Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka Din. fflelavskO' V Angliji je v strokovnih or* ganizacijah združen proletariat pri* boril velikansko zmago nad buržu* azijo. Angleška buržuazija trepeče pred delavsko močjo. Jugoslovanski proletariat pa biča njegova razdrobljenost in neorganiziranost. Delavci, železničarji, rudarji, kovinarji, vsi proletarci Slovenije, stopajte v enotne strokovne organizacije, utrdite svojo proletarsko fronto in zmagali boste, kakor zmagujejo angleSki sodrugi. C"2NI Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2/II. Leto II. LJUBLJANA, 27. avgusta 1925. Stev. 30. Svetovni položaj in delavsko gibanje. V zadnji številki smo dejali, da mora proletariat vedno poznati svetovni po-ložaj. da more voditi svoje gibanje v pravilno smer. Zato bomo v današnji številki nadaljevali s poročilom o mednarodnem položaju. Marksizem je teorija svetovnega proletarskega razrednega boja. Vendar vprašanje taktike v raznih situacijah ni rešeno v sami marksistični teoriji, kajti taktika izhaja iz izkušenj v raznih časovnih dobah. Danes vsak proletarec razmišlja o hitrosti proletarskega osvobodilnega boja. Leta 1918/20 smo vzpričo ruske revolucije mislili vsi, da se bo zelo hitro izvršilo proletarsko osvobo-jenje v vseh deželah. In mnogo jih je razočaranih nad tem, da si po 8 letih po izbruhu ruske revolucije še ni priboril proletariat v nobeni drugi deželi politične in gospodarske svobode. Do tega ni prišlo, ker je v nekaterih državah prišel kapitalizem do sape, kakor smo že zadnjič dejali. In v takem položaju radi izgubijo nekateri v svoji nepotrpežljivosti — ravnovesje: eni kar neprestano napovedujejo „neizogibno“ katastrofo kapitalizma in vsak trenutek naštevajo za to dokaze — ko se pa izkaže njihovo prorokovanje za zmoto, pa proglase vso dotedanjo proletarsko politiko za napačno in se zaletijo v drug ekstrem (skrajnost); drugi zopet pa si ne morejo kaj, da ne bi oboževali stabilizacijo kapitalizma kot večno in hočejo še druge prepričati v usodno zablodo — da kapitalizem »ozdravlja" z brzino brzovlaka. Niti prvi, niti drugi ekstremisti nimajo prav. Kajti resničen položaj je ta-le: Buržuazija je prišla do sape. Ta pavza traja dalje, kot smo mislili, čeprav je 3 do 5 let malenkost v zgodovini. Nekatere države so si uredile valuto (vrednost denarja). in oboževalci stabilizacije kapitalizma so n. pr. za časa ureditve angleške valute že kričali: Glejte, kako je angleški kapital trden! — A v resnici vidimo, kako ta angleški kapital danes pretresajo angleški delavci in kolonialni narodi. Navajamo ta primer za dokaz, kako dvomljivo in slabo je to »ozdravljenje" kapitalističnega bolnika Na polju svetovne politike vidimo sledeče: Nasprotstva med poedinimi kapitalističnimi državami se poostrujejo, tako med Ameriko in Anglijo; daljnji vzhod (Kitajska), prednja Azija, kolonialni narodi severne Afrike se vedno odločneje upirajo francoskemu in angleškemu imperializmu. Istočasno se utrjuje unija sovjetskih republik. Anglija je glavna soviažnica sovjetske unije. Ona hoče tudi Nemčijo na vsak način vpreči v protisovjetski voz. A kaj se dogaja v notranjosti Anglije med tem, ko se ona na zunaj tako napihuje? Vedno bolj jo ogrožajo upori kolonialnih narodov in dominijonov, gibanje v Kitajski posebej in hitro radikaliziranje angleškega delavskega gibanja. Razen tega razburja konservativno angleško vlado naraščajoča brezposelnost. Konservativna Anglija počiva torej na — vulkanu. Političen položaj v državi se je tako poostril, da se gre le za alternativo: ali konservativna ali delavska vlada. Če padejo konservativci, ne pride na njihovo mesto nihče drugi kot delavska stranka. Kaj lahko torej ugotovimo na podlagi vseg.-i tega: na nekaterih frontah ni takih bojev, kot so bili 1. 1918/20 in 1. 1923 v Nemčiji. Zato je pa živahnejše gibanje in prodiranje na drugih frontah. Svetovni položaj v splošnem je torej ostal objektivno — napet, čeprav je na nekaterih frontah začasno zatišje. Iz tega izhaja za proletariat raznih dežel taktika, ki mora ponekod računati s hitrejšim razvojem razrednega boja, drugod pa mora proletariat računati s počasnejšim tempom. Torej ni nikjer niti najmanjšega povoda za črnogledost. Bojema proletarska taktika je povsod v veljavi. Pri nas v Jugoslaviji in na Balkanu vlada sicer poostrena reakcija. Ali često je najhujša reakcija znak za slabost re-akcionarcev. V takem položaju moramo ohraniti ravnovesje. Stvarnost, kritična ostrina, neustrašenost, žareči srd in hladen razum napram nasprotnikom, velika potrpežljivost napram drugače mislečim delavcem, zbiranje neorganiziranih v strokovne zveze, podrobno delo na deželi in v obratu — to so naloge vsakega razredno-zavednega proletarca v takem položaju. Naučiti se moramo poleg neobhodno potrebnega podrobnega dela delati istočasno za uresničenje naših vzvišenih ciljev. Na ta način bomo postali kos vsakemu iz-premenjenemu, poostrenemu položaju. Brez dvoma je v takem položaju nevarnost, da se povečajo med delavstvom desničarska stremljenja. Če se bomo držali gorenjih nalog, bomo lahko taka stremljenja v kali udušili. Treba je le vztrajnega, trdovratnega, potrpežljivega dela med delavci v tovarnah in kmeti na polju. Naša politična linija ostane torej v splošnem stara, kakor smo ostali vdani proletarski stvari. Prilagoditi se novemu položaju, vživeti se v nove razmere — to ni nikak oportunizem, ampak to je ravno marksizem, ki zahteva v taktiki vedno prožnost in istočasno ohranitev čistega programa. Do zmage imamo še težko pot. Pot prol. osvobojenja je trnjeva. Zato marsikateri malodušnež in — koristolovec omahne. Na naši poti se je pokazala marsikatera ovira, ki je prej nismo videli. Včasih smo mislili, da bomo najdalj v pttih letih na cilju. Marširali smo, pa smo videli, da je pot daljša. Včasih smo se morali tudi umakniti zato, da smo mogli nadaljevati pot. Korakali bomo dalje. Odstranili bomo ovire, premagali težkoče. Naša smer pa ostane neomajna, kot je neomajna naša volja in naš cilj: osvo-bojenje vsega delovnega človeštva