DUHOVNI
PASTIR
-«•«-
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik Til. V Ljubljani, februvarija 1890.	2. zvezek.
Očiščevanje device Marije ali Svečnica.
I. Trojni pomen prižgane sveče.
In so prinesli otroka Jezusa njegovi stariši, da bi storili zanj po šegi postave.	Luk. 2, 27.
Sv. Brnardin Sijenski je premišljeval veliko svečanost današnjega praznika, ter vskliknil: Današnji dan se je naš Gospod in Zveličar hotel podvreči trojni postavi: postavi očiščevanja, postavi odrešenja in postavi darovanja. Prvi del te trojne postave, zapisan v tretji knjigi Mojzesovi (12, 2), zapoveduje, naj se vsaka mati, ki je porodila fantka, štirideset dni in vsaka mati, ki je rodila dekle, osemdeset dni zdržuje vsake človeške družbe. Ko je pa ta čas pretekel, naj pride z detetom k očiščevanju v tempelj, ter naj daruje jagnje, dva mlada goloba ali dve grlici. V drugem delu iste postave omenjene v drugi knjigi Mojzesovi (13.) zapoveduje Bog, naj se mu daruje vse prvorojeno od človeka in živali, v spomin na čudežno rešitev Izraelskega ljudstva iz Egiptovske sužnosti. Četrta knjiga Mojzesova (18, 15.) pa pripoveduje o tretji postavi, po kateri naj bi se vse prvorojeno v tempeljnu darovalo, ter potem za pet srebrnikov °dkupilo. Tej trojni zapovedi podvrgla se je tudi preblaga mati Marija 8 svojim božjim detetom Jezusom, da bi tako vse storila, kar je bilo v postavi zapovedano. Marija najčistejša devica sicer ni bila zavezana 86 očiščevati, pa storila je to, da bi bila nam izgled pokorščine in Ponižnosti, ter bila drugim ženam v vseh dovoljenih in poštenih rečeh enaka.
Ko je pa Marija s sv. Jožefom in z božjim Detetom prišla v tempelj, našla je tam že bogaboječega starčka Simeona in pobožno
4
vdovo Ano. Te štiri osebe toraj nesle so Dete božje v procesiji k oltarju, ter častile in slavile Boga, da je poslal Odrešenika. To je začetek procesije, ki se opravlja danes po vseh cerkvah. Kaj, dragi moji! pomenijo pa sveče, ki se danes blagoslovijo in pri procesiji prižgejo? Pomen teh sveč razložiti, bodi predmet današnjega govora, med kojim vam hočem tri sveče v dar podati.
I.	Tri svetle luči toraj imam, koje vam danes podariti hočem in kojih skrivnostni pomen vam razložiti sem se namenil. Prva teh luči nikdar ne ugasne, vedno gori z enako močjo, se ne zvekša, pa tudi ne zmanjša. Svetla ta luč je Jezus Kristus, ki bo na vse veke ostal, kakoršen je bil od začetka. Že prerok Izaija, ki oznanuje prihod Odrešenika, ga imenuje luč. (Iz. 60, 1. 3. 19.) Gosta tema namreč je pokrivala zemljo pred prihodom Mesijevim, nevednost in zmotnjava obdajala je človeka, tako, da ni spoznal Boga, ter ni vedel, kaj da je njegov namen na zemlji. Tu pride Kristus, odžene temo, ter pokaže človeku pot v pravo domovino, v sveta nebesa. Po pravici se toraj imenuje luč. Tudi sveti apostol Janez imenuje Kristusa luč, ki v temi sveti, rekoč: In luč v temi sveti in tema je ni zapopadla. (Jan. 1, 5.) In Kristus sam pravi: Jas sem luč sveta; Mor hodi sa menoj, ne hodi po temi, ampak ho imel luč življenja. (Jan. 8, 12.) Zares Jezus nam sveti s svojim življenjem in s svojimi zapovedmi iz tega mračnega življenja tje v večnost, ter nas varuje, da ne zajdemo na poti pregrehe v pogubljenje, ali kakor pravi sveti Albert Veliki: Sin božji ni le luč tega sveta, ker razsvetljuje one, ki se borijo še za čednost, nego on je tudi nebeška luč, ker sveti onim, ki so si že priborili venec svetih čednosti. Kristus tedaj je tista tolažljiva luč, ki razsvetljuje temno cesto našega potovanja po tej solzni dolini, zato je tudi pobožni starček Simeon klical, ko je malega Jezusa v naročji držal: Ta je luč v razsvetljenje nevernikov in v čast Izraelu, svojemu ljudstvu. (Luk. 2, 32.)
Dragi moji! nam sicer ni dano, kakor Simeonu, držati v naročju dete Jezusa, hočemo pa po naročilu matere svete cerkve v roko vzeti gorečo svečo, ki pomeni božje dete Jezusa po besedah svetega Tomaža Vilanovskega, ki pravi: Sveta katoliška cerkev obhaja danes po vsem svetu procesijo z gorečimi svečami, ki pomenijo našega Gospoda in Odrešenika. Vzemimo tedaj v roke to svečo, katera naj nas spominja na nebeško luč Jezusa Kristusa, in spomin na to luč naj napolni naše srce z enako radostjo, kakor je napolnila srce svetega Simeona.
II.	Druga sveča, katero vam danes darujem, pri marsikaterem kristijanu veselo gori in sveti, pri drugih pa le prehitro ugasne. Blagor mu, kdor hodi v njeni svetlobi, gorje pa mu, komur je že ugasnila. Ta goreča sveča je luč svete vere, kakor pravi sv. Eligij: Svetla luč blagoslovljenih sveč, hoje otroci Božji danes v rokah držijo, pomeni luč sv. vere, hi se sveti v njihovih srcih. Ze pri sv. krstu dali so nam v roko gorečo svečo v znamenje žive vere, da bi ž njo šli naproti Jezusu, ter od njega sprejeti bili v sveto katoliško cerkev. To gorečo svečo, kojo smo prejeli pri sv. krstu iz mašnikove roke, vzamemo vsako leto na današnji dan spet v roko, da bi tako vnovič obudili svojo vero, brez katere ni mogoče Bogu dopasti. (Hebr. 11, 6.) Kakor pa luč brez sveče goreti ne more in kakor sveča nič ne koristi, ako je ne prižgemo, tako tudi vera brez dobrih del in dobra dela brez vere nič ne pomagajo, kajti vera brez (dobrih) del je mrtva, pravi sv. apostelj Jakob. Kakor je vosek, iz katerega se delajo sveče, čist, in kakor čebele, ki vosek nabirajo, ljubijo snažnost, tako mora čista biti tudi naša vera. Sv. Peter de Bles pravi, da se mu zdi, kakor, da bi sveče, koje danes v roki držimo, nas učile: pomislite, kaj nosite danes v rokah; držite v rokah podobo Kristusa, nosite toraj tudi njegovo sveto vero v srcih, pravo spoznanje njegovega imena v ustih in posnemajte ga v delih. Ohranimo toraj sveto vero, na kojo nas spominja goreča sveča, zmiraj v srcu; razodevati pa jo moramo tudi v besedah in v dejanju, kakor nas opominja pobožni opat Guerik, ko pravi: Luč sv. vere bodi vselej v tvojem srcu, v tvoji roki in v tvojih ustih. Luč v tvojem srcu naj sveti tebi, luč v tvoji roki in v tvojih ustih naj sveti tvojemu bližnjemu. Luč v srcu je pobožnost srca, luč v roki je izgled, ki se razodeva v dobrih delih in luč v ustih je govor v spodbujenje bližnjega.
Ako je tedaj naša vera, katero smo Bogu in sveti cerkvi prisegli pri sv. krstu, že opešala, ali morebiti celo ugasnila, hočemo jo zopet prižgati danes, ko držimo v roki gorečo svečo, podobo svete vere. Glejte, bratje moji! pravi ravno isti pobožni opat, glejte, sveča gori v roki Simeonovi, prižgite toraj tudi vi svoje sveče, namreč sveto vero . . . Stopite k njemu, ter sc vnemite, da ne boste luči le v rokah nosili, temveč tudi vi postali luč, ki sveti zunaj in znotraj, sebi in bližnjemu.
III.	Ako pa, dragi moji! nočete prejeti prvih dveh sveč, koje sem vam podaril, ponudim vam tretjo svečo, katero morate vzeti vsi brez razločka. Tretja sveča, ta je mrtvaška sveča. Goreča luč, katero danes v rokah držimo, spominja nas na smrt. Kakor namreč sveča
4*
pojemlje, med tem, ko gori, tako krajša tudi človek svoje življenje, med tem, ko si ga hoče s posvetnim veseljem podaljšati. Zato pa nas opominja sveti Duh: Ne delaj prehudobno in ne bodi neumen, da ne umrješ pred svojim časom, (Sir. 7, 18.) ter da si ne pripraviš trpljenja in žalostnega konca. Kajti tako sklepa sv. Brnard svoj govor, v kojem primerja goreče sveče z našim življenjem: Kakor se plamen sveče nazadnje spremeni v dim in temo, tako se spremeni tudi veselje tega sveta v žalost. To gorečo svečo pa, kojo v rokah imate in katera je podoba našega venljivega življenja, boste danes ugasnili, jo doma lepo shranili in dala se vam bo zopet v roko na smrtni postelji, v znamenje, da je vaše življenje sicer končano za ta svet, da se bo pa zopet začelo na onem svetu. Le mali kos sveče zgorel bo tukaj v cerkvi, daljši del boste nesli domov. Mali del pomeni naše kratko pozemeljsko življenje, daljši del sveče pa je podoba večnega življenja v nebesih. Morebiti, dragi moji, je med svečami, ki se danes blagoslovijo, tudi naša mrtvaška sveča, ki nam bo še to leto skozi temni grob svetila tje v večnost. Pa bodi to Bogu prepuščeno, čegar sveta volja naj se zgodi!
Le nekaj še, prosim dragi moji! da voljno prejmete tri sveče, koje vam danes podarim, in kojih prva pomeni Kristusa, druga sveto vero in tretja smrt človeka. Vzemite jih v dar, ter spominjajte se radi, kaj da pomenijo. Sklenem z lepimi besedami učenega Origena, ki pravi: če se kdo odpravlja s tega sveta, iz temne pozemeljsko ječe, tje v večno kraljestvo, naj vzame Jezusa v svoje naročje, ter ga oklene s svojimi rokami in radostno naj se napoti, kamor želi. Amen.
Janez Rotner.
2. Marijin dar.
Ko so bili dopolnjeni dnevi očiščevanja Marijinega po Mojzesovi postavi, prinesli so Jezusa v Jeruzalem, da so ga postavili pred Gospoda.
Luk. 2, 22.
Abraham je imel nekedaj prestati veliko poskušnjo v veri. V I. Mojzesovih bukvah (22, 2) namreč beremo, da mu je Bog rekel: „Vzemi svojega edinega sina Izaka, katerega ljubiš, in pojdi ž njim v pokrajine Morijske, ter mi ga daruj v žgavni dar na gori, katero ti bodem pokazal." Abraham vstane še po noči, vzame s seboj sina, dva hlapca in tovorno živino in drva, ter se poda na pot. Tretji dan pride v kraj, katerega mu je Bog pokazal, ter gre samoč s svojim
sinom na goro, naredi oltar, položi nanj drva in na-nje povezanega sina s trdnim sklepom, da ga zakolje in prinese Bogu v dar. Ali Bog sam to odvrne, kajti, ko Abraham zagrabi za nož, da bi zaklal svojega sina, sliši glas iz nebes: »Abraham, ne stegni svoje roke nad otrokom in ne stori mu nič žalega, ker sedaj vem, da se Boga bojiš in da nisi prizanesel svojemu sinu zaradi mene.“ (22, 12.)
Vsi razlagovalci sv. pisma se vjemajo v tem, da je to, kar je imel in hotel Abraham storiti, podoba tega, kar je Bog storil s svojim edinorojenim Sinom, ker tako je Bog svet ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina za nas v krvavo smrt. A tudi Marija storila je to današnji dan, kar je storil Abraham, ker je prinesla svojega edinorojenega Sina Jezusa v tempelj, in ga Bogu Očetu darovala v žgavni in klavni dar za odrešenje človeškega rodu. Sicer se je to v resnici zgodilo še le čez 33 let, da je njen Sin na križi prelil za nas svojo kri; a ta daritev pričela se je prav današnji dan. Pri tej daritvi Marijini se hočemo toraj še mi danes nekoliko pomuditi, ter premišljevati, kako neskončno velik da je ta dar Marijin, zakaj darovala je 1. najljubeznjivejša mati, 2. darovala je svojega edinega Sina, in 3. darovala ga naj večjemu zaničevanju, najsramotnejši smrti. O tem me zvesto poslušajte, da vsaj nekoliko sprevidite nezmerno velikost Marijinega daru!
Po Mojzesovi postavi moral je vsak prvorojeni deček Bogu v njegovo službo v tempeljnu darovan biti. Zategadel hodile so matere 40 dni po rojstvu dečka v tempelj, da so ga pred Gospoda postavile. Prav to storila je Marija. Ko je preteklo 40 dni po rojstvu Jezusovem, prinesla ga je v tempelj v Jeruzalem in ga darovala Gospodu, rekoč: »Poglej tukaj, Oče nebeški, mojega in svojega Sina. Prinesem ti ga v dar, da storiš ž njim, kar si v svojih večnih sklepih namenil. Vem, da je Zveličar sveta in obljubljeni Mesija, kateri ima odrešiti človeški rod s svojim trpljenjem in svojo smrtjo na križu. A ponižno se vklanjam tvoji sveti volji, ker dekla sem Gospodova, kateri se zgodi po tvoji besedi."
Da vsaj nekoliko razumemo velikost tega Marijinega daru, premislimo toraj: a) kdo je daroval, b) kdo je bil darovan in c) čemu je bil ta dar?
a)	Na prvo vprašanje: Kdo je daroval? odgovarjam, da je da-r°vala najmilejša, najljubezujivejša mati, katero je kedaj nosila zemlja. Kaj ne, že navadni posvetni stariši žive vsi za svoje otroke. Zanje skrbč in delajo od zgodnjega jutra do pozne noči; za njih srečo se budijo in se je bolj veselč, kakor lastne; čast in odlikovanje otrok

jim je več, kakor čast in odlikovanje, katero njim samim velja. Še posebno pa imajo matere neizrekljivo ljubezen do svojih otrok, tako, da če se očetovsko srce ne da omečiti s celim potokom solz, omeči se često materino srce z jedno solzo.
Zato tudi sv. pismo materino ljubezen hvali ko največjo ljubezen, ki je na svetu mogoča. Na tej materini ljubezni spoznal je Salomon med dvema prepirajočima se ženama, katere da je živi otrok. Slišali ste vže namreč pravdo dveh mater, katerih ena je svojega otroka v spanji zadušila, potem pa je mrtvega podtaknila drugi, in jej v spanji vzela njeno živo dete. Ko se pa mati prebudi, spozna živo dete za svoje in ga zahteva nazaj, dokler obeh prepir pride pred kralja. Salomon veli prinesti meč in ukaže otroka presekati čez sredo, in vsaki dati polovico. Ena se tej kraljevi razsodbi podvrže vsa mirna; druga pa ga presrčno prosi, naj pusti otroka živeti in ga rajše celega prepustiti drugi materi. Na to pa Salomon izreče razsodbo, da naj ti poslednji dajo otroka in ga ohranijo živega. Materina ljubezen je toraj kralju Salomonu dala spoznati pravo mater otroku. — Ko je dekla Hagar z otrokom Izmaelom morala bežati iz Abrahamove hiše in se potikala po puščavi, kjer za žejnega ni mogla najti vode, položila ga je pojemajočega od žeje pod neko drevo, ter šla stran od njega, pravi sv. pismo, ker ga ni mogla gledati umirati, da se je namreč samoč jokala in zdihovala.
