Poštnina plačana v gotovini. ■ jv lili 5: r< m ■HH i U'- '-?& > - > : v -■ . , 1935 JUNIJ LEPA POLJANA: Vinko Žitnik: Prošnja pesem 201; Ljubljana ob kongresu 202; Gospodova tožba 209; Nočna pesem 209; Večerna daritev 223 Mirko Lovko: Naše romanje 202 \ inko Moderndorfer: Narodne pravljice 203 Habberton-Vdovič: Helenina otroka 206 Leopold Stanek: Kmečka 209; Srce 223 Viktor Smolej: Svetniki si delijo svet 210 Fr. Stele: Sodobna evharistična umetnost 211 Ivan Čampa: Čebela 218; Cvet pelina 223 Jože Udovič: V rebri sanjam; Cesta 218 Gustav Strniša: Drvar 218 Ana Galetova: Slika 218 Bogdan Kazak: Zdravilo za smrt in življenje 219 Timmermans-Jelšnikova: Ukradena Mati božja 224 PISANA TRATA: Dr. Grafenauer: Rešnje Telo in narodna pesem 227 \ iktor Steska: Stopetdesetletnica treh ljubljanskih župnij 230 Ludovik Puš: Glasbeni paberki 231 Nove knjige 232 Po okrogli zemlji 234 Ivan Koštial: Genijalen ali genialen? 235 DOM IN DRUŽINA: Ljudmila Grafenauer: Rešnje Telo in družina 235 Štefanija Humekova: Nedelja v družini 237 M. R.: Kuharica 238 ZABAVA IN ŠALA: Smešnice 239; Uganke in mreže 240 SLIKE: Fr. Krašovec: Pri sveti mizi 201 Iz Plečnikove šole: štirje kelihi 209, 228; načrt tro-delnega tabernaklja 205; načrt za monstranco 208; Iroje ciborijev 209, 212, 213 Ivan Vurnik: Osnutek za cerkev v Hrastniku 216; Pluviale (Helena V.) nadškofa Jegliča 217; dvoje kelihov 220,221; ciborij 222; vratca tabernaklja 229 J. Dostal: Kelih prošta Nadraha 236 Fr. Krašovec: Pred nebesom 206; Najsvetejše 207; Na sv. Telo 214 B. Jakac: Komponist prof. M. Tomc 232 P. Frančišek Ambrož 223 F. S. Stiplovšek: vinjeta 204 KROJNA POLA obsega: Pripombe o ročnem delu; Kdaj se boš možila; Kako uredimo predsobo; Stajica; Nasveti LISTNIC Tej, kongresni številki je priložena barvna podoba Svete družine, ki jo je naslikal mladi slikar Slavko Pengov. Enobarvno smo prinesli letos v prvi številki. Podoba hoče pokazati vzor družine. Jožef počiva po težkem delu: v obrazu se mu bere skrb za družino. Marija zamišljeno gleda mimo Sina: v njenem obrazu beremo skrb za DOBILI S M Valentin Vodnik, Izbrano delo. Priredil dr. Ivan Grafenauer. Cvetje iz domačih in tujih logov, zv. 5. Natisnila Mohorjeva tiskarna. Založila Družba sv. Mohorja v Celju 1935. Leseni križi. Roland D o r g e 1 e s. Prevedla Ivanka Klemenčič. Ljudska knjižnica 58. Tiskala Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1935. Hišni blagoslov. Barvna slika Maksima Gasparija s Eesmijo Silvina Sardenka. V spomin na kongres izdalo •ruštvo sv. Terezike v Ponikvah pri Dobrepolju. Velikost 35 X 50 cm. Gog. Giovanni Papini. Na hrvatsko prevedel Ivo Lendie. Pogovor s Papinijem napisal Mate Ujevič. Izdala Knjižnica dobrih romanov (Kuča dobre štampe), Zagreb 1935. Jero-nimska knjiga 457. ^ UPRAVE dom. Sin pa blagoslavlja kruh, vsakdanjo hrano družine. Družina — vzor dela in molitve, to je hotel slikar pokazati. Podoba naj bo družinam v spomin na kongres. Original je v trnovski cerkvi v Ljubljani. Klišeje na strani 222, 225, 228, 229 in 239 so last pasarja in zlatarja Ivana Kregarja v Ljubljani. O V OCENO Vrtnice. Junijska pobožnost na čast Srcu Jezusovemu. Sestavil Janez Zabukovec, župnik v Komendi. Izdal Glasnik presv. Srca Jezusovega. Glasnikova knjižnica 6. 1935. Slovenska kuharica. S. M. Felicita Kalinšek. Osma, izpopolnjena in pomnožena izdaja. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1935. Monumenta artis slovenicae. Spisal d r. F r a n c e Stele. 7. snopič (Trpljenje Kristusovo). Izdaja Akademska založba v Ljubljani. 1935. Santaremski Dači. Henri G h č o n. V. Rabadan. Misterij v treh dejanjih. Knjižnica društvene pozornice 14. Izdalo Jeronimsko društvo v Zagrebu 1935. Moj novorojenček. Oprema in navodila. Sestavila Lojzka Hočevar-Megl ičeva. Tiskala Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Založil Ženski svet 1935. MLADIKA se tiska v Celju in izhaja točno prvega dne vsakega meseca. Naročnina za Mladiko je letno Din 84'—, s krojno prilogo vred Din 100-—. Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (Din 42-—) in četrtletno (Din 21'—). V inozemstvu stane Din 100-—, s krojno prilogo Dinll6‘—; v Ameriki dol. 2'—, s krojno prilogo dol. 2-40. Čekovni račun imamo za Jugoslavijo v Ljubljani št. 11.412 'Družba sv. Mohorja, Celje, za Italijo v Trstu št. 11/lT>75, za Avstrijo na Dunaju D 160.150. Ndročnino in reklamacije je pošiljati na naslov: Uprava Mladike v Celju. — Reklamirati se more vsakikrat le zadnja številka. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: dr. Jože Pogačnik, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Kolezijska 1, telefon 31-91. Ugankarsko gradivo sprejema Janko Moder v Dolu pri Ljubljani. Na isti nuslov je pošiljati tudi rešitve ugank. Izdaja Družba sv. Mohorja (dr. Franc Kotnik) v Celju. — Za uredništvo: Fran Milavec, Celje. — Tiska Mohorjeva tiskarna, r. z. z o. z., v Celju (Fran Milavec, Celje). SLAVKO PENGOV: SVETA DRUŽINA LEPA POLJANA: Vinko Žitnik: Prošnja pesem 201; Ljubljana ob kongresu 202; Gospodova tožba 209; Nočna pesem 209; Večerna daritev 223 Mirko Lovko: Naše romanje 202 \ inko Moderndorfer: Narodne pravljice 203 Habberton-Vdovic: Helenina otroka 206 Leopold Stanek: Kmečka 209; Srce 223 Viktor Smolej: Svetniki si delijo svet 210 Fr. Stele: Sodobna evharistična umetnost 211 Ivan Čampa: Čebela 218; Cvet pelina 223 Jože Udovič: V rebri sanjam; Cesta 218 Gustav Strniša: Drvar 218 Ana Galetova: Slika 218 Bogdan Kazak: Zdravilo za smrt in življenje 219 Timmermans-Jelšnikova: Ukradena Mati božja 224 PISANA TRATA: Dr. Grafenauer: Rešnje Telo in narodna pesem 227 Viktor Steska: Stopetdesetletnica treh ljubljanskih župnij 230 Ludovik Puš: Glasbeni paberki 231 Nove knjige 232 Po okrogli zemlji 234 Ivan Koštial: Genijalen ali genialen? 235 DOM IN DRUŽINA: Ljudmila Grafenauer: Rešnje Telo in družina 235 Štefanija Humekova: Nedelja v družini 237 M. R.: Kuharica 238 ZABAVA IN ŠALA: Smešnice 239; Uganke in mreže 240 SLIKE: Fr. Krašovec: Pri sveti mizi 201 Iz Plečnikove šole: štirje kelihi 209, 228; načrt tro-delnega tabernaklja 205; načrt za monstranco 208; troje ciborijev 209, 212, 213 Ivan Vurnik: Osnutek za cerkev v Hrastniku 216; Pluviale (Helena V.) nadškofa Jegliča 217; dvoje kelihov 220,221; ciborij 222; vratca tabernaklja 229 J. Dostal: Kelih prošta Nadraha 236 Fr. Krašovec: Pred nebesom 206; Najsvetejše 207; Na sv. Telo 214 B. Jakac: Komponist prof. M. Tomc 232 P. Frančišek Ambrož 223 F. S. Stiplovšek: vinjeta 204 KROJNA POLA obsega: Pripombe o ročnem delu; Kdaj se boš možila; Kako uredimo predsobo; Stajica; Nasveti LISTNIC. Tej, kongresni številki je priložena barvna podoba Svete družine, ki jo je naslikal mladi slikar Slavko Pengov. Enobarvno smo prinesli letos v prvi številki. Podoba hoče pokazati vzor družine. Jožef počiva po težkem delu: v obrazu se mu bere skrb za družino. Marija zamišljeno gleda mimo Sina: v njenem obrazu beremo skrb za DOBILI S M Valentin Vodnik, Izbrano delo. Priredil dr. Ivan Grafen-a u e r. Cvetje iz domačih in tujih logov, zv. 5. Natisnila Mohorjeva tiskarna. Založila Družba sv. Mohorja v Celju 1935. Leseni križi. Roland D o r g e 1 e s. Prevedla Ivanka Klemenčič. Ljudska knjižnica 58. Tiskala Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1935. Hišni blagoslov. Barvna slika Maksima Gasparija s pesmijo Silvina Sardenka. V spomin na kongres izdalo Društvo sv. Terezike v Ponikvah pri Dobrepolju. Velikost 35 X 50 cm. Gog. Giovanni Papini. Na hrvatsko prevedel Ivo Lendič. Pogovor s Papinijem napisal Mate Ujevič. Izdala Knjižnica dobrih romanov (Kuča dobre štampe), Zagreb 1935. Jero-nimska knjiga 457. t UPRAVE dom. Sin pa blagoslavlja kruh, vsakdanjo hrano družine. Družina — vzor dela in molitve, to je hotel slikar pokazati. Podoba naj bo družinam v spomin na kongres. Original je v trnovski cerkvi v Ljubljani. Klišeje na strani 222, 225, 228, 229 in 239 so last pasarja in zlatarja Ivana Kregarja v Ljubljani. O V OCENO Vrtnice. Junijska pobožnost na čast Srcu Jezusovemu. Sestavil Janez Zabukovec, župnik v Komendi. Izdal Glasnik presv. Srca Jezusovega. Glusnikova knjižnica 6. 1935. Slovenska kuharica. S. M. Felicita K a 1 i n š e k. Osma, izpopolnjena in pomnožena izdaja. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1935. Monumenta artis slovenieae. Spisal dr. France Stele. 7. snopič (Trpljenje Kristusovo). Izdaja Akademska založba v Ljubljani. 1935. Santareinski Daci. Henri G h e o n. V. Rabadan. Misterij v treh dejanjih. Knjižnica društvene pozornice 14. Izdalo Jeronimsko društvo v Zagrebu 1935. Moj novorojenček. Oprema in navodilu. Sestavila Lojzka Hočevar-Megličeva. Tiskala Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Založil Ženski svet 1935. MLADIKA se tiska v C e 1 j u in izhaja točno prvega dne vsakega meseca. Naročnina za Mladiko je letno Din 84'—, s krojno prilogo vred Din 100'—. Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (Din 42'—) in četrtletno (Din 21*—). V inozemstvu stane Din 100 —, s krojno prilogo Din 116 —; v Ameriki dol. 2•—, s krojno prilogo dol. 2-40. Čekovni račun imamo za Jugoslavijo v Ljubljani št. 11.412 Družba sv. Mohorja, Celje, za Italijo v Trstu št. ll/ft>75, za Avstrijo na Dunaju D 160.150. Ndročnino in reklamacije je pošiljati na naslov: Uprava Mladike v Celju. — Reklamirati se more vsakikrat le zadnja številka. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: dr. Jože Pogačnik, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Kolezijska 1, telefon 31-91. Ugankarsko gradivo sprejema Janko Moder v Dolu pri Ljubljani. Na isti naslov je pošiljati tudi rešitve ugank. Izdaja Družba sv. Mohorja (dr. Franc Kotnik) v Celju. — Za uredništvo: Fran Milavec, Celje. — Tiska Mohorjeva tiskarna, r. z. z o. z., v Celju (Fran Milavec, Celje). kongresni junij (Prošnja, pesem O (Bog, Gospod naš, daj, obudi mrtva srca naša, poživi plamen, ki ga dih. sodobnosti ugaša; ulačni in užejaj nas, da zopet Po kaj pa, Žabko?« »Nojče uganjat. Papa ob nedejah všako jutjo nojče uganja ž nama. Živko, bejz pjidi, tjic Inko bo nojče uganjau ž nama.« Živko je od veselja zavriskal, se prekopicnil s postelje in pridirjal na tisto stran postelje, ki je ni bil že Žabko zavzel. Nato sta mala divjaka zatrobila napad in nenadoma navalila name. V svojem življenju sem imel včasih pred svojimi duševnimi očmi marsikatero prav živo predstavo. Tako sem si bil nekoč predočil, kako se nekega dne spopadem v smrtni borbi z divje poslikanim, na boj pripravljenim hudim Indijancem, kako neustrašeno prenesem njegov bojni krik in kako s svojo lastno osebo dam zgled, da mora bledo-ličnik s svojim razumom na vsak način zmagati. I isto nedeljsko jutro pa sem to svojo misel docela in za zmerom opustil. Ob navalu teh drobnih dveh vojščakov sem kar sramotno obupal in njun bojni krik je navdal mojo dušo z večjim strahom, kakor ga je sploh kedaj užila. Po Žabkovem naj bi jaz z njima »nojče uganjau«. Toda že kar spočetka sta vzela vso to zadevo v svoje majhne, toda uspešne roke. Žabko je proglasil moja kolena za svojega »konjiča«, jih zajahal, se veselo smejal, ko sem se prizadeval, vreči ga z njih, in se držal jahaje s tem, da je grabil s svojimi debelimi prstki v moje telo, kjerkoli ga je najlaže mogel doseči. Živko je kričal: »Jaz bi tudi rad jezdil!« in mi sedel na prsi. »Tako konjiček gre v korak,« je razlagal, zibaje se naprej in nazaj. Začel sem umevati, zakaj je moj svak, ki je bil prej sijajen telovadec, dobil take vdrte prsi. Kar postane Živkov obraz živahnejši, oči se mu razširijo in zabliskajo, nato zakriči: »Tako konjiček dirja v skok,« vstane pokonci, vrže noge kvišku in mi z vso silo spusti svojih tri in štirideset funtov na pl juča. Ta postopek je še nekaj krati ponovil, preden sem se docela opomogel od pretresa, ki sta mi ga zadela njegova nesramnost in njegova teža. Toda bolečina mi je slednjič vrnila zavest, z divjim skokom sem vrgel svoja peklenska jezdeca s sebe in se rešil na sredo sobe. »A-a-a-a-a-a,« je vreščal Žabko. »Jaž bi jad konjča jahau.« »B-u-u-u-u,« se je drl Živko, »ti si grd. Prav nič te ne maram.« Ne brigajoč se ne za Žabkove želje ne za Živkovo mnenje in konec njegovega spoštovanja sein se hitro opravil. Kljub izgubljenemu počitku sem se ves razkačen zahvalil Bogu za nedeljo: v cerkvi bom vsaj imel pred svojima mučiteljema ^ir. Pri zajtrku sta se oba dečka povabila, da me Pospremita do nje, pa sem jima kar na kratko °dklonil. Ako bi ju vzel s seboj, bi morda res kaj pripomogel k temu, da se navadita enega najlepših običajev, toda silno sem dvomil, da bi mi najstrožja Previdnost nalagala dolžnost, naj nosim posledice, ki bi najbrž nastale iz takega poskusa. Poleg tega pa bi lehko srečal gospodično Majnikovo. Ker sem pa i upal i se bal, da bi jo srečal, nikakor nisem mogel prenesti misli, da bi se sešel pred njo z njim, ki je bil kriv, da je prejela od mene tak prijazen »spominek«. Živko je ugovarjal, Žabko je jokal, jaz pa sem ostal trden, dasi tako voljan, ugoditi njunim pametnim željam, da sem ju pred službo božjo vzel na dolg sprehod s sabo. Po kratki, zabavni hoji sem razveselil otroka s tem, da sem ubil kačo in zlomil pri tem svojo tenko palico, pri čemer me je tolažilo edino to, da sem videl, da se da iz ostankov napraviti palička za Živka. Domov grede in ko sem se pripravljal za v cerkev, sem sklenil z Živkom, kot priznanim predstavnikom bratovske poslovne družbe, slovesen dogovor. Živko se je zase in za svojega brata zavezal: da ne bosta poskušala vdirati v mojo sobo, da se ne bosta pretepala, da bosta ležečo nesnago pobirala samo z lopato in jo spravljala tja, kamor spada, v čem drugem kot v svojih klobukih ali predpasnikih, da ne bosta trgala cvetic, da ne bosta odpirala pip za vodo, da se bosta v vseh nesoglasjih obračala do kuharice kot razsodnice in da ne bosta postavljala hiš iz mojih novih knjig, ki sem jih zložil v knjižnici na mizo. Glede na Živkovo obljubo, da se bosta vestno držala teh pogojev, sem Živku dovolil, da sme M, & aMa a Iz Plečnikove šole: Načrt za monstranco z naslovne strani. sam v nedeljsko šolo, ki se je začenjala takoj po jutrnji službi božji, toda šele takrat, kadar Jerica poreče, da je očejen in oblečen, kakor se spodobi. Ker je bil Žabko vsak dan med enajsto in trinajsto v postelji, sem imel občutek, da bom gotovo leliko brez motečih skrbi pri službi božji, kajti Živko sam in v eni uri pač ni mogel kaj posebnega zagrešiti. Cerkev na Slemenih je imela precej več sedežev kakor udov in ker je bilo še malo letoviščarjev v kraju, sem si bil v svesti, da bodo domači udje občine prav pridno strmeli vame. To je bilo sicer že samo po sebi dovolj nerodno, toda nič proti temu, kar mi je bilo še usojeno, kajti cerkovnik'me je peljal prav blizu oltarja in mi pokazal v stol, kjer mi je bila za sosedo — gospodična Majnikova sama! Seveda se gospodična ni zmenila zame. Bila je preskrbno vzgojena, da bi storila kaj takega v cerkvi, pri meni pa je minilo deset neprijetnih minut, preden se mi je posrečilo zatajiti vse običaje dobre družbe. Ko se je služba božja začela, me je nerodni občutek deloma minil, kajti ker nisem imel pesmarice — v stolu ni bilo nobene — mi je gospodična Majnikova prijazno ponudila svojo lastno v souporabo. In še vedno je bilo njeno vedenje pri tem tako brezhibno vljudno in tuje hladno, da sem se čudil, ali je ni morda zgolj čut krščanske dolžnosti primoral do tega dejanja. Da sem bil sam tatarski kan, bi ne mogla biti bolj vljudna in bolj mrzla. Začetna pesem je imela napev, ki ga nisem še nikoli slišal; zato sem se s svojim tenorjem žalostno spotikal skoznjo, čeprav je gospodična Majnikova pela svoj sopran brez najmanjše napake. Pridiga je bila daljša, kakor sem je bil vajen, in pogosto sem se zasačil, da je sploh ne poslušam. Kar se tiče mojega mesta v družabnem življenju in moje zunanjosti, se mi ne eno ne drugo ni zdelo še nikoli tako neznatno kakor med vso to službo božjo. Duhovnik je prišel do »in slednjič, predragi v Kristusu,« jaz pa sem goreče molil za srečen in hiter konec. Zdelo se mi je, da vsa cerkev sočustvuje z mano, kajti nastalo je splošno šumenje za menoj, brž ko so bile te besede izgovorjene. Vendar je postalo kmalu jasno, da so se poslu-šavci omajali iz nekega drugega občutka, kajti čul sem neko pritajeno hehetanje za seboj. Še gospodična Majnikova se je ozrla živahne je, kot se je skladalo z milino, s katero je po navadi odevala svoje kretnje, in celo duhovnik sam je nenavadno dolgo postal. Obrnil sem se na svojem sedežu in zagledal svojega nečaka Živka, pražnje oblečenega, nespoštljivo pokritega in nad vse gi-zdavo vihtečega svojo novo palico. Ustavil se je pri vsakem stolu in si pozorno ogledal vse, ki so sedeli v njem. Videti je bilo, da ni našel tistega, ki ga je iskal, a se vendarle še nadalje prizadeval kljub temu, da sem se trudil, obrniti njegovo pozornost nase. Slednjič je dobil nekega družinskega znanca in pri njem si je olajšal srce, rekoč mu z glasom, ki ga je bilo .slišati po vsej cerkvi: »Strica bi rad našel.