kaj čital, zahajal na seje ali eelo opravljal kakšne funkcije v organizaciji. Telesno in duševno je preveč izmučen in navadno so mu socialni problemi pretežki, da bi se temeljiteje zanimal zanje.
Podobne učinke ima prenizka plača. Brez niate-rijalnih sredstev se ne more voditi noben boj. Če pa je pri vsakem izplačevanju delavčeva največja skrb, kako bo kupil dovolj kruha, je razumljivo, da ne vprašuje za časopise in knjige in se mu zdi vsak prispevek za organizacijo previsok. Če povrh še nima časa ,da bi zahajal na seje, se mu organizacija sploh ne zdi njegova, ampak kakor v tovarni in povsod vidi tudi tam le nekakšne gospodarje.
Vsako zboljšanje delavskega položaja z reformami izpremeni kolikor toliko te razmere in napravi delavce sposobne za boj. Popolni sužnji so slabi bojevniki. Južni črnci v Zedinjenih državah se ne bi bili sami osvobodili, ker niso imel moči za to. Moderno delavstvo se mora pa zanašat le na svojo moč in to si mora ustvariti. Pri tem ga podpira vsaka resna socialna reforma .
Strah, da postanejo delavci vsled takih reform nazadnjaški, je neutemeljen. Radikalci imajo popolnoma prav, kadar trdijo, da reforme ne rešijo socialnega vprašanja. Prav zato se pa ni treba bati, da se razširi vsled reform taka nezadovoljnost, ki bi sploh preprečila socializem. Materijalna vrednost
reform je le relativna. Plače se na primer zvišajo; toda vrednost zvišanja ni nikdar tako velika, kakor se zdi, kajti zvišajo se tudi cene življenskih potrebščin, kar se v kapitalističnem sistemu ne more uspešno preprečiti; tako "reguliranje cen" že skrbi, da ne izumre nezadovoljnost. Skrajša se delovni čas; nekaj časa pomaga to, da prihaja več ljudi do dela; toda tehnika napreduje, v tovarne pridejo boljši stroji, ki zamenjajo več delavnih moči in nova brezposelnost prinese novo nezadovoljnost. Delavec, ki se je. privadil boljšim razmeram, Čuti vsako poslabšanje veliko bolj, kakor proletarec, ki ni poznal nikdar nič druzega, kakor bedo. Njegove življenske zahteve postajajo večje. Njemu ne zadostuje, da si ohrani golo eksistenco. Če se je navadil kaj citati, ga pomanjkanje knjig bolj boli, kakor pomanjkanje kruha. Ne le življenje, ampak človeško, dostojno življenje postaja njegovo stremljenej.
American Federation of Labor daje dober zgled za to. Organizacija je bila ustanovljena na zelo konservativnih osnovah in njeni voditelji so se dosti trudili, da bi jo ohranili konservativno. Njen program sploh ni obsegal nič druzega kakor reforme. In več kakor nekoliko reform, večinoma še samo lokalnih, tudi niso dosegle njene organizacije. In vendar raste in nje — zelo proti volji konservativcev — delavska stranka, ki ima v svojem programu veliko več kakor reforme.
Delavstvo nima v resnici nobenega razloga, da bi nasprotovalo reformam ali pa opustilo boj zanje. In če prinese pariški program kaj izdatnih reform, bo to prav dobro.
Povedati pa moramo, da nismo v tem oziru prav preveliki optimisti. Natančen delavski program pariške konference še ni znan. Nekoliko časnikarskih poročil imamo, ki so toliko zanesljiva, kolikor ostale raznovrstne neuradne vesti. Nadalje še nihče ne ve, kakšno bo stališče parlamentov v posameznih državah, ki morajo ratificirati pogodbe, preden bodo veljavne. Pravzaprav še nihče ne va, kakšna bo končna usoda pariške konference sploh.
Kar se je doslej v Parizu delalo glede na delavska vprašanja, ni še nič definitivnega. Ali tudi to, kar se je provizorično sklenilo, ni nikakršna izpolnitev minimalnega socialističnega programa. Raznih zelo važnih minimalnih zahtev, n. pr. podržavljenja podjetij i. t. d. se pariška konferenca iz razumljvih razlogov niti ne dotika. Že iz tega sledi, da ne more biti delo socialistov za takozvani minimalni program končano. Pri tem je pa treba uvaževati, da ni minimalni program nič absolutnega, ampak se menja po razmerah, in kakor dosega delavstvo izpolnitev posameznih zahtev tega programa, tako se minimalni program sam ob sebi takorekoč avtomatično pomika dalje in se boljinbolj približuje maksimalnemu programu.
Tupatam vlada v teh rečeh še precej nejasnosti in zelo potrebno je, da se to odstrani. Kaj pravzaprav obsega maksimalni socialistični program ? Nič več in nič manj, kakor popolno nadomestitev kapitalističnega družabnega sistema s socialističnim. Podlaga socialističnega sistema je družabna produk-
eija in distribucija. Toda družabno življenje obsega mnogo različnih panog in vsled tega ni socializem izčrpan s samim industrijalnim vprašanjem. Socialno proizvajanje in razdeljevanje produktov ima gotov namen, ki opravičuje to zahtevo. Fundamentalno vprašanje socializma se glasi: Kako bodi organizirana človeška družba, da bodo vsi njeni člani imeli največjo možno korist od nje? Razume se, da more vsaka organizacija, ki hoče biti uresničena, računati le s tistimi sredstvi, ki so na razpolago; če ne bi poznali parnih kotlov in elektrike, ne bi mogli teh sil jemati v poštev. Ker je proizvajanje življenjskih potrebščin prvi pogoj individualnega in družabnega življenja, je vprašanje produkcije in uživanja prvi problem socializma. Ali ker stremi socializem po najvišjem blagostanju družbe, obsega njegov maksimalni program vsa tista vprašanja, ki so skupnega, družabnega značaja, pri čemer hoče posamezniku zavarovati toliko individualne svobode, kolikor je le mogoče ,da ne trpi skupnost vsled nje. Vanj spadajo torej ne le gospodarska vprašanja, ampak tudi razmerje med posameznimi deli in družbo, narodne, vzgojne, kulturne zadeve i. t. d.
Maksimalni socialistični program bo uresničen, kadar zavlada po vsem svetu socialistični sistem. Kajti šele tedaj se more vse človeštvo organizirati kot enotna družba za skupno produkcijo in distribucijo. Kako se taka družba imenuje, je zelo postranska reč. Lahko je na primer Liga narodov. Ali v nobeni posamezni državi se ne uresniči maksimalni program. Tudi če bi bilo vse, kar se dela na Ruskem, res socialistično in če bi bilo tudi res izvršeno, bi bilo ime "boljševizma" ali "maksimalizma" s strogo socialističnega stališča neutemeljeno; od kapitalističnih držav obkrožena Rusija, tudi če je doma do skrajne možnosti socialistična, mora trgovati z zunanjim svetom po kapitalističnih načelih, in to mora na vsak način reflektirati tudi na domače razmere. Posamezna država lahko uresniči manj ali več minimlnega programa, ne more pa uveljaviti fak-tičnega maksimalnega programa.
Če nočemo sami sebe varati z besedami, moramo torej reči, da je danes vsako socialistično delo mini-malistično. Ali med minimalnimi programi so razlike ki so odvisne od razmer. Če je v kakšni državi vpeljan osemurni delavnik, ga ne bo nobena pametna socialistična stranka več štela med minimalne zahteve. Po pravici lahko računamo, da bo v socialistični družbi treba dokaj manj dela; po dosegi csemurnega delavnika se bo torej socialistična organizacija primaknila maksimalnemu programu s tem, da sprejme v minimalni program novo skrajšanje delovnega časa. Tako je pa tudi z drugimi zahtevami in na ta način se bo minimalni program vedno' bolj približeval maksimalnemu. Tempo tega procesa je pa odvisen od splošnega razvoja.
Kar se tiče pariške konference, se bo še le pokazalo, koliko sadu prinese delavstvu, če bodo koncesije količkaj izdatne, se ni treba bati, da ne bi bilo kapitalističnega odpora in delavstvo bo najbrže imelo precej opravka, da si pribori faktično izvrše-
vanje tega, kar bodo morda zakoni določali. Če pa tudi ne bi bilo tega, potrebuje proletariat in pravzaprav človeška družba sploh še marsikaj, česar ni v nobenem pariškem programu. In zato se ne bo manjkalo zahtev za minimalni program.
Naglašati maksimalni program pa ni nobena nova metoda za socializem. Maksimalni program je cilj in daje vsem takozvanim minimalnim zahtevam direkcijo. Vsak minimalni program služi le dosegi popolnega socializma in mora biti tako uravnan, da nas približuje izvršitvi maksimalnega programa. Bila bi pa velika zmota, če bi mislili, da ni treba nobenih minimalnih programov in nobenega dela za minimalne zahteve več. Da je volilna pravica emi-nentno sredstvo v socialnem boju, je danes tako resnično, kakor je bilo včeraj; če delavstvo ali posamezne delavske skupine ne uživajo popolne enakopravnosti na tem polju, je naravno, da se morajo boriti za sredstvo, ki ga potrebujejo za dosego cilja. V Rusiji, o kateri pravijo, da je že vsa socialistična, nimajo šol; medtem ko se govori o samem maksima-lizmu, morajo uresničevati na tem polju postulate, ki spadajo povsod drugod v minimalni program, in povsod se bo moral nadaljevati boj za šolstvo z edino razliko ,da bo delavstvo tudi tukaj zahtevalo tem več reform, čim več jih je že izvršenih.
Minimalni program nikakor ni izgubil svoje vrednosti, le da se neprenehoma dopolnjuje, čim bolj bo delavstvo sposobno, da uresniči svoje po razmerah se množeče minimalne zahteve, tem bolj si bosta minimalni in maksimalni program prihajala nasproti, dokler ee naposled ne stopita v eno. Do maksimalnega programa je najvarnejša in najzanesljivejša pot po tirih minimalnega.
Akcija mase.
Že nekaj časa se v ameriški Socialistični stranki oglaša takozvano "Levo krilo", ki se poslužuje vseh mogočih sredstev, da bi dobilo vodstvo stranke popolnoma v svoje roke in zapeljalo vso stranko v stru-jo svojega ultraradikalizma, ki je zelo močan v besedah, a tem slabejši v dejanjih. Porodila se je ta frakcija na vzhodu; napravila si je pa postojanke tudi drugod in dela velike sitnosti tudi v samem sedežu stranke. Levo krilo je sestavilo svoj program, ki bi v svojih tendencah rad posnemal boljše,vike in spartakovce, a po duhu je zelo soroden takozvani Socialist Labor Party, s katero je Socialist Party desetletja imela najljuteiše boje. Ker je radikalizem sedaj zelo vmodi, ne da bi se pri tem mnogo vpraševalo, kaj je v resnici radikalno in kaj ni, je prav lahko mogoče, da dobi ta struja za nekaj časa premoč v stranki ali pa da jo spelje sploh do točke, kjer ne preostane nič druzega, kakor razkol — na prav podoben način, kakor nekoč v S. L. P. Da se je trez-nejši elementi v stranki le še s težavo otepajo, je popolnoma očitno; kljub temu, da takozvani radikalei sami med seboj niso edini, ampak se ljuto prepirajo in se vzajemno izključujejo iz svoje ožje organizacije.
