Ozir v nebo
Zamaknjene oči hlepe                  lz ran stoterih krvavi
čez dol neskončni, čez gore,      domovje moje, mrje, medli —
v daljavo.                                       Srce pa še mu bije;
In z njimi plavaš ti, srce              zato poprej ne popusti,
sanjavo.                                         da v zmagi mir prisije.
Skoz tajni gledam pajčolan         Potem v nebo uprem oči,
uničenih domov, poljan                in glej: kako v njem mir zlati
praznoto,                                       se domovine — —
in v tej samoti smrtnih ran         Ta mir, ki gra nebo deli,
grozoto.                                         nikdar ne minel
Zato z zaupanjem oko odzdaj oziraj se v nebo, kjer vir je sreče! Le kvišku glej zamaknjeno in hrepeneče.
V. Skuhala   .