Prihod Badiča na vlado. Anglija že nekaj stoletij zatira in izkorišča Irsko. Razne politične struje irskega naroda so se upirale nasilju in zasužnjevanju. Radi tega so morali voditelji Ircev pretrpeti ječe, internacije, prognanstva. Skupno trpljenje, skupne muke in skupne misli so jih še bolj utrdile v boju proti angleškemu imperializmu. Irci so razširili bojevno podlago na gospodarskem, industrijskem, političnem in vojaškem polju. V času, ko je bil angleški imperia ližem oborožen do zob, I. 1916 je prišlo do velike irske, takozvane dublinske (izgovori dčblinske) vstaje. Vse politične struje Irske so se tedaj združile. Eden voditeljev te vstaje je dejal: „Mi ne bomo uspeli v svojem neposrednem cilju, ali moralni efekt bo po vsem svetu ogromen in naša akcija bo najslavnejša stran v irski zgodovini." In tako je tudi bilo. Angleži so postrelili voditelje vstaje — ali dvignil se je ves irski narod na še odločnejši nacionalen in socialen boj proti Angliji. Tako so se borili Irci. Kaj pa Radič, voditelj Hrvatov? Od I. 1918 je hrvaško nacionalno gibanje šlo skozi nekoliko različnih stopenj, dokler ni doživelo v zadnjem času popolnoma nove zgodovinske stopnje. Na čelu tega hrvaškega gibanja je bila HRSS, velika opozicionalna stranka, ki je uživala vsestransko zaupanje hrvaških kmečkih množic. Vodja te stranke je bil Stjepan Radič. Nekoliko let se je borila ta stranka — sicer mirotvorno — za neodvisno republikansko Hrvatsko. Njen voditelj Stjepan Radič je napadal monarhiste, militariste (katere je nazival »sabljače"), radikalsko korupcijo in batinaše. Zahteval je hrvaški parlament in hrvaško vojsko. V tem boju je prišel v tak konflikt z beograjsko vlado — da je ona napovedala obznano, Radiča pa zaprla. Radič zna dobro govoriti, ali ne zna dobro misliti in ne ve, kaj hoče. Neodločen je in bojazljiv. Se bolj neodločno je bilo ostalo vodstvo stranke. Radikali so ga pustili razmišljati v zaporu — dokler ni pomislil na sklenitev „sporazuma“ z monarhijo in radikali. Radič je prej na vseh shodih stalno in slovesno poudarjal, da njegova stranka ne bo odnehala od boja za: mirotvorno, človečansko, kmečko hrvaško republiko. Skoro sedem let je zbiralo HRSS Hrvate pod temi parolami. Radič je šel na Dunaj, v London, v Moskva in oznanjal vsemu svetu svoj »miro-tvorni" človečanski nauk. In po 6 mesecih zapora pride »spora-zum“. Kak sporazum? Pod sporazumom se smatra, da oni, ki je vladal, pristane na glavne zahteve onega, ki se je boril proti takemu načinu vladanja. Na kaj so pristali radikali? Na nič. Radikali govore in stalno ponavljajo Ra-dičevcem v oči: Mi ostanemo pri svoji dosedanji politiki, na temelju centralistične vidovdanske ustave, mi ne damo majati temeljev naše oblasti. In Radičevci se odrekajo vsej svoji preteklosti, pljujejo nanjo in pravijo: pa vsa naša sedemletna politika je bila le šala, je bila le prevara, s katero smo prišli končno v — beograjsko radikalsko vlado. — To je smisel vseh sedanjih gostobesednih Radičevih govoranc. Tako sramotnega konca bodo prevzeli nase vso sramoto kapitulacije ? Delavci in kmetje se bodo izučili iz tega in se bodo strnili v svojo zvezo proti izdajalcem interesov delovnega ljudstva, za svobodo delavcev in kmetov, za suverenost vseh narodov. Mesto amnestije - 2 leti težke ječe za mladega delavca! Vladino časopisje piše stalno o amnestiji političnih krivcev, da bi s tem prepričalo delovno ljudstvo, kako svobodo mu prinaša Rr »sporazum". V resnici ječč vsi prolttarski borci še nadalje v zaporih. V Ljubljani so morali sodrugi stopiti v gladovno stavko, da so po šest mesecih preiskovalnega zapora dobili — obtožnico. 20. julija je bil pred ljubljanskim sodiščem proces proti 24 letnemu delavcu Viktorju Kokalj iz Litije in je bil obsojen radi razširjanja nekih prvomajskih letakov na dve leti težke ječe po zakonu o zaščiti države. Vladni listi vse to zamolčujejo, da ne bi prišlo v javnost. To je razumljivo, to je stara taktika buržuazije. O vsem tem pa tudi skrbno molči „opo-zicionalni“ klerikalni »Slovenec". Edino „Slov. Narod", najreakcionarnejše slovensko glasilo, • je napravil to slabo uslugo Rr-erjem, da je poročal o procesu, v katerem poročilu se seveda veseli take obsodbe »Leninovega apostola", kakor nazivlje Kokalja. Radičevci so torej ohranili režim zakona o zaščiti države. Proti delavskemu razredu so enotne vse meščanske stranke brez izjeme. Kdaj bo pa delavstvo nastopilo kot en mož proti buržuaziji? Plenum CBSOI-a za zedinjenje strokovnega gibanja. (Poročilo o plenumu z dne 16. in 17. t. m.) Seja se je vršila v društveni sobi org. grafičnih delavcev. Zanimanje za sejo je bilo med beograjskimi sodrugi veliko. Oba dneva in pozno v noč so postajali na dvorišču in pričakovali novic, ker vsled majhnega prostora niso mogli vsi prisostvovati kot gostje. To zanimanje je razumljivo, ker CRSOJ je v teku zadnjih treh let poskusil vse, da pride do strokovnega zedinjenja. Burno je bil pozdravljen predsednik grafičarjev sodr. Jošt, ko je v svojem pozdravnem govoru naglasil, da delavstvo, organizirano in neorganizirano težko i pričakuje tienutka, ko se boste dve menda ša^ strokovni organizaciji združili v eno ni doživela nobenalstranka v zgodovini, ^csntralnoinštanco, ter da se bo delavstvo In pri nas poveličuje to kapitulacijo borilo skupno potom razrednega boja rv 't U 1 DvamaIkU 1 * ' <• • ,Nar. Dnevnik" in Pucelj-Prepeluhov »Kmetski listu. In vabijo klerikalce v svoj objem. In objeli se bodo vsi ti, ki so zavajali ljudske množice od vsega početka. Radikalska »porodica" ploska. Ali bodo delavci in revni kmetje še sledili onim, ki so jih tako izdali? Ali bodo sledili Slovenci onim, ki odkrito izjavljajo, da je skleda radikalske leče več, kot interesi celega naroda? Ali za odpravo bede in zatiranja od strani kapitalističnega razreda. Delegatov iz posameznih pokrajin in savezov je bilo po ugotovitvi verifikacijskega odbora 28, mnogo pa jih je bilo, ki so prišli iz daljnjih krajev samo v informativne svrhe, da slišijo in vidijo na svoje oči, kako daleč so že dospeli razgovori