Ne prihaja nam na misel ,da bi podtikali tem levičarjem slabe namene. Ali ljudje tudi z najboljšimi nameni lahko greše in to velja za hiperradikal-ee, katerih se je vsled dogodkov v Evropi prijela enaka bolezen kakor mnogih na drugi strani oceana.
Levo krilo ne zahteva nič manj, kakor da naj stranka zavrže vse metode, ki so doslej veljale ne le v Ameriki, ampak povsod, kjer je socializem imel solidno podlago. Z minimalnim programom ne marajo imeti opravka. To se ji zdi potrata časa. Ideja, ki jo s tem razglašajo, ni nova, ampak kakor je stara, ni nič vredna. V resnici je samo naglašanje maksimalnega programa največja potrata časa; vsak dan, ki bi se z resnim delom lahko kaj pridobilo za delavstvo, pa se to opusti deklamacijam na ljubo, je izgubljen. Kdor si ne zida gradov v oblakih, mora spoznati, da se '' vse naenkrat'' ne pridobi, kakor bi se zrele hruške tresle. Kdor pa vzame danes nekaj in jutri več, bo sčasoma imel vse.
Levičarjem ne ugaja več politična akcija. O tem bi se lahko marsikaj govorilo. Če se uganja politika tako kakor v meščanskih strankah, z edino izjemo, da se ji podloži socialističen program, je seveda malo vredna. V politiko ne spadajo le volitve. Te so pač kos političnega dela, ampak nikdar ne vsa politika. Nastopati le ob času volitev se ne pravi politično delati. Socialistični stranki je treba več političnega dela kakor doslej, ne pa manj. Treba je zlasti mnogo več politične izobrazbe, več politične organizacije; treba je trajno zasledovati vse politične dogodke, jih agitatorično izrabljati in vzgajati organizacije, da govore, kadarkoli zahteva to politični položaj.
Levo krilo pa ne misli tako. Ono prisega na tisti evangelij, ki se opira na "akcijo mase". Tudi to je postala krilata beseda in ima mnogo privlačnosti. Le socialistična ni. Ampak ultraradikalcem to ne beli glave; oni si prikrajajo socializem po svojem in zato tudi zahtevajo v svoji izjavi, da naj se odstrani dosedanja socialistična literatura.
Mi bi se popolnoma strinjali z "akcijo mase"; toda en pogoj imamo, in ta je bistven. Za socialistično akcijo je treba socialistične mase. Dokler pa masa ni socialistična, ne pomaga nič druzega, kakor delati na to, da postane socialistična. To je sicer trdo delo, ampak brez njega ne bo uspeha.
Akcija mase brez socialistične vzgoje ne pomeni nič. Tako akcijo izvajajo že kapitalistične stranke. Njih bossi priganjajo mase na volišče; s kakšnim uspehom, je znano. Mase demonstrirajo za vsakovrstne nesocialistične in protisocialistične reči, ker same niso socialistične. Kakšno socialistčno delo naj se pričakuje od takih mas ?
Seveda se socializem opira na mase. Da more zmagati, mora imeti večino ljudstva za seboj, torej maso. Ampak dokler jo imajo drugi za seboj, je nesmiselno od svoje strani zahtevati akcijo mase. Najprej je treba maso vzeti tistim, ki jo imajo; drugo vprašanje je, kako se to doseže. Načini so različni. Kapitalistični in polkapitalistični političarji so večkrat pokazali, da je to včasi razmeroma lahko. Enkrat vzamejo republikanci maso demokratom, drugič se godi narobe. Ali to ni posledica boljšega prepri-
čanja, temveč nezavednosti, ki se da zapeljati s puhlimi frazami, s praznimi obljubami, včasi s pivom in slabimi cigarami. S tako maso ne more socializem nič začeti. Njemu je treba zavedne mase in zato mora pumpati zavednost vanjo, dokler je ne napolni s trdnim prepričanjem. Kadar pa to doseže, postane akcija mase lahka reč in tedaj ni treba nobenih izumetničenih metod za dosego cilja.
Če ne bi bile volitve nič druzega vredne, vsaj približno pokažejo, kje je masa. Doslej kažejo, da je pri nasprotnikih. Zato je absurdno danes pridigati akcijo mase v intefesu socializma, tako kakor da bi se že jutri lahko izvršila. Kadar pa pride masa vsled agitacije, izobrazbe in organizacije na stran socializma, ima vso pravico izvršiti vse tiste izpre-membe, k so v njenem in splošnem družabnem interesu in o katerih jo je medtem socializem poučil. Po vseh demokratičnih načelih se ji mora manjšina tedaj podati; če se upira, igra manjšina vlogo rebela in manjšina je zopet popolnoma opravičena, da izvrši svoje zakone eventuelno s pomočjo sile. Jasno pa je ,da bo v vsakem slučaju večina tem uspešnejša, •čim večja bo, kajti čim manjša bo opozicija, tem manjši bo njen faktični odpor.
V tem smislu se je socializem vedno opiral na akcijo mase. Tako se tudi razume "diktatura pro-letariata", o kateri so pisali meroaajni socialistični pisatelji ,ki niso nikdar govoril o diktaturi manjšine, ampak so le računali z možnostjo, da se manjšina upre večini, v katerem slučaju ima večina pravico diktirati, dokler ni premagan upor.
Govoriti o akciji mase pa obenem misliti na diktaturo manjšine je protislovje samo v sebi. Take besede se glase radikalno in marsikdo jih rad posluša, ker se mu po njih zazdi, da se lahko izogne vsemu sitnemu delu izobrazbe in organizacije; ali resnično radikalno je le zavedno, smotreno, vsled tega tudi premišljeno ustvarjajoče delo. Lahko se zdi, da je ta pot daljša, v resnici pa je krajša, kajti uspehi, ki se z njo dosežejo, se lahko tudi drže in od njih se gre laihko do novih.
Mesne cene.
Kakor je nekdaj fevdalna aristokracija smatrala sebe za cvet človeškega rodu in gledala zaničljivo na vse ostalo ljudstvo, tako ima dandanes kapitalistično plemstvo druge sloje v vsakem, tudi v duševnem oziru za manj vredne in nesposobne za zdrave misli. Oporo dobiva ta nazor v neskončni potrpežljivosti ljudstva, ki zna sicer včasi glasno zagodrujati in zakleti in izreči kakšno grožnjo brez resničnega namena, pa izvoli vendar pri vsakih volitvah ljudi, ki so že neštetokrat dokazali, da so jim ljudski interesi tuji, ali pa da namenoma služijo denarnim mogotcem.
Podcenjevanje ljudskega intelekta, ki ga delavski sloji s svojim nepolitičnim ravnanjem pogostoma sami provocirajo, sega včasi tako daleč, da povedo posamezni kapitalisti včasi sami reči, ki bi jih previdno zamolčali, če bi predpostavljali pri ljudstvu kaj več mišljenja in razsojanja.
Louis L. Svvift je v Ameriki znano ime. Kadar ga človek sliši, se takoj spomni na živino in meso. Mož je predsednik velike mesarske tvrdke Swift and Co. in spada med najmogočnejše denarne veljake v tej deželi. Pred kratkim je bil kot priča zaslišavan pred kongresno trgovsko komisijo. Tam je podal nasvet, ki se prav slabo vjema z navadnimi kapitalističnimi teorijami; izrekel je namreč mnenje, da naj bi ostalo določanje cen od strani vlade za sedaj še v veljavi.
Kadar prihaja tak svet iz kapitalističnih krogov, mu je dobro posvetiti nekoliko pažnje. Da se mora za tem kaj zanimavega skrivati si je pač lahko sešteti na prste. Kapitalizem stoji trdno na individualnih pravicah in vsako vmešavanje v njegove zadeve, naj prihaja od katerekoli strani, označuje za nedopustno. Če določa vlada ceno njegovemu blagu, je s tem kršeno njegovo svobodno razpolaganje in kapitalizem je vedno energično protestiral proti vsakemu omejevanju svobodnega izkoriščanja.
Kako da prihaja nenadoma velekapitalist sam s predlogom, da naj vlada določa cene? — Kako da naj bo naenkrat dobro, kar je doslej po kapitalističnih doktrinah veljalo za zločin?
Zakonita določitev cen je imela namen vsaj nekoliko varovati konsumente oderuškega izkoriščanja in kolikor toliko se je profit s tem omejil. Seveda se tudi z maksimalnimi cenami ne napravijo čudeži, kajti blagostanje ljudstva je odvisno še od raznih drugih faktorjev, ne pa le od tržnih cen. Ali v družbi, ki je gospodarsko tako nepopolna kakor kapitalistična, daje to sredstvo konsumentom vsaj nekaj malega varstva in postavi profitarstvu gotove meje.
Bilo bi pa precej nenaravno in upiralo bi se vsem izkušnjam, če bi kapitalist naenkrat sam nastopil proti velikim profitom in zahteval zakonito Skromnost. Veliko bolj verjetno je, da ima Svviftcv predlog druge motive. Na srečo se ni treba preveč truditi, da se najdejo; gospod Swift, ki je že večkrat mislil, da prosto ljudstvo ne ve, koliko je dvakrat dva, je namreč pred kongresno komisijo tudi povedal, da so mesna skladišča prenapolnjena in da je le v hladilnicah njegove tvrdke naloženega 250 miljonov funtov prešičjega mesa.
Če misli ameriško ljudstvo kaj več, kakor mu pripisuje Louis Swift, bi iz njegove izjave lahko izvajalo zelo zanimive in važne sklepe. Že dolgo imamo v deželi mesno draginjo, ki je ostro po-segla v živilske navade ameriškega ljudstva. Včasi se je po vsem svetu nekako z občudovanjem govorilo, koliko mesa da povžije Amerikanec. Posebno na deželi po Evropi, kjer je krompir, fižol, močnik, žganci, zelje in repa najnavadnejša hrana ,pečenka pa leb ob praznikih dovoljena, se je ljudem zdelo skoraj nevcajet-no, da je kdo, če ni ravno miljonar, trikrat na dan meso. No, danes spada ta šega tudi v Ameriki že bolj med spomine in dnevi brez mesa, ne le brez govejega, bi bili tudi brez Hooverjevih naredb prišli v modo, ker so mesarski baroni s svojimi cenami poskrbeli, da se navaden človek ne preobje mesa.
Ali kaj je povzročilo to draginjo? — Razumljivo je, da gredo cene kvišku, kadar primanjkuje kakšne-
ga blaga. Pomanjkanje zmanjšuje konkurenco; če je na trgu manj blaga, kakor ga konsumenti išejo, se lahko zahteva višja cena zanj. In splošno se je mislilo, da imamo res izredno pomanjkanje, zlasti ker je morala Amerika pošiljati hrano tudi zaveznikom v Evropo.
