388                                             Književna poročila.
Damir Feiglova zbirka ne sega dosti nad nivo feljtonskih vsakdanjosti. Res tupatam zažari iskra — posrečen dovtip —, vse to pa ugasne in se potopi v neizmernem kaosu besed. So stvari, iz kojih bi se dalo napraviti marsikaj: »Največja sreča" ... i. dr. Ali pisatelj hoče biti humorist na vsak način. To ga je nemalo-kdaj speljalo v smeri, ki jih ne pozna umetniško ustvarjajoč pisatelj. In majhno, majhno umetnosti vsaj lahko zahtevamo od lepe knjige — ali ne? - Kdo na primer se ni divil banalnosti v „To so trenotki v življenju" ? Kdo ni odpiral ust ob neduhovito-konfuznih, grotesknih scenah iz »Kanarčka"? Jezil bi se človek, če pomisli, kakšna fina, duhovita satira bi znala to biti . . .
Zdi se, da pisatelju imponira amerikanski humor. Manjka pa mu za to žela, duhovitosti in — humorja. Vseh teh treh stvari pa humoristu ni nič manj treba, kakor so mu potrebni —- recimo — upniki in dolgovi!
Kakor rečeno: V knjigi je malo humorja, umetnosti nič. Banalnost izključuje čar originalnosti. Gospod Feigl je morda v družbi dober koser in dovtipkar, humorista se ni pokazal s to knjigo.
In h koncu: Zakaj, za božjo voljo, je pač odel pisatelj to svoje blago s firmo vipavca? Vi vsi, ki poznate ta fini sok, to iskrečo, penečo se kapljico — čemu, čemu ne protestirate ? !                                                               Fran Albrecht.
Edmondo de Amicis, Furij. Novela. Z dovoljenjem založnikov bratov Treves v Milanu iz zbirke »Novelle" prevel Jos. Jurca. V Ljubljani. 1911. Kleinmavr & Bamberg. 8°. 99 str. broš. 1 K 50 v, vez. 2 K 50 v.
Ime de Amicis tudi v Slovencih ni več tuje. Njegova knjiga „Srce" je kljub okorni slovenščini, s katero se odlikuje prevod, prodrla široko med ljudi. Spominjam se, kolik blagodejen vpliv je napravila name, dvanajstletnega fanta, tista lepa zgodba o dobrem dečku. Se danes ga vidim pred sabo . . . Zdaj nam je oskrbel Josip Jurca prevod novele „Furij". Tudi v tem drobnem delcu — predvsem v prvi polovici se zrcalijo vse tiste znamenite lastnosti de Amicisove, ki so znane med svetom; v prvi vrsti speciaiiteta njegova: otroška duša. Ne poznam pisatelja univerzalnega slovstva, ki bi bolj razumel, krepkeje očrtal mlado, nerazvito psiho otrok, kakor je to storil de Amicis. Kakor izklesan iz resničnega življenja stoji pred nami deček Furij, čuvstven, neroden, temperamenten, plah. In v ozadju, stara dva, temna in mračna, brez duš; s psovko v ustih, s šibo v roki; tiha, večno molčeča Kandida, neljubljena in nerazumljena; lepi Rikonovald, „ki se je bil pozabil roditi z dušo", a jo ima vendar toliko, da sam ne ve zanjo; lahkoživka Irida, zapeljiva krasotica, koketna, brez možgan. Iz teh oseb nam je pisatelj zgradil nekaj pestrih situacij, fino, z elegantno diskretnostjo in temperamentom, ki je lasten samo Francozu in Lahu. V vse pa je položil veliko idejo o vzgoji . . . Dobro bo, ako se ta knjiga razširi pri nas; morda bo dala nekoliko misliti ljudem, ki imajo opravka z vzgojo in mladino. Prepričan sem namreč, da je tudi v nas mnogo takih, kojim je bila dodeljena usoda, slična Furijevi. Ljudje, ki so si lastili pravico, vzgajati nas, se izvečine niso potrudili razumeti nas vsaj prilično, nas niso obdali z iskrenostjo in ljubeznijo, marveč s šibo in psovkami. Šiba pa je že davno odpela svojo novo mašo. — Prevodu ne oporekam ničesar. Točen je, lahko umljiv, dobro slovenski. Včasi se nepričakovano naglo menjava sedanjik s perfektom, ali zdi se mi, da je s tem naznačen tek in brzina dejanja.                                       Fran Albrecht.
Silvio Pellico, Frančeška Riminska (Francesca da Rimini). Žaloigra v petih dejanjih. Prevedel M. A. Ter novec, častni grajanin bolzeški. V Trstu, 1911. 8°. 36 str. Cena 50 v.