med CRSOJ ter GRS. Dnevni red je bil v glavnem Stran 2. DELA VSKO-KMEi3KI LIST Siev- 30. Ujedinjenje. V debati, v kateri so se udejstvovali vsi delegati, se je ugotovilo, da večina 10 ni delala v smislu štatuta CRSOJ. Nadalje, da se akcijski odbor ni držal danih mu navodil od naših forumov ter se ni oziral na princip proletarske demokracije, ter je brez dovoljenja strokovnih inštanc in plenuma sklical z letakom strokovni kongres, ki naj bi se vršil v dnevih 26., 27. in 28. septembra tega leta, določil referente k posameznim točkam dnevnega reda, ne da bi se te sodruge poprej vprašalo za njihovo mnenje, medtem ko je plenum GRS, ki se je vršil zadnje dni julija ter dal polnomičje svojim delegatom v akcijskem odboru za nadaljnje delo. Naša delegacija, obstoječa iz ss. Stankoviča, Petakovičd in Bukviča je bila od plenuma CRSOJ-a za tako zedinjevalno delo tudi obsojena,, ker za to ni imela mandata. Ti trije so zakrivili zavlačevanje zedinjenja. Vsi delegati so naglašali, da je treba idejo zedinjenja popularizirati med maso, po podružnicah, ter na konferencah posameznih savezov, ker ta velika ideja ne more biti delo nekolikih tednov, pa tudi ne par posameznih sodrugov. Propadel je predlog s. Bude Mila-tinoviča z vsemi glasovi proti dvema, da naj se izvoljenim slovenskim delegatom odvzame pravico prisostvovanja in mandat na plenum. Sodr. Makuc je pojasnil težko stališče slovenskega delavca v boju proti reakciji in izjemnim zakonom. Vsaka možnost tudi za delovanje strok, organizacij je bila ukinjena že lansko leto po prvojunijskih dogodkih v Trbovljah. Od takrat naprej se nam ni posrečilo obnoviti nobene neodvisne strok organizacije. Saj policija je prepovedala še celo pevsko društvo, češ da je to komunistično. Nešteto sodrugov tiči po ječah brez vsake obsodbe. PP režim je brez usmiljenja v roki z delodajalci zmetal na cesto polno delavcev, ki so se borili proti nasilstvu in krivici. Tako je Trboveljska premogokopna družba' vrgla po zadnjem štrajku čez 1200 delavcev razrednih borcev na cesto. Iti so morali iz kapitalistične „domovine“ s trebuhom za kruhom v Francijo, ker niso hoteli kloniti pred buržuazijo. Delavci so se pri nas sami zedinili od spodaj gor. Ni to delo posameznika, temveč skupno delo zavednih delavcev. Strokovno zedinjenje je pri nas izvršena stvar. Vsak sodrug pa ve, da tvorimo v skupni strokov, organizaciji levo krilo, ki se bo udejstvovalo na principu svobodne kritike in proletarske demokracije v strokovnem gibanju. S tem, da smo se zedinili na podlagi razrednega boja in proletarske demokracije nismo idejno postali Amster-damci, niti nismo klonili pred njimi, ampak pokazali smo proletariatu cele Jugoslavije vzgled zdravega zedinjenja. Izven Slovenije je delavstvo ohranilo svoje legalne neodvisne strok, organizacije. Zato gre tu zedinjenje naprej v drugi oblikh Izvršilo se pa bo to zedinjenje ne samo v Jugoslaviji, ampak po vsem svetu. Mi bomo vedno podpirali levo krilo. Delegati so odobravali ta izvajanja s. Makuca. V glavnem sta podala pon čilo ss. Stojan Stankovič in Laza Stefanovič, prvi v imenu akcijskega odbora in večine 10, drugi pa v imenu manjšine istega. Obojestransko je bila kritika ostra ali stvarna, slišalo se ni brez-potrebnih fraz, operiralo se je samo s argumenti in dokazi. Spopolnil se je pomanjkljivi izvršt valni odbor CRSOJ-a z novimi silami, ki dajejo garancije za uspešno delo v bodoče. kvolila se je nova delegacija za pogajanja z GRS in sicer iz ss. Kalje-viča, Stefanoviča in Manojloviča. Nova delegacija je bila izvoljena na podlagi sledeče resolucije: Resolucija o pogajanjih med GRS-om in CRSOJ-em. Pogajanja, ki so se vršila med iz-vrševalnimi odbori centralnih inštanc na podlagi platforme CRSOJ-a od 9. aprila t. I., so dajala nado, da se bo vprašanje strok, zedinjenja popolnoma in hitro rešilo. Ali nenadno pismo izvrš. odbora GRS-a z dne 15. junija je trenutno zatemnilo guruje nade, ker se s tem pismom stavi za pogoj za nadaljnja pogajanja gotove ultimativne zahteve, kot n. pr.: priznanje socialistične stranke, sprejt m dunajske resolucije amsterdam-sue internacionale in da morejo priti v vodstvo zedinjenega strok, gibanja samo ljudje, ki stoje na’podlagi te dunajske resolucije. To pismo 10 GRS a je povzročilo krizo v zedinjevanju strokovnih organizacij. Večina izvršt val nega odbora (=10) CRSOJ-a na žalost ni bila kos svoji nalogi, da z odločnim in jasnim stališčem vrne celo vprašanje na pravo pot, s tem da bi odbila poskus GRS-a, da zaokrene s poti, po kateri je šla dotlej stvar zedinjenja. Mesto da bi "pokazala nevarnost, v katero je GRS s temi ultimativnimi zahtevami spravil vprašanje zedinjenja, se je večina 10 CRSOJ-a v svojem odgovoru z dne 26. julija spustila v nepotrebno diskusijo o vprašanjih, ki niso bila sporna ali ki sploh nimajo zveze z vprašanjem strok, zedinjenja v Jugoslaviji. Na ta način je ostala odprta kriza zedinjenja. Plenum CRSOJ-a z zadovoljstvom ugotavlja, da resolucija plenuma GRS-a z dne 6. avg. opušča ultimativne zahteve od 15. jul., da prehaja preko nepotrebne diskusije z večino 10 CRSOJ-a in da torej predstavlja brezdvomno znaten korak na poti likvidacije te krize v smislu povrnitve na platformo CRSOJ-a od 9. aprila, na podlagi katere so se začela pogajanja za zedinjenje. Plenum CRSOJ-a, dosleden svoji politiki združevanja in okrepljevanja prol. sil, izjavlja: Resolucija plenarne seje GRS-a od 6. avg. daje možnost, da se pogajanja za zedinjenje nadaljujejo, in določa v delegacijo sodruge: Kaljeviča, Stefanoviča in Manojloviča, ki naj takoj stopijo v stik z delegacijo GRS-a za nadaljevanje *lela na zedinjenju v smislu sklepov plenumov CRSOJ-a in GRS-a". * Mi pozdravljamo delo plenuma CRSOJ za strokovno zedinjenje. S tem plenumom so se ozdravile razmere tudi v samem CRSOJ-u. Prejšnja večina, ki smo jo mi večkrat napadali v nišem listu (pa tega ljudje okrog „Org. Železničarja" nočejo razumeti), je propadla s svojim skrajnim oportunizmom na tem plenumu. Zato bo šlo tem laže in pravilneje od rok strokovno zedinjenje.. In v tem