« V tistem trenotku je ujel moj pogled, se blaženo zasmejal, prihitel k meni in pritisnil svoje poredno mehko lice na moje. Vsa cerkev je zašli mela od vtisa, jaz pa nisem vedel, kam naj se denem. Toda moja zadrega se je spremenila v začudenje, ko je gospodična Majnikova s slabo prikrito veselostjo v obrazu, toda s prenežnimi očmi, privila malopridneža k sebi in ga krepko poljubila. V tistem hipu je duhovnik nekoliko oklevaje rekel: »Molimo.« Hitro sem sklonil glavo, vesel, da leliko skrijem obraz; toda ko sem skrivaj pogledal na krivca brezbožnega motenja, sem ujel gospodične Majnikove pogled. Smejala se je tako, da je bilo neizogibno, da se ne bi smeh prijel tudi mene, in smejal sem se še huje, ker sem čutili da je en malopridnež popravil malopridnost drugega. Po blagoslovu je bil Živko deležen obilne pozornosti in v tej zmešnjavi sem pograbil priložnost in rekel gospodični Majnikovi: »Gospodična, ali ste še istega mnenja kakor moja sestra, kar se tiče mojih nečakov?« »Meni se zdita nad vse kratkočasna,« je rekla gospodična Majnikova navdušeno. »Prav želim, da ju pripeljete kedaj k nam. Kar hrepenim po tem, da vidim kakega samoniklega mladega gospodiča.« »Me prav veseli!« sem rekel. »In hočem, da vam Žabko prinese šopek za pokoro.« »Prav,« je odgovorila, ko sem se ji umeknil, da je šla iz stola. Besedica je bila neznatna, toda napravila me je spet vsega srečnega. »Veš, stric Hinko,« je vzkliknil Živko, ko sva prišla iz cerkve, »nedeljska šola še ni bila odprta, jaz pa bi bil rad slišal, če bodo v cerkvi spet peli. Zato sem prišel, tebe pa ni bilo tam, kjer papa sedi, in jaz sem vedel, da si kje, pa sem te iskal.« »Blagor ti,« sem si mislil in ga hitro vzdignil v naročje, kakor da se mudi v nedeljsko šolo, prav za prav pa zato, da sem ga prav hvaležno poljubil, češ, prav si naredil, popolnoma prav. Moje nedeljsko kosilo je bilo brez napake, tako glede obilnosti kakor tudi kakovosti, steklenica svakovega klareta pa je dokazala, da je njegovo vino izborno. Vendar mi neki notranji nemir ni dal, da bi bil užival jed s tako slastjo, kakor bi jo bil mogel pod drugimi okolnostmi. Moj nemir je izviral iz mešanega čustva odgovornosti in ne- KMECKA Domjan ič u Leopold Stanek Pod našo jablano je trata zelena in senčica hladna. Na vrtu je sonce in lišček na šipku si pesemco poje. Opoldan — tišina. Iz hiše le slišim tiktakati uro. Ta pesem preneha. Iz hiše pa poje — molitev za mrtvim. NOČNA PESEM Vinko Žitnik Noč si črne kite je razpletla... Daljna luna vstaja izza strehe; njena luč je zasnežila lehe, črne gore rahlo posrebrila, belo, belo vame se razlila. Ko nebeški cvet brsti tihota, hrepenenje išče daljna pota; že je molk vsemirja previhralo, pred prestolom božjim je obstalo. Moja duša je vsa svetla, svetla: ogrnila jo je rajska zarja, angel bel na njeno struno brenka . O sladkost sveta, kako si grenka, ko se duša z Bogom pogovarja! vednosti. (Dalje prihodnjič.) GOSPODOVA TOŽBA Vinko Žitnik Gospod poveša glavo in trpi. Zaman med nami hrepeneče čaka darov src naših — vedno več koraka jih mimo Njega skoz mrak naših dni. Gospodovo Srce naš hlad boli. Čedalje bolj osamljen toži, plaka: Zaman po vseh oltarjih se pretaka za vaše duše moja Rešu j a Kri! Čedalje bolj ste redki, ki vas žeja po sladkem vinu mojega Srca, čedalje bolj je neprestopna meja med varni in menoj! Iz vseh želja src vaših se mi le posvetnost smeja, glušeča klice vašega Boga ... Iz Plečnikove šole: Ciborij. SVETNIKI SI DELIJO SVET Srbska narodna pesem. Prevedel Viktor Smolej Ljubi Bog, oj čudo čudovito! Mar je grom to, mar se zemlja trese, ali bije morje ob bregove? — Ni to grom, to zemlja se ne trese in ne bije morje ob bregove, to si le svetniki svet delijo: sveti Peter in Šeuklavž dobrotni, sveti Janez in Elija sveti in Pantelij z njimi, brat Elijev. K njim prišla je blažena Marija, točila solze po belem licu. Vpraša jo gromov vladar Elija: »Kakšna te nesreča je zadela, da solze točiš po belem licu?« Odgovarja blažena Marija: »Dragi brat, gromov vladar Elija, kaj bi ne prelivala solzice, ko prihajam iz dežele indske, iz dežele indijske preklete! V Indiji je brezpostavnost zakon, mlajši ne spoštujejo starejših, staršev ne poslušajo otroci, starši zarod so zatrli v sebi (naj obraz jim pri poslednji sodbi počrni pred Bogom, pred Resnico!). Boter botra goni na sodnijo in privede tja lažnive priče, vse brez vere in brez čiste duše, mora v ječo priča pri poroki, danes priča, jutri boter krstni; brat izziva brata na dvoboje, svoji sestri brat ne pravi sestra.« * Njej pa de gromov vladar Elija: »Sestra naša, blažena Marija, z belega solze utri si lica! Ko si svet med sabo razdelimo, pojdemo vsi k Bogu na razgovor in poprosimo Boga Resnico, da nam izroči nebeške ključe, da zaklenemo nebesa sveta, vdarimo pečate na oblake, da iz njih potem ne bo več padal ne ponižni dež ne rosa tiha ne ponoči svetla mesečina, da ne bo dežja tri dolga leta, ne rodilo vino ne pšenica, še za hostijo dovolj ne mašno.« To je čula blažena Marija, z belega solze utrla lica. Svet svetniki so si razdelili: Peter vzame vince in pšenico, ključe od nebeškega kraljestva, a Elija strele, blisk in grome, a Pantelij velike vročine, Janez pobratimstvo in botrin jo, sveti les za svete križe božje, a Šenklavž vode, morje in ladje. In odšli so k Bogu na razgovor ter prosili ga tri bele dneve in noči tri temne brez prestanka; kar prosili, so si izprosili: Bog izročil je nebeške ključe, zaklenili sveta so nebesa, vdarili pečate na oblake, da iz njih potem ni deževal več ne ponižni dež ne rosa tiha ne ponoči svetla mesečina, ni rodilo vino ne pšenica, še za hostijo dovolj ne mašno, dolgo dobo. skoz tri dolga leta: zemlja je razpokala od suše, v njo ljudje pogrezali se živi; in povrh poslal je Bog bolezen, oj bolezen strašno, grozno kugo; pomorila staro je in mlado in ločila drage je in znance. Preostali pa so se skesali in v Boga Gospoda verovali. In obljubo večno Bog jim dal je. da bo sneg in led odslej pošiljal le enkrat na lejo, le pozimi. Kot 'tedaj, tako še dandanašnji. Ljubi Bog, za vse na svetu hvulu! Kar bilo je, naj se ne zgodi več! SODOBNA EVHARISTIČNA UMETNOST Fr. Stele Središče, idejno (miselno) in funkcijsko oporišče vse cerkvene umetnosti je evharistija. Po svoji službi (funkciji) je stavba cerkve namenjena liturgiji, službi božji v najožjem pomenu te besede. Daritev svete maše, ki je svečan, v stalno se ponavljajoč obred izoblikovan spomin na ustanovitev evharistije po Kristusu v zgodovinski zadnji večerji, je izhodišče vseh praktičnih in lepotnih zahtev, ki so v skoraj dvatisočletnem razvoju oblikovale krščansko cerkev. Oltar je monumentalizirana miza zadnje večerje. Njegova neposredna oprema mora ustrezno služiti obredu svete maše in shrambi vsega, kar je z njo v nujni zvezi, predvsem posvečenih posod in mističnega kruha v obliki hostij. Ker je obred, ki se pri oltarju vrši, namenjen verni občini, ki naj sledi njegovemu razvoju in sodeluje z njim, je nujna zahteva, da bodi cerkev kot stavba urejena tako, da je oltar cilj pogledov v njej zbranih vernikov. Tako je končno tudi širša ureditev cerkve smiselno odvisna od oltarja, oziroma od tega, čemur oltar služi, od evharistije. Obred, ki mu cerkev služi, se je v stoletjih sicer razvijal, spreminjal tudi svojo vidno obliko, v bistvu pa je ostal vedno to, kar je bil od začetka, ponovitev Kristusovega obreda pri zadnji večerji. Z razvojem vidne oblike obreda se je spreminjala tudi oblika prezbiterija (cerkvenega svetišča), ostali prostor cerkve, predvsem vernikom namenjena ladja pa je nevzdržno stremila po iaki obliki, ki bi idealno združila vernike pred oltarjem. Tako je ozir na evharistijo oblikoval v končni posledici vso cerkveno stavbo m ji dajal vsakokratni idejni in praktični smisel. Oltar kot sedež evharistije in njenega obreda je nujno moral stremiti iz svoje prvotno čisto praktične, neposrednemu namenu služeče oblike, mo-nuinentalizirane mize, k vidnejši, po svojem pojavu v organizmu cerkve posebno poudarjeni, vernike takoj pri vstopu v prostor nase opozarjajoči obliki. Tudi arhitekturna ureditev prostora je bila vedno taka, da je že sama poudarjala mesto °ltarja. Tako se je oltar kot monumentalna, z dekorativnim nastavkom ali posebno slovesno streho, baldahinom opremljena osrednja pojavna enota opreme cerkve začel polagoma prepletati s tistim delom stavbe, ki je bil že sam arhitektonsko oblikovan kot njegovo prizorišče z arhitekturo prezbiterija. V baročni dobi sta se obe sestavini prepletli že toliko, da je nazadnje oltarni nastavek k postal samo posebno bogato izoblikovan člen celotne arhitekture notranjščine, njen najmočnejši poudarek, pravi oltar, pa je izginil v tej kričavi arhitekturi kot del njenega podnožja. Ta oblika oltarja je doživela naše dni in še danes je po pojmovanju večine vernikov »oltar« po vsej cerkvi vidni, kar mogoče bogato okrašeni oltarni nastavek, torej v resnici le nebistveni in šele v teku razvoja pravemu oltarju dodani okras. Bistveno pa spada k baročnemu in današnjemu oltarju tako zvani tabernakelj, varna shramba za najožjo evharistično opremo oltarja, monstranco in ciborij s posvečenimi hostijami. V srednjeveških cerkvah imamo še tudi pri nas ohranjene primere starejše oblike take shrambe v tako zva-nem stenskem tabernaklju ali zakramentni hišici, vdelani v severno steno zraven oltarja in primerno okrašeni. V baroku in v 19. stoletju se je začel tabernakelj na oltarju vedno bolj večati, posebno ker je bil združen z namenom slovesnega izpostavljanja posvečene hostije v monstranci. V ta namen so začeli oblikovati njegov vrhnji del s tem, da so mu dali podobo majhne pozornice, prekrite s strešico, ali pa podobo majhnega odprtega baldahina, šotora. Ta baldahin je polagoma začel dobivati vedno slovesnejši izraz in je nazadnje pogosto prerasel pravi tabernakelj kot posebna, na stebrih sloneča stavba s kupolasto ali šotorno strešico. Tako se je posebno v 19. stoletju ponovil na oltarni mizi sami podoben razvoj kakor od starokrščanske dobe sem z oltarjem samim. Prvotno je bil oltar evharistična miza, prekrita z baldahinom, slonečim na stebrih, za kar imamo najbolj monumentalni primer, razen starokrščanskih oltarjev, v oltarju cerkve sv. Petra v Rimu. Sedaj pa se je pojavila na oltarju samem omarica v podobi hišice, zavarovana in okrašena z baldahinom na stebrih. »Oltar« oziroma nekdanji kra-silni nastavek oltarja se je že v baroku pogosto umaknil k steni za oltarjem, oltarna miza s tabernakljem pa je začela živeti zopet samostojnejše življenje in dobivati zopet individualno obliko. » Že v teku 19. stoletja so se pri novih, v romantičnem duhu oživljanja zgodovinske tradicije v cerkvenem stavbarstvu zidanih cerkvah začeli vračati k srednjeveškim in starokrščanskim oblikam oltarja. Pravi odpor proti baročni tradiciji »nepristnega« oltarja pa je uveljavila šele sodobna arhitektura. Ta se je povsod vrnila k osnovnemu smislu in bistvu vsakega predmeta, ki ga oblikuje, in vsake naloge, ki jo rešuje. In spoznala je tudi, da mora arhitektura oltarja izražati predvsem njegovo bistvo in da se mora za dosego tega odreči vsem postranskim ozirom bogatega videza. Jože Plečnik: Ciborij. Oltar naj bo zopet predvsem miza, ki služi daritvi svete maše, združena s shrambo za posvečene posode s hostijami in za izpostavljanje sv. Rešnjega Telesa, v simboličnem smislu torej bivališče Boga med verniki in šotor ali prestol, na katerem se jim pokazuje, da ga počastijo. Ta novi duh se seve ni omejil samo na oltar, ampak je objel vso cerkev, ki je smiselno odvisna od oltarja in se mora pokoriti njegovemu značaju. Kmalu bo že pol stoletja, odkar se vrši obnova evharistične umetnosti v smislu izrazitve njenega sodobnega bistva. Bogoslovci in arhitekti so sodelovali, da v teoriji in resničnosti izdelajo njen program. Danes že kar nepregledne vrste prireditev, razstav, razprav in načrtov pomenja z velikim trudom in globoko resnostjo osvojene stopinje razvoja misli o sodobni cerkvi. Posebno evharistični kongresi postajajo vse bolj tudi zna- niki misli sodobne evharistične umetnosti in je danes razstava predmetov evharistične umetnosti in obrti že nerazdružna od njih. Tudi pri nas Slovencih so začele prodirati te misli kmalu po začetku novega stoletja. Umetnostno zelo aktivna doba konca 19. in začetka 20. stoletja je ustvarjala še vsa pod vtisom historično usmerjene umetnostne romantike. Ne bilo bi pa pravično, če bi podcenjevali delo mož, ki so to gibanje vodili, kakor prelat J. Smrekar, generalni vikar J. Flis in msgr. J. Dostal, ki predstavljajo dve generaciji enotno usmerjene delavnosti. Kajti kljub usmerjenosti k vzorom iz preteklosti je prav delo teh mož prav glede evharistične umetnosti nujen pogoj za sodobno ustvarjanje. Po njih delavnosti je bila polagoma omajana ideja baročnega »oltarja« in se je oltar vračal, čeprav v raznih historičnih oblikah in posnetkih, vendar k svojemu prvotnemu bistvu. Nova, sodobna cerkvena umetnost ni nastala iz ene korenine in na enem kraju, ampak je plod mnogih prizadevanj na različnih krajih Evrope in celo različnih kulturnih in družabnih pogojev. V glavnem pa lahko razlikujemo troje velikih gibanj ali akcij za obnovo cerkvene umetnosti, ki se pa izpopolnjujejo in utegnejo biti vse po svoje pomembne za napredek evharistične umetnosti v vesoljni Cerkvi. Videli bomo, da se motivi obnove tu in tam pogosto prepletajo, kar v bodočih posledicah samo nujno vodi k zbližan ju v splošnem idealu. Eno teh gibanj ima svoje žarišče v srednji Evropi, v nemških deželah, drugo se naslanja na delavnost v Franciji in Belgiji, tretje pa se opira na vodilno vlogo svete stolice v zadevah kulta (bogoslužja) in vseh njegovih potreb in izrazov in se uveljavlja predvsem v Italiji. Gibalne sile teh treh skupin so pogosto zelo različne, druži pa jih skupna zavest potrebe po cerkveni umetnosti, ki bo ustrezala sodobnim pogledom verskih obredov in čustvovanju sodobnih vernikov. i Iz teatralične, reprezentativne baročne cerkve se razvijamo v novejši dobi bolj k demokratični, praktični cerkvi, ki služi zbiranju vernikov k molitvi in verskemu pouku, ki ji je več poglobitev v duha pobožnosti in vere kakor oglušitev čutov po zunanjem sijaju. Ideal take, takrat še močno mistično, torej končno le zgodovinsko pojmovane cerkve, so uresničili prvi benediktinski menihi, tako imenovani beuronci. Njih cilj je bil prepo-jitev vse cerkvene umetnosti z obrednim, liturgičnim duhom. Teoretiki bogoslovci so posebno med Nemci preoblikovali to zamisel v ideal kristocen-trične, v Kristusu osredotočene cerkve, ki je danes vsaj teoretično tisti ideal, o katerem se misli, da je najbolje pogodil bistvo in smisel sodobne cerkve. Ta ideal je tudi izrazito evharističen. Njegov namen je, vernike čim najpopolneje in najdemo-kratičneje združiti okrog Kristusa v evharistiji. Zato se pojavlja tudi doslej naravnost nemogoča misel, naj se evharistični oltar ne samo približa množici vernikov, ampak celo prestavi v sredo mednje, da bodo idealno zbrani okrog njega. Tudi zunanjščina naj izraža misel prvenstvenosti oltarnega prostora pred vsemi drugimi s tem, da se zvonik premakne na stran glavnega oltarja. Nov moment v sodobni razvoj cerkvene stavbe so dodali bogoslovskim teoretikom gradbeni teoretiki z novimi, doslej neznanimi gradivi in iz teh izvirajočimi novimi tehničnimi in lepotnimi možnostmi. V središču teh prizadevanj je železo-beton, ki je sodobno gradivo v revolucionarnem j smislu te besede. Pojavilo se je celo vprašanje, ali je to novo gradivo sploh spodobno za stavbe odličnega pomena, kakor so cerkve. Prevladalo je končno edino pravilno prepričanje, da vsak čas s sebi lastnimi sredstvi širi čast božjo in da tudi zoper tako izredno tehnično pridobitev, kakor je železobeton, v cerkvi ne more biti pomisleka. Še bolj pa je kompliciral vprašanje sodobne cerkve že pred vojsko, posebno pa po njej socialni moment, ki je ukazal Cerkvi, kakor v apostolskih časih, ko