Ljubi moji! če je pa že navadna dekla imela toliko občutka za svojega sina, če je navadna mati toliko ljubila svojega otroka, kdo bo potem hotel trditi, da Marija, najbolj blažena med vsemi ženami, ni imela nobenega občutka za svojega Sina? — Ona, ki je svoje nebeško Dete z največjo skrbljivostjo zavila v plenice, ki je z vso hitrostjo ž njim še po noči podala se v beg v Egipt, je 12 let starega dečka brez miru in počitka s skrbjo in žalostjo iskala, dokler ga je našla. Zategadel pravim: Dar, katerega je danes Marija prinesla, je neskončno velik dar, zato ker prihaja od najmilejše, najboljše in naj-ljubeznjivejše matere. Ta mati darovala je
b)	svojega jediuega Sina. Celo taki stariši, ki imajo veliko otrok, nobenega radi ne zgube. Vsak je drag očetu in materi, in akopram je eden ali drugi poseben ljubljenec, vendar imajo vsi prostor v očetovem ali materinem srcu. Navadno pravijo, če smrt koga izmed njih vzame: „Oh, da bi le tega ne bil zgubil! Prav ta sin ali ta hči bilo mi je najljubše dete." Ali, ljubi moj! tako bi tarnal, če bi ti bila smrt tudi katerega druzega vzela. Tu se godi namreč pač tako, kakor pri drugih časnih dobrotah. Dokler jih imamo, nikoli jih tako ne cenimo, kakor potem, kedar jih nimamo. Kdo, postavim, se zmeni za zdravje, kedar ga ima ? Kedar nas pa kaka bolezen obišče, potem še-le včmo ceniti ljubega zdravja dar. Tako se tudi otroci cenijo
najbolj tedaj, kedar jih je treba zgubiti. — Vendar pa je še zmiraj velika tolažba, če je starišem izmed veliko otrok le eden odvzet. Toda, če edini otrok, ki ga imajo, zibne v grob, tu se zdi starišem, kakor bi bili z edinim svojim otrokom še stariši sami pokopani, tu je bolečina brez konca, žalovanje brez kraja. Posebno pa je bila pri judih žalost zaradi smrti edinega otroka navadno tako velika, da je postala vsakdanji pregovor in da so nezmerno veliko žalost s tem izrekom zaznamovali, da žalujejo, „kakor nad edinim sinom. “ Ko so nekedaj Najmljanskega mladeniča nesli k pogrebu, ki je bil edini sin matere vdove, smilila se je ta vdova celo Jezusu, da jej je mrtvega sina v življenje obudil, da jej je ustavil njeno prebridko žalost. Tudi Marija imela je Jezusa ko edinorojenega Sina; tega je dala in ga darovala za blagor in odrešenje sveta. In kakošen sinje bil to? O ljubi stariši, hvalite svoje otroke, kakor veste in znate, govorite o njih dobrih lastnostih, o njih dobrem srcu, hvalite njih ročnost, njih pridnost, njih spretnost, njih duhovitost, njih pobožnost — vendar ga nimate otroka, ki bi se le količkaj mogel meriti s Sinom device Marije. Kakor zvezde na nebu zatemne, kedar se zlato solnce prikaže izza gora, tako vse čednosti in lepote človeških otrok zginejo pred Marijinim detetom Jezusom. Iz tega pa moremo skleniti, kako neskončna velika bila je ljubezen Marijina do božjega svojega Deteta — in tega je ona darovala v blagor in odrešenje sveta. Velikost tega Marijinega daru se pa poslednjič
c)	razvidi še iz tega, ker je tega svojega edinorojenega Sina darovala največjemu zaničevanju, najsramotnejši smrti. Za velik dar spoznalo je ljudstvo, ko je pokojni cesar Franco I. svojemu sovražniku Napoleonu svojo prvorojeno hčer dal za ženo. Dolgo si je tudi cesar pomišljal, če bi to storil, ali ne. Naposled vendar, misleč, da so njegovi podložniki tudi njegovi otroci, zmagala je v njem ta ljubezen do podložnikov, da je v ta zakon dovolil. Toda, ljubi moji! kaj je ta cesarjev dar v primeri z darom Marijinim? Cesarjeva hči našla je na Francoskem soproga, ki jo je srčno ljubil, ljudstvo, katero jo je vse vdano častilo, prekrasen cesarski sedež, cesarsko krono in vladarsko žezlo — Sin device Marije nasproti našel je zasramovanje in zaniče-vanje, trnjevo krono, žeblje, žolč in kis in križ. Marija je vedela iz Pisem, da bo ta njen Sin med razbojnike prištet, od svojih prijateljev Opuščen, od nog do glave ves raztepen in v ranah, in kakor največji hudodelnik v smrt na križi obsojen. Akopram pa je to vedela, vedela, da bo pri teh bolečinah njeno lastno dušo meč prebodel, vendar je v ta neznansko veliki dar dovolila, rekoč: Dekla sem Gospodova,
zgodi se mi po tvoji lesedi. Oh, kaj je morala deviška Mati občutiti, ko je videla svojega ljubeznjivega Sina pod križem omagovati, ko je slišala udarce kladiva, ko so ga ua križ pribijali? O gotovo je sto-terokrat vsak teh udarcev odmeval v njenem srci, ker zategadel je Marija kraljica mučencev, kakor jej je danes prorokoval starček Simeon. — Ta neskončno veliki dar Marijin pa nam bodi v nauk iu opomin, da še mi radi Bogu prinašamo male darove, iz njegovih rok sprejemamo neznatne križe iz ljubezni do njega, vedoč, da nam ti mali darovi v nebesih zaslužijo nevenljivo krono večnega veličastva. Amen.
M. Torkar.
Druga predpepelnična nedelja.
I. Družba sv. Mohorja.
Bodi priden v branji.
I. Tim. 4, 13.
Z nekim vidnim veseljem premišljujem vselej besede evangelija, ki se bere današnjo nedeljo. Zakaj, kristijani moji? Ta evangelij ob-seza namreč tako prikupljivo priliko Jezusovo o sejalcu, ki je šel sejat svoje seme. (Luk. 8, 5.) Vse je tako domače, tako znano, tako priprosto! In vendar tako lepo, tako umljivo, tako vzvišeno! Zdi se mi, kakor bi stali na polji s sejalnicami v roči in sam Zveličar med nami. Zakaj sejalci smo vsi: vsak ima svojo sejalnico, vsak svoje seme, le vprašanje je: Kako seme ima kdo v sejalnici? Seme pa je pravo le tisto, ki je v resnici dobro. In dobro seme, ljubi poslušalci! to je dobra vzgoja. Stariši sejejo seme v otroška srca, učitelj seje seme, duhovniki sejemo seme. O da bi sejali vselej čisto pšenico, brez zmesi, brez ljulike! Toda človek je slaba stvarca, ljubi moji! Pri najboljši volji mu dostikrat ni mogoče izvršiti, kar bi rad. Imamo pa Boga, hvala mu! In ta ne zapusti nikogar, kdor njega ne zapusti. Vedno nam pomoli kako deščico, da se je primemo iu ne utonemo. Ako nam primanjkuje starega, dobrega semena, tedaj nam priskoči na pomoč in nam vsuje v sejalnico novega, dobrega semena. Bogu bodi potoženo, da peklenski gospodar kaj rad primeša temu tudi slabega semena, ki ima po vrhu še to slabost, da nenavadno rado obrodi. In glejte, ljubi kristijani! tako novo seme nam je poslal Bog v novejših časih, namreč dobre knjige ali bukve. Koliko lepega sadu je že obrodilo to novo seme! Žalibog pa tudi toliko in še več grdega, gnjilega, pogubnega! Zakaj sovražni človek (hudobni duh) ne more nikdar mirovati.
Ker se mi bliža spet prijetna dolžnost, da vas povabim in upo-zorim vnovič na priznano novo seme, ki se dobiva v sejalnici družbe sv. Mohorja v Celovci, namenil sem se, da vam nekoliko dokažem,
I.	kako dobro je brati dobre knjige in ovržem II. predsodke, ki jih imajo nekateri zoper knjige družbe svetega Mohorja.
Začel bodem na čast sv. Mohorju in na rast njegovi družbi.
I. Kako vse drugače je bilo nekdaj! Ni bilo še tiskarnic, v katerih bi se bile tiskale knjige in časniki, in ni bilo šol, v katerih bi se bili otroci učili brati. Nekdaj so bili redki taki ljudje, ki so znali brati; dandanes pa so že redki taki ljudje, ki ne znajo brati. Kaka razlika! Svet vedno bolj modruje in napreduje; tudi mi moramo plavati z reko časa, ako se hočemo ohraniti na površji. Vprašanje je le: ali je tudi vselej vse dobro, kar je novega? Skušnja nas uči, da ne. Kar pa je dobrega, to moramo sprejeti; zakaj norci bi bili, ako bi se dobrega branili.
In nekaj novega dobrega je pač branje dobrih knjig. Le pomislimo malo, koliko dobrega imamo, ako prebiramo koristne knjige.
Kaj ne, v šoli se otrok marsikaj nauči za življenje. A le pre-rado in kako hitro se vse razkadi, kar si je otrok priučil za svojih šolarskih let. Poglejte, zbrani v Gospodu! ravno knjige pa so nekako ponovilo naukov, ki so jih spravili otroku v glavo dobri učitelji. A še več! Tudi v šolarskih letih si otrok lahko s knjigami pomnoži in popolni svoje učenje. Kadar pa otrok zapusti ponavljavno šolo, tedaj je podoben mlademu konju, ki mu popustimo vajeti. Rad porabi svojo prostost, toda kaj rada je zanj taka prostost silno nevarna. Mlada kri ne pozna mej reda in dostojnosti. Ce ni vžival tak otrok posebno dobre vzgoje, skoro ga potegne na-se zapeljivi svet. In če ne ostane Pod varstvom skrbnih starišev, kakor se dostikrat zgodi (bodisi da gre ^užit, ali ga vzamejo k vojakom, ali gre na ptuje itd.), potem je že celo čednost takih, ki „gredo pod vrh“, kakor pravimo, v veliki nežnosti, da zapravi svoj telesni in dušui blagor. Kaj moremo takim otrokom boljšega privoščiti, kakor ravno dobre knjige, ki jih vodijo, varujejo in jim svetujejo, kaj je dobro, kaj je slabo, kaj se sme, kaj se ne sme.
Tudi cerkev ne more vselej vsega dati, kar bi rada. Nekateri ue utegnejo toliko poslušati božje besede, kdo drugi jo morda celo ne sme (kar se tudi zgodi!). Nekateri ima morda daleč do cerkve, kdo drugi ima spet kak drugi zadržek itd. In glejte, predragi moji
poslušalci! spet so knjige, ki človeka uče in mu širijo duševno obzorje. Komu je knjiga bolj potrebna, kakor nevednežu? Kdo lažje potolaži žalostnega, kakor dobra knjiga? Kdo lajša bolniku trpljenje? Kdo razveseljuje pravičnika? Ali ne pripravna knjiga? In koliko grešnikov je prišlo do spoznanja ravno po branji dobrih knjig? Kaj je postal sv. Ignacij Lojolanski, prebravši knjigo o življenji svetnikov? Velik svetnik v nebesih in velik dobrotnik na zemlji. Z eno besedo: dobra knjiga je v vseh zadevah človeškega življenja zanesljiva svetovalka, izkušena zdravnica in blaga tolažnica. Zatorej kličem s sv. Pavlom: Bodi priden v branji!
Poudarjal pa sem, predragi v Gospodu! da ima le dobra knjiga take ugodne posledice za kristijana. Vprašanje nastane toraj spet: Katera knjiga je dobra? Vidite, ljubi moji! ravno zato pa imamo vsak svoje predstojnike, ki nas vodijo in nam kažejo, kaj je pravo, kaj ni pravo, kaj je dobro, kaj je slabo. Otroci imajo svoje stariše, verniki svoje duhovne pastirje, mi spet svojega škofa itd. Nobenemu človeku ni mogoče (posebno dandanes, ko je svet vedno bolj premeten), da bi znal in vedel vse, kaj in kolikokrat mu je treba to storiti ali ono opustiti. Sveti apostol Pavel pravi: Karkoli je pisano, pisano je v vaše poučenje. (Rim. 5. 1.) Zato sv. oče papež Leon XIII. tako priporočajo berilo dobrih knjig in časnikov, zato škofje tolikanj svare pred slabimi časniki, zato tudi mi duhovniki priporočamo, kar je dobrega, in svarimo pred tem, kar je slabega. To so pač dobro spoznali veljavni možje naše domovine že pred več leti, zato so tako priporočali in pisali in še priporočajo in pišejo knjige in časnike ljudem v pouk in zabavo. Glejte, zato so tudi ustanovili rajni Slomšek, škof slavnega spomina, v naših krajih pred 30 leti družbo, ki vam je vsem znana, družbo sv. Mohorja. To je družba in ob enem bratovščina, na katero smo lahko ponosni, zakaj ni ga naroda, ki bi mogel pokazati kaj takega, kakor naša cenjena družba. Poglejte, že 46.042 udov je štela lansko leto. Kaj ne, lepo število za tako majhen narod, kakor je slovenski! Toda ne smemo samo bahati, predragi moji! skrbeti moramo, da se število udov vsaj ohrani, ako ne pomnoži.
In glejte, spet nas vabi družba v svoje kolo s tako lepimi knjigami.
^Življenje Matere Marije in sv. Jožefa" nam bode prineslo čestilce Marijine in sv. Jožefa v besedi in podobi. Tudi življenja in podobe rajnega župnika J. Volčiča, pisatelja teh bukev in tako gorečega širitelja Marijinega češčenja ne bodete pogrešali. Vlekli vas bodo na-se gotovo tudi ^Pastirski listi škofa Slom-
šeka“, ki je tako lepo znal pisati in govoriti ljubim Slovencem. Kdo drugi spet željno pričakuje kaj o vojski in puntih na Laškem, Ogerskem itd., kar mu bode povedala »Občna zgodovina". Najbrže bodemo dobili tudi knjigo, ki nam pove, »kako se živina zdravi?" Da brez kratkočasnih in poučnih »Večernic" ne bo minilo, razume se samo ob sebi. Kavno tako ne brez »Koledarja", ki je za vsako hišo ne-obhodno potreben in samo ta že vreden pol goldinarja.
Ali je treba k temu še pristaviti kakega opomina, predragi moji? Kdor ima oči, da vidi, in ušesa, da sliši, ta se ne bode pomišljal in hitro prinesel tisti goldinarček, za kateri bode leto in dan vžival toliko zdrave dušne hrane. Toraj: Bodi priden v branji!
Vendar pa, ker sem rekel a, rekel bodem tudi b. Priliko sem imel namreč zvedeti, kako se ta ali oni izgovarja, zakaj se ne vpiše v to prekoristno družbo. Navadno so taki izgovori prav ničevi.
Čujmo nekatere!
II. 1. Kaj bom bral? Če so naši očetjeinočetovočetje opravili brez tega, zakaj bi pa jaz ne? — Ali, ljubi moj, ki tako govoriš, tvojih očetov očetje so opravili tudi brez pluga in kolovrata, ali porečeš še: zakaj bi pa jaz ne? Vidiš, kar je boljše, je boljše in vsak ima rajši boljše, nego slabejše. Ali ne tudi ti tako? Nekdaj je bilo tako, zdaj je pa tako. Drugi časi, druge potrebe.