znamenju bo zmagal proletariat Jugoslavije. Rr vlada in Slovenci. V kakšnem položaju so se znašli Slovenci po sporazumu radičevcev z radikali? Danes je še težko narisati jasno sliko položaja, v katerem se nahaja Slovenija v Jugoslaviji, in momentov, ki ustvarjajo in stopnjujejo pri nas nezadovoljnost proti obstoječemu režimu ter narodnostno vprašanje. Toda, kdor hoče dobiti vsaj približen pojem o razvoju gospodarstva v Sloveniji, temu priporočamo, da si prečita delo Milivoja Saviča, načelnika ministrstva trgovine in industrije, ki je izšlo v treh debelih zvezkih po 350 do 600 strani z naslovom „Naša industrija zanati“ (rokodelstva). Savič ie tipičen predstavitelj srbskega imperializma. On niti najmanj ne prikriva gospodarskih tendenc do svojih sorojakov, temveč jih izpoveduje z vso batinaško odkritosrčnostjo. Po njegovih načrtih se mora vsa industrija, ki služi, ali ki bi lahko služila obrambi države (,,narodni odbrani4*) preseliti iz Slovenije v Srbijo ali pa v Bosno. Sem spadajo predvsem železne topilnice in tovarne na Jesenicah, v Guštanju in Mariboru"; kemične tovarne v Rušah, Mariboru, Ljubljani, Celju itd.; tvornica smodnika in razstreliv v Kamniku, tovarne celuloze, tkalnice itd. itd. Na jug, v center države se ima prenesti zlasti „dragocena kvali- ficirana delovna sila“. Toda ne samo to: v obmejnih krajih se ne sme dovoljevati naseljevanja nobenih takih tovaren, ki so količkaj v zvezi z vojnimi potrebščinami. V Fali pri Mariboru imamo elektrarno za 45 tisoč konjskih sil. Ta elektrarna je po Saviču skoro neporabna za vojno industrijo. Njeno strujo je treba izpeljati v notranjost dežele, v gore in tam napraviti tovarne. Te tovarne pa naj imajo kalorične (vroče) rezerve, ker sovražnik vsak trenutek lahko uniči centralo. Končno pa je industrija v Sloveniji sploh nesreča za državo, vsaj gotova industrija, ker s svojo konkurenco onemogoča močnejši razvoj industrije v Srbiji in v BoBni, ki je za državno obrambo potrebna in pred sovražnikom zavarovana. Pripomniti moram še, da si je trgovinsko ministrstvo — skoro gotovo po iniciativi g. Saviča — že leta 1923. (pri zakonu o budgetu ali dvanajstinah) hotelo pridržati izključno pravico za podeljevanje vseh novih koncesij za ^pa nova podjetja v Sloveniji. Toda srbski buržuaziji niti potreba ni, nasilno preseljevati našo industrijo v Srbijo in Bosno. Ona jo lahko s svojo finančno politiko prisili, da »fc sama preseli, odnosno propade — in na to se faktično tudi že dela (deflacijska politika). Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da ima Bosna, v takozvani Bosanski krajini, ogromne sklade železne rude. Dalje ima Bosna svoj premog in znatne vodne sile. Država bo to industrijo po Savičevem načrtu z vsemi silami podpirala, medtem ko ne bo imela prav nobenega interesa na industriji v Sloveniji. Čimbolj bo napredovala gospodarska konsolidacija v Jugoslaviji, Čimbolj se bo dvigala konjunktura, tembolj bo trpela in propadala na meji stoječa Slovenija. Te navarnosti pa bomo vedeli še-le tedaj prav ceniti, če pomislimo, da je Slovenija poleg Vojvodine, ki — mimogrede povedano — prihaja v isti položaj kakor Slovenija, najbolj industrializirana dežela v Jugoslaviji. V Sloveniji imamo 35% prebivalstva zaposlenega izven poljedelstva, medtem ko na Hrvaškem in na Balkanu komaj 15%. Naše poljedelstvo pa je prava „ tovarna proletariata1*. Vsled skrajno krivične razdelitve zemlje in naših poljedelskih razmer smo imeli Slovenci že do sedaj največji odstotek izseljencev med vsemi narodi v Evropi. Izseljevanje Slovencev iz Slovenije v minulem letu znaša skoro eno tretjino vseh izseljencev iz Jugoslavije. Propad naše industrije in političen pritisk, ki bo potreben novi vladi, da izvede svoje tozadevne načrte, pa bo postal naravnost katastrofalen za Slovenijo. Tisoči slovenskih delavcev in kmetov bodo morali vzeti palico v r< ke in si iskati kruha izven Slovenije. Toda — poreče kdo — s tem prihaja V. I. U.: Socializem in pravica narodov do samoodločbe.1 (Teze.) 1. Imperializem, socializem in osvobojenje zatiranih narodov. Imperializem je najvišja stopnja razvoja kapitalizma. Kapital je v naprednih deželah pre-rastel meje nacionalnih držav, postavil monopol mesto konkurence in ustvaril vse objektivne predpogoje za uresničenje socializma. Imperializem sili množice v odločilen boj, s tem da v ogromnem obsegu poostruje razredna nasprotstva, slabša položaj množic i v gospodarskem pogledu — trusti, draginja — i v političnem: na- raščanje militarizma, vedno pogostejše vojne, povečanje reakcije, utrjevanje in širjenje nacionalnega zatiranja in kolonialnega ropanja. Zmagoviti socializem mora nujno uresničiti popolno demokracijo in dosledno temu ne samo izvesti popolno enakopravnost narodov, ampak tudi udejstviti pravico do samoodločbe zatiranih narodov, t. j. pravico do svobodne poli- tične odcepitve. Socialistične stranke, ki slej ko prej ne dokažejo z vso svojo delavnostjo, da bodo osvobodile zatirane narode in uredile svoje odnošaje napram njim na podlagi svobodne zveze — a svobodna zveza je lažnjiva fraza brez svobode odcepitve — take stranke bi izvršile izdajstvo nad socializmom. 2. Socialistična zmaga in boj za demokracijo. Socialistična bojevna zmaga ni en čin, ni ena bitka na eni fronti, temveč je cela doba poostrenih razrednih spopadov, dolg niz bitk na vseh 1 Piaa*o 1. 1916. frontah, t. j. v vseh vprašanjih ekonomike in politike, bitk, ki se morejo končati le z ekspropri-acijo buržuazije. Osnovna napaka bi bila — misliti, da more boj za demokracijo odvrniti proletariat od socializma, ali prikriti, zasenčiti socializem itd. Nasprotno, kakor je nemogoč zmagoviti socializem, ne da bi uresničil najpopolnejše demokracije, tako se proletariat ne more pripraviti za zmago nad buržuazijo, ne da bi bojeval vsestranskega, doslednega, revolucionarnega boja za demokracijo. Nič manjša napaka ne bi bila — brisati eno od točk demokratičnega programa, n. pr. o samoodločbi narodov, češ da se je pod imperializmom „ne da uresničiti", ali da je „iluzorna“. Trditev, da se pravice do samoodločbe narodov ne da uresničiti v mejah kapitalizma, moremo pojmovati ali v absolutnem, ekonomskem, ali v pogojnem, političnem smislu. V prvem slučaju je ta trditev osnovno teoretično napačna. Prvič, se v takem smislu pod kapitalizmom ne da n. pr. udejstviti delavskega denarja ali uničenja kriz i. p. Popolnoma netočno je, da se tudi ne da uresničiti samoodločbe narodov. Drugič, že celo en sam primer odcepitve Švedske od Norveške v 1905. 