Žetev. Ob zapuščenem gradu iN a mesto sem prišel — oh ne naprej! — Le nekaj naj trenutkov tu postanem. Saj bil sem nekdaj znanec todi vsem, Pozabljen zdaj sem ptujec v kraju znanem. Pazljivo sem poslušal ga vsekdar Mladenič jaz, moža nazorov zrelih, Kadar mi je govoril Živo vnet O težkih letih, redko mu veselih. Ti še stojiš pred mano, sivi grad; IVlogočna lipa čelo ti obsenča, In zadaj na obronku, ob straneh, Borovje temno tvoje zide venca. Zaklical je: Pozabljen je ves trud. Nikdar ne bodem slovel v zgodovini, In vendar mi je sladka misel ta, Da nekaj vsaj sem storil domovini. Za gradom v grmu slavec še drobi Napev; kako ga dolgo nisem slišal! Približam naj korak na grajski vrt: Tako prijetno mi je vedno dišal. In gibkih rok jedina njega hči Z darmi je mizo obložila sama. Najslajšega daru napolnjen vrč Prinesla nama lahkih nog iz hrama. Le tu, le tu ni glodal časa zob. Na levi in na desni gladke poti Poganja sočna trava, cvetje vmes, In veter s hriba mi pihlja naproti. Jaz prosil sem in velel je gospod: Iz grada pesem se je priglasila, Izvabljena iz grla in iz strun, Kot jutro čista, kot nje pevka mila. Vse, kakor nekdaj, kakor oni čas, Ko tolikrat sem hitel v grad samotni, Veselo bil pozdravljen, ljubljen gost, V družini plemeniti in dobrotni. Vse, kakor nekdaj, kakor oni čas — Le grajska vrata danes so zaprta, In le naproti danes mi nihče Ne pribiti iz grada ali z vrta. Še danes ves živi mi pred očmi Logar, nemladih let, a čvrstih udov, Odprtih mislij in vsekdar vesel, Vsekdar šaljiv, čeprav nikdar brez trudov. Zapahnjene so line. Tiho vse. Pogledam v vrt. Moj Bog! Kaj moram zreti! Nijedna roža grede ne krasi, Nijedna bela steza se ne sveti. Sprejel me radostno je mož visok, Pokrivala mu prsi brada siva; Smehljaje mi desnico je podal, Smehljaje ž njim jedinka prijazniva. Gospod je bil zelenega domu, Vojak nekoč v viharnih bojnih dobah. Užival je na pozna leta mir Ob svoji hčeri v tihih grajskih sobah. Zakličem. Glas oznani moj prihod! Vse mrtvo. — Jeka s hriba mi odzdravi, Iz grma slavec plašen odleti, Zaziblje veter bilke v gosti travi. Ni njega — niti nje — nikogar ni? Pod gradom prazna se mi vije cesta. Nikogar ni. Ni tebe ni, logar, Da bi povedal, kam sta šla in kje sta. „Dom in svet" 1896, št. 14. 27 4i 8 Anton Medved: Vlahinji. — Velimir: Najmlajši mojster. Na steni le kapele grajske tam Izdolbene se zde mi črke znane. Pod križem in pod sidrom meč leži, Ki sekal več ne bo nikomur rane. Na vrbi tožne kite se majo; In listje šepeta na stari lipi. Kaj šepeta? „Dobil je zadnji mir." In šepeta: Bili, bili so hipi . . . Prepozno sem prišel — oh ne naprej! — Tu nekaj bom trenutkov zdaj še čakal, Naslonil se na sidro, križ in meč; Zastonj bom čakal, a zastonj ne plakal. Anton Medved. Vlahinji. V lahinja, temna reka! Solnce in luna sijeta vate; Ali kalno je tvoje vodovje, Slike ne kaže nazaj jima zlate. Vlahinja, tiha reka! V strugi vale- se polagoma vali, Kakor bi trudni od daljnega pota V Kolpe naročaju radi zaspali. Vlahinja, tožna reka! Tvoje bregove ločje pokriva, Ločje in trstje — ni je cvetlice, Da bi ti klila ob strani vonjiva. Vlahinja, tajna reka! Kaj li zakrivajo tvoje globine? Vate strmim. O kako si podobna Mnogemu srcu te solzne doline! Anton Medved. Najmlajši mojster. (Povest iz leta 1608. — (Dalje.) Spisal Velimir.) XI. Pod steno med oknoma je Čepela mala miza, i am po beli nedelji je bilo. Pomlad je na kateri je stala podoba križanega IzveliČarja. ogrnila zemljo z zeleno odejo in gori po Gradu je cvetlo že polno pomladanskih cvetlic. Pred hišo vdove Tramterice se je raztezal do Ljubljanice majhen kos ograjenega vrta, v katerem je zelenjad v gredicah že kazala svoje glavice. Pred hišnimi stopnicami sta stali dve palmi in z lesenega pomola je stegal zeleni bršljin svoje vejice navzdol. Čedno pobeljena hiša je kazala skrbno gospodinjo. Pri tleh je bila na jednem koncu pekarna, na drugem pa peči. V prostorni veži so stale vreče ob stenah, in v prvo nadstropje se je prišlo po širokih lesenih stopnicah. Na jedni strani sta bili dve navadni sobi s kuhinjo in shrambo. Na drugem koncu pa se je prišlo iz prednje sobe v veliko izbo, ki je bila za meščansko sobo nenavadno bogato opravljena. Stene so bile ogrnjene pri tleh s fino tkanimi italijanskimi preprogami. Leseni strop je bil barvan z modro barvo, tramovi pa žlebani, in zlate zvezdice so bile posejane po višnjevkastih deskah. Na sredi je visel s stropa bakrenast lešČenec, na katerem je bilo nataknjenih dvanajst voščenih sveč. Ob strani sta rastla v lončenih posodah dva tulipana in spodaj dve centifoliji podobni rastlinici. Pri vratih je stalo dvoje oleandrov, ki sta strazila s Čipkasto zaveso zagrnjeni vhod, in po oknih so se vrstile razne vrste rože, vijolice, klinčki, fuksije in pelargonije. Na levi steni je visela podoba poslednje sodbe v protestantovskem duhu. Posebno pozornost je obračal nase prizor, v katerem dva črna peklenščka z dolgima repovoma žagata vrat katoliškemu duhovniku. Takoj poleg pa krilat angel podaje v zlatem kelihu luteran-skemu predikantu nebeške ambrozije. Na drugi steni pa je slika svetopisemske Suzane, Tram-teričine patrone. Med palmami stoji Čista devica v srebrni vodici. Sramežljivo sklepa roei-na prsih in dolgi lasje se usipajo raz povešeno glavo po životu. Tam izza lotosovega grma pa gledata poželjivo dva starca zgubanih lic in osivele brade. Na sredi sobane je stala okrogla miza na vezeni preprogi. Nekaj lepo izrezanih stolov jo je ščitilo in več knjig je ležalo na stoleh in na mizi. Lepo vezano Dalmatinovo sv. pismo