2.	Za kmeta in rokodelca ni branje. Ves dan se poti od jutra do večera in vesel je, da se zvečer prekriža in molek prebere. — Tistemu, ki tako govori, dam nekaj prav, nekaj pa tudi ne. Poznal sem kmeta, ki je strašno mnogo študiral in prebiral, a gruntee njegov je šel rakovo pot. In čul sem iz ust modrega, starega moža: »Cajtenge in cigare so za gospodo, za kmeta pa ne". To je pač resnična izkušnja, pa žalostna! Toraj kaj je na vsem tem? Res, da kmet ob košnji, setvi, ralatvi, trgatvi itd. ne utegne brati. Kaj ne, nasmehnili bi se, ko bi videli kakega gospodarja, ki v senci leži, cigaro kadi in časnike bere, posli njegovi pa zraven na njivi delajo. Toda Gospod pravi: Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj. Nedelja jc toraj dan, ko se ne dela (kar že beseda sama pove). Gospodov dan, dan počitka, takrat se ne more nihče izgovarjati, da ne utegne brati, ko služba božja tirja od njega le nekaj ur . . . Ali vam ne prihaja na misel stara pesen:
Zveličan prav lahko Vsak kmetič bi bil,
Da b’le ob nedeljah Tako ne grešil ?
In kaj ga lažje pridrži doma kakor berilo?
In če bi kdo še kaj temu imel ugovarjati, vprašam: Kaj pa dolgi zimski večeri? Koliko praznih, nepotrebnih, in še celo nespodobnih besedi se govori o takih prilikah. Vsega tega bi ne bilo, ko bi kdo vzel v roke kako knjigo in prebral kaj spodbudnega, drugi pa poslušali. Ne mislim, da bi se držal vsak, kakor lipov bog. Tudi človek, posebno mlad, potrebuje časih razvedrila. A razvedrilo bodi pošteno, ne grešno! Tudi Bog ima rad veselega človeka in kakor veste iz evangelija, ki ste ga čuli drugo nedeljo po sv. treh Kraljih, šel je Jezus celo na ženitovanje. In kakor trdi napačno tisti, ki kvasi: „svete bukve so samo za tercijalke", tako napačno misli tudi tisti, ki trdi: „vse, kar ni sveto (pismo), so čenče". Kaj ni tudi Jezus govoril v prilikah in povestih?
3.	Saj imamo tako dosti bukev. Semtertja se valjajo, ne bere pa jih nihče. — Zakaj praviš tako? Zato, ker jih ne bereš. Ce bi jih prebiral v resnici z veseljem, ne rekel bi tako, ampak komaj čakal, da druge dobiš.
4.	Če bi družba poslala vezane knjige, bilo bi že še. Tako pa se vse raztrga in otroci jih premetavajo po kotih. — Tudi to napako lahko odstraniš. Nekaj krajcarjev priloži, in knjige imaš vezane. Da pa jih otroci ne dobodo v roko, glej bolj na red in spravi knjige, kadar jih ne bereš.
6.	Preveč razkosano hodijo knjige na dan. Vsako leto izide nekaj te, nekaj one knjige in tako se vse razgubi. — Vprašam pa te, čegava pa je ta krivda? Ali ne tvoja? Če bi knjige bolj varoval in varno spravljal, ne mogel bi se tako pritoževati.
6.	Nimam denarja. — Časih je to res, časih pa tudi ne. Koko na srce, ali ni res tako? Za kaj dobrega si vsak stokrat premisli, ali bi dal, ali ne, za kaj slabega pa ne vselej.
7.	V eden davek! Zdaj za to, zdaj za ono; vedno je le: daj, daj! — Ne, ljubi moj! ni davek, ampak popolnoma prostovoljna stvar! A dobro je in zato priporočam. Potolaženi bodite! Zakaj, za en goldinar dobili bodete toliko, da bode vsak zadovoljen.
8.	Ne morem vsega razumeti, kar se bere v knjigah družbe sv. Mohorja. — Ljuba duša! vsem še Bog ne more ustreči. Če bi tebe, ki tako modruješ, postavil za takega moža, da bi take stvari presojal in urejal, izpregel bi pač kmalu. Kaj bi pa jaz govoril raz prižnico, ako bi hotel vsem ustreči ? Ne ostalo bi drugega, kakor da bi vas samo hvalil. Treba je toraj tudi v tem obziru nekoliko krščanske potrpežljivosti.
9.	To je pa vse res, kar so gospod danes povedali. — Tako utegne še kdo reči na zadnje. A dasi je prepričan, da je to vse res, ne ravna se pa vendar ne po tem. Marsikdo bi se zapisal v to pre-koristno družbo, če bi mu prišel posebej pravit in ga priganjat na dom. A do „farovža“ (kaplanije) se mu zdi menda tako daleč! In ker ga nihče posebej ne opomni, opusti dobro delo. Le pomislite, da se vsaka stvar ne more vsakemu stokrat povedati na ušesa. Komur je mar za dobro stvar, ta si ne bode dal dvakrat reči in komaj čaka, da se mu ponudi taka lepa prilika, kakor se ravno zdaj nam ponuja.
Tako izprevidite, predragi moji kristijani! da so vsi taki izgovori, ki jih navadno govorite ali čujete, zelo piškavi in ničevi. Nihče toraj nima razloga, da bi se ne vpisal v to prekoristno družbo, ako le razpolaga z enim goldinarjem. Vrhu tega naj še pomisli, da je družba ob enem bratovščina ter vsak ud postane deležen obilnih milosti in odpustkov in vsak ud-duhovnik (in kateri ni vpisan!) bere vsako leto eno sv. mašo za ude. Glej toraj vsak, da se zglasiš o pravem času in skušaj pridobiti tudi še drugih. Storil bodeš s tem dobro delo in si pomnožil zasluženje, katerega nam je tako krvavo potreba.
Pokličimo si toraj, bogoljubni poslušalci! še enkrat v spomin sv. Pavla, ki je tako priporočal svojemu učencu Timoteju, da pač ne pozabi pisma in mu klical: Bodi priden v branji. Pokažimo, da tudi naša fara ni zadnja, kadar se gre za dobro stvar, pokažimo, da umemo, kaj je dobro in da vemo ceniti trud blago mislečih mož.
Jaz pa se tolažim z upanjem, da seme, ki je vam danes sejem, ne pade niti poleg pota, niti na skalo, niti med trnje, ampak, da Pade na dobro zemljo, na vsprejemna srca, da požene in obrodi stoteren sad, kar Bog daj! Amen.	Krešimir.
2. Škodljivo seme med setvijo božje besede.
Potlej pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da verujoči niso zveličani.
Luk. 8, 12.
Tri leta je naš Zveličar sejal seme božje besede in oznanoval sv. evangelij. Hodile so k njemu množice iz bližave in daljave, iz vasi, trgov in mest in ga spremljevale po vseh njegovih potih do Gorskega obrežja, na gore, v samoto in puščave, ga poslušale in strme

govorile: Nikoli noben človek tako ni govoril, kakor ta. (Jan. 7, 46.) Ko se je po dokončanem trpljenji nazaj vrnil k Očetu, postavil je svoje aposteljne in po njih škofe in mašnike za svoje namestnike in jim dal povelje, da naj oznanujejo njegov evangelij vsem narodom.
To povelje izpolnujejo mašniki že blizo 19 stoletij in sejejo seme božje besede vse povsod, to in ono stran morja, kakor daleč segajo poslednje meje in pokrajine svete katoliške cerkve. Vse nedelje in praznike vabijo zvonovi verne kristijane k poslušanju božje besede. Ali Bogu bodi potoženo, da se to zveličansko seme, ki ga mašniki vse nedelje in praznike s tisoč in tisoč prižnic ter v potu svojega obraza sejejo, zaduši po drugem slabem semenu, katero sejejo hudobni in brezbožni ljudje. Zveličar sam primerja svojo cerkev z njivo, na kateri poleg rumene pšenice raste tudi ljulika in prerokuje, da se bode veliko škodljivega semena nasejalo v njegovo setev, za katero se je noč in dan trudil, in jej z lastno krvjo zalil. Katero je toraj to škodljivo seme, ta setev peklenska? To hočemo sedaj preiskovati, ter bomo videli, da to škodljivo seme med božjo besedo so:
1.	krivi in lažnjivi nauki, 2. nesramno govorjenje in 3. slabi in pohujšljivi izgledje.
Škodljivo seme med božjo besedo so 1. krivi in lažnjivi nauki tega sveta. Človekovo srce je namreč vže samo ob sebi bolj k hudemu kakor k dobremu nagneno, in bolj za hudo kakor za dobro dovzetno. Zato še celo sv. apostelj Pavel toži, da v njegovih udih nič dobrega ne prebiva, in da čuti v sebi dvojno postavo, postavo mesa in postavo duha, kateri ste si ravno nasprotni. Od te postave pa ni izvzet nihče, tudi ne puščavnik, akoravno bi bil pol stoletja živel v najostrejšem zatajevanji, se od samih zeli v gozdu živil in na golih tleh spal. Kakošen bo toraj nasledek teh lažnjivih naukov, ki se že sami ob sebi človeškemu srcu prilegajo, ako se ti nauki v govorjenji in po bukvah razširjajo? Postavim: Kristus pravi: Blagor jim, kateri so čistega srca, ker oni bodo Boga gledali. Kaj pa bode nasledek tega, ako se dandanes govori in piše, da nečistost ni tolika hudobija, marveč le slabost, in ne more pred Bogom tako v greh šteta biti, kakor se v pridigah sliši? Ali ni tako govorjenje in pisanje bogokletno? ali se ne pravi to, Boga za lažnika staviti, vso sramežljivost spodkopavati in vsem nesramnostim vrata na stežaj odpirati? — Da je pekel, v katerem hudobni večne in neizrekljive muke trpe, razlaga Jezus sam na petnajstih krajih v sv. evangeliju. Ta verska resnica se nahaja celo med pagani in skozi vsa stoletja,
dasiravno kolikor toliko popačena. Kaj pa bode nasledek tega, ako se dandanes očitno sme govoriti in pisati, da je pekel prazna izmišljija, s katero se otroci in bedaki strašijo? Ali se ne jemlje s tem ves strah pred večnim povračilom, in ali se ne odpira s takimi nauki vsem hudobijam najbolj široka cesta? Zategadel pa poglejte, kaj nam kažejo bridke izkušnje. Kdo bi mogel prešteti vse tiste, ki so ob tacih lažnjivih naukih na napačna pota krenili in se za vselej od Boga odvrnili? Koliko mladeničev, ki so bili ljubčki in ponos svojih starišev, se je po teh naukih tako spridilo, da sta oče in mati zavoljo njih pogube bridke solze točila in obžalovala uro, da so jim bili na svet rojeni. Koliko deklet, ki so bile dika starišev in lepota vse soseske in veselje angelov, je bilo po tacih naukih k največjim nesramnostim zapeljanih, ter so s sramoto odele sebe in vso svojo rodovino, in z žalostjo in preklinovanjem napolnile očetovsko hišo! Ni mi treba o tem posameznih izgledov naštevati in s prstom za nobenim kazati, ker vsaka še tako majhina vas vam o tem daje žalostno spričevanje, in vendar se tacih krivih naukov, ki resnicam sv. evangelija z lažnji-vostjo in obrekovanjem v obraz bijejo, dandanes nikjer ne manjka, tako, da bi se smeli z začudenjem vprašati: Je li mogoče, da se taki kraji, kjer se resnice sv. vere tako v laž sprevračajo, h katoliškim deželam in pokrajinam štejejo?
2.	Druga vrsta škodljivega semena med božjo besedo so nesramni pogovori, kajti po njih se sramežljivost spodkopava, nečistost pa razširja. Le poglej! ako dahneš v zrkalo, postalo ti bo pri tej priči motno in rosno. Ce postaviš mehko cvetlico v mrzli noči pod mili nebes, umori ti jo slana in proč je njena vonjava in njena lepota. Kar je pa sapa iz ust za zrkalo ali slana za cvetlice, to je umazano govorjenje za čistost. Srečen je le tisti, komur tako govorjenje skrivnost ostane, zakaj česar človek ne pozna, tega tudi njegovo srce ne poželi. Pride naj pa, postavim, tak nedolžni med ljudi, ki imajo nesramne pogovore, kaj bode nasledek tega? Kaj ne, kar mu je do sedaj takorekoč z zagrinjalom bilo prikritega, to se mu sedaj odkrije, in kar je slišal, ostalo inu bode v spominu in v domišljiji. Odslej bode to sam večkrat premišljal in kmalu tudi veselje ’mel nad tem. Nesramen vtis pogovora mu bode kakor užgana bakla, ki je v njegovem srcu vnela želje po sladnosti, mu sto in sto skušnjav zbudila, in skušnja uči, da so silno silno redki, ki bi take skušnjave brez dejanjskega greha prestali; kajti skušnjave imajo tudi to lastnost, da jih rudečica in sramežljivost čedalje bolj zapušča. Ce je jez sramežljivosti razdrt, potem se nečistost kakor mogočen hudournik z
vsem svojim blatom in nalivom čez bregove v strugi zažene in pospe najlepše trate nedolžnih src. Zato pravi sv. Jeronim : Kdor ima do-padenje nad nesramnimi besedami, ni več daleč od nesramnih del. Treba je le vabljive priložnosti, in greb je storjen. Kdor je pa enkrat iz keliha sladkega strupa okusil, ta tudi drugič in tretjič slastno po njem poseže, in tako mu postane greh v navado, ki se z železnimi rokami srca objame in ga večjidel do smrti nič več ne izpusti iz svoje oblasti. Zategadel nas opominja apostelj: Vsaka nečistost pa se še med vami ne imenuj, ali nesramnost ali nespametne in grde besede, kar se ne spodobi. (Efež. 5, 3.)
3.	Tretja vrsta škodljivega semena med božjo besedo so slabi in pohujšljivi vzgledje; zakaj slabi vzgledje v greh ne le zapeljujejo, temuč tudi greh izgovarjajo.
a)	„Besede ginejo, vzgledje pa za seboj vlečejo“, — je star pregovor. Poglejte na Izraelsko ljudstvo! Kakor hitro so s pagani prišli v dotiko in se ž njimi spajdašili, kmalu so ž njimi vred malikovalci postali. In še modri Salomon bil je po vzgledu tujih žensk zapeljan, da se je njim za ljubo pred mutastimi maliki vklanjal in jim kadilo zažigal. Tako ima vzgled še dandanes najhujšo moč. Poznali ste morebiti sami bogoslužne, sramežljive, pridne in ubogljive fante in dekleta. Odkar so pa začeli v zapeljive tovarišije zahajati, zapeljal jih je vzgled sprijenih k ponočevanju in vasovanju, zamotali so se v pregrešne zaveze, oblačijo se nečimerno, stoje po cele ure pred zrkalom, ne manjka jih na nobenem plesu, so nesramne in predrzne, ter cerkev, molitev in prejemanje sv. zakramentov jim je v posmeh in zabavljice. Poznate morebiti kdaj pridne, delavne, varčne in bogaboječe gospodarje, ljubeznjive kdaj proti svojim ženam in otrokom. Odkar so pa v slabo tovarišijo zašli, udali so se igram in pijači, pozabljujejo na vse domače potrebe, hodijo o polunoči ali o petelinovem petji domov, postali so prepirljivi z ženami in pravi trinogi proti svojim otrokom — slabi vzgled jih je spridil, da jim za spolnovanje njih dolžnost, za molitev in zn skrb v hiši in hišine potrebe ni več mar. Zato svari sv. Duh v sv. pismu rekoč: Bežite od šotorov hudobnih, da se v njih grehe ne zapletete.
b)	S hudobnim vzgledom se pa tudi radi lastni grehi izgovarjajo. Tako sta se že Adam in Kva v raji izgovarjala na kačo, da ju je ona v greh zapeljala. Tako se pa tudi njih otroci še dandanes v svojih grehih sklicujejo na druge, rekoč: „Saj je tudi ta pa ta tak pa tak, zakaj pa jaz ne bi smel biti? Saj še celo ta pa ta vasuje, ali pleše, ali igra in kvarta, zakaj pa jaz ne bi? itd. itd. In če še
celo oče ali mati smejo kaj takega storiti, ali se za molitev, za sveto mašo, pridigo in krščanski poduk ne zmenijo, zakaj pa bi ravno mene k temu priganjali? Vidite, tako se greh s ptujim vzgledom izgovarja, akoravno pri vsem tem vendar le pred Bogom ni nihče izgovorjen, in iz tega se lahko vidi, kako škodljivo seme med božjo besedo so slabi vzgledje, ker zastonj zidajo mašniki s svojim učenjem, ker jim slabi vzgledje vse sproti razdirajo in končujejo.