Toda S\vift pripoveduje, da so hladilnice prenapolnjene. Draginje torej ni moglo povzročiti pomanjkanje mesa, kajti v enem tednu se na preoblože shrambe. Bilo je umetno napravljena. Ker je vsa mesna indusrija Zedinjenih držav koncentrirana v malem številu podjetniških družb, s čimer je no-iranja konkurenca praktično odpravljena, ni bilo težko zadržavati meso in regulirati prodajo tako, da ga ni prihajalo "preveč" na trg, namreč ne toliko, da bi se bile cene morale znižavati. Namesto da bi bilo ceneje šlo v kuhinje gospodinj, je ležalo v hladilnicah in se tam kupičilo. Cene so pa vsled tega ostale visoke.
Ne le z mesom, ampak tudi z drugimi živili je bilo tako. Ali prevelika grabežljivost se včasi maščuje nad profitarji samimi; sedaj, ko so vsled oderuške metode zaloge postale vendar prevelike, gre stvar polagoma tudi kapitalistom za nohte in da ne gre ves profit rakom žvižgat, se morajo zadovoljiti z manjšim in včasi iz lastnega nagiba znižati cene. Tako so na primer zadnji čas jajca in maslo postala cenejša.
Prav zanimiva je stvar z maslom. Tu so se profitarji urezali s špekulacijo. Kakor je izpovedal M. Foy pred komisijo, ga je bilo na tisoče funtov nakopičenega za izvoz v Anglijo. Ta pa je napravila križ čez račun in je odklonila blago, ker so ga tukaj še vedno računali po 62 centov funt, medtem ko ga je bilo iz Argentinije in Avstralije v enaki kvaliteti dobiti za tako ceno, da se prodaja na Angleškem sedaj kljub velikim transportnim stroškom po 45 centov funt.
V Argentiniji in Avstraliji imajo pa tudi mesa. In to bi naposled lahko prišlo ne le v Anglijo, ampak tudi v Zedinjene države. Strah pred tako možno konkurenco je napotil velemesarje, da priporočajo, naj ostane vladno določanje cen še v veljavi — vsaj toliko časa, da razprodajo svoje ogromne zaloge. Tako se je zgodilo, da je danes krepost, kar je bil več-raj zločin. Reguliranje cen, ki je bilo nekdaj "poseganje v nedotakljive pravice privatne lastnine", postaja dobro, če se z njim interesi domačih oderuhov lahko varujejo proti tuji konkurenci, in Mr. Swift pravi, da "je prav sedaj reguliranje cen najbolj potrebno, ker je sedaj kritična doba". Interesi ljudstva so velemesarjem zopet postranska stvar, njih profit pa je glavna svetinja.
Iz vsega tega pa izhaja, da je prišel čas, ko bi ; bilo treba temu igranju z ljudskimi interesi resno napraviti kraj. To se ne doseže s samim reguliranjem cen, ampak potrebna je temeljitejša remendura. Nobenega tehtnega razloga ni, da se ne bi mesna industrija nacionalizirala. Proti temu govore edino interesi neznatnega števila profitarjev; za to govore interesi ogromne ljudske mase. Nihče ne zahteva, da naj se velemesarjem njih podjetja enostavno "vza-
mejo". Ali če pravijo klavniški baroni, da nima sploh nihče razun njih pravice disponirati z njihovo lastnino, pozabljajo pri tem na svojo lastno zgodovino. Ko je bila mesarska obrt decentralizirana v neštetih malih podjetjih, so velekapitalisti, poslužujoči se svoje gospodarske premoči, brez obzira "dispo-nirali" z lastnino malih mesarjev in jih pripravili ob njih samostojno eksistenco, pa naredili iz njih enostavne prodajalce kapitalističnega blaga.
Ko so mala podjetja vsled rapidnega vzrašča-nja velikih industrij na debelo propadala, ni nihče vpraševal, kakšne bodo zanaprej eksistence bivših neodvisnih malih podjetnikov, ekspropriiranih od velekapitalistov. Tok časa in gospodarski razvoj je hotel tako. Ali tok časa in gospodarski razvoj, ki se ni ustavil pred malimi obrtniki, se tudi na pragu ve-lekapitalizma ne ustavi.
Države ne slone na peščici kapitalistov. Od višine ljudstva je odvisna tudi višina države. V tem smislu je država identična z ljudstvom. Ali dokler prepušča ljudstvo državo kapitalistom, ne more ta biti resnično ljudska, temveč ostane kapitalistična. In dokler bo ljudstvo pri vsaki priliki volilo svoje izkoriščevalce ali njih reprezentante za izdelovanje, izvrševanje in kontroliranje zakonov, bodo kapitalistični interesi imeli večjo veljavo od ljudskih.
Gospod Orlando se boji revolucije, če Italija ne dobi Reke. Če bi jo dobila, bi se morda lahko še bolj bal revolucije.
Japonci zahtevajo Kjavčas na vsak način. Zdi se. da ho med zavezniki tem več sporov, čim bližji bo dan, ko so pričakovali "trajen" mir.
Socialist mora biti vedno pogumen. Ampak še bolj potrebno je, da je socialist pameten.
Pravijo, da se v Evropi silno množi število socialističnih duhovnikov. Celo mnogo boljševikov je med njimi. To je verjetno. Kupčija je kupčija.
Da je prišlo v Ameriki do civilne vojne, ni bil kriv Lincoln. Ali prilagoditi se ji je moral, ker je bilo brez nje nemogoče odpraviti veliko zlo.
Liga narodov je zelo daleč od kakšnega popolnega ideala. Vendar je v njej nekaj, s čimer lahko soglaša vsak socialist. Sama ideja lige obsega priznanje, da je sedanja organizacija družbe nezadostna in da potrebuje širšo podlago. Dasi .zelo medla, je v njej vendar ideja Internacionale. Če dobi sedaj zasnovana liga sploh kdaj kri in meso, je pač posebno vprašajte; njenih nasprotnikov ni, kakor se zdi, nič manj, kakor njenih pristašev, in vrhu tega je usoda vse mirovne pogodbe še na vagi. Umreti pa vendar ne more ideja združitve narodov nikdar več, in čim se enkrat uresniči, se bo morala razvijati dalje, dokler ne ostane iz nje taka zveza, kakršno uči socializem.
1'''''-'1 111111 !'	IJ1" i 'uiimijim muli um iiii^^^ff t
t Tajništva j.s.z., tj
NAŠA KAMPANJA.
Začetkom aprila je slovenska sekcija Jugoslovanske socialistične zveze odprla kampanjo za pridobivanje novih članov in organiziranje novih socialističnih klubov. V ta namen je izdala posebno kampanjsko knjižico, v kateri je vrsta člankov, ki razlagajo, kaj je socializem ,kako se uveljavi, zakaj plačujejo socialisti prispevke, kdo poseduje Zedi-njene države, o pravicah ameriškega državljanstva in Izjava ter pravila J. S. Z. Knjižica je bila razposlana s tiskovinami vred za ustanovitev socialističnih klubov 500 tajnikom raznih podpornih društev v Zedinjenih državah in Kanadi.
Komaj teden pozneje so se že pokazali prvi uspehi te kampanje, kar pomeni, da je čas za organiziranje naših delavcev v J. S. Z. bolj zrel, kakor kdaj poprej. Ustanovil se je klub v Martindale, Pa. Sklicatelj novo ustanovljenega kluba je bil sodrug Fran Zaman iz Portage.
V svojem pismu, kjer naznanja klubov pristop k J. S. Z., navaja besede, ki so tako značilne in vzpodbujajoče, zlasti za tiste, ki mislijo, da je ustanovitev socialističnega kluba posebna težava, da smo se jih odločili natisniti, v dobri nadi seveda, da nam sodr. Zaman in drugi tega ne bodo šteli v zlo.
Sodr. Zaman piše med drugim: "Včeraj me je obiskal prijatelj John Božič in prinesel s seboj zavitek listin, ki ste mu jih poslalr in v katerih apelirate na rojake, naj ustanove socialističen klub. Kako bo s to rečjo, je pripomnil prijatelj Božič, ne vem; malo ljudi je tukaj. Pogovorila sva se in sklenila, da se vse lahko napravi, samo dobre volje je treba. Danes smo imeli sejo društva "Sava", S. S. P. Z., in po seji smo ustanovili socialističen klub s 15 člani. Žal, da ni tukaj več Slovencev. V prigibu pošiljam članarino in Vas prosim, da mi odpošljete Charter in vse potrebno za poslovanje kluba ..."
Tako se govori! — Če bodo govorili vsi tajniki društev, ki jim je bila dostavljena kampanjska knjižica, kakor govori sodrug Zaman, potem ni nobene-' ga dvoma ,da pridobi J. S. Z. v teku dveh mesecev lahko nad 10,000 članov-.
Slovenski delavci v Ameriki, v vrste! V Jugoslovansko socialistično zvezo! Sedaj je čas za to!
Kdor želi imeti dotično knjižico z namenom, da ustanovi socialistični klub, naj se takoj obrne na tajništvo J. S. Z. in jo dobi brezplačno. Naslovite: Frank Petrich, 3639 W. 26th Street, Chicago, 111.
Tajništvo J. S. Z.
IZJAVA EKSEKUTIVE J. S. Z.
Vsled želje nekaterih članov in klubov J. S. Z., da se naša Zveza zopet priključi socialistični stranki, je eksekutiva J. S. Z. dne 19. aprila t. i. zaključila sledeče:
1.	Vsak dobrostoječ klub J. S. Z. lahko stavi v ta namen iniciativni predlog in ga pošlje ekseku-tivi v odobrenje, kakor se glase stara in nova pravila ;
2.	da se takoj, ko dospe iniciativen predlog, odpre v "Proletarcu" razprava, kjer bo eksekutiva dala svojo Izjavo in direktivo v zvezi z vprašanjem o zopetni pridružitvi, odloča pa naj članstvo.
Eksekutiva. J. S. Z.
SLOVENSKI SOCIALISTIČNI KLUB ŠT. 1, J. S.Z.
IN LAWRENŠKA KONFERENCA.