1. zadostuje, da se ovrže „neuresničljivost“ v takem smislu. Tretjič, bi bilo smešno zanikati, da se pri neveliki izpre-membi medsebojnih političnih in strategičhih od-nošajev n. pr. Anglije in Nemčije da danes ali jutri popolnoma ..uresničiti" stvorjenje novih držav — poljske, indijske itd.2 Četrtič, finančni kapital v svojih stremljenjih k ekspanziji bo „svobodno“ kupil in podkupil najsvobodnejšo demokratično in republikansko vlado ter izvoljene uradnike katerekoli, četudi »neodvisne" dežele. Gospodstva finančnega kapitala, kot tudi kapitala sploh se ne da odstraniti z nobenimi izpremem- 2 To je bilo pisano 1. 1916. poljska država. Medtem je nastala bami na polju politične demokracije; a samoodločba se popolnoma in izključno nanaša na to polje. Ali to gospodstvo finančnega kapitala niti malo ne uničuje pomena politične demokracije, kot bolj svobodne, široke in jasne oblike razrednega zatiranja in razrednega boja. Zato obstoje vsa razmotrivanja o „neuresničljivosti“ v gospodarskem pogledu ene od zahtev politične demokracije pri kapitalizmu — v teoretično netočni opredelitvi splošnih in osnovnih odnošajev kapitalizma in politične demokracije v splošnem. V drugem slučaju je ta trditev nepopolna in netočna. Kajti ne samo pravica narodov do samoodločbe, temveč vse korenite zahteve politične demokracije so ..uresničljive" pri imperializmu le nepopolnoma, spačeno in v vidu redke izjeme (n. pr. odcepitev Norveške od Švedske 1905. L). Zahtevanje takojšnjega osvobojenja kolonij, kar zahtevajo vsi revolucionarni socialdemokrati; je tudi ..neuresničljivo" pri kapitalizmu brez cele vrste zmagovitih revolucionarnih bojev. Toda iz tega v nobenem slučaju ne sledi, da bi se socialdemokrati odpovedali neodložljivemu in naj-odločilnejšemu boju za vse te zahteve — taka odpoved bi šla samo na roko buržuaziji in reakciji — ampak, nasprotno, neobhodno je potrebno formulirati in izvajati vse te zahteve ne reformistično, temveč bojevno; ne se zadovoljevati s parlamentarnimi nastopi in besednimi protesti, ampak uvajati množice v aktivno delo, širiti in razžigati boj izza vsake korenite demokratične zahteve do odkritega nastopa proletariata proti buržuaziji. Povečanje nacionalnega zatiranja pod imperializmom zahteva od socialdemokratov ne odpoved od utopičnega boja (kakor pravi buržua-zija) za svobodo odcepitve narodov, temveč nasprotno — povečano izkoriščanje konfliktov, ki nastajajo tudi na tej podlagi, kot tudi povodov za aktivno nastopanje množic. (Dalje prih.) Slev. 30 KMETSKO-DELAVSKI LIST Stran 3 tudi lep del hrvaške industrije v nevarnost, kakor n. pr. železna in kemična industrija v Varaždinu, Osjeku, Karlovcu, na Sušaku in končno tudi v Zagrebu samem in kako to, da Hrvatje tega ne vidijo r1 Go-tovo prihaja vse to v nevarnost, toda da hrvaška buržuazija tega danes še ne vidi in ne čuti, je to ravno tako naravno, kakor če tudi slovenska buržuazija še ne vidi in ne čuti nevarnosti, ki ji preti s te strani. Vzrok tiči namreč v tem, ker je skoro vsa težka in kemična industrija, tako na Hrvaškem kakor tudi pri nas, v rokah tujih državljanov, ali pa vsaj nehrvaško in neslovensko govorečih jugoslovanskih državljanov. Hrvaška in slovenska buržuazija nastopata danes z malimi izjemami še samo kot trgovci in posredovalci tujega kapitala in tem je vseeno, s kakšnim blagom trgujejo in za kateri kapital posredujejo, llavno-tako je tudi finančnemu kapitalu — bankam — vseeno, kje nalagajo svoje kapitale, v Sloveniji, na Hrvaškem ali pa kje v Bosni ali v Macedoniji. Kjer so njihovi kapitali pred sovražnikom bolj zavarovani, tam jim je ljubše. Samo tako si moremo razložiti, zakaj gre skoro vsa slovenska in hrvaška trgovska buržuazija roko v roki s srbskimi radikali in zakaj ni avtomatično orientirana. Trgovec in agent rabita veliko državo; brez notranjih mej in omejevanj in s koliko mogoče enotnim zakonodajstvom — ter s trdo pestjo, ki potlači delavca in kmeta ter ga prisili k pokorščini. Druga je z delavcem in kmetom. la dva bosta, vsled deiinitivne orientacije naše industrije na Balkanu, silno udarjena. S pomočjo radičevcev bodo radikali mnogo laže izvedli svoj program. S to koalicijo se bo preneslo vse gospodarsko (in seveda tudi politično) težišče definitivno na jug. Jugoslavija postaja s tem eminentno balkanska država in njen trgovski in politični cilj postane končnoveljavno Solun. Radičev popust v vojaškem vprašanju je pečat na programu te nove politike. Tako postaja Slovenija, ki je bila prej pot in eminentno torišče srednjeevropejske trgovine in industrije, navadna obmejna provinca Jugoslavije, „deveta rupa na svi-raliu, ali po naše, peto kolo pri vozu, ki bo imela za Jugoslavijo samo še toliko pomena, kolikor so vredne njene visoke gore v vojni strategiji za obrambo Balkana. Torišča bodočih vojn. Ta jasna dejstva pa moramo soupo-števati, kadar govorimo o politični in gospodarski konsolidaciji Jugoslavije. Nedvomno bo bodoči razvoj gospodarstva v Jugoslaviji stopnjeval narodnostne diference v Sloveniji, na Hrvaškem in v Vojvodini in sicer v tem večji meri, čim bistrejši bo. Mi stojimo torej pred poostrenjem nacionalnih in socialnih vprašanj, ki jih Radičevo frazerstvo ne bo rešilo. Kmetje in delavci Slovenije, premislite vse to, in videli boste, v kako pogubno politiko vas hoče zavesti Pucelj-Prepeluhova zveza. 