Zato, ljubi moji! nikarte poslušati krivih in lažnjivih naukov tega sveta, ne njegovega nesramnega govorjenja, in nikar ne vlecite jarma pregreh po vzgledu brezbožnih, da se vam ne zgodi, kakor ljuliki v sv. evangeliju, da namreč večni ogenj ne bode po smrti vaš delež! Amen.	Mat. Torkar.
Tretja predpepelnična nedelja.
Vedenje slabih in dobrih kristijanov o pustu.
Kedor ni z menoj, je zoper mene.
Luk. 11, 23.
V zlati knjigi sv. Ignacija „duhovne vaje“ najdemo sledečo podobo. Pred seboj vidiš veliki planjavi. Tu se razprostirajo širne rav-nine krog Babilona, tam prijazna ravnina krog Jeruzalema. Na babilonski planoti vidiš — o grozna podoba — luciferja s strašnim pogledom na ognjenem prestolu, krog katerega šviga plamen ter se dviga gost dim. Kdo bi preštel vse hudobne angelje in zavržene, ki so zbrani krog strahovitega načelnika, ki drži visoko v zraku vihrajoč Prapor z napisom: bogastvo, posvetno veselje, čast.
Tam na prijetnem polju krog Jeruzalema pa vidiš ljubega Jezusa z milim pogledom, stoječega na zemlji pod znamenjem sv. križa; °bdan je od angeljev, apostolov, izvoljenih; podoben je očetu sredi 8v°jih otrok. Lucifer kraljuje pri Babilonu, katera beseda pomeni z®ešnjavo; Jezus ima svoj stan pri Jeruzalemu, ki pomeni mesto ^iru; kar že naznanja, da hudobni, ki se družijo s satanom, nimajo •fiiru; nasproti pa nasledniki Jezusovi vživajo sladak mir, neveuljivo 8rcČo. Lucifer z grdim obrazom in ostrim pogledom naznanja, kako grenko je suženjstvo satanovo; Jezusov mili pogled, prijazni obraz govori: Moj jarem je sladak, moje kreme lahko. Lucifer na vzviše-nem prestolu je znamenje napuha, Jezus na tleh znamenje ponižnosti.
5
Oba vabita ljudi k sebi. Pridite k meni vi vsi, tako se glasi mili glas Jezusov, hi ste obteženi, jas vas bom poživil. Vsemite moj jarem nase in učite se od mene, her jaz sem krotak in is srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam. Moj jarem je sladak, breme moje je lahko. Pojdite, moji apostoli, služabniki, med svet, iščite duš, kličite jih pod znamenje sv. križa, hodijo naj za menoj, krotki, ponižni naj bodo, zatajujejo naj se ter krote huda nagnenja; imeli bodo mirno vest, onkraj pa neminljivo veselje v nebesih.
„Urno vi satani, se glasi grozeči glas luciferjev, urno med svet ter gonite duše pod mojo zastavo; ne zanesite nikomur, ne mirujte ni po noči, ni po dnevu; zapeljujte sami ter s pomočjo brezbožnih ljudi, pohujšljivcev, obetajte jim veselje, razkošje, vživanje, nečisto veselje; obljubujte jim v mojem imenu veselo, častno življenje, polno veselja; če jih bom imel v jarmu, jim bom že ogrenil to majhno veselje, plačilo pa bo peklenski ogenj; tega jim pa ne smete povedati, recite, da je to le basen."
Sv. Ignacij objokuje slepoto, neumnost ljudi, ki dero slepo k luciferju ter se dado premotiti od dozdevne sreče, denarja, časti, grešnega veselja; le majhna truma pa sledi za Jezusom. Satan je poveličan, Jezus zaničevan. In ravno sedaj o pustnih dneh vse dere brez strahu za grešnim veseljem in razuzdanostjo. Kristijani pač pozabijo, da so se pri sv. krstu odpovedali satanu; pustne dneve za-puste Jezusa ter drve za luciferjem. Da, ljubi moji, tudi te dneve moramo živeti kot učenci Jezusovi in posebno v teh dneh velja njegov rek: Kcdor ni s menoj, je zoper mene. Moja prošnja do vas je ta: ostanite tudi te dneve zvesti Zveličarju svojemu, ne vdeležujte se grešnega pustnega veselja. Da bi vas nagnil k zvestobi do Jezusa, govoril bom danes o tem, kako zlobni kristijani pustni čas žalijo Jezusa, kako pa mu pobožni ljubezen skazujej o. Začel bom pa v imenu Jezusa, ki je pričujoč tu v najsv. Zakramentu; naj blagoslovi On danes moje besede ter sprejemljiva stori vaša srca. I.
I. Po nekaterih deželah vidiš večkrat ob potih ali v cerkvah leseno, kamenito ali slikano podobo: trpeči Izveličar v „stiski“ ali pa „počitek našega Gospoda." Gospod sedi na kamnu ves razbičan, glavo ima obdano s trnjevo krono; včasih ga slikajo tudi odetega s starim vojaškim plaščem. Sveto pismo nam sicer nič ne povd, da bi bil Jezus počival; pa v Jeruzalemu v cerkvi sv. groba najdeš temno, zaduhlo kapelo, ki se imenuje Ječa Kristusova." Tu, pravijo, se je opočil Zveličar nekaj trenotkov, ravno predno so ga pribili na križ.
Predstavi si še enkrat, kristijan moj, v duhu sv. podobo: zapuščen, samoten, ves krvav sedi Zveličar na kamnu; od podplatov do temena ni nič zdravegn na njem (Iz. 1, 6.), bolno, kronano glavo pa podpira z dlanmi, on je žalosten: Kakor morje, velika je moja žalost. (Žal. p. 2, 13.)
Zveličar silno trpi; pa ne boli ga toliko telesna bolečina, njegovo srce, njegova duša je žalostna, kakor je že tožil na predvečer svojega trpljenja na Oljski gori. Nehvaležnost sveta, grehov brez števila, to je kar trga Jezusu srce, kakor je tožil devici Marjeti Alakok, ko jej je pokazal prebodeno, s trnjem ovito srce: Poglej to srce, ki je ljudi toliko ljubilo, ki je pa od njili tako malo ljubljeno ... O kedaj pa pač Jezusovo srce bolj toži in žaluje, kakor ravno v teh treh dneh pustnega veselja? Ti dnevi so dnevi razuzdanosti, dnevi upora zoper Boga, ko grešniki po izreku sv. pisma pijo greh, kakor vodo. Tako življenje ni več življenje kristijanov; človek bi mislil, da je zašel med stare nesrečne pagane.
Paganski Rimljani namreč so praznovali ob novem letu in gotovih časih takozvane bahanalije, ob katerih so se godile take ostudnosti, da jih na tem svetem kraji vseh povedati ne smem. Posvečeni so bili ti dnevi bahu, maliku vina in pijanosti; vpodabljali so tega boga kot grdega, debelega, preopitega človeka, ki se mu je pijanost brala že na obrazu, ob čelu pa je imel venec iz trtnih mladik. Kedor je znal največje budalosti in grdobije v pijanosti uganjati, je bil njegov najpobožnejši čestilec . . . Stara pijana ženska je dala ob takih dneh znamenje k splošni razuzdanosti .... In vsi, staro in mlado, možje in žene so našemljeni letali po ulicah kot bi bili nori, med njimi celo taki, ki so se šteli sicer za modre; nezmerno so jedli in pijančevali, gledali grde predstave, razuzdano plesali, grde pesni peli, po cestnem blatu so se valjali pijani in prenasičeni. Pa pre-ostudno je, praviti vam še več.
Tako so delali pagani, katerim še ni prisijala luč krščanske vere. Pač pomiljujemo mi uboge pagane, ki so se udali takim razuzdanostim ; pa izgovarjati jih vsaj moremo, saj niso imeli pravega spoznanja. Kaj naj pa rečemo o kristijanih, ki nosijo ime najsvetejšega izmed svetih, Kristusa samega, ako opazujemo njih prav nekrščansko življenje o pustnih dneh? . . . Prav za praznike imajo kristijani te dneve; kupec, rokodelec, učenec praznuje. Prazniki so ti dnevi, pač posvečeni Bogu? O žal, tistemu bogu, o katerem govori sveto pismo: katerih bog je trebuh. In ljudstvo sc je vsedlo jest in pit in so vstali igrat (II. Moz. 32, 6.) rečemo lahko s sv. pismom . . . Pijanost, požrešnost, nečistost in nesramnost so postavljene na tron, po nazorih svetil dovoljene, „saj je pust1*, kakor bi res o pustu smel storiti, kar
bi kdo hotel. Pa pust ali pa veliki petek, greh ostane greh — raz-žaljenje božje. Jezus Kristus je ravno isti, včeraj in danes in na vekomaj. (Hebr. 13, 8.) Po cestah vidiš našemljene ljudi v nespodobnih oblekah; o vsevidni Bog, kako skrunijo tvojo podobo! O človeška duša, kam je tvoja lepota? Čuješ vriskanje, razgrajanje, grdo petje ... po hišah shode obojnega spola . . . razuzdane plese vidiš, ki žalijo oko vsacega sramežljivega poštenjaka, če tudi pravijo, da so nedolžni plesi. O kedo bi preštel vse grde poglede, vse prilizljive, ostudne besede, kedo vse nečistosti, ki se gode na naših plesiščih. O, ne recite več, da so taki plesi nedolžni; so res prave mreže, v katere lovi satan neskušeno mladino; so po besedah sv. Krizostoma ogenj, kjer zažiga satan nedolžna srca. Zato se pa taki shodi in plesi gode po noči, ker se plesalci in plesalke boje dneva: ljudje so bolj ljubili noč kot luč, rečemo s sv. pismom. Tolažijo se, nobeno oko me ne vidi ... In dobe se še krščanski stariši, ki puste sinove in hčere na plesišča, jih celo silijo, še ž njimi hodijo ... O kratkovidnost, ki zasluži krvavih solz. Je-li to skrb za neumrjočo dušo otrok?
Z eno besedo: Kristijani žive te dni, kakor bi ne bilo Boga v nebesih, ne pekla pod zemljo, ne Kristusa na križu, ne svetih evangelijev ... Ko bi prišel rimsk pagan iz prvega krščanskega veka in bi videl tako razuzdanost med kristijani, bi pač vskliknil: Je-li to tista krščanska vera, ki moli ponižnega, križanega Boga, ki uči: zatajuj samega sebe, — vera, ki prepoveduje najskritejše grešne misli, želje? ki pridiga ozko pot križa v nebesa? Kedo prešteje duše, ki se uklenejo te dni v jarem satanov, ki izgube v teh dneh nedolžnost, srečo, Boga, nebesa, izgube vse!
Ravno v nedeljskem evangeliju pa, ko vidi žalostna mati cerkev to splošno razuzdanost, vabi kristijane: Gremo gori v Jeruzalem . . . Pač čujejo zlobni kristijani ta klic ter gredo v Jeruzalem, pa ne žalovat s Kristusom, temveč ga vnovič križat. Če je resnična beseda sv. Pavla: rursum crucifgentes sibimetipsis fdium Del, če križa grešnik z vsakim smrtnim grehom Kristusa, je pač gotovo, da ob nobenem času ne prenese Kristus toliko trpljenja, bridkosti, kakor ob teh dneh; žalijo ga celo tisti, ki se imenujejo radi poštene kristijane ter se med letom varujejo grdih pregreh.
Ni se še začel postni čas, ob katerem se spominamo trpljenja Kristusovega, že vabi satan svoje prijatelje, hudobne kristijane, da začno mučiti Sinu božjega: Sin človekov bo izdan . . .
Ali ga ne izdajajo (znabiti ravno v tem mestu ne, Bog daj, da ne) s pustnimi veselicami? Ali se ne norčujejo ž njim na ponočnih
shodih, po plesiščih in gledališčih? Ali ga ne bičajo in kronajo z nečistostjo in pijančevanjem ? Na mojem hrbtu so Jcovali grešniki. (Ps. 128, 3.) Sploh pribijajo ga na križ z ostudnimi pregrehami . . . Kako rad bi tem razuzdancem pokazal Jezusa kronanega, raztepenega, vsega krvavega — kakor Pilat — ecce hotno: Glej odrešenika, glej Zveličarja, glej Boga svojega, ali ga hočeš res križati ? Ecce — glej njega, od katerega imaš vse dobro ... ali ga hočeš res križati? Ecce homo — glej njega, ki te je rešil pekla, ki ti je odpustil že toli-krat grehe, ali ga hočeš res križati? Ecce homo — glej ga, ki ti je dal v jed lastno meso in kri, ki te ljubi bolj, kot samega sebe, ki te je ljubil do smrti na križu, — ali hočeš res umoriti tacega dobrotnika? ali hočeš s sulico prebosti to večno ljubeče Srce?! Pa: „Križaj ga, križaj ga!“ vse eno, prijatelj, brat ali dobrotnik, na križ ž njim, umreti mora! . . . črna nehvaležnost! Pravijo, da je cesar Tit jokal pri obleganju mesta Jeruzalema, ko je videl toliko mrličev; kralj Aleksander je tudi bridko jokal, ko je ugledal mrtvega Darija, in ti vidiš krvavega, mrtvega Zveličarja, umorjenega zaradi tebe, in ti ne da bi jokal, celo smehljajoč se kopičiš pregrehe ter divjaš zoper mrtvega Odrešenika. O predragi moji, sedaj pač razumete podobo žalostnega Zveličarja, ki se vam je začetkom stavil pred oči; trpeči Odrešenik pač toži: Kakor morje velika je moja žalost. (Cf. Jer. 2,13.) Moje ljudstvo, kaj sem ti storil? . . . Zdaj povej ... O Jezus ti umreš za ljudi in ljudje tebe morč. Ali niso še izumrli tvoji morilci, judje in rimski rabelji? O umrli so, pa na njih mesto so stopili kri-stijani; čuj, kaj ti imam povedati: kristijani tebe vnovič križajo. Če mi veste povedati večjo hudobijo in bolj črno nehvaležnost, pa mi jo povejte!
II. Med tem, ko svet smejoč se križa Kristusa in seka njegovemu Srcu bridke rane, se takorekoč zateka preganjani Zveličar k dobrim, zvestim kristijauom, kakor je iskal tolažbe nekedaj pri sveti Jederti. Bilo je v saboto pred pustnim torkom. Tu se prikaže Jezus svetnici ter jo nagovori: „Bodi ti, draga moja, meni varuhinja, sedaj ko me drugi zatajujejo, sem se zatekel k tebi.“ Jezus prosi, in dober kristijan čuje. Ako imaš prijatelja, govori modri mož (Eccl. 6, 7.), ga poskusi v sili. Ob tem času splošne razuzdanosti pač spoznč, Jezus najbolj svoje, zares zveste služabnike. Dobri kristijani vidijo Jezusa v stiski, zato skušajo, kolikor jim je le mogoče, tolažiti svojega nebeškega prijatelja, skušajo zadostiti za obilne grehe ter popraviti nečast, ki se mu godi v teh dneh od hudobnih kristijanov.