Slovenski socialistični klub št. 1, J. S. Z., v Chi-cagi, 111., je na svoji redni seji dne 19. aprila 1.1. razpravljal med drugim tudi o fsmozni lawrenški konferenci, ki se je vršila dne 6. aprila t. 1. in katere zapisnik je bil objavljen v številki 605 "Proletarca" s komentarjem. Povodom tega je sprejel klub št. 1 sledečo
Resolucijo:
Na podlagi dogodkov in po izvajanju raznih či-kaških sodrugov, ki so bili na springfieldski konferenci, je očividno, da je bila lawrenška konferenca delo par zahrbtnih zarotnikov in intrigantov, kajti na springfieldski konferenci so baš pennsylvanski in ohijski sodrugi najbolj naglašali potrebo hitre odločitve glede izstopa iz socialistične stranke. Nekateri v Springfieldu so naglašali potrebo referenduma, ki pa v navzočnosti konferentov ni našel odmeva, vsiled česar je moral tudi odbor slovenske sekcije, kot sklicatelj konference, to namero opustiti in se podvreči volji večine. Ne smemo namreč pozabiti, da se je vršila konferenca v zvezi z vojnim stališčem socialistične stranke, ki ni odgovarjallo jugoslovanskemu vprašanju in njega gibanju, ki je polagalo vso važnost na poraz avstro-nemške avtokracije; od njenega noraza je bila takrat namreč odvisna v največji meri rešitev jugoslovanskega vprašanja. Kakšne so postale razmere izza ^oraza avstro-nemške avtokracije, je drugo vprašanje, ki se ne more in ne sme zamenjavati s tedanjim. Kdor bi hotel te stvari sedaj drugače tolmačiti, bi poskušal falsificirati zgodovino. Kar se je zgodilo izza poraza avstro-nemške avtokracije, spada v novo poglavje poznejše zgodovine. Te razmere je treba gledati z novega vidika, ni pa treba s falsifikacijo ustvarjati podlage, ki naj bi delala vtis, kakor da je bil korak, ki ga je bila storila J. S. Z. napačen. * Kdor tako sodi, ne dela nič druzega, kakor daje samemu sebi spričevalo, da jugoslovanskega vprašanja in stališča J. S. Z., ki je s temi dogodki v zvezi, sploh ni razumel. Takemu mnenju klub št. 1, J. S. Z., odločno oporeka in ostaja na stališču, da so bili člani J. S. Z. o njem dobro poučeni in da so izstopili iz stranke vsled nerazrešljivih in nepremostljivih tehtnih vzrokov. Klub št. 1 kon-štatira, da niso tega vprašanja mogli ali hoteli razumeti demagogi, pri katerih vlečejo nrazne fraze in katerim je stvarno delo za socializem in jugoslovansko vprašanje španska vas.
Lawrenška konferenca se je vršila sedem mesecev po springfieldski konferenci. Med tem časom ni noben omenjenih klubov storil pri eksekutivi J. S. Z.
koraka, iz katerega bi bila eksekutiva sklepala, da se članstvo J. S. Z. ne strinja z zaključki springfield-ske konference. Tudi predloga za izoremenitev razmerja ni stavil noben klub. Iz teh razlogov je nastop klubo^, ki so se udeležili !awrenške konference nerazumljiv, in klub št. 1 je prepričan, da so bili zastopniki klubov J. S. Z. na lawrenški konferenci zavedeni "O gosp. Deklevi.
J. S. Z. je demokratična organizacija in se tako tudi unravlja. Vsled tega so vse zahrbtne intrige zlobne in nepoštene.
Klub št. 1 vsiled tega najostreje obsoja intrige in zahrbtne akcije demagogov a la pekleva, ki niti član J. S. Z. ni in pozivlje po njem zavedne klube v Pennsylvaniji na delo za pojačanje vrst v J. S. Z., kjer ima članstvo za izpremenitev kakršnegakoli razmerja v njej pravico, da odločuje o zadevah, zavržejo naj pa vse zlobne namere, ki prihajajo od ljudi, ki so nam neznani in neodgovorni za svoja dejanja. Na ta način se člani J. S. Z. izognejo slučajnih osebnih neprilik, po drugi strani pa zavarujejo interese J. S. Z., ki je delo zavednih slovenskih delavcev v Ameriki.
To je klub št. 1, J. S. Z., sklenil objaviti v "Proletarcu" z namenom, da klubi vedo, kakšno stališče zavzema naš klub glede teh dogodkov v Pennsyl-vaniji.
S socialističnim pozdravom,
Klub št. 1, J. S. Z.
Frank Aleš, tajnik.
Chicago, 111., 25. aprila 1919.
NEPREMIŠLJENA KONFERENCA.
Sklicatelji lavvrenške konference so popolnoma nrezrli, da eksistirajo tudi drugi slovenski socialistični klubi iii" ne samo oni v zapadni Penna. Tudi sodrugom izven omenjenega Okrožja gre mar utrditev Internacionale in propaganda za socializem.
Jaz sem od lawrenške konference pričakoval vse kaj druzega, kakor babilonske zaključke. Več razsodnosti in vpogleda v razmere bi bilo treba, ne pa kupe fraz, ki so dobre za hipno navdušenje, toda delo se s tem ne opravi. Potrebnejše bi bile javne diskuzije, potom katerih bi bila našim sodrugom dana prilika spoznati situacijo tako, kakršna je. Če se nekaj skriva za kulise, potem se pa iznenadi članstvo s hitrico zaključkov, kakršne je storila omenjena konferenca, se prav lahko zgodi, da se s tem našemu gibanju za socializem več škoduje kot koristi.	. 1
Nič ni težkega spravljati v današnjih časih ljudi V ječe. Nekaj .nepremišljeno izgovorjenih besed lahko odpre pot za več mesecv ali let v zapor. Znan mi je tale slučaj: Neki sodrug je pobiral prispevke za pokritje stroškov Debsovega zagovorništva pred sodišči. Ta nabiralec je prišel v dotiko tudi z nekim zello "radikalnim" sodrugom, katerega je vprašal za prispevek; ali mislite, da je kaj prispeval? Nič, nego je dejal, da ne da ničesar, Debs pa naj drugič pazi, kaj govori. Človek lahko postane žrtev nepremišljenih agitatorjev, ki se pa v slučaju stiske ne bodo za-
vzeli zanj. Sam glej, kako se izvlečeš iz zagate. To je njihova deviza.
Izobraževalnega dela potrebujemo in ravno to sedaj nekateri tako radi prezirajo in zdi se mi, da je tudi lawrenška konferenca premalo vpoštevala to pravilo. Sodrugi, naša taktika naj gre po bolj premišljenem načrtu. Ne razdirajmo to, kar smo zgradili s tolikim trudom. Kakor sem dejal, potom stvarne diskusije se rajši poučimo o stvari. Koncem koncev ne smemo pozabiti, da mora priti do konvencije v stranki sami, katere naloga bo sčistiti sedanje kaotično stanje v nji in jo postaviti *na pot trdne podlage za bodoče delo.
Nace Žlembergar, član J. S. Z.
Thomas Mc Grady:
Katoliška cerkev in socializem.
Kako bo katoliška cerkev vporabila svoj vpliv, da zatre naraščanje socialističnega gibanja, o tem so nasprotujoči si predstavniki politične in ekonomske šole v Zedinjenih državah različnega mnenja. Predstavniki demokraške in republikanske stranke so že večkrat — in tudi javno — naglašali, da bo rimska cerkev jez zoper prihajajoči val gospodarske revolucije in to njihovo mnenje je v mnogih slučajih sankcioniralo metropoliško časopisje. Pristaši marksistične filozofije stoje na stališču, da mora vsaka cerkev, katera se poda na politično polje, trpeti izgubo in poraz z razkolom; kajti na političnem polju je lajik neodvisen in se ne mara podvreči klerikalnim oblastem. V dokaz zato navajajo prote-stantovski razkol radi vprašanja telesne sužnosti v Zedinjenih državah. Drugi zopet pravijo, da prevladuje na Nizozemskem, v Belgiji, Franciji, Italiji in v Nemčiji vpliv rimske cerkve, a kljub temu da so v omenjenih državah katoličani z duhovščino vred podpirali razne revolucije . ..
Ker sem prebil petnajst let V rimsko-katoliškem duhovni,štru in poznam skozinskoz zgodovino, teologijo, zakone, institucije, duh in nagon cerkve, mo-rem povedati svoje mnenje o tem ne baš malo važnem vprašanju .Protestantovski razkol glede telesne sužnosti v Ameriki ne sme veljati kot primera za cesarstvo papeža. Rimska cerkev je organizacija, katera ima svoje enotno središče v Rimu in to sredi-ščc je cementirano z gospodstvom in nezmotljivostjo papeža. Cerkev ima iste dogme, govori z istim glasom, ukazuje z isto oblastjo in zahteva isto pokorimo povsod, kjerkoli gradi svoje temple in kjerkoli 1 ima svoje altarje za svoje zveste vernike. Papež se ne more motiti, kadar proglaša dogme ali jih moralno razlaga. Katoličan mora verjeti v vse dogme, drugače ni katoličan. V rimski cerkvi ni mesta za individualna mnenja ali mnenja posameznikov. Zasebne interpretacije ali razlage so strogo prepovedane. Misel je vržena s prestola in na njenem"mestu sedi avtoriteta ali oblast. Zato pa zaveden katoličan ne more biti protestant; kakor hitro zavrže eno dogmo, se mora p o slavi ti od altarjev svojih dedov in sprejeti vero znanosti. Papež je zmotljiv, če na-
redi eno samo napako in če bi papež bil zmotljiv, potem je sveto pismo človeško dqlo in krščanstvo je človeška ustanova.	N	r
Katoliška cerkev ne pozna kompromisa. S herojskim pogumom vzdržuje svojo pozicijo. Trdovratno se bori za vsak palec prostora, kjer jo izpodriva veda in poda. se šele takrat, kadar je absolutno premagana, a še takrat noče priznati poraza. Cerkev se bori z roganjem in preziranjem. Kadar cerkev vidi da se bliža njen poraz, tedaj se navadno obrne okrog ogla, popravi svoje dogme in spremeni stališče, tako da je v soglasju z logičnimi in neizpodbitnimi izvajanji faktov z ozirom na znastvena razkritja ali izume, in končno sprejme univerzalno sprejete zaključke posvetnih učenjakov. Toda kljub temu svojemu trojnemu sjališču — roganju in preziranju, kompromiti-ranju in kapitulaciji ter sprejetju tega, kar je poprej zavračala — se obnaša cerkev, kakor da se ni še nikdar spremenila. Poraza noče priznati. Če bi cerkev priznala poraz, potem bi s tem priznala, da se je prej motila, ko je proklinjala nekaj, kar sedaj sankcionira, in s takim priznanjem bi uničila svojo dogmo nezmotljivosti. Ker so pa včasih nesoglasja in protislovja te dogme le prevelika, tako da bi znale nastati težave, se izogne cerkev vsem tem težkočam na ta način, da priznava v papežu dvojni karakter; z enim karakterjem igra papež vlogo človeka z vsemi zmotami in napakami, dočim predstavlja drugi karakter namestnika Nazarenca, in vse besede in dejanja, ki jih vrši papež v mejah tega karakterja, prihajajo iz nebes. Poznejši papeži so neštetokrat preklicali to, kar so proglasili prejšnji papeži ,toda cerkev lepo pravi, da so prvi papeži govorili in delali s človeškim značajem, kar je bilo napačno, a sedanji papeži da govore in delajo z božanskim znača-njem, vsled česar ni pomote pri njih. Seveda, vprašanje nastane, kdaj govori papež s človeško in kdaj z božjo oblastjo. To je nemogoče dognati. Edino cerkev ve to. Ravno ta negotovost je za rimsko cerkev tista luknja, v katero se skrije, kadar je poražena. Cerkev lahko v strašnih besedah preklinja znancst in istočasno je varna pred vsako kritiko, da je storila napako. Kajti v slučaju poraza zvrne vso odgovornost na papeža kot človeka z vsemi človeškimi napakami, medtem ko je cerkev nezmotljiva. V takem slučaju je papež govoril kot človek, ne pa kot Kristusov namestnik v imenu cerkve. Tako pravi cerkev in stvar je končana. Ena sama primera. Cerkev je s pomočjo največjih ženijev, kar jih je mogla najeti ,izdala na tisoče knjig, da bi ovrgla dejstvo, da je papež nekoč proklel heliocentriško teorijo (vrtenje planetov okrog solnca). Doktor McGlynn je bil izobčen iz cerkve zato, ker je zagovarjal "single tax" in papeževa enciklika o delavskem vprašanju leta 1891 je jasno omenila zemljiško vprašanje ter obsodila IIenry Georgeja glede "single taxa". Dve leti pozneje je bil doktor McGlynn sprejet nazaj v cerkev, ne da bi bil z eno samo besedo kaj preklical, in cerkev se je delala, kakor da ni bil dr. McGlynn nikdar izobčen.