2. Za popolno zedinjenje strokovnega gibanja. Ker so v Jugoslaviji poleg CRSOJ-a in GRS-a še druge strokovne grupacije ali posebne zveze izven teh grupacij, je potrebno, da se započeta akcija za strok, zedinjenje postavi na širšo podlago, na ta način, da se pozovejo na pogajanja za zedinjenje delegati vseli strok, grupacij, ki se v naprej izjavijo za načelo razrednega boja. 3. Proletarska demokracija. V vseh inštancah zedinjenega strok, gibanja mora vladati načelo proletarske demokracije, t. j. volitev vseh instanc, proporcionalno na kongresih in zborovanjih, kot tudi v odborih; pravica manjšine, da zastopa svoje stališče, popolna svoboda kritike in pokoravanje manjšine sklepom večine. 4. Demokratični centralizem. Z ozirom na vedno večjo centralizacijo vseh delodajalskih organizacij v Jugoslaviji mora biti tudi delavsko strok, gibanje centralizirano. Izkušnja pri nas in po vsem svetu je pokazala, da federativno zedinjenje slabi defenzivno in ofenzivno moč strok, organizacij. Bojevno strokovno gibanje mora sloneti na načelu proletarskega demokratičnega centralizma. Pri tem je treba naglasiti, da načelo demokrat. centralizma ne samo ne izključuje, ampak radi posebnih razmer v poedinih pokrajinah predpostavlja gotovo avtonomijo pokrajinskih in krajevnih organov, da se na ta način še poveča iniciativa za okrepitev strok, gibanja od spodaj. Demokratični centralizem nima torej nič skupnega z birokratičnim centralizmom, ki je naj večja ovira za uspešen razvoj bojev-nega strok, gibanja. Zato je naša dolžnost, da nastopimo z vso silo proti birokratičnemu centralizmu za demokratični centralizem. 5. Proti oportunizmu. Ostajajoč zvesti načelom odločnega razrednega boja in imajoč vedno pred očmi interese del. razreda kot celote se bomo še nadalje borili proti omejenim, stanovskim in oportunističnim stremljenjem v strokovnem gibanju. (Te tendence so močne ne samo v GRS-u, ampak tudi med nekaterimi železničarji, op. ur.) 6. Kongres zedinjenja. Zedinjeno strok, gibanje bi se imel konstituirati na kongresu zedinjenja, na katerem bi bile zastopane vse strokovne grupacije napram njihovim močem. Kongres zedinjenja bi moral skleniti štatut, akcijski program in o mednarodnem včlanjenju zedinjenega gibanja. V vsakem slučaju je naša dolžnost, da populariziramo akcijo angleško-ruskega komiteja za internacionalno zedinjenje strokovnega gibanja. Kongres zedinjenja se more uspešno vršiti šele potem, ko vsi najvisji forumi vseh delov gibanja sklenejo vse potrebno o tem. V teh sklepih bi se moralo jasno povedati: 1. da se pristaja na kongres zedinjenja, sestavljen napram moči poedinih delov, ki se zedinjujejo; B :■ Kolinska R cikorija je izvrstna! ‘2. da se vse strani obvežejo, da se bodo brezpogojno pokorile vsem sklepom večine. Tehnično organizacijo kongresa naj vodi paritetna komisija CRSOJ-a in GRS-a, kateri naj se priključi po en delegat ostalih grupacij in zvez, ki prihajajo v poštev pri zedinjenju. (V zvezi s tem obveščamo vse sodruge, ki bi morda prejeli kak letak, na katerem se sklicuje kongres za 26.-28. september v Beogradu, da so ta letak izdali nekaterniki na svojo roko in so določili na njem referente, ki jih niso niti o tem vprašali. Ta letak torej ne drži.) 7. Enotna bojevna fronta. Enotna bojevna fronta je najboljša priprava za zedinjenje. Do popolnega organizacijskega zedinjenja bomo najhitreje prišli potem izvajanja skupnih akcij del. razreda. Živelo delo plenuma CRSOJ-a, za zdravo strokovno zedinjenje! Kaj pomeni delavski zaupnik. Večina delavcev v svojem srcu čuti z nami. A vendar mnogo, mnogo delavcev ni naročenih na svoj „ Delavsko - kmetski list“. Zakaj ne? Ker naši sodrugi premalo agitirajo zanj. Če nima takoj uspeha pri svoji agitaciji, pa pusti. In to ni pravilno. Nezavedne je treba poučiti. Akcija za tiskovni sklad je sijajno dokazala to, koliko zavisi od delavnosti zaupnikov. Na Jesenicah, kjer smo dobili 8. febr. mnogo manj glasov kot n. pr. v Trbovljah. Zakaj? Ker so naši sodrugi na Jesenicah delali, v Trbovljah pa samo nekateri. Isto je z naročniki, če je naš sodrug v enem obratu delaven, je tam mnogo naročnikov, če ni agilen, jih je malo. Pa pride človek v industrijski kraj, pa vidi v tratiki ali brivnici „Orjunou, našega lista pa ne. To je krivda naše malomarnosti. Zato, sodrugi, zbirajte nove naročnike in zahtevajte naš list po vseh lokalih, kamor zahajate! S tem delate za zmago naše ideje. Rudarji, zganite se! Pogajanja med državno rudarsko direkcijo in delegati rudarskih delavcev so prekinjena, ker delegati niso mogli pristati na nečuvene zahteve državne direkcije. Tu so neposredno prizadeti rudarji vseh državnih rudnikov, posredno pa tudi rudarji Trboveljske družbe. Vse bo zadel strašen udarec, če se ne bodo pravočasno zganili prav vsi rudarji. Prirejajte shode, sestanke, konference 1 Pristopajte v Zvezo Rudarjev Jugoslavije! Rudarji na plan, da ne bo prepozno! Internacionalni pregled. Sklep plenuma CRSOJa o zedinjenju strokov, organizacij. 1. Naloga in značaj delavske strokovne organizacije. ** Delavske strok. org. so bojevne organizacije delavskega razreda. Njihova naloga je, zbirati delavce kot člane enega razreda, ki živi od prodajanja svoje delovne sile; med njimi morajo razvijati razredno zavest in jih delati sposobne za boj za krajši delovni čas, večje plače, zdravstvene delovne pogoje, zaščitno delavsko zakonodajo, popolno zavarovanje itd., z drugimi besedami je naloga delavskih strok, organizacij, organizirati delavce za obrambo življenjskih interesov delavskega razreda do osvobojenja iz jarma kapitalističnega izkoriščanja. Da bi delavske strokovne organizacije mogle uspešno izvršiti to nalogo, morajo bojevati odločen razredni boj, ker le potom tega se dajo doseči bližnje in daljnje naloge delavskih strokovnih organizacij. Delavske strokovne organizacije združujejo delavce kot člane enega in istega razreda brez ozira na njihovo nacionalno, versko in strankarsko pripadnost. Imajo torej mednarodni značaj in morajo biti organizacijsko neodvisne od vseh strank, morajo biti strankarsko neodvisne (pa ne politično nevtralne!). 