jo je pozival, naj gre s svojim naukom med tuje narode, naj zasidra svoj nauk v duhovno zanemarjenih slojih sodobne družbe. S tem klicem pa je bila nujno združena zahteva, da je ta nauk treba »stanu primerno« odeti, da jim bo dostopen. Tako raste sodobna cerkev, ki ji duh sodobne umetnosti nalaga, naj bo bistvena, najprej iz osrednje misli evharistije kot kristocentrična, liturgična (obredna) cerkev v najčistejšem smislu. Njene osnove izdelujejo teoretiki in praktiki pod vodstvom navodil svete stolice. Drugič raste sodobna cerkev iz pogojev novih gradiv, posebno železo-betona, ki ji daje novo lepotnost in arhitektonsko smiselnost. Tretjič pa raste iz družabnih, čustvenih in duhovnih pogojev sodobne družbe in se ogrinja v demokratično, ako ne včasih naravnost proletarsko obliko. Sredn ja Evropa, predvsem nemške dežele so najpopolneje izrazile misel v Kristusu osredotočene, v novi tehniki in njej ustrezajoči lepotnosti zgrajene cerkve. Neštete nove cerkve v velikih delavskih predmestjih nemških mest pričajo o uspešnosti teh prizadevanj. Ta duh prodira po delovanju arh. Clemensa Holzmeistra v Avstriji tud i v našo bližino. Smisel nove cerkve je Nemčija nedvomno najpopolneje izoblikovala. V zvezi s prizadevanji za preporod umetne obrti sploh sta Iz Plečnikove šole: Ciborij. vprav Nemčija in Avstrija, oprti na Werkbund in Wienerwerkstiitte, dvignili med vsemi na najvišjo stopnjo sodobnega okusa cerkveno, posebno evharistično umetno obrt. Prav v nemški sodobni cerkveni umetnosti so prišle do uspešne veljave tudi ekstremne sodobne struje upodabljajoče umetnosti, ekspresionizem in kubizem, ki ju povsod drugod skoraj popolnoma odklanjajo. Tu se zopet jasno kaže posebna lastnost nemškega duha in čustvovanja, ki se najgloblje izživlja v strogih, miselno dognanih konstrukcijah in dušo razburjajočih slutnjah in vizijah. Čeprav so razni prehodi od tega duha preko Holandije in Belgije do francoske sodobne cerkvene umetnosti, je vendar nasprotje med francosko in nemško sodobno cerkvijo prav osnovno. Pobuda za živahno delavnost v cerkveni umetnosti je prišla v Franciji iz potreb, obnoviti cerkve v krajih, kjer jih je vojska razrušila, in pa iz široko zasnovane akcije za ureditev dušnega pastirstva v pariških predmestjih, kjer je ukazal pariški kardinal zidati šestdeset cerkva. V bel-gijsko-francoski sodobni cerkveni umetnosti ne opažamo tistega duha, ki je značilen za sodobno nemško cerkveno umetnost in jo skuša prenoviti iz bistva, iz idejne osnove. Francoska arhitektura sicer obilno uporablja železobeton in druge nove konstruktivne načine, v obliki cerkve pa se naslanja predvsem na tradicijo in tako opažamo zanimiv pojav, kako je mogoče romanske in gotske gradbene vzore sodobno podati z novimi konstrukcijami. Konservativnost je značilna tudi za francosko cerkveno obrt. Bogato pa se druži z gornjimi stremljenji čut za tradicionalne mistične učinke prostora in simboliko posameznih oblik. Tudi glede Italije velja v bistvu isto kot glede Francije. Njena novejša cerkvena umetnost se nekam boječe naslanja na vzore iz preteklosti, posebno iz starokrščanske in italijanske romanske dobe. Čeprav bolj zunanje in mehanično, pa vendar ta poteza izraža isto splošno občutje sodobnosti: povratek k demokratični, skromni, v prvi vrsti molitvi služeči cerkvi. Sveta stolica, ki je po svojem osrednjem vodstvu v Cerkvi izredno važen činitel j tudi v cerkveni umetnosti, ne posega neposredno v ustvarjanje samo, ampak se omejuje na najnujnejša navodila, ki so potrebna tako iz potreb evharističnega obreda kakor tudi njegovega dostojanstva. Zaveda pa se, da je napredek cerkvene umetnosti največjega pomena za kulturni ugled vere in Cerkve in zato zadnji čas vsestransko podpira misel mednarodnih razstav cerkvene umetnosti, ki so dobro sredstvo za razbistritev pojmov o vseh z njenim napredkom zvezanih vprašanjih. V zadnjih tridesetih letih je bilo v raznih deželah prirejenih veliko število takih razstav, ki so prav bistveno vplivale na razvoj sodobne cerkvene umetnosti. Navajamo samo nekatere, ki so vsaj posredno mogle biti pomembne tudi za njen napredek med nami. Taka je bila leta 1907 razstava cerkvene umetnosti v Secesiji na Dunaju, kjer je sodeloval tudi arh. Jože Plečnik. Wagnerjanski ideal sodobne arhitekture se je tu uspešno združil s prizadevanjem beuroncev. Obe sestavini sta postali odločilni za bodoči razvoj Plečnikove cerkvene arhitekture. Leta 1912 se je vršila o priliki svetovnega evharističnega kongresa na Dunaju važna razstava predvsem liturgičnih predmetov in utrla pot sodobni umetni obrti v cerkev. Kmalu po vojski je bila v Secesiji na Dunaju druga razstava cerkvene umetnosti, ki se je odlikovala prav po zrelejši umetnoobrtni plati. Leta 1928 je bila v zvezi z razstavo svetovnega tiska »Pressa« tudi razstava nemške cerkvene umetnosti, ki je pokazala sadove nemških prizadevanj za sodobno cerkev. Belgi jsko-francoska prizadevanja so se izrazila v mednarodni razstavi cerkvene umetnosti leta 1930 v Ant-werpnu. V zadnjih letih, odkar je svet« stolica začela podpirati misel takih razstav, smo jih doživeli celo vrsto: najprej v Milanu in Padovi, potem leta 1933 na Dunaju, kjer se je uveljavil nemški ideal sodobne cerkve v arhitekturi Cle-mensa Holzmeistra. in nazadn je v posebno velikem obsegu leta 1934 v Rimu na zadnji mednarodni razstavi cerkvene umetnosti, ki je točno pokazala prvenstvo srednje Evrope (nemški, avstrijski, poljski in madžarski oddelki) v sodobni cerkveni umetnosti. * Slovenci smo odločno v tem srednjeevropskem krogu stremljenj po napredku v cerkveni umetnosti. Prejšnja generacija je delala za napredek cerkvene umetnosti med nami. ki smo jo zgoraj omenili, je razrahljala tla in tako smo že zadnje desetletje pred vojsko doživeli počasen vdor novih naziranj. posebno preko Dunaja. Zgodovina sodobne cerkvene umetnosti je najože zvezana z imeni dveh naših vodilnih arhitektov sodobnosti, Jožeta Plečnika in Ivana Vurnika. Oba sta učenca Dunajčana Ottona Wagnerja, ki je s svojo cer- kvijo v umobolnici na Steinhofu na Dunaju prvi uresničil novi ideal. Plečnik se je oplodil pozneje z idejami beuronskega zamisla cerkvene umetnosti in jih srečno združil z wagnerjanskimi načeli sodobne arhitekture. Z raznimi majhnimi deli liturgičnega značaja (kelihi in podobno), posebno pa z načrtoma za cerkev v Spodnji šiški in pri Sv. Krištofu je že takrat posegel v cerkveno umetnostno snovanje v domovini, a je ostal precej neopažen. Mnogo pa je pripomoglo zmagi novih načel mladostno delo Ivana Vurnika, ki si je z opremo škofove kapele v Trstu pridobil lepo ime. Božji grob na Bledu, oltar v Starem trgu pri Ložu, tabernakeljska vratca v Ribnici, okviri za križev pot pri Sv. Petru so stopinje, s katerimi si je nova smiselna cerkvena umetnost utirala pot med nas. Med vojsko je v dušah ljudi marsikaj dozorelo; poleg drugega med Slovenci tudi smisel za novo cerkveno umetnost. Ko sta po vojski zasedla oba imenovana arhitekta svoji stolici na arhitekturni šoli v Ljubljani, je bil ideal prejšnje generacije že definitivno mrtev in sta mogla tadva že skoraj neovirano na delo. Ugotoviti je treba predvsem, da gre v njunih delih in v delih njunih učencev za mednarodno popolnoma enakovredno delo in za lep prispevek Slovencev k splošni umetnostni kulturi Cerkve, kajti tako Plečnikov kakor Vurnikov tip sodobne cerkvene umetnosti sta dve samostojno ustvarjajoči veji v okviru srednjeevropskega umetnostnega snovanja. * Delo Jožeta Plečnika za sodobno cerkev je mnogovrstno. Kakor smo že povedali, izhaja Plečnik od O. Wagnerja, a se je že prav zgodaj oplodil z idejo liturgične cerkve, ki so jo propagirali beuronci. Poleg osredotočitve na bistvo cerkve je imela pri prvih njegovih načrtih odločilno vlogo nova železobetonska konstrukcija in lepotnost, ki jo je kljub močnemu odporu vplivnih činiteljev kot eden prvih tudi uresničil v cerkvi Sv. Duha na Dunaju. V povojni dobi pa se je odločno razvil do misli kristocentrične cerkve, katero je snoval v raznih načrtih in jo uresničil v cerkvah sv. Frančiška v šiški in Srca Jezusovega v Pragi. S tema dvema stavbama se je uvrstil med prve cerkvene graditelje sodobnosti. V Šiški je oltar pomaknil prav v prostor za vernike in dosegel tisto idealno osredotočitev okrog Najsvetejšega, o kateri so Sanjali mnogi teoretiki cerkvene umetnosti. Jasno je Plečnik spoznal tudi idejo evharističnega oltarja in si ustvaril zanj idealen tip. ki S a je izrazil že v mnogih variantah. Oltar mu je daritvena miza, njegov poudarek pa je taber- nakelj. Ves nebistveni okras se je moral umekniti na steno za oltarjem. Tabernakelj mu je šotor, k jer evharistični Kralj biva in se pokazuje vernim. Za Prago (cerkev na Vyšehradih) je uresničil dobesedno misel šotora, v drugih delih (Martijanci, šiška) je to v kamnu stiliziran šotor, ki se daleč viden dviga na oltarju. Najplodovitejši pa je Plečnik v snovanju liturgičnih posod. V svojem lepotnem stremljenju se naslanja predvsem na smotru ustrezno obliko in naravno lepoto gradiva, ki jo olepšuje samo še z dodatkom dragocenih krasečih dodatkov, plemenitih kamnov in podobnega. Vrsta njegovih kelihov, ki je skoraj nepregledna, nam kaže vse možnosti od enostavne, z nežnim in smotrnim čutom oblikovane najpreprostejše forme do vedno bogatejših in razkošnejših po gradivu. To nam dokazujejo preprosti kelihi za p. Salvatorja Zobca (str. 205, prvi) in dr. Fr. Lukmana (str. 203, tretji) v primeri z razkošno okrašenim kelihom za kaplana Huta (str. 203. srednji). V istem smislu oblikuje ciborij. Ta posvečena in v inventarju tabernaklja nujna posoda naj predvsem trdno stoji, naj se dobro prijema, naj ima za shrambo hostij zadostno veliko čašo in za njih varstvo zadosten pokrov, ki ga je treba zanesljivo prijemati. Dva primera, prvi iz Prage (str. 212) in drugi iz Trnovega v Ljubljani (str. 213) zadostno pričata o povedanem. Dočim praški ciborij krasi v prvi vrsti oblika in lepota gradiva, je drugi okrašen z žlahtnimi kamni. V istem duhu zgrajen, a globoko simbolično izpeljan je načrt za tretji ciborij, ki ga prinašamo v sliki (str. 209). Oblika je strogo stvarna in praktična, okusno se omeju je na vrste majhnih kamenčkov, predvsem pa na dekorativno razvrščene napise in risarsko krasilni motiv v nogo in čašo vrezane, zvijajoče se vinske trte. Na vrhu pokrivala je simbolična podoba evharistije, Kristus, pribit na križ, stoječ v tlačilnici. Posebnost so Plečnikove monstrance. Eno v materialu bogatejšo in raznovrstnejšo hrani cerkev v Gomilskem, eno ima frančiškanska cerkev v Ljubljani, tretja pa je izdelana v načrtu. Bistveno za vse je, da podobno kakor pri oltarju zavračajo dosedanjo navadno obliko monstrance, kjer bujni okras zatemnuje pravi namen te posode, ki naj bo kazalnica hostije. Na čisto idejo monstrance kot podstavka za hostijo, ki se kaže v zlatem okviru na rdečem, z biseri posejanem ozadju daleč po cerkvi, je omejil obliko monstrance pri frančiškanih. Izpopolnil je to misel v svoji zadnji, v načrtu in modelu zasnovani mon^ stranci (glej na ovoju te številke in str. 208). Da Plečnik v evharistični umetnosti tudi samostojno ustvarja, nam dokazuje njegova ideja zakramentarija, ki združuje v enotno obliko posodi za sv. olje in hostije s križem, ki služi pri obredu obhajanja bolnikov (Ml. 1935, str. 153). K evharistični opremi cerkve spadajo tudi svetilke, posebno tako zvane večne luči, svečniki in podobno. Tudi v tej vrsti je izvršil Plečnik nešteto zanimivih, z vedno novimi domisleki prerojenih načrtov; mnogo od teh del je tudi že izvršenih. Z lestencem rad druži simbolično obliko corone — visečega venca svetilk: krasi pa te lestence in svetilke rad s starokrščanskimi simboli. Visečim svetilkam daje podobo s finim čutom oblikovanih posodic. Lepa zbirka jih visi izpod stropa v kapeli božjega groba jezuitske cerkve v Ljubljani; eno najlepših njegovih svetilk pa so pred nedavnim obesili pred oltarjem svetogorske Matere božje v šiški. Tudi vrsto cerkvenih in društvenih zastav v svojem stilu je Plečnik izvršil. * Delo Ivana Vurnika klije sicer iz istih pobud šole O. Wagnerja kakor Plečnikovo, izraža pa se pogosto v močno drugačnih oblikah in si krči skozi probleme sodobne cerkvene umetnosti samostojno pot. Tudi Vurnikovo delo, ki se v svojih prizadevanjih pogosto uspešno druži z delom njegove žene Helene Vurnik, obsega vse področje cerkvene umetnosti in je deloma še širše kakor Plečnikovo. V svojih načrtih se je Vurnik mnogo bavil z idejo sodobne cerkve. Ne gre mu pa toliko za idejno poglobljeni organizem, kakor pri mnogih Plečnikovih načrtih, ampak predvsem za praktično ustrezen in lepotno sodobno oblikovan arhitekturni pojav. Njegov največji načrt je bil izdelan za konkurenco za cerkev sv. Magdalene v Mariboru. Ivan Vurnik: Osnutek zu cerkev v Hrastniku. Močno se nagiblje tudi k arhitekturnim organizmom, ki so zasidrani v lepotnih pogojih svoje okolice; za to sta značilna načrta za Hrastnik in Grosuplje, kjer naj bi se ves cerkveni okoliš uredil kot lepotno smotrno urejena celota. Mnogo je snoval Vurnik oltarjev. Kakor pri Plečniku lahko jasno zasledujemo ves umetniški razvoj v razvoju načrtov za cerkve, tako se ves Vurnikov razvoj najzanimiveje in točno zrcali v njegovih oltarjih. Mladostni Vurnik je razvil pod Wagnerjevim vplivom v prvi vrsti svoj izredni dekorativni talent in si vsako nalogo zamišljal iz njega. S tem nagnjenjem se je družila precejšnja poetična razpoloženost, ki je v oblikovnost in ornamentiko skrivala polno simboličnih pomenov (značilen jev tem pogledu božji grob na Bledu). Tudi njegov prvi oltar v škofovi kapeli v Trstu je v prvi vrsti rafinirana, s pomembnostjo prepojena dekoracija, neke vrste bogat zastor, razpet za oltarjem. Misel oltarja kot takega pa mu je že od začetka popolnoma jasna, zato stremi za tem, da jo uglasi s svojim nagnjenjem k dekora-tivnosti. Kako skuša premostiti to nasprotje In združiti idejo liturgičnega oltarja z dekorativnim videzem, nam najnazorneje pojasnjuje oltar v Starem trgu in načrti zanj. V tem smislu je bil zgrajen tudi oltar pri Sveti Katarini takoj po vojski. Svoj dekorativni čut je v družbi svoje žene uveljavljal tudi v vrsti intimnih, pomembno okrašenih iabernakeljskih vratič, ki jih je lepa vrsta od Ribnice in Starega trga do Kranja. Po vojski se je ideja njegovega oltarja najprej otresla dekorativne primesi in dozorela v misel strogo stvarnega tabernaklja, ki naj bi zaprt ali odprt služil obenem kot nekdanja retabula, s slikami ali reliefi okrašeni nizki nastavek na oltarni mizi. To misel je najpopolneje oblikoval v tabernaklju, ki je pa v resnici popoln oltarni nastavek, združen s porabno obliko tabernaklja, v Radovljici. Že v tem tabernaklju se je z izpo-stavno strešico približal sodobni ideji o tabernaklju kot šotoru evharističnega Kralja. To misel pa je uresničil v resnično monumentalni obliki v oltarju župne cerkve v Kranju (Mladika 1955, str. 45). Tu se je že ves uveljavil zreli Vurnik, ki skuša do,umeti in izraziti bistvo predmetov, katere oblikuje. Dekorativnost je popolnoma potisnjena v ozadje pred strogo in logično zgradbo. Retabula, ki jo označujejo kipci cerkvenih pa-tronov na masivnem, temnem podstavku, je čisto podrejena, nad vsem vlada ideja tabernakeljskega šotora. Tudi ta je konstruktivno strogo zgrajen in bi utegnil postati dolgočasen, če bi se v umetniku Vurniku ne utrnila v srečnem trenotku pra- Helena Vurnik: Jubilejni pluviale nadškofa Jegliča. vilna misel, da ga okrasi in obenem oltar idejno obogati z znakom Kristusovega trpljenja in iz njega izvirajoče milosti. S tem oltarjem je Vurnik res visoko dvignil stvariteljsko silo naše cerkvene umetnosti. Tudi Vurnik je projektiral celo vrsto cerkvenih posod, ki jih odlikuje v bistvu isto stremljenje po materialni pristnosti in po smotrni oblikovnosti kakor Plečnikove, izraža se pa pogosto v bistveno drugačnih, posebno dekorativno bogatejših oblikah. Za okras porablja pogosto tudi vložke z emajl-nimi slikami po načrtih Helene Vurnik. Kot značilne za njegov način prinašamo v sliki kelih za nadškofa Bauerja (str. 220), kelih za g. Košmerlja (str. 221) in bogati ciborij za Predoslje (str. 222). Posebno zaslugo pa imata Ivan in Heleno Vurnik za napredek liturgičnih oblek in cerkvenega veziljstva. O tem pričajo z apliciranimi slikami okrašene zastave in baldahini za procesije sv. Rešnjega Telesa (Sv. Peter v Ljubljani) in komaj še pregledna vrsta mašnih plaščev. Od preproste, samo po lepi obliki učinkovite kazule