119
da vas pesnik ne vodi samo ob obrežju južnega morja: njegovo morje se začenja razširjati v morje celega življenja, ki nas vse obkroža s svojimi izpremembami in nevarnostmi. Pisatelj pozna, kaj je bolest, kaj je trud in delo. Njegovo rešilno upanje tiči v globokem družinskem čuvstvu, katero se kaže v ljubezni do staršev, soproge in otroka. Zlasti svoji soprogi in svojemu otroku posvečuje pesnik verze, ki so polni iskrenega čuvstva. Kdor išče v le-ti pesniški zbirki več nego samo kratkega časa, kdor v nji išče globokosti misli in dušeslovne vivisekcije, tisti z zbirko ne bo zadovoljen. Ali kar se mene tiče, zmerom rad čitam pesmi Klašterskega, ker so to verzi, o katerih piše francoski pisatelj O.Mirbeau : „Ce, qu' il y a de sublime dans les vers, c' est qu' il n' est point besoin d' etre un savant pour les comprendre et pour les aimer . . . au contraire . . : Les savants ne les comprennent pas et, la plupart du temps, ils les meprisent, parce qu' ils ont trop d' orgueil... Pour aimer les vers, il suffit d' avoir une ame* . . . une petite ame toute nue comme une fleur . . . Les poetes parlent aux ames des simples, des tristes, des malades ... Et c' est en cela qu'ils sont eternels . . . To, kar je vzvišenega v verzih, obstoji v tem, da ni treba biti učenjak, da bi jih človek razumel in ljubil . . . nasprotno : Učenjaki jih ne razumejo, največkrat jih prezirajo, zato ker so polni napuha. Da se verzi razumejo, je dovolj, imeti dušo, dušo popolnoma čisto kakor cvet . . . Pesniki govorijo dušam preprostim, žalostnim, bolnim ... In v tem je njih večnost."
Adolf Velharticky: Ghisola. Epicka basen. Kral. Vinohrady„ Nakladem Moderniho života. 1902. — Odkar je Zeyer umrl, se ni prikazala v češkem slovstvu daljša epična pesem. Zeyer je bil zadnji, ki jo je negoval. Pisatelj „Ghisole" je bržkone mislil, da že zbok tega čitateljem zelo ustreže. — V predgovoru pove, odkod je vzel gradivo za svojo pesem. Vzel ga je iz ene tercine Dantovega Pekla, ki slove:
„Vef, ja jsem onen, jimž Ghisola krasna
se podrobila Marchesove vuli
jak hnusna ona zvest di mnohohlasna."
jOni zavrženec, ki tako govori, je Venedico Caccianimico iz Bologne, ki je svojo sestro Ghisolo prodal ferarskemu plemenitašu Obizzu d'Este. Iz tega je Velharticky naredil celo pesem, v kateri se Ghisola opeva kot vzor čistosti in nedolžnosti, tako da se rajši sama umori, kakor da bi se vdala pohotnosti ferar-skega plemenitnika. — Celo delo je sicer zanimivo pisano, ali vendar mu nedostaja prave
moči in živahnosti; razen tega ga katoliškim čitateljem ne morem priporočiti zaradi tega, ker je v njem sirova žalitev sv. Očeta.
M. Jahn: Udolim života. Povidky. V Praze. 1902. Nakladatel J. Otto. - Jahnove „Povidky" spadajo med boljše povesti. Predmeti so vzeti iz češkega vaškega življenja. V knjigi je dvanajst povestic, izmed katerih so najboljše: „Svedomi", „Pfiživnik", „Ztracene stopy", „ Dvoji cestou", „Rozpadle kulisy." Zlasti ginljivi sta črtici „Pfiživnik" (o bratski ljubezni) in „Ztracene stopy", kateri je vzet predmet iz otroškega življenja. Knjigi bi morda bolje pristojal naslov: „Z lidske bidy", ker opisuje cela bodisi dušno bodisi telesno revščino in bedo. Vse v povesticah pa je duše-slovno utemeljeno, na svojem mestu ter zanimivo in resnično.                        Fr. Stingl.
POLJSKA.
Davnost in pomen  poljskega jezika.
Ob času narodnih borb se morajo narodi ozirati v svojo preteklost, da znajo ceniti dragocenost svojih posestev in zakladov, katere morajo braniti, in da v tem dobijo novega poguma in nove podpore za bodočnost. Poljski narod se je v borbah za svoj obstanek rad oziral v svojo politično preteklost, mnogo premalo se je pa oziral v preteklost svojega najvažnejšega narodnega zaklada: v preteklost svojega jezika. Ko so se drugi slovanski in neslovanski narodi trudili, da bi dali svojemu jeziku kolikor mogoče samoroden značaj in ga očistili onih primesi, ki se ne vjemajo z duhom jezika, so Poljaki preveč zanemarili splošno zgodovinsko iu slovansko filologijo, ker so se zavedali starosti in razvitosti svojega lastnega književnega jezika.
Na kulturno važnost zgodovine poljščine je v preteklem letu opozoril svoje rojake znani poljski literarni zgodovinar dr. Aleksander Briickner, ko je dne 18. oktobra v Kra-kovu predaval o davnosti in pomenu poljskega jezika.1) Govoril je o jeziku vkolikor je ne-razdružljivo zvezan s kulturo kot sredstvo in orodje omike in književnosti. Kulturno stališče jezika je velikega pomena, ker se ravno kulturno stanje jezika da z največjo določnostjo   preračunih   in se ne more falzificirati.
Pri nas, pravi dr. Briickner, imamo razna obrambna društva,  nimamo pa društva, ki bi
') Predavanje je objavil varšavski dnevnik „Slowo", št. 254, 255 in 256.