Rimska cerkev je nasledila rimsko cesarstvo in podedovala ustanove, literaturo in zakone svojega
paganskega prednika. Gospodstvo Cezarja se je raztezalo široko po svetu. Vleklo se je od vinorodnih goric Kaledonije do Goga in Magoga. Bilo je najmogočnejša velesila na zemeljski krogli. Rimljani so stremeli za svetovnim cesarstvom. Sanjali so s sanjami pesnika in s ponosom državnika; s temi sanjami so navduševali svoje legije in slavne vojskovodje. Toda osvajajoč narod mora kultivirati znanost prava. Zakon mora slediti meču. Rim se je seznanil s šegami in navadami podjarmljenih ljudstev in iz te velike mešanice različnih navadnih zakonov je ustvaril najčudovitejši sistem prava, kakršnega še ni poznal svet. Papeštvo je bilo ustanovljeno na tronu Cezarjev in z njim je podedovalo nagon za svetovnim cesarstvom. Da se vresničijo te slavne sanje, je bilo potrebno študiran je tedanjih zakonov in tako so rimski cerkveni očetje kmalu postali mojstri rimskega prava. Sprejeli so zakone paganskega Rima za temelj cerkvenemu pravu .Kanonsko pravo in civilno pravo sta poročena in kjerkoli zaide cerkev med barbare, tam istočasno s pokristjanjenjem divjakov ustanovi tudi vlado. Rimski cerkveni očetje so najbolj prebrisani advokatje in diplomatje, kar jih je rodila krščanska civilizacija. Celih tristo let so odbijali sodišča na Angleškem, ki so hotela uveljaviti zakon za omejitev posestev v rokah samostanskih zavodov.
Rimska cerkev je mogočen psihologičen faktor od začetka svoje zgodovine. Prisvojila in utrdila je v sebi modrost državnikov iz petdesetih generacij, pravi lord Macaulay. Ona ve, kako se je treba prilagoditi okoliščinam in kako porabi zmožnosti posameznikov in različnih človeških značajev. Mladeniča zna navdušiti s fantazijami glorije in iz venskega sanjača lahko naredi fanatičnega križarja; armada Lojole je kljubovala vsem nevarnostim na suhem in mokrem, samo da bi pridobila papežu večjo moč. Cerkev zna izrabiti ženije od najmanjšega do največjega ; prilagodila si je silo in trmo moških in vdanost ter čustvenost žensk. Potom spovednice posluša glasove miljonov. Pozna njih misl iin želje, težave in žaksti, veselje in radost, grehe in zločine ter njih moč in slabost. Pozna njih družabne in domače razmere. Pozna srce kmeta in dušo kralja, skromnost koče in sijaj palače. Cerkev ve, kako je treba obljubiti plačilo in kako groziti s kaznijo v dosego svojih namenov. Rimska cerkev je zelo krotka s slabotneži in okrutni z močnimi, zlasti kadar vidi, da bo gu-bila v konfliktu .Bori se s hinavsko bojaznijo in s podcenjeno srčnostjo; kjer ne pomaga ukaz ali ostra beseda, tam nastopi s hlimbo in licemerstvom. Zveste in zaslužne pristaše obdari in obsiplje z najvišjimi častmi, medtem ko plane na nepokorneže z eksko-munikacijo in s sramočenjem. Njeni obredi so oča-rujoči, njene ceremonije prikupne in njene službe omamljajo možgane priprostih ljudi. Obdarjena s temi čudovitimi darovi, vporabljajoča vsako orožje, apelujoča na sleherni čut človeškega srca, prilagajoča se vsem fazam človeške družbe in temperamentom ter posebnostim vsakega posameznika, prezirajoča vsako nevarnost in pripravljena vsak čas za iz-
dajstvo in rebeljon ter izkoriščujoča največje talente, moške in ženske iz vseh ljudskih slojev — je rimska cerkev preživela fevdalizem, kateri je bil njen naturni zaveznik, živi z moderno demokracijo in kljub temu, da pada njena moč, še vedno kontrolira mišljenje miljonov ljudi. Njena oblast in njene institucije so tajnost njene sile in sredstvo, s katerim vzdržuje svoje gospodstvo.
(Dalje prihodnjič.)
Kjer so socialisti kaj dosegli* so delali. S kričanjem se ne nadomesti delo.
Pariška konferenca je izdelala nov načrt ustave za Ligo narodov. Kdor prečita ta osnutek, kakor je bil objavljen v dnevnem časopisju, bo lahko razumel, da to nikakor ni tisto, kar bi si mi zamišljali kot Ligo narodov. Prvo, kar se ne vjema z našimi nazori, je omejitev lige na gotove države, ki jo snujejo in ki se vabijo, da ji pristopijo, dočim je precejšnje število drugih držav — vsaj za sedaj — prezrtih. Liga narodov bi mogla biti po navadni logiki le taka zveza, ki bi obsegala vse narode. Zakaj se ni to storilo, nam je pač razumljivo. Večina diplomatov na pariški konferenci se ravna po starem pravilu, da pripadajo pravice zmagovalcu, dočim jih je premagani del izgubil in se mora enostavno pokoriti. Povrh tega dela Rusija državnikom več ali manj preglavic. Gospodom, ki so živeli s carskim sistemom v popolnem sporazumu in niso znali na vse njegove grozote odgovarjati nič druzega, kakor da so notranje zadeve Rusije, ne gre v glavo, da bi mogli po enakem načelu ravnati napram sedanji Rusiji. Nič jih ne skrbi, da so pri tem skrajno nedosledni. Vendar pa so.
Po sedanjem načrtu naj pripadajo liki monarhije z zelo različnimi sistemi. Nihče ne more biti slep za ogromno razliko med Anglijo in Japonsko. Dočim je prva pravzaprav le po imenu monarhija, ker je krona komaj kaj druzega, kakor dekoracija, je Japonska bližja absolutizmu kakor parrlamenta-rizmu, Italija pa stoji nekako na sredi med obema sistema. Tudi republike, na katere reflektira liga, se nikakor ne morejo meriti z enim vatlom. Vendar pa nihče ne vprašuje, kakšne so njih konstitucije in vse lahko pristopijo ligi. Če bi bila Rusija ostala monarhija, bi lahko stavili, da bi se ji enako godilo. Carizem bi bil njena notranja zadeva in Rusija bi lahko bila v ligi brez obzira na Sibirijo in na vislice, katerih bi se batjuška posluževal za vzdrža-vanje svojega sistema.
Ni pa le nedosledno, da se dela za sedanji režim v Rusiji izjema, ampak tudi zato je zgrešeno, ker mora vsa liga ortati fragmentarna, če manjka v njej tako velik član,kakor ga reprezentira Rusija. Pri tem nastaja še drugo vprašanje: Kaj, če bi se v kakšni zavezniški državi na popolnoma legalen način vpeljal podoben sistem, kakršen je v Rusiji! Kaj bi mogla liga storiti v takem slučaju?
ADVERTISEMENT
Slov. delavska
Ustanovljena dne 26. avgusta 1908.
podporna zveza
Inkorporirana 22. aprila 1909 v državi Penil.
Sedež: Johnstown, Pa.
GLAVNI URADNIKI: Predsednik: IVAN PROSTOR, 6120 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio.
Podpredsednik: JOSIP ZORKO, R. F. D. 2, Box 113, West Newton, Pa.
Glavni tajnik: BLAS NOVAK, 634 Main St., Johnstown, Pa.
1.	Pom. tajnik: FRANK PAVLOVCId, 634 Main St., John-
stown, Pa.
2.	Pom. taj. ANDREJ VIDRICH, R. P. D. box 4, Johnstown,
Pa.
Blagajnik: JOSIP ŽELE, 6502 St. Clair Ave., Cleveland, O. Pom. Blagajnik: ANTON HOČEVAR, R. F. D. 2, Box 27, Bridgeport, O.
NADZORNI ODBOR: Predsednik nadzor, odbora: JOSIP PETERNEL, Box 95, Willock, Pa.
1.	nadzornik: NIKOLAJ POVŠE, 1128 Fabyan St., City
View, N. S. Pittsburgh, Pa.
2.	nadzornik: IVAN GROŠELJ, 885 137th St., Cleveland, O.
POROTNI ODBOR: Predsednik porot, odbora: MARTIN OBERŽAN, Bos 72, East Mineral, Kans.
1.	porotnik: FRANC TEROPČIČ, R. 1, Banonza, Ark.
2.	porotnik: JOSIP GOLOB, 1916 S. 14th St., Springfield, 111.
VRHOVNI ZDRAVNIK: Dr. JOSIP V. GRAHEK, 843 E. Ohio St., Pittsburgh, Pa. Glavni urad: 634 Main St., Jobnstown, Pa.
URADNO GLASILO: PROLETAREC. 3639 W. 26th St., Chicago, 111.
Cenjena društva, oziroma njih uradniki, so uljudno pro-Seni pošiljati vse dopise naravnost na glavnega tajnika in nikogar drugega. Denar naj se, pošlje edino potom Poštnih, Eipresnih, ali Bančnih denarnih nakaznic, nikakor pa ne potom privatnih čekov. Nakaznice naj se naslavljajo: Blaž Novak, Title Trust and Guarantee Co. in tako naslovljene pošiljajo z mesečnim poročilom na naslov gl. tajnika.
V slučaju, da opazijo društveni tajniki ipri poročilih glavnega tajnika kake pomanjkljivosti, naj to nemudoma naznanijo uradu glavnega tajnika, da se v prihodnje popravi.
NEKOLIKO O SPORU V SDPZ.