Kakor je prerok Elija v sredi med malikovalci postavil altar pravemu Bogu, tako dela tudi sv. cerkev o pustnih dneh, ko izpostavlja presveto režnje Telo na oltarje, da se pobožni kristijani odtrgajo od svetne družbe, ter grejo čast skazovat Zveličarju, ki je pričujoč v podobi kruha, ga molit ter prosit milosti zase in odpuščanja grešnikom. Sedem tisoč se jih je zbralo okrog Elija, ki niso hoteli upogniti kolena pred malikom Baalom in tem sedmim tisočem ste primerjati vi vsi, dobri kristijani, ki se, bi rekel, bojujete za čast Jezusovo, ter ste prav za prav njegova telesna in častna straža ob času, ko ga izdajajo in sramote. V tejle cerkvi se vas je zbralo lepo število prijateljev Jezusovih, zbirajo se te dni tudi po drugih cerkvah v ogromnem številu; vseh dobrih prijateljev Jezusovih misli se pa stekajo te dni v en namen, da svoje goreče molitve družijo s slavospevi angeljev in nadangeljev ter pojejo v zakramentu pričujočemu Bogu, katerega molijo kerubi in serafi ter trepečejo pred njim, slavospev: Svet, svet, svet! O kako lepa je ta štirideseturna pobožnost! Pa poglejmo njen začetek.
Oliverij Manarej, pobožen jezuit jo je upeljal leta 1556. Prišli so namreč ob pustnih dneh v Loreto glumači, ki so hoteli ondi po-hujšljive igrokaze kazati ljudstvu. Pobožen mož bi rad preprečil te pohujšljive predstave, pa jih ni mogel. Da bi pa ljudstvo odvrnil od nevarnosti, je ukazal zadnje tri pustne dneve jezuitsko cerkev krasno olepšati, na velikem altarju več sto sveč prižgati, izpostaviti štirideset ur sveto rešnje Telo, prepevati svete pesmi. Bilo je več cerkvenih govorov, ki so vabili ljudi k spovedi in sv. obhajilu. Vspeh je bil čudovit. Ljudstvo je kar vkup vrelo. Bolj jim je dopadla ta pobožnost kot spolzke igre. Skoraj vse mesto je drlo v cerkev. Sadu in koristi je prinesla pobožnost prav obilno. S časom so očetje jezuiti razširili tudi po drugih deželah to štirideseturno pobožnost. Povsodi se je kazalo obilo sadu in blagoslova božjega. Papeži pa, Pavel V., Benedikt XIII. in drugi so to pobožnost z odpustki bogato obdarovali.
To lepo pobožnost so vpeljali tudi vaši, za čast božjo vneti predniki, da bi zadostovali za obilne hudobije, ki se gode Zveličarju.
Povzdignite svoje oči! Tam na altarju gori danes luči veliko število, krase ga zelene cvetlice, sveče se tope in cvetlice duhte v čast najsvetejšemu Telesu. Glejte tam v srebrni monštranci kraljuje veliki Bog, gospod nebes in zemlje, kraljuje on, ki ima zapisano na robu oblačila: Kralj kraljev, Gospod vojnih trum (Skr. raz.); tu glej v kruhovi podobi sv. Telo Jezusovo, ki je krvavelo na Kalvariji v spravni dar, tu vidiš v duhu tistih pet ran, ki jih nosi še na poveličanem svojem Telesu, tu vidiš Sinu Marijinega, ki je mislil nate od vekomaj, ki te je ljubil, ljubil do konca, on, tvoj Stvarnik, Odre-
šenik, Sodnik. Tu iz monštrance vlada svet. Kako slovesna tihota vlada krog altarja, krog kraljevega trona! Angeljev brezbrojne množice plavajo krog altarja, zakrivajoč svoje obličje ter tiho molijo skritega Boga. Tu moli Jezusa tudi Marija s čistim deviškim srcem. O kako vzvišena misel, ki spodbada k pobožnosti in gorečnosti: mi molimo v družbi z angelji in Marijo najsvetejšega Boga. Štirideset ur dolgo je cerkev odprta in pobožni kristijani hite v cerkev obiskat svojega Gospoda, ga častit v družbi z angelji in Marijo, molit in tolažit ob času njegove žalosti. Glej izbrano množico. Tu moli sklučen starček in stara ženica, tam vidiš klečati trdnega mladeniča in nedolžno deklico, ondi zopet sklepa nedolžni otrok drobne ročice k molitvi . . . vseh oči pa se obračajo v sv. zakrament na velikem altarju, ker jim vera pravi: Tu je naš Bog! Tiho je. Tu ne slišiš divjega krika in vpitja, tu ni strasti, kakor na plesiščih; ljudje molče; čuješ le šepetanje molitev ter vroče izdihljeje, ki kipe k njemu, ki je začetek in konec vsega. Koga ne gane tak prizor?
Kristijani, srečen sem jaz, srečni ste vi: „nobeno ljudstvo ni tako srečno, ki bi imelo Boga tako blizo, kakor je blizo nam naš Bog,“ lahko rečemo s sv. pismom. O neumneži svetni (sv. Avg.), nesrečneži, kje iščete zadovoljnost srca? Pridite k Jezusu!
O da, posvetno veselje, tako tudi pustno, je grenko. Koliko solz, revščine, očitanja vesti ... O, hudobni ga nimajo miru! Neumna riba misli, kaj je pač dobila, če popade vado. Pa ko ribič trnik nategne, je veselje proč — umreti mora. Tako se godi tudi tem, ki mislijo, da imajo kaj od posvetnega veselja, pravi sv. Avguštin. Bridkost srca in črv v vesti. Obhoja ž njim pa nima grcrikosti in njegova druščina nič zopernosti. (Cf. Modr. 8, 9.) Kdor se druži z Jezusom, ga obiskuje in zavživa, ta pa okusi, kako sladak je Gospod. Kako lepo piše sv. Alfonz: Srečen, če se izročiš Gospodu v svetem zakramentu. Jaz pravim, srečen, ne samo v večnosti, ampak če tudi v tem življenji. Verjemi mi, vse je neumnost . . . veselice, gledališča, kratkočasnice, — to je veselje sveta, pa veselje polno grenkobe in trnja. Vrjemi mi, ker sem to skusil in sedaj objokujem. Vedi pa, da deli Jezus duši, ki je le nekaj zbrana pred sv. rešnjim Telesom, več tolažbe, kot ves svet z vsemi veselicami. O kako nebeško veselje je, klečati pred oltarjem z živo vero in pobožnostjo ter se prijazno razgo-varjati z Jezusom . . . prositi ga za odpuščanje grehov ... ga prositi za ljubezen njegovo za nebesa; o skusite kako sladak je Gospod!
Pa ne samo sladka je obhoja z Jezusom, nam je tudi silno koristna. Reke milosti se izlivajo iz sv. hostije v navzoče kristijane.
Pridite k meni vi vsi .. . Pridite bolni, jaz sem zdravje vaše, pridite, ki zdihujete v grehih . . . pridite preganjani ... tu se vam bodo posušile solze ter vrnil mir, ki ga svet ne more dati.
Kako sladko pa je še-le zavžiti Jezusa, kar ste ali pa boste te dni skoraj vsi storili. Srečni vi! O sacrnm convivium ... o sveta večerja, v kateri Jezusa prejmeš. Kruh z nebes si jim dodelil, ki ima vso sladkost v sebi. (Modr. 16, 20.) Dobro pripravljena duša, pravi sv. Makarij, vživa v sv. obhajilu neopisljive radosti; ondi dobi bogastva, ki jih ni videlo oko, o katerih še ni slišalo uho. In sveti Berhmans je zaklical: O moj sladki Jezus, kaj je še razun svetega obhajila na svetu, kar mi bi dalo veselje, zadovoljnost? In kako moč dobi kristijan v sv. obhajilu? Satan ima strah pred nami, če smo se sklenili z Jezusom; kakor levi, ki ogenj bruhajo, smo, ko pridemo od sv. obhajila, pravi sv. Krizostom. Srečen, kdor obiskuje rad Jezusa v sv. rešnjem Telesu ter ga pogosto sprejema, ob smrtni uri bo to njegova najslajša tolažba; ob smrtni uri, ko mu bodo prinesli sveto popotnico, jej bo gotovo klical s sv. Filipom Nerijem: Poglejte mojo ljubezen, poglejte jo mojo ljubezen!
Kedo je srečnejši, ali svetnjak, ali pobožen kristijan? Srečne štejem vas, ki ste zvesti Jezusu; zvesti mu ostanite še v prihodnje. Govorite s sv. Avguštinom: Naj pijo drugi smrtonosna razveseljevanja; moj delež je Gospod!
V dva tabora se loči o teh pustnih dneh svet. Tu privrženci satanovi, tu prijatelji Jezusu. V dva tabora bode ločen tudi svet na oni dan, ki ga imenuje sv. pismo: Veliki dan, dan jeze. Ta-le Jezus, ki ga vidite sedaj na altarju v podobi belega kruha, bode prišel tedaj v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. In tedaj se bodo tresli pred njim vsi rodovi zemlje. V dolini Jozafat bodo zbrani narodi zemlje, pa le pravični bodo veselo dvigali glave, ker je njih zveličanje blizo. (Luk. 21, 28.) S strahom in trepetom bodo povesili oči zavrženi, ker ne bodo mogli gledati Sodnika, ter klicali obupani: „Gore padite na nas, hribi pokrite nas!“ — Gorjč, stokrat gorjd tisti strašni dan njim, ki bodo morali z obteženo vestjo pred Sodnika, ki ne pozna usmiljenja. Gorjč takrat tudi pustnim razuzdancem: vedeli bodo, koga so prebodli! Jaz sem Jezus, katerega si ti preganjal; klical sem te, pa zastonj, zaničeval si me — vsemogočnega Boga ... Mi pa, predragi, nečemo med družbo hudobnih, stopimo k tronu milosti, nam kliče sv. Pavel, da milost zadobimo. Varujte se skrbno smrtnega greha in posnemajte sv. Katarino Sijensko. Ko je naredila dolgo spoved,
zagleda Zveličarja vsega ranjenega, obteženega s križem, ter zakliče: O nobenega greha več, nobenega greha! Prihajajte radi k sv. maši, obiskujte Jezusa v sv. rešujem Telesu in ga pogostokrat pobožno prejemajte, tako bode rastla in se vedno bolj unemala v vas ljubezen do Jezusa; kličite večkrat k njemu z učencema v Emavs gredočima: »Gospod, pri nas ostani, se že mrači in dan se je nagnil." Čas se nagiba, vsak hip si bližje večnosti; o kako dobro je, če ostane Gospod pri tebi, kristijan moj, potem blagor ti: Srečen, ki v Gospodu umrje. Ti pa v najsv. Zakramentu pričujoči Odrešenik, moje vse, vžgi v meni ljubezen do Tebe, bodi mi pomočnik, tolažnik, vodnik, ob zadnji uri pa sv. popotnica ter me popelji srečno v večno mesto, nebeški Jeruzalem, v kraj miru in pokoja; ondi te pa ne bomo gledali pod podobo kruha, ampak od obličja v obličje — vekomaj. Amen. Naj se zg°di!	Fr. Rihar.
Prva postna nedelja.
Krepki spomini Jezusovega trpljenja in smrti.
I. Sv. Križev pot.
Jezus je svoj križ nesoč včn šel na mesto, ki se imenuje mesto mrtvaških glav, po hebrejsko pa Golgata.
Jan. 19, 17.
So časi in dnevi, kateri nas bolj živo memo druzih spominjajo trpljenja in smrti našega Odrešenika in Zveličarja. Zlasti resni postni &as, katerega smo sedaj nastopili, ima namen, nas buditi k premišljevanju trpljenja in smrti našega Gospoda, ter nas tako vnemati k ljubezni in hvaležnosti do njega, kakor tudi k pokori in poboljšanju. Če kedaj, nam vsem posebno sedaj velja glas sv. cerkve: Glejte, sedaj je prijeten čas; glejte, sedaj je dan zveličanja (II. Kor. 6, 2—3); glejte na Jezusa trpečega, umirajočega, križanega zavoljo vaših grehov! Glejte, koliko je trpel nedolžni, sveti, božji Sin za vas; koliko daroval; koliko storil za vaše zveličanje, koliko vas J® ljubil! — Ali mu ne bodete ljubezen z ljubeznijo povračevali, ali ga ne boste nehali žaliti, no boste jeli svojih grehov se kesati, 8e zaradi njih pokoriti, ter tako svoje duše rešiti?! . . .
Da bi pa sv. cerkev ta blagi namen in željo ložje dosegla, da bi nas k pravemu spoznanju, in po spoznanju k poboljšanju nagnila, Je že davno vpeljala in v pobožni rabi ohranila lepe, budilne po-
močke, kateri nam velikansko delo našega odrešenja, namreč smrt in trpljenje Gospodovo, živo v spomin kličejo in v srce vtiskajo! —-Med take krepke budilne pomočke ali spomine se prištevajo svete naprave, kakor so: sv. križev pot, božji grob, krstni kamen, spovednica; ali sv. opravila, kakor: sv. maša, sv. obhajilo; pobožnosti, kakor: sv. rožni venec ali branje pasijona; mnoga znamenja in podobe, kakor: sv. križ itd. O teh zveličavnih pom očkih, spominjajočih nas smrti in trpljenja Gospodovega, hočem letos o postnem času govoriti, da bi se jih vi pridno posluževali, z njihovo pomočjo trpljenje in smrt Gospodovo premišljevali, ter se tako Kristusovega odrešenja vdeleževali.
Ostanimo toraj danes pri premišljevanji Jezusovega trpljenja na križevem potu. Sv. evangelist Janez pravi: Jezus je svoj križ nesoč ven šel na mesto, ki se imenuje mesto mrtvaških glav, po hebrejsko pa Golgata! — Pokazal vam bom, kako dobro in koristno je, trpljenje Gospodovo na križevem potu pre mišljevati slehrnemu, bodisi a) grešniku, b) spokorniku, ali c) nedolžnemu. Bog nam daj svojo pomoč!
