Madi, ki
ostajamo
Tone Gerjol, 21 let. Želim ostati na očetovi kmetiji. Sedaj imam vse pogoje za to, od posodobljenega hleva in silo-sov do traktorja. Za delo želim prijeti predvsem pri živini, žal ga se tu stalno pojavlja problem krmljenja. Sušna leta, kot je to, ki se pravkar izteka nam križajo načrte, saj ni dovolj krmila za vse leto. Tako bo marsikateri nedorasli rep žalostno končal v klavnici brez po-sebnega dobička tako za kmetijo, kot za širšo skupnost. Nakup krmil pa je še neugodnejši, saj so očitno predraga. To še posebno velja za umetna krmila, ka-tere vsi kmetje množično opuščamo. Poleg cene namreč znatno vplivajo tudi na kvaliteto mesa.
Na račun živinoreje pa seveda trpi poljedelstvo. Tako imam pretežno po-vršino polj že nekaj let neobdelanih, ter jih koristim Ie kot travnike. Ni in ni pravih delavnih rok za pomoč, saj se vsi bojijo trdega dela od ranega jutra do trdne noči. Seveda je tako tudi z žena-mi težko. Tu se bo moralo še precej napraviti tudi v praksi, saj govorjenje ni dovolj. Mnogi mladi so že odšli, ker niso našli ustreznih pogojev kme-tovanja, stimulacije za vse delavne so-bote, nedelje in praznike in podobno. Ti se prav gotovo v gnezdo ne bodo več vrnili. Resnično pa se bojim, da \^ bo odšlo še kar precej.