zvončaste ali baročne oblike do najbogateje vezenih in celo s figuralno aplikacijo okrašenih °rnatov so zastopane v njunem delu vse vrste. Opozarjamo samo na največje tako sodobno delo Pr< nas, na slavnostni ornat nadškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, ki se samozavestno uvršča v tista velika dela svoje vrste, ki so le redko po stoletjih razsejana. S tem še daleč ni izčrpano delo obeh pionirjev sodobne cerkvene in posebej evharistične umetnosti med Slovenci. Vrsta učencev, danes že samostojnih arhitektov, stopa za njima in izpopolnjuje njuno delo: tako France Tomažič, Ivan Pengov, Fatur, ki je srečno povečal župno cerkev na Jesenicah, H. Hus. ki je izvršil več pozornosti vrednih načrtov za cerkve, in mnogo drugih. Zavest o pravilnosti njihovih prizadevanj prodira vedno dalje; slikar in kipar Tone Kralj se jim je pridružil s svojimi deli in načrti; delavnice in podjetja so se oprijela novih načrtov in tako naša sodobna evharistična umetnost in obrt vedno bolj dozoreva. Da se pridružimo v svojem stremljenju drugim narodom, bo tudi z letošnjim ljubljanskim evharističnim kongresom združena razstava cerkvene, v prvi vrsti evharistične umetnosti in obrti. Njen posebni namen naj bi bil po zamisli arh. Ivana Vurnika, pokazati v izvršenih primerih in načrtih, kako sodobna umetnost in obrt z majhnimi sredstvi in s skromnimi gradivi vendar lahko dosežeta polnovreden lepotni in porabni učinek. Če naročnike liturgičnih del prepričamo o tej stari, a pri nas nekoliko zaglušeni resnici, bo evharistični kongres v Ljubljani s svojo razstavo dosegel tudi po tej strani lep uspeh. ČEBELA Ivan Čampa V nepremagljivem hrepenenju leta po travniku v prečudnih doživetjih; strmeč ob vedno novih razodetjih od cveta opoteka se do cveta. Omamlja jo cvetov pijača, da s krili o ljubezni jim prepeva in vsa utrujena ob koncu dneva z bremenom sladkim se k sestram povrača. Ko vsako jutro znova po ukazu zapušča tajnem pisani ulnjak, ji žal za dolge je noči zamudo. In slednje jutro v novem se obrazu ji razodeva svet in ve, da vsak dan Bogu samemu je novo čudo. V REBRI SANJAM Jože Udovič V tolmunih pod mano se sonca iskrijo, kot da so žive, svetle oči zemlje — žarki v očeh me prijetno ščemijo. Slišim glasove žena. Od večernic gredo, blagoslov se drži jim črnih starih oblek. Počasi se dvignem na kolena v travi. Med njimi je moja mati. dobro jo vidim, moja mati, ki spi na pokopališču ob zidu. Krilo ima nagubano, v sončavi mašne knjige obreza blesti, nalahno ji trepeče ruta na glavi. In stezam roke, presunjen sahnem, tedaj pa luč n$d vsemi stvarmi ugasne in nekaj me sili, moram na zemljo položiti sanjavo glavo ... CESTA Jože Udovič Ko mi tvoj kamen tako pod koraki zvoni, o cesta, takrat si dvoje mi hkrati: grem s teboj — in sem pred domačimi vrati, grem s teboj — in sem spet izgubljeni sin. Vračaš me in me vedno spet svetu prodaš, ljubim te in te vendar preklinjam, večno tavam s teboj kot berač in prosim noč, da me sred tebe zagrinja. DRVAR Gustav Strniša Žuljave roke se mučijo mi, trpke od težkega dela. Moja sekira seka zbesnela. Drevje ječi, padajo debla — živi stebri, ki so se dvignili daleč v nebo, kot bi ga spajali s solzno zemljo. Moja sekira seka in seka ... V koči beraški pet majhnih otrok, shirana žena, a beda skoz mračna okenca gleda. Moja sekira seka in seka, krepka drevesa ječe, z njimi v bolesti drhti mi srce. Kmalu ostane prazna goljava, moja sekira križava in to ubito srce. Sekaj, sekira, sekaj na smrt, vame zarezal tuleči se glad je in črt. SLIKA Ana Galetova V svileni blazini gospa sloni. (Blazina japonska, obleka japonska.) Venomer, divje se plošča vrti, črna plošča gramofonska: »Havajske kitare, pesmi ljubezni, svilena blazina, pobarvana usta, zlat prstan z opalom in dom brez otroka ...« Silno, presilno se okna pote, gola veja jim briše solze kot stara, utrujena roka. ZDRAVILO ZA SMRT IN ŽIVLJENJE Priobčil Bogdan Kazak Pred vojsko je vojaško zdravstvo imelo svoj posebni sloves, ki je bil omenjen že v teh spominih. Podoben ugled je uživalo vojaško dušno pastirstvo. Obojega je bilo pač samo toliko, da se ni dal zanikati njun obstoj. V vojni dobi je nastala nepričakovana sprememba na bolje, nadomestni ali pomožni zdravniki in duhovniki so se odlikovali po strokovnem znanju in človekoljubnem prizadevanju ter prekašali svoje poklicne tovariše. Posedali smo v večkrat omenjeni gostilni Pri pošti. V našo družbo je večkrat prihajal slovenski stotnik, ki je imel svojo postojanko onstran pevmskega mosta, najbližjo mestnemu središču. Častnik se je hvalil, da je vzdržal toliko sovražnih napadov brez vsakršne žrtve svojih stotnij. Neverjetno čarovnijo nam je umevno razložil z varanjem sovražnika. Postojanke svojega moštva je imel ob straneh svojega odseka, srednji griček pa je dajal sproti utrjevati in ograjati. Na ta griček so letele granate in mine, tja so se vršili pehotni naskoki, ki so jih stotnikove strojnice kosile iz zasede. Prebrisani častnik je bil menda res dobro zapisan pri višjem poveljstvu, kakor tudi njegov sosed, junaški major, ki je veljal za neranljivega častnika, kakor je bilo zadnjič opisano. Čete so se v teh odsekih izmenjavale. Ogri, Dalmatinci in Bosanci so se vrstili drug za drugim, poveljnika tistih odsekov pa sta ostala vsak na svojem mestu. Na jesen so prispeli slovenski planinci, sami mladi fantje; starejši letniki namreč so obležali po galiških planjavah in krpatskih brdih, kar jih ni prišlo v rusko ujetništvo. Uka j e so korakali skozi mesto in razposajeno kričali: »Kje imate Lahe?« Bridkost me je obhajala, ko sem v večernem mraku opazoval breskrbno mladino, mladje našega naroda. Nenadoma me je pozdravil brhek praporščak, spremljajoč svoj oddelek ob strani. Spoznal sem v njem ljubega znanca, ki je bil pred dobrim letom še dijak na goriški realki in v vsakem pogledu vzoren mladenič. »Bog z vami in sreča junaška, dragi mladci!« Tisti večer smo čepeli kakor po navadi Pri pošti in se prepirali z gostilničarjem zavoljo piva. Plzenskega ,prazdroja' že davno ni imel več, potem je točil pivo raznega izvora in še bolj različne kakovosti, nazadnje je prišlo na vrsto pivo, ki sem ga jaz kot nepristojni veščak označil za zvurek iz divjega kostanja. Tudi vino ni zadovoljevalo nikogar od našega stalnega omizja. Gostilničarja niso preveč vznemirjali naši ugovori, saj je takrat lahko in sproti prodajal vsako brozgo vojaštvu. Naveličali smo se prerekanja in se odpravljali domov. V veži smo se srečali s strumnim častnikom, ki je, zagledavši me, zamahnil z roko, veleč: »Nazaj! Zdaj mi ne uideš. Ves večer te iščem. Nikjer te ni, kjer bi moral biti, ne v bolnici ne doma!« »Ostaria — casa mia,«’ sem se šalil in krepko rokoval s prijateljem, doktorjem bogoslovja in profesorjem v znanem zavodu. »Kar z menoj, kranjskih Janezov zavetnik! Pri meni dobiš, kar želiš in potrebuješ, jedačo, pijačo in slamnjačo ali če hočeš žimnico, vse bolje in ceneje, kakor pri tem vojnem oderuhu!« Zadnji odstavek je bil namenjen zavaljenemu gostilničarju, ki se je približal in spoštljivo klanjal vojnemu duhovniku v častniški obleki. »Hvala, nocoj ne utegnem; mogoče drugič. Kar tukaj ostaniva, ob enajstih tako odrinem,« je rekel prijatelj in si pri gostilničarju naročil večerjo. Drugi znanci so se poslovili, s prijateljem sva sedla v stransko sobo, ker ni maral v veliko, kjer se je živahno zabavala večja družba častnikov. Med njegovo večerjo sem jaz pripovedoval zgodbe, ki so se že šesti mesec vršile v naši neposredni bližini, po osrčju in sredini naše goriške deželice. Pričakoval sem v svoji bridkosti in naveličanosti, da mi prijatelj, prihajajoč z zmagovitega vzhodnega bojišča, prinaša veselo oznanilo odrešenja ali vsaj bodrilno upanje na skorajšnje olajšanje brezkončnega trpljenja. Trpek smeh je legel na obraz prijatelju, ki je majal in tresel z glavo, da mu je zletel šči-palnik na mizo. Trčila sva s kapljico, ki jo je prinesel gostilničar s pripombo, da je to zadnji pozdrav z Brd.2 »Bog daj srečo!« sem nazdravil. »Kranjski Janezi, očistite nam pota v Brda, dokler je tam še kaj rebule!«3 »Kvišku srca!« je odzdravil prijatelj. »Kako bo z rebulo, ne vem, vem pa precej zanesljivo, da je kranjski Janezi ne bodo pili tako zlepa.« Prižgal si je svaljčico in razložil svoje gledanje v bližnjo prihodnost, in sicer na podlagi izkustev, pridobljenih v skoro poldrugoletni vojni službi. Kjer in kadar je bilo najhuje, v Galiciji ali Karpatih, takrat so prišli slovenski polki v ogenj, ker znajo zdržati do konca in jih je — najmanj škoda. Na soškem bojišču je bilo doslej 1 Po naše: gostilna — moj dom. 2 Briško vino ali »briec. 3 Rebula je mlado briško vino posebne vrste. Ivan Vurnik: Kelih nadškofa Bauerja. bolj igračkanje; glavni napad, ki naj bo podoben spomladanskemu pri Gorlicah, pripravljajo Italijani za prihodnje dni. Uboga Gorica, ko začne bruhati težko topništvo! Prihod kranjskih Janezov je znak, da bo zares hudo. »Dovolj bo, če preprečimo sovražniku predor! Da bi ga mi pognali nazaj čez Brda. ki so danes skrbno izdelana skupina trdnjav, bi morali imeti najmanj desetkrat toliko moči, kakor je imamo!^ je zaključil prijatelj svoje mnenje. Prijateljeva presunljiva napoved se je točno uresničila že po preteku enega tedna. Kakor ohromel sem poslušal in gledal prijatelja. Namesto tolažbe tako mrko prerokovanje! Prevzemalo me je posebno, dotlej neznano čustvo, še nižje od malodušnosti in obupanosti, podobno uničenosti. »Pijva in glavo pokonci!« me je bodril po letih mlajši,- po vojnih doživljajih zrelejši prijatelj. »Ti nisi še vajen prilik, ko mora človek postaviti sebe in vse svoje na nič. Vsak trenotek te lahko doleti, da te ni več, kakor si zdaj, zato je poglavitno, da si vedno in povsod pripravljen na ta trenotek, ki mu tako ne uideš. Ko se dokoplješ do tega spoznanja, zagledaš svet in sebe v drugačni, in sicer edino pravilni luči. Jako najdeš v sebi ravnovesje, srčni mir, ki ti ga ne morejo skaliti niti bombe niti granate. Bog te živi!« Trčila sva in pila zlato briško kapljico. Dobre volje mi je prijaielj pripovedoval, da je s svojo, na videz klavrno vojno službo zadovoljen in prav nič ne zavida tovarišev v zaledju. Spremlja naše može in mladeniče in jim v naj-hujših okolnostih pomaga, da ne zgreše glavnega smotra — srečnega prehoda v srečno življenje. Zdaj doživlja posebno veselje. Polk malone samih mladeničev je z neznatnimi izjemami pripravljen, da prejme sveto obhajilo. Jutri ob pol treh zjutraj bo maševal v podrti pevmski cerkvi, nato bo obhajal ves polk, ki mora biti ob petih že v strelskih jarkih. On sam se bo držal obvezovališč, da bo po potrebi lahko delil še poslednje olje hudo ranjenim. Omenil je še, da ni imel nikakšnih težav z duhovno pripravo tega polka, saj so fantje izšli večinoma iz mladinskih in prosvetnih društev; odlikujejo se med njimi posebno dijaki, člani marijanskih kongregacij, z zglednim življenjem. lik pred enajsto uro je dvignil čašo, rekoč: »Na svidenje v lepših časih!« Poslovila sva se. V predsobi ga je čakal osebni strežaj. prileten mož z dvema rdečima našitkoma na čepi, znamenjem dvakratne vojne poškodbe. Krenila sta proti soškemu mostu, jaz pa sem zamišljen taval domov. Z Oslavja so se razlegali stražni streli in žarele razsvetljevalne rakete. * S prijateljem, vojnim duhovnikom, se nisva več srečala med vojsko. Že tretji večer mi je pripovedoval prej omenjeni stotnik o novih četah, domačih fantih, ki so prevzeli postojanke od Kalvarije do Sabotina, med njimi tudi njegov odsek nad Pevmo. Kot izrednost mi je omenil vojnega duhovnika, ki je prišel s svojimi varovanci in ostal med njimi kot pravi duhovni in telesni skrbnik. Včeraj je maševal v podrtem malnu ob Pevmici, danes nekje v Grojni, vsak dan obleze rove in zakope. kjer zde njegovi »dečki«, ki ga sprejemajo z otroškim veseljem. Pri vsakem oddelku ima duhovni oče svojega namestnika. V stotnikovem odseku je za namestnika praporščak Kvas, ki skrbi za duhovni red. Skupno molijo, prepevajo pobožne in narodne pesmi, uganjajo tudi norčije tako bučno, da se vznemirjajo Italijani in pošiljajo pozdrave iz strojnic. Kar lepo se mu zdi, stotniku namreč, tako lepo. kakor še nikdar v življenju od otroških let naprej. Lepih dni je rado kmalu konec. Na bojni črti se je oživljalo, stotnika ni bilo na spregled že nekaj večerov. Končno je prišel pozno zvečer in ves potrt. »Prva izguba v mojem odseku in najhujša! Najboljši deček mi je padel včeraj, Kvasa ni več!« je govoril kakor ihteč, presekano in pod-molklo. Počasi smo doznali podrobnosti žalostnega dogodka. Starejšega vojaka je prijela huda ujed v trebuhu, da se je kar zvijal v jarku in ječal na glas. Tisti čas je bila postojanka pod sovražnikovim ognjem, da si ni upal nihče iz varnega kritja. Oglasil se je praporščak Kvas, da gre po pomoč na obvezovališče. Stotnik je odsvetoval, češ bolje je, da mož potrpi, kakor da tvega praporščak življenje. Ker možu ni hotelo odleči, je planil Kvas iz okopa in stekel po bregu. Videli so ga, kako se je med tekom prekopicnil in potem zdirjal naprej. Kmalu se je vrnil z zdravilom, a bil je prepadel. Legel je in se onesvestil. Ko je obstreljevanje ponehalo, so odnesli Kvasa in bolnega vojaka navzdol in odpeljali v vojno bolnico. Kvas je umiral že med potjo. Drugi dan je šel stotnik poizvedovat v bolnišnico. Povedali so mu, da so moža operirali zavoljo zadrgnjene notranje kile, praporščak pa jim je umrl na mizi med preiskavo. Razen neznatnih prask po rokah in glavi ni kazal nobene resne poškodbe, zato so ga bili raztelesili in ugotovili, da mu je neznaten drobec granate predrl lobanjo, na koži se je videla krvava krastica, in obtičal v notranjosti možganov, kjer so središča za dihanje in utripanje srca. Vojni duhovnik ima mnogo posla, da miri in tolaži pokojnikove tovariše. * Naslednje jutro se je pričelo zaresno obstreljevanje, kakor ga je napovedal prijatelj. Že v prejšnjem sestavu sem omenil, da nisem imel nikdar smisla za vojne zadeve in tudi ne preveč srčnosti. Podnevi sem že še prav za silo prenašal tiste dogodke, zvečer in ponoči mi je bilo pusto tez mero. Tako sem se odločil, ko sem opravil svoje stvari v bolnici in mestu, da se naspim v miru. V večernem mraku sem bil s samovozičkom v dobre pol ure pri svojcih v gornji Vipavski dolini. V vedrem jesenskem jutru sem se vračal v nesrečno mesto. Sklenil sem. da shranim voziček kje izven mesta, ker sem se zbal, da mi granate razbijejo vozilo ali pa zasujejo izhod. Sredi Ros- lvan Vurnik: Kelih. nega dola1 stoji znana gostilna Pri bajti; gospodar se je dal preprositi in mi navzlic vojaški gneči spravil voziček in zaklenil v svojo klonico. Peš sem šel v mesto med vrvežem vojaštva na cesti, ki je bila glavna prometna žila med bojiščem in zaledjem in precej dobro zavarovana pred topovskimi kroglami. Poznalo pa se je, zlasti okoli Rdeče hiše, da so padale včasih letalske bombe tjakaj, mnogo globokih lukenj je zevalo ob cesti, na hišah so bila okna razbita in strehe razdrte. Velika puščoba je vladala v mestu, razen vojaštva ni bilo žive duše na obsežnem Trgu sv. Antona. Na Stolnem trgu in v Stolni ulici so vojaški delavci pospravljali ruševine podrtih hiš. Oživel pa je od prejšnjega dne trg ob Trgovsko-obrtni zbornici in sosednja široka ulica (Morelli-jeva); ne vem, odkod so prenesli tja delavnico za španske jezdece in druge ovire. Vojni delavci, sestradani možje v vojaških krpah, so se silili z delom, žaganjem kolov, zbijanjem in ovijanjem z bodečo žico, med njimi se je motal trebušast podčastnik s sirovim, modrordečim obrazom, ki je neprestano klel in ostudno psoval, včasih tudi koga oplazil z debelo gorjačo. Smilili so se mi ti trpini, ki so morali lačni delati od zore do mraka, zvečer pa še nositi pred strelske jarke ovire. 