Tisto žalostno jutro, ko je Pilat iz strahu pred judi nedolžnega Jezusa obsodil k strašni smrti na križu, ga jim je tudi izročil, da bi bil križan. Vzeli so ga, in ven peljali. In Jezus je svoj križ nesoč ven šel na mesto ... Ta pot, katero je Jezus iz sodne Pilatove hiše do gore Kalvarije s težkim križem na ramah storil, se imenuje križev pot. Ker se je pa na tem potu dvanajstkrat pomudil, in ker je bil po smrti še dvakrat prenesen, s križa v Marijino naročje, in z njenega naročja v grob, zato imamo na tem potu štirinajst postaj, katere nas spominjajo vseh imenitnejših dogodeb, ki so se z Jezusom godile na tem potu. Pobožni pisavci trdijo, da so že Marija, apostoli in drugi verniki precej po Jezusovi smrti radi v pobožnem duhu in premišljevanji te kraje obiskovali, in ta pobožna navada se je hitro razširila po svetu in ohranila do današnjega dne. Je pa tudi res dobro in koristno na tem potu Jezusovo britko trpljenje premišljevati vsakemu človeku, naj bo že grešnik, ali spokornik, ali nedolžen.
a)	Premislimo toraj, kaj koristi grešniku obiskovanje križevega pota. Neki moder mož je rekel: „Ves svet je bolnišnica, in mi vsi ležimo bolj ali manj bolni v tej bolnišnici.” Naše meso — pravi sv. Ambrož — boleha na vročinski bolezni spridenih želj in strasti. — Vročinska bolezen je naša prevzetnost, naša mesena poželjivost, naša
nevošljivost, jeza, požrešnost itd. — Na tacih boleznih boleha ves Človeški rod, odkar sta Adam in Eva sebe in nas grehu prodala. Treba je zdravnika, da bi nas ozdravil. Pa glejte, prišel je zdravnik in nam zdravilo prinesel; zakaj sv. Avguštin pravi: Velik zdravnik je prišel s nebes, ker je velik bolnik ležal na zemlji. — Gorje pa bolniku, kateri ne ve za zdravilo zoper svoje bolezni, nikdar ne bo ozdravel. Ta zdravnik je Jezus Kristus, in lekarnica (ali apoteka) zoper vse naše dušne bolezni je — sv križev pot. — Na križevem potu morejo vsi grešniki milost dušnega zdravja doseči, če so tudi še tako veliki in zastarani. Tu se uči prevzetni spoznavati, kako grd je njegov napuh, ko gleda svojega Boga zavoljo njegove ošabnosti pod težkim križem sklonenega, da bi za njegov napuh zadostil; tu se uči nečistnik spoznavati ostudnost svojih pregreh, ker vidi Jezusa slečenega, raztepenega, polnega bolečin zavoljo njegovih ostudnosti; tu se uči sovražni in maščevalni človek, kako zoprna je Bogu jeza in maščevanje, ker vidi svojega Boga za svoje sovražnike na križi viseti ter moliti zanje, da bi se ne pogubili; tu se uči pijanec in požrešnež, kako nagnjusna je Bogu samogoltnost, ker se pusti sam Bog z žolčem in jesihom napajati; tu spozna lahko preklinjevalec velikost svojih kletvic, ker sliši svojega Boga za preklinjevalce in zasramovalce prositi! Tako najde vsak grešnik na križevem potu zdravilo zoper svoj greh; in da bi nobeden ne obupal, da, Jezus še na križi očitno znamenje svoje ljubezni do grešnikov, ker desnega razbojnika, velikega grešnika, sprejme v svojo milost in mu obljubi sveti raj! — O zares! ko bi vi grešniki večkrat sv. križev pot obiskovali in v pravem duhu na njem premišljevali, koliko je Jezus trpel zavoljo nas, bi gotovo tudi vi zdravilno moč njegovo občutili nad seboj!
Sv. Vincencij Pavljanski je nekega grešnika dolgo — pa zastonj opominjal k poboljšanju. Da mu potem majhno podobo „štacijona“, pri katerem je Jezus pod križem padel, ter mu reče: »Usmiljenja vredni prijatelj! vzemi to podobo za spomin na najin resnobni, pa vendar brezvspešni pogovor, ter te prosim, da vsak večer nekoliko časa to podobo gledaj in premišljuj, da so tudi tvoji grehi usmiljenega Jezusa k tiara tlačili. Kako dolgo ga boš še pustil pod tem težkim bremenom ležati? Kako dolgo se boš še obotavljal s pravo pokoro sebi in njemu breme polajšati in mu od tal pomagati?" — In glejte, čez malo časa pride ta otrpneni, sedaj pa skesani grešnik k sv. Vincenciju nazaj, ter pravi: da mu ubogi Jezus pod križem ni dal več miru!
Res je toraj, kar uči pobožni Tomaž Kempčan, rekoč: Pobožno °biskovanjc sv. križevega pota in premišljevanje Jezusovega trpljenja

najbolj pomaga grehe izbrisati, duše spreobrniti in na pot čednosti pripeljati. O da bi noben grešnik ne zanemarjal tega močnega zdravila za svoje dušne bolezni!
b)	Sv. križev pot je pa tudi dober pomoček spokornikom, da stanovitni ostanejo v začeti pokori. — Kdor večkrat prehodi ves ta bridki pot Jezusovega trpljenja, se mu pač ne more pretrdo zdeti, stanovitno se vojskovati zoper svoje grešno poželenje in hude navade, ogibati se nevarnih priložnost, ter se poprijemati vseh pripomočkov za ohranjenje milosti božje. Kako bi bilo pač mogoče po opravljeni spovedi, po odpuščenem grehu, vnovič Jezusa zaničevati, trpinčiti, križati, ako njegovo trpljenje na križevem potu prav živo večkrat pred očmi imaš! Glej, toliko je Jezus trpel, da je tvojo dušo odrešil; gotovo je ne boš lahkomišljeno še enkrat zavrgel, ako pogostokrat premišljuješ, kar je moral Jezus za njeno rešenje trpeti. Pač pa te bo močno srce gnalo, da boš še sam za svoje grehe pokoro delal, ko boš tolikokrat videl, kaj in koliko je tvoj Jezus trpel, da je izmil tvoje grehe. Pa tudi križi, ki ti jih Bog naloži za tvoje grehe, ti bodo lahki, morebiti še celo sladki, ako imaš pogosto v Jezusov križ svoje oči vprte. Misli na goreče spokornike, s kolikim veseljem in stanovitnostjo so leta in leta prenašali najhujša pokorila; odkod drugod neki so oni dobivali moč in stanovitnost, če ne od Jezusa, katerega so na križevem potu premišljevali in sklenili posnemati? In zares! če se je že nedolžni Jezus toliko pokoril zavoljo nas in naših grehov, kako da bi se tudi mi zavoljo svojih ne pokorili? — To moč, stanovitnost in vnemo v pokori nam bo pa dalo le pogosto premišljevanje Jezusa na križevem potu. Prav je imel tedaj zveličani O. Leonard Portu-Mavriški, ki je nekdaj z velikim veseljem gledč križevega pota rekel svojim spremljevalcem: O koliko se jih bode varovalo greha, ker so pri obiskovanji sv. križevega pota premišljevali, koliko je trpel Jezus za grešnike. Drugi bodo ob tem premišljevanji silno žalost čutili, se resnično kesali svojih grehov in pokoro delali!
c)	Sv. križev pot je pa tudi pobožnim in nedolžnim dušam, katere se žele greha skrbno varovati in si za krščanske čednosti resno prizadevati, močno koristen. Ura, katera se ne navije, se ustavi; vroče železo postane trdo in neupogljivo, če se iz ognja vzame; tudi na rodovitni in dobri zemlji začne osat in plevel rasti, če se ne okopuje in ne rahlja: taka je tudi z nepokvarjenimi dušami-Spridena natura jih dostikrat za svetom vleče; ni veliko treba in vsa gorečnost do dobrega jame omrzovati, hrepenenje po nebesih slabeti, ter začno omahovati v vojski za večno krono. Ce tudi ne storč ravno
veliko hudega, — pa vendar malo dobrega! Tako bi pa nikakor ne smelo biti! Zakaj, kdor ne gre naprej, — gre nazaj!
Zato nam kliče sv. apostol: Prenovite sc v svojem duhu in v svojem srci! Za prenovljen je na duhu in pravo gorečnost pa ni boljšega pomočka, kot premišljevanje križevega pota.
Sv. Frančiška Chantalska je imela navado reči: Če se rosam več časa ne priliva, ovenejo; ho se pa dblijo, zopet svoje glavice dvignejo, sc poživijo in pomladijo; ravno taha se godi človeku, če večkrat premišljuje Jezusove čednosti na križevem potu! — Bog na mnoge načine k človeku govori: sedaj po pridigarjih ali spovednikih, sedaj po prijateljih in dobrotah, sedaj po boleznih in nesrečah, sedaj Po vesti; na križevem potu pa nam Jezus sam, ki ima besede večnega življenja, močneje na srce govori, kot vsak pridigar, rekoč: Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi za menoj. (Mat. 16, 24.) Na križevem potu še le vsakdo lahko vidi in spozna, kako malo je Jezusu podoben, kako malo se morejo naše čednosti z Jezusovimi meriti! Ali bi mi pri tem klicu, Pri tem pogledu in premišljevanju zares mogli mrzli ostati? Ali si De bomo marveč z vso vnemo in gorečnostjo prizadevali posnemati Čednosti, katere vidimo na svojem Zveličarju? — Ako kdo meni, da J® zadosti pobožen in svet, naj le pride na križev pot, in naj tukaj °d postaje do postaje premišljuje Jezusove prelepe čednosti, in spoznal bo, koliko mu jih še manjka, ali pa da jih vsaj nima v zadostni meri! — Ako mčniš ti, da si zadosti ponižen, poglej na I. postajo 'n presodi, če tudi ti res krivične sodbe, obrekovanja, laži tako voljno Poslušaš, kot on! — Ako misliš, da si dosti potrpežljiv, poglej na ll- postajo, če tudi ti zoprnosti in težave tako voljno prenašaš, kakor °n voljno svoj križ na svojo rame sprejme! — Ako vidiš Jezusa s solznim očesom svojo Mater srečati in Jeruzalemske žene tolažiti, Premisli, če imaš tudi ti tako ljubeznjivo srce do bližnjega, kot on! ~~~ Ko ga vidiš obleke oropanega, premisli, če ga morda z nespodobno n°Šo, ali z grdim vedenjem ne žališ, če si tako sramežljiv, kot on!
Ko ga slišiš za sovražnike prositi, pomisli, če si tudi ti tako spravljiv, kot on! — In če tako še nadalje premišljuješ, boš videl svojega Zveličarja v nebeški svitlobi vseh čednosti, katerih še ti po-Srešaš. — Glej, da sv. križev pot je res luč za pravo spoznanje sa-'‘mga sebe, šola, v kateri se moremo učiti prave modrosti, ogledalo, v katerem gledamo vse čednosti, katere nam sv. evangelij oznanuje, sv* križev pot pa kaže! — Ni se toraj čuditi, da so pobožne duše, ^Dtere so Jezusovo trpljenje na križevem potu rade premišljevale, do-
spele k toliki svetosti in popolnosti, da so bile bolj angeljem, kot ljudem podobne. Vseh imen tacih izvoljenih duš vam ne bom našteval, akoravno bi vam jih lahko veliko imenoval, a enega zgleda vam nočem zamolčati, iz katerega se vidi, koliko da pobožno premišljevanje Jezusovega trpljenja pomaga v dušnih in telesnih nadlogah, in na kako visoko stopinjo svetosti povzdigne človeka.
V 14. stoletji je živela v Holandiji uboga devica, Lidvina z imenom. Ze v otročjih letih je bila večkrat hudo bolna, — pa pri 15 letih je bila vendar čedno dekle. Kar se ponesreči, da pade in si zlomi eno rebro. Sedaj se prične tudi njeno dolgoletno hudo trpljenje. Vsa v gnoji, v katerem so se črvi redili, oslepi popolnoma na eno oko, na drugo pa na polovico, in nobena roka, ne noga, —-sploh noben ud ji nič ne pomaga. V takem žalostnem stanu jo obišče ondotni župnik, ter najde revo vso objokano, in jo skuša tolažiti. Nikar ne jokaj, ljubi moj otrok, ji pravi, saj ti jok nič ne pomaga, vdaj se potrpežljivo v voljo božjo, bo že boljše! O kaj bi ne jokala, odvrne ona, saj sem že štiri leta taka, in ni upati, da bi bila kdaj zdrava, kje neki hočem tolažbe iskati. „V Kristusovem trpljenji" —-ji župnik resno odgovori, ter jo poduči, kako naj Jezusovo trpljenje premišljuje. Pove ji besede preroka, katere je o Kristusu govoril, rekoč: O vi vsi, ki greste metno po potu, poglejte in pomislite, če je (še kaka) bolečina, kakoršna je bolečina moja. (Zal. p. 1, 12.); te besede ji Ijubeznjivo razloži. „Poglej,“ ji reče, „ljuba moja hči, koliko je Jezus za-te trpel, nobenega zdravega prostora ni bilo na njegovem telesu! On sam je nosil grehe in bolečine vsega sveta, ter bil pokoren do smrti na križi; in glej, ti pa obupuješ, ker imaš samo le nekoliko trpljenja nositi. Vzemi križ na-se, ti Kristus govori, pa boš večno življenje dosegla, trpi z menoj, pa boš večno kraljevala z menoj tam, kjer ni nobene solze, kjer ni vpitja, ne bolečin več!“ — Ginena je bila po teh besedah mlada trpinka, pa ne več zavoljo bolečin, ampak zarad ljubezni do Jezusa, kateri ji je ob tem srce z nebeškimi slad-kostimi napolnjeval. Z veliko pobožnostjo je potem prejela svete zakramente. Od tega dne ni bilo več kake nevolje ali nepotrpežljivosti na njej čutiti, akoravno so bolečine vedno večje prihajale, tako, da ni mogla več ležati ne na postelji, ne na slami, temveč v nekem lesenem koritu. K temu telesnemu trpljenju pa se je pridružilo še drugo. Bila je namreč od neke hudobne ženske grdo obrekovana, da je hinavka, da se svetnico hlini, na kar je Lidvina molčala, in vse tiho trpela; tudi je ta ženska pri ljudeh lagala, kako da je Lidvino njene hinavščine prepričala, za kar pa jo je ona klela, zmerjala in tepla. Ljudje pa so bili zmeraj taki, kakor so, da obrekovanje rajše poslušajo in vrjamejo, kakor resnico, ter so jo zato tudi zaničevali! Tudi več druzih surovosti je morala pretrpeti. Toda ona se je že toliko v potrpežljivosti privadila, da si je vrh svojih nadlog še prostovoljna pokorila nakladala, ter rekla: Ce tudi nimam bogastva in sreče, kot drugi, imam pa vendar to srečo, da smem z mnogimi vred piti iz keliha trpljenja, katerega mi moj Zveličar daje; kar mi
daje najboljši mir. — Taka stanovitnost in vdanost v trpljenji seveda ni mogla brez plačila ostati. Bog ji je med trpljenjem dajal marsikatera tolažila. Angelj božji ji je stal na strani s svitlim križem, in v zamaknenosti je Gospod k njej govoril, da več dni ni čutila svojega trpljenja. In ko je tako osemintrideset let v bolezni preživela, je umrla v mladostni lepoti. Na njenem mrtvem telesu ni bilo videti več nobene rane. V prijetnem duhu je ležala poveličanim enaka na mrtvaškem odru, čudež vsem, kateri so se okrog njega drenjali!
Vidite toraj, kako lep sad je obrodila misel na Jezusovo trpljenje v tej blagi duši. — Če ji je pa Kristus toliko dušnih in telesnih milosti skazoval zato, ker se mu je v trpljenju pridružila; če je Veroniki za njeno ljubezen podobo svojega obraza v prtu podal, če je Jeruzalemske žene tako milo tolažil, katere so sočutje razodevale nad ujegovim trpljenjem, in če je celo desnemu razbojniku v svojem trpljenji sveti raj obljubil, kako bi si pač mogli misliti, da bi Jezus De delil posebnih milosti vsem, kateri ga s skesanim in pobožnim srcem obiskujejo na križevem potu, njegovo trpljenje sočutno premišljujejo, ter svoje trpljenje z njegovim združujejo, naj si bodo že grešniki, — spokorniki, ali pravični!