1 ežišče dela združenega strokovnega gibanja mora biti v množicah industrijskih delavcev, ki so danes večinoma žal izven organizacij. Strokovne organizacije se organizirajo po načelu: .eno podjetje, ena strokovna zveza. Kongres francoske socialistične stranke. Prosli teden se je vršil in končal kongres francoske socialistične stranke. Nekateri socialdemokratski listi pišejo, da so šli francoski socialisti s tem kongresom — na levo. Če pa premotrimo le površno debato in sklepe tega kongresa, potem lahko vidimo, kako skrajno desničarsko je to „levičarstvou. Kongres je najprej razpravljal o slučaju socialističnega poslanca Varenna, ki je sprejel od vlade mu ponudeno mesto generalnega guvernerja v Indokini, — ne da bi vprašal o tem prej stranko. Kot je že pri socialističnih voditeljih red in ne slučaj, da preskočijo socialistični plot, tako je storil tudi Varenne. Izdajstvo razrednih interesov je reden pojav v socialpatriot-skih vrstah. Kongres je sicer Varenna izključil in sicer zato — ker ni vprašal stranke, ali sme sprejeti mesto generalnega guvernerja v francoski koloniji in zatirati tamošnji narod v imenu francoske republike in „socializmau. Kaj velja ta izključitev? Nič. Nič že radi tega, ker je ostalo v samem vodstvu stranke še mnogo Varennov, kot so n. pr. Renaudel, Polen, Boncour, Blum i. dr. Nato so ti „levi“ francoski Bocialisti razpravljali, ali naj še gredo v meščansko vlado ali ne. (Kot je znano, so bili dolgo v vladi, dokler jih buržuazija ni odslovila.) In kaj je dejal voditelj Renaudel k temu? Da bo prišla na površje vlada »nacionalnega bloka“ (tako se tudi v Franciji imenujejo odkriti reakcionarji), če socialisti ne bodo podpirali sedanje »levi-čarske“ vlade (ki vodi vojno v Maroku). In končal je tako-le: „To je edina politika, ki nam preostaja v boju proti reakciji in boljševizmu. To ni izdajstvo, ampak razvoj socializma. Drugi je dejal: „Pro-blem je sledeč: znati ostati socialist, a poleg tega delati osebne akcije, ki niso specifično socialistične.u (Varenne je jasen primer te nsocialističneu politike. Končno so na Blumov predlog sprejeli sklep, po katerem sicer ne bodo šli zopet v vlado, ampak jo bodo od slučaja do slučaja v parlamentu podpirali. Resolucija, ki je bila absolutno za vstop v vlado, je dobila glasOve 559 delegatov. Nato so pa razpravljali še o maroški vojni. Govorov k tej točki še za enkrat ne poznamo, ali njihovo vsebino lahko sodimo po tozadevni sprejeti resoluciji. Resolucija poziva Zvezo narodov (t. j. francoske in angleške imperialiste), da reši to vprašanje, izjavlja se proti izpraznitvi Maroka, proti bratenju francoskih vojakov s Kabili in proti komunistični propagandi v vojski. Francoska socialistična stranka ni mogla dati lepšega dokaza za to, da sploh niso nobeni socialisti, ampak social-imperialisti, ki delajo danes in bodo delali v bodoče isto, kot so napravile stranke druge internacionale 1. 1914. Nemška delegacija v taboru rdeče armade. Čudne reči se godijo na tem svetu. Leta 1917 in 1918, ko je Trocki ustvaril rdečo gardo, temelj današnje rdeče armade v Rusiji, je zašumelo po celem svetu: Trocki je zbral iz kaznilnic izpuščene roparje in morilce, bandite in tatove, jih oborožil in pleni ter ropa „mirne meščane11 (po proletarsko — buržuje), ubija in mori ^zaslužne državnineu itd, Evropski časopisi, med tem njimi tudi naš ata „Narod so prinašali cele članke o grozodejstvih rdeče garde in med drugim tudi novico, ki je pretresla vse čednostne kroge naše osvobojene Slovenije, posebno pa one vrle dame, ki si krajšajo svoje urce in dvigajo svojo poralo po ljubljanskih barih, na koncu pa tudi vse katoliške žene; in sicer, da rdeča garda „komunicirau žene in dekleta v Rusiji, ki morajo služiti zadoščenju pohotnih in podivjanih rdečili gardistov. In Evropa se je zgražala, cvilila in padala v omedlevico. ^Nedisciplinirana roparska banda, krdelo pijanih proleterov, šajka razbojnikov, pohotnežev, pijancev in tatov, itd., itd. In čas je razgrnil pred nami knjigo zgodovine rdeče armade, kjer stoji zapisano: „Rdeča armada pod vodstvom Trockega, Frunzeja, Budjonija in drugih je premagala Judeniča, lvolčaka, Denikina, Vrangelja kljub vsem francoskim in angleškim tankom, razvila je svoje praporje pod Varšavo in danes stoji 12 milijonov rdečih vojščakov na straži pridobitev. Po osmih letili sovjetske republike so prispeli iz Nemčije, Švedske, Belgije in Anglije delavski delegati v Rusijo, da si na licu mesta ogledajo in spoznajo ruske razmere in da se prepričajo o resnici ali neresnici časopisnih klevet o groznem režimu krvavih boljševikov. Prišli so, si ogledali vse, kar so hoteli in rekli: Lagali ste in obrekovali gospodje kapitalisti! V sovjetski Rusiji vlada kmet in delavec in ustvarja novo socialistično državo, kjer se godi dobro vsem onim, ki delajo .. .u Med drugimi si je delegacija nemških delavcev ogledalo življenje rdečih vojakov v njihovem taboru. Pri vhodu jih je pozdravil napis na rdečem platnu: „Prisrčno pozdravljeni, zaželjeni gostje, nemški delavci!“ Godba je zaigrala Internacionalo in delegati so se pomešali med rdeče vojake. Izjava nemških delegatov je nad vse laskava. Hvalijo zadovoljnost vojakov, disciplino, čistost in navdušenje. Kaj bi ne? Na koncu so imeli velik shod, na katerem je govoril neki rdeči vojak sledeče: „Sodrugi! Mi vam izjavljamo, da smo mi rdeči vojaki, polnopravni državljani, kot vsi drugi. Mi se udeležujemo volitev in zgradbe delavske države. In vam smo hvaležni, da ste obiskali našo proletarsko državo". Odgovoril mu je predsednik delegacije (socialist): „Na veliko žalost vas ne morem pozdraviti v imenu nemške rdeče armade, ampak zagotavljam vam, da bomo mi nemški delavci z vsemi silami in sredstvi preprečili vsak napad zunanjih sovražnikov na Rusijo! Ruska rdeča armada naj živi!" Med splošnim navdušenjem so se nemški sodrugi poslovili. Zbiraj naročnikeS Stran 4. DELAVSK0-KMETSK1 lIST Stev. 30. 