1 Navadno pravijo Rožna dolina, kar je bržkone spa-kedranka po tuji prestavi, saj v tisti dolini ni rož, pač pa obilo rose zavoljo zavetne lege med gozdom Panovcem in Staro goro. Iz turobnega opazovanja in premišljevanja me je zdramilo znano brnenje: visoko pod nebom je krožil sovražni zrakoplov mimo in se ni prav nič menil za šrapnele, ki so sikali proti njemu, a ga očitno niso dosezali. Kdo ve, katero žrtev za topove si izbira, sem si mislil in odšel v bolnico, kjer me je čakalo obilo opravkov. Takrat so se že prav močno razpasli legarji in griže v mestu in v vsem podeželju zavoljo okuženih vodnjakov, da je bila bolnica vedno prenapolnjena. Tako je minilo dopoldne. Po obedu sem nameraval iti na stanovanje pogledat, a radi trud-nosti se mi je stožilo, da sem se umeknil v lekarniško sobo in zadremal kar na stolu. Ne za dolgo. S strahotnim bučanjem je prihrumela granata in se v bližini razletela s presunljivim treskom, za njo še druga in tretja in četrta. Nadaljnji streli so se oddaljevali proti Gradu. Čemu obstreljujejo s tako debelimi topovi sredino mesta, kamor hočejo priti prezimovat, sem ugibal. To vprašanje, ki smo ga imeli vsi na jeziku, je bilo kmalu rešeno. Stražnik nam je naznanil, naj brž pripravimo postelje za kakšnih dvajset ranjencev. Streli so zadeli v vojno delavnico na trgu pri Trgovsko-obrtni zbornici, štirideset ali več vojnih delavcev je raztrganih, ostale, kar jih še živi, prineso v našo bolnico. Obširni hodnik, navadno dnevni prostor za okrevajoče bolnike, je bil brž poln ranjencev, prvi so dobili še zasilne ležalnike, kesnejši so morali ležati na tleh. Pretresljiv je bil pogled na te s prahom in krvjo zamazane, zvijajoče se in stokajoče, živim vrečam podobne nesrečnike. S predstojnikom zavoda, fratrom priorjem Longinom Horakom, sva se takoj sporazumela glede reševanja ranjencev: oni, ki se jim da še oteti življenje, naj dobe prvo pomoč, to je zasilno obvezo, okrepilo in naj se odpremijo v vojno bolnico, ker pri nas se niso več dale izvrševati večje operacije; drugim obupnim primerom naj se olajšajo muke. Še zdaj me spreleta zona, ko mislim na tisto strašno delo, ki smo ga morali opraviti kar na hodniku v lužah krvi. Lotili smo se najprej krvavečih in jim skušali krvavitev ustaviti. Potem so prišli na vrsto poškodovanci s prestreljenim truplom ali prebitimi udi. Po mojih navodilih sta brata Rajko in Nikodem — zadnji je prišel v red kot izšolan medicinec — obvezovala in dajala zdravila; naš dobri gospodar, redovni namestnik priorja, brat Franc, je oskrboval krepila v obliki juhe, čaja in vina vsem onim, ki sem jim dovolil pitje. Dasi so skoraj vsi moledovali za pijačo, sem jo nekaterim zabranil, in sicer tistim, ki so bili poškodovani v trebuhu in sem jih imel za sposobne, da bodo operirani. Tem smo dajali z vbodi tešilna zdravila, brat Fortunat, po svoji prirojeni dobrosrčnosti zares usmiljeni brat, jih je tešil s sočutnimi pogledi in besedami, da pridejo v udobno bolnico in se od tam vrnejo ozdravljeni — domov. Mnogo si je dal opraviti tudi naš ljubi frančiškan oče Frančišek, hodeč kakor duh okoli ranjencev. Opazil sem, kako je dvema ali trem umirajočim, preden so izdihnili, mazilil čelo, mrmrajoč obredne molitve. Prišli smo do drobnega, izsušenega možička, ki je tiho ždel, zvit v klobčič. Z bratom Fortu-natom sva ga razodela. Siromak je imel raztrgan spodnji del trebuha. Odklonil je vsako pomoč, zdravilo in krepilo, na rahlo majajoč bolj z očmi kakor z glavo. Roke ni mogel dvigniti, samo s prstom je kazal proti frančiškanu in komaj slišno ponavljal: »Pričaščenje ... pričaščenje .. .«l Oče Frančišek se je čepeč sklonil nad ranjenca in z njim šepetal nekaj kratkih trenotkov. Naglo se je dvignil, pomignil bratu Fortunatu in odšel z njim v kapelico, ki je bila na voglu hodnika. Kmalu sta se vrnila, brat Fortunat je nosil svečo in zvončkljal, oče Frančišek pa je, odet v roket, držal sveto hostijo nad pateno. Pri obhajanju se je zateknilo, oblmjanec zavoljo izsušenih ust ni mogel požreti. Priskočil je brat Franc na pomoč s čašo vina. Po nekaj požirkih se je v gube 1 Maloruski izraz zn sv. obhajilo. Ivan in Helena Vurnik: Ciborij v Predosljah. stisnjeni in zmučeni obraz razlezel, iz vdrtih oči mu je zasijalo tiho zadovoljstvo, ustnice so se mu gibale kakor v molitvi. Ta nepričakovani in genljivi zgled ni ostal brez posneme, oče Frančišek je imel še nekaj enakih opravil med tisto nesrečno druščino. Malorus se je tiho poslovil in s štirimi tovariši preselil v mrtvašnico, druge smo odpremili v P. Frančišek Ambrož, fran-vojno bolnico. Naše delo čiškan, padel v Gorici 1916, je bilo šele z nočjo kon- pokopan na Sveti gori. čano. V temi sem prišel pogledat na svoje stanovanje. Prejšnji večer je bilo vanj vlomljeno. Dogodki tistega dne so me toliko prevzeli, da se mi ni ljubilo pregledovati razmetane opreme. Zapahnil sem glavni vhod, skočil na kolo in zavil za Gradom proti Rdeči hiši. Navzlic temi so še bolj priletale granate, poredkoma sicer, a vztrajno. Tam nekje, kjer je stala mrtvašnica mestne ženske bolnice, je privršalo tako grozansko tik nad menoj, da me je vrglo s kolesa, ali silni zračni puh ali glušeči hrum ali oboje. Obležal sem z zavestjo, da me v prihodnjem trenotku raznese razpokla granata na drobne kosce in da telesno izginem. Tisti trenotek sem blagroval Malorusa in obžaloval, da odidem na večno pot brez svete popotnice. Močna plast zemlje me je posula, granata se je zarila tik ob cesti v mehko zemljo in se ni razpočila. Planil sem pokonci, stresel s sebe prst in drugo navlako, drsajoč z nogami po tleh našel kolo in na njem odbrzel proti Bajti, kjer sem sedel na samovoziček. Na poti proti domu sem skušal urediti dogodivščine tistega dneva, ki so se mi zazdele kakor nazorni pouk o vrednosti življenja. Zgoščala se mi je misel, da odloča o vrednosti življenja njegov zaključek. SRCE Leopold Stanek Moje srce je plodovita kmečka njiva. Moje srce je bel zvonik med tihimi kostanji. Moje srce je vaški zvonček, ki ga razgiblje trpljenje tihih src. CVET PELINA Ivan Čampa Sedela sva med rožami kakor pastirji pri ovčicah in šepetala bajke si in plela cvetje po gredicah. Tedaj so rože v vetrcu se druga drugi poklonile in kot v opojno sladkem snu se na glavice poljubile. Potem si ti zgenila se, kakor bi tiha bolečina pri srcu zaskelela te, in utrgala si cvet pelina. Na prsi mi pripela si grenko dišeči cvet, molče mi v roko segla si in sam odšel sem v svet. In koder hodim, kamor grem, povsod mi je družica bol in vedno vidim v cvetu tem le tvoj spomin in svoj simbol. VEČERNA DARITEV Vinko Žitnik Dve vrsti sinjastih platan — dve vrsti marmornih stebrov; košate glave njih vrhov strmo se pno v obok teman. Večerne luči soj prižgal med stebri zlate je lestence; pobožno s ceste belih tal so vstale tihe, žive sence. Na koncu sonce v zarji se blešči ko rdeča hostija v monstranci zlati; ko da v njo dvoje 'kerubov strmi, gori oblaček bel na vsaki plati. Prozorni listi šeleste in pred monstranco tko tenčice; večerne hvalnice done, ko angeli pojo jih ptice. V svetišču tem sem nem obstal in ves prevzet razpel roke; ko mašnik kelih sem — srce v molitvi Bogu daroval. UKRADENA MATI BOŽJA Po T i m ni e r m a 11 s u prevedla Ksenija Jelšnikova Rdečelični ribič Jurca, ki je po bradi porasel s sršečimi belimi kocinami, je bil ukradel srebrno Mater božjo iz kapelice z modrimi okni v Be-ginski ulici. Ko se je pa tako naglo zgodilo! Še preden se je dobro zavedel, je ležala v njegovih rokah, kakor bi mu sama planila vanje. Sleherni dan, ko je šel s svojo mrežo k Nethi1, je zmolil pred Materjo božjo tri Zdrave Marije za srečen lov. Ko je stal sinoči v mraku pred kapelico in molil, je videl, da so steklena vrata samo priprta. Bržkone je bila mina, ki je vedno krasila srebrno podobo s svežimi cveticami, pozabila zapreti vrata za seboj. Jurca je med molitvijo z zvito preudarnostjo škilil na desno in levo. Žive duše ni bilo na cesti. Samo bel, sestradan psiček je brskal v cestnem jarku za odpadki. Jurci se je kar bliskalo pred očmi od belega srebra, po katerem je bilo trebči samo iztegniti roko. Potem bi mu ne bilo treba nikoli več delati in vsak dan bi lahko jedel meso. »Blagoslovljena si med ženami,« hop! Jurca je poskočil in joj, vse se je izvršilo hitreje, kakor si je mislil: Mati božja se je znašla pod njegovo suknjo, ki je smrdela po ribali. Najprej jo je hotel odnesti domov, toda žena in drobiž bi kaj hitro izblebetali in zato je šel k svojemu čolnu na Nethi. Zelo se je že kesal svojega dejanja in spotoma stokal: »Tat si, tat! Na svoja stara leta tat!« Mikalo ga je, da bi vrnil podobo. Toda če bi ga kdo dobil, ko jo bo postavil v kapelo! Četudi bi dejal, da jo je našel na okopu, bi mu ne verjeli in bi ga obdelovali z vprašanji in dve leti bi lahko sedel v ječi. Poda podobe se mora znebiti, pa naj bo, kar hoče. Hotel jo je izgubiti kje na polju; tam bi jo že našli in potem bi bilo spet vse v redu. In že se je za trdno odločil, da stori tako. pa je v hipu obstal in si dejal: »Za vse na svetu ne storim tega! Če jo tisti, ki bi jo našel, stopi v kozici in proda v Antvverpnu, bo dobil za srebro mnogo denarja! Jaz bi jo ukradel, nekdo drugi bi pa imel dobiček. Za vse na svetu ne storim tega!« Tn vrnil se je s srebrno podobo k Nethi. nad katero je pravkar vzhajal mesec. Stopil je v svoj napol trhli čoln. zapeljal po reki navzgor do beginskega dvorca in do dvanajstih 1 Netha je reka, ki teče skozi flamsko mesto Lier. šepetajočih topolov ter pri tretjem topolu spustil podobo v vodo. »Jo bom že kedaj pozneje izvlekel, potem bomo pa bogati,« je dejal. Nič več se ni bal, odkar ni videl in čutil Matere božje. Pozneje bo že našel podobo. Zanj je bilo to lahko. Jurca ni znal plavati, še toliko ne kakor kura, toda znal je hoditi pod vodo od brega do brega. Prej. ko še ni imel čolna, je to večkrat storil. Takrat je ribaril še za mestnim obzidjem. In da mu ni bilo treba delati ovinka preko mostu, je šel kar v vodo in capal pod njo ter prišel na drugem bregu na svetlo še bolj udobno, kakor če bi šel skozi meglo. Jurca je pričel ribariti z novim pogumom vprav na tem kraju pri topolih. Spustil je mrežo v vodo in čakal, medtem pa je gledal luno. Tn potem je potegnil. O, tristo zelenih! Kaj pa je to? Jurca je na vso moč vlekel mrežo, a izvlekel je ni; bila je tako težka, ko da bi ujel kita. Čoln se je skoraj prevrnil. »Moja mreža! Moja mreža!« je zaklical in ker se je bal. da bi izgubil svojo mrežo, je zbral vse moči, mišice so se napele ob starih kosteh in žile so mu izstopile, njegov tenki trebuh se je napel, Jurca je vlekel in vlekel; končno je v mesečini zagledal svojo mrežo, polno gomazečih in tlesketajočih rib. Jurca je zakričal od veselja. Tresel se je in zajemal ribe v čoln. Toliko jih je bilo, da jih je gotovo štirideset funtov zdrselo s kupa spet nazaj v vodo. »Ali sanjam ali se mi meša?« se je smejal Jurca. Ves nor od sreče in poželenja, še bolj pa. da bi prepričal samega sebe. je spet potopil mrežo v vodo. jo takoj dvignil in glej, spet je bila polna vsakovrstnih rib. Pa ne majhnih rakovic, ampak samo boljšega blaga: jegul j, dolgih ko kače, ščuk. debelih ko krače, in krapov, ki bi prevrnili kmeta z voza. »Sedaj verjamem svojim očem,« je dejal Jurca. Toda v čolnu ni bilo več prostora in nič drugega mu ni preostajalo. kol da spusti mrežo nazaj. »To morajo videti domači!« Trdno je privezal čoln ob topol, za dokaz napolnil vedro do vrha z ribami in tekel domov, kjer je razposajeno razbijal po vratih. Žena in otroci so bili že v postelji. Svoji ženi. ki je prišla k oknu, je zavpil: »Hitro, hitro po voziček! Čoln imam poln rib! Kaj takega se še ni zgodilo! Samo enkrat sem potegnil in pomisli, čoln je bil poln! Jegulje, debele ko roka! Ščuke in ostriži! Takih še nisem videl! Hitro po voziček! In še mnogo jih je! Netha ho stopila čez bregove!« Drugače zelo leni fantje so hili takoj napravljeni. Iz ulice je prišlo mnogo ljudi, ki jih je vpitje zbudilo, in vsi skupaj so tekli proti Nethi. Ponočnjaki, ki so prišli iz gostiln ali od kakšnega zborovanja, so tekli za škripajočim vozičkom. In tedaj so videli! Poln čoln rib, samih lepih rib! Sinovi so pomagali Jurci, ki je potegnil še trikrat mrežo iz vode, da v vozičku ni bilo več prostora. »Jutri bomo spet prišli.« je klical Jurca. »In takoj jutri bomo ribe razprodali! Denarja bo ko peska! Sedaj si bomo lahko kupili novo posteljo in novo kuhinjsko omaro! Če hočemo, lahko skačemo čez kupe rib kakor čez senene kopice!« Drugi dan, ko je bilo precej rib že razprodanih, so bili v Jurčevi bajti vsi pijani ko gobe in se opotekali za harmonikarjem od krčme do krčme. V mraku je kričal prodajavec časopisov: »Berite ,Luč iz Antwerpna"! Čudovit ribji lov v Nethi in velika tatvina srebrne Matere božje!« V časniku je bilo, da je gospod Verschaeren, po domače Jurca, ki stanuje v Žabji ulici štev. 3, ujel v Nethi šest sto funtov najlepših rib. In o tatvini srebrnega kipa je časnik poročal, da so tatovom na sledu. Drugi ribiči, ki so navadno sedeli niže ob Nethi in niso včeraj ujeli niti belice, so danes tudi poskusili pri dvanajstih topolih in vselej izvlekli polne mreže. Vest o čudovitem ribjem lovu se je širila po hišah kakor vihar. Vse mestece je šlo gledat k Nethi. Vse je drevilo tja, iz palač in iz bajt, in nabrežje je bilo polno ljudi. Mnogo jih je šlo domov, vrnili pa so se z vedri, košarami, brentami in samokolnicami. Vsepovsod so marljivo zajemali ribe iz reke pri dvanajstih topolih in kdor ni imel vedra in nobene posode, je lovil ribe v svojo čepico ali klobuk. Najbolj čudno pa je bilo to, da takoj za topoli ni bilo najti nobenega ribjega repka več. Jurca, ki je slišal, da sedaj drugi ribarijo na njegovem prostoru, je prištorkljal s svojo pijano družino in klel, da bo spodil vse, ki'tu ribarijo, pa so se mu smejali v obraz. Voda je last vseh! In vsi vprek, celo najbogatejši so ribarili; tisti večer in tisto noč in še naslednje jutro so ujeli toliko rib, da je vse mesto dišalo po praženih, kuhanih in pečenih ribah. In ko je prišel Jurca s polnim vozičkom prodajat ribe, so mu ljudje rekli: »Oh, ljubi mož, če le gremo k dvanajstim topolom, jih dobimo polno brento.« Niti za vinar jih ni prodal in moral je zapeljati ves svoj lepi lov na smetišče pri Meljskih vratih. Drugi dan so pisali časniki, tudi oni iz Briissla in Volonske, o čudovitem ribjem lovu in da ni v Rupelmondu ne v Dufflu in v nobeni vodi devet fara naokoli nobene ribice več. Vse ribe so bile zbrane in natrpane pri dvanajstih topolih. Naslednji dan je bila nedelja. Iz vlakov so se usipali ljudje kot mravlje. Ribiči iz vse dežele so prišli, da bi videli, kako je, in poizkusili svo jo srečo. Časnikarji, pisatelji, slikarji, fotografi in celo poročevavci inozemskih časopisov so pisali, risali, fotografirali in celo nek filmski operater je bil med njimi — kdo bi mogel vse to popisati! In v ponedeljek zvečer je videl Dries Andijvel, čuvaj na stolpu, po vsej dolžini Nethe od obzorja do obzorja razne čolne in ladje, ki so pripluli z vesli, jadri in paro, da, celo majhni parniki so bili med njimi in črni oblaki dima so se vlekli preko pokrajine. Iz vse dežele so prišli: iz Ant-werpna, Themscha, Mechelna, Turnhauta. Oboroženi stražniki so morali poseči vmes in le po vrsti so smeli ljudje ribariti. Občinski svet je bil sklican k nujni seji in naložili so nove davke: deset frankov na vsako mrežo rib. Naprednjaki so glasovali proti temu, ker bi radi videli mestno blagajno prazno, da bi jim to dejstvo služilo za orožje pri novih volitvah. Rib je bilo še vedno na pretek. Sedaj so prišli z vozovi in vozički celo iz Antvverpna. Mešetar ji, neki bankir in drugi veljaki so stikali glave in spet so sklicali občinsko sejo in sklenili, da bodo pod mestnim pokroviteljstvom in z mestno podporo osnovali družbo z omejeno zavezo za izkoriščanje ribjega lova na Nethi pri dvanajstih topolih. Naprednjaki so pihali od jeze, kajti sedaj bo mestna blagajna namah polna in najboljša propaganda za volitve je šla po vodi. Ljudje iz mesteca so se rib preobjedli, toda skozi vseh pet mestnih vrat so neprestano vozili polni vozovi in vozički v druge vasi. Jurca je sedel ves dan doma v kotu in premišljeval. Oh. ko bi le nikomur ne bil povedal o ribjem lovu, ko bi zvečer ne klical tako na glas svoje žene, bi imeli sedaj denarja kakor berač uši. Sedaj pa je vse vrag vzel! Hipoma se je dvignil: »In če hočem, bo konec tega ribarjenja! Ne bodo ujeli niti kaplja več!« »Kaj?« je vprašala žena. ki jo je jezila večna revščina. Toda on ji ni odgovoril, se stisnil v svoj kot, skril obraz v dlani in zaihtel. »Ti si prismuknjen!