Spregovoriti hočem nekoliko besed o današnji napetosti med delom članstva te organizacije in glavnim odborom z namenom koristiti naši zvezi.
Kakor je članstvu znano, sem bil meseca septembra 1916 izvoljen v glavni nadzorni odbor na V. redni konvenciji društev Svete Barbare v Forest Cityju, Pa. Konvencija se je med drugim tudi izrekla za združenje s SDPZ. Glavna odbora sta delovala za ta cilj toliko časa, da se je združitev izvršila sistematično na strogo demokratični podlagi. Leto po tem p aso bili odborniki obeh glavnih odborov dani na splošno glasovanje za izvolitev skupnega glavnega odbora. Ob tej priliki sem bil zopet izvoljen, za kar izrekam članstvu zahvalo za zaupanje. Da ne bo morebitnih domnevanj, da sem se
vsilil na ta "stolček", moram pojasniti, da sem bil za časa splošnega glasovanja na bolniški postelji. Huda bolezen me je mučila šest mesecev, vsled tega se nisem mogel udeležiti seje skupnega glavnega odbora meseca januarja 1918. Udeležil pa sem se rednih polletnih sej glavnega odbora julija in letos meseca januarja. Ni mi pa ničesar znanega o kakih sestankih odbora, o katerih vedo nekateri toliko povedati. Žal, da mi ne vemo ničesar o tem.
Sporočiti moram, da smo našli knjige glavnega tajnika in blagajnika pri zadnjem pregledovanju v popolnem redu. Dohodki in stroški so pravilno izkazani.
Glasovnice zadnjega splošnega glasovanja v pogledu glasila naše zveze so bile predložene nadzornemu odboru, ki je izrekel to glasovanje za neveljavno iz sledečih razlogov;
1.	Niti ena tretjina članstva se ni udeležila glasovanja.
2.	Večina glasovnic ni bila pravilno izpolnjena.
"Glas Naroda" je dobil sicer večino oddanih
glasov, kakor je bilo že poročano, toda vprašanje je sedaj, kako mnenje zavzema tistih šest tisoč članov, ki se je vzdržalo glasovanja. Izgleda, da se niso brigali dosti, kateri list naj bo gflasilo te organizacije. To je tisti naš narodni greh, ki tepe naše organizacije . Članstvo zanemarja udeleževanje sej in splošna glasovanja, kar je za vsako organizacijo absolutno potrebno, če hoče napredovati. Afera, kakršno imamo na dnevnem redu sedaj, bi odpadla, če bi članstvo izrekalo svoje mnenje takrat, akdar je čas za to.
Po mojem mnenju je največ krivde za nesoglasja v naši organizaciji pri gospodi okoli "Glas Naroda" vsled njegovih neosnovanih napadov na glavni odbor. Morda bi bili glavni odbor in omenjeni list v bolj prijateljskih stikih, če bi se hotel odbor in članstvo te organizacije obračati po vetru, kakor bi že prijalo nekaterim, ki jim je tako obračanje nekakšen "šport". Danes bodimo republikanci, jutri de-mokratje, potem klerikalci in tako naprej. Ker se pa gl. odbor SDPZ. ni hotel obračati kakor kakšno vreteno, po vetru, je pričelo deževati napadov, očitanj in sumničenj; ko pa se je vprašalo za dokaze, jih ni bilo od nikoder in z odgovorom so molčali, ali pa so prinesli nove napade. Pridobili so društva in posameznike, ki so z njimi menda enakih nazorov, pa so udrihali in se pri tem veselili, češ: "Ali smo jih zopet." Pošten boj pa pomenja javne obdolžitve tudi dokazati. Kdor se ne drži te poti, nima drugega namena, kakor svojim sovražnikom krasti dobro ime in jim vzeti zaupanje pri ljudstvu. SDPZ. ima pravila, kakor vsaka druga organizacija. Če so glavni odborniki diktatorji, goljufi, tatovi, izkoriščevalci, "blufarji" itd., tedaj jim dokažite to in pometite z njimi, kar bo v korist te organizacije in njene blagajne. Če ni podlage za take psovke, to se pravi, da se ne more priti na dan s dokazi, ker jih ni, se rad uresniči pregovor: "Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade."
Iz raznih dopisov nekaterih društev izprevidim, da zahtevajo nazaj "Glas Naroda" za svoje glasilo.
Kar se mene tiče, nimam ničesar proti temn, ako to zahteva večina članstva. Prepričan pa sem, da se bo na prihodnji glavni seji mnogo spremenilo v glavnem odboru. Moja želja je, naj članstvo opusti škodljivo blatenje, kar se mu pa pri organizaciji ne dozdeva prav, naj skuša popraviti v smislu pravil potom iniciative in referenduma. Ako boste vpoštevali to taktiko, sem prepričan, da se ne bo nikomur kratila pravica.
Pozdrav članstvu SDPZ.
John Grošel, III. gl. nadzornik SDPZ.
Iz urada vrhovnega zdravnika S. D. P. Z.
Člani in članice te organizacije, ki hočejo biti delležni bolniške podpore ali kake druge odškodnine, morajo imeti vse za to namenjene listine podpisane od zdravnikov, ki imajo licenco od države, v kateri izvršujejo zdravilstvo. Samo taki zdravniki so pri-mani, nikakor pa ne kaki mazači, ki izvršujejo svojo obrt protizakonito. Ako se hočete izogniti vsem ne-prilikam pri dobivanju bolniške podpore in odškodnin, vpoštevajte to naznanilo.
Dr. J. V. Grahek, vrhovni zdravnik SDPZ.
Iz urada društva štev. 121, SDPZ., Little Falls,
N. Y. — V pojasnilo in na znanje nekaterim članom tega društva naj služijo sledeče vrstice: Pretekli mesec je minilo tri leta, od kar sem kot društveni pod-tajnik prevzel tajniški posel. Knjige in ostale društvene rekorde sem držal v redu, kar dokazujejo potrdila in podpisi pregledovalcev knjig; članom društva so vedno dostopni v pregled.
Deloval sem vedno v prid društva in zveze. Kljub temu se članstvo zelo malo zanima za napredek društva; ne udeležuje se sej, plačuje neredno ases-mente in ne kaže nobenega pravega zanimanja za dobrobit. društva. Če je članstvo mogoče mnenja, da sem jaz vzrok nepovoljnemu napredku, ga prosim, da to pove na seji, če pa misli, da je glavni urad, naj se pa zadeva uredi na en ali drug način.
Zelo lepo bi bilo, če bi se združile vse slovenske podporne organizacije. Toda kaj hočemo, ko moramo opažati, kako vsaka napredna ideja hitro uve-neva. Kljub temu: naša naloga naj bo nadaljevati z deilom za združenje. Prepričan sem, da nam bo potem napredek in eksistenca združene organizacije zagotovljena.
Na vprašanja radi suspenzi j opozarjam članstvo na pravila stran 66, točka 2, kjer se glasi, da društvo lahko suspendira člana(ico), ako ne plača mesečnega asesmenta, društvena pravila pa določajo, da se iz društvene blaagjne ne zalaga asesment, ako prizadeti član(ica) ne naznani in pojasni stvari v teku 15 dni. To so vzroki suspenzij in mislim, da smo ravnali v smislu pravil .
Tiste, ki dolgujejo svoje prispevke društvu, opozarjam, naj jih poravnajo do prihodnje seje. Članstvo pa prosim, da se polnoštevilno udeleži prihodnje seje. — Z bratskim pozdravom,
Frank Malavasich, tajnik.
SPREJETI PRI DRUŠTVIH S. D. P. Z. V MESECU MARCU, 1919.
Stev. 1. Zopet sprejet: Tomaž Blažona, 5718; suspendirani: August Pleskovič, 11272; Jakob Bregar, 2564; Nikola Burneff, 4545; Martin Crnetič, 3641; Fraaiik Hočevar, 710; I.u'1'viK Mohar, 5722; Frank Prurnk, 4243; Mihael Rovanšek, 35. Ortan: Ivan Vrtačnik, 5869.
Stov. 2. Zopet sprejeti: Andrej Mlakar, 8-579 Matija Nov-šek, 8575; Alojzija Novšak, 8'552. Suspedirani: Frank Starič, 81578; Jožef Tomažin, 3955; Frank Turk, 63. Črtani: Jožef Kosma t in, 1439; Jožef Gabrovšek, 8563; I-vana Gabrovšek, 8507; Tomaž H&če, 8562; Anton For-tuna, 860.
Stev. 3. Prestopil: Mihael Gasar, 4774; k dr. štev. 1.
Stev. 5. Suspendirani: Peter Mlakar, 4863; Mihael Vojda, 844; Ignac Golob, 5984. Črtana: frank Oblak, 4084.
Stev. 7. Zopet sprejeta: Martin BratJkovič, 697; Jožef Ja-kič, 186. Suspendirani: Jožef Pivnik, 278; Pavel Pu-šlar, 7644; .Frank Sobasii, 462; Ivan Zupančič, 7617; Frank Zupančič, 7634. Črtan: Anton Božič, 4101 .
Stev. 9. Novo pristopil: Mihala Markovič, 11368.
Stev. 10. Suspendirani: Berta Katerinčič, 5365. Odstopila: Lenart Urnik, 1637; Rozalija Urnik, 4112.
Stev. 12. iSuspendirani: Barbara Blaskovič, 6057; Frank Romvis, 1048; Mihael Blaskovič, 5046; Mihael Kanichi, 1098.
Stev. 13. Novo pristopila: Barbara Schilling, 11366. Suspendiran: Alojzij Trbižan, 8412. Črtan: Jožef Pfeif-fer, 9743.
Stev. 14. Novo pristopili: Jožef Kovač, 11357. Zopet sprejet: Anton Forhaš, 6066. Suspendirani: Marka Rafan, 6018; Ivan Marimčič, 6282; Mihael Račan, 473»; Matija Marineič, 5669; Matija Gohinčič, 6099. Črtani: Mato iSabolt, 5383; Štefan Sabol, 5384; Jakob Skerjanc, 6396; Iloj Jerbiž, 11157.
Stev. 15. Suspendirani: Ivan Perne, 5663; Gregor Hrvatin, 1908. Jožef Kruščav, 5693; Jožef Kruščav, (mlajši) 6069; Frank Valečič, 9493; Mihael Valenčič, 94i89; Jakob Kancilja, 5736.
Stev. 16. Suspendirana: Frank Zajec, 5050; Anton Zaje«, 6130.
Stev. 20. Zopet sprejet: Valentin Jahn, 10243. Susipendir?-na: Rudolf Jeglič, 4395; Robert Holfried, 577. Črtan: Frank Marcele, 102153.
Stev. 21. Zopet sprejet: Karol Taufar, 1186. Črtana: Štefan Fiket, 5883; Andrej Burkelc, 9845.