Zatoraj vas, ljubi moji! tudi jaz danes povabim, da tudi vi radi >d pogostokrat, zlasti pa sedaj v postnem času, v pobožnem duhu sv. križev pot obiskujete. Ker niste imeli sreče nedolžnega Jezusa spremljati, ko je nesel težki križ od Pilatove hiše do gore Kalvarije; ker tudi niste imeli sreče po Jezusovem vnebohodu s preblaženo De-vico Marijo in apostoli po križevem potu hoditi, in tudi sedaj ne Zorete v Jeruzalem iti in tam po tistih krajih, katere je Jezus poučeval in s svojo krvjo posvetil, svetih odpustkov iskati, se vsega tega lahko vdeležite, če obiskujete križev pot, katerega imate doma, le s skesanim srcem premišljujete na njem Jezusovo trpljenje. Opremljajte od postaje do postaje Jezusa na križevem potu, hodite v Juhu na goro Kalvarijo, kolikorkrat vtegnete tudi ob nedeljah in Praznikih med letom; trud je majhen, plačilo pa veliko! — Kake P°1 ure boste premišljevali Jezusovo trpljenje, pa boste zaslužili veliko Jušnih in telesnih dobrot iz nebes, odpuščanje časnih kazen, pomoč 'u rešenje ubogih duš v vicah!
Pridite toraj pogostokrat, prav pogostokrat na goro Kalvarijo, ^•hota bo sicer na tej poti, in večkrat bo le malo pobožnih romarjev; Sa«iotna se morebiti tudi gora dozdevala, ker boste le malo molilcev
našli pod križem, pa to naj vas nikar ne moti! Premišljujte skrbno, kaj je Jezus za vas trpel, kako iz ljubezni do vas umrl; učite se od njega trpeti in ljubiti, greh sovražiti in čednost ljubiti, ter tako lepo živeti in srečno umreti. Amen.	Andr. Šimenec.
Nevarnosti za sveto čistost.
I. Od strani domačih.*)
Človekovi sovražniki bodo njegovi domači.	Mat. 10, 36.
Minuli so dnovi letošnjega predpustnega časa, dnovi posvetnega vriša, plesov in drugih razveseljevanj, in nastopili smo sveti postni čas, dnove zveličanja, v katerih si moremo s postom, z molitvijo in s premišljevanjem verskih resnic za zveličanje svoje duše več zaslu-ženja in zoper skušnjave peklenskega duha več moči pridobiti. V ta namen nam kaže sv. cerkev Jezusa na današnjo nedeljo v njegovem ojstrem postu in v njegovem zmagovitem boji zoper skušnjave peklenskega satana, da svojega Gospoda in Odrešenika v tem posnemamo.
Kristijani! ako se je pa peklenski duh predrznil samega Jezusa, Sinu božjega, skušati, koliko bolj si še le prizadeva ljudi skušati ter v greh zapeljevati! Zato piše sv. apostelj Peter: Vaš zoprnih, hudič, hodi oholi, hahor rjoveč lev in išče, hoga hi požrl. (I. Pet. 5.) Hudobni duh si pa prizadeva ljudi zapeljevati v vsakoršne grehe, vendar pa še najbolj v grehe zoper sveto čistost, zato tudi trdijo sv. Alfon® Ligvorijan in drugi cerkveni učeniki, da bo zavoljo grehov nečistosti največ ljudi pogubljenih, ker se teh grehov največ stori, pri spovedih zamolči in ne spokori. In ravno zato, da bi se teh grehov bolj skrbno varovali, sem vam lansko leto v postu govoril o najlepši čednosti — sveti čistosti in o najgrši pregrehi — nečistosti. Pričakovati bi bilo toraj, da bi se ljudje pač drug druzega podpirali v vojski za sveto čistost. Ali, Bogu bodi potoženo, da se ravno nasprotno godi, in da brezštevilna množica ljudi v tej zadevi celo podpira peklenskega duha, in prav v njegovi službi vedoč ali nevedoč goreče in šiloma na to dela, da bi ljudi od Boga in s poti proti nebesom odvrnila, in jih privedla na pot pogubljenja, in sicer najbolj s tem, da jih tako silno in s tako strašnim vspehom zapeljuje v grehe zoper
*) Izdelani so ti govori večjidel po Cvergerjevi knjigi »NajlepSa čednost.4
sveto čistost. Zatega voljo sem se letos namenil v postnih pridigah vam govoriti o nevarnostih za sveto čistost, ki izvirajo od ljudi, in sicer vam hočem precej danes govoriti o nevarnostih za sveto čistost, ki prihajajo od domačih ljudi. — Vidva pa, o .Marija in sveti Jožef, prosita za nas!
Sam Kristus govori, da bodo človeku, zvestemu Božjemu služabniku, nevarni dostikrat domači ljudje v ozir zveličanja. Tako uamreč pravi naš božji Zveličar: človekovi sovražniki bodo njegovi domači. Te besede pomenijo najprej to: da v ravno tisti hiši bodo eni v Kristusa verovali in bodo njegovi zvesti nasledniki, drugi pa neverni ostali in prve, verne preganjali. In kolikrat se je to zgodilo, da so neverni očetje svoje verne otroke preganjali in celo umorili! Mislimo le na sv. Barbaro, kateri je lastni neverni oče glavo odsekal. Pa tudi v tem pomenu so človekovi sovražniki njegovi domači, ker najlepša čednost, sveta čistost dostikrat še pred domačimi ni dosti varna. In to velja, — oh, kdo bi mogel kaj tacega misliti? — pred vsem drugim o samih sta riši h. Celo od teh izvira dostikrat nevarnost za sveto čistost.
Mnogi otroci so prejeli na telesu in na duši tak dar, da se dajo prav lahko in stanovitno pridobiti za dobro, od hudega pa lahko odvrniti. Prirojena je tedaj takim otrokom prav dobra zmožnost. In Prva dolžnost starišev je, otrokom nakloniti tako dobro zmožnost, kolikor je to v njih oblasti. Kako pa je to starišem mogoče, da bodo njih otroci k dobremu, posebno k čistosti nagneui, to nam naznanja božji Odrešenik z besedami: Se li bere grozdje s trnja, ali smokve, iz osata ? Tako rodi vsako dobro drevo dober sad, malopridno drevo Pa rodi malopriden sad. Dobro drevo ne more malopridnega sadu roditi, tudi ne malopridno drevo roditi dobrega sadu. (Mat. 7,16—18.) Kdor tedaj pred zakonom čisto in neomadežano živi, in mu je zakonski stan svet, on je dobro drevo in bo svojim otrokom dajal dober Uaklon, ali dobro nagnenje, ter jim bo s tem neznano polajšal čistim 'n ueomadežanim životi. Kdor pa je pred zakouom nečisto živel in tudi v zakonu ne zna krotiti mesenih strasti, vcepi svoje nagnenje 'n svoje strasti tudi v srce svojih otrok, ki vsled tega mnogokrat tvpe veliko hujše skušnjave nečistosti, kakor drugi, in če se srčno n<J premagujejo, tudi v velike grehe padejo zoper sveto čistost, kar Ila|n potrjuje dosti žalostnih vzgledov.
Ce morajo pa stariši na ta način že dolgo pred rojstvom svojih °trok za dobro izrejo svojih otrok skrbeti, koliko bolj še le po njih
6
rojstvu, dasiravno so še čisto majhni! Najpotrebnišo skrb morate vi, krščanski stariši! v to obračati, da si ne nakopljete strašne odgovornosti pred Bogom, da se je kak otrok z vašim zadolženjem kaj pohujšal. Če ste vi, o stariši! krivi, da je duša otrokova zgubila nedolžnost, imate pred Bogom večjo odgovornost, kakor ko bi bili kako hišo zažgali, in bi bil pri tej priliki zgorel tudi kak človek. Zato pravi naš božji Zveličar: Gorje človeku, ki otroka poliujša (t. j. v kak greh zapelje); boljše bi mu bilo, da bi se mu mlinski kamen na vrat obesil, in bi se potopil v globočino morja. Najhujše pa, z čemur se človek lahko nad otrokom pregreši, je to, če ga seznani z nečistimi rečmi. To pa se lahko zgodi že po neprevidnosti. Nikar ne mislite, o stariši! da se otrok še ne zmeni, če kaj nevarnega vidi ali sliši, ali se z njim kaj zgodi, kar pri odraščenih velja za nespodobno. V duši še le nekoliko let starih otrok slabe besede, ali slabo dejanje, ki so ga videli, ali nespodobni dotikljeji ostanejo kakor strupeno seme, ki se po snegu raztrese. Kadar gorkeje postane in sneg skopni, se tudi strupeno seme v zemljo vleze, kali in požene. Taka je tudi pri otrocih; kadar starejši postanejo, spomini na slabe reči lahko obudijo telesne želje, ter jih v znotranje in zunanje smrtne grehe zapeljujejo. Zato bodite silno previdni, kadar se oblačite in slačite, vležete ali vstanete, bodite vedno sramežljivi in nespotaklji-vega vedenja. Glejte na to, da bodo otroci prav sramežljivi, da se ne razgaljajo in brez obleke okoli ne hodijo. Nikar ne nosite in ne pustite otrok nositi na kraje, kjer bi nad lahkomišljenimi osebami lahko kaj nespodobnega videli, n. pr. na plesišču, ali kjer se sprijeni ljudje obojnega spola potikajo. Tudi ne dovolite, o krščanski stariši! kar se tolikrat zgodi, da bi vaši otroci z drugimi otroci okoli letali, se po kotih skrivali in igrali, ne da bi jih imeli pred očmi. Marsikateri otroci, na katere so doma dobro pazili, so se na ta način spridili in v velike grehe zabredli, ker so jih pustili s slabimi otroci se okoli vlačiti.
Navadno se otroci ne izmislijo sami slabih reči, dasiravno se to tudi včasih primeri; veliko bolj pogostoraa se to zgodi po krivdi druzih ljudi. Neprevidnost starišev, nespodobno obnašanje, nespodobne šale ali norčije, spodtikljivi pogovori ali pripovedke otrokom v srce vržejo nevarne iskre, ki dostikrat več let nič ne škodujejo, pozneje v nesrečni priložnosti se plamen pokaže in vse pokonča. Zapomnite si, o krščanski stariši! Dve-, triletnim otrokom morate ravno tako vse nevarno izpred oči spravljati, kakor bolj odraslim. Res je, da otrok še nič ne ume, pa ima oči; kar vidi, mu ostane v spominu, pozneje
razumi, spomin se obudi in napravi mnogokrat veliko razdejanje. Ali pa je to vsaj pripravno zbuditi otročjo radovednost, ki zvijačno leta in leta pozveduje in opazuje, ter pri tem na najbolj žalosten način svojo nedolžnost zgubi. In prav veliko sicer dobrih starišev je, ki so dali svojim otrokom na ta način, ne da bi se jim bilo to dozdevalo, prvo priložnost k dolgi vrsti grehov. Nek duhoven (Jais) pripoveduje, da mu je star mož na smrtni postelji z žalostjo spoznal, da bi ne bil nikoli zabredel v toliko grehov, ko bi mu ne bili njegovi stariši preveč zaupali . . .
Kaj pa še le hočem reči o tistih stariših, ki svoje že odrasle otroke ali vedoma v nevarnost puste, ali pa jih sami v nevarnost spravljajo; jih n. pr. zavoljo večjega plačila v take službe oddajajo, kjer se prav gotovo spridijo, ali jim zavoljo upanja, da bodo preskrbljeni, dovoljujejo znanja z drugim spolom, pri katerih je greh prav gotov! Resnične so besede Gospodove: Darovali so svoje sinove in hčere hudičem, in so prelivali nedolžno kri svojih sinov in svojih hčera, ki so jih darovali malikom. (Ps. 105.) O koliko jih je bilo že po takih slabih službah zapeljanih! Glejte tedaj, o krščanski stariši! kam daste v službo svoje do zdaj še poštene hčere in sinove?
O krščanski stariši! preudarjajte večkrat prihodnjo božjo sodbo. Takrat bo Gospod rekel: „Tri, pet, ali devet otrok sem ti nedolžnih izročil po sv. krstu; kje so zdaj duše tvojih otrok?" Blagor vam, ako bote mogli reči božjemu Sodniku: „Otroke, ki si mi jih dal, dam ti nazaj, o Gospod! Nekateri so že v prvi nedolžnosti, ali pa pozneje v krščanskem življenji umrli, in so bili od tebe milostljivo sprejeti; drugi pa se s krščansko vestnostjo in zvestobo vojskujejo za nebesa, kakor sem jih z besedo in z zgledom učil." Blagor, rečem, takim starišem, ki morejo z dobro vestjo tako govoriti! — Nasproti pa gorje tistim starišem, katerim bo božji Sodnik moral reči: „Toliko otrok sem ti pri sv. krstu dal nedolžnih, in ti si pustil, da so se spridili zavoljo pomanjkanja previdnosti, izreje, čuječnosti, ali si jih celo sam pomagal pogubljati s slabimi besedami, s slabim zgledom, z odvračevanjem od krščanskega nauka." O kakšno obupanje za te stariše!
Pa ne samo od zanikrnih in brezskrbnih starišev, ampak tudi °d drugih udov domače družine preti večkrat nevarnost za nedolžnost 'o čistost otrok, malih in večjih. Marsikatera pestrna je ali iz lahko-mišIjenosti ali iz lastne spridenosti zadolžila, da so bile otročje duše °niadežane in pobujšane, in ona je morebiti že dolgo časa omožena, Pa Bog tega ni pozabil, in z neizmernim strahom bo pri sodbi v'dela, kakošno neizbrisljivo škodo je napravila neumrljivim dušam.
6*
Oh, koliko otrok zgubi nedolžnost po s ta rej ih bratih in sestrah v domači hiši! Kolikrat se zgodi, da odraščena domača hči ponoči nespodobno govori z zapeljivcem, ali se celo nespodobno vede, in njene mlajše sestrice, ki zraven leže, vse to vidijo in slišijo. Kolikšna nevarnost za nedolžnost mlajših sestric, katere tako pohujšane bodo kmalu same ravno tako ali še hujše ravnale! Enaka nevarnost za domače mlajše hčere izvira od domačih sprijenih dekel. Koliko nevarnosti za nedolžnost in čistost mlajših bratov izvira od sprijenih in razuzdanih star e j ih bratov, in koliko nevarnosti za domače otroke od sprijenih domačih hlapcev, ker odraščeni sinovi in hlapci dostikrat nič ne gledajo na to, kaj da govorijo, ali kako se obnašajo.
Ker tedaj toliko nevarnosti izvira za nedolžnost in čistost mladih ljudi že od starišev in domače družine, zato se ni čuditi, da včasih že otroci v mladih letih božjega Zveličarja z marsikaterimi nečistimi grehi žalijo, in da po besedah nekaterih ljudi, razun otrok, katere matere v naročju nosijo, bo kmalu prav malo drugih otrok v resnici nedolžnih. Blažena Katarina Emeriška je imela ginljivo prikazen o žalostni resnici, da marsikdaj že otroci v mladih letih božjega Odrešenika žalijo z nečistimi grehi, in da so tega stariši večkrat sami krivi. Sama tako-le pripoveduje: »Videla sem novorojeno dete Jezusa in mnogo otrok, ki so k jaslicam prihajali in z Jezuščkom grdo delali. Otroci so prihajali z raznimi šibami in biči, ter so ga tolkli po obrazu, da je krvavel, ter se prijazno branil, in svoje ročice proti njim stegoval, pa majhni otroci so ga hudobno po njih tolkli. Nekaterim otrokom so stariši sami prinašali šibe.“ Otročji grehi zoper sveto čistost so Jezusa, ki jih je kot Bog že v jaslih previdel, tako boleli, kakor da bi ga taki otroci s šibami in biči tolkli! Vendar pri vsem tem, dasiravno je več sprijenih in pohujšanih otrok, je vendar, hvala Bogu! še precejšnje število nedolžnih. In komu se je za to pred vsem zahvaliti? Angeljem varuhom, ki varujejo otroke, da se ne spridijo in ne pohujšajo. Kolikrat jim tako rekoč oči zatisnejo, da ne vidijo pohujšanja, ali jim ušesa nekako zamaše, da ne razumejo zapeljevanja! Kolikrat jih s svetim strahom napolnujejo, kadar hočejo kaj hudega storiti!