« je dejala žena. Da! Jurca je jel počasi razumevati, zakaj ulove toliko rib. Njegovo vest je grizel črv in on ga ni mogel zadušiti. Kakor takoj po tatvini, tako ga je tudi sedaj še skrbelo: če bo povedal, kje je podoba, ga bodo osumili in moral bo v ječo. Seve, zanj bi bila to malenkost, dvigniti podobo in jo položiti kam drugam, kjer bi jo morali najti, toda prostor je bil noč in dan poln ribičev, voznikov in drugih ljudi. Iz velike zavisti, da mu ves ia lepi ribji lov ni prinesel počenega groša, in ker se je kesal svoje tatvine, je molil po cele ure, da bi vendar našli srebrno Mater božjo! Toda živa duša ni mislila na to, da bi podoba ležala na dnu reke. Ves svet je govoril o čudovitem ribjem lovu. Nethino vodo so preiskovali v laboratorijih, če bi morda ne odkrili v njej kakšnih posebnih sestavin, učenjaki so pisali o tem v časnikih in prirejali predavanja s skioptičnimi slikami. Neki časnik iz Brirssla je poklical na svoje stroške potapljača, da bi pogledal, če ni v vodi kaj posebnega, kar privlači ribe. Ko je Jurca to slišal, je plesal po izbi od veselja. Sedaj jo bodo našli in vse bo spet v redu! Ob Nethi se je kar trlo ljudi, ko se je potapljač spustil v vodo. Toda v petih minutah je bil že spet zunaj. »Ne grem še enkrat,« je sopihal, »moral sem se riniti skozi celo obzidje rib. Pestile so me tako. kot bi me medved s svojimi šapami. Sam povodni mož bi ne prenesel tega.« »Čutim,« si je žalosten dejal Jurca, »da bom moral storiti sam! Jaz sem jo vrgel v vodo. jaz jo moram dvigniti. Toda tega ne storim!« Čudežni ribji lov z dotokom tujcev je bil pravi blagoslov za tri hotele in za gostilne, ki stoje nasproti kolodvora. Toda trgovci z ribami so tarnali, zaprli svoje trgovine in skušali najti drugega dela. Petkovi sejmi so začasno prenehali. Pa tudi o tatvini srebrne Matere božje so časniki vsak dan poročali. Zdaj so pisali, da so podobo našli v Parizu; potem so zopet vedeli, da so cigani z medvedom prodajali stopljeno srebro; pozneje je prišla iz Londona vest, ki se je končala: »Med tiskom teh vrstic, upamo, je zločinec že v rokah oblasti.« Jurca je hujšal. Občinski svet je imel sejo za sejo. da bi nova Družba z o. z. hitro pričela z delom. Naprednjaki pa so izostajali. Pobožni župnik iz beginskega dvorca je segel po zadnjem sredstvu, da bi našli podobo. Oznanil je procesijo, ki naj bi šla devet dni zaporedoma po trikrat vsak dan okoli beginskega dvorca. Bila je lepa procesija, katere so se udeležili vsi okraji s starimi zastavami, svetimi podobami in banderi. Vse nune so šle s procesijo, vse Matere božje iz cerkva in kapelic so nosili v sprevodu in vsi pobožni ljudje, ki so stopali v procesiji, so po župnikovem nasvetu nosili svoje Matere božje v naročjih in goreče sveče v rokah. Bil je ganljiv sprevod svetih devic, ki so iskale svojo izgubljeno sestro. Procesija je bila tako dolga, da sta se začetek in konec stikala. Vsak dan trikrat je šla okrog beginskega dvorca in vselej mimo dvanajstih iopolov, kjer so neprestano ribarili. Na stotine čolnov je prišlo iz drugih mest in vselej, ko je kdo potegnil mrežo, je plačal deset frankov, ki so jih pobirali stražniki. Mrgolelo je vozov, ki so prišli prazni in so se zvrhani odpeljali. Toda v teh dneh se bo podpisala pogodba z novo Družbo z o. z. in potem bo šlo vse v redu in po pravilih. Ljudje so že govorili o železnici, žerjavih, dvigalih in nasipih. Jurca je hodil s procesijo. Nosil je majhen kipec Matere božje iz mavca in molil, da bi kdo, pa ne on. našel srebrno podobo, lil vselej, ko je prišel mimo dvanajstih topolov, je žareča bolečina presunila njegovo srce. loda ni se upal nič povedati, niti rahlo namigniti ne, ker se je bal ječe. Osem dni je že hodila procesija brez vsakega uspeha in v teh kratkih osmih dneh je Jurca shujšal, se sključil in se tako postaral, da ga ni bilo več. moči spoznati. Deveti dan sopodpisali pogodbo z novo Družbo z o. z. in zato naj bi bila zvečer velika pojedina v hotelu »Pri Povodniku«. Popoldne je spet šla procesija okrog beginskega dvorca, toda pri tretjem obhodu je prikipclo Jurčevo kesanje do vrha. Ko je prišel do dva- najstih topolov, ni mogel več naprej. Noge je imel težke kakor iz svinca. Stisnil je zobe, ker se je bal lastnih besed, toda ustnice so se mu same odprle. Z rjavo roko je pokazal na tretji topol in zaklical: »Tam! Tam! Tam! V vodi jo vidim!« Izpustil je kipec iz mavca in stopil z nasipa v vodo. Hipoma je nastala napeta tišina, tisoč vratov se je iztegnilo, tisoč ust in začudenih oči se odprlo ... Počasi se je prikazala iz vode srebrna Mati božja, potem Jurčeve roke, potem njegov rdečelični obraz s preplašenimi očmi brez trepalnic in potem on — Jurca. Glasen vrisk je izbruhnil, da je odmevala vsa pokrajina. Potegnili so ga na nasip, toda Jurca je obležal napol mrtev. Župnik je pristopil, sprejel podobo, jo poljubil in dal cerkovniku. Sam pa je poslušal Jurčevo spoved. In medtem ko so ljudje obkolili cerkovnika, da bi videli Mater božjo, ki jo je ta privezal z robcem na križ in jo držal visoko v zrak kot srebrn plamen, medtem ko je množica klečala, se je Jurca izpovedal v župnikovih rokah in pripovedoval o svoji tatvini in o svojem kesanju. Župnik mu je odpustil grehe, odlomil košček posvečene hostije iz monstrance in mu jo dal kot sveto popotnico. Potem je Jurca umrl in njegovo dejanje je ostalo za vedno skrito. In glej! Medtem ko je množica molila ob najdeni Materi božji, medtem ko so odnesli Jurco z robcem preko mrtvega obličja, so potegnili ribiči svoje mreže kvišku in v njih ni bilo nič! Niti najmanjše ribice ne! Mater božjo so slavnostno nesli po cestah. In ko so se ljudje nagledali podobe, so tekli k Netili, da bi videli ribiče, ki vlečejo iz reke prazne mreže. Sicer ni bilo nič videti, toda ljudje so hoteli videti vprav ta nič. Še tisti večer je prišla naprednjaška »Sloga« zasmehljivo pred »Povodnika«,'kjer so sedeli člani nove družbe z o. z. s skromnim tekom ob slavnostno okrašenih mizah, in jim neprestano igrala pesemco: Ribica zaplavala, je dekle oškropila, ribica zaplavala, je dekle oškropila. Drugi dan so bila objavljena v Uradnem listu pravila medtem že propadle »Družbe z omejeno zavezo za izkoriščanje ribjega lova pri dvanajstih topolih na Nethi«, REŠNJE TELO IN NARODNA PESEM Dr. Ivan Grafenauer Naša narodna pesem zelo pogosto črpa svoje motive iz zakladnice vere. Najpogosteje govori o Materi božji, velikokrat tudi o svetnikih, opeva pa tudi največjo skrivnost vere, zakrament Rešnjega Telesa. Globoko razumevanje te verske skrivnosti ter spoštovanje do nje izražajo že naše narodne navade. Ponekod s posebnim obredom sprejmejo družinskega člana, ko se od obhajila vrne domov. Tako ga pri Zilji na Koroškem pozdravijo z besedami: »Bog ti daj srečo, zdravja, duši sveti raj!« Obhajanec pa odzdravi: »Tudi vam, kar bi radi na duši in na telesu.« Najbolj pa kažejo globino narodnega verskega čustvovanja o Rešnjem Telesu evharistične pesmi, ki so nam v različnih inačicah znane iz vseh pokrajin. Tako poje pesem »O zadnji večerji« (iz Frama; Štrekelj, Slovenske narodne pesmi = SNP, I, št. 456), da stoji ob uglajeni cesti sredi širokega polja zelena lipica s srebrno mizo in trinajstimi stolči: Na stolcah sedi jogrov dvanajst: oj trinajsti je Jezus, oj Jezus, Marijin sin. K njim pa pride Marija, Marija žalostna; Marija je žalostna, žalostna z celega srca. »Kaj je tebi, Marija, da si tako žalostna?« Zakaj bi jaz ne bila žalostna, ker sem videla vsejano tvojo kri po preširokem polji no po vinskih gorah. Po polju mi uže raste oj drobna pšeničica; ko se bodo oblate delale, se bodo grešniki obhajali, da bi po vrednem prejeli presveto Rešnje Telo, da bi spremišljovali tvojo martro to. V gorah mi pa rastejo vinske trtice; kedar grešniki pijejo tvojo sveto Rešnjo Kri, da bi spremišljovali, kaj Jezus za nas trpi. — Kar v tej pesmi Mati božja gleda v preroškem videnju, to naravnost prikazuje druga pesem o Kristusovi smrti na križu, »Sveta kri sejana« (iz Frama; SNP, I, št. 455): Jezus na svetem križu za grešnike je vmrl. Marija, Mati božja, pod križem klečala, še le gor si je držala svoje sveto krileče. Še le noter je kapljala sveta Rešnja Kri. Sveti Janž, učenec božji, on jo je pak sejal po gorah, po dolah. Po dolah mi je vzrastla pšenička rumena, po gorah pak je vzrastel preljubi vinski trs. S pšenice bodo delali oj bele oblate, inešniki posvečevali, grešnikom davali. Kter i pak brez greha prej me, božje milosti zadobi, oj vince pak bodo pili. na moje muke zmišljali, Podobo o sejanju Kristusove krvi je povzel narodni pesnik brez dvoma po srednjeveških cerkvenih slikah. Na njih pogosto angeli prestrezajo v kelih sveto kri križanega Gospoda, a iz keliha rasteta pšenični klas in vinska loza. Narodni pesnik je v tej pesmi ta motiv spremenil primerno češčenju Matere božje. Prav lepo pa se je ohranila ta slikarska simbolika v beneškoslovenski obredni pesmi »O treh rožicah, rastočih iz keliha« (SNP, III, št. 4927; podobna inačica iz Cerovca: št. 4929), ki se je pela po pričevanju Matija Majarja Ziljskega v Št. Petru med beneškimi Slovenci kot obhajilna pesem po povzdigovanju; podobne pesmi, pravi, pa je slišal tudi v Bohinju in Cerkljah na Kranjskem, v Škocijanu na Koroškem ter v Starem trgu, Braslovčah in Gomiljskem na Štajerskem. Pesem je tale: Pred svetim votarjem svet kelih stoji, unkaj rastejo rožice tri. Na zlatim stoliču je nasajen, z rudečo židjoj prekrižen. Prva rožica je le-ta, oj rumena všeničica; per svetej maši jo nucajo za samo sveto hoštijo; ani jo povzdihujejo, ludje se perklonjujejo. Podoben je tudi sklep božične kolednice o rojstvu Gospodovem s spomini na staro narodno božično cerkveno pesem (Puer natus in Bethlehem), ki jo poznamo že iz protestantovskih pesmaric in Schonlebnove izdaje »Evangelijev inu Lystuv« (1672). V vseh teh očitno prav starih evharističnih pesmih se nam kaže Rešuje Telo najtesneje zvezano z Jezusovim trpljenjem in njegovo smrtjo. Z Jezusom pa je neločljivo zvezana tudi Mati božja kot soudeleženka Druha rožca je le-ta, ljuba vinenska trtica: per svetej maši jo nucajo za samo sveto Rešnjo Kri; ani jo povzdihujejo. ludje se perklonjujejo: to je pravi živi Buh, ki nas je rešu od nadluh. Treča rožica je le-ta, ljuba Devica Marija; je rodila Ježuša. tega Krala nebeškaha ... Iz Plečnikove šole: Kelih. Sinovega odrešilnega trpljenja. Ohranila pa se nam je še legendarna pesem, ki nam morda pojasni, odkod je prišla ta lepa misel v našo narodno poezijo. To je legenda »Sv. Bernard gre od maše« (SNP, I, št. 657-672), znana po Goriškem, Kranjskem in Štajerskem. Pripoveduje o »mladem pobiču« svetem Bernardu, ki sta se mu pri sveti maši (pač. pri povzdigovanju) prikazala Jezus in Marija. Mariji (ali Jezusu), ki ga sreča na poti, odgovarja pobič (št. 658): Zakaj bi jest vesel ne bil, ker sem per sveti maši bil, tam sem videl Jezusa, njegovo Mater žalostno, tam sem videl pet krvavih ran: Jezus je preboden v desno stran, pred njim je kri, za njim je kri, češena si Marija ti. Ne bomo se motili, če rečemo, da je ta legenda prišla med nas po cistercijanskem redu, ki mu je bil sveti Bernard iz Clairvauxja (Klervoja) preporoditelj in največ ji vodnik. In prav ta red je s posebno vnemo širil in poglabljal češčenje Marijino. Bernardovi so, kakor pravijo, tudi sklepni vzkliki molitve Pozdravljena kraljica, ki se je pri nas že iz 15. stoletja ohranila prav v rokopisu stiškega cistercijanskega samostana. Prav verjetno je torej, da so pri poglobljenem češčenju Rešnjega Telesa v zvezi z Jezusovo odrešilno smrtjo in Marijinim trpljenjem imeli svoj obilni delež prav cistercijanski samostani s svojim obsežnim duhovnim pastirstvom. To globoko pojmovanje Kristusovega trpljenja kot vira evharističnih milosti in vsega dobrega na svetu se kaže naj lepše v čudoviti pesmi »O treh kapljah krvi Jezusove« (SNP, III, št. 5934-5960). ki se je ohranila v raznih inačicah po vseh slovenskih pokrajinah od Soče do Mure, od dolenjske do koroške Krke. \ globoko zamišljeni podobi, ki spominja na prav-tako globokoumno pobožno srednjeveško pravljico o svetem Gralu (prim. W agnerjevega Parsifala), poje ta pesem, da rosi kri Rešnjega Telesa ne samo na ljudi, ampak na vso naravo, ki ni več prekleta zaradi izvirnega greha, dasi mnogokrat le nerada rodi žlahtnih sadov. Rosi pa tudi na vse človeško delo, ki ni več zgolj kazen za greh. dasi človeka često dodobra uznoji. Takole pojeta inačici iz Banjšic in iz Levpe nad Kanalom (ŠNP. št. 5956 s popravki iz št. 5937): Na travnci, na travnci na hišc-a stoji, ta hišca je lepa, je Jezusova. V tej h išči, v tej h išči na mizca stoji, ta mizca je lepa, je Jezusova. Na tej mizci, na tej mizci en kelih stoji, ta kelih je zlat, je Jezusov brat. V tem kelhu, v tem kelhu tri kaplje krvi. tri kaplje krvi, ki so Jezusove. Ta prva je padla na žitno polje, na žitno polje, ker je Jezusove. Ta druga je padla na vinske trte, na vinske trte, ker so Jezusove. Ta tretja je padla na visoke gore, na visoke gore, ker so Jezusove. Pri zadnji večerji je stril testament, jogrom je zročil ta svet zakrament. Pri zadnji večerji je blo jogrov dvanajst, je blo jogrov dvanajst, je Jezus trinajst". Kaplje Jezusove krvi, o katerih poje ta pesem, nedvomno pomenijo Rešuje Telo, kar pričata poslednji dve kitici. To blagoslavljanje vse narave s kapljami Jezusove krvi (Rešnjim Telesom) se zdi kot pesniška podoba za blagoslavljanje narave ob procesiji na praznik Rešnjega Telesa. Ta narodna pesem se je nekdaj nedvomno rabila kot cerkvena pesem. Inačica (SNP, št. 5939) je iz zbirke cerkvenih pesmi, ki jo je Štreklju iz Železne Kaple na Koroškem poslal župnik Štefan Singer. Precejšnje število inačic sklepa to evharistično 'pesem s kratko napitnico, 11. pr. inačica iz Višnje gore (SNP, št. 5944): Zdaj ga pa pijmo — en glažek al dva v imen Jezus, Marije — in Svetga Duha. Izmed šest in dvajset Štrekljevih inačic pa jih ima tak sklep le šest, dokaz, da se je zdravica k pesmi priteknila šele pozneje, in sicer iz nabožne napitnice: »Zakaj bi ptička ne pela, ko se ji dobro godi« (SNP, III, št. 5961—5969; prim. še št. 5840, 5856. 5868, 5848—52). V nekaterih inačicah se zadnja večerja ne omenja samo kratko na koncu pesmi (v mnogih je to izpadlo), ampak se prikaže že v začetku, kar se dobro sklada z vodilno mislijo. Tako inačico imamo iz Motnika (SNP, št. 5948): V hiši, v hiši ana mizca stoji, ana mizca zlata, ko je Jezusova. Okol mizce sedi jogrov dvanajst, je jogrov dvanajst, je Jezus trinajst. Jezus uzame ta kelih v roke, zdravje napije celemu svet. Noter v tem kelhu (so) tri kaplje krvi, tri kaplje krvi, ko je Jezusova. Itd. Glavna misel teh evharističnih pesmi, češčenje križanega Boga, se je tako globoko vsadila in ukoreninila v dušo slovenskega ljudstva, da se je naš človek ob misli na žito ali na kruh, na vinsko trto ali na vino spomnil tudi Rešnjega Telesa. Najbolje vidimo to pri pesmih, s katerimi so nekdaj »obhajali polje«, kakor ga v Beli Krajini obhajajo še danes, 11. pr. »Tri rožice« (SNP, 111, št. 5056 do 5069). Inačica iz Bereče vasi suhorske župnije v Beli Krajini (št. 5056) poje takole. Ko pridejo kresnice od trt j a na polje, popevajo tam: Stoji, stoji ravno oj pole, v ravnim poli rožce tri. la prva rož'ca je le-ta, le-ta drobna šeničica. Pri 'saki sveti maši b'la za le-to sveto hostijo, la druga rož’ca je le-ta, Preljuba vinska jugoda. Sklep teh voščilnih pesmi za dobro žetev (kakor tudi beneške obhajilne pesmi) spominja na kolednice o Jezusovem rojstvu. Zato se ne bomo čudili, če se nekatere kolednice, in sicer voščilne novoletne kolednice spominjajo tudi vinske trte in pšenice kot evharističnih podob. Za primer omenjam novoletni kolednici iz Dutovljan »Rožice v vinogradu« (SNP, št. 4940) in »Zvezda mi pušča trake tri« (SNP, št. 4945), ki spominja precej na pesem o treh kapljah Jezusove krvi. Tudi v zdravicah, celo v posvetnih napitnicah, se večkrat ponavlja misel, da je treba vino po božji volji pametno uživati; saj ni samo dar božji, ampak kakor pšenični kruh tudi podoba evharističnega Boga. O tem poje pesem o lepoti vinske trte »Na svetu lepše rožice ni, kakor je vinska trta« (SNP, št. 5495, 5497—99), pesem o vinogradniškem delu »Vinska trta — veselje mojega srca« (SNP, št. 5501, 5509, 5513, 5518), o moči trte »Vsa drevesa so preslabe« (SNP, št. 5519-20) itd. Med nabožnimi zdravicami se najbolj odlikuje skupina inačic, v katerih »Ptica poje o pšeničnem klasu in sladkem vincu« (SNP, 5916—5950). Pesem, ki jo je v begunjski okolici na Gorenjskem zapisal Ant. Jeglič (SNP, št. 5917), pravi: Ana tičica je prleteva iz dežele ogrske, spre lepo je zapeva od hribca sončnega: »Na njem rožca rase, rmena všeničica; na njem rožca rase, r mena všeničica. Obena sveta maša brez nje ne bere se, pri vsaki sveti maši se Jezus v kruh spremeni.« Ana tičica je prleteva z dežele štajerske, sprelepo je zapeva od vinske trtice: »Obena sveta maša (brez) nje ne bere se, pri vsaki sveti maši je Jezusova kri.