6. septembra mora priti zagorska občina v roke Združenih delavcev in kmetov! Bolniška blagajna. Zadnje dni smo čitali v vseh meščanskih časopisih poročilo o računskem zaključku bolniške blagajne, oziroma okrožnega urada za zavarovanje delavcev (OUZD) — kakor se uradno imenuje ta velevažna inštitucija za zavarovanje delavcev. Tudi našemu listu je OUZD dostavil to poročilo, o katerem pravi, »da bo razpršil marsikatere predsodke in razčistil marsikatera napačna mnenja, ki v naši delavski javnosti vzdržujejo in utrjujejo nerazpoloženje proti uradu." In žal moramo reči, da to poročilo nas niti malo ne ogreva za one, ki so skozi dolga leta — neizvoljeni — vodili to delavsko zavarovalno inštitucijo. Zakaj moramo to reči ne samo mi, ampak vsi delavci, bomo dokazali na podlagi samega poročila OUZD. To poročilo pravi dalje sledeče: ,Nestvarna kritika je za socialno za- In če socialisti v bolniški blagajni niso odobravali tega, je njihova neodpustljiva krivda, da so to trpeli in da so vse skozi vsa leta pred delavstvom prikrivali in da niso z nami vred zahtevali odločno konec temu sistematičnemu ubijanju del. zavarovanja. Oni so nasprotno molčali zato, da so ostali na mestih, ki jim jih je odkazala demokratska vlada in da so s tem sodelovali pri vsem tem nepravilnem delu, škodljivem za ves delavski razred. Morda se bo zdela naša obsodba prestroga socialističnim delavcem. Vedo naj to, da mi napadamo le one, ki so se pregrešili nad socializmom samim in nad delavskim razredom. (Dalje prihodnjič.) Dopisi. zirana proletarska stranka. Proletariat se ne bori za stolčke, za časti in za take ropotije. Delavec in kmet imata skupne interese, ki jih morata braniti tudi v občinskih svetih, naj bo to vladi všeč ali ne. Obramba teh interesov je odvisna od organiziranih razrednih sil, ki jih imata delavec in kmet na razpolago. V delu in v borbi se te sile merijo, se utrjujejo in usposabljajo. Delavci in kmetje se niso organizirali zato, da bi se laskali vladi, da bi delali poklone in še celo ne, da bi vršili posel hlapcev svojih izkoriščevalcev ; marveč zato, da se bore in da v boju zmagajo s svojimi načeli, s svojimi ideali. Narodni in klerikalni voditelji slovenskega ljudstva so zagrešili veliko zlo, ko so slovenskemu kmetu in delavcu vcepali in skoro vcepili duh ponižnosti, pokornosti in udanosti. Vzgajali bo, ker so hoteli dič, Zmišjak, po 175: Fink Jurij, „Je dal in še bo“, po 1: Midorfer Johan, Heronija Anton, nab. pola Zapan Ivana: po 10: neimenovani, Pajenk Makso, Fister, Legat, po 5: nečitljivo, Gradišar, Globa, Štrukelj Stane 4, neimenovani, Vuk Viljem, Zoran Franc, Juvan Gvido, Škrjanc Franc, nečitljivo, po 1: Slabe Joško, Krišelj Franc, Tomše Ivan, nečitljivo, Kambič Alojz, Erbežnik Ivan 10, Šuligoj V. 2, Osolin Ljubljana 10, nab. pola št. 47 Vrhove Franc Ljubljana: Vrhove 5, Žorga 3, neimenovana 10, Bricelj 3, Breskvar 1, Rozman 2, Podgoršek 2*25, Jerman 1, Keber 1, nab. pola št. 70 Rojc Josip Moste: Rojc 40, Žnidaršič 5, po 10: nečitljivo, Ogoievc, Gašperič Hrušica, nab. pola št. 16 Grobelno: po 10: Čretnik Franc, Mivšek Ivan, Kralj Jože Moste, po 5: Vrečko Ivan, Anderlič Josip, Jevšinek Franc, Pečar Franc, Galuf Franc 1, nab. pola št. 13: po 10: Gradišek Ivan Dol pri Ljubljani, Gradišek Jakob, Gregorčič, Pustotnik, po 5: Martlnšek, Cimerman Ivan, Kukoviča Ivan 4, po 3: Raj-šek Anion, Kmk Ivan, po 2 50: Anžur Rudolf, Mikuš Franc, po 2: Gradišek Gašper, Košir Ivan, Zupančič Mihael, Kovič Marija, Jelnikar Dopis iz Logatca. Naj slišijo tudi - . „ drugod delavci in kmetje, kako se tukaj varovanje zelo nevarna. Nerazpolozenje godiznami! Pri zadnjih državnozborskih proti inštituciji sami raste — v škodo narodu. — Bolniško zavarovalna panoga je v 1.1924. zaključila z deficitom. Izkazani znesek deficita pa je le teoretičen. Dejanska izguba je znatno višja.,. Bilanca ne izkazuje nikakih rezervnih fondov. Nevplačani prispevki (bolniški in nezgodni) znašajo 22 in pol milijona Din! . .. Koncem leta 1924. je znašal skupni zaostanek na neporavnanih prispevkih od 1.1922. dalje 22,575 551 13 Din. Od teh zneskov odpade 9,137.928,37 Din na oni del, ki se po zakonu odteguje od mezd . . . Napram poslovanju v 1. 1923. so se izdatki v 1. 1924. zvišali za 26 05 °/o, prejemki pa za 2‘57°/o. Ta položaj jasno osvetljuje finančno krizo urada". Potem pravi poročilo dobesedno sledeče: „Na finančno gospodarstvo urada zelo kvarno vpliva zrahljana povojna morala in brezposelnost". Za enkrat si oglejmo ta del poročila, potem bomo šli dalje. Poročilo ne pove, kaj smatra današnje ravnateljstvo bolniške blagajne za „nestvarno“ kritiko. Najbrže menda to, da smo n. pr. mi kritizirali to, da je bil nedavno izvoljen za ravnatelja volitvah je bilo veliko shodov in še več obljub, to je bilo polje za stresanje laži klerikalcev in demokratov. Obžalujemo, da smo bili nezavedni in smo jim verovali. Upajmo, da prihodnjič bomo bolj pametni in se bode našel lek tudi za katoliške in narodne derviše. Ceste, vodnjake, vse, prav vse so nam hoteli napraviti novo, namesto tega pa prihajajo med nas vedno novi davki, rubežni in berič se je kar udomačil v naši fari. Po volitvah je postalo vse tiho, samo tu in tam preklinjajo kmetje in stiskajo pesti, ob nedeljah pa nas g. župnik zopet potolažijo. Mali trgovci smo prodajali toliko časa na kredit kmetom, dokler smo mogli, sedaj ne moremo več. Bomo prisiljeni trgovine zapreti, ker povrniti dolg kmetje ne morejo — davka ne morejo plačevati. Predpisujejo pa nam kakor kmetom neverjetno velike davke, dobro vedoč, da ne zaslužimo toliko, samo da se nas požene v konkurz. Vse to se dela v veliko čast božjo in nacije. — Ali nas bo spametoval bič buržuazije? Mali trgovec. Občinske volitve na Goriškem. Na Goriškem se vrše občinske volitve. Vrše se počasi, kakor da imamo ljudi, ki vzgojiti narod sužnjev. Kakor, da so bili Jože, Kos Karol, Mohar Fianc, Arbeiter Anton od mogotcev podkupljeni za tak žalosten >- nečlt'jiv« 40- ■ c i • u- , . j berger Mirko Zagorje 10, po5: Podlogar Ivan, posel, oedaj bi staro delo radi nadalje- Giulrak Miha, Vidergor Ivan, Drimelj Alojzija, vali. Komunistom očitajo, da so nesprav- Ulaga Rudolf, Fele Ludvik, Bazišek lv.,,Uštar ljivi, da s svojo taktiko škodujejo ljudstvu. Anton.. Kljukaj Franc, Košmelj Franc, Škrbec Nobena taktika ni in ne more biti bolj Jpže, Škrubej Marija, Zore Terezija, Simončič ..... J h*»rH WT