Stev. 22. Zopet sprejeti: Alojzij Zakelj, 3869; Mihael, 5003; Rudolf Trdin 9162; Rozalija Martinfflč, 9187; Jožef Remic, 9150; Jožef Ortalitč, 9195. Suspendirani: Jožef Barborich, 9171; Ivan Barborič, 572; Fr. Penea, 569; Jožef Slevc, 6308; Anton Sček, 9197; Frank Urankar, 568; Vincenc Mertič, 9960; Dorta Mertič, 9962; Marija Horvat, 9184; Frank Komotar, 9150. Črtan: Martii Sever, 9198.
Stev. 23. Zopet sprejet: Boštjan Mišic, 4593. Suspendirani: Vilijam Ma/rolška, 3978; Frank Sajan, 7786; Ogirioij Jerman, 7779. Umrl: Ivan Tomažin, 987.
Stev. 24. Zopet sprejet: Angelo Comugnar, 9674. Suspendiran: Jurij Sujica, 11126. Črtana: Anton Sustar, 9683; Štefan Pasipaj, 10886.
Stev. 25. Suspendirana: Frank Cukale, 10363; Valentin Bre-lih, 10390; Frank Putž, 10407. Prestopila: Alojzij Je-raša, 10330; Ivan Jeraša, 10336; k dr. štev. 77.
Stev. 26. Suspendiran: Ivan Basara, 2993.
Stev. 27. Suspendiran: Anton Kruh, 4746.
Stev. 29. Suspendiran: Alojzij Volk, 8215.
Stev. 30. Suspendirana: Frank Parkelj, 10492; Terezija Parkelj, 10504.
Stev. 33. Suspendirana: Frank Ocepek, 1040; Ana Cirar, 9699. Ortan Cirar, 3505.
Stev. 35. Suspendiran: Regina Ku«, 3108. Umrl: Frank Petri«, 8317.
Stev. 36. Suspendiran: Juraj Buckovic, 6132. Prestopil: A-ugust Landsiman, 11153; k dir. štev. 81.
Stev. 37. Suspendirana: Matevž Zakrajšek, 10224; Antoa Srebotnjak, 4350. Črtani: Frank Hribar, 4822; Anton Vavpotič, 4132; Martin Podnar, 3253.
Stev. 38. Novo pristopili: Štefan Krzeminski, 11358. Zopet spreieti: Adolf Namuleik, 11154; Ivan Stnnole, 13-29; Jožef Turkalj, 8633; Jožef Verbanie, 6111; Ivan Sa-lupek, 5425. Suspendirani: Tomaž Rebic, 5432; Frank Remas, 6143; Štefan Stucin, 860; Jožef Smith, 11316. Črtani: Pavel Matušek, 4594; Cecilija Matušek, 5641.
Stev. 40. Zopet sprejet: Frank Florijan, 6199.
'Stev. 41. Zopet sprejeti: Tadije Badavinac, 11167; Ivan Bangus, 2844; Marija Rangus, 3496; Marija Papež, 3499; Anton Tomažin, 91212; Mirko Serozin, 5651; Marija Porhne, 2077. Suspendirani: Mihael Skarel, 9061; Mihael Vičič, 9062; Ivan Menein, 1754; Mihael Hribar, 9076; Ignac Pervonija, 9078; Krist Mestnik, 9083; I-vaii Boravčer, 9121; Anton Bohojanc, 9106; Neža Perko, 2376; Marija Jernejčic, 2434; Rotija Vodnik, 3032; Antonija Legan, 4756; Ivan Oblak, 4053; Anton Udov«, 1450.
Stev. 42. Zopet sprejet in pasivnosti: Frank Jenu«, 4935. Su-
spediran: 9582. Odstopil: Mihael Sotošek, 9161. Stev. 43. Zopet sprejet: Adam Dorš, 4953. črtana: Frank
Amridh, 5671; Frank Voldranse, 9811. štev. 54. Suspendirani: Tomaž Jurkovič, 1574; Marija Jur-kovič, 2*710; Ivan Oteničar, 9763: Ivan Ročk, 9762; Jožef Tome, 8414; Karol Smith, 9780 Frank Sopčič, 9801; Mikada Dragovič, 9804; Ivan Zallar, 11170; Alojzij Jan-kovič, 4022. Štev. 46. Črtan: Martin Mati'k, 1591.
štev. 47. Zopet sprejeta: Mihael B urinski, 9137; Julija Bu-rinski, 9136. Črtan: Ivan Razvoza, 5139. Prestopil: Anton Osrtes, 6263; k dr. štev. 56.
Štev. 50. Zopet sprejet: Vincene čeč, 4167. Suspendirana: Alojzij Korošec, 6113; Jožef Smarda, 9262; Peter Ben-da, 9249; Jožef Lipoglav, 9289. Črtani: Leo. Volk, 9017; Gregor Vrhove, 9248; Fran-k Volk, 9281: Ivan Gorene, 9288; Karol Span, 9326. Umrl: Ivan Kogovšek, 9229. Prestopili: Karol Pance, 9697; Marija Pance, 9709; ik društvu št. 92. Jožef Petčnik, 2090; k društvu št. 20. štev. 51. Zopet sprejeti: Jožef Papič, 4J145; Alojzij Turk, 3249; Anton Založnik, 4400; Ivan Bolka, 5167; Ana Volk, 5877; Frank Klemenčič, 8962; Leo. Simon«, 8995; Ivan Eržen, 9011; Frank Gabrčna, 103216. Suspendirani: Anton Seme, 1885; Frank Strekovec, 2327; Jakob Pivk, 4387; Anton Kolen«, 2853; Matija Zakrajšek, 8988; Ivan Pušnik, 4396; Alojzij Hovart, 10326; Alojzij Stagelj, 9937; Matija Jerele, 6285; Frank Gorišek, 5261. Odstopil: J. F. Kern, 4269. Črtani: Mihael Horvat, 3915; Mihael Vuksinilč, 4787; Avgust Komar, 9037; Jakob Spi-lar, 9046; Jožef Marinčič, 1419. štev. 56. Zopet sprejeti: Ludvik Butara ,10629; Jožef Cvet-'kovič, 5044; Frank Kotar, 10708; Jožef Kolar, 10711. Suspendirani: Terezija Voglar, 62180; Alojzij Likovšek, 3283; FranJk Sodee, 3784; Jožef Zaiaoda, 4286. Črtana: Ivan Gorše, 7282; Andrej černe, 10628. Uimrl: Andrej Cinigani, 10628.
štev. 58. Zopet sprejet: Gregor Zolgar, 2655. Suspendira-
Anton Kune, 3lL35. Umrl: Ivan Kržišnik, 5269. štev. 59. Zopet sprejeti: Gabriel Kapjau, 3706; Mato Turk, 6418; Frank Kopjan, 3892. Suspendirani Frank Kobal, 6611; Gabriel Vlahinja, 3817; Matija Topolka, 3023; Martin Koščak, 2736; Frank Hraškovec, 6369. Ca-tani: Ivan Zdolšek, 4126; Alojzij Saver, 2729; Fabjan Beštek, 2732.
Štev. 60. Zopet sprejet: Frank Bogataj, 4094. Suspendirani: Jožef Turk, 8787; Leo. Turk, 8775; Ivan Luževec, 8698. Črtani: Ivan Rihtar, 8700; Avgust Skolj, 8718; Ivan Markus, 8760. Štev. 61. Suspendirani: Stojan Bodlovič, 4764; Stanislav
Bodlovič, 6063; Jurij Stanovič, 11226. štev. 62. Zopet sprejete: Ana Prmozar, 3967; Jožefa Jeglič, 11121; Jožefa Turk, 2801; Ana Ferenčak, 3907; Angela Pucelj, 5196; Frančiška Unetič, 4653; M. Bač-nik, 3115; M. Ur.bas, 2797; Rozalija Skrjans, 6345; Ana Mišmaš, 6060. Suspendirane: Ivana škufea, 4781; Angela Žagar, 3207; Marija Siler, 3198; Frank Travnikar, 4642; M. Kavšek, 3013; A. Zakrajšek, 3016; Josipi na Kokec, 4887 M. Starec, 4816; Ivana Klaus, 4940; R. Vi-dergat, 5945; Jožef Jereb, 5698. štev. 64. Suspendirani: Ivan Skerbiš, 4950; Jera Herga, 4335; Ivan Vodovnik, 11244; Matija Stirich, 5451; Gregor Grabnar, 5996; Matija Matko, 5997. štev. 65. Suspendiran: Štefan Flere, 5894. Črtan: Štefan Benedikt, 5428.. Prestopil: Ivan Sluga, 9641; k društvu štev. 88.
Štev. 66. Suspendirana: Frank Kosmač, 10465; Jožef Čoki,
10413. črtan: Ivan Eisman, 6920. štev. 67. Suspendiran: Petar Vranešič, 4869. črtana: J.uro
Mihaljevilč, 5201; Marija Mihaljevič, 53.26. Štev. 68. Novo pristopil: Jožef Zonman, 11370. Zopet sprejeti: Ignac Makus, 9652!; Elis Makus, 9661; Anton Bo-gina, 9660; Leo.. Rozman, 4210. v štev. 69. Zopet sprejet: Jožef Skok, 8003. Suspendiran: Jakob Stajer, 8011.
štev. 70. Novo sprejet: Jovo Milič, 11359. Zopet epreiet:
Jlija Granič, 5125.	r J
Štev. 71. Suspendiran: Rudolf Strulc, 5484. Črtana: Anton
Klinček, 3605; Ivan Glasič, 5081. štev. 74. Prestopil: Ignac Korene, 5528; k dr. štev. 51. Štev. 78. Suspendiran: Anton Zore, 6332. Štfev. 82, Suspendiran: Frank Cej, 9698. črtana: Štefan Bre-
Kovar, 11017; Anton Cufar, 11019. Štev. 86. Prestopil: Jurij Drosk, 5932; ik društvu 109. Štev. 86. Zopet .sprejeti: Leo. Jereb, 9627; Jožef Zabiek,
5939; Anton Kravanja, 6270. Štev. 89. Suspendirani: Frančiška OgTinc, 6223- Alojzi i
Ogrinc, 5977; Ivan Božič, 2986. štev. 91. Prestopili: Ana Okoren, 10928; Ivan Okoren.
10929; k društvu štev. 56. Štev. 92. Zopet sprejet: Rudolf Prosinc, 9715. Suspendirani: Rozalija Kranjc, 2906: Margareta Simončič, 9711 • Konrad Konec, 11010; Peter BrezeLn, 9714; Ivan Si-mončič, 9728.
Štev. 95. Novo pristopila: Jožef Tomšič, 11361; Gregor Kolek, 11362. Zopet sprejet: Mihael Perkovič, 9918. Štev. 96. Suspendiran: Frank Zabukovie, 6447. črtana: Mirko Fluks, 9938; Gabriel Fropst, 6446. štev. 97. Suspendirani: Viljem Hudik, 9945; Marija Kaleč, 9955; Rudolf Pavlič, 9940; Klara Hudik, 11112: Jožef Kjnapič, 9950. Štev. 99. Suspendiran: Frank Sedničnik, 5780. Štev. 100. Novo pristopil: Jožef Uršič, 11352; (iz otrošikega oddelka); Ivan Kolar, 11351. Zopet sprejeta: Ivan Žgavc, 6533; M. Markovič, 6530. Suspendirana: Jurij Muli, 6589; Mihael Hauptman, 6509. črtan: Ivan Gro-žel, 6615.