« Le pijmo, bratje, vince, nej voda tam stoji, nej pije vodo gospoda, k’ za (vince) ne trpi. Le bodmo dobre volje, svet pismo nam veli: katei so dobre volje, bodo izveličani. Perjev bodem za gvažek, pozdravljico bom napiv, de b’ mo ga Jezus požegnov, temo, k’ mo bom naliv! Pri 'saki sveti maši b’la za le-to sveto Rešnjo Kri. Ta tretja rožca je le-ta ljubica Devica Marija, ker nam je rodila Jezusa, tega Kralja nebeškiga, ki nam je stvari 1 nebo, zemljo, človeki dal dušo, telo. Druge inačice so skoraj od besede tavil je Zakrament ljubezni, Rešnje Telo, da je na poseben, skrivnosten, božji način vedno in povsod in za vse čase z nami. In še več! Dal nam je daritev, katero z njim vred darujemo in v kateri ga vsi prejemamo. Tako Kristus vedno živi v nas in mi smo eno v njem. Tako Kristus dopolnjuje svojo voljo tudi v nas in po nas. Tako Kristus v Zakramentu dejansko uresničuje božjo zamisel o družini v nas. Hotel je, da se mu vdamo brezpogojno, da deluje v nas in po nas s svojo milostjo. Saj je vedel, kako je razdrl v nas greh prvotni lepi red, kako je v nas vse polno neurejenih želja, kako teži vse za utešitvijo lastnih želja ter išče sreče le zase, čeprav tudi na stroške drugih. Kako naj bi se nagnjenja in stremljenja v nas tako silno preobrazila, tako iz temeljev očistila? Le po milosti, le po Njem. Zato pa živi med nami, zato se daruje med nami, zato nas hrani. Živi kruh nam je, da živi v nas in mi v njem. Živeti hoče v nas, delati, ljubiti tudi po nas Boga. bližnjega in vse ljudi. Po nas hoče delovati tudi v družini. Opomin: »Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni«, ta opomin postane v Rešujem Telesu za nas vse globlji in resnob-nejši. Kristus živi v meni, Kristus v bratu, Kristusa spoštujem in mu služim v bližnjem: v otroku, ženi, možu, materi, očetu. In če Kristus v njih še ne živi. Kelih proštu Nadruhu. (Po osnutku J. Dostulu.) ali ni morda božja volja, da zaživi v njih vprav po naši ljubezni, ki jo mi črpamo iz Rešnjega Telesa? Zato prihajamo in merimo svoje življenje pred Jezusom. Skušamo gledati vase z njegovimi očmi, skrušeni in potrti vidimo svojo slabost, obžalujemo, kar v tem življenju ni bilo po božji volji, in vendar zopet zaupamo in polagamo pred obličje božje vso svojo voljo, svoja nagnjenja in svoje želje, svoje srce. Iz božje luči in milosti Rešnjega Telesa presojamo življenje za seboj in v svetlobi te luči hočemo ohranjati božje življenje v sebi tudi v bodoče. Tu najdemo vse drugačna merila za presojanje svojega življenja. Tu ne velja obtožba drugih: žena je bila neprijazna, moževa beseda trda, oče strog z menoj, mati nevoljna name, sestra se zapira vase, brat meni nič mar itd. Tu se vse sprevrže v obtožbo nas samih: Tega in onega in toliko, toliko bi jih bil lahko razveselil! In tako malo bi bilo včasih treba za to! Samo prijazen pozdrav, samo iskren odgovor, samo ljubezniva beseda, samo majhna pomoč, da, včasih celo samo tiha, zamolčana misel, ki bi posijala blago iz oči v oči, iz duše v dušo. In sami se obtožimo: Nisem še na stežaj odprl Bogu svoje duše, da bi izžarevala svojo ljubezen tudi v takih vsakdanjih malenkostih. In ne bomo očitali: »Kolikokrat in kako zelo me je užalil!« Tu ti govori vest: Užalil sem ga, odpustil mu nisem, ali vsaj ne popolnoma. Tu otrok ni samo naš otrok, ni samo sladko, nežno bitje, predmet naše sreče, tu nam je otrok predvsem in najbolj božji otrok. Tu doživljamo resničnost besed: »Kdorkoli sprejme katerega teh malih, mene sprejme.« Tu se v žarki luči pokaže končni namen otrok in vseh članov družine. \ zavesti vstane spoznanje, katera sreča otrok nam mora biti prva in najdražja, tu se porodi hrepenenje, da bi bilo naše družinsko občestvo tako, da bi v njem vsi čimbolj ljubili Boga. Saj je to cilj življenja, konec in vrh vsake ljubezni na zemlji. I11 nobena druga ljubezen ni tako polna in bogata, nobena tako osrečujoča do najzadnjih globin v duši kakor samo tista, ki se vsa sklada z božjo voljo, kateri je najgloblji temelj in naj višji vrh Bog. Nekateri hočejo iz človeške ljubezni izključiti Boga radi sebične ljubosumnosti, češ: »Hočem, da me ljubi zavoljo mene samega, ne glede na Boga in na božji red.« Toda nobena ljubezen ne človeka ne fanta ne dekleta ne moža ne žene ne brata ne sestre ne more ljubiti nikogar polneje, globlje in nesebičneje kakor tista ljubezen, ki ljubi človeka po božjem redu, v Bogu. ki ga je ustvaril takega, da ljubiti more in tudi res ljubi. Ljubezen, ki je v Bogu, je stalna in zanesljiva, ne bega s predmeta na predmet, ne išče predvsem svoje sreče, marveč sreče tistega, ki ga l jubi. Taka ljubezen se nad slabostmi in napakami ne zgraža, marveč z njimi potrpi. Za tako ljubezen ni starosti ne smrti. Taka ljubezen je vedno enaka, vedno nova in lepa. Ljubezen pa. ki izključuje Boga, ne izhaja iz misli na srečo tistega, ki ji je predmet. Taka ljubezen išče sebe in svoje zadovoljitve, je nestalna in se vedno brž naveliča. Od prvega predmeta svojega poželenja bega do drugega, a duše ne more zadovoljiti z nobenim. Od vrhov najvišje ljubezni, ki tudi v človeku l jubi Boga. ki v njem prebiva in živi, do brezen tistih najnižjih strasti, ki jih po krivici še vedno imenujejo ljubezen, je neskončna razdalja, a v kakovosti in popolnosti teh ljubezni neskončno razlik. V pravo, veliko, največjo in najpolnejšo ljubezen se uvajamo in uživljamo po božjem Rešujem Telesu. Taka ljubezen je potem močnejša kakor življenje, močnejša kakor smrt, ker je eno z ljubeznijo božjo, ki je večna. NEDELJA V DRUŽINI Štefanija Humekova Nedelja je dan počitka in oddiha, ki naj dvigne vsakogar iz težke vsakdanjosti, družino pa vsaj za en dan združi v prijetni domačnosti. Že v soboto zvečer naj bo vse v hiši pa tudi okoli nje temeljito pospravljeno, tla naj bodo belo po-ribana, vse bodi čisto in v redu, da družina že na soboto zvečer čuti prazničnost prihodnjega dne. Za kmečke ljudi, ki ves teden trdo delajo na čistem, svežem zraku in se mnogo gibljejo, je najbolje, da so v nedeljo doma, kjer počivajo in porabijo svoj prosti čas za potrebno ali koristno branje ali kaj podobnega. Nedeljsko dopoldne tako prehitro mine, za popoldne pa je najlepše, če se družinski člani zabavajo med seboj, se razgovarjajo, berejo ali pojejo. Tudi razne igre so primerne, posebno za otroke. Drugače je z meščani. Ti so potrebni sprehoda, življenja in gibanja v naravi. A tudi taki izleti ne smejo razbijati nedeljske družinske skupnosti. Zato naj hodi družina, če le mogoče, v nedeljah skupaj na izlet, ali vsaj več članov skupaj, starši z majhnimi otroki n. pr. na sprehod, večji sinovi in hčere pa na skupen izlet. Seveda varovati se je treba sirovosti, podivjanosti, ki je je dandanes pri nedeljskih izletnikih, posebno »športnikih«, vse preveč. Koliko škode in krivice narede taki nedeljski divjaki na kmetih! Treba bo še mnogo vzgoje, da se take zlorabe nedeljske prostosti vsaj omilijo, če ne odpravijo. Lepa in umestna je tudi navada, da se v nedeljo po možnosti oblečemo bolj praznično, pa ne samo za cerkev, ampak tudi za dom. Čist in lepo polikan predpasnik, opasan pred nedeljsko obleko, le še poveča prazničnost. Grdo pa je, če se kdo samo iz malomarnosti ta dan obleče v povaljano in umazano obleko. Seveda je naloga gospodinje, da poskrbi v tem pogledu za ostale in jim daje tudi sama dober zgled. Prazničnost nedelje in nedeljsko razpoloženje poveča tudi boljše kosilo, ki ga postavi gospodinja na praznično pogrnjeno mizo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je boljše kosilo in morda tudi večerja zopet naloga hišne gospodinje, ki ji tako ni usojeno, da bi uživala nedeljo tako, kakor žena v kateremkoli drugem poklicu. Zato ni prav, če bi glede hrane v nedeljo •nieli kdove kakšne zahteve, ki bi zopet znatno obremenile mater gospodinjo, katera mora že tako opraviti večino vseli tistih del, ki tudi v nedeljo ne morejo izostati. Na vsak način se spodobi, da skuša vsak član družine pridobiti tudi materi vsaj nekaj nedeljske Prostosti in ji pomagati. Saj vemo, koliko je gospodinj, ki se nikdar ne morejo geniti zdoma in je vsa njihova Pot ob nedeljah in praznikih v cerkev, pa še tju in nazaj hite, kakor bi gorelo. Gospodinja mora po navadi tudi ob nedeljah in praznikih delati skoro kakor °1> delavnikih. Marsikje je v nedeljo še celo več dela, ker ni raznih pomagačev, ki si ne dajo vzeti nedeljskega počitka. Gospodinja si mora svojo prosto nedeljo pač pridobiti sama s tem, da si gospodinjstvo po možnosti uredi po tehle navodilih: Najbolj si bo gospodinja nedeljska dela omejila in olajšala, ako bo skrbela, da bo vse, karkoli je mogoče, opravljeno in pripravljeno že med tednom, zlasti ob sobotah, in da ne bo nobene stvari odložila brez potrebe na nedeljo. Že med tednom je treba skrbeti, da bo nasekanih dovolj drv, da bo pripravljena klaja za živino in druge domače živali. V soboto je treba nanesti drv, vode in drugih potrebnih predmetov za nedeljo, osnažiti stanovanje, pomesti pred hišo in po dvorišču. Dalje se da pripraviti marsikaj za kuhanje, da gospodinji ni treba v nedeljo stati vse dopoldne pri štedilniku. Sveže perilo za vso družino je treba razdeliti v soboto, pravtako umiti otroke in preobleči postelje, če je to na vrsti, in podobno. Nedeljsko večerjo je dobro urediti tako, da je mrzla in jo lahko pripravimo prejšnji dan ali pa vsaj dopoldne med kuhanjem kosila. Vse to so stvari, ki se dado izvesti z dobro voljo in odločnostjo v vsakem, še tako skromnem gospodinjstvu, seveda v vsakem po razmerah. Načelo pa je za vse isto: opravi v nedeljo samo neizogibna dela! Uravnaj jih kolikor mogoče preprosto! Kar se le količkaj da, opravi že med tednom ali vsaj v soboto! Kjer pa je v hiši več žensk, je treba uvesti izmenjavanje v nedeljskih gospodinjskih poslih, da je gospodinja popolnoma prosta vsaj vsako drugo nedeljo. Če je odraslih žensk več, je prosta vsaka lahko tri nedelje v mesecu. Nikakor ni pravilno, da gospodinja vse nedelje trdo dela, ostali pa udobno počivajo. In naravnost kruto bi bilo od ostalih družinskih članic ženskega spola, ako bi one samo gledale gospodinjo v nedeljo pri težkem gospodinjskem delu, same bi se pa zabavale. Pa tudi moški družinski člani lahko pri marsikateri malenkosti gospodinji pomagajo, posebno ako gospodinja nima nobene ženske pomoči pri hiši. Taka pomoč možaka kmalu privede k samostojnosti v hišnih delih. Ni čudna, ampak skrajno potrebna in koristna bi bila taka navada, da tudi moški pomagajo. Nedelja bodi taka, da se je vsi družinski člani, tudi gospodinja, le vesele in jo zato komaj pričakujejo. Nedelja je čas počitka. Tega sta potrebna duša in telo. Vprav v nedeljo naj se človek svojih dvojnih potreb, duševnih in telesnih, dobro zave. Nedelja je čas zdravja, to je čas, ko naj se zdravje okrepi. Telo naj se na soncu, v naravi osveži, napije novih moči za nov teden, pa duša naj se v božjem soncu pomladi, osveži in očisti. Zato je prav krščanska nedelja tako velikega pomena za posameznika, družino in družbo. KUHARICA Zeliščna ali spomladanska juha z zdrobom. Naberi zelenega petršilja, trpotca, rmana, vejico pehtrana, luštreka, regrata, jagodovega perja, špinače, solate, mete, kopriv, janeževega perja, krebuljice, drobnjaka, pora in nekaj listov žajbeljna. Vse operi in drobno zreži. (Vsega naj bo eno pest.) Nato deni v kozo za jajčno velikost sirovega masla in zelišče, pokrij in duši med večkratnim mešanjem četrt ure. Nato prideni 4 žlice pšeničnega zdroba in mešaj še nekaj minut ter prilij med mešanjem l3/4 litra kostne ali goveje juhe ali juhe iz svežega ali prekajenega svinjskega mesa ali tople vode. Osoli in kuhaj vse skupaj */4 ure. Preden postaviš juho na mizo, zmešaj v skledi 1 rumenjak in počasi prilivaj juho. Zeliščna juha z zlatimi rezinami. Deni v kozo za jajce sirovega masla in pest zrezanega zelišča, pokrij in duši 20 minut. Nato prilij l3/4 litra kostne ali druge juhe ali tople vode, osoli in kuhaj vse skupaj 20 do 25 minut. Preden postaviš juho na mizo, ji primešaj eno raztepeno jajce, ki si ga zmešala z žlico kisle smetane, in ko juha prevre, jo stresi na ocvrte rezine. Krompir s porom in korenjem. Ostrgaj debel koren, ga zreži na rezance in kuhaj v napol zavreli slani vodi. Razgrej v kozi žlico masti, prideni dva osnažena, oprana in na 3 cm dolge kose zrezana pora in odcejen koren, pokrij in pari vse skupaj pol ure. Nato potresi koren in por z žličico moke in prideni dva na majhne kocke zrezana, kuhana krompirja z vodo vred. Ko vse še nekaj minut vre, prideni žlico kisle smetane in postavi kot samostojno prikuho na mizo. Špinačna ploščica z jajci in rezanci. Napravi špinačo kakor za prikuho in jo naloži v sredo velikega okroglega krožnika. Okrog špinače naloži v slani vodi skuhane in odcejene rezance, ki si jih pražila nekoliko v sirovem maslu. V sredo med rezance in špinačo pa položi za vsako osebo po eno posajeno jajce (na oko). Jed je pripravna za brezmesno večerjo. Lovska pečenka. Pol kilograma vležanega govejega mesa (križa) potolci, presoli in pretakni s slanino in drobno zrezano kislo kumarico. Položi meso v kozo in prideni žlico masti, košček korenja, čebule, korenino petršilja, peresce žajbeljna ali kadulje, nekaj zrn belega popra ter nekaj žlic vode in vina. Pokrij in duši do mehkega. Nato potresi z žlico moke in ščepom paprike, dobro premešaj in prilij zajemalko juhe. Ko omaka nekaj minut vre, prideni žlico kisle smetane in ko prevre, zreži meso na kose, ga oblij s pretlačeno omako in obloži z žemeljnim pečenjakom, ki si ga razrezala na kosce, in opečenimi kosi krompirja. Rižev narastek s črešnjami. Skuhaj v s/4 litra mleka 8 dkg riža, ga prav malo osoli in ko se zgosti, postavi na hladno. Mešaj v skledi 3 dkg sirovega masla, 5 dkg sladkorja in 2 rumenjaka, primešaj ohlajeni riž, nekoliko drobno zrezane limo- nove lupine, sneg dveh beljakov in ščep cimeta. Polovico testa stresi v dobro pomazan tortni model, položi na testo drugo poleg druge črešnje, ki si jim odstranila peške in peclje, in jih potresi s sladkorjem, deni drugo polovico zmesi na prvo in peci narastek v srednje vroči pečici. Ko je pečen, ga nadevaj s snegom dveh beljakov, ki si mu primešala žlico sladkorja, in postavi še za nekaj minut v pečico. Žemeljni pečenjak z drobnjakom. Zreži dve en dan stari žemlji na kosce, jih stresi v skledo in polij s l/4 litra mrzlega mleka, ki si ga zmešala z enim jajcem, pokrij in postavi za 20 minut vstran, da se kruh napoji. Nato primešaj pol žlice zrezanega drobnjaka, premešaj in stresi v kozo, v kateri si razgrela žlico masti. Razravnaj enakomerno po pekači in speci. „ . . Keksi. Stresi na desko 30 dkg moke in napravi testo z naslednjim mešanjem: 10 dkg sirovega masla, lOdkg sladkorja, 1 jajce, 2 žlici mrzlega mleka, nekoliko va-nilijevega sladkorja in pol pecilnega praška. Drugo napravi vse kakor za navadne kekse. Fižolov hren. Četrtino kuhanega fižola odcedi, pretlači in zmešaj z enim ali dvema kuhanima in sesekljanima jajcema, žlico drobno zrezanega drobnjaka, prilij olje in kis, dobro zmešaj in pristavi kot prilogo k govejemu mesu, zraven pa še pražen krompir. Morske ribe. Naj podam nekaj navodil za skombre, ki zadnji čas prihajajo po nizkih cenah na ljubljanski trg. Skombri pečeni. Skombrom odstrani drob in jih operi. Nato jih nekoliko posoli in stresi na rešeto, da se odtečejo. Potem jih povaljaj v moki, ki si jo zmešala z drobtinami, in jih položi v vroče olje ali mast, ki si ji pridejala nekoliko čebule. Postavi jih v precej vročo pečico in ko po eni strani zarumene, jih obrni in peci 15 do 20 minut. Pečene postavi s kislim zeljem, repo ali solato na mizo. Lahko jih tudi obložiš s krompirjevimi kosci, majonezo ali tartovsko omako. Skombri marinirani. Skombrom odstrani drob, jih operi in posoli ter stresi na rešeto, da se odtečejo. Nato stresi na čist papir nekoliko moke, povaljaj v tej moki skoinbre in jih na razbeljenem olju naglo speci. Pečene naloži v skledo, v olje pa vlij nekoliko kisa in vode, prideni lovorjev in 'kaduljev list, nekaj peres rožmarina, petršilja, nekaj zrn celega popra, strok zrezanega česna in čebule. Ko ta marinada nekaj minut vre, jo odstavi in hladno vlij na ohlajene skombre. Ribe morajo biti z marinado pokrite. Zreži na okrogle rezine limono in jo prideni ribam. Pokrij skledo, postavi na hladno in uporabljaj. Ribe se ohranijo v tej marinadi 6—8 dni. Skombri ocvrti. Skombrom odtrgaj glave in potegni iz njih drob. jih operi, prereži ploskoma čez polovico, jim odstrani iz srede kosti, jih nekoliko posoli, povaljaj po moki. raztepenem jajcu in drobtinah ter ocvri na olju. No mizo jih postavi s solato ali čim drugim. M. R. ŠALA Zloben svet. Bolnik, ki ima protin in je pravkar plačal doktorja: »Dober svet vam lahko dam, gospod doktor!