Krščanski stariši! Krščanska družina! slišali ste danes, kako večkrat od nekaterih brezskrbnih starišev in od spridene družine nevarnost izvira za nedolžnost in čistost mladih ljudi. Vsi taki vedoč ali nevedoč peklenskemu satanu pomagajo duše pogubljevati. O krščanski
stariši! o krščanski odraščeni mladeniči in dekleta! nikar tako ne ravnajte! Veliko več pomagajte dobrim angeljem varuhom skrbeti za nedolžnost in čistost malih in nedolžnih. O kako častno nalogo in lepo delo bote opravljali, če bote z nebeškimi duhovi, s svetimi angelji varuhi skupaj delali za časni in večni blagor mladih ljudi! In kolikšna sreča za vas kdaj pri sodbi, če bodo angelji pričali, da ste jim pomagali duše varovati, in ako vam večni Sodnik poreče: „Kar si tem dušam dobrega storil, si meui storil, pojdi v veselje svojega Gospoda. Amen.	Jos. Krčon.
Homiletičiia zrna.
Podobe in primere v Gospodovih govorih.
2. Sramota in škoda ob drznem podjetji.
Luk. 14, 28-32.
Kdo izmed vas, kadar koče stolp zidati, ne sede poprej in ne vazšteje poprej potrebnih izdajkov, ali ima dosti, da bi ga dodelal; da se mu, kadar vstavi temelj in ne more dokončati, ne začno vsi, kateri vidijo, posmehovati, rekoč: „Ta človek je začel zidati, in ni niogcl končati! “
Ali kateri kralj, kadar se gre vojskovat zoper drugega kralja, 'ne sede poprej, in ne premisli, ali more z desetimi tisoči nasproti iti tistemu, kateri gre nadenj z dvajsetimi tisoči ? Sicer pošlje, dokler je še daleč, sporočnikov do njega in prosi miru.
Te dve prekrasni primeri je Jezus pristavil oni veličastni priliki o veliki večerji, h kateri povabljeni niso hoteli priti, ker so bili v posvetnost zaverovaui in niso hoteli poznati tega, kar imenu-jemo zatajevanje in premagovanje samega sebe. Zato tudi pojasni ob začetku in koncu, kaj da ž njima namerava. V začetku pravi: Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec; °b koncu pa pristavi v enakem pomenu: Tako tedaj nobeden izmed nas, kateri se ne odpove vsemu svojemu premoženju, ne more biti ntoj učence.
Najprej hoče Jezus s to dvojno primero naznaniti, da za njim hoditi, njegov učenec biti, je velika in težavna naloga, — Jezusov ^enec postati in ostati se pravi, velikansko zidanje pričeti in dovršiti, se pravi hrabro se vojskovati zoper hudega sovražnika, ki napada 1 dvakrat hujšo vojsko: da, nebeško kraljestvo silo trpi in le silni s* g a bodo prisvojili! Treba je tedaj vse moči napeti in vseh Potrebnih pomočkov se posluževati. K temu pa mora slednega priganjati posebno dvojen pomislek: velika sramota, če “Ozusov učenec ne spolnuje svoje naloge, — če kristijan ni nič vreden; Pa neizmerna škoda, kajti krščansko življenje je vojskovanje, v v°jski je pa le dvoje mogoče: zmagati ali pa premagan biti, — vse
dobiti ali pa vse zgubiti! Naravnost pravi Jezus o drugi priliki, da bodo pri sodbi božji ložje obstali pagani, nego slabi, omahljivi kri-stijani. Da, če kristijan pride v pekel, to je največja sramota, — sramovati se mora pred angelji in svetniki, pred pagani in malikovalci, celo pred satanom samim; če kristijan nebesa zgubi, je to zguba, ki jo bode vekomaj objokoval, — objokoval bolj kakor vsi drugi, zato, ker si bo očital, da je zgube sam kriv.
Tudi lastno čutilo nam to pove, da je stokrat grše in sramotniše, če je učenec Jezusov hudoben, kakor če privrženec satanov — nevedni malikovalec ni nič vreden: angelj bi lahko bil, pa se revež valja po lužah satanskih hudobij in ostudnosti. O sramota! kaj bi lahko bil, in kaj sil? Kakor krasen tempelj bi lahko stal med svojimi vrstniki, pa si posmojena in požgana, žalostno razdejana podrtija ! Kakor hraber zmagovalec bi lahko stal v slavi in časti, pa si zaničevanja vreden sužnjik svojih strasti!	(Dalje prih.)
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Jezičnik. Svitoslav i Danica. Spisal J. Marn. XXVII. leto. V Ljubljani 1889. Natisnila J. R. Miličeva tiskarna. S sliko. Str. 99.
Premarljivi spisovatelj »Jezičnika«, g. kanonik J. Marn, postavil je na čelo četrti veliki dobi Knjige Slovenske za narod slovenski velezaslužne pisatelje Miklošiča, Blehveisa in Jerana. Obeh prvih življenje in delovanje opisal nam je gospod profesor že v prejšnjih Jezičnikih, leta 1889 je prišel na vrsto Svitoslav Jeran. V obče je reč dokaj kočljiva, prerešetavati in opisovati delovanje pisatelja in pesnika še živečega, a v tem slučaji se gospodu Marnu pač ni bilo bati hujšega, kakor da ga skromni Daničar ob priliki nekoliko ošteje zaradi tega, ker ga je urbi et orbi razpostavil na ogled. Toda tega se ni smel ustrašiti spretni »Jezičnik«, kajti zdelo se mu je potrebno, pokazati Slovencem, kaj jim je vže skoraj petdeset let L. Jeran. Sicer je vže ob sedemdesetletnici Svitoslavovi peval njegovih čestiteljev jeden: »Luče lucenti mundo luxisti«, toda le v bližnjem krogu so spoznavali in občudovali to luč — razumništvo slovensko jo je preziralo, ker marsikateremu se nabožno slovstvo komaj spomina vredno zdi. A po pravici pravi g. Marn v letošnjem »Jezičniku«: »Kar je duša človeku, to je duhovno slovstvo narodu. Duša in telo je popolnoma človek; sveta in posvetna knjiga —' to še-le je narodu popolnoma slovstvo. Kdor torej kar prezira duhovno književnost, dela jednostranski in do prave popolne omike dospeti ne more. Iz tega neznanja prihaja posvetnemu razumništvu mnogotera nevednost in vnemarnost v duhovskih rečeh. To je napaka, zlasti v krščanstvu, kjer bi se posvetno i° sveto slovstvo, vsaj v dejanju, ne smelo ni ločiti, nikar še se pobijati.« — lz teh besedi je razvideti namen sedemindvajsetega »Jezičnika«. Pač bi bil imel prijetno in hvaležno delo, da bi bil hotel g. kanonik Marn Slovencem kazati, kaj je svojemu narodu Jeran kot svečenik in blagovestnik, kaj je kot znani »financ-minister« ubožcem in dijakom; a tega ni nameraval. Samo vrlo in plodovit0 delovanje Jeranovo na slovstvenem polji skoraj že skoz pol stoletja nam hoče
pokazati, kar s tako natančnostjo in objektivnostjo, kakor je lastna le gospodu Marnu, izvršuje s tem, da sledi peresu Jeranovemu od 1. 1843 noter do najnovejšega letnika »Zgodnje Danice«.
Marljivo pobira »Jezičnik« po prvih letnikih »Novic« pesmice in druge Ulične spise, ki jih je objavljal Svitoslav že kot ljubljanski bogoslovec; nam pripoveduje, kako je Jeran bil Bleivveisu svetovalec in učitelj slovenščine; kaže sodelovanje njegovo pri »Cerkvenem časopisu«, kateri je leta 1848 začel izdajati dr. J. Pogačar, in tudi marljivo dopisovanje Horjulskega kapelana Jerana v »Vedež« — »Slovenijo« — »Ljublj. časnik«. Ko se »Cerkveni časopis« prekrsti v »Zgodnjo Danico«, prevzame kmalo na to, leta 1852, Jeran z g. Zamejcem vred vodstvo ter vredništvo tega lista; leta 1856 pa postane kot kapelan Trnovski listu edini vrednik, kar mu je še danes. Od tu naprej g. Marn našteva od letnika do letnika ‘Zgodnje Danice« razne, skoraj brezštevilne sestavke iz Jeranovega peresa, navaja spise v nevezani in vezani besedi — jih omenja nekatere le kratko, od drugih nam podaja izpiske, odlomke, iz katerih posnamemo duha dotičnega spisa in njega namen. Vmes našteva ter z natančnim naslovom navaja še vse knjige 'n knjižice, katere je Svitoslav Slovencem spisal v teku let, n. pr. Trpljenje pravičnega in pokora grešnika; Lilija v božjem vrtu; Sv. Jurij, srčni vojak; Stezica v nebesa; Marijin mesec; Postne pridige; Sv. Križev pot; Šmarnice 1861, 1863, 1865, 1870, 1872, 1878; Popotvanje v sv. deželo; Rožice in koprive itd. S kratka: ‘Jezičnik« 1. 1889 svoj namen, zlasti svetnemu slovenskemu razumništvu poka-2ati Jeranovo književno delovanje, dosega popolnoma.
Lepa podoba L. Jerana Svitoslava zaljša knjigo. Napravljena je po fotografiji iz leta 1869 ter kaže našega nabožnega pisatelja in pesnika v najčvrstejši nioški dobi, v letih, ko je v »Danici« bil najhujše boje z liberalci domačini in tujci, pa je tudi prvo javno odliko takrat dosegel za svoj trud, ker je postal Papežev častni kamornik-monsignore.
Le prav malo iztisov »Jezičnika« 1. 1889 je naprodaj v »Katol. Bukvami« v Ljubljani po 1 gld.	z.
B.
1. Philosopliisches Jalirbucli. Auf Veranlassung und mit Unterstiitzung der Gorres-Gesellschaft herausgegeben von Dr. Const. Gutberlet und Dr. Josef Puhle, Professoren an der phil. theol. Lehranstalt in Fulda. — Fulda 1889. Na leto izidejo štirje zvezki obsezajoči 7—8 pol v osmerki. — To modroslovno gla-silo znanstvene Gorres-ove družbe izhaja sedaj že drugo leto. Namen mu je razdati modroslovje na krščanski podlagi, a z ozirom na vse pridobitve novejših v^d. Ni treba še-le posebej reči, da se bojuje stanovitno proti zmotam sedanjega Uevernega, celd brezbožnega modroslovja. Za modroslovca so posebno dragoceni Podatki iz modroslovnega slovstva. Spisi letošnjega letnika — izšli so dosedaj tfije zvezki — niso težki. Umeval bi jih brez težave vsak izmed naših čitateljev. ®a se to modroslovje rado sklicuje na veljavo sv. Tomaža po želji sv. očeta Pupeža, treba je komaj omenjati. — Znamenitejši dosedanji sestavki so: Po h le, ^er neueste Sturmlauf gegen die heidnischen Classiker und gegen die humani-sdsche Bildung ilberhaupt; Kaufmann, die Erkenntnislehre des lil. Thomas Und ihre Bedeutung in der Gegenwart; Cos ta-Rossetti S. J., die Staatdehre ^er christlichen Philosophie; G r u p p, die Anfangsentwickelung der geistigen Ultur des Menschen: III. die Religion i. dr. . . Že imeni obeh vrednikov, zlasti
pa Gutberlet-ovo nam je poroštvo, da bode ta letnik nadalje vrlo gojil pravo modroslovje. —
2.	Das Pontifikat Gregors II. Nach den Quellen bearbeitet von Josef Dahmen, Rektor der hoh. Schulen in Castrop. Diisseldorf 1888. L. Schvvannsche Verlagshandlung. 8°. Str. 120. Cena 72 kr. Gregor II. je vladal na prestolu sv. Petra 715—731, torej v burnih in viharnih časih. V iztočnem (grškem) cesarstvu se je začel boj proti podobam, ki ga je provzročil cesar Leon Izavrijan, in v Italiji so hoteli Longobardi podjarmiti si vse dežele, zato je bil v veliki nevarnosti. Gregor je deloval odločno in previdno. Za razširjanje in utrjevanje katoliške cerkve je mnogo storil. Ko se je hotel škof puljski (Pola) Peter leta 725 polastiti patrijarhata gradskega (Grado), prijel ga je papež prav ostro in ga odstavil od škofijstva. Le vsled prošenj ljudstva ga je papež postavil za škofa puljskega. Življenje in vladanje tega papeža nam slika v kratkih potezah ta knjiga. Pisatelj se opira na kritično preiskovanje virov one dobe.
3.	Zelt- uud Lebensbilder von Johannes Jannssen. Vierte, vermehrte Auflage in zwei Banden. Freiburg im Breisgau. Herder’sche Verlagshandlung. 1889. 8°. (XIII+ 404; XII+ 380.) Cena: 4 gld. 80 kr.; v izv. vezavi 5 gld. 64 kr. Sloveči zgodovinopisec J. Jannssen nam predočuje v dveh zvezkih razne slike iz sedanjega časa, bodisi žalostne, bodisi vesele ali bolje razveseljujoče. Popisuje namreč različne može, pa tudi žene iz novejšega časa, in sicer take, ki so bili v svojem življenji ali pa tudi pozneje po svojih spisih imenitni. Tu nam jih kaže, kakšni so bili v resnici. Res, da se nam marsikaka podoba kaže popolnoma brez onega nezasluženega venca, ki ga dajejo tem osebam drugi pisatelji, a to daje knjigi tem večjo vrednost, ker kaže golo resnico. Tu so — rekel bi — prave fotografije, ki ti predočujejo obraz in vse njegove poteze popolnoma natančno. A kar je najvažneje: pisatelj sega kot pravi zgodovinar tudi globoko v človeško srce, preiskuje njegove nagibe, njegova čustva, njegove sile, njegove težnje. In v tem se kaže res mojstra. Za dušeslovca so te slike zanimive, kakor malokatera druga knjiga. Velik zgodovinar je tudi velik dušeslovec. Poleg vsega pa ogreva čitatelja gorko katoliško versko čustvo, kajti pisatelj — kot praktičen apologet — dokazuje, da največ žalostnim pojavom v življenji olikancev in tudi največjih učenjakov je vzrok nejevera ali slaba vera, nasproti je pa močna, živa vera vir sreče in uspešnega delovanja.
Knjiga je doživela koncem lanskega leta že četrto izdajo in to priča, da priznavajo mnogi njeno vrednost. Pisatelj pa ne stika po takih poročilih, ki bi ga utegnila pripraviti v slab glas, ampak ozira se pri pisateljih na njihova dela, pri drugih pa na spise zanesljivih, večinoma onim možem prijaznih pisateljev. Posebno rad se ozira na pisma. Opisuje pa te-le znamenitejše:
I.	1. Victor Aime Huber, 2. geograf K. Ritter, 3. Aleksander Humboldt,
4.	Karolina Michaelis, 5. Arthur Schopenhauer, 6. Richard Rothe, 7. kapucin Frančišek Borgias.
II.	1. Adalbert Stifter, 2. pesnik Joukoffsky, 3. diplomata Nagler in Ro-
cliovv, 4. Fr. Ks. Dahlmann, 5. pl. Bunsen, 6. Friderik Viljem IV., 7. Gervinus. Seveda niso tu popolni životopisi, ampak samo slike, to, kar je zgodovinarja najbolj zanimalo. Prav zato pa upam, da bodo zelo zanimale tudi slovenskega čitatelja, ki se hoče poučiti o Nemcih.	Dr. Fr. L.
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk „Katoliške Tiskarne"-
Odgovorni vrednik: Ant. Kr žic.