Štev. 101. Suspendirani: Ivan Kovačič, 8868; Jakob Tro-jar, 8870. črtani: Frank Kastelec, 1070; Marija Jan-kovič 8872; Martin Jankovič, 6441. štev. 103. Suspendirana: Frančiška Smith, 10004. štev. 106. Novo pristopil: Franc Kosmač, 11364. Štev. 107. Suspendirani: Ivan Kosič, 8389; Anton Velika-
nje, 8525; Ferdinand Pikelj, 8500. Štev. 109. Suspendirani: Jožef Temin, 7609; Marina Terpin
7505; Jožef Močnik, 7468. Štev. 112. Novo pristopila: Anton Zrimec, 11365; Miroslav Horvati", 11366. Zopet sprejeti: Anton Vidmar, 10181; Klopčiič, 10214. Suspendirani: Jožef Kerzmanc, 10180-Frank Miliulič, 10206; Mihael Klopčič, 10204; Marija Anton Tischler, 10013; Frank Sever, 10205.; Marija Ti-sihler, 10218.	J
štev. 114. Suspendiran: Jožef Aubel, 7522. Štev. 116. Zopet sprejeti: Gregor Ostanek, 7541; Angela Gabrai, 7596; Ivan Shragl, 7609. Suspendirana: Lovrenc Brsjani, 7577; Ivan Rtfbanij, 9751. Štev. 117. Zopet sprejeti: Mihael Turk, 7085; Jernej Kanj, 6102; Anton Jane, 7122; Marija Jane, 7216; Mihael Zore, 7140; Vineenc Dernač, 7142; Emil Snajder, 7300; Frank Rebernik, 7213; Karol Dimadini, 7230. Suspendirani: Angelo Marosini, 7082; Ivan Brus, 1098; Štefan Gross, 7117; Garfield Corosken, 7261; Jakob Malovrh, 7288-Mihael Gaoko, 1897; Karol Tomala, 7091; Rudolf črne' 7165; Ana Smith, 7288; Frank Oberc, 7290; Anton Homer, 7502; Jožef Turk, 1298. črtani: Frančiška Bergant, 10082; Fred. Hachen, 7144; Frank Frank, 7260; Ivana Frank, 7223.
Štev. 121. Zopet sprejet: Ivan Grdin, 8931. Suspendirani: Frank Menard, 89215; Frank Albreeht, 9489; Jožef Mrz-likar, 9489; Lovrenc Slabe, 8949; Blas Jastrenski, 8922-Blas Jastrenski (mlajši), 8952; Anton Volk, 8943. šitev. 122. Prestopil: Frank Perpar, 9586; k društvu št. 116. Štev. 1233. Suspendirani: Frank Prežel, 7747; Frančiška Prežel, 7756; Vinceuc Pikel, 10726. Umrl: Matija J. Marinac, 7784.
štev. 124. Jakob Tomšič, 6428; Frank Tomšič, 9488; Ivan Čekada 9492.
Štev. 126. Zopet sprejeti: Ivan Babič, 6793; Ignac Medved, 6839; Jožefa Medved, 6826; Ana Blatnik, 6921; Frank Koželj, 6843; Frančiška Koželj, 6855; Leo. Jeras, 6888-Alojzij Kočjaš, 6920; Frank Seničar, 6953 ; Frank Haanij 7991. Suspendirani: Alojzij Kozlevč)air, 6806; Anton Urankar, 6819; FranJk Kral, 6877; Justina Volk, 6958; Matija Lindič, 6875; Jožef šter, 6787; Frank Valenčič, 6798; Ivan Glavan, 6813; Neža Palčič, 6*861; Ivan Segat, 3059. Črtan: Frank Boliš, 6849. Štev. 127. Suspendiran: Jožef Verihovšak, 8354. štev. 12:8. Zopet sprejet: Frank BajaT, 10809. Štev. 130. Suspendirana: Frank Košak, 6969; Jožef Vode, 7045.	'
Štev. 131. Suspendirani: Frank Ravnik, 7850; Tomaž M»-rait, 7880; Anton Mesieh, 7884. čirtan: Ivan Gazvoda, 7888.
štev. 133. Zopet sprejeta: Marija Spajčar, 9443. Odstopil:
Jožef Ponikvar, 9415. Štev. 142. Odstopila: Frank Mlaikar, 8116; Matilda Sluga, 8080.
štev. 143. Zopet sprejet iz pasivnosti: Frank Dime«, 8132.
Suspendiran: Štefan Bohan, 8159. Štev. 144. Zopet sprejet: Luka Zaivbi, 10314. Suspendirana: Frančiška Vales, 10027. Črtani: Karol Zadnik, 10304; Gliso Vučetič, 11191; Martin Remenarich, 11093; Alojzij Mejak, 10319; Anton Dovjan, 10317. Stev. 145. Zopot sprejeti: Anton Blatnik, 7404; Filip Moži-na, 7367; Frank Brezovar, 7358; Ivan Lešnik, 5999. Suspendirani: Alojzij Span, 7329; Alojzij Urbančič, 7422; Ivan Muha, 7342; Anton Batista, 7403; Ivan Urh, 7363; Srd oš Boža, 7364; Jakob Zabukovic, 7374; Jožef Eržen, 7383.
štev. 146. Suspendirana: Frank Zugarek, 10931; Slavko
Pospiš, 10956. Stev. 147. Umrl: Alojzij Zore, 10965.
Stev. 150. Zopet sprejeti: Marija Sabic, 11100; Anton Ste-gel, 11101. Suspendirani: Ivan Pirtatniik, 8769; Matija Bažnait, 11102; Sem Djiimič, 111265. Prestopili: Fr. Truš-novec, 10655; Matevž Slabič, 8724; Frank Treven, 3791; Pavel Maure, 7693; Frančiška Trušnovec, 10684; vsi k društvu št. 44.
štev. 152. Zopet sprejet: Anton Crkvenčič, 11075. Črtan: Frank Kovač, 11073.
LISTNICAftJPRAVNIŠTVA.
Dopisniku iz Skidmore, Kansas. — Uredništvo mora vedeti ime dopisnika, predno bo poslano razpravo priobčilo. Pošljite nam vaše ime in naslov, pa bomo priobčili. S tem seveda ni rečeno, da se mora dopisnik podpisati tudi v listu, ako tega ne želi.
Društvu št. 116, .SDPZ. — Protesta, ki ste ga poslali svoječasno, nimamo. Pošljite zahtevo glavnemu uradu, ki ima dotični protest.
Dopisnikom SDPZ. priporočamo, naj se izogibajo osebnostim in malenkostnim napadom, ki niso niti v čast listu in v škodo organizaciji. "Proletarec" ni list za brezpomembno polemiko, pač pa je namenjen izobrazbi našega delavstva. Vsa naznanila in stvarne diskuzije ter kritike dopisnikov, oziroma članov SDPZ. bomo priobčili. Ne more se pa zahtevati od nas priobčevati osebne napade, ki jim je glavni namen maščevanje nad neljubimi osebami.
NAROČNIKOM KOLEDARJA.
Zadnje čase smo prejeli veliko pisem, v katerih se naročniki pritožujejo, da še niso prejeli koledarjev. Ker ne moremo sproti odgovarjati na vsa pisma, naznanjamo sledeče: Kjigoveznica Holan Bros. je dala izjavo, da so bila ta teden razposlana zadnja naročila koledarjev. S pošiljatvami imajo mnogo sitnosti, ker jih po zatrdilu knjigoveznice zadržujejo uslužbenci ekspresnih družb po več dni. Vsakdo, ki koledarjev ne bo prejel do 7. maja, naj piše na naslov knjigoveznice Holan Bros. (naslov boste našli v oglasu v Proletarcu) in upravništvu. To velja le za večja naročila koledarjev. Pišete lahko tudi samo upravništvu. Vsa naročila do pet koledarjev so bila poslana že pred več tedni. Kdor teh koledarjev ni prejel, naj to sporoči upravništvu. Pojasni naj, kdaj jih je naročil, koliko je poslal in če mogoče, štev. potrdila.
NAROČNIKOM.
Kadar se preselite ,naznanite nam vselej poleg novega tudi vaš prejšnji naslov.
Vse stvari, ki se tičejo poslovanja lista, kot naročnine, naročila knjig in koledarjev, oglase itd., pošiljajte na naslov:
PROLETAREC, 3639 W. 26th ST, CHICAGO, ILL.
Ako imate kake pritožbe glede nerednega poslovanja ali drugih uzrokov, ki so v zvezi s tem listom, jih pošiljajte nadzornemu odboru J. D. T. D. na naslov:
Philip Godina, 2814 So. Karlov Ave., Chioago, HI.
ZA IZOBRAZBO
Razširite svoje znanje! Poučite se o socialnih vprašanjih. Razvedrite si duha! "Proletarec" ima v zalogi sledeče knjige in brošure:
Upton Sinclair (poslov. J. Ziavertnilk in I. Kaker): Džungel.
Povest iz čikaških klavnic (trdo vezana)............$1.50
Etbin Kristam: "V novo deželo" .................. .30
"Proletariat" ....................................10
"Kdo uničuje proizvajanje v malem" ...............K
Socialistična knjižnica (dva zvezka) in "Naša bogastva".......................................10
''Kapitalistični razred" ............................15
"Katoliška cerkev in socializem" ...................20
"Zadružna prodajalna ali konsum"...............06
"O konsumnih dništvih" ........................10
Enrico Ferri: "Socializem in moderna veda".........50
"Socializem"......................................10
"Spoved papeža Aleksandra" .....................10
Upton Sinclair: "The Profits of Religion" (v angleščini) ........................................61
Majska izdaja 1918............................... .10
"Ameriški družinski koledar" letniki: 1916-17-18, vsaki ...........................................50
"Ameriški družinski koledar" za leto 1919..........50
Poštnina je že všteta v teh cenah. Pošljite naročilo žf dames na:
PROLETAREC,
3639 West 26th Street	Chicago, m
NAPRAVITE VAŠO PIVO DOMA ZA 22c GAL0N.
To ni mehko pivo ali near beer, temveč pravo močno okusno in penasto pivo. Mi vam preskrbimo ekstrakt hmelja in malta "Victoria", s katerega si potem izdelate po našem navodilu izvrstno pivo. Cena ekstraktu za 14 galonov Lager pive je $3.00 za Porter pivo $1.00 več. Delati pivo doma in pošiljanje ekstrakta je dovoljeno. Pošljite denar in mi vam pošljemo poštine prosto blago. Victoria Supply Co., 656 Morton Bldg. New York
Victoria Supply Co., 656 Morton Bldg, New York, N. Y.
(Advertis.)