« Zdravnik : »Kakšnega?« Bolnik: »Če boste kdaj tudi vi zboleli za protinom, nikar se sami ne zdravite!« Časnikarsko naznanilo. Ob blagoslovljen ju kapelice se je zbralo silno veliko občinstva; bližnja gostilna je bila prenapolnjena pobožnega ljudstva. Žena gospodar. A.: »Ali ima soseda res moža v strahu?« B.: »Pa še kako! On še vežnega ključa nima, čeprav je ključavničar.« A tako. Okrajni glavar: »Štiri gostilne imate v vašem kraju? To je zelo veliko za tako vas, ki šteje komaj sedem sto duš.« Župan: »O, ko bi gospod glavar vedeli, kako te ,duše‘ pijejo!« . , . Ze ve zakaj. Bogataševa hči, ki ima zelo zadolženega ženina: »Papa, Mirko želi s teboj govoriti med štirimi očmi.« Oče: »Reci rajši, med tremi, saj moram vendar vedno zatisniti eno oko!« Moderni otrok. Mati: »Anica, če boš same sladkarije jedla, boš ob vse zobe, ko boš odrasla.« Anica: »Veš, mama, potlej bom pa zobozdravnika vzela.« „ . Pred poroto. Zagovornik : »Gospod državni pravdnik trdi, da je zatoženec storil, česar ga dolže, on pa pravi, da ne. Prosim vas, pomislite, komu boste verjeli: zatoženec je bil zraven, državni pravdnik pa ne!« Idealist. Nevesta: »Kajne, Karel, da me ne vzameš zavoljo denarja?« Ženin: »Bog varuj! Jaz vzamem denar le zavoljo tebe!« Zanesljiva ura. Tujec: »Ura na stolpu kaže tri, bije pa dvanajst.« Cerkovnik: »Da, ta šklemfa! Če gre prav, bije napak — če prav bije, pa napak gre.« Nasprotnik policije. Sodnik : »Zakaj niste najdenega denarja oddali Policiji?« »Zato ne, ker nisem še nikdar v življenju s policijo imel opravka.« V priliki rečeno. A.: »Stara teta je pač zapustila lepo premoženje, ko je umrla?« B.: »Kaj še! Prav nič — in še to je šlo na sedem Clel°v!<< Pred sodiščem. Sodnik: »Pred dvema letoma ste tukaj stali, ker ste bili ukradli neko obleko, danes pa ste zopet ukradli novo!« Tat: »Da, gospod sodnik, delj ko dve leti tudi vi nobene obleke ne nosite!« Zlobno. Gospa postrežnici: »Kaj bi ti dala, da bi bila tako lepa ko jaz?« Postrežnica: »To, kar bi vi, gospa, dali, da bi bili tako mladi kakor jaz!« Med prijateljicami. »Moja največja napaka je moja ničemurnost. Po ure in ure bi lehko stala pred ogledalom in občudovala svojo lepoto.« »Draga moja, saj to vendar ni ničemurnost, temveč domišljavost!« Junaški raziskovavec. »Saj je bilo sicer prav zanimivo na Japonskem, ampak skoraj vsak dan je bil potres.« »Pa se niste nič bali?« »Jaz? Bal? Zemlja se je bolj tresla ko jaz!« Dober strelec. »Izborno ste zadeli. Sem videl, kako je perje letelo!« »Čudno! Saj sem vendar na zajca meril!« Pomagaj si sam. »Verjemite, da mi delajo dolgovi take skrbi, da ne morem nobeno noč spati.« »Za božjo voljo, kako pa morete to vzdržati?« »Spim podnevi.« _T [Nemogoče. Sodnik: »Nasprotnika sta šla torej slednjič s stoli drug nad drugega; ali niste poskusili miriti?« Priča: »Ne, ni bilo nobenega drugega stola več pri rokah!« , . . Žalost in veselje. »Gospa, gospod leži v sobi nezavesten na tleh! Zraven njega pa velika škatla z računom.« »O, bravo! Potem je pa moja nova obleka prišla!« Primeren poklic. »Gospa, kaj pa bo vaš fant, kadar bo velik?« »Učitelj.« »Pa mislite, da je sposoben za to?« »O, seveda je — saj ima že zdaj grozno veselje s počitnicami!« lovansa. Orožnik: »Za vraga, gospod doktor, meni se zdi, da ste napačnega pograbili!« Zobozdravnik: »Nič ne de, to se je najbrž vam tudi že večkrat pripetilo!« Hitro rešen. »Moj mož je že dvajset let mrtev. Oscin dni po poroki je bil nanagloma umrl.« »Tako? Potemtakem torej ni dolgo trpel.« UGANKE IN MREŽE - KDO JIH RAZVEŽE? Kvadrat. (M. Mihelič, Sodevci.) Posetnica. (Janko Moder, Dol.) Dvojni konjiček. (Natan, Celje.) 31 k 35 h 40 o 15 e 47 r 48 i 14 a 18 e 20 e 10 v 32 t 45 r 28 a 44 s 29 i 4n,24o 43 ž 33 r 9 a 8 a, 12 i 23 i 30 o 7 P 19 o 3 u 25 z 17 t 1 20 ž i 40 g 41 p 42 1 13 o 1 b,21i 27 d 39 g 0 e 10 e 30 m 34 d 5 s 37 o 38 e 2 e 11 0 22 o E. Z. NIZEK dninar Celovec Konzola. (Al. S., Ljubljana.) u£te. Zamenjalnica. (Radoš, Stari trg.) Polh, pika, žep, ogel, Adam, gad, oh, Cene, Vida. — Zamenjaj v navedenih besedah po eno črko, da dobiš pregovor! Pajek. (Vlado G., Ljubljana.) L M L B J S T j GS KI IL VI 1 IH LK KV OE EE L0 RE IN VR EK Čl AN HC AT NVEO 1 LB adT Številnica. (R. Jagrovski, Ljubljana.) 144-9 , 194-17 ,9 15 17 , 13 + 22 , + + 2 + 7 + T + ^~ + 4- — -f — 4- — = ? 3 2 2 Številnica. (Jota, Ljubljana.) 2 + 8 + 0 + 2+2+10 + 8 + 25 + + 15 + 10 + 19 + 8 + 0 + 22 + 0 + + 21 + 10 + 12 + 1. Kraljeva pot. (France, Središče.) j e et če mb i i rn rk as zk i o sm ko el se ni er mž et eo s č eo md ku ro čb ji un kz ep j č i o ve la je ea ni žm ep mj j s un kč Rešitve je pošiljati do 20. vsakega meseca na naslov: Janko Moder, Dol pri Ljubljani. — Tudi vse rokopise za uganke pošiljajte zastavljavci ugank na isti naslov. — Lepo risane uganke bomo primerno nagradili. Rešitev ugank v majski številki. Vremenska uganka za maj. Namesto navedenih črk vzemi peto črko naprej v abecedi, da dobiš: O svetem Urbanu žito nf še dobljeno ne izgubljeno. Zbiralnica. Namesto naslova napiši odgovarjajoče številke, ki povedo, v kakem redu jemlji črke, da dobiš: V vsaki hvali je nekaj hinavščine; stvar, ki je dovršena, ne potrebuje hvale, zakaj hvala jo ponižuje. Ivan Cankar. O d b i r n 1 n i c a Panama, črtica, Devin, telefon, malik, kronika, Trojane, ovinek, košarica, prstan, opeka, topot, ledvice, senator. Narte Velikonja: Vi-šarska polena. T o m b o 1 s k n karta. Abecedo razdeli v pet vrst po pet črk. Prva številka pove črko, druga vrsto. Uredi še v vsaki vrsti dobljene črke in dobiš: Nagrado za uganke. Majniška kraljica. Znamenja v spodnji vrsti s črnimi pasovi pomenijo vrsto, z belimi pa črko iz tiste vrste. O Marija, rajski cvet, Tebe slavi celi svet! O 11 a r n a p o d o b a. Spodnji desni del slike je razdeljen v pet navpičnih pasov, ki pomenijo pet skupin črk iz abecede. Črko iz določene skupine pa pove znamenje v tistem polju z ozirom na to, na katerem mestu od leve stoji v spodnji vrsti. Velja le teh pet znamenj. Dobimo: Marija gre z Ogrskega. Konjiček. Bridkost je prag do večnega veselja in smrt je le vstopnina v paradiž. I. Cankar. Številnica. Izvrši nakazane račune v oklepajih; od števil, kijih dobiš, pove prva številka vrsto v navadni razdelitvi abecede, druga mesto v njej. — Mladika. P i s m o. Prečrtaj v drugem delu uganke črke, ki jih imajo uvodne besede. Ostanek da pregovor: Bolj ko je svoj, bolj se ga boj! P r e b i r a 1 n i c a. V gornjem delu je na levi 19 črk urejenih po abecedi. V ključu je prva beseda: cmok. Zato vzameš prvo črko c. in pogledaš, na katerem mestu je v abecedi, ki je na levi strani. Nato vzameš črko na prav istem mestu v prvem spodnjem oddelku in ta je K. Nuto na ta način nadaljuješ. Končno dobiš: Kdo zna noč tcinno razjasnit', ki tare dului? Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Prešeren Fr. Črkovnica. Začneš v desnem kotu spodaj in jemlješ ogclne črke. Dober je izgovor, če ga pes na repu prinese. LISTNICA UREDNIŠTVA Dr. Fr. Ilešič, profesor slovenske književnosti na univerzi v Zagrebu. — Sedma številka belgrajskega lista »Naš jezik«, ki ga izdaja lingvistično društvo pod vodstvom vseučiliščnega profesorja Beliča, je prinesla dopis Frana Ilešiča iz Zagreba, z naslovom: »Jezik u jednoj slovenačkoj beletrističko j knjiži«. V njem se dr. Ilešič drzno znaša nad Zorčevim Stiškim svobodnjakom, ki je izšel za lanske Večernice, napada tudi Mohorjevo družbo, dr. Breznika in skuša opozoriti kar na cel, dogovorno delujoč pokret — fslovenoborcev«. Istočasno se pa laskavo izraža o jeziku in stilu belgrajskega mesta! Sicer mu uredništvo samo pod črto prav stvarno in poučijivo odgovarja, s čimer dokazuje, da je drugačnega mnenja kakor Ilešič; vendar moramo na edinstveni članek napisati malo odgovora, ker je prepoln neverjetnih trditev, domnev in sumničenj. Ilešič pravi, da je Zorčevega Stiškega svobodnjaka jnogel razumeti le s Pleteršnikovim Slovarjem v roki, včasih z njim ne, kljub temu, da se je sam rodil v Sloveniji, bil tu 22 let profesor in 18 let celo slovenščino učil in tudi pisal ter še piše slovensko. Sprašuje se, kaj naj taka čudaška knjiga pomeni. Ali je to morda pokrajinska (»regionalna«) umetnost, ali morda Heimatkunst, ali je morda nastala iz čudaških filozofskih namenov, ali pa je celo tudi knjiga izraz »nejugoslovenske prakse« enega dela Slovencev, ki se brani novih hrvatskosrbskih besed v književnem jeziku. Tako je Ilešiču dala Zorčeva večerniška povest povod, da je izsledil neki »slovenski jezikovni ekskluzivizem«. Takih zvez in asociacij je pač zmožna samo drzna fantazija navdušenega stapljavca jezikov in narodov! Že uredništvo »Našega jezika« mu je pod črto odgovorilo, da I® v duhu velikega reformatorja književnega jezika Vuka Karadžiča prvi in najbogatejši vir za obogatenje književnega jezika vprav — ljudsko narečje. Ilešič je pozabil, da črpa vsaka književnost iz živega, govorjenega jezika in da je poznanje domačega govora, tudi svojega narečja za besednega umetnika vedno bistven pogoj umetniške tvornosti. Saj bi moral tudi Ilešič poznati psihologijo umetni-skega ustvarjanja. Ali ne ve, da je ljudski jezik živa in neprestano se razvijajoča umetnina? Ali ne ve, da se je književni jezik vedno oplajal le ob ljudskem govoru? Zgodovina slovenskega književnega jezika, njegov postanek in razvoj, naši klasiki od Gorenjca Prešerna do Belokrajinca Zupančiča so nepretrgani dokaz za to. , Ilešič pravi, da Zorčeva knjiga nima nič izrazito pokrajinskega na sebi, zato je tak jezik iz narečja neopravičen. Kaj ni bral, da je Stiški svobodnjak drugi del Belih nienihov, Zorčeve tetralogije, ki bo opisala veliko delo stiškega samostana za slovensko ljudstvo. Zorec je hotel ta enačaj dati tudi jeziku svoje zgodovinske povesti iz 15. sto-*etja, zato se je po pravici ognil izrazov, ki jih je slovenska književnost sprejela ali stvorila šele v zadnjem stoletju, Jer izrazov, ki jih okolica stiškega samostana ne pozna. 55 tem je pokazal samo svojo zgodovinsko vernost, katere Pa Ilešič iz knjige niti spoznal ni. Tudi če bi Zorec napisal Vs? povest v dialektu, bi mu ne mogli očitati, saj imajo vsi večji narodi celo literaturo v narečjih in so nanjo Ponosni in jim je narodni zaklad. In Ilešič končno navaja med izrazi, ki jih ni mogel razumeti »brez vsega«, take, ki so pri nas vsakemu splošno ?nani, n.pr.: se je mašil skozi vrata, pogovor je tekel tiho 1(1 z delom odsekano, Marijana šari kar po svoje, kakor suha drobnica na peči sfrknjeni obraz, česnaj bolj umno, brtavs kruha, vinski sopuh je vejal iz njega, zmene itd. *o razume vsak Slovenec. Če Ilešič ne, naj sam dalje sklepa, če se je v Sloveniji rodil, tu bival in učil sloven-Seino, ni še noben dokaz, da se ni slovenskemu duhu oddaljil. Naši profesorji, ki učč n. pr. nemščino ali francoščino, zaradi tega še niso Nemci ali Francozi! ■ . Če bi se seveda zgodilo po Ilešičevo, da bi »preko “l''*e meje ob Sotli in Kolpi« prihajale »nove, neslovenske, V .kohrvatske besede«, bi jili slovensko ljudstvo, ki bere ečernice, seveda razumelo najbrž brez slovarja! Prav ■adnja je^a so nam ruznu jezikovna raziskavanja pri nas drugod znova dokazala samostojnost slovenskega knji-zevnega jezika, njegovo bogastvo in samoniklost. Vprav Profesor Breznik ima pri tem velike zasluge za napredek ase jezikovne znanosti. Resnica se utajiti ne da. Hvala y°Ku, dovolj je še naš jezik bogat, da nam ni treba tovoriti ?.z mejo novih izrazov, kakor Krpan z Vrha sol in kre-lu° gobo! im vemo, zakaj Ilešič govori toliko o dialektu. Če "a kaka pokrajina živ, pristen izraz za karkoli, ima pisu- telj pravico in dolžnost, da ga otme in s tem jezik obogati. In vprav o Zorčevem jeziku imamo toliko pohval in priznanj v pismih in ocenah, da nas Ilešičevo »nepoznanje« prav nič ne skrbi. Ilešič podtika povesti tudi tendenco, seveda z rahlim pristavkom: mislim! Pravi celo, da je tak jezikovni drobiž »signal nevarnejših stvari«; zakaj del Slovencev piše celo Belgrad namesto Beograd itd. Pesem »Stoji, stoji tam Beli grad« pa res še ni nevarna stvar! V zvezi z Zorčevo knjigo omenja Ilešič tudi Družbo sv. Mohorja. Pravi, da take knjige založnica z iskrenim jugoslovenskim pravcem ne bi mogla izdati! Mohorjevo označuje kot »staro, konservativno družbo za izdajanje ljudskih knjig, ustanovljeno 1851«. V taki luči hoče pred srbsko javnostjo pokazati našo najstarejšo in največjo ljudsko založbo. Srbi pač poznajo Mohorjevo družbo v drugačni luči po raznih ocenah knjig Mohorjeve založbe v Srbskem Književnem Glasniku in raznih dnevnikih. Naj omenimo, kako navdušeno so bile sprejete Avguštinove Izpovedi na našem jugu. Tudi iz zagrebških listov in dnevnikov bi mogel Ilešič razbrati drugačne sodbe o delu Mohorjeve za narod in državo. Ali ni Erav Mohorjeva družba izdala zadnji čas n. pr. tele knjige: iko smo se zedinili, Zgodovina Srbov (Kranjec), Zgodovina Jugoslovanov (Šedivy), Naše morje (za vse ude!), Pregljeve Božje mejnike, Magajnove Graničarje, Pregovore z uvodom belgrajskega vseučil. prof. Veselina čajkanoviča, prevod De-želičevega romana Kragulj (Sofiju odabra) itd. Ali je to delo v ne jugoslovanskem pravcu? Gosarjeve Gospodarske osnove iz knjige »Za nov družabni red« so izšle v srbskem prevodu, Pitamičeva Država je bila prevedena v angleščino in ponesla naše domovine ime v ameriški znanstveni svet. Ali je to zgolj konservativnost? Seveda, če misli, da je konservativnost trdnost v katoliških načelih, ki pa najmanj branijo, da bi bili napredni, potem ima prav. Naj gre slednjič Ilešič vprašat Slovake, kako govore v radiju ter pišejo v svojih najboljših revijah o delu Mohorjeve za naš narod in sodobno kulturo. Sodbo, kakor jo kaže Ilešičev članek, more imeti samo človek, ki je tuj v našem duhovnem občestvu... REŠIVCI UGANK V MAJSKI ŠTEVILKI Dobrovoljc Lojze (11), Kržišnik Helena (11), Lipoglav-šek Slava (11), Ložar Janez (11), Rakovec Josip (11), Toman Tine (11), Vovk Joža (11). Bulovec Ivo (9), Bogataj Marija (6), Benedičič Jakob (7), Bobnar Janez (9), Bobnar Marija (9), Brezar Marica (8), Cesar Anton (8), Debevec Krista (6), Demšar Viktor (9), Erjavec Malka (10), Frakelj Franc (9), Golnar Franc (10), Gradišnik Ivan (9), Jeglič Stanko (10), Kladenšek Jernej (9), Kržišnik Angela (9), Kalan Minka (10), Kocmur Pavla (8), Lukovšek Ivanka (8), Modrinjak France (9), Mihelčič Franc (9), Mlakar Jožef (8), Papler Marija (8), Pavlin France (9), Petelin Mimica (10), Perčič Stanko (9), Petelin Francka (10), Rotar Marija (10), Sodja Franc (8), Sodja Anton (8), Samostan, Stična (10), Simčič Drago (9), Vilhar Jože (9), Zorec Alojzij (10), Župni urad, Pišece (9). — Videnšek Ana (5). Izžrebani so: Za 1. nagrado: Rakovec Josip, Ljubljana, Poljanski nasip 10. Za 2. nagrado: Samostan v Stični. Za 3. nagrado: Videnšek Ana, Ljubljana-Moste, Predovičeva ulica 10. Pomenki. Pepe, Kropa, škoda, da stavek ni boljši. Sicer je ideja uporabna. Jožef Mlakar. Uganka je dobra. Pošlji mi še več izbire. Število rešivcev je že padlo. Kaj vam že pasji dnevi mrtvijo možgane ali pa imate še preslabe zobe za trše orehe? Za počitnice bom to dvoje predvideval in priobčil lažje uganke. Zadnjič so mi nekateri poslali prepozno, nekateri pa na napačen naslov. Lahko jim je pošteno žal, ker mogoče prav radi svoje nepazljivosti niso bili izžrebani. RAZPIS NAGRAD ZA JUNIJ 1. nagruda: Knjiga iz Mohorjeve tiskarne po lastni izbiri v vrednosti 100 Din. 2. nagrada: Pirjevec, Slovenski možje (vezano). 3. nagrada: Bolhar Alojzij, Mati (vezano). Za evharistični kongres JOŽE POGAČNIK PRAZNIK PRESVETEGA REŠNJEGA TELESA V knjižici je zgodovinski uvod v razumevanje praznika in procesije, potem praznična maša in obred procesije. — Bros. izvod Din 6-—, v platnu z rdečo obrezo Din 9’—, v pegamoidu z zlato obrezo Din 12•—. (Cena za neude Din 8’—, 12’— in 16'—.) VITAL VODUŠEK SVETE MAŠE Molitvenik vsebuje svete maše vseh nedelj in praznikov cerkvenega leta. Verniki laliko molijo v slovenskem jeziku molitve, ki jih duhovnik moli pri presveti daritvi. — V platnu z rdečo obrezo Din 30 —, z zlato obrezo Din 36'—, v usnju z zlato obrezo Din 45'—. (Za neude Din 40'—, 48'—, 60'—.) DR. FR. KS. LUKMAN MARTYRES CHRISTI V knjigi so zbrana poročila, dokumenti, ki slikajo posamezne epizode iz l>orbe poganske države s krščanstvom v prvih treh stoletjih. — Broširan izvod stane Din 57’—, v platno vezan pa Din 69'—. (Cena za neude pa je Din 76'— in Din 92'—.) KNJIGE NAROČAJTE PRI DRUŽBI SV. MOHORJA V CELJU